KATOLIŠK CEKKVEN LIST.
,,Danica" izhaja vsak petek na celi poli, i tiskaruici sprejemana za celo leto 4 gl.	in velja po pošti ; , za pol leta 2gl.,	za celo let«. 4 <dd. <X) kr., /.a pol leta 2 gl. 40 kr., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik,	za ¿etert leta 1 gl ki. izide „Danica* dan poprej.
Tečaj XXXVII.	V Ljubij	a ni, 16. vel. travna. 1884.	List 20.
Cvetlica.
Prelepo obravnava preč. gosp. misijonar v Šeu-klavžu tvarino, ktero je za Šmarnice odločil, namreč: „M arija Božji ver t." Pojasuoval je v pervih pre-mislikih prav določno, kaj da je vert, kakošen mora biti, kaj je treba v njem zasaditi, kaj iz niega iztrebiti, kako ga varovati in ograditi. Potem pa je jel posamezno popisovati njegove predmete. Prav izverstuo je obravnaval „drevo" sploh, njegovo moč zoper viharie (stanovitnost) itd., čudovito lepo je popisoval „palmo." „vinsko terto." Vsako je obračal na Marijo, pa ua to. da moramo tudi mi si v seree saditi take častitljive drevesa, njih cvet, sad, njih lastnosti si pridobiti. V ponedeljek. 12. t. m., je imel cvetlico sploh in govoril je po priliki tako-le: Premišljujmo uecoj cvetlico. Ne moremo si misliti, da je lepo brez cvetlic. Nahajamo pa jih ne le samo na vertu, ampak povsod: po hribih, dolinah, po divjih samotah, po temnih logih. Lahko si vender mislimo vert tudi brez cvetlic, niso tedaj k vertu cvetlice bistveno potrebne, ter ne vemo skor, ali so cvetlice zarad vcrta. ali vert zarad cvetlice. Kje namreč niso cvetlice? Kjer je veselje ali žalost, povsod nahajamo cvetlice.
Prašati bi utegnili, kakošen namen imajo cvetlice? Ne more se reči. da so potrebne, da bi se brez njih biti ne moglo; tudi ne moremo terditi. da so ravno k o-r i s t n e za človeško življenje. Pač pa so v e d r i 1 u e, razve-selivne, vsakemu prijetne, kjer kak praznik, kako obhajanje. tam se povsod nahajajo cvetlice. Če otrok cvetlico zagleda, jo uterga, če jo le more doseči, in se z njo igra. Z njimi se raduje odrašena mladina, jih goji in se z njimi ponaša. Cvetlice ženina, nevesto spremljajo k altarju; krasijo novega mašnika, ko gre pervikrat obhajat nove zaveze visoko Daritev. Za godove in druge slovesne prilike se šopki podajajo v znamnje, da ga hočemo počastiti, komur ga darujemo. Junak ima za svoje znamnje rudečo, pesnik belo lavoriko. Tudi staro oko se zasolži, ko vidi ovenčanega svojega otroka. Ko se imenitno delo, poslopje doverši, mu verhunec venec olepšuje.
Ne le spomiadne nove cvetice, ampak tudi suhe, vele bude razne spomine. Sprehaja se starček in zagleda suho cvetko; kake spomine iz mladih let mu budi. kako mu zarad roarsikterih dogodb solze oči zalivajo, ko morebiti misli na perve leta, ko je še srečno in mirno živel s svojo ženo med še dobrimi otroci. Cvetlice nas
tudi še na mertvaškem odru pokrivajo: tudi še v grob sipljejo svojci vence in cvetice na svoje ljube in drage ranjce. Cvetlice tedaj so drage in priljubljene vsaki starosti in vsakemu stanu.
Ce pa vender niso potrebne in tudi nepogojno koristne ne. s kakošniin namenom, čemu jih je Bog stvari 1 ? Viditi je. da ravno zarad vedrila. za poveseljevanje človeku. Po grehu namreč je zemlja imela človeku ie teruje in osat roditi. Pa Gospod Bog se je usmilil ter zasadil tudi cvetlice kakor v tolažbo zagrešenemu človeku po zgubljenem raju; med ternjem rastejo tudi lilije, da naj se zemlja zopet nekako spreminja v sveti raj: podelil nam je Bog cvetlice, da naj solzua dolina iz pušave zopet v lep vert se spremiuja. Pričakuje pa Gospod Bog tudi. da naj se naše puste serca v lep cvetlični vert spremene. Kako pa hočemo to početi, kako delati? -Kakor lilija med ternjem. je moja prijatlica med hčerami."
Niso tedaj cvetlice zastonj na svetu. — toliko manj. ker si tako prelepe nauke iz njih posnemamo, da bode tudi naše serce cvetlikovec. cvetlični vert. Kakošen pomen ima tedaj za nas cvetlica?
Cvetlice so na pervo znamenje priserčne zaupljivosti v Boga. Pobit in žalosten je dostikrat človek, u. pr. v pomanjkanji, v revšini. in si ne ve pomagati, ne tolažiti se. Kako lepo pa ga Gospod tolaži s cvetlicami: -Lejte lilije na polji; ne predejo in ne tkejo: pa vam povem, še Salomon v svojem veličanstvu ni bil tako oblečen, kakor izmed njih ktera." In kako lepo so te cvetlice oble-čeue! Božja dobrotna previdnost skerbi zanje. To pa se ne sme tako razlagati, kakor da bi ne bilo treba delati; delati mora vsak, tudi višji stanovi, ki se lepo oblačijo po Salomonov»»: če nimajo sami dela. naj delajo za ubožne, za cerkev itd. V kolikih mukah in težavah v olMiOletih vsega svojega življenja je bila cvetlica Marija; in lejte: lepa zaupljivost v dobrotljivega Boga je nikoli ni zapustila; velikrat v britkosti bi bila utegnila biti maloserčna, ker veliko ji je bil Bog naložil; pa kakor pohlevna rožica je vse hudo voljno prenašala
Cvetlica nam je dalje znamenje jasnosti, zadovoljne vesoljnosti. Je nemara cvetlica žalostnega, mračnega obličja? Ne. Ali ni n. pr. lilija sama podoba dobrovolj-nega veselja? Le poglejte jo. kako krotko, zadovoljno stoji na svojem mestu. Ko pa dobrotljivi /veličar govori o lilijah, meni neke posebne jutrove cvetlice; Ki niso bele, kakor naše. temuč imaj) zarijasto barvo, tako da od
daleč v njih odsevajo vse razne barve premile mavrice in torej človeško oko silno razveseljujejo. (V dolino Je-rihunsko blizo Jordana n. pr. se z bližnjih višav vidi kakor nekako morje samih pisanih cvetlic in je v resnici veselo in čarovno za oči.) Cvetlice sploh, kakor lilije posebej, so res podoba priprostega, poštenega veselja.
Taka cvetlica je bila Marija. Sej je vedila besede: „Veselega služabnika ljubi Gospod." Ne moremo si sicer misliti, da bi ona nikoli ne bila žalostna, nikoli se ne jokala; \emo pa, da ona jih je na tisuče razveselila, ker ona je „začetek našega veselja." Ali more tudi zares žalosten biti, kdor ima v sercu sladki mir? Ne. Ali more gospodar biti vesel služabnika, kteri se vedno otožno, žalostno derži ? Ne. „Veselite se. zopet vam pravim, veselite se;" to so besede večne Resnice. Podučljivo je, kar se bere o cesarju Avgustu. Imel je zraven sebe dva pesnika: Virgilija in Horacija. Eden je nekje vedno ječal. drugi pa vedno jokal. Tedaj je Avgust o neki priliki to-ie rekel: „Pač žalostno je, da moram sedeti med ječanjem in jokaujem."
S tem je pač naznanil, da bi bil bolj vesel med cvetlicami, kakor pa med čmernima pesnikoma. Bi bili mar starši veseli, ko bi njih otroci bili vedno dolgočasno žalostni, otožni, ko bi mermrali, ali pa nič ne govorili? Ali bi ne razžalili tudi mi Boga, ako bi se do njega obnašali le merzlo in nevšečno, ko bi ga imeli le za očma in ne za najboljšega Očeta, kar je res, kakor je rečeno: Ne imenujte si na zemlji očeta, ker vaš Oče je v nebesih.
Cvetlica je pa tudi podoba hvaležnosti. Ona iz matere zemlje izraste, iz zemlje serka svoj živež, na zemlji stoji in raste. Zat3 je pa zemlji hvaležna, proti zemlji se obrača, zemljo pokriva, ji senco dela ter jo spoznava za svojo dobrotnico in mater. S svojim stebelcem, s perjem in cvetjem se pa tudi obrača k solncu, po kterem dobiva svitlobo, gorkoto, živež iz zraka; zopet znamnje cvetličine lvaležnosti. Ozrimo pa se na pravo cvetlico, na Marijo, kako je ona bila Bogu hvaležna za vse ji dodeljene dobrote! To nam častitljivo kaže njena pesem „Magnifikat," v kteri v silni radosti za tolike in tolikošne ji dodeljene milosti, prednosti in dobrote z veličanskimi besedami Boga hvali. Učimo se od te rajske cvetlice Bogu hvaležni biti, in ne mislimo, da je Bog kje dolžan nam storiti, kar hočemo, nam zdravje, premoženje in drugo nam drago ohraniti. Ni, da bi to moral storiti. Poglejmo le v bolnišnice, ali ne stanujejo po njih žalost, britke bolezni? Ali bi ne znalo tudi nas to zadeti? Ne bodimo torej prevzetni, ampak Bogu serčno hvaležni za vse, kar nam deli, kar nam dobrega ohrani!
Cvetica je podoba suažnosti, čistosti. Vertnar vsadi seme v umazano zemljo, in lejte kako lepa, snažna klica požene in priraste iz zemlje. Kdo bi mislil, da iz černe, umazane persti bo kaj tako čistega, lepega, snažnega prirastlo? Zares, še Salomon v svojem veličastvu ni bil tako oblečen, kakor ktera teh cvetlic. Tako čista, pre-čista cvetlica je bila Marija Devica. „Vsa lepa si, moja prijatljica, in madeža ni v tebi." Vsakemu je znano, kako sveto je živela cvetlica Marija, kako skerbna bila za varstvo svoje duhovne lepote .... Nauk, kako se je Marijinim otrokom ravnati po tej paradiški Cvetlici.
Cvetlica je podoba zadovoljnosti, krotkosti, ponižnosti. skromnosti, zatajenosti. Cvetlice rastejo ne le po verteh in prijetnih krajih, ampak tudi po samotah, po gorah, po potih, med ternjem, kamor koli jih je posadil dobri Stvarnik, ne žele ai drugam. Ali kdaj je bila kaka cvetlica drugi zavidna zarad lepši barve, mladosti, perja, sadu? Nji je enako všeč. če je na samem, kamor še nihče ni stopil, ali če jo ljudje občudujejo; zadovoljna je z vsem, ne toži, če jo kdo pohodi, ostane enakomerna,
če jo kdo graja ali hvali. Ali ni bila taka cvetlica ravno Marija? So li judje vedili, da med njimi živi najbolj oblagodarjena Devica celega naroda, vesoljnega sveta? Ni želela, da bi bila drugim zDana, od njih hvaljena, sloveča med narodom. Enako ponižna je bila pred Bogom. „Dekla sem Gospodova." Kakor cvetlica cvete brez šuma umre brez glasu, tako je Marija živela natihoma, v ponižnosti in krotkosti. In ker ni iskala pred svetom slave, jo je pa Bog obdaroval in ji dal ime, ktero je čez vse imena njenega spola in rodu. — Pojdi tedaj tudi ti, glej cvetlice na polji, vsadi si jih v vert svojega serca, uči se od njih živeti bogoljubno, ves zaupljiv v Boga, hvaležen za dobrote, v čistosti in vsi dušni lepoti, v krotkosti, ponižnosti, sveti zadovoljnosti, da bodeš tudi ti kdaj presajen za vselej v rajski vert. ..
Premišljevanja in molitve za vse stanove.
Spreobernjenje življenja. Novi človek, a) Varuj se hudega!
Ce je naše serce z božjo pomočjo predelano, pre-drugačeno in prestvarjeno, se mora to spreobernjenje tudi v zunanjem kazati. Zakaj brez poboljšanja življenja ni odpuščanja, brez odpuščanja je ni sprave z Bogom. Kerščanski spokornik mora po svojem spreobernjenji biti ves drugačen, kot popred. Grehov, ktere je popred delal, se mora varovati; za čednosti, kterih popred ni imel, si mora prizadevati; ali z drugimi besedami: starega Človeka mora sleči in novega obleči, kakor piše sv. Pavel Efežanom (4, 22—29): „Slecite, kar tiče poprešnje življenje, starega človeka, in oblecite novega, kteri je po Bogu vstvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Zate-gavoljo opustite laž; če se jezite, nikar ne grešite. Kdor je kradel, naj ne krade več, temuč naj raji pridno dela s svojimi rokami, da bo imel kaj podeliti potrebnemu. Nobeno hudo govorjenje naj iz vaših ust ne pride!" In Kološanom: (3, 9, 10): „Nikar ne lagajte eden drugemu, slecite starega človeka z njegovimi deli, in oblecite novega, njega, ki se ponovi v spoznanji, po podobi tistega, ki ga je vstvaril!" In zopet Rimljanom: (13. 13.): „Verzimo tedaj od sebe dela teme, in oblecimo orožje svitlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevošljivosti, ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa!"
Kar tukaj sv. Pavel tirja od nevernikov, ki so se od malikvavstva h keršanski veri spreobernili, to velja tudi od kerščanskega spokomika, ki se hoče spreoberniti in resnično poboljšati. Pravo spreobernjenje in pobolj-šanje se pa kaže posebno na štiri strani: 1) da se spokornik varuje greha; 2) da se varuje grešne priložnosti; 3) da dela dobro, kar je pred opuščal, in 4) da svoje dolgove, kolikor mogoče, popravlja iu poravnava.
Po spreobernjenji se tedaj mora pravi spokornik naj pred varovati in ogibati grehov, ktere je popred delal. Kdor je lagal, ne sme več lagati; kdor je bil nezmeren v jedi in pijači, se ne sme več nezmčrnosti vdati; kdor je v nečistosti bil zapleten, mora vsako nečistost odložiti: kdor je bil v je^i, v kregu in sovraštvu, mora tem grehom slovo dati; kdor je klel, ne sme več kleti; kdor je opravljal iu obrekoval, mora to zanaprej opustiti; kdor je kradel, škodo, krivico delal, ne sme več krasti i. t. d. —; z eno besedo: naj je pred te ali druge hudobije počenjal, se jim mora po spreobernjenji odpovedati in jih nikdar več prostovoljno zopet ne storiti.
Molitev.
O Bog! zahvalim se Ti za Tvoje zveličanske nauke in za sveta napihovanja k poboljšanju. S Tvojo pomočjo sem sklenil speoberniti in poboljšati se. To pa ni drugač mogoče, kakor da priljubljene, zastarane in navadnostue svoje grehe odložim in za vselej opustim. Iz ljubezni do Tebe, moj Bog, dam slovo jezi, nečistosti, nezmernosti, pijanosti, krivičnosti in vsim drugim pregreham, v kterih sem bil dozdaj zapleten! Vem, o Gospod, da me zastarane pregrehe ne bodo z lepo pustile, da me bodo nazaj klicale, me nazaj vlekle; pa Ti, o Gospod! mi s svojo vsegamogočno guado pomagaj in z močno roko me k sebi in od pregreh proč potegni, če ne drugač, pa s silo, z nesrečo, z boleznijo! Vem, da je težko starega človeka sleči, železno srajco grešne navade odložiti; pa s Tvojo goado vse premorem! Ko bi ne bilo to mogoče, bi nam Ti tega ne ne bil naložil in zapovedal. Zato v Tebe zaupam, o Bog, in vekomaj ne bom osramoten Amen.
Teodor Ratisbon.
(Konec.)
Te novinke sv. Cerkve, t. j. Sijonske hčere, pa niso bile edine, ki so si prilastovale Ratisbonovo sKerb-Ijivost. Keršanske matere, zbrane v veliko bratovšino Marije, sklenjene s svetišem Sijonskim, so dajale Ratis-bonu veliko opraviti. Gosp& Josson pl. Bilhem namreč, ktere zgubo objokuje velika bratovšina, si je perva izmislila zbirati uektere matere k molitvi za spreober-njenje svojih otrok. Razodela mu je svojo misel, ko je bil prišel v Boulogne (Bulonj), kjer je imel shodnje pridige. Sprejel jo je Ratisbon z veseljem, ker srečnega seje štel, da mu je bila dana prilika vcepiti novo mladiko na vejo že močnega drevesa Sijonskega, delo, ki je bilo v tako bližnjem sorodu z nalogo Sijonskih hčeri. L. 1852 je bila gospa Josson po previdnosti Božji poklicana v Pariz, in takrat je svojo molitveno družbo izročila pod vodstvo Ratisbonovo, kteri je od tistega časa z veliko gorečnostjo to bratovšino razširjal. Začela se je v sercu ene keršanskih mater, torej je tudi sočutje našla v vsih materinskih scrcih. in od tod njeno silo naglo razširjanje. (Kako doDra bi bila taka molitvena družba tudi za slovenske matere, kterih sinovi tako pogosto zaidejo v žganjepivstvo, pretepe in druge napake, ki so s temi v zvezi.)
Naglo so se udje množili, čast. P. Teodor je pravila vravnal in dobile so poterdilo iz Rima. Kapela Sijonska je postala središe zbirališ, pri kterih je Ratisbon bil predsednik in njegova beseda se je zlijala kakor balzam na rane materinskih sere, bil jim je luč v pri-težnostih, moč v žalosti, tolažilo ob urah britkosti.
Veliko veselje je bilo zanj, ko je družba dobila predragi naslov matere bratovšiue s pravico pridruževati si kakor podružnice bratovšine iz tujih krajev. In posrečilo se mu je, da je število teh podružnic narastlo do 1.200 iz vsih strani sveta, ter je sto tisuč duš ze-dinjenih ene vere, enih moiitev, enega upanja in namena, namreč molitev mater za boljšanje, spreobernjenje lastnih otrok.
Dopadlo se je pa Bogu, v malo dneh narazen, k sebi poklicati obe veliki duši, kteri ste na zemlji svojo vero in darežljivost k vstanovljenju nadbratovšine zedi-novali. Z nebes pa jo nadalje še podpirate s svojimi prošnjami, in duh njenega vstanovnika ue bo nikoli nehal je poživljati, ne jenjalo njegovo serce je blagoslavljati.
Kakor je Ratisbon dojemal v starosti, se je njegovo djanje zedinovalo bolji na notranje. Pešale so mu naravne moči in ga silile razširjanje svoje gorečnosti vtesnovati. Dvajset poslednjih lét svojega življenja je posvečeval duhovnemu razvoju svoje družbe in vravnavi novicijata.
Umaknil se je bil svetu za zmeraj, in izhajal je le bolj za neogibne potrebe svoje službe. Molitev in delo je spolnovalo ves njegov čas, in da bi v sercih zapustil duh, kakoršnega je gojil, je spisal več obravnav o pobožnosti. Razun življenja sv. Bernarda (la Vie de Saint Bernard), pa vodil in pravil njegove družbe, imamo od njega še: Bukve keršanskih mater (Manuel des Mères Chrétiennes), Evangeljske mervice (Mietes Evangeliques), zbirko premišljevanj za vse dni v letu, in nektere druge délca, ki merijo posebno na pridobljenje izraelskih bratov.
Deset lét je bil vedno blizo smerti, in znano je, kako prečudno lepe zglede poterpežljivosti je dajal ves ta čas. Njegova duša se je bolj in bolj zedinovala z Bogom ; ustnice so se le še odpirale, da o Njem govoré, in njegova vera mu je dajala dar. o najpriprostejših reCéh govoriti tako, da je človek moral ljubiti Boga, ki ga je on ljubil.
Odbila pa je ura, da je zapustil svet. Vidil je, da vse njegove početja, s kterimi je imel toliko trutia, so se bile vterdile. imel je pravico do počitka in plačila.
V god sv. Janeza so ga njegove drage Sijonske hčere vidile zadnjikrat med sa hoj. Na obličji in v globokem miru njegovega gasnečega življenja mu je bilo nekaj, kakor odsij z obličja aposteljna ljubezni, sv. Janeza. Od nekdaj je priserčno častil tega" velikega svetnika, in na tem shodu je govoril o njem s prav posebno ljubeznjivo pohlevnostjo, in kakor on, je ponavljal besede: „Otročiči, ljubite se med seboj/ Bilo je to njegovo slovo.
Po osemdnevni bolezni je prejel poslednje ss. zakramente z najpriserčnisi, najbolj giuljivo pobožnostjo ; poterjen ob enem z blagoslovom sv. Očeta in prečast. kardinala nadškofa Pariškega, obdan od udov obeh svojih redov, je 10. prosenca 1884 mirno zaspal v Gospodu.
Vsi, ki so ga hodili kropit, so stermeli nad veli-čansko lepoto, ki mu sijala z obraza: bil je na njem kakor žark večnosti, ki je pojasnoval besede sv. pisma: rBlagor jim, kteri v Gospodu zaspé; dela njih lepe za njimi slede/
Po njegovem zgledu bodimo aposteljni z molitvijo, ako ne moremo biti aposteljni z besedo. rJerusalem, Jerusalem, convertere ad Dominum Deuin tulim.*' Jeruzalem. Jeruzalem, spreoberni se k Gospodu, svojemu Bogu !
O da bi se že skorej zaznal dan, o kterem bi Bog blagovolil našo molitev uslišati! Potem bode, po željah našega Gospoda, en sam hlev in en sam Pastir, in hvaležnost prerojenih duš se bo razlijala v brezkončnih hvalnicah, od kterih se bodo vse večne čase nebesa, razlegale
MOŽ BREZ VERE.
(I)alje.)
Toda — kje imaš ti to čast V s čem kažeš svojo plemenitost, ako si ti mož brez vere. mož, ki mu nič bolj ni pri8tudeuo, kakor z umom, z mišljenjem se vzdigniti nad vidno iu pozemeljsko perst, kakor resuo premišljevati Boga in vero, pa dolžnosti in čednosti, smert in večnost, naj imenitnejši resnice verske, naj potrebniše zadeve Človekove! Kakov si mož, ktereua to naj plemenitejše vzdiganje duha človekovega nič ne veseli, ako te bolj zanima, Kar vidiš iu čutiš, kakor občenje z duhovi svetov, kakor pogovarjanje z Očetom
vseh blaženih duhov ! — Kakov si mož, ki svoje dni pre-
•
sanjaš v hrupnosti in raztresenosti, ako na svetu stojiš kakor govedo v hlevu, kakor bi ne bil za nič višega vstvarjen; ako se tako zemlje oklepaš, ako se tako globoko pogrezovaš v posvetne skerbi, da nimaš časa in da si nezmožen premišljevati o Bogu in o veri?
Kje je čast tvojega uma, kje tvoja blagodušnost, ako te vodijo sami predsodki odgoje, krive misli o časti, noši in človeških ozirih, ako te ne vodijo podstavne resnice vere, in njene zapovedi, ker si mož brez vere? Kje je dostojanstvo tvoje pameti, ako se pridružiš vsakemu tilosofičnemu sanjarju, ako se slepo okleneš vsa-cega javnega mnenja, ter braniš, karkoli je proti veri? Kje je vrednost tvojega uma, ako se zmeraj vertiš v temnih, krivih, pregibljivih mislih in pojmih? ako versko zvedavost prav tam dušiš, kjer bi jo moral gojiti, namreč v naj imenitejših verskih resnicah, v ktcrih si velikrat neveduejši od otroka v začetnih šulah?
Kje ostaja dostojanstvo tvoje pameti? kje tvoja žlahtuost. ako hočeš, mož brez vere, s puhlim rnodro-ljubjem nadomestiti neoveržljivo vero? ako hočeš s slabo, piškavo svojo pametjo preiskavati iu presegati večni um, ki je nad tvojo pametjo, večni uin, ki zahteva, da mu verjemi na besedo? ako se prederzneš vero, razo-denje večnega Boga klicati pred sodnji stol svoje mračne pameti? ako tajiš in zametuješ, česar razumeti ne moreš v Ne veš li. da ko bi vse razumel, kar je Bog razodel, bi bil tvoj razum skoraj kakor božji, in da bi potem ne bilo nobene vere, in zato tudi nobenega zasluženja? — Je li tako varuješ dostojanstvo uma, da se upiraš zoper začetnika umov?
Kje je tvoja čast, kje prava raba tvoje pameti, ako se, mož brez vere. udajaš vsem hudim strastim, tako. da le še s strahom misliš na Boga, na njegove pravične sodbe, na svojo neumerljivost? ako samega sebe pregovarjaš in siepiš, da verske resnice pač tako ne pravijo, kakor jih oznanujejo? Kam si zašel s svojo pametjo, ako dobroto in usmiljenje Božje tako razte-guješ. da na pravičnost in strah božji niti ne misliš? Ako je Bog neskončno usmiljen, vedi. da je Bog prav takisto tudi neskončno pravičen. Pravičnost božjo si moreš sicer izgovoriti iz uma in iz volje, da ti ničesar ne bosta očitala ne glava ne serce, toda pravičnost božja vendar le ostane, kakor je bila od vekomaj. — Nespametni človek, ubogi mož brez vere! ne ostane li Bog taisti, pravični Sodnik, akoravno ga ti za tacega ne spoznaš? bodo li se predrugačile večne resnice, ker jih tvoja pregrešnost ue poterja?
Naposled, kje je dostojanstvo tvojega uma? v čem se kaže tvoja plemenitost, ako, nezadovoljen s svojo lastno zaslepljenostjo in brezvernostjo. se tolikanj trudiš se drugim iz serca iztergati vero božjo, iztergati sveto upanje, ako jih ziblješ v versko malomarnost, ako jih napeljuješ k zauičevanju vere? Kdo je pripravnejši k brezverskim prizadevam, kdo voljnejši k hudobnim naklepom, kakor mož brez vere, mož. ki se sramuje biti veren, mož. ki se ves trese, kader bi mu bilo treba pokazati vernost? Ker je po tem takem očitno, da mož brez vere taji dostojanstvo svojega uma, sramoti predra-goceni ta dar božji, ga taji. sramoti, zaničuje, ponižuje: toraj se ne moremo obotavljati, da bi tacega moža ne imenovali malopridnega človeka.
2. Prostost (svoboda), uravna prostost
je drugo znamenje človekovo, je drugi vzrok njegove •vi?1" ~ So,'lce- mesec, zvezde, vsi trupi nebesni se gibljejo po mehaničuih njim nezvestnih postavah. Gibljejo se, pa ne vedo ne kako. ne čemu. 2ival se pokori slepim nepremagljivim svojim nagonom, se ravna po zunanjih vtisih, Ker je popoluoma uavezaua na zunanje stvari.
Človek pa tem postavam in tem nagonom ni podveržen brezpogojno. Človek voli prosto, se ravna po zapovedih vere, vsaj more se ravnati, ter bi se tudi imel, ker le tako si varuje dostojanstvo svoje nravne prostosti. Nravna prostost je, ki ga razločuje od drugih stvari na svetu.
Ali pa dela tako mož brez vere? Varuje li to svojo prostost, lepo to velikansko prednost? On je mož brez vere; in prav zato, kakor priča predolga skušnja, je mož, čigar ljubezen in čert, čigar upanje in strah, čigar veselje in žalost, čigar dobrovoljnost in hudomušnost, čigar sklepi in misli, čigar djanje in nehanje je zastavljeno zgolj na zunanje stvari. Zunanje stvari ga odločujejo: zdaj tako, zdaj pa tako. Mož je, ki se navadno ue ustavlja nobeni vabljivosti, nobenemu le količkaj močnejšemu mikanju in upljivu; ki le to dela, le to opušča, kar se dopada ali ne očesu, kar želi njegovo serce; ki si ue more ničesar odreči, ničesar od-tergati, kar mu draži kus, kar streže njegovim počutkom, ki privoljujc v živalsko njegovo poželenje. No, ta mož, je-li varuje nravno svojo prostost, svoje dostojanstvo?
Je-li svoboden mož brez vere, čigar značaj nima stanovitnosti, kteri ne da bi se prijel čverstih načel sv. vere. se deržal resnic kerščanstva, pa le mehkužno teka za napčnimi navadami sveta, se kakor suženj uklanja tnnostvu vsakdanje šege, ter se da premagovati zgledom, če tudi najslabšim; ki se ravna zmeraj le po drugih, prasa zmeraj le po tem, kaj menijo ljudje, ki so takisto slepi in sprijeni, kakor on sam; ki misli, da je pravo, dobro in resnično, ker tako mislijo posvetnjaki, ne pa tisto, kar vera pravi, da je pravo dobro in resnično; ki spostuje misli in mnenja, sklepe in djanja malopridnih teh Ijuui, zlasti ako uživajo nekakšno veljavo, ter slepo njihove navade časti kakor posvečene veleve in nedo-tikljive zapovedi; ali ki ga pretrese vsaki izpodčelni pogled; ki se jim laska, se pred njimi plazi in prosjači pri njih milosti, ki si njih blagovoljnost kupuje s kaznivimi postrežbami, službami, ki je ves navezan na mieljeie in voljo popačenih teh ljudi?
Ravna li prosto, po svojem dostojanstvu on, hlapec pregrehe, mož brez vere, kterega tudi lastno hudo poželenje tako vlada, kterega razuzdane strasti tako gospodarijo, da njih nagibe slepo posluša; ki je njih tir-jatvaui pokoren brez odloga; kteri hudo dela, in mora delati, še takrat, ko mu serce in glava, um in volja, vera in vest pravi, da dela krivično?
Mož brez vere tepta dostojanstvo svoje nravne prostosti. Preblaga, neprecenljiva, nebeška ta prednost m V 8iln0 08lablJeua, vsa otemnjena, vsa v mraku. Mož brez vere je suženj, suženj svojim počutkom, suženj naključju, suženj ljudem, suženj svojim uasladnostim in željam! Tako stanje, tako hlapčevstvo, tako suženjstvo ne skruui li moža, ne sramoti li kristjana, ne tlači li v nečast človeka, vstvarjenega po božji podobi, obdarova-nega z umom iu prostostjo, odmenjenega, da bi bil možat, svobodeu, prost? Tako sužuiško stauje, ne ponižuje li kristjana, kteremu je evangelij prinesel tolikanj luči, tolikanj moči k dobremu, tolikanj pomoči, da naj se premagujejo hude želje iu sramotne strasti? — kristjana, ki pozna Zveličarja in Odrešenika, ki je zato prišel, zato preterpel smert, da bi svojim nasledovavcem odvzel breme hlapčevstva, ter jim podelil prostost? — Clove* biti, kristjana se imenovati: pa vendar sužujevati grehu, služiti strastim, hlapčevati človeškim obzirom, vsem neopravičenim vplivom: ni li to oskrunjenje človeštva, osramoteoje kerščanskega značaja?
(Dalje uasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Amerike. (Collerjeville Minn. 15. aprila 1884.) Veliki teden praznovali smo prav slovesno. Dopoldanja cerkvena opravila zadnjih treh dni velicega tedna izver-ševala so se po navadno; tudi večernice bile so pete. Veliki četertek počastili smo presv. Rešnje Telo z vedno molitvo od 10 dopoldan do ravno tiste ure velikega
^etka; od 10 dop. do 9 zvečer molili smo presv. Rešnje elo dijaki, in potem od večera do 10 druzega jutra bratje iz reda sv. Benedikta; dijaki verstili smo se na vsake pol ure po pet ali šest, bratje pa po trije vsako uro.
Veliko soboto bila sta po blagoslovljenji kerstne vode dva tukajšna gojenca, stara 11 in 13 let, sprejeta v naročje matere kat. cerkve. Jako ginljiv je bil ta prizor posebuo za nas, ki še nismo do sedaj nikoli vidili odra-šenih ljudi kerščevati. Odgovarjala sta prav čversto, botra bila sta jima dva dijaka našega vseučilišča. Od enega teh kerščencev oče še ni kristjan, a dopustil je vendar svojemu sinu k sv. veri pristopiti. Bog d<ij tudi očetu spoznati pravo pot, da se da kerstiti in se zveliča. — Popoldan se je vstajenje Gospodovo obhajalo s slovesno procesijo po cerkvi (pri nas v Ameriki se procesije še ne smejo očitno opravljati, kajti znalo bi se primeriti, da bi se od strani drugovercev, ki jih je še veliko, Zveličarju nečast delala.
Veliko nedeljo bilo je pervo sv. Obhajilo, pri ka terem je bilo 10 dečkov in 4 deklice, vsi od 11 do 24 let stari; 8 dečkov je gojencev našega zavoda, ostala dečka in deklice so pa s kmetov iz naše soseske. Popoldan ponovili so vsi ti kerstno obljubo, na to je bil blagoslov s sv. Rešnjim Telesom in zahvalna pesem. Tako smo končali velikonočne praznike.
Zadnje tri dni velikega tedna imeli smo 13 učencev iz dveh zadnjih latinskih razredov z brati iz reda sv. Benedikta vred duhovne vaje ali eksercicije. Tako smo, ločeni od svetnega hrupa, v premišljevanji svetih skrivnosti, veliko ložje praznovali najimenitnejše dneve našega odrešenja in dobili moč za daljno napredovanje v svojem poklicu. —
Od ranjcega škofa Baraga, kranjskega misijonarja, sem med tukajšnjimi Indijanci izvedil nekaj zanesljivega in lahko bi še kaj več zvedil in naznanil, ako ni že morebiti v knjigi Baragu popisano. *)
Vreme smo imeli ta čas jako slabo. Dasi smo pervi sneg zgubili, pobelil nam je še vendar dvakrat zemljo, cvetno nedeljo in veliko sredo, a tudi ta je zginil v dveh dneh. Od tistega časa pa imamo večjidel le veter in prav malo solnca, tako smo ledeno skorjo z jezera popolnoma zgubili, ko smo že mislili pred 14 dnevi vesljati po jezeru.
Kaj se je storilo za rešenje misijonarjev, ki so v Mahdijevi sužnjosti?
Pred malo časom je pisal eden pariških dnevnikov in mnogi drugi za njim, da so bili misijonarji izpušeni proti temu, da je Mahdiju avstrijski konzul izplačal petdeset tisuč lir.
Ta novica je čisto in popolnoma izmišljena. Ravno tako ni res, da bi bil kak konzul zbiral podpise za denar v omenjeni namen. Ubogi jetniki so še vedno v Mahdijevih rokah in ne more se previditi, kdaj bodo rešeni. Slehern bo rad verjel, da prežalostna osoda vjetih misijonarjev dela eno največih skerbi apostoljskemu
*) Prosimo, le popišite in naznanite, če tudi bi bilo že kaj popisanega, ker take reci imajo zmeraj posebno važnost; dobro je tudi. da se marsikaj obnovi, ker mnogi čitatelji ,.Zg. Dan.*' omenjen« knjige niso brali. Prav serC-na hvala za dopis in pozdrav vsim skupaj.	yr.
vikariju Msr. Sogaru. Vse muoge pomočke je že poskušal, da bi jih rešil. Leto in dan je, kar je prišel v Hartum in precej je za pervim že storjenim poslanstvu odpravil še drugo, tretje, četerto — njih najmanj šest —vObeid, da bi se pogajali z Mahdijem zarad rešenja. Teh poslanstev ste se vernili samo dve, ki pa niste nič opravili. Kaj se je z drugimi zgodilo, se ue ve.
Ko so poskušnje odplavale po vodi, je škof to pretehtno opravilo izročil novemu poglavarju Berber-Dongolskemu po imenu Hussan-paša. ben-Kalifa, možu, ki ima velik vpljiv v unih krajih. Obljubil je, da bo prav rad poskerbel za to zadevo. — Tudi Gordon-paša je škofu obljubil, da reševanje jetnikov bode ujema ena pervih skerbi, pristavil je še, da je o tej reči že pisal Mahdiju in mu naznanil, da je on porok za denar, ki se bo tirjal za odkup.
Še ne zadovoljen z vsim tem je Msr. Sogaro po-slednjič iskal doseči, da se v Obeid k Mahdiju pošlje nalaš sel v imenu neke velike oblasti, ter je upanje, da bodo predlogi sp-ejeti, ako Previdnost ne vravna tako, da bi bili katoličani še poprej potolaženi s tako željno pričakovano milostjo.
Med tem pa katoličani molimo, da Bog sobratora našim podeli stanovitnost v dolgi ujih poskušnji iu da z dobrim spehom krona škofovo prizadevanje. —
V tem pomenu piše misijonarski listič „Nigrizia" v Veroni, kteri je v vedni zvezi s sredoje-afrikauskimi misijonarji.
Razgled po svetu.
V	Pragi je 4. majuika ob 5 popoldan umerla cesarica Marija Ana, prava mati ubožnih, velika dobrot-nica za potrebne katoliške naprave, naj svitlcjši zgled vsih keršanskih čednost. Stara je bila 81 let. Hči sar-dinskega kralja Viktor Emanuvela I, je bila 1. 1831 poročena z dednim princem Ferdinandom ter je kakor njegova soproga 1. 1835 postala avstrijanska cesarica; naslednje leto je bila kronana tudi kot češka kraljica. L. 1848 se je cesar Ferdinand prestolu odpovedal, in od tistega časa sta vedno živela v Pragi. PrašKih listov eden pravi: „V jasnem presvitljeuji se je preslavni gospej smert bližala; ločila se je kakor svetnica!" Njene prelepe dela naj za njo gredo! Bog ji daj večni mir!
V	Levovu so Rutcui 4. maja imeli shod, v ktereui so se neki zagrizeni poslauci močno hudovali zoper obnovljenje katol. bazilijanskega reda, vravnovanega po Rimu s pomočjo jezuitovskega reda. Advokat Dobrzanski je celo z odpadom Rusinov žugal. Judovska „N. Fr. Presse," kakor piše „Vtki.-*, je tega zelo vesela. —
Nemško. (Verli študentl na Xeuišhem.) „Bonifaciusbl." je v 1. letošnjem listu naštel lepo versto katoliških študentovskih družb po nemških visokih šolah. Take so Aenania v Monakovem, Vintridia v Bratislavu, G uest i al ia v Tubingi, A vstria v Iuomostu, Ba varia v Bonn-u, Markomania v Vircburgu, Saxonia v Monastiru, Ilercvnia v Freiburgu, Suevia v Berolinu, Rhenania v Marburgu, Burgundia v Lipsiji, II a s s o-Rhenania v Giesuu, S i 1 e s i a v Halli. Te uuiverse imajo zvezo med seboj, da vsak član mora biti tudi ud Bouifaci-jevega društva za razširjauje katoličaustva po Nemškem, ako se taka Bonifacijeva družba nahaja na zadevui uuiveri; kjer je ni, naj pa si prizadevajo, da jo v*ta-nove. V tacih vse hvale vrednih študentovskih družbah so klice prihodnjih verlih katoliških mož, ki bodo tudi v svojih vterjenih moških letih delali za katoliško reč, postali bojo vodniki katoliškega ljudstva, novi Windt-horsti itd.
Obemimo to na Slovane. Je li kje kaj eoacega 8 katoliškim programom V V Zagrebu, v Pragi, na Dunaju, v Olomovcu. v Gradcu? Kakošni pridejo mnogi n^adenči nazaj z Dunaja, iz Gradca itd. oziroma na svojo vero, na katoličanstvo? Česa sme cerkev od njih pričakovati za prihodnjost V — In kako je po nižjih učiliših, po gimnazijah, pedagogijah. realkah? Ali ni morebiti vse preveč mlačnosti. malomarnosti, tudi marsikaj brezverstva, pa zmeraj manj djanskega katoličanstva? Živa je potreba misliti na pomočke. da se poživlja katoliški občutek, verno življenje. Ali bi se ne moglo nekoliko saj pomagati pri malih z razširjanjem sv. Detinstva, pri višjih z Alojzijevimi pobožnostmi. z molitvami za mladino, kteri prihajajo po šolah druge, po kmetih druge, in pri rokodelstvih zopet druge nevarnosti ?
Razne novice. Pobožna ranjca cesarica Marija Ana je v oporoki prepovedala, da se ne sme po smerti njeno truplo raztelesovati in balzame,vati. — 1 iše se. da ponarejeni bankovci d es et a k i krožijo po deželi; tatinska roka jih je boje tako uatanko ponaredila, da jih je težko razločiti od pravih. Treba je torej paziti. — Poslanec dr. Tonkli je vsled dobljenega reda železne krone 3. verste od svitlega cesarja povzdignjen tudi v vitežki stan. — V Neapelnu se je 4. t. m. obnovil čudež s kervjo sv. Januvarija. ktera se je jela topiti in vreti. — V Petrogradu so zaperli 3. t. m. devedeset prekucuhov, največi del iz odličnih stanov. — Sveti Prestol >e boje poslal zopet novo pisanje do vlad oziroma na Propagando v kterem se zaterjuje. da vsaka pogodba z laško vlado v tem oziru je nemogoča. —
Egiptovsko, (fshtan lJiymu), večkrat imenovani vojskovod zoper Egipčane in Angleže, kakor se ..Times-onr' naznanja, je bil poprej mešetar in barantač s sužnji v Suakinu in Džeddi. S tem, da so mu Angleži uzeli dve v Džedde odmenjeni ladiji s sužnjimi, je zgubil vse premoženje. Od tod njegova razdraženost zoper Angleže. Mahdi je spoznal tejia trinoga človeštva, ko je bil ravno na lovu sužnjev in ker je videl, da je pogumen človek, si ga je pozneje izvolil pob< čuika.
Amerikanske novice. <K>ij Aort sanj<tr<ke norelh!j Dva amerikanskapoba. z 10. in izletom, sta nekaj mišice pozobala. ker sta bila od učitelja po zasluženji posvar-jena in sta s • bala biti od staršev kaznovana. Po Ameriki je namreč silo razširjena neka kuga. ki jo imenujejo ,.l)inje-Nove]leii", in nesrečna dečka sta imela že vso glavo polno tistega kužnega branja, kakor piše ..Kathol. Wochenblatt" v Čikagi in to ju je zapeljalo k uro/ovitemu samomoru, da ju je le :e zdravniška pomoč rešila, ko sta bila že blizo smerti. Omenjeni list pristavlja: Doklej še starši ne bodo sprevidili.da enaki, češ: „sjii<i za mladino*4, dušam otrok huje škodujejo, kakor škatljica mišice njihovemu telesu? — Marsikteri slovenski spisi po časnikih ali pa p » kt.jižurah niso dosti boljši od amerikanskih „Dimežev.-4 ke*- k samoinorskiin dogodbam ne besedice studa ne pristavljajo, ali pa jih še kakor junaške čine predstavljajo čituteljem. Še večkrat pa slinasto ljubezen, ki mladino k enakim strahotam zapeljuje, prav sla-tko popisujejo. MoUri starši, če tudi gosposki, svoje otročiče učijo rožni venec moliti, jih vodijo v cerkev, zapišejo v kako bratovšiuo. — ne pa da bi jim take zapeljive spise dopušali. aii celo sami v roke dajali. Zato pa nad njimi dožive veselje, v tem ko zmehkuženi sinovi in hčere očetu in materi sive lase delajo. Skušnja uči.
Sekaj jHfjo - afrikuwkeyti iz Cikage. ..Katholisch. Wochenbl." piše. da trapistovski brat Martin v ondotnem mestu darov nabira za samostan v „Marianhill-uJ v južni Afriki. Trapisti namreč imajo med vsimi redovi najoj-strejši pravila. Ime ima red od samostanv. ..La Trappe*4 na Francoskem. Ondi je opat Ranče l. 1004 obnovil
ojstro življenje, kakor so že pred 600 leti živeli sv. Bernard in njegovi učenci. Ta red je malo znan, ker njegovi redovniki živč večinoma v samotah in tacih krajih, kjer je treba ljudi in zemljo obdelovati. V novejšem času so znani zlasti Trapisti po P. Francu, ki je vstanovil Trapistovski samostan „Marija-Zvezda* pri Banjaluki v Bosni in „Marij a-Donbr od i j" v južni Afriki, kte-rega so pa zapustili, ker v tem kraju ne raste druzega kakor temje in osát; torej so na drugem mestu vsta-novili samostan „Marianhill." Red ima dva namena: Trapisti se poišejo neobdelanih krajev, da jih obdelujejo; sami od jedi in pijače vživajo le, kolikor je najbolj potrebno k življenju, da bi prav veliko za dobrotne namene prihranili. Učijo ljudi kmetijo, živinorejo, rokodelstva in obertnost, koder deržava nima obertnih šol, zidajo velike kmetijske, gospodarske, obertne poslopja, kakor: mline, delavnice, tovarne za suknjo itd.
Po taki poti divje in neolikane narode obdelujejo, jih storé priljudne, pohlevne, jih navadijo, da se derže svojih seliš in stanovanj ter jih pridobivajo za keršanstvo in omiko.
V najnovejši naselbi Marianhillu v južni Afriki se zlasti pečajo za Kaferski rod ter ga išejo olikati in pokristjaniti. Razun druzih mnogih molitev molijo posebno tudi za dobrotnike; dokler bode obstal uni samostan, ste vsak dan dve sv. maši za žive in mertve dobrotnike. Sv. Oče Leon XIII so 21. maja 1883 vsim dobrotnikom samostana Marianhill-a sv. apostolski blagoslov podelili.
Prav dobra misel. „Wanderer" v Št. Pavlu naznanja, da je 5000 gospej naučnemu ministru izročilo prošnjo, da naj se v šole vvedejo bukve, ki učijo in priporočajo treznost ter zderževanje od žganih pijač. Po odgovoru, ki so ga dobile od ministra, imajo upanje, da bodo uslišane. Amerikauci imajo dostikrat prav dobre misli: naj bi se tudi za Slovensko kaj tacega poskušalo.
Se<rečtio metanje kamnov!! V Vašingtouu je lOletin pob s kamnom ubil nekega kmeta. — Ta silo nevarna razvada je zelo razširjena; naj bi se po šolah in o vsaki priliki otroci svarili zoper metanje kamnov.
Sova škofija sv. Helene obsega okraj i no Montano, iu ima to dobo 17 duhovnov, llJ cerkva in kapel itd., pa lO.iXHj katoličanov. Oo. jezuiti iz ondotnega kraja imajo med indijani cveteče misijone v Št. Heleni, Fort Sha\v-u Pend d' Oreilles-u in v Ste\vensville-i. Redovne sestre otigojajo zamurke dekline.
Slovesnost v Eislebnn. 10. novembra leta 1883 so protestantje v Eislebnu velik šum delali s svojim lutro* vanjem, štirstoletnico od rojstva Martina Lutra. Obhajali so pa tudi katoliki ob koncu leta priserčno veselico. Bilo je namreč 25 let preteklo, odkar iuiujo tu katoličani zopet svojo cerkev in duhovna.
Že 3<JO let je preteklo, kar je iz tega mesta vse katoliško zginilo. Le še stare imena „samostan," „samostanska cesta1' so spominjale nekdanjih časov. Še lc 31. «lee. 1. 1858 se je zamogla ondi zopet sv. maša darovati.
Začetek je bil zelo težaven. Ni bilo nobene cerkve, ne šole, nobenega duhovskega stanovanja; vse se je pogrešalo. Konjski hlev. spominjajoč na betlehemski hlevček, je bila ondotna perva nova cerkev. Ker je bil kmalu prostor pretesen in ga posestnik katoličanom ni več pustil, so bili prisiljeni celo zimo božjo službo v nekem drugem hlevu opravljati. Tu pravi poročilo, je stal naš altar celih 7 let, tu smo morali vročino in mraz, vse težave prenašati.
Pa za velikim četertkom sledi vélika nedelja. Naša fara se je v 25 letih v vsakem oziru močno vterdila, razširila. Naj sledi tu nekaj verstic:
Leta 1858 je bil tu misijon vstanovljen. Tudi so zidali šolo. katera je troje otrok obiskovalo. V celem
misijonskem okraji, 7 ur na okrog, je bilo duš, 502 in sicer v Eislebnu 55, t okolici 447. Pa v kratkem se je število katoličanov tako pomnožilo, da sta bila Sanger-hausen 1. 1863 in Capendorf 1. 1865 kot misijona od Eislebna ločena. Veliko jih je sicer s tem Eisleben zgubil, pa še več jih je prišlo iz drugih dežel ter so se tu naselili. Kmalu je bilo 6000 katolikov, kterih je 1500 v Eislebnu prebivalo. V kratkem so bile 4 velike šole s 400 učenci. V pervem letu je bilo 25 keršenih, 14 jih je umerlo, v zadnjem letu 1883 je bilo 225 keršenih in umerlo jih je 99. V pervem letu jih je bilo 618 pri sv. obhajilu, v zadnjem 3548. V 25 letih se jih je 68 k naši veri spreobernilo. Sest poslušavcev sem imel pri pervi maši, a sedaj jih je čedalje več, tako da že ni več prostora v cerkvi. Dasiravno govore več jezikov, molijo tu le v enem jeziku k našemu Bogu.
Mesca julija 1875 se je pričel zopet nov misijon v podružnici Gerbstadt-u. Tudi nova šola je oudi vstala, ki ima že 57 otrok, in 1. 1880 so pridobili zopet zemljiše za večrazredno šolo, ktere potreba se je že davno kazala. Na ravno tistem mestu so potem zidali novo duhovsko poslopje.
Pet četert ure od Eislebna je Helbra, ki je imela pred 25 leti 900 prebivavcev, sedaj jih ima že 5000, med njimi 1400 katoličanov in šolo. Za pospeševanje katoliškega življenja je vstanovljenih več društev: družba mož, rokodelskih pomočnikov, Bonifucijeva ženska in rožnovenška družba.
Tako tedaj so iz enega misijona v Eislebnu v 25 letih vstali 4 drugi misijoni z duhovni in šolami. Vredno tedaj je bilo, da so obhajali jubilejno 251etnico vstajenja katoličanstva v Islebiji (Eisleben) in na okrog, obhajali z obhodom med slovesnim zvonjenjem, veliko božjo službo in zahvalno pesmijo.
K novemu povzdigovanju katoliške vere med lute-rani po Nemškem pomaga zlasti družba sv. Bonifacija, za ktero tudi pri nas prihajajo marsikteri darovi. Zadolžili so bili Nemci — najberže z mlačnostjo, premajhno ponižnostjo in z marsikterimi pregrehami, da je jela pri njih vera pešati ter je nasledoval strahotni odpad po tako lepih nekdanjih katoliških deželah, in se zdaj le z veliko težavo na novo vzdigajo iz krivoverstva. To bodi svarilen nauk tudi za Slovence. Ne pogrezujte se v pregrehe! Bog ne daj opušati sv. mašo, velikouočuo spoved in sv. Obhajilo! Opuste naj se pijančevanja, po-nočevanja in sramotne pregrehe, ktere čoveka poživinijo, da nima več veselja za vero in za nobeno lepo in blago djanje. Krivice in tatinstva veliko ljudi spridijo, in ta pregreha se množi med otroci in odrašenimi. Tuje premoženje ti bodi ogeui, kterega se ne smeš dotakniti; Če pa sežeš v tujo lastnino, te bo peklo, dokler ne popraviš in ne poverneš. In če grešiš zoper vero in mater Cerkev, ne boš imel miru, dokler se z njo ne spraviš.
Bratovske zadeve.
V molitev priporočeni:
Na milostne priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Ilcrmagora in Fortuuata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. To bodi pred vsim drugim priporočeno v bratovsko molitev. — Mati priporoča svojo hčerKo za zdravje in pomoč v keršanski izreji ter prosi nebeškega blagoslova v ta namen. — Študent, da bi ga Bog razsvetlil za njegov prihodnji stan. — Duhoven v dušnih in telesnih potrebah. — Hudo zabredla bolna oseba, da
bi se z Bogom spravila, ter kakor je dozdaj bila celi fari v pohujšanje, naj bi bila dalje v zgled pokore. — V bratovsko molitev se priporoča nekdo za ljubo zdravje presvetemu Jezusovemu Sercu, naši ljubi Gospej, sv. Jožefu in sv. Janezu evangelistu, s pristavkom: O Jezus, Marija in sv. Jožef, uslišite ponižno mojo prošujo! Uali-šanje hočem hvaležno „Zgd. Danici" naznaniti. —
Zahvale.
Obljuba dela dolgove. Obljubila sem, ko mi bo brat postal Gospodov mašnik, da bom v ,.Dauici* se zahvalila Mariji, ker rešila ga je velikih nadlog. Pripeljala ga je iz vojaškega stanu; rešila ga smerti v hudo nevarni bolezni. Za terdno sem prepričana, da je bila le Marijoa priprošnja vzrok, da je ozdravel, ker ni bilo nobenega upanja več. Smertne nevarnosti ga je tudi Marija otela malo dni. predenj je daroval pervo naj svetejšo Daritev v čast Najvišemu. svojim dragim domačim pa v uaj večje veselje. — Bodi visoka češena in tisočkrat zahva-Ijena Naša ljuba Gospa presvetega Serca in Njen ženin s v. Jožef za sprejeto milost! —	—r—
Prav nevarno so bili zboleli prečast. uaš duhovni pastir. V tej sili smo se zatekli k Mariji iu smo pri Njej pomoči iskali ter bili uslišaui. — za kar preserčna zahvala prečisti D. M.. Kraljici majnikovi!
Na Gorenjskem, meseca maja I<ss4. M.
Več let sem imela na uogi prav hude bolečine in poskusila sem marsiktere pomočke. pa se nisem mogla ozdraviti; začela pa sem moliti na čast Mariji Devici Lurški z namenom, da bom po Danici4, razglasila, če se ozdravim, in v malo času so bolečine čisto miuule. ter sem zdaj popolnoma zdrava.
Z Gorenjskega.	A.
Koledar za prihodnji teden:
19. majnika. S. Peter Celestin. (Ponedeljek v križevem tednu — procesija.) — 20. S. Bernardin. (Torek v križevem tednu — procesija.) — 21. S. Feliks Kantal. (Sreda v križevem teduu — procesija.) — 22. Vnebohod N. G. J. Kr. — 23. S. Deziderij. — 24. Marija Dev. pomoč kristjanov. — 25. Še*ta nedelja po veliki noči. S. Urban.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Slovesno čer no sv. mašo so milostni gosp. prost Jožef Zupan med veliko azistencijo imeli v ponedeljek ob 1U zu rani tega kanonika Jan. Gogola, v sredo pa za cesarico Mari jo Ano. Obakrat so bile zastopaue visoke vraduije z baronom Winklerjeni na čelu.
Na Dunaju je bila v soboto. 1<>. t. m. slovesno pokopana cesarica Marija Ana. pripeljana iz Prage.
Dva avstrijska škofa sta umerla v kratkem: Fr. Krav. Vierzchlejski, narlškof Levovski 17. apr., in Jan. pl. Leiss, škof Briksenški 2:1 apr. K. I. P.
V Berolinn nemška cesarica že del j časa hudo boleha. Za strežbo ima že dve leti eno usmiljenih sester.
Rim. Ilazni listi so poslednji čas zopet pisali o odhodu sv. Očeta iz Rima: uekteri mislijo, da tudi po-potvanje marsikterih škofov je s tem v zvezi.
Na Igu so od 2*. mal. do vel. travna imeli ČC. oo. Lazaristi prav ginijive duhovne vaje za mladino in odrašeue. Več prih.
Postonjska cerkev, ki je nedavno dobila prekrasuo slikarijo, dobi tudi novo prelepo lečo, ki jo ravno stavi naš umetnik g. Vurnik. Več drugi por.
-h Alfoiis Ratisbon. Ravno ko pišemo o ranjcem P. Teodoru Ratisbonu, naznanja pa „Monde" v Parizu, da je umeri tudi njegov brat Alfons vvJeruzalemu, in sicer 6. tega mesca za pljučno boleznijo. Če se to pofcerdi, je res nepopisljiva škoda za samostane Sijonskih hčer, za deško napravo sv. Petra v Jeruzalemu, in mora se reči, za vso katoliško Cerkev. Življenje njegovo je silno važno in čudovito, zato ga bode „Danica* nekoliko ob-širniše naznala blagim čitateljem.
Na Sveti gori pri Gorici, kakor pišejo, so zvonik znatno zvišali, ter se bode zvonilo veliko bolj jasno na okrog razlegalo, posebno veliki novi zvon, ki gaje pred nekterimi leti vlil gusp. Samassa v Ljubljani.
Ozimek. Prečast. P. Evstahij bivši provincijal, gvar-dijan itd., se je iz Gorice preselil v Ljubljanski Frančiškanski samostan.
Za pervo sv. Obhajilo razne primerne, večidel prav lepe podobe, s slovenskim branjem zadej, se dobivajo v „Katoliški bukvami." Cena za stotino od 80 kr. do 10 goldinar.
Milgsp. O. Marijana Markovica. novoposvečenega škofa Banjaluškega, je. 3. t. m. obiskal apostolski nuncij nadškof V a n u t e 11 i, spremljan od škofa dr. A n g e r e r j a in vojniškega škofa dr. Gruša.
Kako je Napoleon I sodil o piškavcih samomorivcih ? Dal je povelje naslednje: Grenadir Greslin si je zarad žaljene ljubezni življenje vzel. To je drugi slučaj te verste med vojaki v teku enega meseca. Pervi konzul torej veleva, naj se gardi na dnevni ukaz postavi to-le: Vojak mora britkost in pritiskajočo strast znati premagati; zakaj ravno toliko prave serčnosti je treba, da se dušne bolečine stanovitno prenašajo, kolikor je je treba, da med gostim šviganjem karteč nepremakljiv ostane. Kdor se brez upora izroči dušni žalosti in se konča, da bi tej žalosti se umaknil, on ravno to stori, kakor da bi z bojiša ubežal, predno je določena zmaga ali pa pobitje.
Napoleon I hoče reči: Kdor iz prismojene ljubezni, iz kake strasti sam sebe konča, ta ni junak, ni vojak, ampak zaničljiv piškur, nevreden, da bi puško nosil. — Ravno to velja o dvobojih. Kdor ne more kake žaljne besede prenesti ter nasprotnika na dvoboj kliče, to ni mož. to je jezna beba, škorpijonov serp.
„Si pati nou vis. recusas coronari" — Ako no češ po ter pet i, se braniš kronan biti, pravi angeljski učenik. (Lib. 1, c. 11), 4.)
Smarnične in druge pesmi z napevi ranjcega gosp. Gregorija Riharja. zlasti tudi himne za sv. R. Telo. so dobiti pri podpisani. (Gosposke ulice, št. 4).
Jerica Riharjera.
Dijaška kuhinja in mesec april. V tem mescu nam je ljudska kuhinja za 92 mladenčev odnesla 126 gl. ** kr. Drugi stroški: nekterim na dom k živežu, stanovanju. šolnini, obleki, šolskim potrebam itd. 40 gl. 77 kr.: torej skupaj 172 gl. »*>."> kr.
Dobrotni darovi.
. Za študent ovsko kuhinjo: Čast. g. M. Barlič 1 gl.
—	Čast. g. G. St. 5 gl. — Gospa J. Šusteršičeva 2 gl!
—	M. F. 1 gl. — Dober prijatelj iz K. 2 gl. — Čast. gosp. Z. B. 2 gl. — Čast. gosp. Jan Vidergar 3 gl. — Lden čast. gg. konkurentov 3 gl. in drugi 2 gl. — Pn. g. vitez Lahajnar 2 gl. — Čast. g. B. 3 gl. — Čast. g. St. Viški župnik Štef. Jaklič 2 gl. — Preč. g. dekan Slibar velike 4 terdnjake.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca: Čast. gosp. Jan. Vidergar 10 gl. (za srečke v. 499). — Šmartno pri Kr. po č. g. oskerbniku Gr. Slibarji 30 gl. (v. 264, 65, 66).
—	Iz St. Vida na Dol. po č. g. župniku 5 gl. — Preč. g. dek. M. Slibar 1 ces. cekin.
Za bratovšino Naše ljube Gospe presv. Serca: Neimenovana 1 gl.
Za sveto Detinstvo: Po preč. g. m. župniku Jan. Rozmanu 29 gld. — Čast. g. župnik J. E. Vovk 5 gld.
—	Čast. g. Matej Klun, duh. pomočnik v Polhovem Gradcu. 5 gld. — Iz Zaliloga 1 gld. — Neimenovana dobrotnica 1 gld. — Čast. g. J. Resnik, duh. pomočnik in katehet v Ljubljani O gld. — Čast. g. J. Juvan, ka-tehet v Idriji 40 gld. — Po r. Neži Rupar 2 gld. — Iz Celja po čč. gg. misijonarjih od sv. Jožefa 10 gl.
Za sv. Očeta: Dobrova po č. g. župniku 30 gld. — Johana Silvester 30 kr. — Po č. g. Jož. Resniku 1 gld.
—	Sv. Lenart 10 gld. — Iz Krope po č. g. župniku 8 gl.
—	St. Vid na Dol. po č. g. župniku 5 gl. — Preč. g. J. O. 10 gl. in 2 kupona a 2 gl. — Nevlje 3 gl. — Vranja peč 10 gl. — Tunjiska 1 gl. 70 kr. — Žaljna po č. g. žup. 10 gl. — Preč. g. dek. M. Šlibar 2 vel. terdnjaka.
Za varhe Božjega groba: Preska 4 gld. — Po preč. dekaniji «tarološki: Stara Loka 5 gld. 50 kr.; Poljane 3 gld. 50 kr.; sv. Lenart 3 gld. — Studeuec po č. g. župniku J. Dolencu 7 gld. — C. g. V. Klobus 4 gld. M — Trebelno po č. g. župniku J. Sullerji 3 gld. — Šmartno pri Kr. 2 gl. 56 kr. — Žaljna po č. g. župniku 2 gi. 10 kr.
Za opravo ubožnih cerkev: Iz Košane 10 gl. 30 kr.
—	Z Verhnike <J0 gl. — Z Besnice 10 gl. 40 "kr. — Z Verhpolja pri Vipavi 15 gl. — S Poljan nad Loko za to in lansko leto 30 gl. - S Kranjske gore 22 gl. — Iz Moravč 73 gl. 80 kr. — Z Verhpolja pri Moravčah 12 gl. — Iz Zir 30 gl. 50 kr. — Iz Logatca 27 gl. — Iz Bohinjske Bistrice 70 gl. — Iz Lozic 18 gl. — Po čč. gg. Uršulinarcah 13 gl. 7 kr. — Iz Komende 64 gl. 80 kr.
—	S Poljanice 12 gl. — Od sv. Gregorja 13 gl. 20 kr.
Za cerkev v Bohinjski Bistrici: Dobrova po č. g. župniku Jem. Babuiku 25 gld. — Ledine po č. g. župniku J. Demšarji 5 gld. — Neimenovana 1 gld. — Pn. gosp. stol ni dekan J. \ olc 10 gld. — Šmartno pri Kr. po č. g. oskerbniku Gr. Slibarji 22 gl. 2 kr.
Za cerkev Samohorske Majke Božje. Neke dobrotne gospodičinje 12 gl. — Čast. gosp. B. 1 gl.
Za bratovšino sv. Bonifacija: Čast. g. B. 2 gl. Za afrikanski misijon: Poljane nad Loko 2 gld. — Iz Lozic po čast. gosp. Jož. Lukanc-u 2 gld. — Kamniška fara 1»; gl. 23 kr. po preč. g. dekanu.
Za kristjane na Turškem. Kamniška fara po preč, g. dekanu 5 gl. 23 kr.
Za hišo katoliških rokodelskih pomočnikov v Ljubljani. Čast. gosp. župnik J. Kapus 2 gl.
Za kak dober namen: S Polja 1 tol. za 2 gld. Za misijon čast. gosp. Val. Laha: Z Dobrove 2 gld. Za vstav //. dr. Jeriča: Z Dobrove 2 gld. — Preč. gosp. dek. M. Šlibar 2 velika terdnjaka. Za Bosno: I/ Idrije K. Zajec 1 gld. Za univerzo čč. <>o. Frančiškanov v Rimu: Andrej Jan 5 gld.
Za najbolj potreben misijon: G. F. R. 1 gld. — Iz dobrotnih rok i/ Kranja lUO gld.
Za pogorelce v Jarinvasi v Mehovski far i: Čast. g. c. k. vojni' kurat K. Iluth 2 gld. — Zbirka duhovnije Sv. Helenske po č. g. župniku 5 gl.
(Drugi dar. prili )
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljuhljani.