PROSVETNI
Štev. 14	Ljubljana, 10. septembra 1957	LETO VII.
Crejnje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In oprava Nazorjeva 1-1. Telefon številka 22-284. — Letna naročnina din 308.— Štev. ček. računa 60-KB-1-2-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«
Ob začetku šolskega leta
Pred dnevi je v Radiu govoril predsednik Sveta za šolstvo' LRS in član Izvršnega sveta LRS tov. Milko Goršič ob pričetku novega šolskega leta. Zaradi aktualnosti njegovih misli ga je. uredništvo našega Usta. naprosilo, da dovoli objavo tega svojega , sestavka. Tov. Milko Goršič je naši želji ustregel in v naslednjem objavljamo njegov govor v celoti.
Zopet so se odprte šole im naša miladana se bo spet začela redno učiti in delati. Pred starši stojijo pomembne naloge in običajne vsakoletne skrbi, še posebne naloge pa bodo imeli seveda prosvetni delavci dm^ šolski odbori, ker začenjamo letos postopoma uveljavlja ti načela šolske reforme.
V pripravah za začetek šolskega leta je bilo treba premagati mnogo težav, predvsem pa rešiti nalogo, kako razmestiti povečamo število šolofoveznih otrok v že itak pretesne učilnice, ne da bi bilo zaradi tega treba namesto dosedanjih dveh uvesti še tretjo izmeno. Kot kaže, je ta naloga v' glavnem im v okviru danih možnosti rešena. Lani smo imeli konec šolskega leta v Sloveniji dvanajst šol, na katerih so poučevali v treh izmenah. Kljub naporom šolskih odborov, prosvetnih delavcev in ljudskih odborov bo to število letos verjetno nekoliko naraslo.
Nam vsem je pač jasno, da pomeni tretja izmena občutno znižanje učne ravni ter prehudo obremenitev za' otroke in seveda tudii za starše. Z zasilnimi rešitvami, ki smo jih letos iskali in deloma našli, nam je letos še nekako uspelo rešiti problem šolskega prostora. Toda jasno je, da so te možnosti 'izčrpane do skrajnih meja, iskanje še bolj zasilnih sredstev pa bi pomenilo še večje ogrožanje zdravja mladine, njene vzgoje in učnega uspeha. Mislim, da so težave ob začetku šolskega leta dokončno prepričale starše, ljudske odbore in našo javnost sploh, da je treba takoj in odločno začeti graditi nove šole, če nočemo, da bomo imeli ob vpisu v prihodnjih letih še večje težave.
Poleg gradnje novih šol pa bo treba graditi tudi sta-, novamja za učitelje. Znano je, da so ljudski odbori letos razpisovali delovna mesta za učno osebje. In med temi razpisi je bilo tudi 400 takih, ob katerih je bilo navedeno, da stanovanja za učno moč ni na razpolago. Ce ne bomo zidali tudi stanovanj za učitelje, bo drugo leto problem namestitve prosvetnih delavcev še hujši.
Pomanjkanje učnih moči na naših šolah je znano. Ne bom navajal številk, ker jih že itak dobro poznamo. Pred nami je sedaj mnogo bolj pereč problem, kako najti rešitev, da se bo pouk v posameznih obveznih šolah sploh začel.
• Odgovorni činitelji se bodo morali v takih primerih pač potruditi, da bodo ta problem začasno takoj rešili. Prepričan sem, da bo takšno rešitev olajšala tudi požrtvovalnost našega učnega osebja. Že nekaj let nazaj se nam pojavljajo taki prameni in ne preostane nam drugo, kot da jih tudi letos nekako rešimo.	«
Prvi podatki o prijavah pri vpisovanju v strokovne šole kažejo, da so morale posebno srednje .strokovne šole zavrniti mnogo učencev zaradi pomanjkanja šolskih jproetarov, tako Tehnična
Tik pred začetkom šolskega leta so dobile vse obvezne šole novi začasni učni načrt za prve tri razrede, za četrte razrede pa samo nekatere šole, ki so jih določili okraji, da bi preizkusile novi učni načrt tudi v četrtih razredih. Odveč bi bilo začenjati načelno razpravo o dosedanjih načrtih. Še z nobenim učnim načrtom niso bili vsi praktiki zadovoljni in verjetno tudi nikoli ne bodo. Važno pa je, če lahko ugotovimo, da je ta ali oni novi učni načrt v družbeno-pedagoškem in psihološkem pogledu v primerjavi s prejšnjim boljši, ustrezne jš., če je korak naprej v prizadevanju, da si ustvarimo in zgradimo sodobno in življenjsko šolo. Tudi to še poudarimo, da rast, napredek in kvaliteta šole in šolskega dela nikakor niso odvisni samo od učnega načrta, temveč v enaki ali še večji meri od pogojev, v katerih šola dela, v najveeji meri pa tudi od ljudi, to je učiteljev, ki ga izvajajo. Tem, to je učiteljem, velja tole opozorilo in značilnost novega učnega načrta.
Kdor je prebral novi učni načrt za prve tri razrede dovolj skrbno in pazljivo, je moral dobiti splošen vtis, da upošteva otrokovo zmogljivost v mnogo večji meri, kakor vsi dosedanji načrti, da hoče šolo čim/tesneje povezati z življenjem, to je z našo stvarnostjo, poleg tega pa je našel v njem tudi težnjo po vsestranskem, harmoničnem razvoju otrokove osebnosti. — Prav to pa so tudi najvažnejše teoretične osnove, ki jih najdemo v temeljnih načelih o reformi našega obveznega šolstva. Skušajmo ta splošni vtis nekoliko razčleniti!
Že sestavljavci dosedanjih učnih načrtov so močno prisluhnili kritiki številnih šolskih
sredmija šola, Gradbena in Ekonomska srednja šola v Ljubljani, Tehnična srednja šola v Mariboru itd. Dotok v srednje strokovne šole je sicer v skladu z nameravano šolsko reformo, toda da bomo pospešili razvoj srednjega strokovnega šolstva, bo treba intenzivno delati na tem, da se Ezpotndjj o potrebni pogojli za razvoj tega področja.
V naše industrijske šole pa po prvih podatkih v splošnem ni bilo posebnega navala. Res je, da je na to vplivalo tudi pomanjkanje prostora v internatih, vendar se mi zdi, da naša javnost dovolj ne pozna velikih prednosti, ki jih nudijo učencem industrijske šole. Naše industrijske šole so razmeroma naše najbolj kvalitetne strokovne šole, ker je v njih teoretični pouk najbolj uspešno povezan s praktičnim delom. Menim, da ima absolvent z dovršit-vijo naše industrijske šole najboljše pogoje, da postane .dober mojster, visoko kvaliteten specialist, dober dielo-vodlja. Po nameravani šolski reformi bodo imeli absolventi Andustrijtskih šol možnost nadaljnjega študija. Življenje samo je pokazalo,.da so take šole uspešne. Zato je razumljivo, d? so jim naša podjetja posvetila posebno skrb — javnost pa o prednosti, ki jih dajejo, kaže, ni dovolj obveščena.
Ob začetku šolskega leta sem hotel opozoriti na nekatere probleme v novem šolskem letu, predvsem pa želim pozvati vse prizadete in našo javnost, da bi se tako kot vsako leto tudi letos s še večjo pripravljenostjo lotili tako pomembne naloge, kot je vzgoja naše mladine. Pri nas posvečamo šolstvu veliko skrb in zato upravičeno pričakujemo, da bodo tudi letos starši, šolski odbori, učno osebje in odgovorni 1 činitelji vložili potrebne napore za rešitev nalog, ki nas čakajo v letošnjem šolskem letu.

V
praktikov, da so učni načrti, ki smo jih dobili po osvoboditvi, vse premalo upoštevali otrokovo zmogljivost, da so bili prezahtevni in v psihološkem in pedagoškem pogledu neustrezni. To so moraii seveda upoštevati tudi sestavljavci začasnega učnega načrta, ki ga začenjamo izvajati v šolskem letu 1957-58, kar se odraža najmočneje v dveh predmetnih področjih: v računstvu in slovenskem jeziku, v ostalih področjih (na primer likovni in glasbeni pouk) pa je tudi zahtevnost znižana ali pa je učni načrt zgrajen na docela novih, sodobnejših principih, ki tudi v psihološkem pogledu ustrezajo otroku na določeni razvojni stopnji. — Znižanje zahtevnosti oziroma prilagajanje otrokovi zmogljivosti je sploh značilnost vseh povojnih načrtov in je v načelu tudi pravilna zahteva. Kljub temu pa je seveda tudi do neke mere problematična. To. predvsem takrat, kadar problematiko prenatrpanosti in prezahtevno-sti učnega načrta rešujemo — kakor pravi Srb — »od oka«. O prezahtevnosti učnega načrta smo namreč pri nas vsa leta po osvoboditvi razpravljali v veliki meri predvsem s stališča računsko izraženih učnih uspehov. Vemo, da so učni uspehi v odstotkih toliki in toliki, da so se v zadnjih letih v osnovnih razredih obvezne šole popravili in so dosegli povprečje nekako blizu 80'Vo in da v nižji gimnaziji, to je na dosedanji višji stopnji obvezne šole dovrši redno šolanje v normalnem času komaj nekaj več kakor četrtina vseh učencev.
Te številke, zlasti zadnje, so vsekakor porazne in najostrejši signal za našo pozornost ob tem problemu. Krivdo za tako stanje pa smo navadno zvalili v prvi vrsti na učne načrte, nikjer in nikoli pa nismo objektivno, znanstveno poskušali in dognali, koliko krivde odpade na primer na neustrezne in preobremenjene učilnice (dopoldanski in popoldanski pouk), na pomanjkanje šolskih delavnic, kabinetov in zlasti sodobnih učnih pripomočkov, na slabe in pomanjkljive učbenike, na slabo in premalo kvalitetno delo učitelja, na okolje, v katerem živijo naši otroci, na stanovanjske in sploh socialne prilike naše družine. Tudi nismo dobili še nobene izčrpne psihološke študije našega otroka: kaj in koliko zmore v določenem starostnem razdobju in v določenih življenjskih pogojih, kakšna je njegova razgledanost in kako vpliva nanjo naša življenjska stvarnost, kakšni so v spremenjenih družbeno-gospo-darskih prilikah njegovi interesi in še marsikaj. O vsem tem vemo mnogo premalo in se zato opiramo največ na ugotovitve iz časa med obema vojnama, ki so v veliki meri zastarele, ali pa na ugotovitve iz drugih držav. Te so deloma gotovo pravilne tudi za našega otroka. V veliki meri pa vendar ne držijo, ker so pač življenjski in drugi pogoji našega otroka različni od pogojev, ki vplivajo na rast in razvoj na primer angleškega ali sovjetskega otroka. In vendar bi šele te in take ugotovitve bile solidna osnova za klic po zmanjšanju zahtevnosti učnih načrtov, istočasno pa seveda tudi edino pravilna osnova za sestavo učnih načrtov s psiholoških in družbeno - pedagoških vidikov. Ni važno, kdo in kako bi moral skrbeti za to, da bi takšno osnovo dobili. Dejstvo pa je, da brez teh ugotovitev lahko sestavljamo učne načrte samo po intuiciji. S tem ne trdimo, da so zaradi tega nujno slabi. Prepričan pa sem, da nikakor niso popolni in da bodo morali že v bližnji prihodnosti doživljati večje ali manjše popravke in dopolnitve. Vse dopolnitve in vsi popravki pa so seveda zopet problematični, če jih delamo samo v dobri veri in z najboljšimi nameni. Tako se nam ob uvedbi novega učnega načrta, s. katerim prav za prav prehajamo v postopno izvajanje šolske reforme, odpira dolga vrsta problemov, ki terjajo od nas temeljitega in skrbnega študija. Nikakor si ne smemo misliti, da je to naloga, ki bi jo lahko izvedli na hitro, v najkrajšem času. Problem za problemom bomo morali obdelati praktično in teoretično, vsakega zase bo treba soočiti z vrsto sorodnih vprašanj, ki medsebojno povezana sestavljajo enoten kompleks. Vsako
prehitevanje ali nervoza nam bo prej v škodo kakor v korist. Pri tem bomo morali izhajati v prvi vrsti iz dognanj in prizadevanj pedagoških in psiholoških praktikov in teoretikov na vseh vrstah naših šol in ustanov. V veliko pomoč nam bodo zlasti eksperimentalne šoie — prva bo verjetno začela delovati že letos v Ljubljani. Seveda tudi ne bomo šli brezbrižno mimo dognanj drugih narodov (ki pa seveda tudi niso popolna, saj nam n. pr. študij učnih načrtov drugih dežel kaže najrazličnejšo zahtevnost. Ponekod postavljajo Učni načrti pred učitelja in učenca večjo zahtevnost kakor naši dosedanji, drugod pa manjšo od našega sedanjega načrta!), ker ne bi bilo pametno odkrivati tistega, kar je že odkrito.
Važna novost je v novem učnem načrtu ločitev dosedanjega stvarnega pouka — v prvem in drugem razredu — od jezikovnega pouka. Vsak zase je postal samostojno predmetno področje, tako da imamo v predmetniku in učnem načrtu v prvem m drugem,razredu dva predmeta: slovenski jezik ter spoznavanje prirode in družbe. Dosedanji stvarni pouk, ki je doslej v večini prvih in drugih razredov igral v okviru slovenskega jezika le podrejeno vlogo in je služil pretežno bogatenju jezika, je dobil v novem učnem načrtu važno in enakovredno mesto in vlogo. To vlogo mu narekujejo naloge. Med temi je treba poudariti naslednje:	f
ureditev izkustev, ki jih prinese otrok ob vstopu v šolo in jih nabira v prvih treh letih šolanja,
navajanje otroka na pravilno opazovanje predmetov in pojavov,
postopno uvajanje otroka v spoznavanje domače okolice in v spoznavanje vlog-., ki jo ima v njej človek,
razvijanje zavesti pripadnosti zajednici, v kateri je vse medsebojno povezano z določenimi odnosi,, ki jih moramo upoštevati in spoštovati, v navajanje otroka na razvojno in zgodovinsko gledanje pojavov v prirodi in družbi,
učvrstitev osnov za nadaljnje proučevanje prirode in družbe.
Tako prevzema novi predmet »spoznavanje prirode in družbe« važne družbeno-vzgojne naloge: navaja otroka, ki je v tem starostnem razdobju še na stopnji naivnega realista, na opazovanje in najosnovnejše razumevanje predmetov in pojavov v prirodi in tudi v družbi, ki ga obdaja. S to nalogo pa postaja predmet »spoznavanje prirode in družbe« na prvi stopnji obveznega šolanja tudi centralni predmet, ki povezuje vse ostale predmete in jih združuje v eno celoto, kakor pač otrok na tej razvojni stopnji svet tudi v resnici gleda in dojema. Iz »spoznavanja prirode in družbe« bo učitelj lahko pogosto zajemal izhodiščno snov za obravnavo črke, berila, pesmice, za jezikovni pouk. — Prav tako mu bo lahko v mnogih primerih izhodišče ali pa osnova za računski pouk, za obravnavo pesmice pri glasbenem pouku, za likovni pouk in tudi 'Vi telesni vzgoji, kjer bo posne\,al živali, ki jih je srečal na priiner v gozdu, ali bo nabiral sadeže; kakor jih nabirajo odrasli ljudje v jeseni, ko, spravljajo poljske pridelke, ali bo korakal, kakor korakajo naši vojaki, in drugo.
Tudi v tretjem razredu je predmet »spoznavanje prirode in družbe« še vedno celota. Doslej smo imeli v tem razredu dva predmeta: domoznanstvo, ki je družilo nekdanji zemljepis in zgodovino ter spoznavanje prirode. Novi učni načrt predmetne ločitve v takem pomenu ne pozna. S tem, da uvaja tudi v tretji razred »spoznavanje prirode in družbe« kot nadaljevanje istega predmeta iz prvega in drugega razreda, povezuje vse tri razrede v celoto kot osnovno stopnjo obveznega šolanja. V koliko je to psihološko in pedagoško tudi v resnici utemeljeno in pravilno, bo pokazala šele praksa. V nekaterih zahodnih deželah imajo to prakso uvedeno že daljši čas in trdijo, da se je obnesla ter da je pedagoško in psihološko utemeljena in zato seveda popolnoma pravilna. Vendar pa v teh deželah začenjajo šolsko obveznost otroci že s šestim starostnim letom, torej eno leto prej kakor pri nas. Zato je seveda y
naših pogojih takšna ureditev vsaj teoretsko problematična vse tako dolgo, dokler ne bo povedala svoje besede tudi naša pedagoška praksa, ker pač v tretjem razredu naš otrok že prehaja v novo razvojno fazo kritičnega realista. Tako bo tudi v tretjem razredu »spoznavanje prirode in družbe« centralni predmet in bo imel podobne naloge kakor v prvih dveh razredih.
Poglejmo še njegov obseg: v prvem razredu bo otrok opazoval in spoznaval prirodo in družbo v okviru družine in šole ter njune najožje okolice. V drugem razredu se njegov okvir razširi na domačijo, ki tvori osnovno geografsko in gospodarsko enoto, v tretjem razredu pa se bo seznanil s širšo domačijo kot večjo gospodarsko, geografsko in kulturno celoto. Vendar pa v to širšo domačijo ni ozko zaprt in omejen. Ta domačija mu je celota, ki jo mora, globlje opazovati, spoznavati in razumevati, da bo lahko pozneje razumel probleme, s katerimi se bo srečaval, ko bo spoznaval svet izven svoje domačije. Zato se mu tudi že pri spoznavanju širše domačije širi pogled izven nje, v območja naše širše domovine. Tako bomo v prvih treh razredih širili otrokova spoznanja iz družine in šole v njegovo ožjo in širšo domačijo, istočasno pa bomo vsako leto poglabljali in razširjali njegova spoznanja in njegovo razumevanje predmetov ter prirodnih in družbenih pojavov v njegovem ožjem in širšem življenjskem okolju.
Da pa bi šolo čim tesneje povezali z življenjem, s stvarnostjo, v kateri živi in dela in za katero otroka vzgaja, se seveda v tem predmetu ne bomo mogli omejiti na snov, ki smo jo poznali v dosedanjem stvarnem pouku v prvih dveh razredih ter v domoznanstvu in spoznavanju prirode v tretjem razredu. Za življenje ni dovolj, da razvijamo samo otrokove intelektualne sposobnosti, življenje zahteva vsestransko razvitega in vzgojenega človeka. Zato prinaša novi učni načrt ob snovi in spoznavanju prirode in družbe tudi gradivo za dodatna učno - vzgojna področja: za moralni in zdravstveni pouk, pa tudi za tehnični pouk in domače gospodarstvo, kar smo doslej močno zanemarjali. Tudi to je novost. Ta področja seveda niso samostojni predmeti, temveč sestavni del širšega predmetnega področja spoznavanje prirode in družbe. Zato. tudi ne bodo imela posebnih ur. Učitelj jih bo obravnaval sicer samostojno, toda le v najtesnejši povezavi s snovjo iz spoznavanja prirode in družbe. Morda bolje povedano: ob opazovanju in spoznavanju predmetov in pojavov v prirodi in družbi se bo učitelj srečal s problemi, ki jih nakazuje načrt za navedena področja in jih bo tudi obravnaval, kar je marsikateri dober učitelj storil že tudi doslej, četudi to ni bilo predpisano v učnem načrtu.
S tem, da smo »spoznavanje prirode in družbe« ocenili kot centralni predmet na prvi stopnji obveznega šolanja, bi lahko ustvarili v učitelju vtis, da je materinščina, to je slovenski jezik, po novem načrtu izgubil na svoji vrednosti in tehtnosti, čeprav vemo, da je osnovna šola po vsem svetu »šola materinščine«. Takšno mnenje bi bilo docela napačno. Materinščina ostane tudi po novem načrtu na prvi stopnji obveznega šolanja še nadalje prav toliko pomembna, kakor je bila doslej. Morda ji je novi učni načrt dal celo še večjo ceno, saj je tudi po številu ur na prvem mestu, razen tega pa so te ure namenjene v resnici samo materinščini, to je slovenskemu jeziku: branju, pisanju, pismenemu in ustnemu izražanju, jezikovnemu pouku itd. Na prvi pogled izgleda, da je tudi zahtevnost v tem predmetu manjša, kakor je bila doslej. Novi načrt v resnici zahteva manj slovnice in pravopisa, zato pa mnogo več globljega in boljšega ustnega in pismenega izražanja, manj teoretičnega, verbalnega znanja o jeziku, zato pa večjo — če se lahko tako izrazimo — uporabnost in kulturo materinega jezika. Ce bo učitelj pravilno dojel to zahtevo v učnem načrtu, sem prepričan, da bo to za pouk slovenskega jezika na obvezni šoli velik korak naprej.
Novost pa je izbor čtiva, ki ga prinaša novi učni načrt. Naši dosedanji učni načrti za ob-
vezno šolo so od tretjega razreda dalje že poznali obvezno čtivo. Tako je na primer tretji razred moral obvezno prebrati »Martina Krpana«, četrti razred pa Jurčičevega »Jurija Kozjaka« itd. Novi načrt v izboru ne prinaša več obveznega čtiva. Za vsak razred, že od prvega razreda dalje, navaja ceio vrsto dobrih del, ki so po mnenju nekaterih strokovnjakov za mladinsko literaturo primerna za mladino v določenih starostnih razdobjih. Iz te zbirke naj si učitelj sam poišče eno ali dve najboljši deli, ki jih bo z učenci obravnaval med šolskim letom, ostala pa naj bodo učencem na razpolago v razredni knjižnici kot čtivo, ki si ga bodo lahko izposojali med šolskim letom.
Izbor čtiva, ki ga prinaša učni načrt, je seveda še nepopoln. V njem so predvsem dela, ki jih najdemo trenutno na knjižnem trgu in v večini naših razrednih oziroma šolskih knjižnic. Zato bo učitelj lahko po svoji uvidevnosti izboru še dodajal knjige, ki jih ta ni zajel, pa jih ima šola v svoji zbirki, v kolikor so seveda primerne za razredno knjižnico. Dodajal pa bo seveda tudi še knjige, ki bodo v naslednjih letih izhajale pri raznih založbah, ki izdajajo dobro mladinsko -literaturo. Pri tem bo moral paziti, da v razredno knjižnico ne bo uvrščal takozvane »plaže«, ki je imamo tudi že nekaj na knjižnem trgu. Na srečo je take literature pri nas sorazmerno malo. Učitelj bo verjetno prej pogrešil v izboru literature za posamezne razrede, to je —- dodajal bo knjige, ki so za otroka pretežke, ali pa jih je otrok že prcrastel. Izbor, ki ga prinaša novi učni načrt, seveda tudi ni garancija, da so vse knjige, ki so navedene za posamezne razrede, najprimernejše otrokovi razvojni stopnji. Verjetno ga bomo morali še spreminjati in dopolnjevati. Iz izkustev vemo, da zlasti v mestih posegajo otroci po knjigah, ki so po »uradnih pedagoških ir psiholoških merilih« zanje neprimerne, da včasih povprečje močno prehitevajo, včasih pa tudi zaostajajo za njim. Tudi to bo moral seveda učitelj upoštevati.
Sploh je namen izbora čtiva predvsem v tem, da šola otroka zainteresira za najboljša dela, ki jih imamo na razpolago v slovenski, jugoslovanski in svetovni mladinski literaturi, da zbudi v njem ljubezen in zanimanje za dobro knjigo, obenem pa skrito željo, da v knjigi išče nova spoznanja in z njeno pomočjo odkriva in i*e-šuje probleme, ki ga zanimajo. Skratka, knjiga mu naj postane potreba in najboljši učitelj, ki mu lahko da odgovor na sleherno vprašanje, ki ga zanima ali o katerem se želi poučiti. Zato razredna knjižnica ne bo služila več samo tedenskemu ali štirinajstdnevnemu izposojanju knjig. O prebranih knjigah bo učitelj moral z učenci govoriti. Razredna knjižnica bo torej močno vzgojno sredstvo, s katerim bo učitelj poleg drugih tudi vplival na otrokovo duševno rast, bo razvijal njegov pogled na svet in družbeno problematiko. Bogatila bo otrokov besedni zaklad, razvijala njegovo domišljijo in ustvarjalnost, v največji meri pa bo ob učiteljevi pomoči razvijala njegovo izrazno moč in sposobnost — tako ustno, kakor pismeno. Zaradi tega bi moral biti izbor knjig seveda tudi vsem založbam, ki izdajajo mladinsko literaturo, usmerjevalec njihovega knjižnega programa. To seveda ta prvi izbor, ki ga prinaša novi učni načrt, nikjtkor še ni. Upamo pa, da se bomo sčasoma dokopali tudi do takšnega izbora, če bomo ob
tem prvem skrbno zbirali sv-ja zapažanja, pripombe in predloge za njegovo izboljšanje in izpopolnitev.
Še eno novost naj navedemo, ki je ni poznal noben dosedanji učni načrt. Mislim na poglavje o otrokovi zaposlitvi v izven-šoiskem času, o njegovih svobodnih in samostojnih aktivnostih v času po končanem obveznem pouku. Praktično in preprosto povedano: gre za organizacijo in sistematično delo z mladino, ki se je doslej v svojem prostem času izživljala na najrazličnejše načine,
Poglavje o otrokovi zaposlitvi v izvenšolskem času, ki ga prinaša novi učni načrt, želi poudariti, da je prav šola oz, učitelj najboljši usmerjevalec organiziranega in sistematičnega dela z mladino v izvenšolskem času, da ima ne samo dcižnost, kakor je bilo to marsikje doslej, temveč v prvi vrsti tudi pravico sodelovati in usmerjati to delo z mladino tako v organizacijskem, kakor tudi v vsebinskem pogledu. S tem seveda ni rečeno, da se bodo društva in organizacije sedaj iahko otresle dela z mladino, češ: to je dolžnost šole in učitelja, ker je v učnem načrtu, mi pa si odslej lahko oddahnemo. Delo z mladino je družbeno zelo važno, zato ga tudi ne moremo odložiti samo na ramena šole in učiteljstva, temveč zanj v polni meri odgovarja družba kot celota in vsak posameznik kot državljan. Tudi bi v današnjih pogojih, ko nimamo v šolah niti dovolj učilnic, niti učiteljstva, izvenšolsko življenje mladine marsikje sploh zamrlo', če bi društva in organizacije prenehale s svojim dosedanjim delom z mladino. Ražen tega tudi lahko učiteljstvo organizira in vodi samo nekatere panoge otrokovega izvenšolskera izživljanja, za katere je pač učitelj usposobljen in za katere ima sam veselje in sposobnosti.— Pač pa bo šola sedaj v večji meri mobilizirala društva in organizacije za čim večje in skrbnejše delo z mladino. Poleg tega bo lahko tudi v krajih, kjer društveno življenje še ni dovolj razvito v pionirski organizaciji, zbirala mladino v najrazličnejše skupine in krožke ter k delu z mladino pritegovala ljudi, ki jih to delo veseli in zanima ter imajo do mladine pravilen odnos, odklanjala pa bo vse tiste, ki bi vplivali na otrokovo duševno rast in napredek negativno.
Prj značilnostih, ki smo jih zajeli, smo se omejili samo na nekatere, ki so morda najvidnejše v novem načrtu za prva tri šolska leta v obvezni šoli. Čeprav bodo nekatere šole delale po novem načrtu tudi v četrtih razredih* se tega namenoma nisem dotaknil. V naslednjih šolskih letih bo namreč novi učni načrt zajemal postopoma naslednje razrede in bo prinašal v vsakem razredu precej novosti, o katerih bo treba razpravljati za vsak razred posebej. Novosti, ki jih prinaša načrt za prve tri razrede, smo seveda samo nakazali, odprli nekaj problematike, ki se kaže ob njih in ki bo že v tem šolskem letu terjala od slehernega učitelja, da se vanjo poglobi in ob praktičnem delu v razredu sodeluje pri njenem reševanju. Gledan v celoti, je učni načrt za prve tri razrede prav gotovo korak naprej v našem prizadevanju sestaviti čim boljši načrt, ki bi bil dobremu učiteljskemu kolektivu dovolj močna opora, ob kateri bi lahko gradil sodobno, življenjsko obvezno šolo. Praksa pa bo pokazala njegove slabosti in nakazala, kje in kako ga bomo morali izboljšati in izpopolniti.	V. C.
IZ OPRfiVE
Uprava Prosvetnega delavca bo te dni nadaljevala z izterjevanjem zaostale naročnine. Zato ponovno prosi vse individualne naročnike kakor tudi društva učiteljev in profesorjev, ki so z naročnino v zaostanku, da jo čimprej poravnajo. Pri tem naj ne pozabijo navesti, za katero leto in mes$c so nam nakazali denar.
Uprava prosi blagajnike društev, da ji po izvršenih premestitvah dostavijo sezname svojih naročnikov, ako so nastale na njihovih šolah večje spremembe. Sproti naj jo obveščajo, na katero šolo so bili premeščeni njihovi dosedanji naročniki oziroma, od kod so prišli novi. Naročnine naj ne nakazujejo za vsa«: mesec sproti, ampak vsaj za tri mesece skupaj.
Uradne ure bodo za stranke kakor doslej vsak dan od 10 do 13.
Telefonska številka uredništva in. uprave je: 22-284«
J. vsezvezni setminnv surdopedagogov Jugoslavije v Portorožu
DANSKE ŠOLE
Ni Ishko odločiti se zg prireditev takega seminarja ob pomanjkanju izkušenj. Prvotno so se obvezali tovariši iz Hrvatske, da bodo organizirali tak vsezvezni seminar. Pri njih pa so nastale objektivne težave. Zaradi tega smo sprejeli to breme tovariši iz Slovenije, ker je problem vzgoje in pouka gluhih narekoval potrebo po takem seminarju za učitelje gluhih.
Bo sklepu plenuma CO združenja so se sestali zastopniki učiteljev za pouk gluhih 4. maja t. 1. v Zagrebu, Na sestanek so prišli: Obren Pavičevič, zastopnik iz Srbije, Krstič in Zutinič, zastopnika za Hrvatsko, in A. Ogorelec, zastopnik iz Slovenije. Tu se je dokončno pokazalo, da Hrvatska in Srbija ne moreta prevzeti organizacije tečaja. Slovenski aurdopedagogi so prevzeli organizacijo in izvedbo seminarja, ki je bil v Portorožu od 15. do 25. 8. Nadalje so se na omenjenem sestanku odločili za predavanja. Osnutek je obsegal 15 tem s predavatelji. Tovariši so se dokončno odločili in zedinili za teme, ki naj podčrtajo praktično pedagoške-didaktično plat vzgoje in pouka gluhih otrok:
1 Vprašanje vzgoje in pouka predšolskega gluhega otroka. Predavatelj: Ravnikar Marija.
2,	O metodah začetnega govornega pouka pri gluhih otro-cTi. Predavatelj: Kmetec Jože.
S. Srednja in višja stopnja govornega pouka s posebnim ozi. rom na branje sestavkov. Predavatelj: Krzneno Zvonko.
4.	Predprotesionatoo vzgajanje gluhih učencev. Predavatelja: Kunaver France in Snoj Zinka,
5.	Profesionalno vzga j an j s gluhih. Predavatelj: Odavič Jo-vo, tajnik CO SGJ.
G. Mesto in vzgoja slušne vzgoje gluhih. Predavatelj: Ulaga Emil.
7. Fonetika in njena uporaba pri pouku gluhih. Predavatej: Prof. Kostič Gjorgje.
Trije dnevi pa so bili predvideni za razpravo o temah:
X. a) Sistem šolstva za gluhe, b) Plan in program pouka glu-h:h. Referent: tov. Matjaševič Pero.
2.	Vprašanje duševno zaostalih gluhih oirok. Referent tov. Krstič.
3.	Nevšolani gluhonemi otroci, problem epismenovanja, program in sistem dela. Referent: tov. Zakovšek Jože.
4.	Sodelovanje surdopedagogov z Zvezo gluhih Jugoslavije.
Referent: tov. Pavičevič Obren.
Ker portoroški zavod za gluho mladino ne more sprejeti več. kot 80 oseb, je bil že na eni izmed sej CO v marcu sprejet ključ za udeležence seminarja, fin sicer: Srbija 24, Hrvatska 29, Slovenija 15 (+ portoroški tova_ riši). BiH 5, Makedonija 8 in Črna gora 8 udeležencev. Zelja je bila, naj se tega tečaja udeleže predvsem mlajši tovariši.
Vse tehnične priprave so izvršili tov. A. Ogorelec, Zakovšek
J. in levji delež domačin Rupnik Vinko, ki je v predpripravah in med seminarjem vodil vso organizacijo nastavitve, prehrane in ogleda zanimivosti Slovenskega Primorja.
Tako se je 14. in 15. avgusta zbralo 90 učiteljev za pouk gluhih v Portorožu iz vseh predelov Jugoslavije. Udeleženci so si izvolili seminarski odbor s predsednikom Matjaševičem Pe. rom, fct je skrbel za pravilen potek urnika predavanj, vestno, udeležbo seminardstov in uredil nekatere nepravilnosti, ki so se pojavilie zaradi nepravilnega tolmačenja seminarskega razpisa.
Vse teme predavanj kot ostale teze so bile nta dostojni znanstveni kot metodološko praktični višini in so si udeleženci v teh 10 dnevih pridobili mnogo uporabnih napotkov za še boljšo vzgojo in pouk gluhih. Izmenjali so vzgojne in pedagoške poglede, ker je vsakemu predavanju sledila živahna debata. Točno so' se seznanili s šolskimi razmerami v posameznih republikah.
Z;a preko 4500 gluhih otrok je za enkrat 14 zavodov in 14 vajenskih šol, kjer delno poučujejo tudi nepismene gluhe učence. Ti zavedi pa so večinoma majhni,- tako da se šola komaj 25% gluhih oirok. Kako so zavodi opremljeni, kakšne težave imajo s sprejemanjem otrok, kako poteka vzgoja in pouk na posameznih zavodih, kako je z di-daktično-metodoMkimi nastopi in drago, vse to so obravnavali v razpravah.
Ob koncu tečaja so bili sprejeti sklepi, ki obravnavajo vzgojo predšolskih gluhih otrok, 8-l etno šolamo e, ločitev nagluhih, umstveno prizadetih, slušno vzgojo, profesionalno izobraževanje, prosvetno-kuLtuirno delo med odraslimi gluhimi, socialno zaščito in sodelovanje surdope-dagogov z Zvezo gluhih Jugoslavije. Vsa predavanja kot sklepe bomo objavili v strokovnem časopisu »Poremečajii govora i sluha«. Talko bodo izvajanja na tem tečaju lahko koristila vsem učiteljem in vzgojiteljem gluhih v Jugoslaviji.
Resnica je, da je socialistična Jugoslavija za 7-krait povečala ustanove za gluhe, ker so v ■predvojni Jugoslaviji bila le 4 zavodi. Ta velika skrb za gluhe pa se je po letu 1952 nekako zaustavila In se ne dvigamo več tako hitro kot prej.
Po mnenju vseh udeležencev je bil seminar skrbno priprav-ijen. Mislimo, da so si učitelji za gluhe s tem prvim seminarjem utrli pot, da s pomočjo Združenja učiteljev in vzgojiteljev, Zveze gluhih in s pomočjo oblasti tudi v prihodnjih letih ponovno organizirajo take vsezvezne seminarje, ker je prvi seminar pokazal po svoji vsebini m poteku nujnost takih tečajev, če hočemo v vsej državi dvigniti vzgojo in pouk gluhih na višjo stopnjo. ,	A.O.
Da ne bi bilo kakih prevročih pripomb, naj takoj zaupam, da nisem bil na Danskem pa »občinske« stroške- Po zgledih velikih politikov sem le vrnil obisk danskim znancem, ki so bili lani pri nas. čeprav torej nisem imel nobene misije in seveda tudi ne dnevnic, sem skušal dodobra napasti svojo radovednost. S seboj sem prinesel polno vrečo najrazličnejših vtisov, podatkov in slik. Ker smo vsi skupaj prosvetni delav-cti, se ne cpodiobi govoriti o danskem kmetu, ki se vozi na njivo v coklah in limuzini, katerega prašički se grejejo z infrardečo toploto, ki ima doma prav starinsko stanovanje, vendar pa najnovejši štedilnik in dva frižiderja, dohodkov pa stokrat toliko kot profesor v mestu. Pokazali so mi tudi kmeta, ki ima lastno letalo. Tega si pač nikjer na svetu ne more privo-
en teden prosto, za Božič tri tedne in za Veliko noč dva tedna. Drugače ,pa prav pridno garajo: 34 ur tedensko in to prav gotovo niso mačkdne solze, še celo, ker so ure Po 50 minut. Vsak dan pride profesor v šolo ob osmih in Potem teče pouk do dveh popoldne- Po tretji uri imajo polurno pavzo. Dijaki odidejo v veliko šolsko jedilnico in tam pospravijo svojo malico, profesorji pa imajo večinoma zase posebno kuhinjico poleg konferenčne sobe, kjer jim kaka ženska pogreje čaj ali kavo.
»Kaj pa plače?« boste gotovo takoj vprašali. No, kar pomirite se. Tudi tam so manjše kot v »produkciji«, to je v trgovini, industriji i. pd. Preračunane po uradnem tečaju bi znesle okoli 50 ali 60-000 dinarjev, korekture nalog posebej, honorarna ura po 430 dinarjev (43 jajc).
Mestna gimnazija v Nyk6blngu
ščiti kak šolnik. Toda Pieta Heina bi vseeno omenil. Znan danski pesnik je. Star je 52 let in je med drugim napisal knjigo Poezija v svetovnem prostoru pod psevdonimom KumbftlL Je tudi predsednik mednarodnega združenja »En svet«. Od drugih svetovnih pesnikov se razlikuje le po tem, da ne stanuje v temni, podstrešni sobici, da sl ne izposoja denarja pri lahkovernih prijateljih in da nima jetike. Mnogo več. Ima namreč lasten helikopter, s katerim se vsako popoldne pripelje iz Švedske domov na malico. No, im čeprav dobijo dandanes pesniki po sedem kovačev od verza (in tudi od vrstice), bi si Pieit Hein najbrž me mogel privoščiti helikopterja, razen če bi bil sam Lope de Vega, ki jih je menda ustvaril kar 21 milijonov. Ne, Piet Hein je namreč tudi znan inženir-kdn-stfukto.r in sin bogatega tovarnarja.
Sedaj pa kar lepo v šolo- Ml smo se komaj vrnili, na Danskem pa teče pouk že en mesec. Glede na tamkajšnje hladno podnebje to ni mič čudnega. Tudi tam se vam utegne zgoditi, da se sredi julija vprašate: »Kdaj bo pa vendar pri vas poletje?« in dobili boste odgovor: »Je že bilo, prejšnji četrtek popoldne.« Poletne počitnice se jim pričmo 20. junija im trajajo do 12. avgusta. Oktobra imajo
Šolski sistem je v glavnem tak kot povsod: do 14. leta hodijo otroci v »folkeskole«. Po 30 do 36 jih je v razredu in izdelajo razred, če dobe kak red 4 in 6, če pa je manj kot štiri, pač ponavljajo. Kdor je bolj bistre glave (40% danskih otrok), gre z enajstim letom v »mellemskole«, to ie našo dosedanjo nižjo gimnazijo im le okoli 25% se jih prerine v višjo gimnazijo. Ti si lahko izberejo eno od treh smeri: matematika, klasični jeziki, moderni jeziki. Po končani maturi -dela kandidat še eno leto filozofije in se. šele potem lahko vpiše na uni" verzo. In kriteriji za vstop najbrž niso premili, saj je ma kjo-benhavnski uri verzi (ust. 1- 1479) vpisanih le okoli 6.600 študentov, torej komaj toliko kot na ljubljanski, fin na univerzi v Aarhusu (ust, 1. 1933) 1609. Njihova tehnična visoka šola pa šteje 1812 bodočih inženirjev.
Moj gostitelj na Danskem je knjigovodja po poklicu, bolje rečeno lastnik knjigovodskega zavoda. Tam namreč večja podjetja in tovarne dajo svojo bilanco obdelati privatnim knjigovodskim zavodom- Ob sezoni velikih bilanc dela tudi po 18 ur dnevno, seveda pa ima zato trikrat večje dohodke od profesorja. Tri šoloobvezne otroke ima, zato sem dobil nekaj im-fomacij o šolah kar iz domačega vira.
Najprej sem se zanimal za šolske knjige. »Nimamo skoraj
nobene, ker jih otroci dobe v šoli zastonj na posodo in jih morajo konec leta vrniti. Pogledate lahko le tiste, ki so za dve leti. Te so obdržali čez počitnice.« Gledal sem na primer zemljepis. Največja pozornost je seveda posvečena Danski sami in skandinavskim deželam, toda tudi Jugoslavija je bila sicer skromno, vendar zgoščepo in pravilno opisana- Vsa- mesta so bila pravilno navedena: 'Ljubljana kot Ljubljana, ne pa kot Laibach, čeprav mi na primer zelo pogosto rabimo za njihovo prestolnico nemški izraz Kopenh-agen, namesto pravilnega Kjobenhavn. Tudi Zagreb, Split, Rljeka i. pd. so pravilno na p is ani.
Pogledal sem si še spričevalo njegovega sina iz prve gimnazije. Pravzaprav je to le neke vrste knjižica, v katero se vsako Jeto po štirikrat vpišejo ocene dz vseh 15 predmetov, skupna povprečna ocena in mesto, ki ga je dosegel v razredu.
»Iz koliko predmetov pa sme pasti takle dijak?«
Začudeno me je pogledal. »Kako to mislite? Pri nas se vsi redi seštejejo, skupna vsota se deli s številom predmetov in dobljeni koeficient odloča o uspehu- V gimnaziji je najvišja možna ocena 15 in nato se vrstijo ocene preko +14, —14, + 13, —13 itd. Izdela tisti dijak, ki je v višji gimnaziji dosegel 11 točk, ali v nižji vsaj —11. Vsi drugi ponavljajo.«
»Torej lahko dijak tudi slabo »leze« v enem ali dveh predmetih in vseeno izdela, če si je v drugih predmetih nabral dovolj visoke ocene?«
»Natanko tako. Zakaj bi šola na primer pokopala talentiranega dijaka in mu zaprla vrata v življenje, če mu recimo slučajno kemija ne Sre od rok.«
»Na ta način lahko torej neki dijak matematiko enostavno »prešprica«, popolnoma zanemari?«
»Ne, nikakor ne. Matematičnih predmetov je pri nas 5: regning skriftling, regning mundling, matematik skriftling in mundling ter geo-metni. Vseh teh pet predmetov pa ne more noben dijak zanemariti, ker bi mu skupna ocena prav gotovo padla na »tgx«, kar sicer po besedi pomeni »prav dobro«, v resnici pa slabo. Le najslabši dijaki lahko dobe »mdl«, kar.se bere po črki »srednje dobro«, v resnici pa je zelo, zelo sla.bo. Ne spomnim se sploh, da bi kdo res dobil »slet«, to je »slabo« in dejansko pomeni popolno neznanje.«
»In koliko ur imajo dijaki pouka na dan?«
»Vsak dan šest ur, to le 36 ur tedensko. Seveda so med temi urami tudi 4 ure telovadbe, 3 ure ročnih del, dečki v mizarski delavnici, deklice pri šivanju in pletenju, 1 ura fotografiranja itd.«
Preko svojega znanca sem se seznanil tudi z nekim profesor-
jem tamkajšnje gimnazije (mesto Nyk6hing na otoku Fals.tru). Bil je germanist in je govoril dovršeno angleščino in zelo dobro nemško. Ko sva se prvič sestala, sva na dolgo in široko kramljala »o vseh vprašanjih, ki zanimajo obe državi«. Tudi za drug sestanek nama ni zmanjkalo snovi- V tretje me je pa kar povabil na obisk njihove gimnazije.
Imenuje se »kapiteljska š+a« ker so jo ustanovili duhovni že
1.	1492. Pred tremi leti pa je dobila najmodernejše poslopje. To je res šola »kot iz škatlice«: zidovi so iz žgane opeke kot vse danske hiše., neometani. Bila sva v poletnem času edina obiskovalca. Koraki po hodniku so se dušili v umetni masi poda. Po, stenah so visele kopije največjih slikarjev renesanse-Na koncu hodnika se je odprla umivalnica: porcelanska korita, šest pip za mrzlo in toplo vodo, posoda s tekočim milom, omarica s papirnatimi servietami.
V razredih povsod plastična masa, tudi na odru, tako da ni nobenega škripanja, ki je običajno tako tipično za vse šole. Stoli so obuti v gumijaste pod-ložke. Razsvetljava 5® kombinirana z neonsko- V prvem nadstropju so razredi višje gimnazije. Ista slika, le da so obešene po stenah kopije slikarjev od impresionizma dalje.
Na zavodu je vpisanih 375 dijakov in ima j o zanje 18 učilnic, 10 kabinetov, kuhinjo za pouk, moško in žensko telovadnico, delavnico, veliko gledališko dvorano in prostor za razvijanje in kopiranje fotografij. Ves pouk fizike, kemije, zemljepisa, zgodovine in seveda tudi ročnih del se opravlja le v posebnih, najsodobneje opremljenih ka. binetih- Naj ob tej priliki omenim, da se morajo tam tudi fantje učiti kuhati, pospravljati, pomivati, čistiti itd. Tudi lingvisti imajo poseben kabinet s celo vrsto slovarjev, leksikonov in vseh mogočih pripomočkov.
Višji razredi pridejo od časa do časa tja pisat šolske naloge. Tam lahko dijak pokaže, kako se je naučil uporabljati in posluževati se pomožnih knjig, kontrolirati pravopis tujega jezika, iskati citate i. pd. Šolska knjižnica je nameščena pod streho in šteje okoli 50.000 knjig.
Ne morem trditi, da so vse šole tako lepo opremljene, saj je gimnazija v Nyk6bingu šele, nova. Res pa je, da ima tamkajšnje šolstvo že dolgoletne tradicije- Obvezno šolanje je bilo tam uvedeno že 1-1814 in komaj 30 let zatem so ustanovili v Roeddinigu prvo ljudsko univerzo na svetu. Večerne šole vsakomur omogočajo, da dopolnjuje svojo .izobrazbo in 3 tem nadoknadi, kar je v mladosti iz -tega ali drugega razloga zamudil. Moj znanec izvira recimo iz reyne družine im je v mladih letih lahko napravil ie neke vrste trgovski tečaj. Takoj potem si je moral poiskati službo. Toda ni hotel ostati pri tleh, vpisal se je v večerno šolo do v devetih letih postopno napravil izpite čez srednjo trgovsko šolo in potem -tudi čez nekako ekonomsko visoko šolo. Danes ga.vabijo kot predavatelja na nižje trgovske šole in debi 45 kron honorarja za uro (ena krona je 43 din uradne ve. Ij ave).
Vsak pojav na svetu ima pa seveda tudi svoje vzroke in posebne prilike, v katerih je nastajal- Danske šole res niti teoretično ne poznajo dvojnega turnusa, kaj šele trojnega, ne najdeš šole brez elektrike in vode, materialno so zelo bogato opremljene, toda...
Da, toda Danska že 2.000 let ni imela nobenega okupatorja, razen v zadnji vojni, in še tedaj ni bil porušen niti en plot. Imajo za seboj dolga stoletja relativno mirnega, neoviranega in kontinuiranega razvoja in njihovo šolstvo se še d-ames lahko naslanja na urejeno in uravnoteženo gospodarstvo države. V polhi kašč; je lahko bi-« ti sit.	Mirko Hrovat
• ••••»•• ••»••*••• •••»••••• •©•••••#• »••••»••• •••«•>•©« ••»•••••• •••••«»•■ ■•»»••••• ••«•••••»
Razpis
Uprava Prehodnega mladinskega doma »Slave Klavora« Mariboru
razpisuje
2 mesti UČITELJA ali UČITELJICE za vzgojno službo
v domu.
Kot vzgojitelja imata:
1.	vzgojno delo z gojenci osnovne šole in nižje gimnazije izven šole,
2.	osnovno in dopolnilno plačo kot učitelja,
3.	dodatek za težje delovne pogoje 3000 din,
4.	dodatek za morebitno večje število gojencev v sku-pdni (nad 15) do 1000 din,
5.	posebej plačano morebitno nadurno delo,
6.	hrano v domu po režijskih stroških.
Na razpolago je eno samsko stanovanje v domu. Prošnje je poslati čimprej na upravo doma.
»••»•■••• ••••••••* •>*•#••©• ■••••«»•• ••«•••••» ■•■•••»•• •••••««•* ••■•••■•» ■•»•••«•• ••»■•■»#
Misli k pouku tujih jezikov v osemletki
V zvezi z diskusijami na okrajnih konferencah aktivov predavateljev tujih jezikov v 1958. in 1957. letu se mi zdi koristno zbrati misli, ki so bile pri tem terečene ali vsa-j nakazane ali pa so se porodile kot posledica sugestij naših najboljših in najbolj vnetih tovarišev modemih lingvistov in aktivnih metodikov.
Te vrstice naj hi bile bolj aM manj umestno in potrebno dopolnilo k Metodskim navodilom, ki jih vsebuje »Učni načrt z-a nižje razrede gimnazij in višje razrede osnovnih šol« iz leta 1954, saj je osemletno obvezno šolanje, ki ga prinaša reforma, po svojem značaju in čiliju, kar zadeva tuje jezike, vendarle različno od prejšnjega sistema, kjer je nižja gimnazija kljub vsemu vsaj do neke mere bila usmerjena na nadaljevanje študija v višji gimnaziji ali na Strokovni srednji šoli, kar je odsevalo v njenem učnem načrtu pa seveda tudi v njenih, pogosto od višje gimnazije izposojenih metodah. Tud-i jezik — značilno je bilo to, da je pogosto nosil naslov »prvega« tujega jezika — je imel pred sabo osemletni razpon, ne pa štiri eili pet letnega kot v osemletki, kar je moralo tudi zoper voljo pedagoetov vplivati na celotni potek pouxa tujega jezika od prve do četrte nižje gimnazije, saj je daljni cilj pošiljal svoja izžarevanja celo v prvi razred, kjer je učenec v 99% takoj trčil ob gramatični pouk, kj je bil neredko formalističen, saj učenec o tujem jeziku še ničesar ni vedel. Uvedba osemletke bo Imela za posledico to, dia bo moral imeti pouk tujih jezikov cilj, zaokrožen z-a štiri ali petletno učno dobo, t. j. pripeljati bo moral absolventa osemletke do določenega, verjetno osnov-
nega znanja tujega jezika, ki bo po eni-strani za tiste, ki odidejo v poklice, predstavljal porabno življenjsko znanje, zavest povezave z dotolčenim ljudstvom sveta in vpogled, čeprav Skromen, v njegovo kulturo; po drugi strani pa bo to znanje za absolventa osemletke odskočna deska v (višjo) gimnazijo, mu bo torej omogočalo nadaljevanje študija v (višji) gimnaziji alld na srednji strokovni šoli. Ta novi cilj pouka tujega jiezika v osemletki pa zahteva načelno in praktično reviizijio metodske-ga dela v razredu in obzor tistih tehničnih prijemov, ki jih bo treba vpeljati, alko naj se pouk tujih jezikov’ v osemletki ne izrodi v puhel formalizem.
Emo izmed osnovnih načel, na katero ne gre nikoli pozabljati, je v tem, da cilj ne sme biti previsoko postavljen. Dosegljiv bodi v celoti zlasti za srednje dijake, drugače izgube le-ti, ki jih je največ, veselje in pogum. Zato naj ne bo znanje, ki ga bomo zahtevali od dijakov, preveč obširno, raje bolj skromno, pa dobro izbrano, da ga bo mogoče bolj utrditi in zlasti po praktičn; strani doseči za tuji jezik tako potrebne avtomatizme. Tu gre vsekakor upoštevati zlasti nauk klasične starine: Non multa, sed multum (ne' kopiči znanja, ampak pojdi v globino, podajaj ne podrobnosti, ampajc to, kar je bistveno in naj važnejše).
Kakšen bo torej cilj pouka tujih jezikov v reformni osemletki? Izkušnje, ki izhajajo iz opat zevanja uspehov oziroma neuspehov v našem domačem šolstvu pa tudi — mutatiis mutandis — drugod po svetu, kažejo, da bo morala biti lingvistična vsebina cilja pouka tujih jezikov naslednja, ako naj bo stvarno dosegljiva:
1.	standardna izgovarjava
(brez sistematične fonetike, iz-govornih razvad, dialektizmov, fines in stilizrmov);
2.	oblikoslovje splošnega jezika . in samo najpotrebnejše posebnosti (izij eme);
3.	sintaktične strukture sodobnega splošnega jezika (brez 3 it era turnih posebnosti), zlasti tipični stavki;
4.	osnovni besedni zaklad
(okroglo 2000 besed in idiomov).
Ta pedagoška skromnost pa mora imeti svoj odmev tudi pri učbenikih. Izvečine so učbeniki radi snovno preobširni. Tako od učenca kot od učitelja zahtevajo po kvantiteti in pogosto tudi po kvaliteti takšnih storitev, ki so primerne le za mestne šole.
Sicer avtorji z vsemi mogočimi razlogi in dokazi zagovarjajo stališče, da naj jim bomo ‘'hvaležni, alko učbenik nudi čim več. Res je dobro, da v njem najde dovolj tvarine tudi najboljši učenec, kar se da doseči z dodatki. Vendar pa je .treba priznati, da so učbeniki — in to velja za vse predmete — fie prepogosto pretežki in snovno prezahtevni celo za dobre dijake. Koliko od tega trpijo učitelji in — last not least — starši, ki ste ukvarjajo zvečer z otroci (pa to velja le za mestne ali trške razmere!), tega ni potrebno razlagati. Učbeniki za pouk tujih jezikov v reformni osemletki naj bodo v osnovnem le tolikšni, da jih bodo zadovoljivo obdelali vsi srednje nadarjeni dijaki našega podeželja. Razpon med tem standardom in pa resnično zmogljivostjo najboljših in socialno najugodneje situiranih je treba pač izpolniti s pedagoškimi posegi, kakršni so: čtivo, zaposlitev nadarjenih s podpiranjem zaostalih in oviranih, vodstvo študijskih skupin, delo v jezikovnih krožkih iin pod.
Kakšno stališče naj učitelj zavzame do sedanjih učbenikov, dokler ne dobi reformna osemletka novih, primernejših?
Tu je treba razčistiti neke
pojme, ki se pogosto ocenjujejo docela napačno. Neredko' slišimo od učiteljev naslednj e trditve: »Učbenik je predpisan in moja naloga je, da ga v razredu predelam od začetka do kraja. Dobro pa se zavedam, da ga ne bom mogel predelati. Zato sem s® odločil, da bom predelal samo 15 lekcij, ne pa 20, kakor jih vsebuje učbenik.« Če bi pa pogledali na drugto stran učbenika, b( tam videli klavzulo: Po trdil (ali odobril) Svet za prosveto in kulturo LRS aiii Svet za šolstvo LRS z odtokom tem in tem. Učbenik je torej potrjen ali odobren. Kaj pa to pomeni? To pomeni, da ga je komisija za učbenike pri SPK LRS dala pregledati in da je na osnovi mnenja strokovnjakov in po svojem lastnem preudarku odločila, da učbenik ustreza znanstveno, metodsko, vzgojno ih ideološko ter da ga zato potrjuje ali odobrava za uporabo v šolah. Če bi imeli več odobrenih učbeiiifciov za isti predmet, ne samo enega, bi šole mogle Izbirat; med njimi, kot se to dogaja drugod.
Kaj pa potem pomeni »predpisano«, bo vprašal kdo. Saj'nekaj mora bita predpisano, drugače bo zmeda prevelika. Res je, predpisan je republiški učni načrt. Kaj pa pomeni, izraz predpisan? To pomena, da je naša dolžnost, da ga izvedemo, da zadostimo njegovim zahtevam. Z drugimi besedami lahko rečemo tole:	republiški učni
načrt je javnopravna listina, torej je sorodna z zakonskimi določbami. Zato je republiški učni načrt za učitelja obvezen, je obvezno izhodišče — obvezen cilj za njegovo delo.
Iz gornjega izvira naslednje: paziti moramo na to, da bo republiški učni načrt v resnici tudi izvršen, ne samo »predpisani«. To pa brezposelno. Kar zadeva 'učbenik, moramo njegovo vsebino, ako je ne moremo iz tega ali drugega vzroka izčrpati; prilagodim zmožno,stiim našiti dijakov, njihovemu načinu življenja, upoštevaje njlihov
socialni položaj, njihovo razvojno stopnjo in drugo, kar je pri tem odločilno.
To je kajpada zasilen izhod, dokler ne dobimo takšnih učbenikov, ki bodo resnično urezani po postavi našega srednjega učenca, in bodo ustrezali po svoji zahtevnosti ne samo psihično, ampak tudi socialno pogojeni zmogljivosti dijaka (kmečki, predmestni otrok). V to vprašanje se bomo pač rm+ rali poglobiti, drugače bo n« stran; učbenikov vedno nekaj škripalo. Kolikor je znano, priznavajo ne le učitelji, ampak tudi avtorji, da je sanacija razmer na tem področju potrebna. Ko že o tem govorimo, je treba priznati, da so imeli hrvatski avtor j-; pri reševanju tega vpra-šanjia srečnejšo roko ter zlasti nekateri' izmed njihovih učbenikov dokaj dobro ustrezajo tako duševnemu profilu dijakov na raznih razvojih stopnjah kakor tudi življenjskim pogojem, v katerih dijaki študirajo. Gotovo ne bi Mio pravično, ako ne bi poudarili, da so tudi naši avto"rji marsikaj storili za to. da se učbeniki prilagodijo konkretnim situacijam, v katerih delujejo naši predavatelji tujih jezikov in se uče dijaki naših nižjih gimnazij oziroma bodočih reformnih osemletk. Vendar se bo jasno pokazalo, kolikšne so .zmogljivosti dijakov in predavateljev, šele ko bo stekla osemletka po novih tirih in k novim čilijem. Takrat pa verjetno ne bo več zadostovala revizija, krajšanje in poenostavljanje starejše formulacije učbenikov, ampak bo treba stvar zagrabiti čisto na novo in napisati nove učbenike, in to v novem duhu, pogojenem v prerezu sodobnega življenja in v spoznanjih lingvistične znanosti zadnjih desetletij ter pedagoške psihologije, ki vse bolj razločno trka na vrata.
Ozko povezano s problemom učbenikov j© vprašanje metode, ki bo smiselna za dosego postavljenega cilja. Ce smo rekli, da je cilj zaokroženo, uporabno
znanje tujega jezika, sledi, da bo medota v osnovnem, kolikor je. le mogoče in brez pretiranja direktna ter v okviru le-te oralna, Ce hočemo priti do cilja, ki smo si ga postavili iz razlogov, ki jih narekuje sodobno življenje, se moramo varovati Izrodkov gramatično-prevajalne metode, ki so jo tudi drugod b° svetu že odstavili s prestola.1 Zlasti pa seveda to velja za reformno osemletko, kjer razvojna stopnja dijakov še ne dovoljuje velikih abstrakcij, kakršne zahteva-študij gramatike, S tem pa ni rečeno, da ne smemo prav ničesar prevajati, da ne‘ smemo posvečati prav nobene pozornosti gramatiki. Vsekakor prevajanje in gramatika ne smeta biti cilj, ampak samo sredstvo, pripomoček za dosego cilja, ki si ga je postavil pouk tujih jezikov v reformni osemletki.
Zdaj simo pa prišit k vprašanju cilja, smotra. Smoter pouka tujih jezikov res ne sme biti samo znanje gramatike in pa prevajanje tujih tekstov v slovenščino. Gramatika in prevod sta le pomožna pojava. Smoter, kj ga moramo doseči, pa je praktične narave, in sicer:
1.	razumevanje govorjenega in tiskanega jezika in
2.	sposobnost izražanja lastnih misli, čustev, hotenja v govoru ih pisavi, vse to pa le v tolikšni meri, kot so dijaki tega zmožni z ozirom na stopnjo njihovega psihofizičnega razvoja,
3.	stik s tujo kulturo In civilizacijo, kolikor je to možno v nižji gimnaziji.
Kako pa bomo dosegli čim boljši uspeh? Gotovo ne s predavateljsko metodo, pr; kateri so učenci, kar zadeva izražanja v tujem jeziku, večidel pasivni, saj je njihovo zadržanje pri tej metodi glede tujega jezika v
1 Gl. publikacijo UNESCA »Les langues vivantes dana les čcoles« v zbirki Etudes et do-cuments d’čducaition, sept. 1953, No VI.
glavnem reeeptivno. Naš pouk mora biti aktiven dn kolektiven. Kaj to pomeni? Naj sledi nekaj praktičnih nasvetov.
1.	Profesor naj ne presedi vsa ure na katedru, večkrat naj gre po razredu, da bo videl, ali j* pri dijakih vse v redu.
2.	Uporablja naj kar največ tablo za zapise, risbe, sheme, k; jih dijaki morajo prenašati v svoje dnevnike, vendar naj bodo zabeležbe na tabli in v dnevnikih urejene in pregledne, ker drugače ne prinašajo sadu, saj s) dijaki mislijo, če je po tabli vse razmetano, da ni važno, poleg tega pa takšen način zapisovanja ni ne ctokazilen n« vzgojen.
3.	Profesorjev pouk bodi na« zoren. Zato naj uporablja — zlasti v nižji gimnaziji — predmete, od časa do časa stenske slike, gramofon, projekcije (slike se zaenkrat izdelajo doma).
4.	Poleg profesorja morajo seveda biti aktivni tudi dijaki, »lasti velja to prav posebno za pouk tujega jezika. V razredu, kjer slišiš izvečine samo profesorja, njegov »monolog«, če smemo talko reči, tam jezikovni pouk gotovo ni dober.
Največ morajo med uro govoriti dijaki.2 Profesor stoji taikorekoč v ozadju in samo včasih poseže vmes, da da navodila, pojasnila ali da popravi, ako je bilo kaj napak. Vsi učenci še morajo, čeprav s skromnimi doneski, udeleževati dela Y razredu.
5.	Učitelj mora biti pri tem strpen. Boječim mora dajati poguma. Nikdar si ne sme dovoliti prezirljive besede. Ne sm« se razburjati, ker njegova Jeza, težke besede in zastraševanja ne pripeljejo k ničemur. Z vsakim dijakom mora ravnati po njegovi »meri«.
6.	Razlago mora učitelj dofons premislili. Upoštevati mora zlasti didaktični načeli: od znane-
2 V tej zvezi sta znani naslednji krilatici: Avodd silenooj Avold teacher’3 monologu«t -*

Ocene in poročila
Vse, kar potrebujete
za SOiiO« vam dobavi
DBŽAVNfi ZSLOIBS SLOVEHIIE
UUBUMU, Mestni trg 2C
ki izdaja vse šolske, slrckovne, znanstvene, poljadno-pončne in leposlovne knjige;
pedagoški tisk, Knjižnico priročnikov za učiteljo, Kn]iz-nico za vzgojo strokovnih kadrov, Zbirko učbonikfcv tujih jezikov in slovarje ter muzikaiijo.
EMA MA ZALOGI: učila, vse učne pripomočke, šolske potrebščine, šolske tiskovine iid.
Zahtevajte brezplačne cenike pri:
BUžAVNl ZiiLOŽBi SLOVENIJE, UUBUfiO
Idci pomagoj!
Novi učbeniki za kmetijske, gospodarske in splošne kmetijske šole
Kmetioske, gospodinjske In kmetijske gospodarske šole so važne ustanove našega pošol-skega iziobraževainja na podeželju. Pouk v teh šolah pa je bil precej težak, ker ni bilo priimor-nih šolskih knjig. Zalolžlba »Kmečka knjiiga« v Ljubljani sl j s zadala nalogo, da to vrzel iz_ polni. Poleg petih učbenikov, ki jih je za te šole doslej že izdala (Švajger, Hranoslovje — ing. Fajdiga, Pridelovanje krme na travnikih — Flego, Sadjarstvo ing. Kropivšek, Živinoreja — ing. Štern, Upravljanje kmetijskih gospodarstev) so izšli v zadnjem času spet trije novi učbeniki.
Tako je izšel učbenik VRTNARSTVO II; (Zelenjadarstvo), k- ga je napisal prod. Frane Vardjan. Knjiga je sicer namenjena v prvi vrsti učencem kmetijskih in gospodarskih- šol, koristna pa bo kot priročnik vsakomur, ki se peča s pridelovanjem opisanih vrtnin. Ima 28R strani in obsega naslednja poglavja: fcaipusnioe, poštnine, če_ bulnice ali lukovke, plodovke, stročnice ali sočivnice, špinacni-ce, solalaice, trajnice ter ku-
hinjska zelišča. 175 slik pojasnjuje besedilo. Kot posebni dodatek tej knjigi je izšel na 16 straneh tudi seznam rastlin (in-dex), ki so navedene v tej' kraji, gi. Seznam navaja rastlin® po slovenskih, latinskih in domačih (ljudskih) imenih.
Drugi učbenik je KEMIJA, ki jo je napisal prof. ing. Ivo Zobec. Delo je sestavljeno s posebnim ozirom na potrebe našega kmetijskega proizvajalca, ki se stalno srečava s kemičnimi procesu in mora poznati njihova temeljna pravila. Na 100 straneh je na kratko in zgoščeno obdelano gradivo o osnovnih pojmih o naravi, snovi, zmeseh, kemiji kot taki, prvinah in snoveh ter o glavnih poglavjih iz anorganske in organske kemije. 35 slik dopolnjuje besedilo.
Nauk o življenju pa je obdelal v tretjem učbeniku BIOLOGIJI prof. Živko Lovše. To je že osmi učbenik za kmetijske in kmetij, ske gospodarske šole. Na 282 straneh obravnava avtor živi to neživi svet, zatem sledijo poglavja o celičnem sestavu živih bitij, vzdržanosti, starosti' in smrti', o nauku o dednosti ter o razvojnem nauku. Slednje poglavje ima skoraj 100 strani. Knjiga je tudi bogato ilustrirana, tako da bo vsebina knjige
bralcem bolj razumljiva. Knjiga je koristna tudli za vse višješolc® in za vsakogar, ki se želi seznia. niti s sodobnim naukom o življenju.
Vse to knjige bodo zelo olajšale pouk na naših kmetijskih gospodarskih šolah. Dobijo se v vseh knjigarnah in pri založbi »Kmečka knjiga« v Ljubljani.
Cv.A.K.
Dr. Stanko Bevk: Vretenčarji Slovenije
Pred izidom je knjiga pokojnega, letos februarja meseca umrlega, znanega slovenskega šolniikav profesorja dr. Stanka Bevka, »Vretenčarji Slovenije«.
Ta knjiga je bila dolgo časa težko pričakovana in zelo potrebna. V njej: opisuje avtor vse vretenčarje Slovenije, to je vse ribe, dvoživke, plazilce, ptice. jn sesalce, živeče na slovenskem narodnem ozemlju ter tiste, ki utegnejo priti na naše z obmejnega ozemlja sosednih držav.
Avtor podaja za vsak razred vretenčarjev podrobno karakteristiko in značilnosti z na-tamčnftm opisom zunanjih in notranjih delov, nato pa k vsa-
kemu razredu ključ, s pomočjo katerega sii more dijak kot tudi učitelj poiskati ime živali, ki jo ima pred seboj. To je važno predvsem zaradi tega, ker dijaki zelo radi in pogosto prinaišajo v šolo različne živali in žele vedeti njih imena.
Slovenci doslej še nismo imeli nobene knjige, ki bi v celoti obdelala vretenčarje Slovenije, in še to kar je bilo, ralzen n. pr. A. Munde »Ribe v slovenskih vodah«, je bilo v tujih jezikih, ter davno pošlo in zastarelo.
Knjigo izdaja zal. »Kmečka knjiga«, tiska jo tiskarna »Mojskrič«, cena bo zmerna, ker je Svet za kulturo in prosveto, uvidevši potrebo po taki knjigi, naklonil založbi znamo in izdatno subvencijo, Svet za šolstvo LRS pa s svojim odlokom dovolil, da se sme knjiga uporabljati kot pomožna učna knjiga ter je priporoča vsem svojim šolam v LR Sloveniji.
Knjiga »Vretenčarji Sloveniji« bo dobrodošla ne le dijakom v srednjih šolah, ampak vsem, ki se zanimajo ali imajo opraviti z naravo; iako bodo posegli po njej lovci, ki so si že zagotovili precejšnje število izvodov, prav tako nameravajo ribiči odkupiti večje število primerkov. Prepričan sem, da bodo vsi poklicni biologi — to so predvsem predavatelji prirodopisa, na naših srednjih in visokih šolah, pa tudi ostali prirodopisa segli po knjigi in jo s pridom uporabljali.
Knjiga bo opremljena s številnimi nisbaimi in skicami, ki jih je pokojni dr. Stanko Bevk sam narisai in pripravil za tisk.
Knjigi, ki zasluži vso pozornost, v naši domači biološki literaturi, želim toplega sprejema ter jo priporočam.
inšp. Iviaffi Krečič
Računica in gecmetnia za 5. in 6. razr. osnovnih šol
Pri založbi Mladinske knjig® v Ljublgam! je izšel učbenik »Računica in geometrija« za 5. in 6. razred obveznih šol.
Učbenik je namenjen v prvi vrsti delu na osemletnih šolah s samipstojndimi in kombiniranimi razredi, lahko ga Pa uporablja tudi vsakdo, ki poučuje matematiko v I. in II. razredu sedanje nižje gimnazije.
Ker je v eni knjigi združena aritmetika in geometrija za dva razredia, pomeni tudi precejšen prihranek rta izdatkih za šolske potrebščine.
Pedagoško uspešno poučevanje aritmetike in geometrije (zlasti v V. razr.) zahteva od učitelja mnogo preučevanja ne samo kako posredovati snov, ampak kako jo tudi razvrstiti, da bo ustrezala razvoju . in interesom otroka.
Sistematično obravnavanje aritmetike in geometrije po dveh ločenih tirih brez ustrezne povezave in dopolnjevanja uteg_ ne ovirati uspešno delo in povzročiti marsikatero vrzel v razumevanju in znanju mladega človeka, zlasti v kombiniranih razredih, kjer ni toliko časa za poglobljeno delo.
Vsebina učbenika j® v precejšnem skladu z načeli reformirane šole in utegne mnoga koristiti delu zlasti danes, ko pričenjamo postopno uveljavljati šolsko reformo.
RAZPIS UČNIH MEST
Občinski ljudski odbor Dobrova, pri Ljubljani je za šolsko leto 1957-58 razpisal službena mesta na šolah svojega območja in je bil razpis objavljen v Prosvetnem delavcu, številka 13, dne 27. junija 1857. Pomotoma pa je razpisal tudi mesto predmetnega učitelja za biologijo na nižji gimnaziji v Polhovem Gradcu.
Razpisujemo pa 1 službeno mesto za telesno vzgojo in eno službeno mesto za petje na isti gimnaziji.
Vsa ostala mesta, ki so bila razpisana, pa ostanejo v veljavi.
Glavna ovira, da sadjarstvo premalo upoštevamo, je predvsem tatvina sadja. Saj bi kmet iz srca rad dal sladkosnedim otrokom kak pehar jabolk, hrušk ali češpelj, samo da bi mu pustili sadje na drevju v miru. Pcleg tega pa še polomijo veje.
V tem pogledu lahko šola mnogo stori, poleg tega pa še lahko mnogo stori glede negovanja in 'oskrbovanj a sadnega drevja. Ni dovolj priporočati samo sajenje sadnega drevja, upoštevati.moramo tudi vs® druge okoliščine za umno sadjarstvo, kot so lega, zemljišče, saj vendar moramo pomisliti, da spada prava sorta v pravo lego in zemljišče, če hočemo imeti Še korist od bodočega drevesa, danes se zgodi, da posadijo drevesce ma mesto, kjer so komaj izruvali staro, nerodovitno drevo, ne da bi zemljo kaj posebno Izboljšali. Poleg tega ga še natrpajo tako na gosto na majhno površino, da se drevje kar suši.
Komposta sploh ne poznajo, čeprav danes že vrabci čivkajo, da je posebno sprstenen kompost važno gnojilo za sadno drevje. Gnojnica s« te danes odteka v obcestne jarke in ne pomislimo, da je to vendar ceneno gnojilo za sadno drevje, posebno spomladi, če ji primešamo na vsakih 100 litrov po 1 kg super-fosfata.
Vse te in. druge podrobnosti raj .bi šola že otroku pojasnila v osnovni šoli, Ijiidem pa učiteljstvo pr; vsaki primerni priliki. Saj vemo, da si da otrok več dopovedati nego kak naveličan starina. Otrok prinese take novice iz šole domov, da se mu odrasli kar čudijo in često tudi pazljivo poslušajo, kako bi se to ali drugo obneslo. Marsikak očanec je vzljubil sadjarstvo po otrokih, ki so prinesli iz šole veliko pobude.
Torej — šola pomagaj-
Ing. Šturm Rado
• ••»••••#• ••••••••« «•••••«•• •••«•■••• ••«•••»•• «•••••••• *•»•••••« ••«•••«•• •••••«*•■	»#•••••#• ••«••••#• «•••••••«
DRŽAMI SEKRETARIAT ZA NOTRANJE ZADETE LR SLOVENIJE
i	t
SPREJME	i
v službo v Vzgojno	poboljševalni dom v Radečah	pri Zidanem mostu:	i
3 vzgojitelje z VPŠ 1 učitelja za telesno vzgojo in 1 učiteljico za gospodinjstvo
Osnovna plača po uredbi, 'dopolnilna plača in posebni dodatek.
Stanovanje zagotovljeno.
Pravilno kolkovane pismene prošnje z življenjepisi je poslati na Državni -ekretariat za notranje zadeve LR Slovenije — personalni oddelek, Ljubljana, Kidričeva 2.
• ••0« «•••••«•• •••»••••* ■•••••«•• •••«••••• «••■••••» ••»«•«••• «••••••.•• »•••••»•• ••«•••••• •♦••••••• •#•••••#•
• •••••«•■ ••«••«••• «•«•••••■	••••••«•• ••••O««** ••«•••••* »•••••••* *••'••••• «•*••
j MERCATOR
veletrgovina špecerijskega in kolonialnega blaga
UVOZ IN IZVOZ
LJUBLJANA, Titova 31
jp«»c* ••»•••*•« ••«■••••«	»e*-«**
|
!
• •»•#*••• ••««©«•••
»•••••«•• «•«••••••	••••••»•■ •o*«e**e* «#«•#•«•< •••«••••• ••«•••••• ••«•••••• ■«*••*••« •••«•»••• «•..••••• •••••••#•	••••••••» •••«••••• ■•■••••
••*••••«• •«*•••••• *•••••••»
'«••••• •••••••©• ••••••■•••« ••••••»•• «•«»••••»	•••••••e*
• ••••«■•• ••«•••«•• ■•«•••••• «•••••<
.»••«•••• •••••«••«•••••»••«•••«••••« ••«••■••• ••»•«••• ••••«•••• «•••••«•• ••«•••«•• •••••»••• «•••••<

!
I
I
i
;
I
I
i
!
1
i
i
h!
I t
Mladinska knjiga
Prosvetnim delavcem tovariške pozdrave in mnogo uspeha pri delu!
¥ no¥em šolskem let n
Novo šolsko leto se je pričelo in mladina hoče novih knjig. Pripravili smo, kar smo mogli, a upamo, da. ne zaman. Knjige morajo med ljudi — s tem bomo šele dosegli svoj cilj. Tu pa nam lahko pomorete samo prosvetni delavci. Vi veste, kako zelo pomemben je mladinski tisk za vzgojo mladine in vaša beseda bo pri mladini padla na ugodna tla.
Prosimo Vas, da sodelujete z nami. Skupaj bomo lahko dosegli naš Cilj — dati mlademu človeku dobro knjigo.
Poverjenike prosimo, da nam čimprej pošljejo naročilnice. Zlasti jih prosimo, da nam kar se da hitro pošljejo naročila za celotne zbirke; s tem nam bodo zelo olajšali določevanje naklad.
Ciciban, Pionir in Pionirski list bodo izhajali kot do sedaj. Cene so ostale iste: Ciciban 180 din, Pionir 135 din in Pionirski list 280 din.
Jezik in slovstvo — revija za jezikovna in literarna vprašanja, bo izhajala od oktobra do maja vsakega 15. v mesecu. Številka stane 60 din, celoletna naročnina je 450 din; za dijake, ki prejemajo revijo pri poverjenikih, pa 360 din.
Naše knjižne zbirke bodo kot vsako leto prinesle več bogato ilustriranih in lepo opremljenih knjig.
ČEBELO
Fran Milčinski; ZAKLETI GRAD
M. Bolšincov: DEČEK IZ NARVSKE STRAŽNICE
Indijska pravljica: MIŠKA SI IZBIRA ŽENINA
Mira Aleškovič: LASTOVICE
Armenska pravljica: ZLATA VRTNICA
Venceslav Winkier: O FANTU, KI JE ZNAL ŽVIŽGATI
France Bevk: PETER KLEPEC
Br’ata Grim: PEPELKA
Celotno zbirko osem slikanic dobijo naročniki za 400 din (broš.) in za 88® 'Rnarjev (kart.).
SINJI 6ALEB
Zinken Hopp: ČARODEJNA KREDA
Josip Cazi: Z OBRAZOM PROTI VIHARJU
Aleksander Dumas: ČRNI TULIPAN (v dveh knjigah) '
Ivan Franko: ZAHAR BERKUT
Bob White: MORSKA SKRIVNOST	' '
Miloš Maly: JANOŠIK Tone Seliškar: RUDI
Zbirka stane: 720 din (broš.), 1200 din (ppl.), 1520 din (cpl.).
KONDOR
Simon Jenko: IZBRANO DELO
Josip Jurčič: JURIJ KOZJAK, SLOVENSKI JANIČAR
Ivan Tavčar: VISOŠKA KRONIKA
Carlo Goldoni: KRČMARICA
Prežihov Voranc: SAMORASTNIKI
Maksim Gorki: MATI
Fran Levstik: MARTIN KRPAN, POPOTOVANJE OD LITIJE DO ČATEŽA
Rabindranath Tagore: SPEVI Juš Kozak: RODNO MESTO
Naročniki bodo dobili ves letnik za 1170 din (broš.) in za 2250 din (ppl.).
• ••«••••«	•#••#•••• ••■«•••••• O•••••9* •9»»9«»«»	•• •9»»9»»9» •9»»9»»9» •9««9»»9« • 9•••••#•
! i
i
i
;
i
i
i
i
i
l
i
!
!
I
pripravnega za pouk tehnične vzgoje na naših šolah. Tudi krožki Ljudske tehnike si bodo s to zbirko pomagali.
Do sedaj so izšli v tej zbirki naslednji zvezki:
Marjan Jager: REZLJANJE
Ervin Fink: LADIJSKI MODELI
Marjan Jager: MOSTIŠČE
Božo Račič: PLETENJE
Stanko Arh: KUNČNICA
Jože Prhavc: JADRALNI MODEL P-50-b
V	šolskem letu pa bodo izšli naslednji zvezki:
Smiljan Ogorelec: ELEKTROMOTORCEK Jože Prhavc: Gumenjak P-11I
Božo Petek: ZMAJI
Božo Petek: MODELI IZ PAPIRJA
Izdali bomo še navodila o modeliranju gline, izdelavi lutkovnega gledališča, mikroskopa, fotografskega aparata itd.
Zbirka, ki obsega osem zvezkov, stane 560 din.
GLOBUS
Rober Neubauer: CEVLON
Tibor Sekelj: VIHAR NAD ACONCAGUO
Mikluho Maklaj: POTOVANJA
Beno Župančič: EGIPT
Štiri knjige potopisov) vezane v polplatno in tiskane na boljšem papirju, stanejo za naročnike samo 1200 din.
ZLATA PTICA
V	Zlati ptici, zbirki najlepših pravljic z vsega sveta, bodo izšle štiri knjige. Bogato opremljene in okusno ilustrirane bodo dobili naročniki za 1200 din.
Dobili boste izbor francoskih, španskih, bolgarskih in kitajskih pravljic.
n
I O* «9««9
9««9» •9»*9«*9« •9*»9<
• 9« •9«»9»«9* •9»*9**9* •9«»9»«9» •9«»9««9<
i ! i ! !
1
I
I
. j
•9««9»«9« •9««9««9» •9«»9**9* «9««9«»9« •9**9*«9» «9««9««9» •9»»«»»** •9««9»»9» •9««9«*9« «9««9«»9« •9*«9«»9« •9»»9»«9« «9»«9«»9* •9»«9*»9» •9»»*»««» *9»»9«»9» •9**9»*9* •9**9**«* •9*«9«*9« •9»»9*«9» •9*«9«»9* •9*»9»»9« •9»«9*«9« •9*.9..9* •9«.9«.9* «9..9.«9. .9..9.^9*.
IGRA IN DELO
Zbirka Igra in delo prinaša v svojih zvezkih navodila za gradnjo preprostih jadralnih in ladijskih modelov, opis enostavnega elektromotorčka in še marsikaj zelo
CICIBANOVA KNJIŽNICA
V	Cicibanovi knjižnici bo izšlo nekaj pobarvank, izrezank, slikanic na kartonu in ostalih knjižic za naše najmlajše bralce. Med ostalimi bodo izšle tudi Pravljice čepeče mačke Marcela Aymeja, Ele Peroeijeve Muca copatarica in druge.
Približno 15 knjig boste dobili za kakih 3000 din.
KNJIŽNICA ZA ŠOLARJE
V	tej knjižnici izhajajo knjige za učence osnovnih šol. Med drugimi bodo letos izšle Lafontainove Basni, Bevkovi Črni bratje itd.
Izšlo bo 10 knjig za približno 3000 din.
KNJIŽNICA ZA MLADINO
Zbirka knjig, primerna za mladino vseh starosti. Poleg drugih bosta letos izšla tudi Maupassantova Dva prijatelja in druge.
Izšlo bo približno 10 knjig za okoli 3500 din.
V	septembrskem'knjižnem oglasu pa si lahko ogledate seznam in opis vseK knjig, ki so izšle pri nas med počitnicami.
Opozorimo Vas na šolske knjige, ki smo jih mi založili.
Janko Jurančič: SRBOHRVATSKO BERILO za III. in IV. razred gimnazij
Jože Žabkar: MATEMATIKA za 5. in 6. šolsko leto obveznih šol
Anton Grad: FRANCOSKA VADNICA. Prva stopnja (za 5. razred gimnazij)
Ferdo Gestrin, Jože Hainz, dr. Metod Mikuž: ZGODOVINA za 4. razred nižjih gimnazij.
Vse te knjige imajo enotno ceno 200 din.
>»9c«9« •9»»9»»9» •9»»9»*#» •9»»#««*
't>9**9* •9««9««9» •9..9«.9« •9*«9>»9« •9««9*«9* •9»«9»»9» •9««9*»9» •9»»9«»*« •9»»«»**» •9*»9«»9» •9»»»»««« •9»*9««9» •9»*9»»9« ■9««9»«9« •9*«9«»9» •9»»«»«*»	•9«9«*9* •9»»9«»«» *9»»9«»9« •9<»9««9* •9«»9«*<
'••••M** •9*»9«*9» •9«*9*«9* •9«*9**9» •9««9««9« •9>«9»»9» •9**9«*0«
Btae, m
'i I
Pedagoški
dalionize
II
V	dvojm številki 11—12 Prosvetnega delavca je vzbudil pozornost članek z naslovom: »Odmevi o vzgojnem aktu in učnem procesu«, kjer zastopa pisec nekatera stališča, ki so za sodobno znanstveno pedagoško pojmovaje nesprejemljiva.
Navedel bi štiri najbolj ekla-tantine trditve iz cit. članka:
—	»Dolgo časa je trajalo, da smo spoznali, da ni mogoče v vzgojnem aktu dajati pravil in norm, ker je sleherno pravilo suhoparno, stereotipno in izven procesa samega vneseno v vzgojni akt.«
—	»Vse se ujema, kjer je zakonitost, tam je red in kjer je red, tam lahko napišemo norme, ki so obče veljavne za vse mlade ljudi.«
—	»Sleherni vzgojni akt je vprašanje zase, ki presega vse norme in vsa pravila.«
;— »Vede nam pomagajo le analizirati živo, vedno znova nastajajočo stvarnost, ki se razvija sunkoma in ha-porno ter iz sebe pora ja vedno novo življenje.«
Iz vseh navedenih trditev naj hi sledil zaključek: zaradi e Hkratnosti vzgojnih" procesov ne moremo spoznati pedagoških zakonitosti Tak nazor bi mogli opredeliti kot pedagoški agnosticizem, ki zanika pedagogiko kot znanstveno disciplino, kajti če ni pedagoških zakonitosti, ni pedagoške znanosti in je lahko predmet pedagoške teorije samo »aktivistično« pedagoško parolar-stvo in frazerstvo, ki vodi v daltoniistiičnd pedagoški fide-izem, katerega rezultat je vedno to povsod negativna pedagoška praksa. To trditev dokazuje naša neposredna povojna pedagoška dejavnost, to dokazuje naša pedagoška kriza, v kateri smo še vedno.
Nesporno dejstvo je. da je v naših današnjih pogojih pedagoške dejavnosti povsem neaktualen boj proti normativni pedagogiki, s katero so obračunali že med obema vojnama. (J. R. Kretzschmar: Das Ende dar pbilosophischen Pa-edagogik, 1921; A. Holfelder: Das Ende der normativen Pa-Ktegotgtilk, Inteirnationale Zeit-pchrirft fiir Bmehung, 1935.)
Da bi ovrgel nazore pedagoškega agnosticizma, se mi zdi najprimerneje, da citiram nekaj misli pok. univ. prof. dr. Patakija o pedagoški gnose-ologiiji.
V	nasprotju z znano Maka-
renkcvo trditvijo: »Ni nobenih nezmotljivih sredstev, pa tudi ni sredstev, ki bi že vnaprej bila slaba.« (Pedagoška logika; kakšna naj bo logika pedagoškega procesa?) pravi pok. prof. Pataki naslednje o pedagoških zakonitostih:	(Savre-
mena škola 1953/3—4)
—	»Složen! d raznoliki proces odgoja, odgojne djelat-nosti treba što objektivnije proučavati, što znači osvjet-Ijavati, opisivati, izlagati i objašnjavati ga, s time da to proiučavanje ima za cilj i rezultat, na osnovi svestra-nijeg i dubljeg otkr,Ivanja zakonitosti, principa i metoda, razvijanje i unapredjd-vanje odgoja, odgojne prakse.« (Stran 243)
—	»No stvar je u torne pre-dispdtati i utvrditi suvremeni smisao i karakter, te s tim u vezi i naučni sadržaj, tog pojma norm ati vnosti, koja (bez obzira na izvjesno opte-recenje tod pojma) pret-stavlja srž i dušu svijesnog pedagoškog »upravljanja« (regulacije), suštinu praktične uloge i vrijednosti pedagoške nauke. Bez te, kakve takve, normativnosti uopče pedagogija bi se svela na obično, elementarno (često i primitivno), prednaučno pedagoško iskustvo obilježeno proizvoljnošču,« (Stran 244)
—	»Tu sasvim naravno nema i ne može biti m,jesta brezprincipijelnoj proizvolj-nostii (kako s obzirom na društveno-idejn! pravac tako i s obzirom na principe, oblike i metode odgoja), nego je potrebno sve točnije
—	dublje i svestranije — ot-krivati i spoznati one spe-cifično-pedagoške smjernice i komponente, koje su nuž-ne i potrebne za pravilan cdgoj mlade generacije u duhu pozitivnih i naprednih tekovina i stremljenja.« — (Stran 244)
—	»Kako svaka spoznaja, tako i pedagoška spoznanja, u izvjesnoj je mjeri (manj oj ®li večoj) racionalne prirode.« (Stran 247)
—	»Razvoj i jačanje egzakt-nijeg duha u pedagogiji, za solidnije i naučno fundira-nje njenih stavova i spoznanja, zahtijeva prije sve-ga pristup, na što širem planu, čtojenicama t. j. činje-ničnom poznavanju, — poznavanju i izlaganju »iz prve ruke« — odgojnih pojava, procesa, odgojne djelat-nosti.« (Stran 253)
—	»Očigiedno je da se odga-ja konkretnim (posve konkretnim) postopanjem odnosno postupcima, a s tim u vezi postavlja se kao problem, da li i koliko u odgoj-ncj djelatnosti (u odgaja-nju) imajuči u vidu ispred svega upravo subjektivnost odgajanika u njegovom razvoju i formiranju, ima ili nema izvjesne specifično pedagoške zakonitosti. Ukoliko je ne bi bilo tada bi pedagoško djelovanje bilo u stvari prepušteno spontanosti, sljepom praktioizmu, pu-koj proizvoljnosti. Znamo medjutim vrlo doibro, več iz
»♦««»♦♦♦»♦♦»»»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»*♦♦♦♦**>***********4*'
ga k neznanemu, od lažjega k težjemu.
7.	Kadar kaj vpraša, naj najprej formulira vprašanje, da bo razumevrao, šele nato naj pokliče učenca, saj si tako zagotovi pozornost vsega razreda.
8.	Ce vprašaini ne zna odgovora, naj učitelj ne čaka predolgo In izgublja časa, ampak naj pokliče drugega dijaka, nato pa, ko je prejel zadovoljiv odgovor, naj se povrnemo k prvemu.
9.	Na vprašanja (konverzacije), ki se nanašajo na berila, se mora učitelj pred uro pripraviti, ne sme jih brati iz knjige. Tak način dela uničuje iluzijo življenjske vrednosti dialoga, saj dijaki vidijo, da je situacija [izumetničena. Poleg tega pa st dijaki mislijo: no, ta je pa lepa, od nas zahtevajo zaprte knjige, profesor pa gleda vanjo, torej ne zna svojega dela. Vse to dijake demoralizira.
10.	Kako si zagotovimo sodelovanje vsega razreda? Poleg drugega s tem, da sprašujemo vsako uro. Seveda moramo dijake na začetku leta opozoriti, da pred konferenco ne bo spraševanja za popravljanje redov, da morajo poitemtakem biti pripravljeni vsak dan; da se bodo ocenjevale vse njihove storitve, vssik odgovor, vsaka domača natega, defelamacijai udeležba v pogovoru. Iz množice drobnih ocen si more učitelj med konferenco ustvariti predstavo o dijakovem sodelovanju to s tem tudi o njegovem znanju, o njegovi disciplini in zavestnem odnosu do dolžnost:. (Seveda bi bilo smiselno, da bi takšen način dela usvojili vsi. predmetni učitelji na šoli). Od časa do časa pa se kolektivno pomcve večje partije.
SHEMA ZA DELO V RAZREDU
Osnovna linija: ne preuitruja-tii dijakov, zato variirati način aaposliitve. To velja v manjši meri za višje, razrede, kjer je možnost koncentracije večja, »endac tudi -tam. velja starodav-
no metodsko načelo:	Variatio
delectat.
1.	praktična fonetika (2 minuti): izgovarjava, kratki, dolgi zlogi, skrčitve, intonacija (melodija stavka) i. dr.
2.	Ponavljanje snovi prejšnje nre z vsem razredom (10 minut). V ponavljanje se lahko vplete tudi domača vaja. Med ponavljanj em »o knjige in zvezki zaprti. Odgovore naj dijaki podajajo v celotnih stavkih. Včarto zahtevamo od širokih dijakov, da pomove odgovor njihovega tovariša.
3.	Nova snov (25 minut).
V nižjih gimnazijah ne zahtevajmo od dijakov, da naj preparirajo doma. Iz tega nastaja več škode kot koristi, ker imajo še premalo lingvistične Izkušnje im si pridobe napačno izgovarjavo to intonacijo.
a)	Najprej predelamo tekst ob zaprtih knjigah; če le mogoče prinesemo slike, predmete, karte ali napravimo risbo; nove besede zapišemo na tablo;
b)	šele nato odpre dijaki knjige, profesor sam skrbno prebere sestavek, opozori na smiselne poudarke, nakaže govorne takte, tempo govora in poda intonacijo: nato sledi;
c)	branje dijakov, pri čemer učitelj popravlja napake in zahteva glasen in točen izgovor; kadar se uporablja zborno branje, (morda le pri krajših stvareh) naj ne bo formalistično, ampak vsakem oziru dovršeno, tako kar zadeva ctolikovanijeglasov kolt tudi intonacijo.
4.	Gramatika .bodi induktivna (7 min.). Gramatike ne smemo mešati med miselno tolmačenje im govorno osvajanje teksta, študirati jo je treba posebej to zlasti v prvih dveh letih obdelati le po en pojav vsako uro.
Pogosto se slilšiljo ugovori zoper induktivno metodo pri Študiju gramatike, češ da jemlje preveč časa. Vendar je po drugi strani korist indukcije tolikšna, da bo pravi pedagog vztrajal pri induktivni metc-di.
Gramatika je abstrakcija, gra-
naprijed izloženog, da to ni-je tako (ni u prostosti, a još manj e dan as). Pedagoška iskustva, pedagoška znanja, njihovo proučevanje i vri-ječtoost tog proučavanja za unaprijedjirvanje same pedagoške prakse najbolje nam svjedoči o torne, da pedagoški rad podlježe u dzvjesnoj meri objektivnim zahtjevi-ma, — zatoOinima, principi-ma (metodama i pravilima.) (To je očigiedno kada se ima na umu da pedagoški rad treba da bude što kva-litetniji i uspješniji. (Podčrtal S. J. — Stran 260)
—	»Taj naučno - pedagoški rad u priidonoij je mjeri medjutim jpiš rudimentaran, nerazvijen. Datkako da se tu do »zadnjih« pojedinosti 1 ne može ici, nego je stvar u torne, fini jim diferenciranjem tipičnog i karakterističnog pregledati značajnije vrste odgojnih postopek a, odgoj-ndh utjecaja, odgojnog dje-lovamja.« (Strah 260.)
—	»Na toj osnovi, i empirij-skoj i deskriptivno-ekspli-kativnoj posebno, pedagogija ima stvarnih mogučnosti da prebrodi unutarnju križu u ko,joj se bez sumnje nalazi.« (Stran 254.)
Iz vsega navedenega torej sledi: ne pedagoški agnosticizem in boj z mlini na veter proti normativni pedagogiki, ampak boj za odkrivanje pedagoških zakonitosti socialistične pedagogike na podlagi komparativne indukcije naše neposredne pedagoške prakse, boj proti pedagoškemu paro-larstvu in frazenstvu je namen resnične socialistične pedagogike FLRJ.
Širec Jože
Tečaj biologov
Svet za šolstvo OLO Kranj je organiziral v dneh od 2. do 10. avgusta t. 1. botanični tečaj za biologe kranjskega okraja. Tečaj je bil na Komni v Julijskih Alpah. Vsestranskemu razumevanju odgovornih činiteljev sveta za šolstvo OLO Kranj, ki So tečaj organizirali in priskrbeli potrebna denarna sredstva, gre zasluga, da je tečaj tako dobro uspel. Strokovno vodstvo tečaja je prevzel univ. prof. dr. Ernesit Majer, ki .je s svoje strani največ pripomogel k uspehu tečaja.
18 tečajnikov, predmetnih učiteljev in profesorjev, je pokazalo za delo izredno veliko zanimanje in precejšnjo vztrajnost. Kljub velikim naporom (na terenu so bili dnevno od pol 7. ure zjutraj do 2. ali 3. ure popoldne) ni vnema za delo popustila vse do zadnjega dne. Spoznavanje alpske flore, njene značilnosti - in posebnosti, vpliv ekoloških činiteljev posameznih rastišč (trate, melišča, skalne razpoke), značilnosti višinskih pasov itd.so bile teme, s katerimi sm,o se seznanjali ob živem gradivu na samem terenu in pri krajših referatih.
Ob koncu bi povedal še to, da pozdravljamo take in podobne tečaje, ki izpopolnjujejo naše strokovno znanje, ter si jih v bodoče še želim,o.	B. P.
Mednarodni pedagoški seminar za učitelje esperanta v Kranjski gori
Zadnji teden v juliju je imel Porentov dom v Kranjski gori svojevrstne goste. Nad 91) pro-svetato deJavcev iz naše države in inozemstva je tam zborovalo. Vsa predavanja to diskusije so bile v mednarodnem jeziku — eksperantu.
O bedni co smo spremenili v učilnico in predavatoico; debate to razgovore, kd smo jih' pričeli že pred zajtrkom, smo nadaljevali pozno v noč. Naravne lepote Kranjske gore nas niso zvabile, preveč smo bili zaverovani v svoje probleme. veltoo smo hotelimare-ditd v kratko odmerjenem času. Seminar je organizirala Federacija esperantistov Jugoslavije pod pokroviteljstvom jugoslovanske komisije za UNESCO. Različni predavatelji so vsak s svoje strani osvetlili skupni problem: pouk mednarodnega jezika esperanta. Poleg predavanj o moder-. nih metodah jezikovnega pouka so domači in tuji strokovnjaki predavali tudi o novih tehničnih pripomočkih, o memotehniki, o izvenšolski dejavniostll učencev; o leposlovju in poljudnoznanstveni literaturi v esperantu. Še posebno važno je bilo za nas učitelje predavanje predsednika Federacije esperantista v Jugoslavije, tovariša Petra Zlatnarja, o vzgojnem cilju v duhu inernacionalizma. Za mnoge poslušalce nova spoznanja sta izvajala dr. Bo-witz iz Osla v svojem predavanju o rasnih predsodkih in docent Pragano iz Amsterdama o neobjektivnem pouku zgodovine v različnih državah. Predavanjem je sledila analiza v obliki diskusije in sinteza, izražena v resoluciji! in smernicah za nadaljnje delo. Dr. Neergaard iz Kopenhagna je ob zaključku posebno pohvalil organizacijo to način dela v seminarju. Disikusija je bala vedno plodna, ker ni sledila vsakemu predavanju posebej, temveč je bila dobro pripravljena debata šele po dveh ali treh predavanjih, ki so obravnavala sorodno temo.
Dopoldne predavanja, popoldne diskusije, zvečer zabavni program v esperantu (magne-, tofonski posnetki, film, radio itd.), tako je bil dan izpolnjen od jutra do večera. Imeli smo pravi »intenzivni tečaj«, tako, da jie vsak udeleženec ogromno pridobil v jezikovnem, metodičnem to pedagoškem prijemu.
Sklenili smo, da naj v bodoče poteka pouk esperanta po direktni metodi z moder-
nirrvi rjirvn a-rniml i 7.a fričio tf1-
čaje bi bilo potrebno izdata mednarodno čitanko, za kar naj bi poskrbela organizacija UNESCO. Mednarodna čitanka naj bi vzgajala k rasni strpnosti, k socialističnemu inteimacionaldzmu in naj bi objektivno pojasnjevala zemljepisna in zgodovinska : dejstva, ki so v učbenikih nekaterih držav napačna. Sklepi pedagoškega seminarja v Kranj-
ski gori so bili objavljeni in sprejeti na svetovnem kongresu mednarodne esperantske zveze UEA, ki je bil v začetku avgusta v Marseillu. Tako nima naš semfinar le lokalni pomen, temveč bo to delo rodilo sadove tudi drugje po svetu.
Za učitelje to profesorje — esperantiste iz Jugoslavije je bilo ieredno važno in zandmivo dejstvo, da smo lahko zbrali in izmenjali svoje pedtetgoSke izkušnje to se povezali tudi
organizacijsko, ko emo ustanovili Sekcijo učiteljev in profesorjev — esperantistov Jugoslavije. Z zaključnega zborovanja smo udeleženci seminarja v Kranjski gori poslali tudi pozdravne resulucije maršalu Titu, Svetu za kulturo in prosveto to Jugoslovanski komisiji za UNESCO.
Teden zanimivega dela v Kranjski gori je biltro minil, ^ pridobljena vsebina bo še dolgo bogatila naše delo.
Tavčar Sonja
Vizjakovi Minki v spomin
Odšla je, ko je opravila pionirsko delo za današnje dni... Kojena v ugledni ljubljanski družini se je po končanem šolanju na ljubljanski višji dekliški šoli posvetila še študiju vzgojnih ved in leta 1908 opravila diplomski izpit. Tako je bila uresničena njena goreča želja, da postane oblikovalka mladih sre, ki so ji bila najbližja.
Kot mlada učiteljica je nastopila svoje prvo mesto v Mengšu pri Kamniku, nato pa je z vzgledno vestnostjo in marljivostjo še delovala v Moravčah, Veliki Ligojni, na Viču in Vremah pri Postojni. Leta 1919 jo je šolska oblast poslala v Brežice, kjer naj bi skupno z ostalimi, izbranimi učnimi močmi, pomagala ustvarjati v šoli in okolišu narodnostno pristen slovenski obraz, ki ga je do konca prve svetovne vojne v mestu in okolici vladajoča nemškutarska klika močno zmaličila. Zato je bila pokojnica razen šole, v kateri se je izkazala kot stroga in natančna učiteljica, ki je s posebno rutino nudila svojim učencem trdno znanje, zaposlena tudi v vseh narodnih društvih, zlasti pa kot vaditeljica de-ce pri tedanjem brežiškem Sokolu.
Njeno plodno delovanje je leta 1941 pretrgal okupator, ki jo je skupno z ostalim brežiškim
učiteljstvom že nekaj dni po zasedbi neusmiljeno pregnal preko slovensko-hrvatske meje na trnovo pot štiriletnega izgnanstva.
Okupacija ji je sicer zrahljala že itak šibko zdravje, ni ji pa uničila njenega čistega in iskrenega idealizma. Zato se je takoj po osvoboditvi vrnila na svojo tnatično šolo, čeravno ji je že potekla službena doba. Z vso vnemo se je posvetila delu i mladino, ki se je vračala na vse si rani razkropljena na svojo rodno grudo. Vzgojno in učno delo je bilo v izseljeniškem pasu prva povojna leta še posebno težko, pa so ga kljub temu uspešno opravifi.
Po sedemintridesetih letih uspešnega dela je odšla v zasluženi pokoj. Vest ji ni imela kaj očitati, saj je z opravljenim ob. režnim pionirskim delom na prosvetnem področju pomagala pripravljati pot sedanji dobi. S lem pa je bilo njeno plodovito poslanstvo tudi opravljeno.
Jesen svojega življenja je preživela v rojstni Ljubljani, kjer je tudi njeno zadnje bivališče. Razen njenih najbližjih so jo ljubili in spoštovali mnogi, ki jim je bila dobra v svojem življenju. V najlepšem spominu jo bodo ohranili številni nekdanji učenci, razni sodelavci, posebno pa stanovski tovariši, ki jj posvečajo tudi te skromne vrstice v hvaležen spomin.	I.K.
Strokovno šolstvo na gospodarski razstavi »Celje 1957«
Gospodarska razstava »Celje 1957«, ki so .1o zaključili 4. septembra. je znova razgibala Celje in ves savinjski del, V primeri z zadnjo ob 500-obletnici Celja leta 1952 se tokrat ni več stiskala v sicer veliki, a že takrat premajhni osnovni šoli, marveč se je bohotno razširila v dveh novih modernih zgradbah, namenjenih zdravstvu in gospodarstvu. Kakor pred leti se je ta razstava raztegnila še na Kmetijsko gospodarstvo Lava, da pokaže napredek tudi v kmetijskih panogah. Tudi Celisko gledališče in Zavod za pospeševanje gospodinjstva sta nudila del razstavnih prostorov.
Ne bomo ponavljali, kar je povedal že dnevni in lokalni tisk, spodobi pa se. da v našem glasilu omenimo vsaj tisti del razstave, ki je prikazoval šolstvo in kar je z niim v tesni zvezi V pravkar dograjenem novem traktu Zdravstvenega doma so organizatorji celjske razstave namenili prosto-
re šolstvu, zdravstvu, Ljudski tehniki, grafiki starih mojstrov, celjskim akademskim slikarjem in slikarjem amaterjem, mestnemu arhivu in celjski knjigi. To je torej prosvetni in kulturni del razstave, ne da bi prezrli gledališče z malo plastiko akadem. kiparja Slavka Tihca in grafiko akadem. slikarja Avgusta Černigoja ter »Naše sodobno gospodinjstvo« v Zavodu za pospeševanje gospodinjstva v svojih prostorih.
Gospodarski razstavi se najbolj smotrno prilega strokovno šolstvo, ki je in mora biti z našim gospodarstvom v najtesnejši zvezi. Ker bi s tem poročilom še tako skromen oris razstavljenih predmetov posameznih Šol le preveč narasel, naj omenim vsaj nekatere.
Pri Metalurški Industrijski šoli v Štorah se ti na prvi hip zazdi, da stojiš med stroji kake tovarne. Tu razstavljajo učenci lasten izdelek velikega stroja za glajenje crombyja, ki ga je naročila tek-
stilna tovarna »Volna« v Laškem. Poleg njega stoji drugi obsežen stroj za impregniran j e indigo in carbon papirja, izdelan po naročilu tovarne barv »Aero« v Celju. Za tovarno eteričnih olj »Etol« v Celju so izdelali kompliciran stroj za mešanje jedilnih barv. Petem sledi še stroj za previjanje lepljivega celofan papirja, stroj za izdelovanje papirne volne, kompletna risalna miza z glavami za tehnično risanje. To so samo nekateri izdelki te šole.
Industrijska kovinarska šola v Celju razstavlja med mnogimi praktičnimi orodji in napravami posebno rezilno orodje za izrezovanje nog kopalnih kadi. galvani-zacijski oddelek za kromanie jekla. stroj za brušenje knjigove-ških rezil, ki ga je naročil ljubljanski Grafični zavod. Različnih, vrst drugega orodja skoraj ni moč našteti.
Vajenska šola za kovinsko stroko v Štorah je z metalurško tesno povezana, vendar ločena ir* popolnoma samostojna. Ta prikazuje med drugim tudi nazorno pripravo strokovnega učitelja za strokovni pouk. Učenci razstavljajo svoje izdelke, ki so značilni za obrt v različnih krajih: jamske karbidne svetilke (Mežica), različno orodje (Zreče. Kropa).
Vajenska šola za kovinsko stroko v Celju ima pregledno tabelo, na kateri je razvidno, da je to šolo dovršilo v 10 letih 1172 učencev. Med njimi je 677 kovinarjev. 295 krojačev in šivilj, 90 zlatarjev, 79 urarjev in optikov ter 32 raznih strok. Na razstavo so učenci poslali razne izdelke: vodno francis turbino in najrazličnejše kovaške, ključavničarske in kleparske izdelke. Poseben razstavni oddelek imajo tudi Tratarji z dragocenimi zlatarskimi izdelki.
Vajenska šola raznih strok v Celju v lastni zgradbi izobražuje vajence iz Celja in bližnje okolice. V njei so zastopane različne stroke po ločenih oddelkih in razredih. Sola je celoletna. Stroke: kovinarska, lesna, oblačilna, frizerska, slikarsko-pleskarska in oddelek mešanih strok. Kovinarji razstavljajo decimalno tehtnico, stroje za tekstilno tovarno in tovarno organskih barvil, različno orodje, risalne priprave za tehnično risanje, železne držaje za zastave in drugo. Učenci oblačilne stroke- ženske in moške obleke, pletilske izdelke in perilo. Frizerji so se izkazali z lasuljami. Lesna stroka razkazuje komplicirane dele stavbnega pohištva, pohištvo, kolarske izdelke in drugo.
Posebno mesto zavzema Steklarska industrijska šola v Rog. Slatini, ki z lastnimi napravami izdeluje različne steklene izdelke s posebnim poudarkom na brušenje steklenih okrasnih predmetov, ki so dragocen izdelek za izvoz sola vzgaja kvalificirane kadre za tovarno finega stekla.
Vajenske šole v Laškem, Velenju. Šoštanju, Slov. Konjicah in v Žalcu razstavljajo mnoge izdelke, ki so značilni za te kraje. Prevladujeta lesna in kovinska stroka. Lepi so tudi keramični izdelki.
Ze ta površni pregled razstave strokovnega šolstva nas opozarja, kaj vse zahtevajo mojstri in strokovni učitelji od naših učencev. Pomislimo samo. da mora vsak učenec znati svoj izdelek vrednostno in tehnično preračunati, napraviti tehnično risbo, pri strojih pa celo tehnične načrte in šele potem iz ustreznega materiala izdelati določen izdelek, mu dati lično obliko in. kar je glavno: preciznost, praktično uporabnost in določeno vzdržnost.
Ce gledamo to razstavo in njej podobne v različnih krajih s takega vidika in če pri tem pomislimo. da je, naše obvezno osemletno šolanje še razmeroma na nizki stopnji, kakšno bo naše strokovno šolstvo šele potem, ko bo precejšnji del potrebnega znanja in fizične spretnosti opravila bodoča politehnična vzgoja mladine v reformiranih osemletkah! Ze te razstave kažejo ogromen napredek	-nik
OPOZORILO
Ne vračajte lista! Pošljite ga za tovarišem, ki je bil mogoče premeščen, nam pa takoj sporočite njegov novi naslov.
Uprava PD
matična pravila so »a posterio-ri« izvedena iz jezikovnega gradiva, S tem da dijak sam odkriva zakonitosti, se uči misliti In znanstveno delati; zato ima induktivna metoda vzgojno vrednost.
Ob todufccija dijak prodire v bistvo gramatike, spozna, da gramatika ni neko strašilo in nekalj tebe izvitega, marveč da ima važno vlogo.
Končno pa indukcija tudi utrjuje zapomnitev, kajti dijak si najbolje zapomni to, kair pridela z lastnimi napori.
5.	Podatki za domačo vajo ,2 min.), ki jo mora učitelj izbrat j in premisliti že pred uro; razložiti mora dijakom smisel domače vaje in jih opozoriti na težave, končno pa se mora z nekaj vprašanji prepričati, . ali so zahteve domače vaje razumeti.
Ta shema seveda ne more biti vsestransko obvezna to nespremenljiva. Vendar smemo trditi, da je za pretežno večino ur neki splošni iidea.lmi kalup, v katerega se vplivajo prizadevanja učitelja to dijakov. Seveda, osnovno načelo mora,biti to, da bodi shema učne ure elastična in da ji bodi tuja sleherna togost to stereotipnost. Tako, recimo, more foneitsfce vaje nadomestiti v ta namen preudarno izbrana deklamacija ali obnova, pri čemer učitelj in razredni kolektiv posvečata posebno pozornost vrlinam in napakam fo-netskega, smiselnega, fomološke-ga im internacijskega oblikovanja. Možno pa je tudi povezati praktično fonetiko s ponavljanjem in z obdelavo nove snovi.
Se enkrat naj bo pri tem poudarjeno znano didaktično načelo; le eno naenkrat. Ko dijaki berejo to je pozornost kolektiva usmerjena na izgovarjavo to smiselsko razumevanje teksta, ne smemo prekinjati te cerebralne usmerjenoišiti dijakov z gramatičnim ali zgodovinskim v skale čuvanjem. To bomo opravili kasneje. Zlasti je to važno, kadar gre za estetska dela kot n. pr. pesmi ali (to na višji gim-
naziji) za ideološko a)li filozofsko težka dela, kjer je potrebna vsa dijfitooic/a energija za odkrivanje miselnih sovisnoisti im globinskih odnosov. V nižji gimnaziji ubijamo pri dijakih ljubezen do jezikovnega pouka zlasti takrat, kadar jim ne dovolimo, da bi do konca užili snovno zapletenost zanimivega dogodka, ampak jih med branjem »nadlegujemo« z gramatičnimi vprašanji, ki 'jim branijo, da bi se z junakom borili, z njim trpeli, se bali zanj, delali načrte in končno — zmagali morda v srečnem zapletu »happy enda« ali drugače.
SPLOŠNE PRIPOMBE K DISKUSIJAM
Diskusije so pokazale veliko zanimanje učiteljev tujih jezikov za metodska vprašanja. Vendar mislim, da vse preveč pričakujejo od slik im ‘aparatov, premalo pa od samih sebe. Gotovo je g favna gibalna sila in edino poroštvo za uspeh tudi pri pouku tujih jezikov človek, njegov razum, njegovo hotenje, njegova organizatorska vloga, njegova domišljija. Gotovo je docela brezpomembno čakanje na tisto, kair bo prišlo »od zgoraj«. Le nenehna metodska iniciativa na licu mesta brez zanašanja na injekcije, ki jih bo dala kakšna okrožnica, navodilo, direktor ali okrajna oz. republiška inšpekcija, more zagotoviti radostno »klimo« v razredu in življenjsko vreden uspeh pri pouku tujih jeizilkov.
Pri tem pa so seveda potrebni razni pogoji. Prvi pogoj je ta, da mora imeti učitelj tujih jezikov krepko lingvistično podlago,- in sicer ne le teoretsko, ampak tudi praktično. To lingvistično podlago, ki jo je prinesel 3 seboj z univerze ali VPŠ, pa mora nenehno, t. j. vse življenje, izpopolnjevati. Zanimati se mora za svoj predmet, zasledovati mora tako ali drugače vse,, kar se dogaja na področju pouka tujih jezikov, zlasti še metodike. To se najlaže doseže
v aktivih, alko so res aktivni in afco znajo delo organizirati, tako da vsakdo prevzame poročanje z nekega določenega področja. Vse prepogosto pa vidimo, da so aktivi formalnost, to če kdo dela, so to vedno isti ljudje, drugi pa se dejo nositi od valov, ki jih »delavci« v pedagoškem čebelnjaku povzročajo v svojim iskanjem in prlizadevtamjem.
Drugi pogoj, ki ga moramo navesti, je znanje o človeškem elementu, ki sedi v razredu to pod vodstvom učitelja potuje k svojemu cilju, t. j. k znanju tujega jezika. Kakšno znanjo pa je učitelju potrebno v tej zvezi? Poznati mora zakone psihofizičnega razvoja mladega človeka. Gotovo mora učiteljev odnos do učenca temeljiti na resničnem poznanju človekove narave, ne pa na zgolj foinma-liistčnih vidikih. Pogosto vidimo, da je neuspeh v razredu ravno posledica dejstva, da učitelj ni upošteval zmogljivosti — telesne in duševne — svojih učencev, ampak je učence le imel za »pomanjšano izdajo« odraslega človeka in je zato od njih pričakoval v nekoliko bolj skromnem merilu tega, česar je zmožen le odrasel človek. Vendar, kako zgrešeno je takšno gledanje! Le koliko je razlik med U-ietnim dečkom in odraslim! Zlasti pa so ravno z ozirom na učenje jezikov nekatere lastnosti — čeprav različne — značilne za oba. Spomin je pri dečku veliko bolj elastičen kot pri odrasli em, zato je pa odrasli s svojo razumsko mnemotehniko daleč pred dečkom. Pozornost je pri dečku še dokaj naizstresena, nestalna, medtem ko se odrasli lahko kioncentriT* po več ur to celo po cele dneve. Abstrakcij-ska zmožnost je pri dečku še skromna, on misli piogoisto še docela konkretno, medtem ko odrasli na splošno misli abstraktno, pojmovno, čeprav se tudi odrasli še rad zateka k ponaizor-jBivanju. Psihični napor dečka hitro utruja in ga moramo zato stimulirati z menjavo delovnih načina*/ in predmetov. Odrasli
pa je zmožen dolgotrajnega psihičnega napora. Svetovni nazor sodobnega, šolanega odraslega je v osnovnem znanstven, pri dečku pa tega še ne moremo trditi, ker sveta še ni globoko doživel in spoznal. Kdor hoče dečka vzgajati to ga učiti, mora torej poznati njegov psihofizični ustroj lin se zavedati, da je deček še vedno v razvoju, da se od leta do leta spreminja, da raste telesno, duševno in duhovno. Zato se mora učitelj tudi zanimati za vse, kar prinaša znanost novega zlasti o duševnosti mladega človeka.
Tretji pogoj je ta, da mora učitelj vedeti, kaj se pravi »učiti« (t. j. poučevati) in kaj pomeni. »učiti se«. Znani mu torej morajo biti psihološki procesi, ki s« dogaja pri poučevanju in učenju (šolskem to domačem). Psihologija pouka daje učitelju dragoceno znanje, s katerim »po bližnjicah« doseže to, ■kar bi brez tega znanja, ako nima slučajno izrednega »pedagoškega posluha«, dosegel šele po dolgotrajnih o vinkih ali pa sploh nikdar ne. Psihologija učenja (pridobivanja znanja) pa mu odpira možnost, da bo svoje dijake znal opozarjati na metode učenja, v katerem se mora združevati razumevanje z zapomni-tvijo.
Četrti pogoj je poznanje obt* In specialne metodike, .ki je naravno rasla ob znanstvenem, tehniškem to kulturnem razvoju človeštva. Poleg tega pa j* učitelju tujih jezikov še prav posebno potrebno poznavanj* posebne metodike tujih jezikov, in sicer njene zgodovine to njenega sodobnega stanja. Učitelj, ki o teh vprašanjih ni informiran, se kajpada ravna pri delu v razredu po tem, česar sie spominja iz svojih zavestnih šolskih let in nehote kopira svoje bivše profesorje, ki so lahko bili dobri metodiki alj pa morda niso bili na višini. Empirično tudi odkrije morda marsikaj dobrega, vendar pa pogosto le to, kar je že davno odkrito, tako da to pomeni zanj v bistvu 1«
izgubo časa to energije, saj bi bil veliko ceneje prišel do istih spoznanj pri pravočasnein^ študiju metodike.
Peti pogoj je za dobrega učitelja razlikovanje med življenjskim podajanjem po eni in ver-balizmom in formalizmom po
drugi strani, med organskim, ■razvojnim to vzgojnim delom z dijaki in predavanjem »ex cat-herira«, naslonjenim zgolj, na Eapomnitev brez potrebnega razumevanja. O tem se je pri naa mnogo debatiralo vsa zadnja teta In je ta misel tudi sprejeta med vodilne misli pri reformi našega šolstva,
O vseh teh vprašan j ih prinaša znanost nenehno nove ugotovitve in razčiščuje, kar je bilo v tej zvezi doslej nejasnega ali zmedenega. Zato je za učitelja katerega koli predmeta, konkretno v našem primeru pa za učitelja tujih jezikov, ena izmed glavnih dolžnosti, da zasleduje strokovni in pedagoški tisk in se udeležuje zlasti prireditev aktivov tujih jezikov, ki seveda morajo organizirati branje del in poročanje o njih.
V tej zvezi mislim, da si za nadaljnje delo pri dviganju kvalitete šolskega deda modernih lingvistov lahko zastavimo v študijskih skupinah, aktivih in individualno naslednje naloge:
1.	poživitev strokovnega, znan-stveno-lingvističnega študija;
2.	poživitev spoznavanja psihofizičnega razvoja mladega človeka v luči sodobnih ugotovitev ;
8. seznanjanje učiteljev in profesorjev tujih jezikov s psihologijo pouka in pedagoškimi konsekvencami za pouk tujih jezikov;
4.	poglobitev boja zoper verba-lizem in formalizem pri pouku tujih jezikov;
5.	seznanjanje učiteljev in profesorjev z metodskimi izkustvi na področju modemih jezikov v domovini in v zamejstvu;
8. ustanovitev strokovnega društva za moderne jezike.
Jože Frezdl