288
Zgodovinske stvari.
Črtice o vojaški granici.
Zdaj, ko se po časnikih toliko piše o razpuščenji graničarjev iz dosedanje vojaške uredbe in zveze, in ko sta se dva polka že razpustila, zdi se nam — piše „Domov." — primerno, povedati kaj o tej ustanovi.
Prvega sledu te vojaške naprave moramo iskati v dobi Ferdinanda L, kteremu je njegov svak in na Ogerskem prednik, Ljudevik II., v varstvo izročil Dalmacijo in Hrvaško, v kteri namen mu je ponudil tudi Senj in več druzih trdnjav v tistih krajih (na. p. Liko, Jajco).
Ferdinand si je preskrbel potrebnega denarja , je posedel s svojo vojaščino omenjene trdnjave in Turke večkrat močno potolkel. Vsled vojsk je bila pridobljena dežela skor brez ljudi; za tega del jo je prepustil Ferdinand srbskim begunom in katoliškim Hrvatom s tem pogojem, da imajo braniti deželo, kijih redi, zoper Turke.
Ti  novi  stanovalci   ob  turški  meji  niso   plačevali
davkov,   pa bili zavezani skoz in skozi vojaško službo opravljati.
Nekteri izmed njih so dobivali od Avstrije nekaj plače, drugi so brezplačno služili. Med vseljenci so bili tudi beguni iz Bosne, Uskoki imenovani; ti so se, pod istimi pogoji, kakor uni, vselili unkraj Kolpe, v okraji Žumberškem (Sichelburg). Al, ker so ljudi napadali in ropali, moralo se je na-nje paziti, ter so jim zarad javne varnosti odkazali kraje zad za Senjem, kteri so bili malo da ne zapuščeni.
Granica Karloviška, Varaždinska in Banaška je postala vojaška 1. 1589. vsled tega, da se je dovolilo mnogim Morlaškim rodovinam ondot vseliti se, zlasti pa potem, ko se je bilo vselilo veliko kristijanov došlih iz male Valahije; tem je Ferdinand II. prepustil 70 zapuščenih gradov med Kolpo in Uno.
Rudolf II. jim je podelil versko svobodo ter oprostil jih davkov; naložil pa jim dolžnost, zemljo obdelovati in mejo proti Turkom braniti. Že od leta 1707. se bere v zgodovini o nekakošnem graničarskem polkovniku, kteremu so bili podložni stotniki, poveljniki in konjiki.
Tako se je ustanova vojaške granice zmirom bolj razvijala. Leta 1652. se je štelo že čez 8800 stanovalcev. Leta 1687. se je vselilo tam 4000 Srbov, in so vživali enake pravice, kakor prvotni prebivalci. Po Karlovškem miru so posedli oni pridobljene okrajine, ktere so bile vsled vojsk brezljudne; tako na pr. so se lotili obdelovati sedanji Banat in slavonsko vojaško gra-nico Srbi, ki so bili ubežali iz Turčije. Tako se je naredil poleg okrajev Varaždinskega, Karlovškega in Ba-naškega Slavonski okraj, kteri se razprostira poleg Save, Maroše in Tise. To poslednjo deželo sta adnii-nistrovala dvorsko vojno svetovalstvo in dvorna kamora na Dunaji.
Leta 1793. je ukazal Leopold L, da naj se združi Varaždinska granica s civilno Hrvaško; toda se ta ukaz ni izvršil, kakor tudi ne sklep cesarja Leopolda II., po kterem je imel postati Senj že takrat to, kar je še le letos postal, svobodno kraljevo mesto.
Graničari so se za trdno po vojaško uravnali še le za vojsk zarad dednega nasledstva. Pričel je to ure-dovanje leta 1746. general Saško - Hildburghausen-ski, kteri je naredil v Karlovškem okraji 4 polke infanterije in en polk huzarjev; v Varaždinskem dva polka infanterije in en polk huzarjev.
Ban grof Bathyany je o istem času 2 polka infanterije in 1 polk huzarjev v Banatu uredil, in 1750. leta je napravil general Engelshofer v Slavoniji tri polke infanterije in en polk huzarjev.
Leta 1760. se je Erdeljska vojaška granica, ktera se je bila po 90 letih svojega obstoja že razpustila, zopet ustanovila, in leta 1765. se je naredila vojaška meja v Banatu, ki je obsegala tudi 14. graničarski polk.
Leta 1769. se je vpeljal nemški poveljni jezik.
Leta 1780. so se odpravili huzarski regimenti. Leta 1798. so dobili polki številke v aritmetičnem redu 1 itd. Od tistihmal so morali hoditi graničari v vojsko.