Hladnikia Glasilo Botanične sekcije Društva biologov Slovenije Ljubljana, december 1998 10 ISSN 1318-2293 innAnauüia 10 (1998) VSEBINA: CONTENTS: Mayrhofer H., Matzer M. & 5 Belec Z.: Prispevek k lišajski flori Slovenije št. 5 - prispevek k lišajski flori Pohorja Kaligarič M. & Škornik S.: 11 Agrimonia eupatoria L. in Agrimonia procera Wallr. v Sloveniji Jogan N., Černač B.: Študentski 15 herbariji in njih uporabnost Marinček L. & Košir P.: Dinarski 29 jelovo-bukovi gozdovi (Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček et al. 1993) na Blegošu Wraber T.: Notulae ad 41 nomenclaturam editionis Mala flora Slovenije anni 1999 spectantes Notulae ad floram Sloveniae 45 Nova nahajališča 59 Miscellanea 67 Mayrhofer H., Matzer M. & Belec Z.: Beiträge zur Flechtenflora von Slowenien V. - Nachträge zur Flechtenflora des Pohorjc KaligariC M. & Skornik S.: Agrimonia eupatoriaL. and Agrimonia procera Wallr. in Slovenia Jogan N., Cernac B.: Student herbaria and their usefulness Mariníek L. & KosirP.: Dinaric Fir-beech Forests (Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinöek et al. 1993) on Blcgos Wraber T.: Notulae ad nomenclaturam editionis Mala flora Slovenije anni 1999 spectantes Notulae ad floram Sloveniae New localities Miscellanea Napotki piscem prispevkov za revijo Hladnikia Splošno Revija objavlja praviloma krajše prispevke, ki obravnavajo floro in vegetacijo v najširšem smislu. Vse avtorske pravice ostanejo piscem. Prispevki so napisani v slovenskem ali angleškem jeziku, samostojni članki pa morajo vedno imeti izvlečeka v angleščini in slovenščini in povzetek v drugem jeziku kot prispevek. Prispevki naj bodo napisani brez nepotrebne uporabe velikih črk (uporabljajo naj se le tam, kjer jih predpisuje pravopis), znanstvena imena vseh taksonov naj bodo napisana v kurzivi (na tipkopisu valovito podčrtana), naslove pa se lahko natisne odebeljeno ali podčrtano. Za interpunkcijskimi znaki, razen za decimalno vejico in vezajem (tudi ko nadomešča besedico "do", npr 5-6 cm) naj bodo presledki. Tuje pisave prečrkujemo po pravilih, kijih določajo Pravila Slovenskega pravopisa (1990), če pa vključimo v tekst znake, ki jih običajno ne uporabljamo (npr. ä, 9, e, ß), jih na natisnjenih kopijah obkrožimo in ponovimo na desnem robu. Vsi odstavki in naslovi se pričenjajo brez zamikov na levem robu besedila, pri pisanju pa izključimo avtomatsko deljenje besed ("auto hyphenation off") in prav tako besed ne delimo sami. V tekstu citiramo avtoije po vzorcu: "Paulin (1917)" ali "(Loser 1863a)", številko strani pa dodamo letnici (npr. "1917: 12", "1917: 23-24") le ob dobesednem navajanju. Predvsem v prispevkih, ki navajajo mnogo znanstvenih imen rastlin ali združb, se držimo nomenklature v nekem standardnem delu (npr. F. Ehrendorfer (ed.) (1973): Liste der Gefäßpflanzen Mitteleuropas - nomenklatumi vir naj bo imenovan v uvodnem delu), da po nepotrebnem ne navajamo imen avtorjev. Tudi sicer se avtorski citati izpisujejo le ob prvi navedbi določenega rastlinskega imena v članku. Oblikovanje besedil Samostojni članki (razen v rubriki Miscellanea, kjer je dopuščeno več svobode) se začno z naslovoma v slovenskem in angleškem jeziku (na natisnjenih kopijah naj bodo vsi naslovi in podnaslovi podčrtani, po možnosti tudi krepko natisnjeni), sledi navedba avtorja(-ev) s pol-nim(-i) imenom(-i) (poleg vsakega avtorja v oklepaju njegov naslov), izvlečka v angleščini in slovenščini. Podnaslovi prvega reda so oštevilčeni z arabskimi številkami, pred in za njimi je izpuščena vrstica, podnaslovi drugega reda se končajo s pomišljajem, ki mu brez izpuščene vrstice sledi besedilo. Viri - Pod viri navajamo literaturo, herbarije (2 mednarodno priznanimi kraticami ali opisno), zemljevide, arhive ipd. Literaturo navajamo po vzorcu: Amarasinghe, V. & L. Watson, 1990: Taxonomic significance of microhair morphology in the genus Eragrostis Beauv. (Poaceae). - Taxon 39 (1): 59-65. Cvelev, N. N„ 1976: Zlaki SSSR. - Nauka, Leningrad. Hansen, A., 1980: Sporobolus.- In: T. G. Tutin (ed.): Flora Europaea 5. CUP, Cambridge. Watson, L. & al., 1986: Grass Genera of the World. 728 Detailed Descriptions from an Automated Database. - Aust. J. Bot. 34: 223-230. Pri štirih ali več avtorjih napišemo le prvega in "& al.", pri manj znanih revijah navedemo v oklepaju še kraj izhajanja. Med viri navajamo vse tiste in le tiste, ki jih navajamo tudi v besedilu. 10 (1998) Revijo Hladni Ida izdaja Botanična sekcija Društva biologov Slovenije. V reviji izhajajo floristični in vegetacijski prispevki. Revija izhaja v samostojnih, zaporedno oštevilčenih zvezkih. Roki za odda jo rokopisov so- 28 2 ■ 31 5 31. 8.; 30. 11. ' Uredništvo:K. Jogan (tclui. urednik), M. Kaligonč, H. Nildfcld(Wien),L. Poldiili (Trieste), N. Prapromik (urednica) A. Seliškar, I. Trinajstič (Zagreb), T. Wraber Recenzenti desete številke: F. Batič, N. Jogan, E. Mayer. A. Seliškar, T. Wraber Naslov uredništva in sprejem naroČil: Ncjc Jogan, Oddelek za biologijo BF, Večna pol 111, 1000 Ljubljana tel.: 123 33 88. Cena letnika (štiri številke): 1500 SIT za posameznike, 2500 SIT za ustanove. Številka žiro računa pri Ljubljanski banki: 50100-678-0045853 ISSN. 1318-2293, UDK: 582 Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo, številka 415-01-100/93 z dne 16. 12. 1993 revija šteje med proizvode iz 13. točke tarifno številke 3, zakona o prometnem davku, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Priprava za tisk: Tomaž Seliškar Tisk: Planprintd.o.o. Naklada: 300 izvodov Fotografija »a naslovnici: Teleiiaspeciosa (Schreber) Rauing. (loto: B. Vreš) HBHra&Et." -s Beiträge zur Flechtenflora von Slowenien V. -Nachträge zur Flechtenflora des Pohorje Prispevek k lišajskl flori Slovenije št. 5 - prispevek k liSajski flori Pohorja Helmut Mayrhofer1, Mario Matzer1 & Zoran Belec2 'institut für Botanik, Karl-Franzens-Universität Graz, Ilolteigasse 6, A-8010 Graz, Österreich 2Zavod za Gozdove Slovenije, Območna enota Maribor, Tyrseva 15, SI-2102 Maribor. Slovenija Izvleček: Na Pohorju jc najdenih 60 novih vrst (57 lišajskih in 3 liheniziranc glive), od katerih je 44 novih za Slovenijo. Za nadaljnjih 34 vrst so navedena dodatna nahajališča. Večina novitet porašča silikatne kamnine na področju Lobniške Rebri in okolice slapa Šumik. Zusammenfassung: 60 Taxa (57 Flcchten und 3 lichenicole Pilze) werden neu für das Gebiet des Pohorje nachgewiesen, wovon 44 Taxa Neufiinde für Slowenien sind. Für 34 weitere Taxa werden zusätzliche Fundortsangaben genannt. Die meisten Neufiinde sind Besiedler silikatischer Gesteine aus dem Gebiet des Reber und der Umgebung der Šumik-Wasserfalle. Abstract: 60 taxa (57 lichenized and 3 liclienicolous fungi) are new records for the Pohorje. 44 taxa are even new to Slovenia. Additional distribution data are provided tor 34 other taxa. Most of the new reports arc species occurring on siliceous rocks from the Reber area and from the environs of the Sumik cascades. 1. Einführung Die Studien zur aktuellen Flechtenflora Sloweniens werden nach den Arbeiten von Grube et al. (1995, 1998), Mayrhofer et al. (1996), PrüüGek et al. (im Druck) und Suppan (1997) mit einem weiteren Beitrag ergänzt. Ziel dieser Biodiversitätsstudien ist die Erstellung eines Kataloges der Flechten Sloweniens; über die Vorarbeiten dazu berichten Suppan (1997) und Suppan et al. (1998). Die Flechtenflora des Pohorje wurde bereits gegen Ende des letzten Jahrhunderts von Ribnica aus erkundet (Kernstock 1889, 1893). Im Rahmen eines österreichisch-slowenischen Forschungsprogrammes unter dem Titel „Bioindikation in belasteten und unbelasteten Gebieten" ist zunächst eine Studie über die aktuelle epiphytische Flechtenflora im Rahmen einer Diplomarbeit erstellt worden (Koch 1994); dabei wurde vor allem die Nordabdachung untersucht. Im Zentrallei 1 des Pohorje sind im Jahre 1995 weitere Feldarbeiten durchgeführt worden, mit besonderer Berücksichtigung naturnaher Wälder. Die Ergebnisse dieser Bemühungen sind unter Einschluß der Beobachtungen Kernstocks (loc. cit.) sowie der Einzelangaben aus taxo-nomischen und floristischen Arbeiten in einer ersten Übersicht zusammengestellt worden (Mayrhofer et al. 1996), wo 330 Taxa aufscheinen (einschließlich 14 lichenicoler und 5 nicht lichenisierter Pilze, die traditionell in der lichenologischen Literatur miteingeschlossen werden). Die Zahl der saxicolen Arten war vergleichsweise gering, was wir zum Anlaß genommen haben, einige Felsstandorte zu untersuchen. Die Belege sind teils im Flechtenherbarium der Universität Ljubljana (LJU), teils im Herbarium des Institutes für Botanik der Karl-Franzens-Universilät Graz. (GZU) hinterlegt worden. 2. Ergebnisse Es können 60 Taxa (57 Flechten und 3 lichenicole Pilze) neu für das Gebiet nach- gewiesen werden, wobei 44 Taxa Neufunde für Slowenien sind. Neue Fundortsdaten bzw. Verbreitungsangaben auf der Basis der floristischen Kartierung Mitteleuropas (Niklfeld 1971) werden für weitere 34 Taxa gemeldet. Zwei Arten aus einer Studie von Triebel (1989) werden nachgetragen, die in der Zusammenstellung von Mayrhofer et al. (1996) fehlen. Damit erhöht sich die Zahl der vom Pohorje bekannten Taxa an Flechten und li-chenicolen Pilzen insgesamt auf 392 3. Artenliste Die Nomenklatur richtet sich nach San-tesson (1993) und Wirth (1995), im Falle von Elixia nach Lumbsch (1997). Dem Artnamen folgen die Verbreitungsangaben unter Nennung der Grundfelder samt Quadranten, die der floristischen Kartierung Mitteleuropas zu Grunde liegen (Niklfeld 1971). Die Fundorte werden bei den Taxa zusätzlich angeführt, die nur von maximal drei Lokalitäten bisher nachgewiesen worden sind Erstnachweise für Slowenien sind mit einem * gekennzeichnet, Erstfunde für das Gebiet des Pohorje mit einem Acrocordia gemmata (Ach.) A. Massal.: 9458/4 Arthonia didyma Körb.: 9458/4 - Pergauer Arthonia radiata (Pers.) Ach.: 9558/2 *Aspicilia aquatica Körb.: 9558/2 - Surmk *Aspicilia cinerea (L.) Körb.: 945 8/4 - Reber *Aspicilia laevata (Ach.) Arnold: 9458/4 -Reber Bacidia circumspecta (Nyl. ex Vain.) Malme: 9458/4 - Pergauer 'Bacidia subincompta (Nyl.) Arnold: 9557/2 - Mulejev vrh 'Bacidina inundata (Fr.) Vezda : 9558/2 -Sumik Baeomyces rufus (Huds.) Rebent.: 9557/2, 9558/2 Biatora ocelliformis (Nyl.) Arnold; 9558/2 -Sumik Bryoria implexa (Hoffm.) Brodo & D. Hawksw.: 9458/3 Cahcium salicinum Pers.: 9458/3 Calicium viride Pers.: 9558/1 Candelariella vitellina (Hoffm.) Müll. Arg.: 9558/2 Chaenoiheca brunneola (Ach.) Müll. Arg.: 9458/4 - Pergauer Chaenoiheca chrysocephala (Turner ex Ach.) Th. Fr.: 9458/4 *ChysothrLx chlorina (Ach.) J. R. Laundon: 9458/4 - Lamprehtov vrh Cladonia coniocraea auet.: 9458/4 *Cystocoleus ebeneus (Dillwyn) Thwaites: 9458/4, 9558/2 - Lamprehtov vrh, Sumik *EHxia flexella (Ach.) Lumbsch; (syn. Ptychographa f.). 9458/4 - Lamprehtov vrh *Enterographa zonata (Körb.) Källsten: 9458/4 - Lamprehtov vrh *Fuscidea eyathoides (Ach.) V. Wirth & Ve/.da var. eyathoides: 9458/4 - Reber *Fuscopannaria praetermissa (Nyl.) P.M. Jrrg.: 9558/1 -Pesek Hypocenomyce scalaris (Ach.) M. Choisv: 9458/4 *Immersaria athroocarpa (Ach.) Rambold & Pietschm.: 9557/1 - Crni vrh *¡onaspis odora (Ach.) Stein: 9558/2- Sumik Lecanactis abietina (Ach.) Körb. 9558/1 Lecanora intricata (Ach.) Ach.: 9558/2 -Sumik *Lecanora persimilis (Th. Fr.) Nyl.: 9558/2 -Šumik Lecanora polytropa (Ehrh. ex Hoffm.) Rabenh.: 9557/2, 9558/2 *Lecanora rupicola (L.) Zahlbr. ssp. rupicola: 9458/4-Reber *Lecanora rupicola ssp. subplanala (Nyl.) Leuckert & Poelt: 9458/4 - Reber *Lecidea confluens (Weber) Ach.: 9557/2 - Mulejev vrh "Lecidea fuscoatra (L.) Ach.: 9457/4. 9458/4. 9558/2 - Ribniška koca, Reber, Sumik *Lecidea lithophila (Ach.) Ach.: 9557/2 -Mulejev vrh 'Leprana eburnea J. R. Laundon: 9558/1 - Pekel bei Pesek *Lepraria elobata Trnsberg: 9458/4 -Pergauer *Lepraria incana (L.) Ach.: 9558/1, 9558/2 - Pekel bei Pesek, Šumik *Lepraria jackii Trnsberg: 9458/4, 9558/1, 9558/2 - Pergauer, Klopni vrh, Šumik *Megalospora pachycarpa : 9558/1 - Pekel bei Pesek *Melanelia disjuncta (Erichsen) Essl.: 9458/4 - Reber *Micarea lignaria (Ach.) Hedl.: 9558/2 -Šumik *Micai-ea sylvicola (Flot.) Vezda & V. Wirth; 9557/2 - Mulejev vrh Mycoblastus affinis (Schaer.) T. Schauer: 9558/2 - Šumik Ochrolechia androgyna (Hoffm.) Arnold: 9458/4 Ochrolechia microstictoides Räsänen: 9458/4, 9557/2 +Ochrolechia subviridis (Hreg) Erichsen: 9558/2 - Šumik *Opegrapha varia Pers.: 9458/3, 9458/4 - Stara Glažuta, Reber Opegrapha viridis (Pers. ex Ach.) Behlen et Desberger: 9458/4 Opegrapha vulgata Ach. var. subsiderella Nyl.: 9458/4 *Pachyphiale carneola (Ach.) Arnold. 9558/2 - Šumik *Parmotrema crinitum (Ach.) M. Choisy: 9458/4 - Reber Peltigera degenii Gyeln.: 9558/2 - Šumik *Peltigera membranacea (Ach.) Nyl.: 9558/3 - Radoljna Graben *Pertusaria aspergilla (Ach.) J. R. Laundon: 9458/4 - Reber Pertusaria coccodes (Ach.) Nyl.: 9458/4 Pertusaria coronata (Ach.) Th. Fr.: 9458/4 *Pertusaria lactea (L.) Arnold: 9458/4, 9558/2 - Lamprehtov vrh, Reber, Šumik *Pertusaria leueosora Nyl.: 9558/2 - Šumik *Polyblastia cruenta (Körb.) P. James & Swinscow: 9558/2 - Šumik 'Porina lectissima (Fr.) Zahlbr.: 9458/4, 9558/2 - Lamprehtov vrh, Šumik Porpidia albocaerulescens (Wulfen) Hertel & Knoph: 9458/4 - Lobnica Grabeil Porpidia crustulata (Ach.) Hertel & Knoph: 9458/4 Porpidia glaueophaea (Körb.) Hertel & Knoph Triebel 1989: 115 Porpidia macrocarpa (DC.) Hertel & A. J. Schwab: 9558/2 - Šumik *Porpidia tuberculosa (Sm.) Hertel & Knoph: 9558/2 - Šumik Pseudosagedia aenea (Wallr.) Hafellner & Kalb: 9458/4 *Pseudosagedia guentheri (Flot.) Hafellner & Kalb.: 9458/4 - Reber *Psilolechia lucida (Ach.) M. Choisy: 9458/4, 9558/2 - Reber, Šumik Pyrenula nitida (Weigel) Ach.: 9458/4 *Racodium rupestre Pers.: 9558/2 - Šumik 'Rhizocarpon geographicum (L.) DC : 9458/4, 9557/2 Reber, Mulejev vrh *Rhizocarpon lavatum (Fr.) Hazsl.: 9558/2 -Šumik Rhizocarpon polycarpum (Hepp) Th. Fr.: 9558/2 - Šumik *Rimularia gibbosa (Ach.) Coppins, Hertel & Rambold: 9458/4, 9558/2 - Reber, Šumik *Rinodina insularis (Arnold) Hafellner: 9458/4 - Reber (auf Lecanora rupicola ssp. subplanatu) *Rinodina occulta (Körb.) Sheard: 9458/4 -Reber Saccomorpha uliginoxa (Schrad.) Hafellner: 9458/4 *Schismat.omma umbrinum (Coppins & P. James) P. M. Jfrg. & Trnsberg: 9458/4 -Lamprehtov vrh *Scoliciosporum umbrinum (Ach.) Arnold: 9458/4 - Reber Strigula stigmalella (Ach.) R. C. Harris: 9558/1 - Pekel bei Pesek 'Tephromela atra (Huds.) Hafellner: 9458/4 - Reber fTrapelia coarctata (Sm.) M. Choisy: 9558/2 - Šumik * Tropelía involuta (Taylor) Hertel: 9557/2 - Mulejev vrh *Trapelia mooreana (Carroll) P. James: 9558/2 - áumik *Umbilicaria hirsuta (Sw. Ex Westr.) Hoffm.: 9458/4 - Reber Usnea florida (L.) Weber ex F. H. Wigg.: 9458/3 * Verrucaria elaeomelaena (A. Massal.) Anzi si: 9558/2 —Sumik * Verrucaria margacea (Wahlenb.) Wahlenb.: 9557/2 - Mulejev vrh *Verrucaria rheitrophila Zsehacke: 9558/2 -Sumik *Xanthoparmelia somloensis (Gyeln.) Hale: 9458/4 - Reber Lichenicole Pilze 'Muellerella pygmaea (Körb.) D. Hawksw. var. pygmaea: 9458/4, 9558/2 - Reber (auf Lecidea fuscoatra), Sumik (auf unbestimmbarer Krustenflechte) *Muellerella pygmaea var. ventosicola (Mudd) Triebel: 9458/4 - Reber (auf Rhizocarpon geographicum) Sagediopsis barbara (Th. Fr.) R. Sani. & Triebel Triebel 1989: 115 (auf Porpidia glaucophaea) *Stigmidium eucline (Nyl.) Vezda: 9458/4 -Reber (auf Pertusaria sp.) 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 Abb. 1: Lage der wichtigsten Lokalitäten Lamprehtov vrh, Reber und Sumik Fig. 1: Site of the main localities Lamprehtov vrh, Reber und Sumik 4. Diskussion Die ausgewerteten Aufsammlungen stammen von verschiedenen Lokalitäten im Un-tersuchungsgebict. Drei davon (Abb. 1) werden hier kurz beschrieben und die dort gefundenen Arten angeführt. Die bewaldeten, westexponierten Steilhänge des Reber über dem Lobnica-Graben sind von zahlreichen kleineren Felsabbrüchen durchsetzt, die aus Amphibolit und amphibo-lithältigen Schiefern aufgebaut sind. Es kommen überwiegend auf silikatischen Gesteinen weit verbreitete Arten vor, wie Aspicilia cinerea, A. laevata, Fuscidea eyathoides var. eyathoides, Lecanora rupicola ssp. rupicola, L. r. ssp. subplanata, Lecidea fuscoatra, Me-lanelia disjuneta, Parmotrema crinitum (loc- ker über Gesteinsmoosen am Grunde einer alten Rotbuche), Pertusaria aspergilla, P. lactea, Pseudosagedia guentheri, Psilolechia lucida, Rhizocarpon geographicum, Rimula-ria gibbosa, Scoliciosporum umbrinutn, Te-phromela atra, Umbilicaria hirsuta und/ftm-ihoparmelia somloensis. Mit Rinodina insu-laris konnte auch eine bemerkenswerte parasitische Flechte nachgewiesen werden und mit der im atlantischen Europa häufigen Rinodina occulta eine nach Mayrhofen (1984) in Mitteleuropa bisher nur von wenigen Lokalitäten bekannte Sippe. Weitere häufige Arten wie Diploschistes scruposus, ProtoparmeUa badia, Umbilicaria deustamd Xanthoparme-lia conspersa sind bereits bei Mayrhofer et al. (1996) aufgenommen worden. Im Piklerica-Bach oberhalb der Sumik-Wasserfälle konnten auf immer oder zumindest zeitweise überfluteten sowie langzeitig feuchten, überwiegend aus Tonalit aufgebauten Felsblöcken folgende Arten gefunden werden: Bacidina inundata, Ionaspis odora, Pofyblastia cruenta, Rhizocarpon lavatum, Verruc.aria elaeomelaena und Verrucaria rheitrophila. An den bewaldeten Osthängen des Lam-prehtov vrh sind an kleineren, ostexponierten, regengeschützten Vertikal- und Überhangsflächen harter Silikatgesteine Chrysothrix chlorina, Cystocoleus ebeneus, Enterographa zonata, Pertusaria lactea, Porina lectissima und Schismatomma umbrinum beobachtet worden. Anstehende Felsabbrüchc sind im Untersuchungsgebiet selten. Trotzdem kann man davon ausgehen, daß noch zahlreiche Arten silikatischer Gesteine zu erwarten sind, insbesondere in den Schluchten. 5. Dank Wir danken den Kolleginnen und Kollegen, die uns bei der Bestimmungsarbeit unterstützt haben: Dr. Christine Keller (Verrucaria), Prof. Dr. Hannes Hertel (Immersaria) und Dr. Walter Obermayer (Bryoria). Ferner danken wir Mag. Eleonore Mayrhofer und Dr. Michael Suanjakfür ihre Hilfe bei den Geländearbeiten; Mag. Bernard Wieser für die Überlassung einiger Fiechtenproben aus dem Untersuchungsgebiet, sowie Sabine Pucher. Mag. Ursula Suppan und Mag. Johannes Prügger für die Dünnschichtchromatographie ausgewählter Proben, Dr. Karl Ettmger für die Bestimmung einer Gesteinsprobe und Dr Christian Scheuer für die kritische Durchsicht des Manuskriptes. Dem Fonds zur Förderung der wissenschaftlichen Forschung (Projekt Nr. 12955-BIO) sei für seine Unterstützung gedankt. 6. Literatur Grube, M., F. Batic & H. Mayrhofer 1995: Contributions to the liehen flora of Slovenia I. Epiphytic lichens of the Snežnik area. Herzogia 11: 189-196. Grube, M., H. Mayrhofer & F. Batic 1998: Contributions to the liehen flora of Slovenia HI. Epiphytic lichens from Goteniški Snežnik and Krokar area. Herzogia 13: 181-188. Kernstock, E. 1889: Fragmente zur steirischen Flechtenflora. Mitt. Naturwiss. Vereins Steiermark 25\ 15-43. Kernstock, E. 1893: Die Flechtenflora Steiermarks. Mitt. Naturwiss. Vereins Steiermark 29: 200-223. Koch, M. 1994. Die epiphytischen Flechten der Nordseite des Pohorje (Bachern, Slowenien). Diplomarbeit. Institut für Botanik, Karl-Franzens-Universität Graz. Lumbsch, H.T. 1997: Systematic studies in the suborder Agyriincac (Lccanorales). J. Hattori Bot. Lab. 83: 1-73. Mayrhofer, H. 1984: Die saxicolen Arten der Flechtengattungen Rinodina und Rinodinetta m der Alten Welt. J. Hattori Lab. Bot. 55: 327-493. Mavrhofer, H., M. Koch & F. Batic 1996: Beiträge zur Flechtenflora von Slowenien II. Die Flechten des Pohorje. Herzogia 12: 111-127. Njklfelu, H. 1971: Bericht über die Kartierung der Flora Mitteleuropas. Taxon 20: 545-571. Prügcer, J., H. Mayrhofer & F. Batic (im Druck): Beiträge zur Flechtenflora von Slowenien IV. Die Flechten des Tmovski gozd. Herzogia 14: im Druck. Santesson, R. 1993: The lichens and lichenicolous fungi of Sweden and Norway. Lund. SurPAN, U 1997:1. Vorarbeiten zur Bibliographie der Flechten und flechtenbewohnenden Pilze Sloweniens. II. Die epiphytische Flechtenflora der Urslja gora (Slowenien). Diplomarbeit. Institut für Botanik. Karl-Franzens-Universität Graz. Suppan, U., J. Prügger, H. Mayrhofer, M. Grube & F. Batic 1998. Towards a check-list of Slovenian lichens. Sauteria 9: 341-349. Triebel, D. 1989: Lecideicole Ascomyceten. Biblioth. Lichenol. 35: 1-278. Wirth, V. 1995: Die Flechten Baden-Württembergs. Teil 1 und 2. Stuttgart. Agrimonia eupatorio. L. in Agrimonia procera Wallr. v Sloveniji Agrimonia eupatorio L. and Agrimonia procera Wallr. in Slovenia Mitja Kaligarič & Sonja Škornik Odd. za biologijo PeF, Univerza v Mariboru, Koroška 160, SI - 2000 Maribor Ključne besede: Agrimonia eupatorio, Agrimonia procera, ključ, razširjenost, Slovenija Keywords: Agrimonia eupatorio, Agrimonia prócera, determination key, distribution, Slovenia Izvleček: Članek obravnava vrsti Agrimonia eupatorio in A. procera v Sloveniji. Predstavljena sta določevalni ključ in razširjenost obeh vrst v Sloveniji. Abstract: Authors discuss two related species in Slovenia - Agrimonia eupatorio and Agrimonia procera The determination key and distribution in Slovenia for both are given l.Uvod Repík (Agrimonia) je rod, katerega predstavnike v poletnih mesecih pogosto srečujemo na suhih travnikih, ob poteh, na robu gozdov ali med grmovjem. V Sloveniji ga zastopata dve vrsti; Agrimonia eupatorio - navadni repik in Agrimonia procera - vitki repik. Agrimonia procera je znana tudi kot Agrimonia odorata Mili. Po ugotovitvah, do katerih je pri svojih raziskavah problematike vrste Agrimonia odorata prišel Skalicky (1969) pa naj bi bilo to ime v resnici sinonim za tretjo, manj znano predstavnico tega rodu, južnoevropsko razširjeno vrsto Agrimonia repens L., ki v Sloveniji zagotovo ne raste Agrimonia eupatorio je pogosta vrsta z evrazijsko-suboceansko razširjenostjo (Zimmermann & al. 1989). Raste na suhih, bazičnih do rahlo kislih tleh ekstenzivno gojenih travnikov in pašnikov ter med svetlim grmovjem. Splošno je razširjena tudi v Sloveniji, kjer jo najdemo od kolinskega do montanske-ga pasu po vsem območju (Mayer 1952, MartinčiC 1984). Agrimonia procera je vrsta s subocean-sko razširjenostjo. Je toploljubna rastlina, ki jo najdemo na vlažnih, rahlo zakisanih do nevtralnih tleh med grmovjem in na pustih travnikih (Oberdorfer 1990). Njena nahaja- lišča so redka in raztresena in nekoč znana zdravilna rastlina je danes marsikje že močno ogrožena (Zimmermann & al. 1989). V flori-stični literaturi, ki se nanaša na območje ali dele Slovenije, vrsto A.procera prvič omenja Mayer (1952) v Seznamu praprotnic in cvet-nic slovenskega ozemlja. Pojavljal naj bi se na območju Gorenjske in Dolenjske. Tako v stari kot v novi izdaji Male flore Slovenije (Martinčič 1969, 1984) pa je bilo pojavljanje te vrste na območju predalpskega in preddi-narskega prostora, zaradi pomanjkanja podatkov, postavljeno pod vprašaj. Verjetno se ponavadi niti ne sprašujemo, na katero od dveh vrst tega rodu smo naleteli, saj gre v večini primerov za splošno razširjeno in znano vrsto Agrimonia eupatoria. Dvom se pojavi šele takrat, ko naletimo na rastlino, ki se po videzu razlikuje od ostalih, do takrat videnih primerkov navadnega repika. S pomočjo ključa v Mali flori Slovenije (MartinčiC 1984) je obe vrsti težko ločiti med sabo. Zato smo se odločili, da s pomočjo različnih virov in herbarijskega gradiva poiščemo tiste znake, ki omogočajo jasno ločevanje obeh vrst. Znake smo oblikovali v ključ, ki smo ga preizkusili na živih rastlinah in na herbanjskih primerkih, zbranih v herbariju Univerze v Ljubljani (LJU). Na podlagi revidiranega materiala, zbranega v herbariju LJU,v herba- riju Pedagoške fakultete v Mariboru in nekaterih novejših podatkov iz literature, smo izdelali zemljevida razširjenosti obeh vrst v Slo- 2. Ključ veniji. Zemljevida razširjenosti smo oblikoval s pomočjo programa Kararas 2.0 (Jogan 1998). Ključ smo preizkusili ob reviziji materiala iz Slovenije in tujine, zbranem v herbariju LJU in v herbariju Pedagoške fakultete v Mariboru. Kljub različni starosti in ohranjenosti rastlin smo s pomočjo izbranih znakov jasno in brez težav določili in ločili primerke obeh vrst. Kot posebej uporabni so se izkazali znaki na listih (gostota dlačic, število žlez) in na steblu (odsotnost oz. prisotnost krajših laskov). 1 Listi spodaj gosto sivo dlakavi, brez ali s posameznimi sedečimi žlezami (lupa!), + brez vonja. Steblo poraščeno z dolgimi, kodrastimi laski, s številnimi krajšimi laski (1/2 do 1/3 dolžine dolgih) ter redkimi skoraj sedečimi žlezami. Cvetovi 5-8 mm široki, venčni listi na vrhu neznatno izrabljeni. Cvetišče obrnjeno stožčaste oblike, z globokimi, do dna cvetišča segajočimi brazdami. Zunanje bodice pokončne do vodoravne. Predlista (tik pod cvetom) 1 -do 3-delna..................................................................................................1, a. eupatoria L. 1* Listi spodaj kodrasto dlakavi, s številnimi sedečimi žlezami (lupa!) in močnim vonjem po terpentinu. Steblo poraščeno z dolgimi, kodrastimi laski, brez krajših laskov (!) in s številnimi skoraj sedečimi žlezami. Cvetovi 10 mm široki, venčni listi na vrhu globoko izrobljeni. Cvetišče zvonasto, s plitvimi, do polovice cvetišča segajočimi brazdami. Zunanje bodice + nazaj zakrivljene. Predlista 3- do 5 delna..............................................2.A.proceraWallr. 3. Razširjenost v Sloveniji 3. 1 Agrimonia eupatoria L Vrsta Agrimonia eupatoria se pojavlja po 46 " 91 92 93 94 95 96 97 98 99. 00' 01 02! 03 04 05 SLOVENIJA vsej Sloveniji, kar nam dokazuje tudi karta razširjenosti (slika I), Glavni vir za izdelavo arealne karte so bili podatki zbrani v herbariju LJU, v katerem so 64 65 SI. 1: Razširjenost vrste Agrimonia eupatoria v Sloveniji. Fig. i: Distribution of Agrimonia eupatoria in Slovenia. pole naslednjih avtorjev: F. Avbar, M. Bagola, K. Bajc, F. Batič, J. Bavcon, Budnar, J. Crnošija, N. Debeljak, F. Dolšak, D. Gi-lčvert, L. Godicl, R. Justin, M. Kačičnik, Z. KeoleviC, T. Knez, M. Kralj & A. Podobnik, J. Kristanc, M. Luskovec, A. Martinčič, E. Mayer, D. Naglič, D. Perovšek, S. Peterlin, A. Podobnik, V. Ravnik, F. Šuštar, P. Terzič, D. Trpin, D. Trpin & T. Wraber, B. VreS, T. Wraber in M. Zalokar. Te podatke smo dopolnili s podatki iz herbarija Pedagoške fakultete v Mariboru (M, Botolin, S. Škornik in M. Žibrat), z navedbami nahajališč v magistrskem delu S. Škornik (1998) in podatki, ki smo jih dobili iz popisnih listov za kartiranje flore Slovenije, shranjenih na Oddelku za biologijo Pedagoške fakultete v Mariboru. Upoštevali smo samo tiste popisne liste, ki so bili popisani v letih 1997 in 1998 na Študentskih raziskovalnih taborih na Goričkem. 3. 2 Agrimonia procera Wallr. Pri izdelavi karte razširjenosti vrste Agrimonia procera v Sloveniji (slika 2), smo upoštevali samo podatke, dobljene po reviziji materiala v herbariju LJU. Med revizijo sedmih herbarijskih primerkov vrste A. procera, smo pri treh primerkih ugotovili, da gre za vrsto A. procera, medtem ko so bili ostali štirje predstavniki navadnega repika (A. eupatorio). Prvi in hkrati najstarejši od treh primerkov vrste A. procera .je iz Dobruške vasi na Dolenjskem (0158/1). Rastlino je nabral in določil R. Justin (LJU 02759) leta 1908. Ostala dva primerka imata novejši letnici in sta s primorskega dela Slovenije oz. s submedite-ranskega fitogeografskega območja, kjer do sedaj ta vrsta še ni bila zabeležena (MartinčiC 1969, 1984). B. Vidmar (LJU 127296, SI. 2: Razširjenost vrste Agrimonia procera v Sloveniji Fig. 2: Distribution of Agrimonia procera in Slovenia. 61 62 63 64 65 II i SLOVENIJA LJU 127297) je leta 1991 vrsto A. procera našla na Serminu pri Bertokih (0448/2), leto kasneje pa je nedaleč stran, v naselju Belvedere (0047/4), primerek te vrste nabral tudi B.LAZAR (LJU 124808). Vendar pa to niso edina znana nahajališče te vrste pri nas. Tako smo med številnimi her-barijskimi primerki navadnega repika odkrili tndi tri predstavnike vrste/i. procera. Od tega sta dve nahajališči v predalpskem fitogeo- 14 M. KaligariC & S. Škornik.: Agrimonia eupatoria L. in Agrimonia piocera Wallr. v Sloveniji Hladnikia10: 15-28 (1998) 15 grafskem območju. Prvo je v Sorici (9750/3). kjer je vitki repik našel Sadar leta 1962 (LJU 44628) in drugo na Rašici (9853/3), kjer je rastlino leta 1952 nabral Šuštar (LJU 45481). Tretje nahajališče, ki je zelo blizu Justinove-mu, je v preddinarskem fitogeografskem območju, v Mršeči vasi pri Šentjerneju (0157/ 2). Rastlino je našel R. LuStf.k leta 1966 (LJU 93205). Hkrati objavljamo tudi novejši podatek o nahajališču vitkega repika pri vasi Žovnek (okolica Polzele) ob poti k Žovniškem jezeru (9755/3), kjer je rastlino v cvetu nabiral M. KaligariC, kasneje v plodu M. Vogrin, determinirala pa sva jo avtorja tega članka. Primerek je shranjen v herbariju LJU. 5. Literatura 4. Summary The authors preliminarily observe that in Slovenia occur two species from the genus Agrimonia: A. eupatoria, generally spread, and A. procera, being more rare. In the key they give the differences between both species, represented in Slovenia. According to the data of the herbarium LJU and of their own, they recapitulate also the map of the distribution of both species. When revising the herbarium material, they found out that in Slovenia the species A. procera has seven yet known sites in Dolenjsko, Primorsko, Gorenjsko, the neighbourhood of Ljubljana and in Štajersko, from where they have brought the new site from the neighbourhood of Vransko. Jogan, N. 1998: KARARAS 2,0 (paket klišejev za kartiranje razširjenosti rastlin v Sloveniji). Mayer, E. 1952: Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja. Dela 4 razr SA2U 5, Ljubljana, 427 s. Martinčič, A. 1969: Rosaceae. V: MartinCič, A. & F. SuSnik: Mala flora Slovenije. CZ, Ljubljana, s. 118-139. Martinčič, A. 1984: Rosaceae. V: Martinčič, A. & F. SuSnik: Mala flora Slovenije. DZS, Ljubljana, s. 176-212. Oberdörfer, E. 1990: Pflanzensoziologische Exkursionsflora. Eugen Ulmer Verlag. Siuttgart, s. 496-575. Skalicky, V. 1969: Was ist Agrimonia odorata Mili.? Feddes Repertorium. Band 79. Heft 6., s. 355-361 Škornik, S. 1998: Suha travišča (Brometalia erecli Br.-Bl. 1936) Slovenskih goric, Haloz, Kozjanskega in Goričkega. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta (Magistrska naloga - MSCR). Ljubljana. 86 s.+ 1 tab. Zimmerman, A. & al. 1989: Atlas gefährdeter Fam- und Blutenpflanzen der Steiermark, Mitteilungen der Abteilung für Botanik am Landesmuseum Joanneeum in Graz, Graz, 302 s. Študentski herbariji in njih uporabnost Student herbaria and their usefulness Nejc Jogan*1 , Barbara Černač** * Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenia, E-mail: nejc.jogan@uni-lj.: **N1B, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenia, E-mail: barbara.cemac@uni-lj.si Izvleček: Članek obravnava študentske herbarije, ki jih morajo študentje biologije Univerze v Ljubljani izdelati v okviru vaj iz predmeta Sistematska botanika. Osnovni namen teh herbarijev je seveda učni. a do določene mere in s kancem kritičnosti jih lahko uporabimo tudi za kartiranje razširjenosti nekaterih rastlinskih vrst. Abstract: Article deals with the student herbaria which are made by the students of the second year of biology. The most important aims of the herbaria are pedagogic but to a certain extent and with a critical approach they can be used also for mapping of several plant species. 1. Študentski herbariji na Oddelku za biologijo Verjetno je izdelovanje študentskih herbarijev na tak ali drugačen način sestavni del vaj pri botaniki na katerikoli univerzi. Tudi na Ljubljanski univerzi morajo take herbarije izdelovati študentje številnih biotehniških in naravoslovnih smeri. Glavni namen izdelave teh herbarijev je učni - služijo kot pripomoček študentom pri študiju pestrosti rastlin, ob tem pa se naučijo tudi korektnega dokumentiranja samostojnega florističnega dela. Tako tudi študentje biologije izdelujejo herbarije v okviru predmeta Sistematska botanika ali Osnove sistematske botanike, a tu se je že pred leti porodila ideja, da bi te herbarije koristilo uporabili še za kaj drugega. Tako so območja nabiranja, v katerih mora posamezni študent zbrati svoj herbarij, že več kot 10 let vezana na osnovna polja in kvadrante, po katerih poteka tudi kartiranje flore Slovenije. Na ta način bi lahko bili študentski herbariji tudi neposreden vir podatkov za kartiranje flore. Vendar pa vse to le ni tako enostavno. 2. Način izdelave herbarij a Način izdelave herbarija se je v zadnjih desetih letih nekoliko spreminjal. Že od začetka velja, da vsak študent nabere svoj herbarij v eni sezoni na območju enega kvadranta (to jc približno pravokotno polje, določeno s stopinjsko mrežo: široko je 5', visoko pa 3' geografske dolžine oziroma širine; to znese približno 5x6 km). V istem študijskem letu lahko v enem kvadrantu načeloma nabira le en študent. Sprva jc bilo število zahtevanihherbarijskihpol v herbariju 150 ali 100, zadnjih nekaj let pa 100 ali 75. Za herbarij ne pridejo v poštev vrste, ki jih študenti spoznajo na laboratorijskih vajah, število lesnih vrst pa nc sme presegati 10%. Prva leta so bile prepovedane tudi zavarovane vrste, zadnjih nekaj let pa, odkar se je število zahtevanih vrst v herbariju znižalo za 1/3, dobijo študentje seznam s približno 70 najobičajnejšimi in splošno razširjenimi vrstami, kijih ne sme biti v herbarijih. Te so: Abies alba A cer pseudoplatanus Aegopodium podagraria ^N. Jogan je v glavnem avtor vsebinskega dela članka, B. Čemač pa je bila odgovorna za zbiranje in obdelavo materiala, i«,*.*;« . , HMaM^aEMaeeH»»*®'" ""xramssasm Ajuga rep cans AUiaria petiolata Anemone nemorosa Aposeris foetida Aruncus dioicus Astrantia major Bellis perennis Betula pendula Briza media Call una vulgaris Capsella bursa-pastoris Carpinus betulus Chelidonium majus Cichorium intybus Cirsium oleraceum Clematis vitalba Colchicum autumnale Con vallaría majal is Cyclamen purpurascens Erica herbacea Euonymus europaea Euphorbia cyparissias Fagus sylvatica Frangula alnus Galanthus nivalis Glechoma hederacea Hederá helix Helleborus niger Hepatica nobilis Humulus Jupulus Lamium maculatum Lapsana communis Larix decidua Listera ovata Lychnis flos-cuculi Lysimachia nummularia Ly thrum salicaria Maianthemum bifolium Mercurialis perennis Papaver rhoeas Paris quadrifolia Picea abies Pin us sylvestris Plantago lanceolata Plantago major Poten till a erecta Potentilla reptans Pri mula vulgaris Prunella vulgaris Pteridium aguilinum Ranunculus repens Reseda lutea Sambucus nigra Sanicula europaea Scrophularia nodosa Tamus communis Tanacetum vulgare Teucrium chamaedrys Tilia cordata Tilia platyphyllos Trifolium repens Urtica dioica Verbena officinalis Viburnum lantana Viburnum opulus Na tem seznamu so le enostavno prepoznavne vrste, ki jih ne moremo zamenjati z nobeno redkejšo in zanimivo vrsto. Tako npr. ni splošno razširjenega in lahko prepoznavnega navadnega j agodnjaka (Fragaria vesca), ki pa ga lahko zamenjamo z redkejšim zelenim (F. viridis). V herbarijih prevladujejo lahko prepoznavne in razširjene vrste, ki cvetijo spomladi in zgodaj poleti. Na splošno je zelo malo teže določljivih (npr. šaši, trave, radičevke, metlikovke, ščirovke), ekološko specializiranih (vodnih, močvirskih, tudi skalnih in ter-mofilnih) in poznopoletnih (npr. šciri, številne močvirske vrste) vrst. Kljub temu se vsako leto med običajnej-šimi rastlinami najde tudi kaj bolj zanimivega. Tako je bilo v študentskih herbarijih že nekaj novih taksonov za floro Slovenije, npr. Rumex patientia, Agrostis castellana, Typha laxmannii, Rorippa x armoracioides, ki so bili sicer pogosto napačno določeni, kar nekaj pa je vsako leto tudi prvih nahajališč vrst v posameznih fitogeografskih območjih. 3. Viri napak Viri napak so številni. Nekateri so objek- tivni in jih je težko preprečiti, razmeroma lahko pa odkriti in take napake odpraviti. Drugi so subjektivni in te je žal nemogoče predvideti, včasih pa jih je tudi težko odkriti in tako zaradi njih povzročene napake pogosto ostanejo neopažene. Objektivni viri napak so predvsem slabi določevalni ključi in nepopolni slikovni priročniki. Zaradi napak v najpogosteje uporabljanem ključu (Mala flora Slovenije) so tako skoraj dosledno napačno določene vrste rodov Brachypodiwn in Luzula, zaradi nekaterih težavno napisanih ključev pa še vrste številnih drugih rodov. Nepopolnost (večinoma tujih in prevedenih) slikovnih priročnikov se po eni strani kaže v nizkem številu vsebovanih vrst (navadno le "najpogostejše"), po drugi strani pa v številnih tujih vrstah, ki jih pri nas ni. Ob nekritični uporabi takih priročnikov tako lahko določimo neko redkejšo vrsto za bolj pogosto sorodnico, ali pa za kako tujo vrsto, ki pri nas sploh ne uspeva ali je zelo redka. Tovrstne napake seveda niso več le objektivne, ampak že močno subjektivne. Manj kritične napake so povezane tudi z neznanjem uporabe zemljevidov, a tu gre navadno le za nekaj-sto-metrska odstopanja od meja kvadranta. Hujše subjektivne napake so povezane z namerno nekorektno izdelavo herbarija. Najhujše so seveda napake, ki nastanejo ob vključevanju rastlin z drugih območij v her-barij določenega kvadranta (študenti uporabijo stare, že preverjene herbarije, v herbarij k vključijo rastline nabrane na terenskih vajah ali si jih medsebojno izmenjujejo). Delež tovrstnih goljufij je težko oceniti, domnevno pa ni večji od 10%. Ravno pri razširjenih vrstah je tovrstne napake zelo težko ugotoviti, vendar obstajajo nekateri zanesljivi pokazatelji, kot npr. preveč pravilno določen herbarij, nepravilne navedbe datumov nabiranja in ra-stiščnih razmer, pojav preveč podobnih kombinacij vrst v dveh različnih herbarij ih ali pojav identičnih napak v različnih herbarijih. Sankcije, predvidene za primer tovrste goljufije, so sicer stroge, a žal sc vsako leto pojavi nekaj takih herbarijev, katerih vsebina je seveda v celoti proglašena za nezanesljivo in izključena iz kakršnekoli nadaljnje obdelave. 4. Revizija herbarija Herbarije večinoma pregleduje asistent pri predmetu Sistematska botanika, vsekakor pa nekdo, ki dobro pozna domačo floro. Skupaj s herbarijem študentje oddajo tudi seznam vrst urejen po istem vrstnem redu, kot so rastline v herbariju. Ta seznam služi zapisovanju rezultatov revizije herbarija in ostane arhiviran, poleg tega pa je ob reviziji iz herbarijev lahko izločenih še nekaj pol z zanimivimi vrstami, ki so nato vključene v herbarij LJU. Seveda paje tudi revizija študentskih herbarijev v predvidenem času lahko le nepopolna. V eni sezoni, natančneje v času pred tremi poletnimi kolokvijskimi roki, je potrebno vsako leto pregledati okoli 60 herbarijev, torej nekaj tisoč herbarijskih pol. Če k temu prištejemo še nekaj deset herbarijev študentov dvopredmetnega študija, ki nabirajo po 50 pol, se skupno število vsako leto pregledanih pol povzpne preko 5000. Ker pa je časa, namenjenega temu pregledovanju, razmeroma malo (največ 1 ura za herbarij), je možno zanesljivo pregledati le lažje prepoznavne vrste. Tako se seveda ni moč spuščati v revizijo težavnejših rodov, kot so npr. vijolice, šipki, robide, škržolicc, ivanjščice ali šaši, in iz takih rodov je navadno le izločena kaka pola za kasnejšo obdelavo. Okoli 3/4 pol v posameznem herbariju pa je zanesljivo revidiranih in z oznakami revizije opremljeni seznami se lahko dalje uporabijo kot vir razmeroma zanesljivih podatkov za kartiranje razširjenosti vrst. Iz študentskih herbarijev zbrane herba-rijske pole pa so uporabne zlasti pri obdelavi taksonomsko kritičnih skupin in tako se je npr. v zadnjih letih zbralo veliko materiala rodov Asurum, Consolida, Aquilegia. Zaradi rahle- ga splošnega suma v zanesljivost navedb v študentskih herbarijih so take pole vedno opremljene z žigom "ŠTUDENTSKI HER-BARIJ" (kar se tega tiče, so kolegi na Tržaški univerzi še strožji in imajo na takih polah tudi žig, ki pove, daje nahajališče nezanesljivo). 5. Uporabnost herbarijev za kartiranje Kot je bilo že omenjeno, uporabnost seznama vrst določenega herbarija m odvisna le od zanesljivosti dela študenta, ampak tudi od učinkovitosti revizije. Tako je moč v določenih rodovih zlahka prepoznati le nekatere vrste (med vijolicami npr. Viola biflora, V. tricolor, V. arvensis), ne pa preostalih. In prav te ostale vrste so pogosto teže določljive in je tako verjetnost nezanesljivosti določitve še povečana. Taki podatki so seveda za nadaljnje delo neuporabni. Zato lahko v takih primerih dobimo z obdelavo seznamov le sliko razširjenosti celotne težko določljive skupine. Precej pa je rodov ali vsaj vrst, pri katerih je 'revizija na prvi pogled' možna in te taksone je mogoče z uporabo študentskih herbarijev dokaj dobro kartirati. Zlasti dobrodošli so podatki za razmeroma široko razširjene in pogoste vrste, saj so prav te v "uradnih" herbarijih navadno zelo slabo zastopane, flo-ristična literatura pa jih prav tako navaja le kot "razširjene", brez konkretnih nahajališč. V splošnem bi lahko ocenili, da je stopnja zanesljivosti revidiranega herbarijskega seznama študentskega herbarija (seveda le ob upoštevanju vrst, katerih hitra revizija je možna) približno taka kot zanesljivost kakega fitocenološkega popisa. Tudi ti so namreč, zlasti pri navajanju teže določljivih vrst, pogosto nezanesljivi. 6. Primeri V zadnjih desetih letih se je nabralo čez 500 seznamov vrst domnevno zanesljivih študentskih herbarijev (vsi seznami nezanesljivih herbarijev so bili zavrženi) narejenih v okoli 200 kvadrantih m z njimi je območje Slovenije dokaj dobro pokrito (si. 1). Na prvi pogled so opazne svetle lise v Alpah in drugih manj naseljenih predelih (npr. Trnovski gozd, Brkini itd ), a kljub temu iz teh popisov dobljeni podatki bistveno bolje pokrivajo celotno območje Slovenije, kot večina doslej objavljenih zemljevidov razširjenosti. SI. 1: Pregled pokritosti Slovenije s študentskimi herbariji Fig. 1.: Grid units with at least one student herbarium Za vzorčni prikaz so bili s seznamov zbrani podatki za vrste rodov Asarum, Aristolo-chia, Consolida, Ficaria, Veronica in Pseu-dolysimachion, nekaterih rodov torej, pri katerih je 'revizija na prvi pogled' možna. Nekaj zanimivih primerov bo predstavljenih v nadaljevanju. Pri nekaterih vrstah so na kartah razširjenosti poleg podatkov, zbranih iz študentskih herbarijev, s križci predstavljeni tudi podatki, zbrani iz drugih virov (zbirna flori-stična dela, popisni listi, herbarij LJU). Na teh kartah lepo vidimo, kako iz študentskih herbarijev dobimo množico podatkov za splošno razširjene vrste, za katere je v literaturi malo konkretnih navedb lokal itet, po drugi strani pa (npr. pri Pseudolysimachion iongi-folium, Aristolochia rotunda) vidimo, kako podatki iz študentskih herbarijev dopolnjujejo ali potrjujejo sliko razširjenosti redkejših vrst. Večinoma pa so lokalitete predstavljene na kartah samo tiste, ki so zbrane iz študentskih herbarijev. Tako karte ne predstavljajo celotne znane razširjenosti določenega taksona v Sloveniji, ampak le nek vzorec razširjenosti. Večinoma je znanih nahajališč več, a v tem članku namenoma niso upoštevana. 6.1. Asarum europaeum Kopitnik je razširjen po vsej Sloveniji, kar nam lepo kaže tudi karta (si. 2), narejena na podlagi študentskih herbarijev. Večina materiala je bila izločena zaradi ugotavljanja po-dvrstne pripadnosti (cf. Podobnik 1995 1. Tako je kopitnik dober primer zbiranja materiala kritičnih skupin z velikega števila lokalitet po vsej Sloveniji. 47 48 49 50 51 52 53 54 5 5 ss 57 58 59 60 61 62 63 64 SI. 2: Nahajališča Asarum europaeum iz študentskih herbarijev Fig. 2: Records of Asarum europaeum from student herbaria 6.2. Aristolochia Podobno kot kopitnik so tudi podraščei v naravi lahko prepoznavni, njihov vzorec razširjenosti v Sloveniji pa je precej bolj zanimiv. Uspe vanje navadnega podraščea je nekako vezano na vinorodne predele, kar nazorno kaže tudi naša karta (si. 3). Okroglolistni podraščec je pri nas omejen lc na najbolj tople lege na Primorskem, kar potrjujejo točke na karti (si. 4). ■ MMliliTllVI n...........i '•'• SI 3- Nahajališča Arislolochia clematiti* iz študentskih herbarijev (♦) in drugih virov (x) Fig. 3: Records of Arislolochia elematitis from student herbana ( .) and other sources (x) SI 4- Nahajališča Arislolochia rotunda iz študentskih herbarijev ( .) in drugih virov (x) Fig. 4: Records of Arislolochia rotunda from student herbaria { .) and other sources s7siss>«e3« SI. 5: Nahajališča Aristolochia pallida agg. iz študentskih herbarijev Fig. 5: Records of Aristolochia pallida agg. from student herbaria 6.3. Consolida Ker je rod ostrožnikov lahko prepoznaven, je pogosto zastopan tudi v študentskih herbarijih. Do pred nekaj leti je veljalo, daje edini predstavnik tega rodu v Sloveniji vrsta C. regalis. Izkazalo pa seje, daje na ruderal-nih mestih kar pogosta tudi C. ajacis, redkejša pa C. orientalis (si. 6, 7), ki ju sicer neredko sejejo tudi kot okrasni rastlini po vrtovih. Zaradi pomanjkljivih določevalnih ključev so bili ostrožniki v študentskih herbarijih seveda vedno določeni kot C. regalis. Ker pa je razlikovanje med vrstami enostavno, je že revizija herbarijev v zadnjih letih navrgla kar nekaj nahajališč drugih dveh vrst. Večinoma je bil ta material tudi izločen in čaka na nadaljnjo obdelavo, saj se vsaka od vrst dalje deli na več podvrst in varietet. 6.4. Ficaria verna Lopatice so razširjene po vsej Sloveniji in lahko prepoznavne. Večinoma jih zastopa podvrsta F. vernassp. bulbilifer, na Obali tudi ssp. ti c a ni formi s in na Krasu ssp. nudicaulis. Slednjo lahko pričakujemo po najbolj suhih traviščih tudi v notranjosti Slovenije. Po hitri reviziji študentskih herbarijev je možno podati le sliko razširjenosti vrste (si. 8), izločeni material pa čaka na nadaljnjo obdelavo. SI. 6: Nahajališča Consolida regalis iz študentskih herbarijev Fig. 6: Records of Consolida regalis from student herbaria SL 7: Nahajališča Consolida ajacis (polni krogci) in C. orientalis (prazni krogci) iz študentskih herbarijev Fig.: 7 Records of Consolida ajacis (black circles) and C. orientalis (empty circles) from student herbaria SI. 8: Nahajališča Ficaria verna iz študentskih herbarijev Fig. 8: Records of Ficaria verna from študent herbaria 6.6. Veronica Jetičniki so zanimiv rod, tudi pri nas zastopan z razmeroma številnimi ekološko raznolikimi vrstami, ki so tudi enostavno prepoznavne. Tako je ta rod po eni strani pogosto zastopan v študentskih herbarijih, po drugi strani paje že hiter pregled materiala lahko popolnoma zanesljiv. V študentskih herbanjih se je pojavljalo kar 17 vrst jetičnikov in tu bo predstavljenih le nekaj zanimivejših. Veronica chamaedrys]t gotovo naša najpogostejša vrsta, zato je bila zastopana v skoraj 2/5 herbarijev (si. 9), tako zbrani podatki lepo dopolnjujejo sliko njene razširjenosti. 45 46 47 48 M 50 SI Si S3 54 55 56 5? iS iS 60 61 «2 63 64 65 66 SI. 9: Nahajališča Veronica chamaedrys iz študentskih herbarijev (♦ ) in drugih virov (x ) Fig. 9: Records of Veronica chamaedrys from student herbaria and (• } other sources (x ) BSWWSC«*.- f" SI. 11: Nahajališča Veronica officinalis iz študentskih herbarijev Fig. 11: Records of Veronica officinalis from student herbaria V. persicaje pogosta plevelna vrsta. Točke na karti ležijo večinoma v nižinskem in spodnjem montanskem pasu (si. 10), a gostota točk je manjša, kot bi lahko pričakovili po dobro znani pogostnosti pojavljanja te vrste na obdelanih tleh po vsej Sloveniji. To lahko pripišemo dejstvu, daje delež plevelov v študentskih herbarijih na splošno razmeroma nizek. Nakarti lepo vidimo, da seje s podatki iz študentskih herbarijev poznavanje konkretnih nahajališč te vrste v Sloveniji približno podvojilo. SI. 10: Nahajališča Veronicapersica iz študentskih herbarijev ( ») in drugih virov (x) Fig. 10: Records of Veronica persica from student herbaria ( .) and other sources (*) V. officinalis je acidofilna gozdna vrsta, katere drobne cvetove zlahka prezremo in zato je njena zastopanost v študentskih herbarijih razmeroma manjša (si. 11), kot bi pričakovali po njeni znani razširjenosti. V. urticifolia je najpogostejša v Alpah, kar je jasno vidno tudi na karti (s!. 12). 1,,-TVCT.-" .5 - -- ■< vv:.-.. .'.:,-■■ -I- .....I___.1.11 II IMIMIIIi V'l~ WI'TITI-------------■ «■»<—>»»*«> '■" SI. 12: Nahajališča Veronica urticifolia iz študentskih herbarijev Fig. 12: Records of Veronica urticifolia from student herbaria V. jacquinii je termofilna in kalcifilna vrsta. Zaradi neustrezne podlage manjka na skrajnem vzhodu (si. 13), v preostali Sloveniji so njena nahajališča raztresena. Zaradi razmeroma nedostopnih (strmih, vročih) ra- stišč v termofilnih združbah je kljub svoji opaznosti v študentskih herbarijih zastopana razmeroma redko. Tako vzorec razširjenosti, ki smo ga dobili iz študentskih popisov, ni ravno reprezentativen. SI. 13: Nahajališča Veronica jacquinii iz študentskih herbarijev Fig. 13: Records of Veronica jacguinii from študent herbaria Ostale v študentskih herbarijih zastopane vrste jetičnikov so bile (v oklepaju je število kvadrantov nanašajočih se na posamezno vrsto): V. acinifolia (2), V. anagallis-aguatica (11), V. anagalloides (1), V. arvensis (12), K beccabunga (47), V.filiformis (1), V hederifo-lia (5), V. polita (5), V. praecox (1?), K serpyl-lifolia (50), V. teucrium (53) m V. triloba (1?). 6.6. Pseudolysimachion Izmed pajetičnikov je edina razširjena vrsta P. barrelierii (si. 14) in ta ima dve podvrsti, ki ju je sicer enostavno razlikovati, a večinoma podvrstne pripadnosti ne določajo niti študenti, niti ni zabeležena na revidiranih seznamih. Tako lahko na podlagi pregledanih študentskih herbarijev dobimo le sliko ob- močja, na katerem je vrsta razmeroma pogosta. Dolgolistni pajetičnik je še redkejši in ekološko specializiran. Karta (si. 15) prikazuje, kako pet podatkov, zbranih s študentskimi herbariji (temni krogci), dopolnjuje poznavanje njegove razširjenosti v Sloveniji (ostali viri povzeti po BaCič, 1997j. SI. 14: Nahajališča Pseudolysimachion barrelierii iz študentskih herbarijev Fig. 14: Records of Pseudolysimachion barrelierii from student herbaria SI 15" Nahajališča Pseudolysimachwn longi/olium iz študentskih herbarijev (.) in drugih virov (XI Fig. 15: Records of Pseudolysimachion longifolium from študent herbana (.) and other sources (x) 7. Sklepne ugotovitve Ugotovimo lahko, da so študentski her-bariji ob ustreznem nadzoru in reviziji uporaben vir podatkov za kartiranje flore, po drugi strani pa tudi vir materiala taksonomsko kritičnih skupin, ki zahtevajo nadaljnjo obdelavo. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo v herbarijih enakomerno zastopane vse skupine višjih rastlin, za nekaj.100 najlaže prepoznavnih in razširjenih rodov in vrst pa je na ta način moč zbrati kar veliko uporabnega gradiva. Iz predstavljenih kart vidimo, da so v herbarijih v glavnem zastopane lokalno razširjene vrste in tako nam na ta način zbrani podatki kažejo bolj območje večje pogostnosti določene vrste, kot pa njeno dejansko celotno razširjenost. Tako lahko na ta način zbiramo predvsem podatke o razširjenosti pogostih in lahko prepoznavnih vrst, dobimo pa tudi številne podatke, ki le dopolnjujejo sliko poznavanja razširjenosti redkejših vrst. Na predstavljenih kartah tudi ni opaziti večjega odstopanja posameznih podatkov od splošno znane razširjenosti določene vrste, kar nam vliva upanje, daje revizija uspešno prepoznala in odstranila iz nadaljnje uporabe nekorektno izdelane herbarije. 8. Zahvala Ob koncu se zahvaljujeva vsem, ki so uvajali in uspešno uvedli omenjeno metodo izdelovanja študentskih herbarijev, pri čemer je bil predvsem zaslužen inag. A. Podobnik, ki je vodil vaje iz Sistematske botanike od leta 1984 do začetka leta 1992 in v tem času do 1989. leta tudi pregledoval herbarije, nič manj pa seveda tudi predavatelj tega predmeta, prof. dr. Tone Wraber. Zahvala gre seveda tudi vsem stotinam študentov, ki so z izdelovanjem herbarijev ne le širili svoje poznavanje rastlin, ampak tudi pripomogli k boljšemu poznavanju razširjenosti rastlin v Sloveniji. 9. Summary As in many other universities, Student herbaria are made by the students of the second year of biology also in the University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Biology. Collecting area for each student herbarium is the so called "quadrant", an almost rectangular field (3' x 5') determined by the Central European Floral Mapping Grid. All the herbaria arc quickly revised hence only the determination of most easily recognizable species can be confirmed. But there are also some other factors influencing the usefulness of revised student herbaria lists for the mapping purposes. Some of these factors are "objective" (as e.g. useless keys), the others "subjective" (as e.g. intentional inclusion of properly determined herbarium material from other localities with "adaptation" of labels). After a critical revision and total exclusion of dubious herbaria, student herbaria lists can be used as an useful source of distributional data especially for the most common species. Some examples of dot maps produced this way are presented in the article. In most of them only data gathered from student herbaria are represented, only in Figs. 3. 4,9, 10 an 15 data from other sources (literature, field lists, herbarium LJU) are represented by crosses. Asarum europaeum is a common forest herb widespread all over Slovenia, what can be seen also in Fig. 2. In the Arislolochia species, patterns of distribution are more specific: records of .-I. clematitis are linked to wine-growing regions. A. rotunda can be found only on I lie Coast, and representatives of A. pallida agg. (namely A. lutea and A. pallida) are restricted to the southern Slovenia. Occurrence of Consolida ajacis and C orienialis in Slovenia has been neglected for years and so all the material in student herbaria has been determined as C rtigalis. As these three taxa arc easily distinguishable, revision of student herbaria revealed quite a lot «w**« KmUK»"'.' records of all three species. In Slovenia, Ficaria verna is represented by three subspecies, only one (ssp. bulbilifer) being common. Material removed from student herbaria awaits for further revision so the map represents only the distribution of the species. Speedwells ( Veronica spp.) are represented in almost all student herbaria. Distribution map of V. chamaedrys shows that it is really a widespread species. V. persica is a bit under-recorded, what can be caused by its weedy nature. V. officinalis is an acidophilous species frequently overlooked because of its tiny pale blue flowers. The dots on the map of V. urticifolia show only the area (The Alps), where it is very common. V. jacquinii is a calciphilous and thermophilous species scattered in the Southern and Western Slovenia. It has been under-recorded because of its inaccessible (steep) habitats. Pseudolysimachion barrelierii is represented in Slovenia by two easily distinguishable subspecies, but unfortunately, only the map for the species can be made from studen herbaria lists. The last map (Pseudolysimachion longifolium) shows how data from student herbaria can contribute to our knowledge of distribution of certain rare taxa. On these map, records from other sources are marked crosses. 10. Viri Bačič, T., 1997: Prispevek k poznavanju flore Gorenjske. In.: M. Kotarac (ed.): Mladinska biološka raziskovalna tabora Podzemelj '95 in Duplje '96. ZOTKS, Ljubljana.. Jooan, N., 1997: Še o agregatu Aristolochia pallida agg. v Sloveniji. Hladnikia 8-9: . Podobnik, A., 1995: Asarum europaeum L. v Sloveniji. Biol. vestn. 40 (2): 35-49 Dinaric Fir-beech Forests {Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marjnček et al. 1993) on Blegos Dinarski jelovo-bukovi gozdovi (Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marjnček et al. 1993) na Blegošu Lojze Marinček & Petra Košir Institute of Biology, Centre of Scientific Research, Slovene Academy of Sciences and Arts, Novi trg 5. SI-1000 Ljubljana Abstract: An intrazonally extended dinaric fir-beech forest in the Prealpine region of Slovenia as ihe Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček et al. 1993 ranunculetosumplatanifolli subass. nova is described in this work. Izvleček: Avtorja predstavljata mtrazonalno razširjen dinarski jelovo-bukov gozd v predalpskem območju Slovenije kot Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček et al. 1993 ranunculetosum platamfolii subass. nova. 1. Introduction The dinaric fir-beech forests of the western part of the lllyrian floral province Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček et al. 1993 have been relatively well studied and represented in the literature from the phytosociological point of view (Tregubov 1957, Puncer, Wojterski & Zupančič 1974, Puncer 1980, Marinček 1987, Kordiš 1993). Additionally, there arc several elaborations on dinaric fir-beech forests, written according to the requirements of the Forestries of Kočevje and Ljubljana. According to the sources known so far, these forests are loeated in the dinaric region (Wraber 1969) and are a notion for the dinaric region in the phytosociological sence and the most reliable basis for their horological determination. The phytosociological research on Blegoš, a remarkable mountain in the middle of the Prealpine region has shown that the dinaric fir-beech forests are spread also extrazo-nally in the Prealpine phytogeographical region (Marinček 1995). Six phytosociological releves have been collected, on the basis of which the systematic classification of the afore-mentioned phytocoenoses on Blegos have been determined by comparing them with similar associations. The values of Sorenssen's coefficients were calculated and on their basis a dendrogram of similarities was drawn up. The nomenclature is in accordance with the nomenclature by Trpin and Vies (1995) for higher plants and with the one by Mar-tinCic (1968) for mosses whereas the synta-.xonomic nomenclature with the one by Ma-rincek et al. (1993). 2. Results 2.1. Ecological circumstances The phytocoenoses represented are located on the sunny sides of Blegos (W, SW), from 1160 to 1250 m (fig.l) above sea level. On Blegos, the climatic characteristics of mountainous Prealpine region of Slovenia mrawm I.MMM11 ■ su.»—i ill ■ w uMiiirirM^-ay^'g'g'ra Tab. 1: OMPHALODO-FAGETUM (Tregubov 1957) Manncek et al. 1993 ranunculetosum platanifolii ass. nova Relevé no. 1 2 3 4 - Altitude - m 1200 1250 1160 1170 1200 1200 w w sw sw w sw 25 25 30 30 25 25 Aspect Slope - degrees Stonincss - % 12 1 2 20 Coverage - % uocs 90 90 90 90 90 100 shrubs 1 2 5 2 10 10 herbs 70 50 80 70 80 50 mooses 1 1 1 2 1 10 1 11 HI IV V CHARACTER SPECIES Abies alba Al 1 2 2 Abies alba A2 1 1 2 Abies alba B 2 Abies alba C 1 Omphalodes verna 1 + 1 Cardamine trifolia 1 + + Aremonia agrimonioides + + Rhamnus fallax Festuca ahissima B C DIFFERENTIAL SPECIES OF SUBASSOCIATION Polygonatum verticil la turn 1 1 Adenostyles glabra Ranunculus platanifolius Veratmm album Cicerbita alpina AREMONIO-FAGION s lat Dentaria enneaphyllos Helleborus nigerssp. niger Hacquetia epipactis Cyclamen purpurascens Aposeris foetida Vicia o rob o id es Lamium orvala Primula vulgaris Euphorbia carniolica Anemone trifolia Daphne laureola B Scopolia carniolica C 5 5 5 5 4 3 1 5 5 5 5 5 4 5 4 + 1 1 1 1 1 5 5 3 3 1 2 2 2 1 2 5 2 3 1 1 2 2 2 5 1 5 + 1 1 1 1 1 5 5 3 + + 1 + + + 5 5 + + 2 1 1 4 + 1 2 2 3 + 1 1 1 1 1 5 5 4 2 3 3 2 4 1 1 Relevé no. 1 2 3 4 5 6 I II III IV V FAGETALIA SYLVATICAE Fagus sylvatica Al 4 4 4 4 5 4 5 5 5 5 5 Fagus sylvatica A2 1 2 2 3 1 2 5 Fagus sylvatica B 2 + T 4 5 5 3 4 Fagus sylvatica C + 1 3 2 1 Euphorbia amygdaloides 1 + 1 1 1 1 5 3 4 5 2 Mercurialis perennis 1 2 2 2 2 2 5 4 5 4 4 Lathyrus vernus + -t- + 1 5 - 1 Sanícula europaea 1 1 1 1 ! 5 3 4 3 1 4 Lamiastrum montanum 1 - + 1 1 + 5 3 5 Acer pseudoplatanus A 1 1 3 3 1 Acer pseudoplatanus B 1 5 2 3 4 Acer pseudoplatanus C + + + 4 5 2 3 3 Senecio fuchsii 1 + + + - 5 4 4 5 4 Daphne mezereum B 4- T + 5 5 5 2 3 Dryupteris filix-mas C 1 + - -r 4 5 3 5 5 Symphytum tuberosum 4- - — + 4 1 4 4 1 Mycelis muralis + - t - 4 5 3 4 Prenanthes purpurea - + 3 5 5 4 3 Viola reichenbachiana * 3 3 ■J 2 Pulmonaria officinalis i - 2 1 1 1 Heracleum sphondilium + - + 3 5 Galium o do ra tum 1 + 3 - Dentaria bulbifera + A- 2 3 2 3 1 Lilium martagón t- + 1 + 4 3 1 Campanula trachelium + + 3 3 2 Salvia glutinosa + + 2 4 4 Polygonatum multiflorum -r + 2 3 3 i Sambucus nigra B + + 2 1 2 2 Ado.xa moschatellina C - 1 1 Carex sylvatica + 1 5 4 1 1 Scrophularia nodosa + 1 2 3 2 Paris quadrifolia 1 4 4 3 Actaea spicata + 1 3 3 1 Epipactis helleborine + 1 1 1 Phyteuma ovatum + 1 1 1 Epilobium montanum 5 1 Geranium robertianum 4 2 1 4 Polystichum aculeatum 4 4 Eurchynchium zetterstedti D 3 1 Brachypodium sylvaticum C 2 3 1 Ulm us glabra A 1 2 Ulm us glabra B 2 3 Ulm us glabra C 1 1 Lonicera alpígena B 1 3 3 1 1 Ranunculus lanuginosus C 3 „ , . 12 3 4 5 6 i II HI IV V Releve no. i ¿ j * 3 1 Peta sites a lb us 0 Bromus ramosus j Euphorbia dulcís j j Circaea luleliana ( Acer platanoides Dentaria pentaphyllos . 2 Phyteuma spicaium Neottia nidus avis Mélica nutans Cephalanlhera alba Fraxinus excelsior B Aruncus dioicus C Gymnocarpium robertianum Veronica montana r Galeobdolon luteum ^ Asperula odorata Tilia platyphyllos Phyllitis scolopendrium Hordelymus europaeus A C qUKRCO-FAGETEA i + 1 1 1 1 5 3 5 3 5 Anemone nemorosa I + 1 1 | , Galium laevigatum + + ' 2 2 3 4 + 13 1 Carex digitala Clematis vitalba B + . . ... n + 12 2 Hepatica nobihs Lonicera xylosteum B Corylus avellana u Aegopodium podagraria C Helleboms odorus Rosa arvensis Catharinea undulata D Ostrya carpinifolia B Euanymus verrucosa B Carex pilosa C ADENOSTYLETALIA Aconitum vulparia Antriscus sylvestris Myrrchis odorata Aconitum paniculatum Saxífraga rotundifolia Ribes alpinum Milium effusum Adenostyles alHariae Saxífraga rotundifolia Doronicum austriacum 3 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 3 2 2 2 1 1 2 1 1 1 1 1 Releve no. __1 VACCINIO-PICEET ALIA s lat Gentiana asclepiadea Picea abies A Picea abies B Picea abies C Rosa pendulino B Valeriana tripteris c Oxalis acetosella Veronica urlicifolia Dicranum scoparmm O Dryopteris dilato la C Vaccinium myrtillus Huperzia selago Rhytidiadelphus loreus D Lonicera nigra B Hytocomiurii splendens L) Homogyne sylvestris C Majanth em um b if o liu in Veronica officinalis Lycopodium annotinum Rhytidiadelphus triquetrus D Luzuia ¡um hides C Polytrichum attenuation Hieracium sylvaticum Dryopleris expansa Luzuia pilosa Polytrichum foniiosum D La rix decidua A Luzuia ¡uTuima C Diyopteris carthusiana Gymnocarpium dryopteris llylocomium trquetrmn D Orth i lia secunda C Phegoptcris connectilis Thelypleris limbospeivia Bauania trilobata D Rtibus saxatilis B Pelligera aphtosa D kínium ortonhynchum D Leticobiyum glaucum D Luzula syivatica ssp.sx'lvatic C Polysiiclium lonchitis OTHER SPECIES Calamagmstis varia Digitalis grandiflora Carex jlacca A thyiium fllixfem ¡na Relevé no. _ Thalictrum aquilegifolium Rubus idaeus B Rubus hirtus B Carex alba C Aconitum ranunculifolium Cirsiiwi erisithales Betónica officinalis Asplenium viride Asplenium trichom anes Polypodium vulgare Ajuga reptans Urtica dioica Platanlhera bifolia Sorbus aucuparia A Sorbus aucuparia B Sambucus racemosa B Fragaria vesca C Rubus sp. B Epipactis alrombens C Beltila venvcosa Melittis m elysophyllum Mélica un ¡fio ra Poa nemo ralis Laburnum alpinum B Cystopteris fragilis C Aquilegia vulgaris Solidago virgaurea Laserpitium latifolium Geum urbanum Convalaria m aja lis Eupalorium cannabimtm Fraxinus ornus A Ilex aqutfolium B Moehringia muscosa C Solanum dulcamara Sorbus aria A Asplenium ruta muraría C Hypericum maculatum ] II III IV V 2 1 5 4 3 1 1 MOOSES Ctenidiuiii molluscum D + + + + + i Isothecium myuntm + + + + + +■ Tortella tortuosa + + + + + Hypnum cupressifonne + Neckera crispa 4- + Plagiochila asplenioides + + Thuidium tain ariscinum + Fissidens taxifolius + Relevé no. 1 2 3 4 S 6 1 II HI IV V Plagiothecium sylvaticum + ' Grim ¡a pulvinata + 14 1 Cladonia rang ¡ferina 2 I Racomitrium canesaens Melzgeria furcata 1 Bartramia pomiformis Plagiothecium denticuiatum 1 Camtothecium lutescens 1 Mnium unduiatum 2 1 Cladonia pyxydata 4 ! Mnium affine 2 ' Plagyothecium platyphyllum Eurhynchium striatum FegateUa cónica ' Mnium rostratum ' Rhynchoslegium murale ' 1.......Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marincek et al. 1993 ranunculecosum platunifulii var. Hacquetia epipactis (6 relevés hoc loco) [|......Omphalodo-Fagetum adenostyletosum Puncer 1980 (10 relevés) III .... Omphalodo-Fagetum mercurialetosum (Tregubov 1957) Puncer 19X0 (13 relevés) IV ... Ranunculo platanifolii-Fagetum Mariniek et al. 1993 hacquetietosum epipactis Marîncek (mscr.l (7 relevés) V.....Homogyno sylvestris-Fagetum Marincek et al. 1993 typicum Marmcek (tnscr.) (16 relevés) prevail, with fresh summers and cold winters. The precipitation is rather abundant ranging from 1500 to 2000 mm per year on the average and is relatively evenly distributed during the growth period. Snow remains also up to 100 days. The vegetation period takes about 5 months. In winter, stabilized cold period is from December to February when the average month temperatures are almost always under the zero. The temperature extremities are rather expressive (Marincek 1981). The slopes arc moderately steep, with an inclination of 25° to 30°, smooth, mostly without surface stoniness. The geological bedrock is dolomite limestones and dolomites, where medium deep brown carbonate grounds with a rather thick layer of moder mull. The deeper the ground, the higher share of skelet can be found. The ground is well supplied with humidity all the vegetation period long. In some places they proceed to brown rendzinas. The brown calcareous soils have the following structure of the soil section: A00 -hor. Layer of litter, mostly soft, in some places interrupted, it can also be dense and compacted. A1 -hor. It is somehow compacted, but brittle. Fine-grained to thick lumpy, in some places rather fibroidly bound with roots of herb layers, clayey, skeletal to skelctoidal, moder mull to mull, seldom to densely rooted through, with individual earthworms, with a gradual proceeding to (B) hor. (B)-hor. Condensed, breakable to brittle, clayey to loamy, skeletal to very skeletal, seldom rooted through, with earthworms. The soil is medium deep and medium fertile. «•v y-i» l' "i'^JJ Fig. 1: Spreading of the subassociation in the Prealpine region of Slovenia SI. 1: Razšiijenost subasociacije v predalpskem svetu 2.2. Structural and floristic composition Within the tree layers the beech (Fagus sylvatica) and fir tree (Abies alba) dominate. The maple (Acer pseudoplatanus) appears only individually. In the recent time shelter felling prevailed. The expressive two-layer character of these forests today results from the clearings on large surface areas before and after the second world war. They are almost without any underbrush (fig.2). In the dominating layer the bcech prevails over the fir tree in relation 4:1. In the lower tree layer the beech tree also prevails over the fir tree, however the relationship is rather more favourable for the fir tree, 2:1. The fir tree seedlings are seldom found what results, to a high degree, from the large population of the game, especially chamois and roe deers and unfavourable microclimate for the germinating of fir sproutings. For the dinaric fir-bccch forests a selecting structure of different forms is characteristic. For the limestone carst-like bedrock, prevailing in the Dinaric region, an exceptionally rugged mezzo and micro relief is characteristic. Ecological circumstances, an especially great hazard of erosion along the clearings, force somehow the proprietors of forests to apply the selection principle, which in connection with a high air humidity, characteristic of the Dinaric region, forms favourable conditions for germinating and growth of fir sproutings. The two-layer fir-beech tree stand in the Dinaric region develops, as shown in the examples from the Idrija region, at the border of the area of the dinaric (ir-beech forests (Ma-rincek, n.p.). If these forests grow on small surfaces within the high altimontane beech forests, as it is the case on Blegos, which were almost all without an exception grown accor- ding to the shelter felling, the rejuvenescence of the fir tree cannot be realised. In addition to this, the dolomitic bedrock predominates on the sites of the fir-beech forests on Ble-gos, which offers a little possibility for the forming of the microclimate which is agreea- ble for the fir tree. As shown on the examples from the experience gained, a fair share of the fir tree can be preserved under such circumstances only, if forests are cultivated by means of selection. The shrub layer is very badly developed. Fig. 2: Structure of fir-beech tree forests on Blegos SI. 2: Struktura jelovo bukovih gozdov na Blegosu Chiefly, only individual shrubberies of the species like Daphne mezereum, Sambucas nigra and Rosa pendulino are found. The herb layer is well developed, for it covers from 50 to 80 percent of the ground. The basophilous-neutrophilous species predominate. Most of species are of the order Fagetalia sylvaticae (tab. 1). Also the species of the allianc eAremonio-Fagion are very well represented. Due to higher altitudes also the species of the order Adenostyletalia are present. In accordance with the mountainous climate the species of the class Querco-Fa-getea arc more seldom. The acidophilus species of the order Vaccinio-Piceetea are completely missing. The moss layer is badly developed Nomenclatural type of the Omphalodo- Fagetum (Tregubov 1957) Marincek et al. 1993 ranunculetosum platanifolli subass. nova is relevé 1 in tab. Í. 2.3. Character and differential species The character and differential species of the association Omphalodo-Fagerum (Punccr 1980): Omphalodes verna, Cardamina trifolio, Aremonia agrimonioides, Calaminlha grandiflora. The attention should also be paid to the great coverage property of ihe species Omphalodes verna, which is found in the Prealpine altimontane beech tree forests of the lllyrian region by chance. Sirnilary, the same also applies to the species Calaminlha grandiflora and Aremonia agrimonioides. Carda-mine trifolio appears permanently in all alti- : . - r jsü.»*A. «t--".' TKZrti montane forests of the Illyrian floral province, however, it reaches its greates constancy and coverage in the dinaric fir-beech forests. The Rhamnus fallax, for which a high constancy in the association is noticed, is found on Blegos only as accidental species. Festuca altissima, the character species of the fir-bccch forests throughout Europe, is completely missing. The differential species of the subassociation Omphalodo-Fagetum ranunculetosum platanifolii are species of the order Adeno-sTylelalia s. lat.: Polygonatum verticillamm, Adenostyles glabra. Ranunculus platanifo-lius, Veratrum album and Cicerbita alpina, which show an explicitly alpine character of the subassociation. Of the greatest diagnostic importance is the species Ranunculus plata-nifolius, which in the dinaric fir-beech forests hasn't been noticcd yet. In the fir-bccch forests on Blegos, there is a very interesting group of plant spccies: Hacquetia epipactis, Digitalis grandiflora and Carex flacca, which shows a definite warm effect, being dependend on the expressively sunny position and skeletal aerated ground above the dolomite bedrock. 3. Discussion The phytocoenoses on Blegos have transitional character among the dinaric fir-beech forests and altimontane beech forests in the Prealpine region of the Illyrian floral pro- vince. The synsystcmatic classification of these phytocoenoses is therefore demanding task. This proves also the fact that V. Tregubov who had already known the beech forests on Blegos (orally stated by M. Zupančič) avoided the discussion of these forests in the sixties. Only when the altimontane beech and fir-beech tree forests of the Prealpine region had been studied, their proper synsystcmatic classification was possible. In order to establish a syntaxonomic position of the phytocoenoses dealt with on Blegos, six collected releves were compared which had been arranged in a phvtosociolo-gical chart, with the following apparently similar associations, Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957) Marinček et al. 1993 ade-nostyletosum Puncer 1980 (Punccr 1980:tab.7), Raminculoplatanifolit-Fageiiim Marinček et al. 1993 hacquetielosum (Marinček msct.), Homogyno sylvestris-Fagetum typicum Marinček et al. 1993 typicum (Marinček mscr ), Omphalodo-Fagetum mercu-rialetosum (Punccr 1980: tab.5). The results of the similarity calculation among the afore-mentioned associations according to the Sorenssen's coefficient were as follows (fig. 3). The most insignificant similarity 0.492 was established with the association Omphalodo-Fagetum adenostyleto-sum. it seems to be surprising, for it thrives at the highest altitudes within the framework of the association Omphalodo-Fagetum. However, a more detailed analysis (fig. 4) shows its - Omphaiodo-Fagelum rajiunculeiDsum plaunifoJii - Ranunculo plalanifolii-Fagcrum hacquetieUwum epipactis — Homogyno 5i^vcsijis-FflKctumtyP»cum — Omphalodo-Fayeium mcrcuriuletosum _——---— Omphalodo-PBgcium adenosiylciosum —---1-! 0 5 0 fi 0.7 Fig. 3: Dendrogram of similarities according to Sorenssen's coefficient SI 3: Dendrogram podobnosti po Sorenssenovem koeficientu '•■-TIc'T-WTOrai a. to o_ 0 en lu 01 s D Z 14C 120 100 80 60 40 20 2 3 4 5 ASSOCIATION □ mosses 0 other s feci es m quercofagetea baremonio-fagion badenostyletalia al vaconio-rceetalia 0 fagetalia sylvaticae Fig. 4: Sociological structure of comparative associations SI. 4: Sociološka struktura primerjanih združb explicitly acidophilus character resulting from expressively sunny positions on the limestone bedrock. Therefore, the synsystcma-tic classification of the phytocoenoses into the subassocialion Omphalodo-Fagetum adeno-styletosum is a prion not possible. A bigger similarity 0.643 is found with the association Omphalodo-Fagetum mercu-naletosum, which thrives on moderately steep to steep sunny slopes, that means, under the very similar ecological circumstances as phytocoenoses on Blegos, however, at somehow lower altitudes. Almost the same similarity is found with the association Homogyno sylvestris-Fage turn typicum - 0.658. The closest similarity (0.694) is shown with the association Ranunciilo pla-tanifolii-Fagetum hacquetietosum thriving on Blegos in the immediate vicinity of the phytocoenoses dealt with. In spite of the closest similarity with the association Ranunculo platamfulii-Fagttum hacquetieiosum, the phytocoenoses on Blegos were classifed into the association Om-phalodo-Fagetum. It was taken into considération that the most important basis of the Braun-Blanquet school is the principle of the character and differential species. With regard to the almost complete presence of the character and differential species of the association Omphalodo-Fagetum in the ph\tocoeno-ses on Blegos, they were classified into this association. 4. Acknowledgement We would like to thank dr. A. Garni for his substantial commenls and advice. We also thank Urban Šile for preparation of the manuscript in final stages. 5. References: Kokdiš, F. 1993: Dinarsko jelovo bukovi gozdovi v Sloveniji. Strokovna in znanstvena dela 112 Maarel, E. vam der 1979: Transformation of cover-abundance values in phytosocioiogy and its effccts on community similarity. Vegetatio 39(2): 97-114. Marinček, L., Mucina, L., ZuPANCtC, M., Poldini, L., DaksKOBLER, I. & Accetto, M. 1993: Nomenklatorische Revision der illyrischen Buchenwälder (Verband Aremonio-Fagion). Stud. Geobot. 12: 121-135. Marinček, L. 1981: Predalpski gozd bukve in velike mrtve koprive v Sloveniji. Razprave 4. razr. S AZU 23(2): 1-42. Marinček, L. 1987: Bukovi gozdovi na Slovenskem. Delov, enotnost, Ljubljana. Marinček, L. 1995: Contribution to demarcation and phytogeographic division of the lllyrian floral province, based on vegetation and flora. Gortania. 16(1994):99-124 Martinčič, A. 1968: Catalogus Florae Jugoslaviae II/1. Bryophyta. SAZU, Ljubljana. Puncek, I„ Wojterski, T., Zupančič, M. 1974: Der Urwald Kočevski Rog in Slowenien (Jugoslawien). Fragmenta floristica et geobotánica 20(1): 41-87. Puncer, I. 1980: Dinarsko jelovo bukovi gozdovi na Kočevskem. Razprave 4. razr. SAZU 22(6): 407-561. Sörenssen, T. 1948: A method of establishing groups of equal amplitude in plant sociology based on similarity of species content. Biol. skr.., K. danske Vidensk. Seisk. 5(4): 1-34. Tregubov, V. et col. 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku. Strok.-znanstv. dela 4. Trpin, D. & B. Vreš 1995: Register flore Slovenije. Praprotnice in cvetnice. Zbirka ZRC 7, Ljubljana. Wraber, M. 1960: Fitocenološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji ln: Zbornik ob 150. letnici botaničnega vrta v Ljubljani, 49-94, Ljubljana Notulae ad nomenclaturam editionis Mala flora Slovenije anni 1999 spectantes Tone Wraber Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Izvleček: Pri obdelavi nekaterih družin za novo izdajo Male flore Slovenije (1999) so se izkazale kot potrebne spremembe v taksonomskem statusu nekaterih vrst, ki naj jih legitimira naslednja objava. Abstract: During the preparation of some of the families for the new edition of the Mala flora Slovenije (1999) the following taxonomic changes of some taxa had to be introduced Pri obdelavi nekaterih družin za novo izdajo Male flore Slovenije (1999) so se izkazale kot potrebne spremembe v taksonomskem statusu nekaterih vrst: Iris pallida Lam., Encycl. Meth. Bot. 3: 294 (1789) subsp. illyrica (Tommasini) T. Wraber, comb, nova Bas.: Iris illyrica Tommasini, Veg. Isola Veglia 63 (1875), nomen solum, deser. ap. A. Kerner, Osterr. Bot. Zeitschr. 21: 225 (1871) Spoznanje o veliki podobnosti nekaterih južnoalpsko-severozahodnobalkanskih perunik (prim. TRINAJSTIČ 1976!) in njihovo podrejanje najprej opisanemu taksonu Iris pallida je nujno pripeljalo k temu, da smo vanj vključili - na stopnji podvrste - tudi ilirsko peruniko. Ko WEBB & CHATER (1980: 91) ilirsko peruniko obravnavata pri vrsti I.pallida, pravita: "In N. W. Jugoslavia plants are usually intermediate between the two subspecies" (I. pallida subsp, pallida in I. p. subsp. cengialti, op. T. W.), kar govori v prid novega taksonomskega statusa ilirske perunike Ime Iris illyrica bi bilo ob objavi nomen nudum, če ga ne bi legitimiralo Tommasi-mjevo sklicevanje (TOMMASINI 1875: 81) na opis te perunike pri KERNERJU (1871: 231). Ta je - po herbariziranih primerkih, ki jih je dobil od poznavalke reške flore A. M. Smith z otočka Sv. Marko med Kraljevico in Krkom, ter živih, poslanih od M. Tommasi-nija tako z Draščice nad Trstom kot z istega nahajališča, a gojenih v vrtu v Trstu, a tudi z že omenjenega otočka - natančno navedel njene razlikovalne znake nasproti vrsti I. cengialti, a je ni poimenoval, saj ni vedel, ali ni morda identična z že znano vrsto / pallida, čeprav se mu ta možnost že tedaj ni zdela verjetna oz. je skoraj verjel, da gre za vrsto /. clusiana Tausch. TOMMASINI (1875: 81) je to možnost zavrgel in kraško-severnojadran-sko vrsto krstil za ¡ris il!yrica. Leontodon hispidus L., Sp. Pl. 799 (1753) subsp. brumatii (Schiede ex Reichenb.) T. Wraber. comb. nova Bas.: Leontodon brumatii ("Brumati") Schiede ex Reichenb., Fl. Genu. Excurs. 253 (1831) Malo znan takson iz oblikovnega kroga zelo polimorfne vrste L. hispidus, ki jo /daj večinoma delijo na podvrste. Vanjo kot podvrsto uvrščamo tudi takson, razširjen na ozkem območju v prigorju Julijskih in Karnijskih Alp, npr. ob Nadiži (Slovenija: med starim robidiškim mostom in Napoleonovim mostom, Italija: San Pietro al Natisone/Špe-ter Slovcnov, Ponte del Diavolo/Hudičev most v Čedadu), kjer uspeva v zelo značilnem okolju (na obrečnih skalah, ki jih občasno oplakuje rečna voda. Zelo verjetno so takšne razmere tudi na nahajališču pri Sequalsu ob Meduni ("sulle rocce umide", vendar "in forma tneno tipica" (GORTANI & GORTANI 1906: 464). Ali so takšne tudi na nahajališčih ob spodnji Soči (Ronchi/Ronke, Monfalco-ne/Tržič), ki jih omenjata ista avtorja, ne vemo. Vsekakor lahko rastlina raste tudi zunaj neposrednega vpliva vodnega oplako-vanja, kakor smo jo videli na skalah ob cesti blizu vasi Učja na severnem pobočju Vel. Muzca, na italijanski strani istoimenskega mejnega prehoda. Zaradi svojevrstnega rastišča ima POLDINI (1991: 821) ta takson za samostojno vrsto. Vrsto je očitno prvi poimenoval malo znani C. J. W. Schiede (1798-1836) in jo sporočil avtorju dela Flora Germanica Excurso-ria H. G. L. Reichenbachu. Ta jo je objavil kot Leontodon (Apg.) Brumati Schiede, pri čemer ni jasno, v kateri rod jo je postavil Schiede, Apargia ali Leontodon. Papaver alpinum L., Sp. Pl. 505 (1753) subsp. victoris (Škomik & T. Wraber) T. Wraber, comb. nova Bas.: Papaver victoris Škornik & T. Wraber, Biol. vestn. 36 (3): 82 (1988) Razlike med posameznimi taksoni sre-dnje-južnoevropskih alpskih makov so majhne in je zato njihovo taksiranje bolj primemo na podvrstni kot na vrstni ravni. Do takšnega spoznanja je pri kritični obdelavi alpskih makov prišel KADEREIT, ki najprej (1990: 79) priznava 8 podvrst znotraj edine vrste Papaver alpinum, a jih pozneje (1993: 301) vse vključuje ("incl") v to edino vrsto in tako na mah odpravi z v 2 stoletjih pridobljenimi spoznanji. Na podlagi lastnih izkušenj z alpskimi maki v Sloveniji, kjer je - na majhnem ozemlju - zgostitev različnih alpskih makov v njihovem celotnem arealu sploh največja, smo mnenja, da sicer drobni morfološki znaki, skupaj s horološkimi, omogočajo dokaj zanesljivo razlikovanje podvrst znotraj vrste P. alpinum. Ena od njih je tudi Pctkovškov alpski mak. Saxífraga exarata Vili., Prosp. Pl. Dauph. 47 (1779) subsp. atropurpúrea (Sternberg) T. Wraber, comb. nova Bas.: Saxífraga mosehata Wulfen in Jacq., Mise. Austr. Bot. 2: 128 (1781) var. (g) atropurpúrea Sternberg, Revis. Saxifr. 41 (1810) Saxífraga exarata Vili., Prosp. Pl. Dauph. 47 (1779) subsp. carniolica (Huter) T. Wraber, comb. nova Bas.: Saxífraga mosehata Wulfen in Jacq.. Mise. Austr. Bot. 2: 128 (1781) var. carniolica ("Carniolica") Huter. Ósterr. Bot. Zeitschr. 55: 195 (1905) Tudi lastne izkušnje pri določanju vrst Saxífraga exarata in S. mosehata s. lat. govorijo v prid stališča o združitvi obeh vrst v eno, ki ji seveda pripada ime najprej opisane. Ne moremo pa se strinjati s tem, da ALDEN & STRID (1986: 3 71) vrsto S. mosehata smatrata kot popoln sinonim z vrsto S. exarata in tako uveljavljata "utrujeno" taksonomijo. Bližje nam je stališče (WEBB 1993: 453), ki ga podpirajo tudi lastna opazovanja v več območjih srednje- in južnoevropskih gorovij, po katerem sta oba taksona podvrsti iste vrste. Vsekakor pa je v njenem okviru treba razlikovati še več drugih, v Evropski flori neupoštevanih podvrst, na ozemlju Slovenije torej že dolgo znana in dobro ločena taksona (PRAPROTN1K 1982), kiju - v skladu s povedanim - taksonomsko podrejamo vrsti S. exarata. Literatura: Aldén, B. & A. STRID, 1986: Saxífraga L. In: A. Slrid (ed ), Mountain Flora of Greecc 1 359-380. gortani L. & M. Gortani, 1906: Flora Friulana con speciale nguardo alia Camia 2. KadeREIT, J. W, 1990: Notes on the taxonomy, distribution, phylogeny and ecology of Papaver alpinum l. (Papaveraceae). Bot. Jahrb. Syst. 112 (1): 79-97. kadereit, j. w„ 1993: Papaver l. In: TUTIN, T. G. & al. (eds.), Flora europaea 1 (ed. 2): 297-301 Kerker, a., 1871: lieber Ins Cengialti Ambrosi. Österr. Bot. Zeüsclir. 21: 225-231. Püldini, l., 1991: Atlante corologico delle piante vascolari nel Fnuli-Venezia Giuha. Praf-rotnik N., 1982: Saxífraga moschaía Wulfen v Sloveniji. Scopolia 4: 1-13. Tommasini, M.,1875: Sulla vegetazione dell'isola di Veglia e degli adiacenti scogli di S. Marco, Plavnik, c Pervichio nel Golfo del Quamero. Trieste, 7-88. Trinajstií, I., 1976: Beitrag zur Taxonomie des Iris pallida Komplexes. Biosislematika 2: 67-78. Webb, D, A , 1993: Saxífraga L. In: Tutin, T. G. & al. (eds.), Flora europaea l(ed. 2): 437-458. Webb] D- A.'& A. O. Chater, 1980: Iris L. In: Tutin & al. (eds.). Flora europaea 5: 87-92. »saa-i-ií'.!. ! Notulae ad floram Sloveniae 35. Ambrosia artemisiifolia L. Razširjenost pol stoletja po prvi najdbi v Sloveniji - Known distribution half a ccntuiy after die first record in Slovenia. Pelinolistna ambrozija je verjetno ena od najmanj zaželenih adventivk naše flore. Razlog za to tiči predvsem v dejstvu, daje ena od najpomembnejših jeseni cvctočih alergenih rastlin in prav zato ji tako floristika kot alergologija že od začetka njenega pogostejšega pojavljanja v Sloveniji posvečata veliko pozornosti. Ob tem sta ostali skorajda prezrti drugi dve k nam zaneseni vrsti tega rodu, A. trifida L., katere pojavljaje v Krški kotlini je biio zabeleženo v 80. letih (Vasic, 1990) in A. psilostachya DC., ki jo je C. Zimich nabiral pri Kobaridu že v tridesetih letih (Mezzena 1986). Prve najdbe pelinolistne ambrozije v Sloveniji so stare skoraj 50 let, v razmiku nekaj let so jo tedaj našli v Vipavski dolini (A. Filipič) in Krški kotlini (V. Strgar, po: Wraber 1983). Konec sedemdesetih let je bilo stanje poznavanja njene razširjenosti prvič prikazano s karto z nahajališči v petih kvadrantih raztresenih v nižinah. V začetku osemesetih let je bilo znano pojavljanje v 10 kvadrantih in prvič je bila izražena domneva, da naj bi bilo pojavljanje te vrste v Prekmuiju že ustaljeno (ibid.), med ostalimi nahajališči pa jc z nadmorsko višino čez 600 m izstopalo le eno (1060 m v Pernicah nad Mnto). Konec osemdesetih let je bilo zbranih 20 nahajališč (Kačičnik 1990) raztresenih po vsej Sloveniji, pojavljanje ambrozije pa je še vedno (z dopuščeno izjemo Prekmurja) veljalo za prehodno. SI. 1: Razširjenost vrste Ambrosia artemisiifolia L. v Sloveniji Fig, 1: Distribution of Ambrosia artemisiifolia L. in Slovenia V devetdesteih letih seje tako kartiranju kot tudi adventivkam posvetilo več pozornosti m tako priložena karta kaže poznavanje konkretnih nahajališč ambrozije v preko 100 kvadrantih, po izkušnjah na terenu pa lahko trdiva, da je uspevanje tc vrste po ruderalnih rastiščih vsaj v planamem pasu Slovenije (predvsem Prekmurje, Ptujsko polje, Ljubljanska kotlina, Vipavska dolina) že nekaj tako običajnega, da o prehodnosti pojavljanja ne moremo več govoriti. Zarad. običajnosti pojavljanja ambroziji med terenskim delom zato niti ne posvečamo več posebne pozornosti in zato sva prepričana, daje bilo njeno uspevanje ponekod ob le bežnem opažanju tudi zavestno pozabljeno. Podatki za karto razširjenosti so bili zbrani iz herbanjev LJU m ZRC SAZU, s številnih popisnih listov, ki so v glavnem rezultat kartiranja flore na Študentskih raziskovalnih taborih in iz terenskih zabeležk. Število podatkov je tako veliko, da se nama je zdelo njihovo podrobno navajanje potratno, zato naj navedeva le avtorje in število podatkov, ki so jih prispevali: B. Anderle (6), T. Bačič (1), I. Dakskobler (1), B. Frajman (1), K. Jogan (60), M. Kaligarič (21), A. Kofol-Seliger (10), B. Vreš (22), B. Vreš, A. Seliškar, D. Trpin in V. Babij (28), T. Wraber (3). Natančnejši podatki o lokalitetah so na voljo pri avtorjih. S pričujoče karte že lahko zaznamo vzorec razširjenosti, ki je tipičen za v nižinah splošno razširjene antropofite in se približuje vzorcu razširjenosti katere od starejših adventivk z že dolgo ustaljenim pojavljanjem. Te se pojavljajo v vseh fitogeografskih območjih, ob tem pa je pojavljanje v višjih legah, torej tudi v ožje pojmovanem alpskem fitogeografskcm območju (Zupančič & al., 1987) le prehodno. O stalnosti pojavljanja ambrozije v velikem delu Slovenije torej ne kaže več dvomiti. Glede nato, da se ta enoletnica dokazano pojavlja vse pogosteje, lahko sklepamo, daje niti relativno pozno cvetenje, ki naj bi domnevno bilo razlog za neuspešno semenitcv, pri razvoju plodov ne ovira. Ob tem velja podvomiti tudi v navedbe, da naj bi v svoji domovini ta vrsta cvetela zgodaj poleti (Kačičnik 1990). Čas cvetenja rastlin v obdobju dolgih (zgodaj poleti) ali kratkih (pozno poleti) dni je namreč genetsko fiksiran, o poznopoletnm cvetenju pa priča tudi navedba v Flori severovzhodnih ZDA (Glcason, 1968). Takega porasta številčnosti v nekaj desetletjih, kot smo mu priča pri ambroziji, si le s stalnim vnašanjem semen od drugod torej nikakor ne moremo razložiti. Vprašanje je lc, kako razložiti opažanja o prehodnosti pojavljanja na posameznih nahajališčih znotraj območja s stalno prisotnostjo ambrozije (npr. Kačičnik 1990). Razloge za to bi morda kazalo iskati v dormantnosti semen, ki bi utegnila postati kaliva šele po več letih počitka. Rich 1994 tako poroča o vsaj 39 let trajajoči dormanci v neugodnih razmerah. Tudi o poteh širjenja ambrozije po Sloveniji lahko v glavnem le ugibamo. Po skorajda sočasnem odkrivanju tako razpršenih nahajališč kot nam jih kaže zgoraj omenjeni prikaz zgodovine odkrivanja ambrozije v Sloveniji, nas sklicevanje na širjenje s ptičjo krmo (cf. Zalar 1983) ne zadovolji. Ptičja krma je res edini dokazani način širjenja ambrozije po Sloveniji in gotovo vloga tovrstnega razširjanja ni zanemarljiva (cf. Rich 1994), a najverjetneje so pomembno prispevale tudi druge poti, po katerih je človek nehote raznašal ambrozijino seme. Tudi za območje Čehoslovaške, kjer adventivkam že vrsto let posvečajo veliko pozornost, je znano, da seje ambrozija verjetno razširila po vseh treh glavnih poteh vnosa alohtonih vrst: z žitnim zrnjem iz Ukrajine, s poljščinami in živino z vzhodnega Balkanskega polotoka in z ameriškimi semeni oljnic, katerih tovor je prihajal na Češko preko sevemomorskih pristanišč in dalje po Labi in Vltavi (Jehlik & Hejny 1974). In še za konec. Predstavljajte si televizijskega komentatorja Jožeta Hudečka, ki vas na svoj znani način tako kot vedno prepriča, da ima prav, ko zrecitira naslednji odstavek: "Botanik popisuje jesensko ruderalno floro ob cesti v neki vzhodnoslovenski vasi. Opazi ga domačinka, ki jo početje tujca zanima in kmalu nanese beseda na rastlino, ki se v tej vasi razrašča že kakih dvajset let, zaradi katere za ženitev godna domača hči vsako jesen kiha m, ki ji pravijo žvrklja. Ob opazno povečanem zanimanju botanika mu domačinka omenjeno rastlino pokaže in razloži, daje dobila ime zaradi bodičastih plodov, ki spominjajo na leseno prednico električnih kuhinjskih mešalnikov, botanik pa ji v rahli zadregi prizna, da uradnega slovenskega imena za to rastlino pravzaprav ni, da se sicer uporablja ime "ambrozija", ki pa je le poslovenjeno strokovno ime. V isti sapi ji tudi pove, daje tudi strokovno ime, ki naj bi pomenilo hrano za bogove, za tako neugledno rastlino precej neustrezno, da so poleg tega s tem imenom v antičnih časih imenovali različne rastline, ki pa nikakor ne morejo pripadati istemu rodu, saj ta izvira iz Amerike in so se njegove vrste začele širiti v Evropi šele v tem stoletju. Mimogrede jo še poprosi za klepet z dotedaj sramežljivo v delo zamaknjeno hčero, ......Ste torej za lepo slovensko ime žvrklja, ki ga vse pogostejša novodošlica prevzema od skorajda izumrlega kuhinjskega pripomočka, ali še vedno prisegate na ambrozijo?" Literatura: Gleason. H. A., 1968: Illustrated Flora of the Northeastern United States and Adjacent Canada 3. New York Botanical Garden, New York. Jehlik, V. & S. HewY, 1974: Main Migration Routes of Adventitious Plants m Czechoslovakia. Folia Geobot. Phytotax., Praha 9: 241-248. KaWnik. M., 1990: Flora kvadranta 0057/2 v Krškem hribovju. Diplomska naloga. UL V DOB F vtozd za biologijo, Ljubljana. Mezzena, R„ 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civ. Stor. nat. Trieste 38 Rich, T. C. G., 1994: Ragweeds (Ambrosia L.) in Britain Grana 33: 38-43 Vasič, 0„ 1990: Ambrosia trifida L. 1753 (Asteraceae) - new adventive plant in Slovenia (Yugoslavia). Razpr. IV. razr. SAZU 31: 391 -396. Wraber, T.. 1983: Širjenje pelinolistne ambrozije v Sloveniji. Proteus 45 (8): 315-316. Zalar, S., 1983: Še o širjenju pelinolistne ambrozije. Proteus 46 (1): 45. Zupančič, M. & al. 1987: Considerations on the phytogeographic division of Slovenia. Biogeograpliia 13; 89-98. Nejc Jogan & Branko VreS 36. Cercis siliquastrum L. Drugo nahajališče v Sloveniji. Second locality in Slovenia. 0548/1 Slovenija, Istra: In silvis riparns et in fruticosis in ripa dextra fluvii Dragonja infra vicum Puče. Solo flyscheo. 55 m s. m. 2. 5. 1997. Leg et det.T. Wraber, LJU 127610. Prvi avtorici (P. P.) je pojavljanje judeževca v dolini Dragonje znano že od leta 1990. Očitno je dobro zaznavno le v času cvetenja, zaradi česar do tega časa ni bilo opaženo. To v floristični literaturi doslej še neznano nahajališče je zanimivo tudi fitogeografsko, saj utrjuje verjetnost samoniklosti te pretežno sredozemske rastline v Sloveniji. Kaže, da je judeževec na ozemlju Slovenije prvi opazil POSPICHAL (1897:446), ki navaja njegovo pojavljanje v okolici Sočerge in obenem meni, da je tam avtohton. Podobno misli tudi o pojavljanju na Tržaškem (Prosek, Miramar-Barkovlje) in v Hrvaški Istri (Pračana). ven- dar pa MaRCHESETTI (1896-1897: 161) nahajališča iz okolice Trsta, izvzemši tisto pri Grljanu, ki je bilo uničeno z gradnjo gradu Miramar še v 2. polovici 19. stoletja, in nahajališče pri Valdoltri v Slovenski Istri, smatra za »dovršeno podivjana«. Poldini (1991:259 in 807) pripisuje pojavljanje judeževca v Furlaniji-Julijski Benečiji gojitvi in podivjanju, kar ilustrirata npr Zimichovi nahajališči (mezzena 1986; 294-295) izFurlanije in Solkana. Nahajališče pri Sočergi bolj podrobno opisuje T. Wraber (1990:178). Meni, da se samo-niklost judeževca na njem ne da niti dokazati niti zanikati. Isto velja za nahajališče v dolini Dragonje, kjer raste približno deset (3)5 do 10 m visokih primerkov. Večinoma se vključujejo v zunanji rob obrečne vegetacije logov s črnim topolom, deloma pa rastejo tudi v živi meji ob njivah ali kar ob poti. Drevesno-grmovne vrste, ki jih najdemo skupaj z judeževcem v obrežnem gozdu in grmovju, so ekološko izredno raznovrstne: Acer campestre, Carpinus orienlalis, Cornus sangiiinea, Coronilla emerus subsp. emeroides, Cotylus avellana, Cotinus coggygria, Crataegus monogyna, Frangula alnus, Fraxinus ornus, Juniperus communis, Ligustrum vulgare, Ostrya carpinifolia, Pinus sylvestris, Pyrits spec., Quercus pubescens, Salix eleagnos, S. purpurea in Spartium junceum. Takšna floristična sestava pomeni prehod med rastlinstvom, ki v dolini Dragonje uspeva v njenem spodnjem, ilovnatem delu, m tistim, ki se uveljavlja na višjem, bolj prodnatem delu (T. wraber 1997: 54-55). Dragonjsko nahajališče je navedeno kot v Sloveniji drugo (verjetno) samoniklo, ker o nahajališču iz Valdoltre nimamo nobenih podatkov oz. ga že njegov avtor ima za »dovršeno podivjano« (Marchesetti 1896-1897: 161). Literatura: Marchesetti, c., 1896-1897: La flora di Trieste e de'suoi dintomi. Trieste. Mezzena. R., 1986: L'erbario di Carlo Zimich (Ziri). Att. Mas. Civ. Stor. nat., Trieste 38 (1): 1-529. Poldini, L., 1991: Atlante corologico delle piante vaseolari nel Friuli-Venezia Giulia. Pospichal, E., 1898: Flora des Oesterreichischen Küstenlandes 2 (1). Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana. wraber, T., 1997: Rastlinski svet Dragonje v naravovarstvenem pogledu. Varstvo narave 19: 49-58 Pina Pištan in Tone Wraber 37. Cirsium x muellneri G. Beck (C pannonicum /L. ill./ Link x C. oleraceum /L./ Scop.) Prva najdba v Sloveniji; seznam križancev rodu Cirsium v Sloveniji. First record m Slovenia; list of Ci'r.vium-hybrids in Slovenia. 0051/3 Slovenija: Zaplana, Jezerce, in pratis fruticosis, in vicinitate parentium (C.pannonicum frequens, C. oleraceum rarum). Solo siliceo. 500 m s. m. 24. 7.1996. Leg. T. Wraber & B. Rozman, det. T. Wraber, L JU 127609. (corolla alba vel pallide rubella) Križanci med vrstami osatov so dokaj pogostni, tako da je bilo doslej opisanih že mnogo kombinacij, kljub temu pa v naravi nanje ne naletimo prav mnogokrat. V flori Slovenije sta bila na več nahajališčih opažena predvsem križanca Cirsium x linkianum Lohr (C. ensithales x C pannonicum) in C. xfreyerianum Koch (C. acaule x C. pannonicum); tega je A. Paulin leta 1904 izdal v herbarijski zbirki Flora exsiccata Carniolica (štev. 559), kratek sestavek pa mu je namenil T. Wraber (1966: 262-263). Oba - in le ta dva - križanca posebej omenjata tudi Pospichal (1899: 907, 909) in zlrnich ap. MEZZENa (1986: 79-80). Klasično nahajališče v Sloveniji (Vodnikova koča pod Triglavom) ima križanec C. x nevoleanum (=C. carniolicum x C. spinosissimum) (Hayek 1913 a: (72)), najbolj verjemo pa tudi C. x scopolii Khek (=C. waldsteinii x C. ensithales) (Snežniška planota, khek 1908: 34). Križance osatov v Sloveniji omenjajo še fleischmann (1844: 156-157), (ReichardT 1860: 734), murr (1892: 133), Hayek (1913: 596-631), Fritsch (1906: 404-410), Fritsch (1930: 81), Mayer (1952: 73), Prekoršek(1964: 8,1965: 145) in PrekorSek ap. T. Wraber(1969: 115). Križanci osatov, doslej ugotovljeni na ozemlju Slovenije: ? Cirsium x affine Tausch (C. heterophyllum x C. oleraceum): HAYEK 1913: 619-620 Ustrezno domnevi (HAYEK 1913: 608), da gre pri navedbi vrste C. canum na Pohorju in njenega križanca z vrsto C. oleraceum (MURMANN 1876: 106-107) v resnici za C. heterophyllum. C. x benacense Treuinfels (C. carniolicum x C. ensithales): MARTINČIČ, LJU. C. x bipontinum SchultzBip. (C. lanceolatum x C. oleraceum): FRITSCH 1906: 407, HAYEK 1913: 600-601. C. x candolleanum Naegeli (C. erisithales x C. oleraceum): HAYEK 1913: 622-623, DOLSAK. LJU. C. x erucagineum DC. (C. oleraceum x C. rivulare): MURR 1892: 133, HAYEK 1913: 623-624, DOLŠAK, LJU. C. xflavescensKoch (C. erisithalesx C spinosissimum): HAYEK 1913:627-628, T. WRABER, LJU. C xfreyerianum Koch (C. acaule x C. pannonicum): FLEISCHMANN 1844: 156, POSPICHAL 1899: 909, PAULIN 1904: 282, T. WRABER 1966: 262-263, ZlRNICH ap. MEZZENA 1986: 79), JUSTIN, LJU, MARTINČIČ, LJU, MULLEY, FL exs. Cam. 559, LJU. C. x hybridum Koch (C. oleraceum x C. palustre): HAYEK 1913: 618-619. C. x linkianum Lohr (C. erisithales x C. pannonicum): POSPICHAL 1899: 907-908, FRITSCH 1906- 405 1IAYEK 1913: 607, ZlRNICH ap. MEZZENA 1986: 80, DOLŠAK, LJU, FILIP1Č, LJU, JUSTIN, LJU, JUVAN, LJU, MARTINČIČ, LJU, M. WRABER, LJU. T. WRABER, LJU. C. x muellneri G. Beck (C. oleraceum x C. pannonicum): T. WRABER, hoc loco. C. x nevoleanum Hayek (C. carniolicum x C. spinosissimum): HAYEK 1913 a: (72), DOLŠAK, LJU, JUSTIN, LJU. C. x ochroleucum Ali. (C. erisithales x C. palustre): FLEISCHMANN 1844: 157 (reete?), REICHARDT 1860: 734, HAYEK 1913: 603-604, FRITSCH 1930: 81, MARTINČIČ, LJU. C. xpraealpinum G. Beck (C. erisithales x C. rivulare): ZALOKAR, LJU. C. x reichenbachianum Lohr (C. arvense x C. oleraceum): HAYEK 1913: 624-625, JUSTIN, LJU. C x scopolii Khek (C. erisithales x C. waldsteinii): KHEK 1908: 34, MAYER 1952: 73, PREKORŠEK 1964: 8, 1965: 145, PREKORŠEK ap. T. WRABER 1967: 115, JUSTIN, LJU, PREKORŠEK, LJU, TOMAŽIČ, LJU, T. WRABER, LJU. Ta križanec je na Notranjskem Snežniku 13.7. 1845 prvi nabral Tomniasini (bolj verjetno pa eden njegovih zbiralcev, primerjaj A. GINZBERGER 1909, Österr. bot. Zeitschr. 59: 475), prvo pisno poročilo o njem pa je iz leta 1856 (oboje citirano po KHEKU 1908: 34-35). Prvo binarno poimenovanje C. xscopolii Schultz Bip. ex Nyman (1876) je nomen nudum, kar velja tudi za ime C. x scopohanum Schultz Bip. ex Focke (1881), tako daje prvo ime, ki je v skladu z nomenklaturnimi pravili, šele Khekovo iz leta 1908. Kolikor vemo, križanec doslej še ni bil tipificiran (KHEK1. c. ob opisu navaja tako primerke iz avstrijske Štajerske kot tudi s Snežnika!), bilo pa bi prav, če bi se to zgodilo na podlagi primerkov s Snežniške planote. Da se križanec imenuje po Scopoliju, ima svoj vzrok najbrž v dejstvu, daje prav Scopoli prvi določil še danes veljavni taksonomski položaj za precej vrst osatov. V Sloveniji sicer navedeni križanec, a je podatek napačen: C. x stiriacum Fritsch (C. rivutare x C. waldsteinii): Fritsch 1906: 409, Hayek 1929: 913. fritsch (1. c.) je križanec opisal iz doline reke Lassnitz pri Deutscb-Landsbergu (Štajerska), kjer gaje našel leta 1903, in obenem omenil, da ga je pred njim našel Tommasini leta 1841 (vendar primerjaj s povedanim pri C. xscopolii) na "gori Terstenik blizu Kranjskega Snežnika", kar je očitno prebral v citiranem delu Reichenb. fil., leon. fl. Germ. XV, p. 78, tab. 131 et 158 (1853). Prav ta citat pa je gotovo vzrok, da ga Hegi (1928: 913) navaja tudi za Kranjsko. Ker pa je Trstenik - travnik (960 m) oz. nad njim dvigujoča se vzpetina (1240 m) jugovzhodno od Gomanc, kjer so nekoč mnogo hodili na "Kranjski" Snežnik - na ozemlju Hrvaške (Gorski Kotar), je treba ugotoviti, da C. x stiriacum v Sloveniji doslej še ni bil najden. Literatura: Flf.ischmann, A., 1844: Uebersicht der Flora Krain's, Ann. Landwirtschaft-Ges. Krain 6 (1843): 105-246. Fritsch. K., 1906: Über die in Steiermark vorkommenden Arten und Hybriden der Gattung CirsiumMitt. Naturwiss. Ver. f. Steiermark 43: 404-410. Fritsch, k.., 1930: Neunter Beitrag zur Flora von Steiermark. Mitt. Naturwiss Ver. Steierm. 67: 53-89. Hayek, A„ 1913: Flora von Steiermark 2(1): 596-631. Hayek, A., 1913 a: Zwei interessante Cirsien-Bastarde. Verh. Zool.-bot. Ges. Wien 63: (72)-(74). K.hek, E,, 1908: Seltene Cirsienbastarde aus Steiermark. Allg. Bot. Zeitschr. 14: 33-36. Hegi, G„ 1928: Illustr. Fl. Mittel-Europa 6(2): 913. Mayer, E., 1952: Prispevki k flori slovenskega ozemlja III. Biol. vestn. 1: 66-79. Mezzena, R„ 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civ. Stor. nat., Trieste 38: 1-519. MurmaNN, O. A., 1876: Beiträge zur Pflanzengeographie der Steiermark mit besonderer Berücksichtigung der Glumaceen. Wilhelm Braumüller, Wien, [I]-IV + 1-224. Pospichal, E., 1899: Flora des Oesterreichischen Küstenlandes 2: 903-913. PrekorSek, B., 1964: Botanične in druge zanimivosti iz doline Reke pod Storžičem. Proteus 27: 7-9. Prekoršek, B., 1965: Kriška gora odkriva svoje zanimivosti. Proteus 27: 143-147. ReicHaRDT, W., 1860: Die Flora des Bades Neuhaus nächst Cilli, eine pflanzengeographische Skizze Verh. zool.-bot. Ges. Wien 10: 713-742. Wraber, T., 1966: Freyerjev osat. Proteus 28: 262-263, Wrabrr, T„ 1967: Floristika v Sloveniji. Biol. vestn. 15: 111-126. '['one Wraber 38. Lavatera arborea L. Prvo (nesaraoniklo) nahajališče v Sloveniji. First (synanthropie) locality in Slovenia. 0447/3 Slovenija, Istra; Piran, in incultis ha ud procul templo Sancti Georgii. Solo flyschco. 20 m s. m. 6. 5. 1995. Leg. & det. T. Wraber, LJU 127607. Drevcasta lavatera, ki je kljub olesenelemu spodnjemu delu dvoletnica, ima sredozemsko-atlantsko razširjenost. Slovenska floristika je doslej ni upoštevala, saj ni bilo zadevnih podatkov. Primerek na zgornjem robu prepadnega odloma proti morju zahodno od cerkve sv Jurija zanesljivo ni bil zasajen, gotovo pa izvira iz okrasne flore terasastih vrtov na južni strani pod omejeno cerkvijo, kjer je 1995 raslo več košatih primerkov te vrste. Njeno adventivno pojavljanje v Sloveniji je verjetno le prehodno in nestalno, se pa povsem ujema z navedkom, ki ga sporoča Fernandes (1968:252): »also in hedges and vaste places, but there usually as an escape from gardens«. Kot gojeno v vrtovih jo navajata Rossi (1930: 199) iz Drage pri Bakru in haračič (1905: 236) z Lošinja, najbližje samoniklo pojavljanje pa je v Dalmaciji (Visum 1825: 206). Literatura: Fernandes, R., 1968: Lavatera L. V: TutIN &al.(uredil.), Flora Europaea 2: 251-253. Haračič, A., 1905: L'isola di Lussin. Il suo clima e la sua vegetazione. Rossi, [J., 1930: Pregled flore Hrvatskoga Primorja. Prirod. Istraž. kraljev. Jugoslavije 17: 1-368 Visiani, R., 1852: Flora Dalmatica 3(2): 185-390. Tone Wraber 39. Lyciurn barbarum L. Pozabljena adventivna vrsta slovenske flore Forgotten adventive species of Slovenian flora 0350/1 (UTM VL25) Slovenija: Primorska, G. Ležeče; "Biva ob mejah vasi Gorenje Ležeče". Leg. & det.: R. Justin, 28. 9. 1905, (LJU 19383). 9459/2 (UTM WM55) Slovenija: Štajerska, Maribor. Hayek 1911: 104. 9459/2 (UTM WM55) Slovenija: Štajerska, Maribor, Studenci, ruderalna mesta na tovorni železniški postaji; Leg. & det.: N. Jogan, 3. 1998, (avtorjev herbanj). 9561/3 (UTM WM64) Slovenija: Štajerska, Ptuj. Hayek 1911: 104. 9757/4 (UTM WM22) Slovenija: Štajerska, Celje. Hayek 1911: 104 9953/1 (UTM VM60) Slovenija: Ljubljana; "Biva v mejah mesta Ljubljane". Leg. & det.: R. Justin, 1893, (LJU 19381). 9953/1 (UTM VM60) Slovenija: Ljubljana; "Biva v mejah okoli Ljubljane". Leg. & det.: R. Justin, 14. 9. 1911, (LJU 19382). 9953/1 (UTM VM60) Slovenija: Ljubljana; "Planta subspontanea ad sepes et muros in urbe Ljubljana". Leg. & det.: F. Dolšak, 2. 7. 1921, (LJU 19386). L. barbarum je vzhodnoazijski grm iz družine Solanaceae. Poganjke ima tmaste, cvetovi SI. 1: Razširjenost vrste Lycium barbarum L. v Sloveniji Fig. 1: Distribution of Lycium barbarum L. in Slovenia so vijoličasti, plodovi pa živordeče jagode. Sadili naj bi ga v žive meje. Kot kažejo navedbe iz literature in herbarija LJU je bila kustovnica (Piskernik 1941) na območju Slovenije vsaj v preteklosti večkrat najdena tudi podivjana, a nekako seje izognila seznamu advcntivk Slovenske flore. V soseščini jo obravnavajo kot razmeroma pogosto podivjano in naturalizirano (Fischer 1994) ali le prehodno podivjano (Poldini 1991) in tudi pri nas lahko na podlagi recentne najdbe iz Maribora sklepamo, da se še vedno pojavlja tudi zunaj vrtov. V bodoče ji kaže posvetiti več pozornosti in ugotoviti, kakšen status ima v Sloveniji danes. Dodatna literatura: Fischer, M. (Hrsg.), 1994: Exkursionsflora von Österreich. Ulmcr Verlag, Wien. Piskernik, A., 1941: Ključ za določanje cvelnic in praprotnic. Banovinska zaloga šolskih knjig in učil, Ljubljana. Poi.dimi, L., 1991: Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli-Venezia Giulia. Udine. Neje Jogan 40. Malaxis monophyllos (L.) Sw. Nova in prezrta stara nahajališča redke vrste. New and overlooked old localities of rare species. 9650/3 (VM22) Slo.: Julijske Alpe, dolina Save Bohinjke, Soteska. 500 m n. m. Leg. & det. R. Verovnik 9455/3 (VM85). Slo.: Koroška, Podkraj pri Mežici, ob Šumcu, 650 m n. m., Leg. & det. R. Verovnik 9455/3 (VM85). Slo.: Koroška, Mežica, travnik nad pokopališčem, Leg. & det. M. Lipovšek, 6. 1997 9554/2 (VM84). Slo.: Koroška, Topla, zakisan travnik nad opuščenim kamnolomom Leg. & det. M. Kaligarič, 6. 1996 9647/2 (UM93)Slo.: Julijske Alpe, Bavščica, travnata pobočja pri koči, 650 m n. m. Leg. N. Jogan, 7. 1990. 45 46 47 48 49 50 51 S2 53 54 55 56 57 5 B 59 60 61 62 63 64 65 66 SI. 1: Razširjenost vrste Malaxis monophyllos (L.) Sw. v Sloveniji (novejše potrditve ( « ). starejše literaturne (□), herbarijske (o) in dvomljive {;■<) navedbe) Fig. 1: Distribution of Malaxis monophyllos (L.) Sw. in Slovenia (recent records (• ), older literature (□), herbaria (o) and dubions (*) quotations) Moje (R. V.) prvo srečanje s to rastlino je bilo zelo nepričakovano. Ob povratku s terenskih vaj na Komni nam je profesor Tone Wraber pokazal edino nahajališče linejke v Sloveniji. Med potjo od izogibališča do rastišča linejke, sem vedno bolj začudeno opazoval rob ceste, ki gaje na odseku vsaj 50 m skoraj v celoti preraščala enolistna plevka. Samo rastišče na peščenem do gruščnatem robu ceste je senčno in precej vlažno, kar tej kukavičnici zelo ustreza. Zanimivo pa je predvsem dejstvo, da te rastline do sedaj še nihče ni opazil, čeprav leži tik ob enem najbolj znanih in obiskanih botaničnih nahajališč v Sloveniji. Očitno se je vrsta tod pojavila šele v zadnjem času, po urejanju cestne brežine. Naslednje leto sem (R. V.) enolistno plevko odkril tudi na Koroškem, kar je bil prvi podatek za to vrsto iz vzhodnih Karavank. Tudi tokratno odkritje ni bilo plod načrtnega botanizi- ranja, ampak fotografske žilice. Med ogledom zapuščenega vodnega mlina ob potoku Šumcu nad Mežico, sem tik ob stavbi v nizki travi zagledal že poznano visoko rumenkasto socvetje. Tokrat so imele vse rastline dva lista, kar je pri tej vrsti dokaj pogost pojav (var. diphylla Schur). Tudi to rastišče je na rahlih peščenih tleh v senci. Ob lanskoletnem ogledu istega nahajališča sem našel rastline tudi na drugi, bolj sončni strani mlina ob potki, ki sem jo v zadnjih desetih letih ničkolikokrat prehodil. V Bavščici je rasla enolistna plevka skrita med travo in sredi julija, ko je bila tam opažena in nabrana, jo je bilo res že težko opaziti. Kot kažeta nadaljnji dve koroški nahajališči (Mežica, Topla), vrsta vsaj v tem koncu Slovenije ni zelo redka. Če vsa ta nahajališča skupaj z dvema nedavno objavljenima (Praprotnik 1994, Daksko-bi-er & al., 1996: Hladnikia 7: 44) in dvema starejšima prezrtima navedbama o pojavljanju te vrste pri nas (Hayek 1907: Kamnik, Pospichal 1897; Slap pri Vipavi; označeni s kvadratkoma) predstavimo tudi na zemljevidu, je slika razširjenosti v Sloveniji že precej popolnejša kot v Rdečem seznamu (cf. Wraber & Skoberne 1989). Kot vidimo, enolistna plevka v slovenskem prostoru vendarle ni tako redka rastlina, kakor bi utegnili soditi po dosedanjih navedbah v literaturi (Wraber & Skoberne 1989, Ravnik 1975) in bo prav gotovo razveselila še marsikaterega pozornega opazovalca. Na njeno verjetno večjo pogostnost lahko sklepamo tudi po razširjenosti na sosednjem avstrijskem Koroškem (Hartl & al. 1992) in zato bi kazalo razmisliti tudi o ustreznosti označbe "redka vrsta". Kaže namreč, da je njena "redkost" bolj posledica neopaznosti kot pa dejanske številčnosti v naravi. Omeniti kaže še napačno interpretacijo Hayekove (1956) navedbe z Lovrenških banj na Pohorju. Tam jo je namreč 16. avgusta 1867 nabralO. A. Murmann (Murmann 1874) in Hayek le povzema njegove navedbe. Tako navedba vsekakor ne more biti upoštevana kot najdba po 1945. letu. Tudi Pevalek (1924) v svojem članku o barjih Slovenije in Hrvaške očitno le povzema stare literaturnc navedbe o pojavljanju te vrste na Pohorju, a virov (ne na tem, ne na številnih drugih mestih) ne navaja. Ob koncu lahko še podvomimo v navedbo z Radgonskega gradu (o trajnem pojavljanju tamkaj dvomi že Hayek 1956), saj je tamkajšnje nahajališče (na karti označeno s križcem) že po nadmorski višini precej neustrezno, poleg tega pa izvira navedba (objavljena v neavtoriziranem časopisnem članku!) iz časa, kije znan po ljubiteljski (v slabem pomenu tc besede) botaniki, katere posledica so številne (mnoge dokazljivo, še številnejše pa domnevno) napačne navedbe, ki jih je kasneje le težko izkoreniniti (tako so npr. številne navedbe Fleischmanna in Reichardta). Literatura: Hartl, H. & al., 1992: Verbreitungsatlas det Farn- und Bluetenpflanzen Kaemtens Naturvvissenschaitlischer Verein fuer Kaernten, Klagenfurt. Hayek, A. von, 1956: Flora von Steiermark 11/2. Graz. Murmann, O. A., 1874: Beitraege zur Pflanzengeographie der Steiermark mit besondercr Beruecksichtigung der Glumaceen. Wien. Pevalf.k, I., 1924: Geobotanička i algološka istraživanja cretova u Hrvatskoj i Sloveniji. Rad JAZU 230: 29-117. Praprotnik, N„ 1994: Prispevek k poznavanju flore osrednjih in zahodnih Karavank Hladnikia 1: 5-8 Ravnik, V„ 1975; MaUaxis monophylos redka in Malaxispaludosa, pri nas že izumrla orhideja. Proleus. 38: 53-59 Wraber, T. & P. Skoberne, 1989, Rdeči seznam ogroženih praprotnic Slovenije, Varstvo narave, 14-15: 5-429 R. Verovnik & N. Jogan 41. Rubia tinctorum L. Prva potrditev (nesamoniklega) pojavljanja v Sloveniji v 20. stoletju. First confirmation of (synanthropic) occurrence in Slovenia in the 20'" century. 0447/3 Slovenija, Istra: Piran, in incultis herbosis prope templum Sancti Georgii. 15 ms. m. Solo flyscheo. 28. 6. 1995. Leg. et det. T. Wraber, LJU 127608. Barvilni brošč je verjetno samonikel v vzhodnem Sredozemlju, a so ga zelo razširili zaradi rabe, po kateri so iz njegovih korenin pripravljali rdeče barvilo. To naravno barvilo so pozneje povsem izrinila sintetska barvila, kot posledica broščevega gojenja pa so ostala drugotna nahajališča, na katerih se je rastlina, npr. v Južni in Srednji Evropi, naturalizirala. Podatki o gojenju barvilnega brošča na Slovenskem so skromni (ValenčiC 1970: 259260,263), s čimer se ujema vednost o njegovem pojavljanju v slovenski flori. Edino konkretno nahajališče na ozemlju Slovenije je prispeval Pospichal (1899: 711), ki barvilni brošč navaja »v živih mejah pri Gabrovici blizu Ospa«. Drugih podatkov o pojavljanju v Sloveniji ni, a tudi navedek iz Gabrovice utegne imeti samo še zgodovinsko vrednost. Edino zanesljivo nahajališče, potrjeno tudi v letu 1997, je v Piranu, kjer barvilni brošč raste zahodno od cerkve sv. Jurija, med raznimi zelišči, ki so se naselila okrog žične ograje ob poti, ki se nad prepadnim odlomom proti morju spušča od cerkve na Prešernovo nabrežje. Barvno sliko barvilnega brošča s tega nahajališča je objavil T. Wraber (1997:379). Literatura: PosriCHAt., E., 1899: Flora des Oesterreichischen Küstenlandes 2(2). ValenčiC, V„ 1970. Kulturne rastline. V P. Blaznik & al. (uredn.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1: Agrarno gospodarstvo, 251-272. Wraber, T., 1997: Latinska imena v naravoslovju (17). Seznam rodovnih imen (Radiola - Scirpus). Proteus 59: 378-381. Tone Wraber 42. Telekia speciosa (Schreber) Baumg. Nova nahajališča v Sloveniji. New localities in Slovenia. 9553/3 (UTM VM64) Slovenija, Gorenjska: Zgornje Jezersko, ob potoku. 890 m n. m. 5. 8. 1995 Leg & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9553/4 (UTM VM74) Slovenija, Karavanke: Olševa, ob cesti. 1100 m n. m. 28. 7. 1994. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9554/2 (UTM VM84) Slovenija, Koroška: dolina Meže v bližini odcepa ceste za Toplo, ob potoku. 700 m n. m. 29. 7. 1994. Leg. & det. N. PRAPROTNIK & N. JOGAN (LJM). 9651/1 (UTM VM33) Slovenija, Gorenjska: Rodine, ob cesti. 550 m n. m. 2. 8. 1994. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9652/2 (UTM VM53) Slovenija, Gorenjska, dolina Reke pod Storžičem, ob cesti. 800 m n. m. 5. 8.1995. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9652/4 (UTM VM63) Slovenija, Gorenjska: Spodnja Kokra, ob potoku. 500 m n. m. 5. 8. 1995.Leg. & det. N. PRAPROTNIK (UM). 9655/1 (UTMVM83) Slovenija, Štajerska: Ljubenske Rastke, ob cesti. 600 m n. m. 28. 7. 1994. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9752/3 (UTM VM42) Slovenija, Gorenjska: Kranj, ob železnici. 350 m n. m. 12. 9. 1996. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9753/4 (UTM VM62) Slovenija, Gorenjska, pri Kamniku: Kočiše, ob cesti. 400 m n. m. 23. 8. 1996. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9753/4 (UTM VM62) Slovenija, Gorenjska, Kamnik: Mali grad, 400 m n. m. 31. 10. 1995. Leg. & det. N. PRAPROTNIK (LJM). 9951/4 (UTM VL49) Slovenija, Vrhnika: pri Močilniku, ob cesti. 300 m n. m. 31. 7. 1996. Prvi podatek o uspevanju vrste Telekia speciosa na ozemlju Slovenije navaja FLEISCHMANN (1843: 45) za Dolenjsko med Krupo in Črnomljem. V zadnjih stotih letih seje vedenje o razširjenosti ognjice povečevalo (MARCHESETTI, 1896-97: 280; POSPICHAL, 1898: 851; PAULIN, 1905: 336-337; HAYEK, 1913: 512; MAYER, 1951:65-66; PETKOV-ŠEK, 1952: 32-33; ZIRNICH ap. COHRS, 1953-54: 130, 131; T. WRABER, 1960: 35; 1964: 101; MELZER, 1965: 181-182; PREKORŠEIC, STRGAR in M. WRABER in T. WRABER, 1967: 115; HEGI, 1979: 204-205. V herbariju LJU so naslednje pole z avtohtonih nahajališč: A. PAULIN (FEC, Kuželj -Kolpa), R. JUSTIN (dolina Padeža pri Suhorju), R. JUSTIN (ob potoku Klivnik blizu Harij), R. JUSTIN (dolina Brsnice pri vasi Odolina blizu Materije), E. MAYER (Snežnik), A. BUD- NAR (Snežnik), A. PODOBNIK (ob Kolpi pri vasi Damelj), E. MAYER (Grda Draga -Snežnik), M. WRABER (GRČARICE). V herbariju LJU so naslednje pole s subspontanih nahajališč: R. JUSTIN (pod Smamo goro), A. MARTINČIČ (Trnovski gozd, Lokve), E. MAYER (Savica), M. WRABER (Golo-bar), T. WRABER (Savica). Vrsta Telekia speciosa js avtohtona v južnih in vzhodnih Karpatih, na Balkanskem polotoku, v Mali Aziji in na Kavkazu. Na zahod sega do Slovenije, kjer jc avtohtona v dinarskem, preddinarskem in submediteranskem območju, v alpskem in predalpskem območju pa je sub-spontana. Na območje Savice so semena verjetno zanesli v času 1 svetovne vojne Avstrijci s senom (WRABER, 1960, 1964), podobno seje verjetno zgodilo tudi v Trnovskem gozdu (WRABER, 1964, MIKULETIČ, 1969) in na Golobarju (WRABER, 1967). Imeli so vojaška skladišča, seno za konje so vozili s Hrvaške in Madžarske in prav verjetno je, da so tako k nam prišla semena ognjice. Drugje so jo verjetno sadili kot okrasno rastlino in se je razširila iz vrtov. Literatura: COHRS, A., 1953-54: Beiträge zur Flora des nordadrialisehen Küstenlandes. Fedd. Rep. spec. nov. 56/1-2: 130-131. FLEISCHMANN, A., 1843: Übersicht der Flora Krain's. Annalen der k. k. Landwirthschaft-Gesellschaft in Krain 6: 45. HAYEK, A„ 1911-14: Flora von Steiermark. 2(1): 512 HEGl, G., 1979: Illustrierte Flora von Mitteleuropa. Compoiitae. 6/3, 2. Izdaja. Str. 204-205. MARCHESETTI, C., 1896-97: Flora di Trieste e de'suoi dintomi. Str.280. MAYER, E., 1951: Kritični prispevki k flori slovenskega ozemlja. Razprave 1. SAZU. Razr. prit in med. vede. Str. 65-66. MELZER, H., 1965: Neues und Kritisches zur Flora von Kärnten. Carinthia 2. 155 (75); 172-189. MIKULETIČ, V., 1969: Opazujmo naravo! Planinski vestnik 69:512-513. PAULIN, A , 1905: Schedae ad Floram exsiccatam Carniolicam IV. Centuria VII. et VIII. Str 336-337. PETKOVŠEK, V., 1952: Nekatere nove ali redke vrste rastlin na Slovenskem. Biološki vestnik 1: 32-33. POSPICHAL, E., 1898: Flora des Oesterreichischen Küstenlandes. Str. 851. WRABER, T., 1960: Prispevki k poznavanju slovenske flore Biološki vestnik 7: 35. WRABER T, 1964: Floristične novosti iz Julijskih Alp. Biološki vestnik 12: 101. WRABER, T., 1967 : Floristika v Sloveniji v letu 1967. Biološki vestnik 15: 115 Nada Praprotnik It^atojalBča-N^localltie^;: ur./ed.: Nejc Jogan Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, SLO-1000 Ljubljana, Slovenia, E-mail: nejc joga« tfum-lj.si Napotila avtorjem Kot je bilo napisano ob uvedbi te rubrike v naši reviji, v njej objavljamo nova nahajališča vrst, ki so tako ali drugače zanimiva (na robu meje areala. v novih kavadrantih - za vrste z že objavljeno razširjenostjo v Sloveniji, nova nahajališča adventivnih vrst. potrditev nahajališča po več desetletjih...), vendar dodaten komentar (razen navedbe razloga za uvrstitev v to rubriko) ni potreben." V zadnjem času se je pojavilo kar nekaj prispevkov, ki so bih uredništvu predloženi za objavo v rubriki "Notulae", pa jih jc bilo po mnenju uredniškega odbora smiselno predstavili le kot nova nahajališča, ali pa so bili prispevki predloženi kot "Nova nahajališča", pa si zaradi nepomembnosti najdb verjetno posebne objave niti ne zaslužijo, kljub temu pa bi jih bilo seveda smiselno vključiti v neko (žal še neobstoječo) podatkovno bazo za kartiranjc flore Slovenije. Nekaj pa je bilo tudi primerov, ko je pomebnost nahajališč narekovala obširnejšo predstavitev vrste od predlagane. Uredniški odbor jc v vseh takih primerih avtorjem predlagal predelavo predloženega gradiva za objavo v drugi rubriki, kar pa so nekateri avtorji sprejeli nesamokritično in celo umaknili prispevke, Gotovo,da jc natančne kriterije za pomembnost najdb nemogoče oblikov ati, kol približno merilo "pomembnosti" pa naj služijo naslednji primeri: - čeje razširjenost neke vrste na območju Slovenije prvič predstavljena v obliki zbirne karte in če avtor poleg tega dodaja nova nahajališča, ki pomembno prispevajo k poznavanju razširejenosti te vrste pri nas, če je komentar k tem nahajališčem izviren in pomemben za poznavanje te vrste (npr. naravovarstvena, taksonomska. fenološka, fitocenološka problematika), si prispevek zasluži uvrstitve med "Notulae". - čeje bila razširjenost neke vrste v Sloveniji 7. zbimo karto že predstavljena, a nova nahajališča pomembno dopolnjujejo poznavanje njene razširjenosti (ležijo v novih kvadrantih, ki so - glede na redkost vrste - tudi razločno oddaljeni od že znanih, potrjujejo pojavljanje vrste v novem fitogcografskem območju ipd.) in jih je po možnosti več, si prispevek zasluži objavo v rubriki "Nova nahajališča". - če novoodkrito nahajališče le zapolnjuje vrzel med številnimi že doslej znanimi, če gre za lokalno ali splošno razširjeno vrsto, ki jo karte razširjenosti prikazujejo kot navidezno redko predvsem zaradi pomanjkanja konkretnih podatkov, če je bila vrsta že znana na drugem nahajališču v istem kvadrantu ipd , posebna objava ni smiselna in je nahajališče smiselno shraniti za vključitev v podatkovno bazo za kartiranje flore Slovenije ali pa ga, skupaj z drugimi podobnimi nahajališči, ko se jih nabere dovolj, objaviti v prispevku drugega tipa (npr. monografska predstavitev razširjenosti vrst nekega rodu v samostojnem članku). Obširnejši komentarji k predloženim novim nahajališčem in diskusija z literatumimi navedbami so potrebni in smiselni pri objavi "Notic", medtem ko se pri objavi "Novih nahajališč" izogibajte (daljšim) komentarjem in navajanju literaturnih virov Tako so npr pripombe kot "Novo nahajališče v Julijskih Alpah" popolnoma nepotrebne, da o "tretjem nahajališču v dolnji dolini Drete" ipd. sploh ne govorimo. Če je nujno potrebno navesti literaturni vir, npr članek, v katerem je bila objavljena karta, ga okrajšano navedite v besedilu. Avtorje prosimo, da pri vrstah, katerih razširjenost v Sloveniji je bila s karto predstavljena v bolj nedostopnih literaturnih virih, smiselnost objave novih nahajališč podkrepijo s priloženo kopijo karte razširjenosti (ki ne bo objavljena!), prav tako pa, da predložene podatke za rubriko "Nova nahajališča" na zahtevo podprejo s herbarijskim materialom. In še prošnja lastnikom najnovejših verzij urejevalnikov besedil: prispevke oddajte vedno tudi v ASCII obliki (document.txt, ali še bolje Rich Text Format, document.rtf), ali urejene in shranjene v eni od starejših verzij katerega od bolj znanih urejevalnikov. Nomenklatura! vir: Trpin, D. & B. Vreš, 1995: Register flore Slovenije. ZRC SAZU, Ljubljana. Aconitum angusHfolium: Slovenija, Julijske Alpe, 9648/1 (UTM UM93), Soča, nad Lemovjem (ob poti na planino nad Sočo in Bavški Grintavec): V Klinu, okoli 920 m n. m., pobočni grušč, Stipetum calamagrostis; Staro Utro, okoli 1250 m n. m., kamnito travišče z dominantnima vrstama Genista radiata in Festuca calva. Det. I. Dakskobler, 13. 8. 1997, avtorjevi popisi. Novo nahajališče endemične vrste, Asperula taurina Slovenija, Zgornje Posočje, 9848/1 (UTM VM01), Tolmin, pri Nemški kostnici ob Soči, okoli 180 m n. m., obpotje, poraslo z robidovjem. Leg. & det. 1. Dakskobler, 13. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. Dopolnila k arealni karti (Illadnikia 7: 34). - Slovenija, Zgornje Posočje, 9747/2 (UTM UM92), Stari grad (Tonovcev grad) pri Kobaridu, dolomit, dolomitni apnenec, okoli 410 m n. m., pod vrhom vzpetine, ob robu arheološkega najdišča, okoliška združba Lamio onalae-Fagetum. Det. I. Dakskobler, 21. 5. 1997. - Slovenija, Zgornje Posočje, 9747/2 (UTM UM92), gozdovi in grmišča pod in nad vasjo Drežnica: pod cesto Kobarid-Drežnica - v Mevcah, na Lojtrah; opuščeni pašniki nad Drežnico - Presoka, bukovi gozdovi pod Črnikom, od 370 do 920 m n. m., v glavnem apnenec, višje nesprijeta morena, Asperulo-Carpinetum in Lamio orvalae-Fagetum. Det. I. Dakskobler 16. 7. 1997, avtorjevi popisi. - Slovenija, Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), ob potoku Birša pod Kozano aluvij okoli 100 m n. m., Omithogalo-Carpinetum. Det. J. Pape', prva polovica maja 1997, avtorjev popis. - Slovenija, Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), povirje potoka Končnar pod Mrtnjakom, paleocenski fliš, okoli 100 m n. m., Omithogalo-Carpinetum, Det. J. Papež, prva polovica maja 1997, avtorjev popis. Carexlimosa : Slovenija, Ledine na Jelovici, 9750/2; barje, 1130 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Jezerc pod Ostrim vrhom pri Logatcu, 0051/3; na plavajočem barju v vrtači, 490 m. Leg. & det. A. Martinčič. Carexpulicaris : Slovenija, Mrzli studenec na Pokljuki, 9649/4; močviren travnik, 1210 m. Leg. & det. A. Martinčič. Nova nahajališča ranljive vrste. - Slovenija: Pokljuka, Na Mlakah, 9649/4; močviren travnik, 1300 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Poljana, med Sp. Gorjami in Blejsko Dobravo, 9550/4: močviren travnik, 750 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: xxxx pri Podhomu, 9650/1; močvirnat travnik, 530 m. Leg. & det. A. Martinčič. .i: •:• ■> \ »■■...• ^^.M»***!^^.^««*«»*^:*^ ■■- .r v.. v*-. .-i.-. ■. -.-:. t.; - Slovenija: okolica vasi Udje blizu Pijave gorice, 0053/4; močvirnat travnik, 350 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Cajnarje, 0152/4; močviren travnik, 650 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Kaplanovo v Mišji dolini, 0153/4; močviren travnik, 540 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Naredi, 0153/3; močviren travnik, 780 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: nahajališča na Bloški planoti: Zakraj 770 m, Staro volčje 750 m. Runarsko, 750 m, 0253/1; leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: G. Lazi pri lebiču, 0254/1; močviren travnik, 580 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Blate pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 0354/2, močviren travnik, 500 m. Leg. & det. A. Martinčič. Carex rostrata: Slovenija, Zadnji travniki na Olševi, 9554/1; šotnato barje, 1340 m. Leg. & det. A. Martinčič. Prvo nahajališče v Karavankah. - Slovenija: imaricepri Sodražici, 0253/2; močviren travnik, 550 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 0254/4, v združbi Caric.etum rostratae, 480 m. Leg. & det. A. Martinčič. Commelina communis. Slovenija, ob reki Branici pod Štanjelom, 0149/3; podivjano, na rečnem bregu, 150 m. Leg. & det. A. Martinčič. Cotoneaster integerrimus: Slovenija, Julijske Alpe, Soča, 9647/2 (UTM UM93), planina nad Sočo, okoli 1450 m n. m., dolomitni apnenec, sestoj Genista radiata v območju Polysticho lonchitis-Fagetum. Leg. & det. I. Dakskobier, 13. 8. 1997, herb. ZRC SAZU. Dactylorhiza maculata subsp. transsilvanica: Slovenija: Naredi, 0153/3; močviren travnik. 780 m. Leg. & det. A. Martinčič. Drosera rotundifolia. Slovenija. Zadnji travniki na Olševi, 9554/1; šotnato barje, 1340 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Žirovski vrh nad Zalo, 9951/1; povimo močvirje, 750 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: pri lebiču, 0254/1; med šotnimi mahovi, 520 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Kaplanovo v Mišji dolini, 0153/4; mineralno močvirje, 540 m. Leg. & det. A Martinčič. Epipogium aphyllum: Slovenija, Baška dolina, 9849/2 (UTM VMll), Porezen, pobočja Tejmarce (Temerice) nad Tamažonom, okoli 1000 m n. m., lapor, skrilavi glinovci, primes apnenca, Homogynosyl\>estris-Fagetum stellarietosum montanae. Leg. & det. I. Dakskobier, 20. 6. 1988, herb. ZRC SAZU. - Slovenija, Julijske Alpe, Trenta, 9548/4 (UTM VM 04), prisojna pobočja Mlinarice, Srednji Lom (odd. 15 a, g. g. e. Soča-Trenta), 1360-1390 m n. m., apnenec, dolomitni apnenec, Homogyno sylvestris-Fagetum. Del. I. Dakskobier & I. Mlekuž, 4. 6. 1986, popis avtorjev. Epipactispalustris: Slovenija, Baška dolina, 9849/1 (UTM VMll), Hudajužna, Polje (blizu domačije Zapolje), skrilovi glinovci in peščenjak, okoli 380 m n. m., vlažen travnik. Det. I. Dakskobier, 13. 7. 1997, avtorjev popis in fotografski posnetek. Eriophorum vaginatum. Slovenija, Zadnji travniki na Olševi, 9554/1: šotnato barje, 1340 m. Leg. & det. A. Martinčič. Prvo nahajališče v Karavankah. Galeobdolonflavidum: Slovenija, Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), povirje potoka Končnar pod Mrtnjakom, paleocenski fliš, okoli 100 m n. m., Ornithogalo-Carpinetum. Leg. & det. L Dakskobler & J. Papež, 23. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. Dopolnilo k arealni karti (Biol. vestn. 40 (3-4): 12). Hordetymuseuropaeus: Slovenija, Podkraj,0150/1 (UTM VL28),pobočjaKri/negore, 11201150 m n. m., apnenec, Ranunculo platanifolii-Fagetum. Det. 1. Dakskobler, 9. 7. 1985, avtorjevi popisi in herbarij. Dopolnilo k arealni karti. Juniperus sabina: Slovenija, Navrše pri Otlici, 0049/4; 800 m, skalnata stena. Leg. & det. A. Martinčič. Novo nahajališče redke vrste. Loranthus europaeus: Slovenija: Goli vrh pri Razdrtem, 0250/1; na vrsti Quercus sessillijlora. 600 m. Leg. & det. A. Martinčič. Dopolnili k arealni karti. - Slovenija: Suha krajina: - pri Smuki, 0255/2; na vrsti Quercus sessillijlora, 480 m. Leg. & det. A. Martinčič. Lycopodiella inundata Slovenija, Ledine na Jelovici, 9750/2; na barju, 1130 m. Leg. & det. A. Martinčič. Novo nahajališče ranljive vrste. Matteucia struthiopteris. Slovenija, dolina Mučke Bistrice, 9365/4; rečni breg, Alnetum incanae. 450 m. Leg. & det. A. Martinčič. Dopolnili k arealni karti. - Slovenija: dolina Ljubnice, sev. od Ljubnega, 9655/1; rečni breg, Alnetum incanae. Leg. & det. A. Martinčič. Melicapicta: Slovenija, dolina Raše, 0249/4 (UTM VL16), Gorenja Raša, pobočja na levem bregu, okoli 420 m n. m., apnenec, manjša jasa v sestoju gradna na rastišču Seslerio autumnalis-Fagetum. Leg. & det. 1. Dakskobler, 18. 6. 1997, herb. ZRC SAZU. Najas marina. Slovenija, [tajerska, Velenjsko jezero, 369 m s. m., 9656/2 (UTM WM03). Leg. & det. M. Germ Jogan & Z. Mazej, 8. 9. 1997. Četrto nahajališče redke vrste. Šepeta pannonica. Slovenija, Goriška Brda, 9947/1 in 9947/3 (UTM UM80), Vrhoveljska planina, travniki ob cesti Vrhovlje pri Kojskem-Lig, fliš, okoli 600 m n. m. Leg. L Dakskobler 22. 6. 1997, det. B. Čušin, herb. ZRC SAZU. Potrditev literaturne navedbe (Pospichal, 1897-99: 580) in dopolnilo k arealni karti. Pedicularispalustris: Slovenija: pri Kneju blizu Roba, 0153/4; močviren travnik, 500 m. Leg. & det. A. Martinčič. Nova nahajališča ranljive vrste. - Slovenija: pri Kaplanovem v Mišji dolini, 0153/4; v združbi Schoenetumjerruginei, 520 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: pri Dolenji vasi (ok. Ribnice), 0254/4; močviren travnik, 480 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: Jamnik pri vasi Udje (Pijava Gorica), 0053/4; močviren travnik, 360 m. Pinusmugo: Slovenija, dolina Idrijce, 9849/4 (UTM VM10), Šebrelje, strmo osojno dolomimo pobočje Sv. Ivana nad dolino Sevnice, okoli 400 m n. m. Travišče (dominantne vrste Sesleria albicans. Molinia arundinacea, Calamagrostis varia), ki se zarašča s črnim gabrom, malim jesenom in rdečim borom. Vmes so posamezni grmiči Cotinus coggygria in Rhododendron hirsutum ter manjši razrasel grm rušja. Leg. & det. J. Bavcon & I. Dakskobler, 30. 4. in 7. 8. 1997, herb. ZRC SAZU. Dopolnilo k arealni karti (Gozd. vestn. 55 (4): 202-211). Potentillapalustris: Slovenija, Golemberca na Pokljuki, 9649/4; nizko barje, 1200 m. Leg. & det. A. Martinčič. Potrditev dvomljivega nahajališča. - Slovenija: Lahovo na Bloški planoti, 0153/3; nizko barje, 750 m. Leg. & del. A. Martinčič. Prvo nahajališče v dinarskem fitogeografskem območju. Novi nahajališči ranljive vrste. - Slovenija: pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 0254/4; šotnato barje, 490 m. Leg. & det. A. Martinčič. Pulmonaria australis: Slovenija, jugozahodno predgorje Julijskih Alp, Kolovrat, 9848/1 (UTM UM91), Vrše in Senice nad Volčami (greben Hlevnik-Sv. Jakob), apnenec, primes laporja, 550-700 m n. m., na opuščenih senožetih in na gozdnem robu (potencialno: Ostryo-Fagetum). Leg. & det. I. Dakskobler, 14.4. 1997, herb. ZRC SAZU. Pulmonaria stiriaca: Slovenija, Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), gričevnat svet na desnem bregu potoka Birša pod Kozano, paleocenski fliš, 120-150 m n. m., Seslerio autumnalis-Quercetum petraeae, Omiihogalo-Carpinetum. Leg. & det. 1. Dakskobler, J. Papež & D. Zadravec, 20. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. Dopolnila k arealni karti (Hladnikia 7: 38). - Slovenija,'Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), povirje potoka Končnar pod Mrtnjakom. paleocenski fliš, okoli 100 m n. m., Ornithogalo-Carpinetum, Leg. & det. 1. Dakskobler & J. Papež, 23. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. - Slovenija, severni rob Ljubljanskega barja, 9959/3 (UTM VL59), Log pri Brezovici, ob poti na Strmec, Ferjanka, Brinovec v Horjulski dolini, permkarbonski skrilavci in peščenjaki, 350-400 m n. m., vlažni jarki na rastišču asociacije Bkchno-Fagetum, v črnem jelševju. Leg. & det. I. Dakskobler & D. Robič 10. 6. 1997, herb. ZRC SAZU. Pseudolysimachion longifolium : Slovenija, Otok na Cerkniškem jezeru, 0252/3; vlažen travnik, 550 m. Leg. & det. A. Martinčič. Saxífragapetraea: Slovenija, Kočevska, v skalovju nad spodnjim tokom (levi breg) Mokrega potoka, 0455/1 (VL 84). S, 510 m n. v, Leg. & det. M. ACCETTO, 7. 3. 1997; avtorjev popis. - Slovenija, Kočevska, v hladnih delih ostenij nad Miževko (ponorom Mokrega potoka). 0455/1 (VL 84), N do NW, 530 m n. v. Leg. & det. M. ACCF.TTO, 7. 3. 1997; avtorjev popis. - Slovenija, Kočevska, hladni deli ostenij nad ponorom potoka Malence, 0455/3, (VL 84), N, NE, 520 m n. viš. Leg. & det. M. ACCETTO, 10. 9. 96; avtorjev popis. - Slovenija, Kočevska, Spodnjeloška gora, Pajtlerica, 700 m n. viš., N, 0456/3 (WL 03). Leg. & det. M. ACCETTO, 12. 8. 1993; avtorjev popis. - Slovenija, Kočevska, Spodnjeloška gora: Kožice, 450 m n. viš., N, 0556/1 (WL 03). Leg. & det. M. ACCETTO, 2. 6. 1994; avtorjev popis. Scheuchzeriapalustris. Slovenija, Ledine na Jelovici, 9750/2; šotnato močvirje, 1130 m. Leg. & det. A. Martinčič. Novo nahajališče ogrožene vrste. - Slovenija: pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 0254/4, šotnato barje, 480 in. Leg. & det. A. Martinčič. Prvo nahajališče v dinarskem fitogeografskem območju. Scrophularia scopolii. Slovenija, Savinjske Alpe, 9553/4 (UTM VM64), Ravna planina nad Matkovim kotom, okoli 1500 m n. m., Adenostylo glabrae-Piceetum. Leg. & det. J. Dakskobler, 12. 7. 1990, herb. ZRC SAZU. Dopolnila k arealni karti (M. Pertot, Gortania 17 (1995): 107-119). - Slovenija, Julijske Alpe, Trenta, 9648/1 (UTM UM93), Krnica (v Atlasu Slovenije Lešnica) pod Pelci v Zadnji Trenti, okoli 1650 m n. m., manjša dolinica med apnenčastimi skalami, združba visokih steblik (Aconitum ranunculifolium, Peucedanum ostruthium). Leg. & det. I. Dakskobler, 3. 9. 1997, herb. ZRC SAZU. - Slovenija, Julijske Alpe, 9648/3 (UTM UM92), Vrsnik, planina za Črnim vrhom, okoli 1550 m n. m., nitrofilno rastlinstvo na opuščeni planini, 18. 7. 1996; Diana, prisojna stran grebena Vovenk-Kaluder nad dolino Lepene, okoli 1500mn. m., visoke steblikein vrbovje na nekdanjem požarišču, 23. 7. 1997. Det. I. Dakskobler, avtorjeva popisa. - Slovenija, Julijske Alpe, Krnsko pogorje, 9747/2 (UTM UM92), pod Kožljakom, ob poti v Drežnico, okoli 1450 m n. m., nitrofilno obpotno rastlinstvo (z vrsto Chenopodium bonus-henricus). Leg. & det. I. Dakskobler, 16. 7. 1997, herb. ZRC SAZU. - Slovenija, Julijske Alpe, Krnsko pogoje, 9748/1 (UTM VM 02): pod Palcem nad dolino Tolminke, okoli 1520 m n. m., visoke steblike. Det. T. Dakskobler, 20. 6. 1995, avtorjev popis (cf. Proteus 58 (9-10): 397). - Slovenija, Julijske Alpe, Krnsko pogorje, 9748/3 (UTM UM92), pl. Sleme pod Rdečim robom, okoli 1400 m n. m., visoke steblike. Det. I. Dakskobler, 26. 7. 1996, avtorjev popis. - Slovenija, Julijske Alpe, Tolminske gore, 9748/4 (UTM VM 02), pl Kal, okoli 1490 m n. m., nitrofilno rastlinstvo na opuščeni planini, 29. 5. 1997, nad pl. Razor, okoli 1400 m, manjša kotanja v vrzelastem popašcnem ruševju, 21.8.1997. Det. i. Dakskobler, avtorjeva popisa. - Slovenija, Baška dolina, Porezen, 9849/2 (UTM VM21), pod vrhom Črnega vrha na nekdanji Trtenski planini, okoli 1360 m n. m., visoke steblike in malinovje. Leg. & det. C. Mayer & I. Dakskobler, 26. 6. 1991, herb. ZRC SAZU. Seneciopseudocrispus: Slovenija, dolina Idrije, 9947/1 (UTM UM80), Zeleni potok, pobočja na levem bregu, 200-300 m n. m., apnenec, Lamio orvalae-Fagetum, Hacquetio-Fraxinetum. Leg. & det. I. Dakskobler 14. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. V članku o rastlinstvu Zelenega potoka (Proteus 57(5): 175), napačno določen kot Senecio ovirensis. Seseii gouanii Slovenija, Julijske Alpe, 9648/3 (UTM UM93), nad vasjo Soča, ob poti na Lemovje (pod Vrhom Skale), okoli 720 m n. m., pobočni grušč, Cytisantho-Ostiyetum. Leg. &. det I. Dakskobler, 13. 8. 1997, herb. ZRC SAZU. Dopolnilo k arealni kaiti (N. Praprotnik, 1987: Ilirski florni element v Sloveniji. Doktorska disertacija: 66). Stemmacantha rhapontica: Slovenija, Julijske Alpe, 9748/4 (UTM VM02), ob Beli grapi na južnih pobočjih Tolminskega Migovca nad Tolminskimi Ravnami, okoli 1260 m n. in., apnenec, subalpinsko travišče (dominantne Sesleria albicans, Carex sempervirens, Festuca calva in Genista radiata) v pasu alpskega bukovja. Leg. & det. I. in Ljudmila Dakskobler, 22. 8. 1997, herb. ZRC SAZU. Novo nahajališče redke vrste. Taxus baccata. Slovenija, Julijske Alpe, Trenta, 9648/2 (UTM VM03), Osojnik pod Veliko Tičarico (1891 m), pobočja nad planino Krotica, 1170 m n. m., dachsteinski apnenec. Tri drevesca, visoka okoli 1,5 m v gozdu Homogyno sylvestris-Fagetum. Det. I. Dakskobler, 11. 9. 1997, avtorjev popis. Dopolnilo k arealni karti (M. KOTAR (ur), 1995: Prezrte drevesne vrste: 189). Trichophorum caespitosum: Slovenija, Ledine na Jelovici, 9750/2; šotnato močvirje, 1130 m. Leg. & det. A. Martinčič. Novo nahajališče ranljive vrste. Trifolium noricum. Slovenija, Julijske Alpe, 9548/3 (UTM UM93), Rokavci (pod stranskim od zahoda proti vzhodu potekajočim grebenom Veliki Pele - Vršac - Konj) nad Zapodnom (Zadnjo Trento), 1720 m n. m., spodnji del stene in police iz krušljivega dolomitnega apnenca, mozaik naskalne združbe in kamnitega travišča. Leg. & det. L Dakskobler, 3. 9. 1997, herb. ZRC SAZU. (cf. Biol. vestn. 15: 119). Trifolium ochroleucorf Slovenija, Goriška Brda, 0047/1 (UTM UL89), pri zaselku Mrtnjak (ob cesti proti zaselku Seget), 150 m n. m., fliš, fragment suhega travišča (skupaj z vrstami Scorzonera villosa, Genista tinctoria, G. pilosa, Helianthemum ovatum, Fumana procumbens, Anacamptis pyramidalis, Satureja monlana idr.). Leg. & det. I. Dakskobler & J. Papež, 23. 5. 1997, herb. ZRC SAZU. Morda je nahajališče K. Zirnicha (Me/.zena, 1986: 313) S. Martino .- Fogliano bližnje Šmartno v Brdih, čeprav je v tej publikaciji Fogliano na str. 479 označeno kot kraj severozahodno od Tržiča, v smeri proti Gradišču. Utricularia minor: Slovenija, Ulaka na Bloški planoti, 0252/2; v plitvi lužici, 740 m. Leg. & det. A. Martinčič. Nova nahajališča ranljive vrste. - Slovenija: Zakraj na Bloški planoti, 0253/1; plitva lu ica v združbi Schoenetum nigricantis, 770 m' Leg. & det. A. Martinčič. V istem kvadrantu je še nahajališče Staro volčje. - Slovenija: Logarji v Mišji dolini, 0153/4; plitva lu ica v zdru bi Schoenetum nigricantis, 520 m. Leg. & det. A. Martinčič. V istem kvadrantu je še nahajališče pri vasi Kaplanovo. Veratrum nigrum: Slovenija, dolina Idrijce, 9849/4 (UTM VM10), strma dolomitna pobočja Sv. Ivana, tako nad Idrijco kot nad stransko dolino Sevnice, 250-400 m n. m., Ostryo-Fagetum, Arunco-Fagetum. Det. J. Bavcon & L Dakskobler, 30. 4. in 7. 8. 1997, popis avtorjev. Dopolnili k arealni karti (Biol. vestn. 40 (3-4): 15). - Slovenija, Cerkljansko, 9849/4 (UTM VM11), ob poti na Rodne, dolomit, 600 m n. m., Ostryo-Fagetum. Det. J. Bavcon & I. Dakskobler, 30. 4. in 7. 8. 1997, popis avtorjev. Veronica annagalloides: Slovenija, barje Jezerc pod Ostrim vrhom pri Logatcu, 0051/3; na plavajočem barju v vrtači, 490 m. Leg. & det. A. Martinčič. - Slovenija: pri Dolenji vasi blizu Ribnice, 0254/4; na barju v združbi Caricetum limosae, 480 m. Leg. & det. A. Martinčič. Prvo nahajališče vrste v DN fitogeografskem območju. Vicia orohoides. Slovenija, Zgornje Posočje, 9848/1 (UTM VM01), severno pobočje Kozlovega roba pri Tolminu, 360 m n. m., dolomit z roženci, Arunco-Fagetum. Leg. & det I. Dakskobler, 25. 5. 1997. (cf. N. Praprotnik, ibid.: 112). Miscellanea ...___. _ OB 60-LETNICI PROF. DR. TONETA WRABERJA Rojen je bil 4. marca 1938 v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo. Od leta 1948-56 je obiskoval klasično gimnazijo in v letih 1956-61 študiral biologijo na ljubljanski Univerzi. 1961 je diplomiral, leta 1972 je doktoriral v Trstu z delom Contributo alla conoscenza della vegetazione pioniere (Asplenietea rupestria e Thlaspeetea rotundifolii) delle Alpi Giulie. Njegova prva služba je bila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je bil od leta i960 honorarni kustos, od leta 1961 kustos pripravnik in od 1963 kustos za botaniko. 1968 je bil imenovan za asistenta v Botaničnem vrai Univerze, leta 1972 pa za asistenta za predmet taksonomija rastlin na oddelku za biologijo BTF in postal tudi kurator herbarijske zbirke pri katedri. 1978 je postal docent za taksonomijo in fitocenologijo, 1984 pa izredni profesor, 1990 pa redni profesor. V samostojni Sloveniji je bil nekaj let prorektor za študentske zadeve. Strokovno se je izpopolnjeval 1961-62 v Montpellieru (SIGMA - Station internationale de géobotanique méditerranéenne et alpine). Študijsko je bil leta 1966 v Trstu, 1973, 1975 in 1976 pa v Londonu, kjer je obdeloval botanično gradivo, ki ga je zbral kot udeleženec 3. in 4. jugoslovanske odprave na Anapurno (1969) in Makalu (1972) ter odprave lesarskega oddelka BTF v Centralno afriško republiko (1976). V Nepalu je botaniziral s skupino študentov še leta 1996. Objavlja znanstvene, strokovne, poljudnoznanstvene članke in razprave s področja botanike in varstva narave, največ v revijah Biološki vestnik, Hladnikia, Proteus, Varstvo narave, Planinski vestnik in Moj mali svet. Njegovo botanično zanimanje je dediščina očeta Maksa, ki je študiral biologijo in leta 1933 postal prvi doktor s področja botanike na ljubljanski univerzi. Že kot desetletnemu dečku mu je oče iz kartona Unrinih paketov naredil prvo herbarijsko mapo in ga vodil s seboj po botanično-gozdarskih poteh in mu povedal prva rastlinska imena. V dijaških letih si je zgradil skalnjak, leta 1954 pa se je vrnil k herbarijskim mapam, ki ga še danes spremljajo na vseh poteh. Še pred diplomo se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Takrat je prof. Ciril Jeglič urejal in obnavljal alpski botanični vrt Juliana v Trenti in Tone Wraber je z njim sodeloval in mu pomagal. Ko je leta 1963 izšel Jegličev vodnik Alpinum Juliana, je mnogo podatkov in tudi besedila prispeval prav mladi kustos za botaniko. Kasneje je zavzeto skrbel za razvoj Juliane in tudi sam nabral marsikatero rastlino, ki še danes uspeva v vrtu. Kot muzealec je pripravil nekaj razstav. Leta 1963 je bila to razstava o zavarovanih rastlinah, ki jo je spremljal tudi vodnik Naše zaščitene rastline. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja (1966) je sodeloval pri razstavi o prvem kustosu Kranjskega deželnega muzeja. Leta 1968 je sprejel povabilo prof. dr. Ernesta Mayerja in se iz muzeja preselil na Univerzo, kjer je uredil herbarijsko zbirko LJU in se kmalu posvetil pedagoškemu delu s študenti najprej kot asistent, kasneje pa kot univerzitetni učitelj. Njegovo znastveno in strokovno delo je spleteno iz mnogih razprav in člankov, ki so objavljeni v domačih in tujih publikacijah. Ukvarja se predvsem s floristiko, taksonomijo in fitogeografijo slovenskega ozemlja ter z zgodovino botanike na Slovenskem. S predavanji se je udeleževal kongresov in simpozijev doma in v tujini. Sodeloval je pri obeh izdajah določevalnega ključa Mala flora Slovenije (1969,1984), pri tretji izdaji pa je soavtor. Vsa leta je bil aktivno vključen pri naravovarstvenih prizadevanjih in pripravljal gradiva za najrazličnejše naravovarstvene zakone in odloke. Skupaj s P. Skobernetom sta v letu 1989 pripravila Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. V decembru istega leta sta v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravila razstavo z istim naslovom in ob tej priložnosti je PMS Tonetu Wraberju podelil Zoisovo priznanje za dolgoletno sodelovanje s kustodiatom za botaniko, za njegovo strokovno pomoč in dragocene nasvete. Pomembno in dragoceno je tudi njegovo delovanje pri popularizaciji botanične znanosti in njegova poljudna dela. Omenila sva že Naše zaščitene rastline (1963). V letu 1967 je izšla zloženka Gorsko cvetje, leta 1976 pa vodnik Trenta. V letu 1980 je prevedel in dopolnil Alpsko floro (Hegi, G. & H. Merxmuller, H. Reisigl), skupaj z M. Lovko pa sta prevedla in priredila Alpsko cvetje (Lippert, W, 1987). Dopolnil je tudi prevod Alpske rastline nad gozdno mejo (Lippert, W., 1990) in prispeval besedilo za fotomonografijo Rože na Slovenskem (Pintar. L., 1990). Skupaj z A. Seliškarjem sta napisala Travniške rastline na Slovenskem (1986). V letu 1989 so izšle Rastline od Krasa do morja, v letu 1990 pa Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. S posebno ljubeznijo in izostrenim občutkom za dobro pisanje je 8 let urejal revijo Proteus (1979-1987), ki je v tistem obdobju dobila poseben pečat in ugoden odmev med bralci. Ob 40. letnici izhajanja Proteusa je leta 1977 dobil odlikovanje predsednika republike za že tedaj velik prispevek popularizaciji naravoslovne znanosti.Tudi sicer so številni botanični prispevki Toneta Wraberja v Proteusu in drugih revijah prava poslastica za bralca in jih lahko vključimo med klasično slovensko visoko strokovno poljudno literaturo. Pri Enciklopediji Slovenije pa je član glavnega uredniškega odbora in pisec mnogih gesel, prav tako pa je sodeloval pri pisanju univerzitetnih in srednješolskih učbenikov. V letu 1986 je bil pobudnik srečanj slovenskih poklicnih in ljubiteljskih botanikov in je bil prvi urednik glasila Hladnikia, revije Botanične sekcije Društva biologov Slovenije, pri novo ustanovljenem Botaničnem društvu Slovenije pa je predsednik znanstvenoraziskovalnega odbora. Ogromno znanja in izkušenj je skritih v delih njegovih botaničnih kolegov, ki jim nesebično pomaga z nasveti ali jim je mentor pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Pri tem je posebej pomembno njegovo enciklopedično poznavanje botanične literature od najstarejše do sodobne in široko razpredeno sodelovanje s kolegi v tujini, ki ga cenijo kot izrednega poznavalca slovenske, balkanske in tujerodne flore. Botanični kolegi Tonetu Wraberju ob okrogli obletnici iskreno čestitamo in mu želimo zadovoljstva pri pedagoškem delu in uresničitev vsaj najpomembnejših zamisli pri raziskovalnem delu. Biografski podatki so povzeti iz: Bogel, M., 1986: Wraber Tone. Slovenski biografski leksikon. 4 (14): 722-23. Bajt, D., 1995: Pogovor s Tonetom Wrabrom. Intervju. Nova revija. 14 (155): 76-90. Nada Praprotnik & Andrej Seliškar Radovan Domac: Flora Hrvatske V založbi Školska knjiga v Zagrebu je 1994 izšel določevalni priročnik zagrebškega botanika in upokojenega univerzitetnega profesorja Radovana Domca Flora Hrvatske, ki ima svoj začetek že v letu 1950. Tedaj je namreč v Zagrebu izšlo delo Flora za odredivanje i upoznavanje bilja, s katerim je R. Domac želel napisati določevalni ključ za območje celotne tedanje Jugoslavije. Vendar se je že tedaj omejil na vrste, ki rastejo v vseh nekdanjih republikah, ter jim dodal še endemite in nekatere druge fitogeografsko pomembne vrste, zaradi česar je bila upoštevana le nekaj več kot polovica flornega bogastva nekdanje Jugoslavije. Zaradi tega je bilo delo kot priročnik za določanje jugoslovanske flore uporabno v le precej omejenem obsegu; na pomanjkljivosti za ozemlje Slovenije je izčrpno opozoril E. Mayer (Proteus 13: 239-241,1951). Določevalni priročnik v "našem" (hrvaško-srbskem) jeziku pa je vseeno koristno zapolnjeval veliko in skoraj vsejugoslovansko praznino in tako ustregel nič manjši potrebi, saj je določevalni ključ imela le Slovenija (A. Piskernik 1951), tako da je avtor delo predelal. Kot Ekskurzijska flora Hrvatske isusjednihpodručja je izšlo v Zagrebu leta 1967. Po avtorjevih besedah so bile v njem upoštevane vse na Hrvaškem rastoče praprotnice in semenke., še vedno pa je bilo navedeno tudi njihovo morebitno uspevanje v kateri od tedanjih republik, pri čemer je avtor delno upošteval Mayerjeve pripombe. Kolikor nam je znano, je na zadevne pomanjkljivosti za Makedonijo v tej izdaji opozoril bitolski florist A. Todorovski (samozaložba, 2. XII. 1967). Tudi te pripombe so padle na plodna tla, saj jih je Domac upošteval v novi izdaji dela, ki je 1972 izšlo pod naslovom Mala flora Hrvatske isusjednih područja in bilo nato še trikrat ponatisnjeno, zadnjič 1989. Končno je 1994 izšla Flora Hrvatske, v kateri avtor obravnava izključno praprotnice in semenke na hrvaškem ozemlju, izpušča pa seveda podatek o njihovem pojavljanju v republikah nekoč skupne države. Šele v tej izdaji se je avtor odločil za popolno hrvaško imenstvo rodov in vrst (v izdaji iz leta 1950 je manjkalo prvo in drugo, v nadaljnjih pa so bila navedena le hrvaška imena za rodove), kar je pri slovenskih določevalnih priročnikih samoumevno že od prvega slovenskega, žal nedokončanega določevalnega dela (Glowacki & Poljanec, 1912-1913). Avtor je delo moderniziral tudi taksonomsko in nomenklaturno. Ključem za družine likopodiat, praproti, golosemenk ter dvo- in enokaličnic sledijo oznake družin ter rodovni in vrstni ključi. Tako je nastala lična knjiga 504 strani, prav priročna, da jo vzameš s seboj na obisk hrvaških praprotnic in semenk. Avtorjevemu taksonomskemu pristopu se da pritrjevati ali pa mu tudi oporekati. Domac pojmuje v širokem obsegu nekatere rodove, ki jih zdaj večinoma delijo na dva ali tudi več manjših. To velja npr. za rod Arabis, od katerega že "od nekdaj" upravičeno odcepljamo rod Cardaminopsis, in podobno tudi v primerih Aichemilla/Aphanes, Corydalis/Pseudofumarm, Draba/Erophila, Fagopyrum/Fallopia, Galium/Cruciata, Genliana, Gentianella Hutchinsia (recte PritzelagdVHornimgia/Hvnienolobus, Laniium/Galeobdolon, Linaria/Cymbalaria, Pyrola/Moneses/Ortbiha. Stellaria/Pseudostellaria, Veronica/Paederota/Pseudolysimachion in se katerih. Še bolj kot taksonomija rodov je podviiena subjektivnemu pogledu taksonomija vrst, zaradi česar naštevanje posameznih primerov ni posebej produktivno. Že E. Mayer (1. c.) je ob primeru vrste Aquilegia vulgaris opozoril na to, da v /fo/vprecej pogostna oznaka "obuhvata nekoliko/vise oblika" ni vedno na mestu; v tem primeru bi na Hrvaškem kazalo upoštevali vrsto Aquilegia nigricans, kar pa se v vsem dolgem obdobju od lela naprej ni zgodilo. Da je Domač v vseh izdajah svoje Flore Hrvatske taksonomsko očitno zavestno konservativen, priča že primer "njegovega" rodu Drypis, pri katerem v svojem določevalnem ključu ves čas razlikuje dve samostojni vrsti, sicer (v razpravi o meliščni vegetaciji Biokova /1957/ in v Evropski flori /1964, 2. izdaja 1993/) pa zagovarja eno vrsto z dvema povrstama. Kljub temu, da gre za (edini) določevalni ključ hrvaških praprotnic m semenk, v njemod avtohtonih taksonov manjkajo npr. Alyssurn montan um subsp. plus can escens (=Alyssum samoborensé), Aristolochia lútea, mnoge vrste rodu Aspcrula, Botrychium matricariifolium, Campanula poscbarskyana, C. velebitica (ta se najbrž "skriva" pod imenom C. rotundifoliá), Carlina ñumensis, C macrocephala, Crocus malyi, Gagea spathacea, Gentianella liburnica, Geranium dalmalicum, Globularia alypum, Knautia fleiscbmannii, Ligularia sibirica, Moehringia tommasinii, Piluhiria minuta, Pkmtago argen tea subsp. liburnica, Pseudolysimacbion barrel ¡en, P.pallens, Staehelina dubia, Valeriana elongata in drugi. (Kar zadeva vrsto Staehelina dubia, Trinajstič in Pavletič /1989/ domnevata, da je njeno pojavljanje /Istra/ nastalo zaradi človekove dejavnosti, vendar naj pripomnimo, da to ni edini primer pojavljanja zahodnosredozemskih vrst v tem prostoru. Mednje sodita npr. Carlina macrocephala in PHularia minuta. ki obe dokazano rasteta v Kvarnerju. Domač dokaj mačehovsko obravnava adventivne vrste in tako ne navaja npr. vrst Artemisia verlotiorum, Astersquamatus, takšnih vrst rodu Bidens. Impatiensglandulifera, Salpichroa origanifolia, Senecio inaequidensm še drugih, od katerih so vsaj nekatere že stalna sestavina (tudi) hrvaške flore. °Po drugi strani pa na Hrvaškem ne rastejo v Flori Hrvatske sicer upoštevani taksoni Campanula linifolia, Cerastium sonticum, Dianthus sternbergii, Geranium argenteum, Hutchinsia alpina, H. brevicaulis, Paederota lútea, Papaver alpinum, Pbyteuma comosum, Rhodothanmus chamaecistus, Viola zoysiim Waldsteinia remata, ki ozemlja Hrvaške bodisi ne dosežejo bodisi ga preskočijo. Tudi vrste Heliosperma glutinosum na Hrvaškem ni ker je to endemit Gorenjske v Sloveniji. Euphorbia saxadlis je endemična v Spodnji Avstriji, na Hrvaškem pa jo "nadomešča" v Flori Hrvatske sicer upoštevana E. tri flora subsp. triflora, kakor bi tudi namesto vrste Crepis jacquiniimorala biti navedena vrsta C. kerneri. Zaradi vseh teh ugotovitev se zdi, da je avtor, kljub nad 4 desetletjem, ki so pretekla od prve izdaje njegovega dela, premalo sledil dosežkom hrvaških (v nekaterih primerih pa tudi slovenskih in drugih) floristov ali pa se mu ni zdelo vredno, da bi jih upošteval. Pri rodu Degenia pogrešamo oznako o njegovi endemicnosti, kar pa je - povsem upravičeno - navedeno pri kvarnerskem endemitu Phyllitis hybrida. Čeprav je endemičnost pomembna lastnost kakega taksona, je Domač vse prevečkrat ne omenja. Čas cvetenja ni naveden, čeprav je to koristen podatek. Zares pa pogrešamo podrobnejši prikaz razširjenosti posameznih taksonov znotraj Hrvaške. Pri mnogih od njih je sicer navedeno, da se pojavljajo bodisi v predgorju, gorah ali pa v Sredozemlju, vendar ni podrobnejše razlage o mejah teh območij. Za boljšo vednost o posameznih rastlinah bi bilo koristno, če bi avtor njihovo razširjenost prikazal po fitogeografskih ali pa vsaj zemljepisnih enotah. Od teh zadnjih so npr. Dalmacija, Istra, Kvarner, Hrvaško Primorje, Gorski Kotar, Velebit, Hrvaško Zagorje ali Slavonija splošno znane in bi jih kazalo uporabljati vsaj pri manj razširjenih rastlinah, kot je to avtor - a čisto izjemno - storil pri vrstah Degenia velebiticam Sibiraea croatica, ko je napisal, da rasteta na Velebitu, pri zvončici Campanula linifolia subsp. justiniana, ki jo posebej navaja za Učko, vrčici Edraianthus pumilio (Biokovo) in dveh vrstah jelenovih jezikov {Ph. hybrida - Kvarner, Hrv. Primorje; Ph. saglttata - Kvarner). Flora Hrvatske Radovana Domca gotovo predstavlja v mnogih pogledih uspel in že dolgo uveljavljen priročnik za spoznavanje hrvaških praprotnic in semenk, mislimo pa, da bi se ga dalo v marsičem tudi še izboljšati. V času, ko eksperimentalne vede močno prevladujejo, obenem pa spet in vse bolj pridobiva na pomenu tudi vednost, ki se veže na pojem biodiverziteta, sta vsaj relativno upoštevanje sodobnih taksonomskih, v vsakem primeru pa floristično povsem natančnih podatkov condiciosine qua non vsakega flornega dela. Ne smemo tudi pozabiti, da je Flora Hrvatske za tuji svet edini sodobni taksonomsko zaokroženi vir o bogastvu flore praprotnic in semenk hrvaške države. Tone Wraber Posvetovanje o razmejitvi (sub)mediteranskega in srednjeevropskega rastlinstva v Sloveniji Botanična sekcija Društva biologov Slovenije je na pobudo prof. dr Toneta Wraberja 10. maja 1997 v Biološkem središču v Ljubljani organizirala Posvetovanje o razmejitvi (sub)mediteranskega in srednjeevropskega rastlinstva v Sloveniji. Srečanje je vodil prof. dr. Andrej Martinčič. Prispevek prof. dr. Toneta Wraberja Dosedanje razmejitve (sub)mediteranskega in srednjeevropskega rastlinstva v Sloveniji je bil zgodovinski pregled najrazličnejših razdelitev tega prostora. Prof. dr. Andrej Martinčič je govoril o Kriterijih za omejitev (sub)mediterana. Dr. Mitja Zupančič je govoril o (Sub)mediteranskem flornem elementu v gozdnih združbah submediteranskega flornega območja Slovenije, doc. dr. Mitja Kaligarič pa o Razmejitvi (sub)mediteranskega in srednjeevropskega rastlinstva v luči suhih travišč. Referate je zaključil mag. Andrej Seliškar s prispevkom (Sub)mediteranski florni element v traviščnih združbah submediteranskega flornega območja. V zanimivih diskusijah so se kresala različna mnenja. Zaradi zapletenost i problematike jasne odločitve pravzaprav ne more biti. Posvetovanje pa nas je prepričalo, da so taka druženja potrebna in koristna, čeprav so brez končnega rezultata. Nada Praprotnik 12. srečanje slovenskih botanikov Slovenski botaniki smo se srečali na svojem 12. srečanju 15. novembra 1997. Srečanje je vodil prof. dr. Tone Wraber. Kustodinja za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije dr. Nada Praprotnik je predstavila Bakhasarja Hacqueta in njegovo delo Plan te e alpinae carmolicae. Peter Skoberne (Uprava Republike Slovenije za varstvo narave) je govoril o Evropskem varstvu narave ter o nalogah in možnostih slovenske botanike. Sonja Škornik s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je predstavila Suha travišča severovzhodne Slovenije, dr. Andraž Čarni (ZRC SAZU) pa Termofilno vegetacijo na pohojenih tleh. V popoldanskem delu srečanja je doc. dr. Mitja Kaligarič s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru predstavil Botanične raziskave vrelcev ogljikovega dioksida v Ščavniški dolini. Valerija Babij, mag. Andrej Seliškar, dr Darinka Trpin in dr. Branko Vreš, botaniki z ZRC SAZU, so predstavili Floristično in vegetacijsko podatkovno bazo (FLOVEGSI). Njihov kolega fitocenolog Boško Čušin je ob diapozitivih govoril o Florističnih zanimivostih iz Breginjskega Kota, dr. Marko Accetlo pa o taksonu Carex depauperata, novi vrsti za floro Slovenijo. Predavateljski del srečanja je s projekcijo svojih diapozitivov zaključil zdravnik iz Bolnišnice v Mariboru dr. Matej Lipovšek: Od tu in tam iz naših krajev. Naše vsakoletno druženje smo zaključili s pogovorom o nekaterih problemih naše botanične srenje. O problematiki Botaničnega vrta v ■ Ljubljani je govoril njegov vodja dr. Jože Bavcon. Udeleženci srečanja smo ii podpisali izjavo, s katero pozivamo ustrezne ustanove, da čimprej uredijo I status vrta, njegovo redno financiranje, ga kadrovsko okrepijo in nadaljujejo 1 z deli v novem vrtu pod Rožnikom. | Nejc Jogan pa je predlagal, da čimprej ustanovimo svoje strokovno |j društvo, ki bo usklajevalo in usmerjalo precej razdrobljeno delovanje ] slovenskih botanikov. !j Nada Praprotnik Oblikovanje slik in tabel - Slike so črtne, pripravljene z računalniško grafiko m kontrastno natisnjene ali narisane s tušem. Izjemoma pridejo v poštev tudi kontrastne fotografije. Na slikah so narisane tudi dolžinske enote (grafična merila) v obliki "I S mm" tn brez nadaljnjega razčlenjevanja. Na sestavljeni sliki mora biti jasno, na katere dele sekatera dolžinska enota nanaša. Na zemljevidih je poleg grafičnega merila nedvoumno označena tudi smer severa z "N" Če je slik več so zaporedno oštevilčene z arabskimi številkami, na sestavljenih slikah pa posamezni deli s črkami; tabele prav tako oštevilčimo z arabskimi številkami, a neodvisno od oštevilčenja slik. Pod vsako sliko ali tabelo je pojasnjevalni tekst v slovenščini in angleščini (npr SI. 1; ..., Fig. 1; .,.), v besedilu pa se slike oz. tabele omenjajo kot si. 1, si. 2a, tab. 1... Pojasnjevalno besedilo k slikam in tabelam se doda v besedilu čisto na koncu, na robu natisnjene kopije besedila pa se označi, v katerem delu naj bi bila slika ali tabela. Najbolje je, da so slike pripravljene tako velike, kot bodo kasneje v reviji. Enostavne tabele lahko oddate kar na disketi, zapletenejše pa oddajte tako pripravljene, da jih bo mogoče kot slike vključiti v tekst. Floristične notice - V tej rubriki objavljamo tako ali drugače zanimive floristične najdbe, predvsem z območja Slovenije, le izjemoma tudi nove vrste za slovensko floro (te je smisel-neje podrobneje predstaviti v samostojnem članku, ki vsebuje tudi slike in diagnozo obravnavane vrste). Obseg prispevkov naj ne bo prevelik, načeloma ne več kot pol strani. Popolno znanstveno ime obravnavanega taksona (brez citiranega vira in letnice) predstavlja naslov prispevka. Sledi kratka pisna oznaka pomena najdbe (npr. "Potrditev več desetletij starih navedb za Belo krajino." ali "Nova nahajališča redke vrste") v slovenščini in angleščini, tej pa sledi navedba novih nahajališč po vzorcu: 9559/1 (UTM WM44) Slovenija: Štajerska, Pohorje, Frajhajm nad Šmartnim na Pohotju, pn kmetiji Vošnik, 900 m s. m.; suhe košenice. Leg. D. NagliČ, 5. 7.1987, det. M. Ristow, 7. 7. 1987 (LJU XXXXXX). Tem navedbam sledi komentar z obrazloživijo pomena najdb in ostalimi pripombami. Literaturne navedbe se navaja po bibliografiji v Rdečem seznamu (T. Wraber & P. Skobeme, Varstvo Narave 14-15), dodatne literaturne vire pa doda za komentarjem. Na koncu vsake notice je s polnim imenom podpisan njen avtor. Recenzije - Naslov recenzije je naslov recenziranega dela po vzorcu citiranja literature z dodatnimi podatki o vseh avtorjih (če so trije ali jih je več), prevajalcu, številu strani in ceni. Za razliko od siceršnjega citiranja literature najprej navedemo polni naslov obravnavanega dela. Recenzije naj ne presegajo ene strani natisnjenega besedila. Oddaja besedil Besedila naj bodo oddana na disketi (3,5" ali 5,25") za PC in sicer oblikovana kot ASCII datoteke ali s katerim od bolj uporabljanih urejevalnikov (Word, Wordstar, Word for Windows...), uporaba vrste in verzije urejevalnika pa naj bo posebej navedena. Poleg diskete morajo pisci oddati še dve jasno čitljivi kopiji besedila, natisnjeni enostransko na belem A4 papirju, z dvojnim razmikom, z nepotiskanimi robovi, širokimi vsaj 3 cm, vsaka stran naj ima v glavi napisano ime avtorja in zaporedno številko strani (v zvezi z načinom tiska glej "Oblikovanje besedil"). Če besedilo ne bo oddano na disketi, bo pisec moral plačati pretipkavanje. Po recenziji oddanega članka bo avtor prejel nazaj odtise z morebitnimi pripombami, na podlagi katerih naj v roku 14 dni predela besedilo in predelan članek vrne uredniškemu odboru.