List št. 76.
Zakaj  je meso ene leta dražji ? in kako temu v okom priti ?
Od vsih krajev se slišijo tožbe zavolj dragine mesa, in dobrih svetov se sliši na cente, kako naj bi se cena njegova hipoma ponižala. Vsak ve kaj druziga, in vsak po svojim kaj bolj gotoviga svetovati ; nekteri pa krivičijo naravnost le mesarje, da si Je oni žaklje polnijo, ubogo ljudstvo pa mora zavolj njih odertije drago meso jesti; tacih svet je,
da naj se niska tarifa mesa vsim mesarjem naravnost zaukaže.
Tožbe, da je meso ene leta sila drago, so resnične; ali o vsem tem le mesarje dolžiti, razodeva kratko pamet tistih, ki tako sodijo. Zakaj bi nek ravno tisti mesarji, pri kterih se je nekdaj meso po niski ceni dobivalo, ga sedaj tako drago prodajali, kteri, kakor nekdaj se tudi dandanašnji morajo po tarifi ravnati, ki se jim v mestih po žu-panijah, na kmetih po kantonskih poglavarstvih vsak mesec predpisuje. Morebiti so pa te komisije po mesarjih podkupljene, da jim za tega voljo visoko tarifo delajo ? Ne manjka se tudi tacih ljudi, ki tako blodijo, ker brez poštenja sami po sebi sodijo , čeravno bi se jim vendar moglo čudno zdeti: kako da zamore to po vsih krajih cesarstva enako biti, kar poprej ni bilo. Taka „zedinjena"goljufija bi  mogla vendar čudovita umetnost biti!
Časnik „Stajarske kmetijske družbe" se je lotil to reč natanjko pretresti, in ker je vsim naših misel, bomo povedali, kar o tem na dalje govori.
Dežele našiga cesarstva si ne priredijo nikdar toliko goveje živine, da bi zamogli shajati z domačim mešam; vsako leto gre okoli 5 milionovgoldinarjev za klavno živino in čez 4 milione za kože v ptuje dežele, večidel na Rusovsko. To je en vzrok dragine. Pa — bo brambovc ceniga mesa rekel: to ni nič noviga, to je bilo tudi takrat, ko je meso dober kup bilo. Stoj, prijatel! nisi pomislil, da ptuji živinoprodajavci jo hočejo s srebram plačano imeti; naše srebro je pa zginilo; kdor ga mora imeti, mora za 100 fl. srebra 120bankovcov dati, kaj manj ali pa tudi več, kakor cena (ažio) srebra nanese. To je velik razloček, ker mesar na drobno ne skupi sreberniga denarja, — in drugi vzrok je dragine.
Tretji vzrok je goveja kuga, ki je v ravno tistih deželah, kjer nar več živine prirede, kakor na Ogerskim , od leta 1849 noter do sušca tega leta, veliko goved pobrala. Po gotovim vradnim naznanilu, ki smo ga ravno brali v časniku Dunajske živinozdravniške šole, je počepalo v imenovanim času 152.016 glav, pobitih pa in zakopanih je bilo 1537 glav. To se v vsih deželah berž čuti, ker tiste dežele, ki so poprej vso živino na Ogerskim ali v Galicii kupovale, segajo potem po živini v druzih deželah — in več ko je kupcov, dražji je blago.
Četerti vzrok je, da ob puntu na Ogerskim in 11 mescov dolgi vojski je živinoreja zastala, in taka zastaja se berž pozna za več let.
Peti vzrok je, da zavolj nepokojnih časov je bila velika armada potrebna, ktera vsak dan veliko mesa potrebuje.   Kmetje ne jedo ve-
—    302    —
liko govejiga mesa ; ko pa kmečk fant vojak postane, je vsakdanji živež njegov meso.
Kdor vse to le enmalo prevdari, mu mora jasno kot beli dan biti, da mora cena mesa sedaj veliko višji biti, kakor je pred nekimi leti bila, in da bi morali kmetovavci živino le v veliko zgubo rediti in mesarjem prodajati, ako bi jo hotli po takim kupu imeti, kakor si ga gotovo vsi, ki ga jemo, želimo. Ali so pa kmetovavci sedaj v stanu živino po takim kupu prodajati, kot pred enimi leti, bo vsak lahko spoznal, ki ne želi pogube kme-tijskiga stanii, to je, tistiga stanu, ki je našimu cesarstvu nar važniši stan.
Okoljšine časa so tedaj tako nanesle^ da je cena mesa tako silno kviško šla, da je zares težava za manj premožne ljudi. Kadar bojo te okoljšine jenjale, bo jenjala tudi visoka cena mesa, kterase ne da po nobenim ukazu, po nobeni postavi nana-gloma ponižati. To vlada povsod dobro previdi in zatoraj ve, da se ta nadloga ne more z ukazano tarifo odverniti, kakor nekteri mislijo, ki bi le radi po ceni meso imeli brez pomislika: ali gre kmetijstvo in obertnijstvo mesarjev med tem v pogubo ali ne. Lahko je abotnimu reči: „kmet, daj živino po ceni! mesar kolji jo dober kup!" ali kmet mora tudi živeti in mesar vendar tudi.
(Konec   sledi.)
List št. 77.
Zakaj je meso ene leta dražji? in kako temu v okom priti ?
(Konec.)
Kakor se ne da tajiti, da imenovani vzroki so pravi vzroki dragine mesa, ravno tako se ne more pričakovati, da bi cena mesa spet kmalo taka bila, kakor je bila pred leti, ker le z odpravo vzrokov se bo cena ponižala.
Nekteri imenovanih vzrokov znajo kmalo je-njati, na priliko: da srebro pride spet na dan, da se armada pomanjša, da goveja kuga jenja; ako se vse to zgodi, bo šla cena mesa nekoliko nazaj; ali stanovitna nižji cena se ne more tako hitro pričakovati, kakor marsikter misli, ki ni prevdaril natanjko te reč/.
Poglavitna reč je, da se v našim cesarstvu toliko živine priredi, kolikor je povžijemo, dane bo treba po ptujih deželah segati in nam od njih odvisnim biti. Živinorejo povzdigniti in pomnožiti izrejo goved, je tedaj tisto naravno sred-
-    306   -
stvo , po kterim le zamoremo stanovitno pripomoč v tacih zadregah pričakovati. Ta pripomoč se bo morebiti marsikterimu predolgočasna zdela, ali edina je sedanji čas, ko se število ljudi povsod množi.
Da se pa živinoreja v našim cesarstvu povzdigne, je treba, da se za po m nože nje živinske klaje skerbi, in v tem potrebujejo naše senožeti veliciga zboljšanja na več strani; tudi je živa potreba, da se prava razmera med žitam in klajo vpelje.
Možje, ki se domorodce imenujete in kterim je nad tem ležeče, da se nam meso po nižji ceni prodaja, prizadevajte si z besedo in djanjem, vsak v svojih okoljšinah, da se senožeti umno obdelujejo, mokre na suho devajo, suhe dostojno močijo in gnojijo, da se memo žita ne pozabi tudi detelje in drugih trav sejati itd.
Druga pomoč živinorejo zboljšati in povzdignili pričakujejo kmetovavci od skerbne vlade, da nam podeli za živino toliko potrebno sol po nižji ceni.
Vlada je to potrebo očitno spoznala inje pred nekimi leti ukazala posebno živinsko sol naprav-Ijati, ki se v solnicah, kodar se dela, cent po 2 fl. 40 kr. prodaja.
Ali vožnina od teh solnic, kterih je le malo, znese od daljnih krajev tako veliko, da se jevvsih kronovinah živa želja oglasila: naj bi za blagor svojiga ljudstva skerbna vlada tisto dobroto, ktero vživajo nekteri kraji na Tiroljskim, Solnograš-ki m in Koroškim, kjer kmetovavci določeno mero soli (Limito-Salz) vsako leto po nižji ceni dobivajo, razširila enako po vsi h deželah cesarstva, ali da bi se živinska sol, kakor tobak, povsod po eni ceni dobivala.
Ta pripomoč bi, kakor zboljšanje senožet in obilniši pridelovanje klaje, živinorejo gotovo povzdignila, veliko več bi se živine izredilo, in cena živine in mesa bi bila stanovitniši nižji.
Se hoče živinoreji resnično na noge pomagati, je treba, de se ji pomaga pri korenini. — vse drugo je pomoč le od danes do juter brez stanovitniga vspeha.
Dalje svetje imenovani časnik Štajarske kmetijske družbe: naj se na austrianskih mejah kon-tumacije za živino popravijo, da se še bolj kakor dosihmal odvrača ptuja goveja kuga od cesarskih dežel; — pravica mesarstva naj se svobodno vsacimu podeli, ki hoče živino klati ali v večih mestih naj se podeli saj več tacih pravic,— vsak pa naj bo primoran le v določenih mesnicah klati, da se klavna živina zamore po postavi ogledovati; — kakor na Laškim, Francoskim, Angleškim, v Belgii, Škocii, Olandii itd. naj se tudi pri nas primorajo mesarji, da meso volov, krav, bikov, telet, in sprednje in zadnje četerti očitno zaznamvajo s ceno mesa, brez da bi treba bilo kupcu dalje po ti popraševati.