Narodno blago.
Iz Zadrečke doline. Kako je spravil zajec lisico na led.
Dil je lep jesenski dan. Žito je bilo obrodilo, sadje dozorelo: vse se je veselilo dobrote božje. Živali so skakale in tekale semtertje po polju. Uživale so svoj zlati čas. Zajec je strigel z ušesi * v zelniku, lisica je hodila potuhnjeno po tur-šČici, vse je šlo za svojim živežem. Zdajci lisica zapazi deklico, katera je nesla v jerbasu grozdja in kruha delavcem na polje za »predpoldanko".1) Hitro se sprijatelji z zajcem ter mu tako-le iz-pregovori prav tiho: „Dragi zajec! Veš, kaj bova storila, da dobiva kruha in grozdja: Jaz sem videla", dejala je lisica, „deklico, katera nese polno čajno kruha in grozdja, in vse to čisto lahko midva dobiva, Če me le slušaš in storiš, kar ti porečem. Veš kaj i Teci tu okoli v .prestale' *) deklici in približavši se ji, naredi se kruljevega. Počasi hodi, dokler ne odloži čajne, in ne poleti za tabo. Jaz pa pojdem in vzamem jerbas; potlej si razdeliva,  kar je notri"
Zajec je slušal lisico ter je storil vse natanko, kar mu je rekla zvita teta. Deklica zapazi kruljevega zajca, položi jerbas na tla in hajdi za zajcem! Toda zastonj. Kadar sta bila že blizu — potegne jo zajec, kar so ga pete nesle. Med tem pa je vzela lisica dekletov jerbas in ž njim pobrisala na dogovorjeni kraj. Ko pride zajec tje, kjer sta rekla, da bodeta delila, devala je lisica iz čajne jedi, kruh in grozdje. Pa lisica je zvita buča. Rekala je, devajoč iz jerbasa grozdje: „To je zame, to za mojega očeta, ta grozd je za mojo mater, ta za teto, to pa za strica, in ti, dragi zajec, imaš tukaj — prazno čajno." Nato se razstaneta, lisica vesela in smejoč se, zajec pa žalosten in jezen. „Le počakaj, prideva še skup", zamrmra v brke zajec. In tako je tudi bilo.
Za lepo jesenjo je prišla huda, huda zima. Snega je veliko padlo in bil je mraz, da je vse škripalo in drevje pokalo. Živad je trpela hud glad. Zakaj ni bilo zelja in pa kurje pečenke,
*) „Predpowdanka, predpodtnka" je med zajutrkom in južino, kar je Nemcu „Gabeliruhstuck". V tem kraju je: fruštek, predpoldanka, južina, mala južina in večerja. „Kosilo"je le pri gospodi in pa v postnem času, kadar jedo ob   ii. uri.   —   Pis.
s) Ako A vidi, da B beži, pa mu A po bližnjici ali sicer kako nasproti pride, pravi se, da mu je „v prestale" prišel. — Pis .
kakor po letu. In kaj se pripeti? Srečata se po dolgem Času naša znanca, zajec in lisica. Zajec je bil dobro rejen, debel, da se je kar zibal in svetil, lisica pa je bila mršava, suha in lačna. Lisica se začudi in hitro vpraša zajca, od česa je tako debel v taki hudi zimi. „Kako ne bi bil debel" odgovori zajec, „ker imam vsak dan mastno pečenko! Vsak dan grem na ribe. Tam-le je ribnik, ribiči delajo na ledu luknje, da love ribe. Jaz Čakam in gledam iz grma. Kadar gredo ribiči domov, smuknem tje, vtaknem repec v luknjo —¦ in takoj se nanj obesi rib, da jih težko izvlečem. O, ko bi jaz imel takšno ,omelo', kakor ti, tedaj  šele bi  jaz ribe lovil."
Nato poprosi lisica zajca, naj ji pokaže tisti ribnik. Zajec ji rad ustreže. Vodi jo k ribniku na led in ji pokaže vse, kar je bilo treba. Lisica ga sluša. Vsede se na luknjo in prav globoko vtakne v vodo svoj rep. Nato čaka in čaka; zajec pa na bregu z ušesi striže in gleda, da ne bi kdo prišel. Toda lisice se neče prijeti nobena riba. Mrzlo pa je bilo, da je vse zmrzo-valo. Zajec tolaži lisico, da bo že: ribe niso še navajene njenega rjavega velikega repa. Po tej tolažbi odide po svojih potih. Čez nekaj ur pride zopet k ribniku, lisica je še vedno sedela in Čakala. Saj pa tudi ni mogla nikamor, zakaj rep ji je bil zamrznil v ledu, da se ni mogla nikamor ganiti. Tedaj pa ji je govoril zajec, kakor ona v jeseni njemu: „To je zame, to je za mojega očeta, to je za mojo mater, to za mojo teto." Ko to izreče, pridejo ribiči. Zajec jo pobriše, lisico pa pobijejo s krepelji, in še jaz sem težko ušel, da je nisem dobil.
Priobčil S. Lekše.
Iz Belokranjskega.
Svatovske pesmi.
1. Darovanje (ofer1).
k darom pristopljajte, Oče mati,  darovajte, Našo  mlado nevestico! Oče škudo2),  mati ruho. Ali k  darom pristopljajte, Brati,   sestre darovajte! Našo mlado nevestico!
l) To pesmico dojo, kadar darujejo ženina in nevesto. 3) Skuda = dolar.
Ali k darom pristopljajte Strici,  strine ')  darovajte Našo mlado nevestico! Jeni  s  kota, drugi s pota. Saj   ne boste  nikdar  več, Ledek stan je danas preč. Razvezujte črne mošnje, Dajte  ven srebrne groše!
2. Vstani se.2)
Hvaljen bodi Jezus  Kristus,
Dobro jutro  Bog  vam  daj!
Vstani gor'   mlada nevesta!
S'noči si legla deklica,
Danas boš  vstala še lepša nevestica;
S'noči si krancelj  dela deklica,
Danes boš krancelj  dela še lepša nevestica.
3. Odhod.3)
Mamica,  mamica, Hčerko  vam  peljamo. Nikdar več,   nikdar več Nazaj  je ne damo.
V Podzemlju zapisal Janko Barle.
Iz Naklega.
1. Trdosrčnica.
Ivmetič je prinesel dacije, En'ga  krajcerja zmankal'  je. „A1'  b'  mi ga hot'li upati, Al'  b'  mi ga hotli šenkati?" „ „Jaz  ga ne upam  ne, Šenkam  pa tudi  ne!"" Zaprla ga* je v  turen  temen; Notri j'  en leten  dan, Da je že (vse) pozabila nanj.   — Zdaj  pa gospa bolna leži, Bolna  leži,   milo  ječi: „„Kaj  ti pravim,  kelnar'ca: Pojdi  v  kevder velbani Po te  sladke  rozolije!"" „Kaj  vam pravim,   žlahtna gospa: Spovejte se,  obhajajte se  —: Na prag'  stojita ovna dva, Oba z rogmi vkup trkata, Men'  pa v  kevder branita!" Gor'  poskočila žlahtna gospa, Tekla je v  kevder velbani Po te sladke rozolije. —
x) Potem pojo: vujci, vujne; tetci, tete; žlahta vsa itd.
2)  To pesmico pojo, kadar nevesto bude.
3)   Kadar nevesto peljejo v  novi  dom.
Zgrab'la sta jo ovna dva
In  nesla  jo  na dno  pekla:   —
Na,  to imaš,  žlahtna gospa,
Ker s'  tak'  ječila  kmetica!   —
Krajcerček,   krajcerček, majhen  denar,
Mogla je dati dušo zanj!   —
Sveti Aleš.
Sveti Aleš se oženil je Po volji svojih starišev, Pa mu je bilo takoj  žal.
Po  ofceti  pa 'zginil je. Kam je  šel.  nič  ne  vedo, Kam  zginil je,  nič  ne zvedo.
Mati in  oče skrbno  vprašata, Da  zved'la bi,   kam  on je šel; Nevesta pa ravno tako.
Sel je na morje  miloš'čne  prosit; Tam  je sam  stradal, ubogim  je talal. Zato  mu je  Bog  milost  dajal.
Zdaj  pa Aleš  za  smrt zboli. Zdaj  sedel Aleš je v  barkico, In  veter zanese ga preke domov.
Zdaj  pa doma pod štengam' leži, Mati  mu  streže skrbno;  Bog ve   — Si  misli   ¦—   kako  se Alešu godi.
Polj pridejo sami gospod In z Bogom ga previdijo, Predno  Aleš umrl je.
Zdaj  svet Aleš umrl je; Po  vsem  rimskem  mestici Svetlo  je in  samo  zvoni.
Sli so gledat,  kaj  bi bilo, Polj  so spoznali,  da je vse Svetlo pri Alešu,  in  njemu  zvoni.
Polj  so šli gledat in pismo  dobe, Da oče je Janez,  mati je Ana, Nevesti moji je Zana ime.
Mati priteče skoro  mrtva, Oče pa tud' tako;  nevesta reče: „Jaz grem  tud'  k njemu   —   nikdar ne grem preč!"
Nabral v Naklem F. B.