URN_NBN_SI_DOC-E1EFM771

IZ V A LV A SO RJEV E K N JIŽ N IC E IN ČITA LN ICE KRŠKO Vida Češnjevar-Fritz O razvoju neke dejavnosti posebnega družbenega pomena ali zakaj imamo knjižničarji tako velike oči K njižn ičarji smo posebna pasm a: znam o b ralcu p ohvaliti knjigo, ki je nism o p reb ra li, včasih povem o celo vsebino. T em u se reče »strokovno«, da »knjigo čim bolj plastično ponudim o bralcu«. V en­ d a r v tem nism o toliko posebneži, bolj nerazum ljivo je to: ko bi la h ­ ko m irn o sedeli in p re b ira li knjige, k a r jih pač je, vpijem o, da m o­ ram o dobiti nove prostore, d a hočem o nove knjige, da bom o lahko p ridobili nove bralce. In p lan iram o k a r n ap rej, da bi se vsaj od zadaj p ribližali krvoločnim stan d ard o m (k ajti brez p la n ira n ja ni nič, drag i m oji, in sloneti m ora na analizah) in izpolnjujem o na tisoče vprašaln ik o v in pišem o vloge na tisoče naslovov. In tru d je poplačan, p rih a ja jo obljube. Prvo, drugo, tre tje leto in tako nap rej. K a r ni bilo mogoče izpeljati v p rvi petletki, p o rin ite v drugo, nam pravijo. In porivam o. »Pa dotlej, ko bo?« vprašam o boječe. »Ja,« pravijo, »vzgajajte bralce! P rib liž a jte knjigo bralcu, b ra l­ ca pa knjigi, pa bo!« Sam o, k n jiga sam a ne m ore k b ralcu in tu d i k n jižn ičar ima sam o dvoje nog. B ralec pa noče h knjigi. Noče in noče. Ce pa že pride, hoče ravn o tisto knjigo, ki je o njej n ek je slišal, da je do b ra — am p ak v knjižnici je nim am o. In bralec se začudi: »Pa toliko d e n a rja dajem o za vas, da potem nič nim ate?« In se obnaša kot trm a st otrok. P ožrem očitek, k e r se ravn o spom nim , kako mi je bilo všeč, ko sem nekoč g led ala Jo ž eta H um ra, ko je p re u d a rn o in pom irjevalno govoril: »No, no, saj ni tako hudo. R ekel bi celo, da se z m alo 1 4 g K n již n ic a 24(1980)1-4