Listek. 44» ni sam6 prevajala, nego se vselej skrbno ozirala na naše razmerje in na mladino slovensko, kateri je namenjena ta prelepa knjiga, izpustila tukaj posamičnosti, ondu zopet kaj izpremenila, tako, da je smeti knjigo citati sldharnemu otroku našemu. Priznal nam bode vsakdo, da to ni posebno lahko delo, vender smemo reči, da je prelagateljici na čast. Onim čitateljem našim, ki ne poznajo izvirnika, ustreženo bode morda, ako jim navedemo nekoliko stavkov iz ogovora pisateljevega: »Ta knjiga bi se lahko naslovila: Zgodbe jednega šolskega leta — spisal učenec tretjega razreda ljudskih šol. — Ako rečem, da jo je spisal učenec tretjega razreda, ne trdim, da bi jo bil spisal prav tako, kakor je natisnjena. Samd po malem je zabeleževal — kakor je bas znal — kar je videl, slišal in mislil v šoli in zunaj šole. Oče njegov je koncem šolskega leta popravil te zapiske, oprezno pazeč, da ni izpreminjal mislij in besed dečkovih. Štiri leta pozneje jih je iz nova prečital deček, že gimnazijski učenec in jim dodal še marsikaj iz spomina, kateri mu je zvesto ohranil osebe in stvari«. — Toda motil bi se, kdor bi izvajal iz teh stavkov, da je knjiga namenjena samo dečkom ljudskih šol, nego uverjeni smo, da bode zanimala vsakogar, komur je do pristne poezije, katero prepletajo zlati nauki, najblažje ideje človeške. Pisatelj ne moralizira nikjer, kakor to čitamo v brezštevilnih spisih, namenjenih mladini, kjer pisatelji mislijo, da le tako dosežejo svoj namen, ako ¦— dolgočasijo zvedavega bralca s široko razblinjenimi nauki in sen-tencijami, kakeršnih ponajveč niti ne umeje. Ne, Amicisovo knjigo diči lahko prozorno pripovedovanje, katero ti seza po nekod globoko v srce, ne da bi bila očita njega meV; nekateri oddelki človeka kar pretresajo zaradi vzvišenega jezika, navdušene dikcije! Kako krasne so n. pr. vse one mesečne pripovedke o malem sarajevskem rodoljubu, o črnogorskem stražniku, dubrovniškem pisarji, slavonskem bobnarčku, očetovem strežniku, rešitelju svoje Mbice, o meščanstvu, od Apenin do And in o razbiti ladji! Ako takšne povesti ne vplivajo na srce mladega in tudi odraslega čitatelja, tedaj sploh ne vemo, kako bi jih bilo treba pisati. Kako krasno se slavi ljubezen do Boga, do domovine, do bližnjika, do rodbine, do predstojnikov, učiteljev, dobrotnikov, delavcev! Mimo tega: kako pristno je opisano šolsko življenje! Citatelj se nehote" uglablja v nekdanja leta, ko je sedeval v šolski klopi in preživel vse ono, kar je opisal pisatelj toli mojsterski. Iz kratka : Knjiga je vredna, da jo bere mladina, da jo bere sleliarni izobraženec. — Kar se do-staje jezika samega, reči moramo, da je jako lep, čist in pravilen, poleg tega vseskozi preprost in lahko umeven. »Srce« je izšlo v štirih zvezkih, vsak zvezek z lično barvano podobo na zavitku ; cena posamičnim zvezkom je 20 kr. Okolo 19 pol stane tedaj samo 80 kr , menj že ne moremo zahtevati. Ako še povemo, da je knjiga posvečena prof. Jožefu Stritarju, ki je prvi opozoril občinstvo slovensko na. ta krasni proizvod najnovejše književnosti italijanske, povedali smo vse, kar more biti namen kratkemu književnemu naznanilu, končno sodbo pa prepuščamo razsodnim čitateljem, prepričani, da te najnovejše knjige slovenske nihče ne položi nezadovoljen iz rok. »Slike sv. Križa pri Mariboru«. To je naslov knjižici, katera zaslužuje zaradi vsebine in zaradi duha te vsebine, da jo priporočimo pisateljem nabožnih stvarij v po-snemo. Knjižico je spisal g. I. Sattfer, župnik pri sv. Križi blizu Maribora ter jo je namenil in posvetil svojim župljanom, katerim razlaga v lepih govorih pomen slik, ki se nahajajo v njegovi oskromni župni cerkvi. Te slike so med drugimi slike sv. Cirila, Metoda, Vitoriua, Mohorja, Jeronima in dr, O teh svetnikih in blagovestnikih govori pisatelj, in način, kako govori, to je ravno, kar nam je treba posebe poudariti. Vera božja ogreva govore, a solnce ljubezni domovinske jih obseva, Pisatelj ne govori samo 442 Listek. z gorečnostjo propoveduika o svetih blagovestnikih, ampak riše z navdušenostjo iskrenega rodoljuba domače kraje in delovanje svetnikov, katere stavlja svojim župljanom v vzgled pobožnega in rodoljubnega življenja. In ravno radi tega ima knjižica lepo vrednost in ravno radi tega pozdravljamo ta književni proizvod, želeč, da pisatelj najde posnemovalcev. Kakor čujemo, seglo je ljudstvo po vseh izvodih, kar je kaj posebnega pri slovenski knjigi. Anton Trstenjak. ,,Zur Ortsnamenforschung in Karnten." Pod tem naslovom je izdalo ,,Kat. politiško in kmetijsko društvo za koroške Slovence" brošuro v odgovor in obrambo proti knjižici ,,Ueber Ortsuamen und Ortsnamenforschung mit besonderer Riicksicht auf Karaten.", katero je izdal A. pl. Jaksch, arhivar koroškega zgodovinskega društva. Časih so nemški učenjaki preiskavali, koliko slovenskih krajevnih imen se nahaja po Tirolskem, Salcburškem in po obeh Avstrijah. Preiskave Bidermannove, Mitterrutznerjeve, Kronesove, Kammlove, Umlauftove i. t. d. znane so izobraženim Slovencem in bridkotožno so nas spominjale, koliko lepih in bogatih krajev so Nemci pogoltnili Slovencem. Sedaj pa so začeli nekateri isti nemški učenjaki iskati dlake v jajci in dokazovati, da so Nemci celo po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem utemeljili mnogo krajev in jim vzdeli nemška imena. Vsi takšni dokazi nimajo nikake zgodovinske podlage in izvirajo samo iz tega, ker se hoče Slovanom zanikati vsa minulost in vsaka zgodovina. Zal. da so narodnostni prepiri tolikanj zavedli naše nasprotnike, da so začeli že znanost zlorabiti za strankarske namene. Tej zlorabi se je kar najodločneje uprlo ,,Katoliško društvo" in okrcalo g. Jakscha ostro, ali zasluženo. Dokazuje mu nevednost in celo hudobnost. Male Cape je prestavil n. pr. v ,,Klein-Zapfen" Tolsti vrh (t. j. debeli vrh) v ,,Fettenguf", Poreče v ,,Unterbach" i. t. d. Potem se pa pritožuje, da Slovenci nemška imena prestavljajo in celo izmišljajo in ponarejajo (v tem tiči hudobno natolcevanje), dočim obram-bena knjižica dokazuje, da koroški Slovenci že od nekdaj rabijo imena: Breze (Friesach), Sv. Hema (Gurk), Šmohor (St. Hermagor), Trg (Feldkirchen), Zvrhnji Dravberk (Ober-Drauberg), Sovodje (Gmiind), Beljak (Villach), O soje (Ossiach), Svinec (Eberstein), Kotarce (Guttaring), Stari trg (Altenmarkt), Stari dvor (Althofen) i. t. d. Nemci pa sedaj hočejo, naj se pri popolnoma nemških krajih izpuste slovenska pozuamovanja, naj bi jih ne spominjala njim neprijetne resnice, da so bili tudi taki kraji nekdaj slovenski. Slovenska imena pa so poleg nemških na Koroškem uradno uvedena z deželnim zakonom z dne" 10. sušca 1850. leta. Koroški Slovenci po vsej pravici zahtevajo, da ostani tako, kakor določuje ta deželni zakon. Če po bodo hoteli Nemci izbrisati slovenska imena pri čisto nemških krajih, zahtevati bodo morali tudi Slovenci, da se iztrebijo take spake, kakor n. pr. Dragoschitschach (mesto: Dragožiče), Gorintschach (Gorinče), Motschula (Močula), ali celo Tscheschtrauuischa (Čeztravišča). Deželno gledališče v Ljubljani. Kiparska dela pri deželnem gledališči v Ljubljani je deželni odbor izročil g. A. Ganglu, ki se je po završenih študijah v Italiji vrnil v domovino. Izdelal bode od belega kraškega kamena veliko skupino nad sprednjim pročeljem in dve podobi ob straneli balkona, ki bodeta predstavljali dramatiko in opero. Obči zbor muzejskega društva je bil dne" 10. rže"nega cveta. Po kratkem nagovoru predsednikovega namestnika gosp. prof. V. Vossa in izvestji blagajnika g. Ivana Robide je poročal tajnik g. Anton Koblar o društvenem delovanji leta 1890/91. Društvo se je razvijalo jako ugodno; priredilo je predavanja o deželni zgodovini in prirodoslovji, katera so vselej privabila dokaj odličnega občinstva. Po sklepu odborovem so se letos izdala nemška in slovenska izvestja,1) o katerih je upati, da bodo ustrezala vsem družab- *) Glej ,,Književna poročila" v denašnji številki. Ured.