SPOTOMA (XI)
SLOVENSKE KULTURNE AKCIDE
L. XIII. 19. EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. X. 1966
CERKEV V MODERNEM SVETU (Shema XIII)
A n t on Oreha r
Ogromne spremembe v svetu, prelom s preteklostjo, nova izredna odkritja, zavest človeka, da je zmogel naravo, na eni strani a — splošno trpljenje ter grozen strah pred uničenjem vsega, skrb staršev za mlade in dvom mladih kot še nikoli, vsi vprašujejo, kaj bo, kaj naj storijo in končno se vsa vprašanja zožijo v eno: o pomenu človekovega življenja sploh.
Razumljivo in pošteno, da si je tudi Cerkev zastavila to vprašanje.
Že na koncu prvega zasedanja 2. vatikanskega cerkvenega zbora se je prav po intervenciji kard. Montinija vse zanimanje razprav usmerilo na vprašanje o Cerkvi.
Urediti Cerkev v sebi, a urediti prav posebej razmerje Cerkve do sveta, v katerem živi.
To je bila misel Janeza XXIII, ko je začel govoriti o dialogu, pa so misel mnogi napak razumeli: Eni so jo vzeli kot željo naivnega „dobrega Janeza", kar je treba po smrti popraviti, češ da je šel predaleč do sveta; drugi so prav to misel vzeli kot zastavo beganja, izrabljali so okrajšane izjave njegove, ostali v svoji miselnosti; tretji pa so zavriskali v razpoloženju zmagovitosti, češ da je le prišel znova čas Cerkve, ko bo zableščala v svoji moči in zavladala v svetu.
Vsi so pa pozabili na temeljno misel Janez XXIII., da je „servus servo-rum Dei“, ki se je z vsem življenjem postavil v službo božji Ljubezni za človeka.
Podobno je o Cerkvi rekel Pavel VI. v svojem govoru na. romanju v Betlehemu: Če se svet čuti tujega krščanstvu, se ne sme tako čutiti krščanstvo svetu, čeprav ga različno razumejo; Cerkev ne dela drugega, kakor da je srednik neizmerne in čudovite božje ljubezni do ljudi.
Da po svoji moči prinese zaskrbljenemu in zbeganemu svetu luč in tolažbo Kristusovega evangelija, je na 2. vatikanskem cerkvenem zboru izdala pastoralno konstitucijo: „Cerkev v sodobnem svetu".
Nekatere misli za lažje razumevanje tega koncilskega dokumenta bomo skupaj razpravljali v predavanju.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Teološki odsek
Trinajsti kulturni večer bo v soboto 5. novembra 1966 ob sedmih, salon Bullrich, Sarandi 41
CERKEV V MODERNEM SVETU
(Shema XIII)
Predava magr. Anton O r e har
Vinko Brumen
Bližnji
Evangelij nam zapoveduje, da naj bližnjega ljubimo kakor sami sebe. Katekizem pa nas uči, da je naš bližnji vsak človek, bodisi prijatelj ali sovražnik. V imenu evangelija poljski škofje in poljski narod danes odpuščajo Nemcem. Kako pa izpolnjujemo evangeljsko zapoved mi? Kako ravnamo tedaj, ko nam na bližnjem ni kaj všeč, ko, recimo, živi v zmoti, jo zagovarja in oznanja, ali vsaj mi mislimo, da je tako? Ga ljubimo, kakor bi sebe, če bi bili v istem položaju? Ravnamo, kakor bi želeli, da bi ravnali z nami?
Zmota je zmota, torej neko zlo. Zlo moramo poskušati odpraviti ali premagati. Toda dobro moramo vselej razlikovati med zmoto in pa med tistim, ki se moti. Z njim ne moremo ravnati, kakor da bi bil poosebljena zmota, kakor da je on sam zmota, torej neko zlo.
Ne smemo pozabti, da kdor se moti, tudi ne živi zmote kemično čiste, take kakor se kaže v svoji logični formulaciji. Za posameznega človeka to velja še mnogo bolj kakor pa za gibanja, ki so se razvila iz kakega zmotnega nauka in ga skušajo ostvariti. A že o njih pravi papež Janez XXIII v okrožnici Mir na zemlji, da „ne smemo enačiti napačnih filozofskih nazorov o naravi, izviru in namenu sveta in človeka z zgodovinskimi gibanji, ustanovljenimi z gospodarskim, socialnim, kulturnim ali političnim namenom, niti tedaj ne, če ta gibanja izvirajo in se še zmeraj navdihujejo iz teh teorij; res se formula nauka, ko je enkrat natančno določena, ne spreminja več, gibanja pa žive v spremenljivih konkretnih razmerah, ki nujno globoko vplivajo na razvoj nauka. . ." (Janez XXIII, Mir na zemlji. Rim 1964, odst. 167, str. 40).
Še bolj kakor za gibanja, velja to za ljudi, za človeške osebe. Tudi kadar te prevzamejo kake napačne nazore ali nauke, se ti nazori v njh prilagajajo njihovi osebni sestavi in spreminjajo vzporedno z njihovim razvojem in razvojem njihovih skušenj v svetu. Marsikdaj za formulami nauka iščejo in vidijo resnice, ki jih iščemo in vidimo tudi mi, čeprav v drugačnih formulacijah. Marsikdaj smo si v resničnih, živih nazorih mnogo bliže, kakor pa v naukih, ki jih eni in drugi nekako uradno zastopamo. Tudi pri drugih, čeprav so na zunaj zapadli zmoti, moramo dopuščati in iskati tako voljo do resnice, kakor jo imamo mi.
A četudi je bližnjikov nazor res zmoten, ..pravičnost terja", pravi isti papež, „da zmeraj ločimo zmote od tistih, ki jih zagreše, celo tedaj, kadar gre za ljudi, ki s svojim napačnimi nazori ali nejasnimi pojmi nasprotujejo veri in
O	TARIFA REDUCIDA
2 i *	
i s u	
8 g 2	CONCBION 4228
<	*. P. 1. M7M7 s
KAKO JE BILO V ZADRU
Razpravo zoper Mihajlova je pred o-krožnim sodiščem v Zadru dne 22. septembra 1966 vodil kot predsednik dr. Šime Fabulič. Takoj v začetku zasliševanja je Mihajlov izjavil, da so inkriminirani stavki iz njegovih spisov iztrgani iz konteksta in jim je zato „po-men grobo iznakažen", izpovedal pa je, da je s svojimi spisi imel resničen namen dokazati totalitarni značaj jugoslovanskega režima.
Šime Fabulič mu je sicer priznal, da sta nacizem in fašizem bila enostranska in totalitarna sistema, trdil pa je, da je abotno primerjati ta sistem z jugoslovanskim, češ: „Vsi vedo, kako junaško se je Jugoslavija bojevala zoper fašizem : v naši deželi ni totalitarizma,, temveč direktna demokracija, ki jo u-pravljajo delavci." Toda Mihajlov je vztrajal pri svoji trditvi; ko je pribil, da je med današnjo Jugoslavijo in nacistično Nemčijo ter fašistično Italijo mnogo analogij, so komunistični aktivisti, ki so imeli večino med poslušavci procesa, dvignili vik in krik in nehali razgrajati šele, ko je predsednik sodišča zagrozil z izpraznitvijo dvorane.
Na Fabuličevo terjatev, naj pojasni enačenje sistema ene stranke s socialno shizofrenijo", je Mihajlov odgovoril: ,,Veliko jih je že pred mano označilo sistem ene edine stranke, se pravi totalitarni sistem, za socialno shizofrenijo."
Sodnik mu je nato zastavil vprašanje: „Kaj razumete pod izrazom ,dozdevna jugoslovanska socialistična družba', ki ga pogosto uporabljate v svojih člankih", je Mihajlov odgovoril: „Ne morem za socialistično priznati družbo, kjer samo 6 do 7 odstotkov državljanov uživa vse pravice, med tem ko velikanska večina ima samo dolžnosti."
Ko je Mihajlov nato dejal, da imajo v Ameriki vsi pravico, da se tam morejo tudi črnci potegovati za svobodo, kakor jim jo razglaša ustava, so aktivisti zagnali divje kričanje v protest. Spet je moral predsednik groziti.
V nadaljnih odgovorih predsedniku sodišča ali državnemu toživcu, Mihajlov ni zanikal, da bi po črki ustava sedanje Jugoslavije mogla biti demokratična, poudaril pa je, da nikakor ne poroštvu-je dejanskega monopola komunistične partije. Ker se je Fabulič spustil v filozofiranje o demokraciji, je odvetnik dr. Ivo Glovacky protestiral in hkrati kritiziral teze Mihajlova: „če se boste še naprej spuščali v izjave, ki prejudicirajo krivdo obtoženca, bom po dolžnosti moral odkloniti to sodišče."
Državni toživec je v obtožnem govoru zahteval strogo aplikacijo zakona, prepoved Mihajlovu izvrševati poklic publicista in zaplenitev honorarjev za obtožene spise. „Občinstvo" je besno odobravalo te zahteve in izžvižgalo obtoženca.
Odvetnik Glovacki je v obrambnem
govoru argumentiral v korist Mihajlova s tolikšno strokovnostjo in prepričljivostjo, da je naredil vtis celo na navzoče aktiviste. Ugotovil je, da je Mihajlova kritika „res kdaj ostra", da pa ne vsebuje nobenega elementa za kaznivo dejanje. Spomnil je na to, da je bil program Mihajlova objavljen že 1966, da pa do avgusta letos oblastva niso videla v njem nič kaznivega. Protestiral je tudi, ker je Mihajlov predmet „resničnega pravega preganjanja." Ne groze mu samo stalno z napadi podivjani mladiči, „ki se zanje dobro ve, kdo jih vodi in jim daje navodila," temveč tudi oblastni organi mu delajo nepretrgoma težave: prepovedan mu je vstop v javne lokale, zadrska univerza ga noče spet sprejeti v službo, čeprav je tako ravnanje v nasprotju z razsodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške.
Pred sklepom obravnave je Mihajlov izjavil: „Vse, kar je napisano v mojih spisih in spominih, je res. Nihče ni nasprotnega dokazal. Kadar položaj v Jugoslaviji kritizirajo gg. Bakarič, Tripa-lo in še drugi voditelji, se reče, da so to konstruktivne kritike. Kadar pa Mihajlov pove svoje kritike, tedaj pa gre za kazniva hudodelstva. Nisem simpatizer komunizma, sem pa zagovornik demokracije, sistema z več strankami in s svobodo mišljenja."
Čeprav je bilo sporočeno, da bo zadrsko sodišče izreklo svojo sodbo ob desetih 23. septembra, se je to izvršilo šele opoldne iz dosedaj nepojasnjenih razlogov. Mihajlov je bil obsojen na devet mesecev zapora zaradi razširjanja krivih in tendenčnih novic o državi, oproščen pa je bil glede druge točke obtožnice. Ker pa je bil že lani obsojen pogojno, mu je sodišče kazen zvišalo na dvanajst mesecev. Odvzelo mu je dalje pravico objavljati članke ali govoriti v javnih lokalih in odločilo zaplenitev 2000 dinarjev, ki jih je dobil za inkriminirane spise.
Navzoči aktivisti so takoj protestirali zaradi premile kazni in kričaje zahtevali izgon Mihajlova iz Zadra. „Ali ga izženite vi ali bomo to opravili sami !“
Po prebranju sodbe se je Fabulč z zelo splošnimi besedami skušal obrazložiti sodni rek, pri tem pa se je največ skliceval na ustavno besedilo o vlogi partije.
Dr. Glovacki je takoj naznanil priziv zoper sodbo na vrhovno sodišče. Na poti domov so Mihajlova sledile bande aktivistov z žalitvami in grožnjami. Napadli so in pretepali dr. Marijana Ba-tiniča, enega izmed najbližjih sodelavcev Mihajlova. Le s težavo se je mogel rešiti pred napadavci in priti v stanovanje Mihajlova, kamor so prijatelji poklicali zdravnika, ki mu je dal potrebno zdravniško pomoč. Mihajlov se je vrnil na dom v spremstvu in varstvu odvetnika Glovackega.
nravnosti. Zakaj človek, ki je zašel V zmoto, s tem ne preneha biti ud človeštva in ne izgubi svojega dostojanstva človeške osebe, ki jo je treba zmeraj spoštovati. Vrhu tega v človeški naravi nikoli ne ugasne možnost, da se zmotam odpove in poišče pot do resnice. V tej zadevi človeku tudi nikoli ne manjka pomoči neskončne Božje previdnosti. Tako se torej lahko zgodi, da se kdo, ki mu danes manjka jasnost vere ali je zašel v zmoto, jutri lahko razsvetljen po Božji luči spet oprime resnice, če se torej katoličani zaradi zunanjih stvari družijo z ljudmi, ki v Kristusa sploh ne verujejo ali pa verujejo napačno, ker so pač v zmoti, so jim lahko priložnost ali spodbuda, da pridejo do resnice." (Tam, odst. 156, str. 40).
To se pravi: četudi je naš bližnji zapadel kaki zmoti, moramo ne le še zmeraj v njem spoštovati njegovo človeško dostojanstvo, temveč moramo svoj boj proti zmoti voditi vedno tako, da ne pomagamo le abstraktno vzeti resnici do zmage, temveč da zlasti njemu, bližnjemu, ki se moti, pomagamo, da se dokoplje do resnice, katero najčešče že išče, čeprav v zmoti. Ne prezrimo, da papež govori o verskih in nravnih zmotah, torej najtežjih! Koliko bolj bo to veljalo, kadar gre le za kake znanstve ne, politične ali podobne zmote.
Bližnjemu pa moremo pomagati, da se izmota iz zmote, če ne le skrbno razločimo v njegovih nazorih vsako zrno resnice od gotove zmote, temveč tudi iščemo in priznavamo njegovo pošteno prizadevanje, da najde resnico, njegovo vero v resnico, ki jo trenutno morda napak vidi v zmoti. Kolikor pa je res v zmoti, moramo čutiti usmiljenje z njim, ne pa ga obsojati. Naj vedno vidi, da nam v našem naporu in boju gre zmeraj res le za resnico in ne morda za to, da pokažemo svoj prav in se izkažemo kot pravičniki.
Zato pa, „ne polemika, ampak dialog." Saj polemika „razdvaja in razkraja in je karakteristika preteklosti." Dialog nam je potreben z vsemi ljudmi, zlasti pa še s tistimi, ki so zapadli zmoti. „Za dialog pa je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in — ne ustrašimo se govoriti krščansko — treba je veliko potrpežljive ljubezni." Le farizeji so preveč zakopani v svoj prav in so zožili okoli sebe krog tako tesno, da nikdar ne morejo biti vidci." (Glas SKA XIII/10, s 16-6-1966.) Zato pa farizeji ne preganjajo le tistih, ki se motijo, ampak prav tako tiste, ki odkrivajo in oznanjajo nove ali globlje resnice, kakor pa jih farizeji posedujejo. Na križ so spravili Kristusa in skozi vso zgodovino ubijajo preroke.
Farizeji zaradi svoje zaprtosti v lastili prav ne morejo biti vidci; ne morejo videti resnice kot take, vidijo le lastni prav. Seveda morejo še manj jasno videti in presoditi položaj, v katerem je bližnji, ne morejo bližnjega umeti, ne morejo mu pomagati, da se izkoplje iz težave. Zato ga raje pobijejo. Da ne bomo mi taki in da bomo v prizadevanju za zmago resnice našli pravo pot in prave načine, da bomo znali za resnico res pridobivati, skrbimo najprej, da iz sebe spravimo vsako farizejstvo,
vsako zaprtost v lastni prav, vsak napuh posestnikov resnice, vsako vzvišenost sodnikov!
Bližnjega moramo ljubiti kakor sami sebe. če smemo parafrazirati katekizem, bi dodali: Naš bližnji pa je vsak človek, naj misli tako kakor mi ali ne, naj
ima prav ali napak, naj služi resnici ali trpi zmoto. Vsak človek!
Kamen
Pripoveduje se o eskimskem kiparju, ki je dobil naročilo, naj iz kamna izkleše kip severnega medveda. Šel je na
delo in ko je končal, je naročitelju pripeljal kip — kita. Ker ga je ta vprašal, zakaj ni izklesal kipa severnega medveda, kakor mu je bilo naročeno, je Eskim odgovoril: „Vprašal sem kamen, ali bi mogel postati severni medved, in mi je odgovoril da ne. Ko sem ga vprašal, kaj bi mogel postati, mi je odgovoril, da kit ali tjulenj. Tedaj pa sem vprašal sebe, kaj bom mogel narediti. In odgovoril sem si, da kita. Zato sem izklesal kita.“
Zgodba ima svojo moralo. Človek, tudi umetnik, ni vsemogočen in v svojem delu ne more slediti samo svojim zamislim in hotenjem, temveč mora upoštevati tudi svoje zmožnosti in pa možnosti uporabljene tvari. Nepopolnost izdelka ima lahko enega od obeh ali oba vira: pomankljiva sposobnost izdelovavca ali omejena možnost uporabljenega gradiva.
(Zgodba nam ponuja krasno prilož-
nost za razpravljanje o uspehih politikovih: ne zavisi samo od njega, od večje ali manjše njegove politične sposobnosti, temveč tudi od tvarine, ki jo v svojem delu „gnete“, od vodene skupnosti in od položaja, v katerem se ta nahaja, od danih stvarnih možnosti in od igre protiigravcev. Uspeh politikov je nekaka rezultanta mnogih činiteljev in ni on sam zanj odgovoren. Včasih mora sprejeti tudi kakega manj popolnega, ker bi boj za večjo popolnost utegnil stati preveč, povzročiti več škode, kakor pa je v nepopolnosti dosegljivega.)
A ostanimo tokrat pri Eskimu in njegovem kamnu! Kot pravi umetnik je prisluhnil svojem geniju in vprašal tu di kamen, kaj bi mogel najboljšega postati, preden ga je vzel v delo. Najmanj se je oziral na naročilo. Dosežek je bil kompromis, a najboljše od dosegljivega.
škoda, da vsi in vedno ne ravnamo tako. Posebno ne v medsebojnem razumevanju, kar je tudi velika umetnost. Nekaterih ne zanima ne genij ne kamen. Poslušajo le svoje najbolj prvinske gone in mislijo, da vsak kamen more najprikladneje služiti le kot hranivo frači.
Frača pač ni najprimernejši instrument dialoga. Toliko manj če kdo skozi barvana očala ne razlikuje dobro cilja svojih izstrelkov. Zares je škoda, je nekdo povsem pravilno (nekoliko pre-cmeravo?) zapisal, „da v slovenskem javnem življenju primanjkuje prave demokratičnosti, spoštovanja do druge in drugačne osebnosti, pa naj se nam zdi še tako nenavadna. Kajti obsojati ni moč skoraj nikogar: ne poznamo razmer, v katerih se je kdo oblikoval, ne poznamo njegove notranjosti, še sami sebe malo poznamo, vsakdo izmed nas stokrat na dan dela kaj nepremišljenega, pa vendar zaradi tega ne bi bil rad dokončno obsojen... Novi duh se izraža v tem, da vidimo v vsakem pojavu nekaj pozitivnega... To pa dosežemo vedno in le, če smo mi sami do drugačnosti odprti.. . “
Prav bi bilo, da bi si te besede vzeli za vodilo, kadar sodimo in nas mika, da bi obsodili. Le tako bo možen dialog med nami. Brez tega ga le zakasnjuje-mo, kar je škoda.
A še se vračam k Eskimu in njegovemu kamnu. Tudi človek, ki .,stokrat na dan dela kaj nepremišljenega1', ne zmore postati in biti docela to, kar bi rad, temveč le kar more in mu moči dopuščajo. Nihče tega ne more umeti kakor on sam; nihče ga ne more presoditi brez nevarnosti, da se zmoti in obsodi po krivici. Vsakdo je zato lahko srečen, da poslednja sodba ni v človeških rokah. Upam, da mi Bog ne šteje v greh, če večkrat tiho zmolim nekoliko popravljeno farizejevo molitev: Zahvaljujem Te, o Bog, da nisi kakor ljudje. ..“
„...greh 'proti eni izmed desetih zapovedi..
Na seji izvršnega odbora mednarodnega PEN kluba v Arnhemu na Holandskem je 1. oktobra češka delegacija na izrecno vprašanje sedanjega predsednika PEN kluba Arthurja Millerja priznala, da sta bila češki pisatelj Jan Beneš in kinematografski režiser Karel Zmečnik res aretirana. O aretaciji, izvedeni pred nekaj tedni, je predsednika PEN-a obvestil angleški pisatelj Mau-rice Cranston. Jan Beneš naj bi bil obtožen, da je organiziral med udi Zveze čeških pisateljev protestno izjavo zoper sodbo v procesu Sinjavskega in Daniela. Tridesetletni pisatelj je že dolgo v nemilosti partije, posebno pa ker se je prizadeval, da sme še naprej izhajati neprilagodljiva revija ,,Var“. Razlogi za aretacijo šestindvasetletnega Zamečnika niso jasni. Zdi se, da je delal skupaj z Benešem pri nekem filmu. Pred aretacijo se je nahajal v Parizu, kjer bi se moral uvesti v francoski postopek SE CAM za barvne filme, pa je bil nenadoma poklican v Prago. Za Beneša je Jiri Mucha, češki delegat pri mednarodnem PEN-u rekel, da bo sojen, „ker se je pregrešil proti eni izmed desetih zapovedi."
ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Ramon L. Falcon 4158	Buenos Aires
PRED IZIDOM	PRED IZIDOM
m e d d o b j e
L. IX	štev. 4-6
VSEBINA:
POEZIJA
Dante Alighieri — Tine Debeljak: Vice (VIII. spev); Vladimir Kos:	Tri nade; France Papež:
T. S. Eliota poem “Pušča” (The toaste land); Franc Sodja:	Lesene jagoda; Milena Šoukal:	Podedovano
ime; Majda Volov š ek: Pesmi.
PROZA
Branke Rozman: Dlan (črtica) ;Ruda Jurčec: Marcelino Vdzguez (odlomek iz romana — Velikonjeva literarna nagrada 1965)
ESEJI
Vinko Brumen: Pedagog Karel Ozvald; Alfonz Čuk: Cerkev in ateizem; France Dolinar: Grivčevi spomini na srbske učenjake.
Črke besede misli: Sodobna memoarna literatura (Ruda Jurčec).
MEDDOBJE, IX štev. 4-6 zaključuje deveti letnik naših knjižnih izdajanj. Naročniki so torej prejeli okrog 900 strani bogatega knjižnega tiska in sicer za izredno nizko ceno, ki vezana ne preseže niti 2.500 pesov. Redni naročniki so poleg tega prejemali še Glas in ker se je zaradi tehničnih okoliščin moral natis zavleči, so ga prejemali kar dve leti, poleg tega v letu 1966 še v povečani obliki in obsegu. Kdor si bo samo bežno izračunal, koliko morejo znašati stroški, bo v primerjavi s cenami tiska pri drugih narodih mogel presoditi, koliko bi morala biti realna naročnina. — Kdor more, naj zato oceni delo idealizma in vere v slovenstvo ter doda za tiskovni sklad SKA. Vsak dar pa ne bo samo denarna pomoč, ampak po svoje tudi veliko moralno priznanje vsem sodelavcem pri našem tisku.
“SUŽNJEM TUDI JEČE MOREJO BITI ZIBELKE SVOBODE”
Italijanskemu časnikarju Pieru Capellu se je posrečilo v času, ko je Mihajt" Mihajlov čakal na drugi proces, dobiti stik z njim na Velem Ižu, kamor se je mlati docent umaknil k svojemu prijatelju, zdravniku v tamkajšnji zdravstveni postaji Iz intervjuja, ki je izvirno izšel v milanskem tedniku “II Borghese” (28. 9.) je važ' nejše odstavke ponatisnilo tudi vodilno svetovno časopisje (npr. “Le Monde 28. 9.)
Na vprašanje, zakaj so ga pred mesecem in pol zaprli, je Mihajlov odgovoril1 “Nagib je preprost in jasen: partija ni hotela, da bi prišlo do sestanka, ki sem g9 pripravil in napovedal za deseti avgust. Tisti sestanek bi bil zelo pomemben za pri' hodnost Jugoslavije. Postavili bi temelje za ustanovitev politične in literarne revij6, ki je imela) v programu, takoj odpreti kritičen dialog glede na tiste, ki že več kol dvajset let imajo v rokah oblast. Ideje, ki jih zastopam, zagovarjam že nekaj čas^
Ena sama stranka, ki si je nadela karizmatično avtoriteto, odločati brez kaki" šnekoli resne opozicije o prihodnosti jugoslovanskih državljanov, je že dolgo tega l1 naredila bankrot. Propadla je v vodstvu gospodarstva, propadla na področju kultur6, 0 propadla v ustanavljanju enakopravne in svobodne družbe. Bankrotirala je pred' v vsem zato, ker nima človečnosti in zdrave pameti. Sem prvi pripravljen priznati; j' da je bilo spečetka, takoj po koncu vojske, potrebno, morda tudi nujno, pustit’ 1 komunistom popolno odgovornost oblasti v deželi.	!
Toda sedaj, potem ko smo izkušnje dokončali in potem ko so bile narejene hud6 napake, ki jih deloma, čeprav iz zgolj instrumentalističnih razlogov priznavajo’ li kakor se je zgodilo z obsodbo zlorabljanj policije, je nujno, da komunistična stran' ji ka preoblikuje svojo strukturo in poskrbi, da se vzpostavijo bolj realni odnosi me6 d njenimi organizacijami in javnim mnenjem. Tu v Jugoslaviji je samo šest odstotkoV' i; v nekaterih predelih deset odstotkov, prebivavstva vpisano v Zvezo komunistov. T° '■ so predvsem uradniške kategorije, ki so skoraj v vsem odvisne od države, funkci°' narji, učitelji, bivši partizanski bojevniki, nekatere kategorije razumnikov, kako1 časnikarji. Vsi drugi so se hotoma ločili od stranke in samo zvedo za odloke i® časnikov in radija. V takih razmerah maloštevilna oligarhija, potem ko se je p°; lastila oblasti, si to ne samo ohranja, temveč jo predaja ali jo skuša predajat po družinskih zvezah nepolitične baže, z vsemi svojevoljnostmi in zlorabljanji, k’ jih zagotavlja sistem. To samo po sebi umevno ne more dolgo trajati v sveta ki je na potu k velikemu dialogu med kontinenti.
Začetek dialoga, ustanovitev delovne skupine, priobčevanje kritične revije ^ v režimu, kakršen je jugoslovanski, zaznamovali prvi korak na poti, ki z nje nism° hoteli izključiti nikogar. Niso nas hoteli razumeti, še huje, hoteli so nastopiti s sistemi in sredstvi, ki niso mogl odvzeti pomena in važnosti naši pobudi, ki so sE pa konec koncev obrnili zoper tiste, ki jih brez skruplov uporabljajo.”
Nato je Mihajlov pripovedoval o zadrskem sestanku, svoji aretaciji in ravnanj” policije v zaporu. O vsem. je Glas že dosti poročal.
Veliko novega pa je povedal Mihajlov o razvoju svojega gibanja. Ti poda-tk’ zgovorno pričajo, kako je še vedno s svobodo in z državnim pritiskom v “liberah' zirani” Jugoslaviji.
Mihajlov je pripovedoval: “Sprva mi je bilo težko, vzbuditi pritrjevanja i” prižgati navdušenje, ne samo v mali skupini mojih kolegov profesorjev, temv®6 tudi med študenti. Sicer so me gledali, kakor da bi bil neumen, kakor da bi z”'
kronike
^ Za SKLAD GLASA so darovali: g. Urbančič, San usto, 800 pesov; ga. Ana Indihar, San Justo. 500 pesov; g. Anton Podlogar, San Martin, 200 pesov; g. Ignacij Grohar, Palomar, 100 pesov; ga. ing. Schmidt, Olavarria, 100 pe-sov; g. Vuk Rupnik, Castelar, 500 pesov; g. Ivau Trtnik} Buenos Aires, 300 pesov; ga. An-tonia Račič, Bs. As., 2.500 pesov; g. Jože Albreht, Moron. 300 pesov; g. Anton Pachaver, ZDA. 3 dolarje; g. Stanko Savinšek, Francija, 45 NF.
Vsem najlepša svala!
DVANAJSTI KULTURNI VEČER
OB VAUHNIKOV! NEVIDNI FRONTI
Dvanajsti kulturni večer je dne 15. oktobra nudil nredavanje g. dr. Srečka Baraga ob Vauhnikov! Nevidni fronti. Pred polno zasedeno dvorano je v imenu Literarnega odseka Ruda Jurčec opozoril na aktualnost snovi, ter nodčrtal okolnost, da se je vabilom odzvalo izredno veliko število poslušavcev; pozdravil jih je v imenu SKA in prosil predavatelja, da začne z analizo gradiva, ki je tokrat res moralo biti obsežno.
Uvodoma je bilo več odstavkov posvečenih literarnoteoretičnim ocenam dela, čemur je potem sledilo nekaj opazovanj o pokojnem Vauhniku, kakor se je rodilo iz osebnih zvez predavatelja s pisateljem Nevidne fronte. Podatki so se sklenili v vprašanje, zakaj je moral V. zaiti v tolikšno bedo in končati v tragediji
Prvi del knjige je predavateljevemu obravnavanju služil za pregled diplomatske in vo-laške situacije v Evropi in pri tem razlagal, kje so bili V. podatki pomankljivi ali pa iih sploh. ni. Do Hitlerjevega napada na Jugoslavijo je Vauhnikovo delo bilo krito z diplomatskim položajem vojaškega atašeja in nima vohunskega značaja. Zelo dobre podatke Vauhni-kovih sposobnosti pa Belgrad ni upošteval pri vsej Vauhnikovi požrtvovalnosti in naravnost genialni iznajdljivosti. Priključil se je V. mnenju, da ..puč (27. marca 19411 ni bil samo nepremišljeno in neodgovorno dejanje morda slabo informiranih elementov, ampak naravnost zločin nad državo in njenim prebivav-stvom.“ Dalje pravi Vauhnik: ,,Puč ni niti za en dan, niti za eno uro zavlekel nemških priprav za vojno proti Rusiji. Nasprotno, dobrodošel je bil vojni plen, saj so nacisti Jugoslavijo temeljito izropali."
Pri sami analizi vohunskega dela pa se je predavatelj vprašal, ali je Vauhnik vedel, komu je pod vodstvom misterioznega A A služil: tudi je bilo vohunjenje (in kot aktivni častnik se mu po kodeksu jugosl. vojske ne bi smel priključiti, sai je smatrala vohunstvo kot madež za častniško uniformo) pred it. kapitulacijo drugačno kot pa pod nemško. Po podatkih, ki jih je predavatelj prejel po članih skupine Joja Golca, je rekonstruiral ozadje zagrebške tragedije (smrt V. sorodnice Melite Thaler) in nato ob A A beg v Švico, ne da bil dovoljno zavarovan Golčev center v Trstu. Golčev agent M 39 je predavatelju pismeno sporočil, da je bil AA Ličanin Srb Ante Antič, pred voino uradnik carinarnice v Mariboru. V. vohunska mreža pa ni imela slovenskega značaja, ker ie novice dobival od Nemcev. Italijanov. Hrvatov in Srbov, in glavni zvezni član, ki je sporočal vesti v Švico, ie bil v Milanu Italijan -komunist, ki je došle agente pozdravljal s stisnjeno pestjo. Nad Vauhnikom samim pa je bil neposredno Ante Antič, ki se je posluževal vseh mogočih edinic, tudi vaških straž, domobrancev. Mihajlovičevih pristašev in vseh drugih. Ko ie nemška policija zasliševaia a-genta M 39, ie hotela vedeti: „Kdo je bil Goleč, AA., Vauhnik in -— general Lebedev. . In ko se je M 39 vrnil iz ujetništva in se je predstavil Angležem s šifro, ki mu jo je zadnji dan zaupal Goleč, so mu Angleži rekli,
— Edini še živeči izmed prvih sodelavcev revije „Hochland“, dr. Joseph Bernhard je 8. avgusta dopolnil petinosemdeset let življenja. Po svoji osemdesetletnici je pričel v reviji, ki ji je takoj, ko jo je 1903 ustanovil Carl Muth, kot mlad teolog poslal svoje prispevke, priobčevati svoje spomine (Erinnerun-gen). Bernhardovi Spomini so pomemben doprinos k cerkveni, teološki in kulturni zgodovini nemškega katolicizma, ki mu je bil Bernhard včlanjen od svojega vstopa v muenchenski Maximilianum ob obratu stoletja 1900, Po rodu je bavarski Švab (Ursberg) —Švabi so tuhtavci, vidci; Hegel in Schelling sta bila Švaba— in je nezadovoljen z neoskolastiko, ker je me nil, da ne zmore izravnave z moderno mislijo — našel sorodno miselnost v teologih stare tuebinške šole, Švabih. V Kuhnovi razravnavi z idealistično filozofijo je odkril prvi primer žive teologije, ki živi s svojim časom in si jo je ohranil vse življenje za zgled. Vrgel se je v študij očetov, posebno Avguština (vnovič je prevel Confessiones) in potem mistike (Philosophische Kritik des Mi-ttellalters, 1922). Izdal je izbor mističnih tekstov Der stumme Jubel v treh zvezkih Vse življenje ga je mučilo vprašanje
o smislu zgodovine. Za nikdar dovršen” Herderjevo občno zgodovino GeschicM6 j der fuehrenden Voelker je 1930 spisal z kot uvod Sinn der Geschichte, ki je zanj { preučil naravnost neizmerno literatur6' s Sedanji živahni razvoj v filozofiji ’’1 še posebej v teologiji zgodovine je sic6” 6 to eno izmed prvih novodobnih katoliški'1 r sintez prerasel, vendar bo Bernhard” 6 ostala njegova pionirska zasluga. Svoj” 1 zgodovinsko misel je navezujoč na \ 45,7 izrazil v trditvi: „Tudi človešk’ ne je v ekonomiji božjega da.“ Izm6” ! njegovih številnih knjig je omeniti f J zgodovino papeštva Der Vatikan a*; ' Thron der Welt, ki jo je napisal 192 j za neko nekatoliško založbo in je bi'” večkrat prevedena. Zgledno je v tem d6'” j znal povezati zgodovino papeštva z zg°' J dovino duha. J. Bernhard je ud Barva1" ske akademije lepih umetnosti in „S”' cieta di cultura".	)
s
. 1
—■_ Nemški tednik Die Zeit, ki hkrati 1 izhaja v Hamburku, Buenos Airesu 'f, ! Torontu je v številki z dne 16. sept. l®6" 1 objavil, da danes izide v zahodni Ne1” 1 čiji vsakih osemnajst minut ena nov” j knjiga.	1
ebrasi in efeserja
Jahal konjiča nekakšnega krajevnega Don Kihota. Toda dejstvo, da sem mogel Ogovarjati moje ideje, ne da bi se mi kaj dramatičnega pripetilo, je odprlo duše
0	O neko medlo upanje.
Potem pa, po objavi prvih člankov o vtisih z mojega potovanja po Rusiji, l>otem ko so me prvič odstavili od pouka, so se začele dezertacije. Na sestankih, ki f sem jih skušal prirejati enkrat tu, enkrat tam, v odročnih in po policiji malo ' Nadziranih gostilnah, sem ob koncu našel vedno več odsotnih, kakor pa sem pred-!; ddeval. Nobenega, pomena ni imela, ali vsaj zdelo se je, da ga nima, razsodba so-® ^išča, ki sem nanje apeliral zoper odločitev univerze. Sodniki so me formalno ' °prostili obdolžitev (poglavitna med njimi je bila, da nimam izkaznice komunistične n Partije, ki brez nje dejansko ni mogoče ostati na katedri), akademski, senat pa,
*	Namesto da bi me vzel nazaj v službo, je nastopil z novimi ovadbami. Kdor ^ se " Nii je približal v zmotnem prepričanju, da imam v lasti skrivnost, kako zrušiti ' težim z enim dotikom čaravne palice, kdor ni verjel, da more tvegati le. malo,
a Pa bo zato postal slaven v zamejstvu, se je hitro uveril, da je bitka bolj trda in i, Odgovomosl večja. Tako je polagoma ‘glavnina’ mojih mladih in. manj mladih to-■ varišev odšla proč. Ostali pa so in vztrajajo še sedaj s stanovitostjo, ki jim je
1	t čast, toda z vedno boli omejenim krogom dejavnosti, in pod grožnjo,, da. se bodo i lepega dne znašli brez službe, tistih malo: Aras, Batinič, Vortjakič. Ljudje s trdo
kožo, ki se zavedajo, kaj se jim more dogoditi vsak trenutek.
e še nekdo je bil z nami. na nas je zapustil: profesor Nikola čolak iz Zagreba.
11 lier je bil kriv, da je pripadal skupini, ki je pripravljala sestanek desetega avgusta, ie bil odstavljen od pouka. Odšel je. Sedaj je v Padovi, sam, z malo denarja in z i dovolilnico za bivanje, kakor jih vaša policija izda beguncem, ki prosijo za ’ Politični azil. Ne morem reči, da je krivo ravnal, nimam nobene oblasti, da bi mu 5 kaj očital, čolak je dobro spoznal vljudnosti režima. Tri leta je bil zaprt, v jet-NiŠnici v Stari Gradiški in nihče mu na to ni znal povedati razloga, zakaj je bil ' toliko časa v zaporu. Novica o moji aretaciji je storila, da je izgubil živce. Že
*	N rej e ga je nekdo na institutu obdolževal, da preveč hodi k bogoslužnim opravilom
j	’N	da je moj	prijatelj. Še nekaj časa, pa bi se	zanesljivo znašel sredi ceste. Odločil
!	se	je za edino alternacijo, ki mu je preostala.	Z njegovim odhodom se je skupina
1 Še bolj umanjšala. Sedaj bi se res mogli pošteti na prstih ene roke.
Toda ni to, kar je odločilno. Naj nas bo veliko ali malo, kakorkoli, gotovi j ®ino, da nazaj ni mogoče. Pred tremi leti ni bilo mogoče misliti, da bi si. kdo mo-. Sel utvarjati, da je mogoče začeti z kritičnim razpravljanjem v Jugoslaviji. To kar s	«6	je zgodilo	Djilasu, se je zdelo, da kot težka	skala tlači, kolektivno zavest. Sedaj,
,	to	Vsem kar	smo storili, se niti režimski tisk	ne upa več dolžiti nas fašizma, kar
'e	bilo preje	tako lahko očitati komurkoli, ki	se je drznil dvomiti o neizogibnosti
} komunizma. Sedaj nam ne puste do orodij kritike.”
Mihajlov je vkljub Titu, vkljub partizanski dediščini, vkljub komunističnemu i Niaksimalizmu, vkljub skriti moči policije trdno prepričan, da bo v Jugoslaviji pri-. Šlo do spremembe: “Sprememba je v logiki sistema zgodovinskega^dogajanja. Tito Ni Večen in komunizem je v procesu spreminjanja po vsem svetu.”
! Je Mihajlova prepričanje o prihodnosti Jugoslavije sen?. Nikakor je odgo-i Voril Mihajlov dvomečemu časnikarju: “Prihodnost je že rojena in se. še skriva, j Mi važno, če jo bomo morali še naprej iskati v zaporih. Sužnjem tudi ječe morejo kiti zibelke svobode.”
, . ■— Zagrebški tednik Vjesnik u sredu j 6. septembra prinesel dolg razgovor I 2 Nikom Tripalom, tajnikom zagrebške N^rtijske organizacije, ki je zatrdil, da ' s° prizadevanja Rankoviča vsebovala , ’’vse elemente komplota“. Tripalo, ki je c'an preiskovalne komisije o delu var-1 'Dstne službe, je na koncu razgovora po-1 ^arjal, tla politična emigracija iz Ju-| ^»slavij e in nasprotniki režima v do-' jNovini tolmačijo zadnje dogodke kot „ze-| ePo ]uč“ za svoje delovanje. Zato je | Pozval varnostne organe, naj. nadalju-' lojo s tolikanj zaslužnim bojem zoper ! 'ovražnike režima. Končno je pribil: V^apad pričakuje kot liberalizacijo re-žlPia povratek političnih strank ali pa Tevžem Djilasovih idej. Rekli smo in Ponavljamo, da smo za družbo brez stfank!“
7- Moskovski literarni tednik Literar-''oja gazeta je v začetku avgusta prine-oceno izbora Pasternakovih pesmi, “D katerem sta sodelovala pesnikova že-Zinajda in njegov sin Evgenij. Oce-Njevalec poudarja „globoko občutje časa 'N smisel za zgodovino". Oboje najbolj ?.,!ikuje Pasternakovo ustvarjanje. Kri-piše dalje: „Po naravi svojega talen-je Pasternak bolj lirik kot pesnik.
Obraz časa ne odkriva toliko v socialno-zgodovinskih panoramskih podobah^ in v neposrednem reagiranju na resničnost, kolikor v metaforičnem pojmovanju liričnega lika, ki je pogosto komplicirano in subjektivno rafinirano." V oceni, ki skuša biti pravična, so še opazni očitki subjektivizma iz uradne partijske literarne kritike. V izboru, ki je izšel pred kratkim, je upoštevana tudi Pasternako-va zapuščina, ki jo oskrbuje njegova žena. Izbranim pesmim Pasternaka, ki so bile izdane še lansko leto, je predgovor napisal še Andrej Sinjavski., najbolj kon-genialni tolmač svojega mojstra.
— G. M. je živel po vojski 16 mesecev v Ljubljani; pravi, da Mauser zelo dobro opisuje razmere. III. del vsi zelo hvalijo. Če bo pisal naprej, bodo vsi vzeli. — Prijatelj iz Nemčije pa nam piše:
„Gospod, ki je prebral Ljudje pod bičem, mi je pisal: .Knjigo sem prebral z velikim zanimanjem in mi zelo dopa-de. Mislim, da je pisatelj zelo dobro in zelo objektivno ujel čas. Velika nesreča je prišla nad naš narod, ker je bilo preveč ..Bregarjev" in premalo „žalar-jev.“
naj počaka, „ker morajo dobiti podatke iz Car serte" (štab maršala Alexandra). Čez 14 dni je prišel odgovor, in so mu povedali: „Vas več ne potrebujemo — vi niste vohunili za nas ampak za sovjete, za Ruse. . .“ Vauhniku je tudi treba zameriti, da se po 1945 ni nič zanimal za šest sodelavcev, ki so delali zanj iz idealizma in bi tako mogel izvedeti, kako so Angleži sodili o njegovem delu. Za oceno moralne plati vohunstva se je predavatelj obrnil na p. Kukovico, nakar je razlago sklenil v vprašanje: „Komu je Vauhnikova špionaza koristila?" Odgovor je v njegovi izjavi na str. 385, kjer pravi: „Tik ob križu (nad Meliti-nim truplom) je neznana roka položila trnov venec, sredi katrega je bila pritrjena •— jugoslovanska zlata medalja za hrabrost." Torej je V. hotel ostati „jug. gen. štabni polkovnik". V. torej ni delal izklučno Slovencem v korist in ni mislil na to, da morajo Slovenci imeti svojo narodno vojsko in narodne oficirje, kajti brez obojega ne morejo upati na samostojno državno življenje v nobeni obliki. Danes je še mnogo živih sodelavcev Vauhnika in Golca. ki bi mogli marsikaj izpopolniti in obogatiti našo zgodovino, revno s podatki iz našega političnega in vojaškega oblikovanja. Ob koncu je še pojasnil, kdo je bil misteriozni AA in kakšni so danes podatki za sodbo nad skupnim delom Vauhnika in AA — Ante Antiča.
Kljub izredni obsežnosti so navzoči napeto sledili razlagam in se predavatelju zahvalili s prisrčnim odobravanjem. Zaradi zapoznelosti je morala biti debata kratka, vendar ie treba omeniti pojasnilo polkovnika Vuka Rnnnika. ki je poudaril, da je bilo v jugosl. vojski takšno vohunsko delo smatrano kot ma-tiež na oficirski uniformi: izvzeto je iz te sodbe saimo Vauhnikovo delo do 6. aprila 1941 v Berlinu.
— Č. g. J. P. nam piše: „...Obenem se Vam lepo zahvaljujem za Glas, ki ga seve vedno kar na “dušek” preberem, ter Vas vse prav lepo pozdravljam. . .“
— Slovensko gledališče v Buenos Airesu je za misijonsko nedeljo znova uprizorilo dramo v štirih dejanjih Henrija Gheona: Tri modrosti starega Wanga. Režiral je Maks Borštnik, glavne vloge pa so podali: Marijan Wi-llempart ČLeo Wangl, Miha Gaser (Čang Fu Tang). Frido Beznik (Oče), Ciril Jan (čaj K j en Ki), Tone Mizerit (Li Čing Haj), Maks Borštnik (Zli duh); Ciril Markež (Prvi pismo: uk), Lojze Rezelj (drugi pismouk). Predstavi sta bili v soboto 23. in v nedeljo 24. oktobra v Slovenski hiši.
— Karel Mauser je v “Ameriški domovini” (1. september) objavil kritično poročilo o Hri-bovškovi pesniški zbirki Pesem naj zapojem. Pravi med drugim: „Tine Debeljak nam je odkril, uredil in komentiral novega pesnika iz časov revolucije, ki bi bil verjetno brez njega pozabljen... Če bi pesnik Ivan Hribovšek živel, bi morda svoji zbirki dal drug naslov. Morda. Vendar je treba reči, da je naslov in razdelitev zbirke zelo posrečena in pesmi roz-porejene tako, da dajo lepo sliko Hribovškovi rasti. Strašna tragika naših mladih talentov v dobi groze je bila, da je tesnoba vseh ljudL ki so trpeli, legla nanje, da so jo pestvovali in opevali za vse. To velja za Balantiča Jn isto velja za Hribovška. Za hip samo so včasih ušli preko krvavega obzorja in videli nov in lep svet. Groza in trpljenje je oba potegnilo spet v iskanje. Balantič - vaški stražar, Hribovšek - domobranec. Smo v času, ko nekateri trdijo, da je to neumno poudarjati. Le zakaj naj bi bilo neumno? V njih pesmih je del naše zgodovine, bili so izpovedovavci naših čustev. Zakaj naj bi jim to odvzeli? — Naj nas koeksistenca nevtralizira do zadnjega vlakna?
Uredniku in komentatorju dr. Tinetu Debeljaku gre vse priznanje. Rešil nam je spet čudovito lep drobec, misli in srce mladega pesnika, ki trohni bogve kje.”
NEVIDNA FRONTA IN VIDNI “AA”
Vauhnik v svoji knjigi Nevidna fronta večkrat ponavlja, da je bil pri vohunskem delu njegov šef neki AA. Ob zaključku predavanja je predavatelj dr. Srečko Baraga prebral:
,,Kako naj imenujem Vauhnikovo trditev, ki jo na strani 420 sporoča nam vsem o Antetu Antiču, ko pravi: ‘Kakor fantom se je prikazal, kakor fantom je izginil!' Kako naj vzamemo to trditev? Ker Ante Antič ni izginil kakor fantom, ampak se je prelevil v Ante... in še živi udobno v Argentini. In Vauhnik je v začetku 1946 nekaj časa stanoval pri njem. Antič je Vauhnika tudi pokopal. Ta Antič je takoj po vojni prišel v Italijo in je hotel domov, a vkljub zaslugam ni dobil za to dovoljenja. Iz Benetk se je zatekel v As-siago in od tu s pomočjo hrvaških znancev v Argentino. Poročil se je s svojo bivšo tajnco Hildo, levičarko prvega reda, katero tudi Vauhnik stalno omenja. In jeseni 1945 je bil Antič večkrat gost v Sev. Italiji neke ugledne slovenske hiše, kjer je zaradi angleške in partizanske nehvaležnosti zagrenjen in poln sovraštva do beguncev izjavil:
Četnici, ustaše i domobranci su svi je-dna banda!
Slovenački domobrani su bili partijska vojska slovenačkih klerikalaca; uz Njemce su se borili protiv interesa sa-veznika. I to sam ja saopštio u London.
Ja sam tražio put za Velebita u London... (Velebit je bil Titov diplomat, op. ur.) Ja sam otvorio sa svojim izve-štajem Velebitu vrata u London.
J a sem tražio dva puta podmornicu za Velebita. Ja sem za njih radio, a sad mi ne dadu, da se vratim u Jugoslavijo."
Prijatelj našega lista nam piše: „Že-lo sem se začudil, ko sem izvedel za vsebino Baragovega predavanja. Kaj res niso vedeli, kdo je bil AA? Meni so B. navedbe zbudile spomin na dogodke izpred dvajset let. Kot begunec sem na jesen 1945 moral biti dalj časa v Milanu. Kmalu mi je bil predstavljen dovolj elegantno napravljen gospod, ki je dejal, da je Ante Antič. Takoj moram dodati, da je perfektno govoril angleščino in se je njegovo znanje jezikov komentiralo na splošno kot nekaj izrednega — baje je govoril angleščino brez akcenta... Vendar se je kmalu med nami šušljalo, da je bil v službi Ozne v Milanu in ko sem prijatelju dr. X. omenil svojo bojazen pred njim, mi je obljubil, da me bo znal zavarovati... Ker sem se pa čutil vedno bolj ogroženega, sem se AA-ju oddaljil in nazadnje naglo odšel iz Milana..."
Torej že na jesen 1945 je bilo znano, da je AA. delal tudi za Ozno. Pred nekaj tedni je Svobodna Slovenija nejevoljno^ obsodila, da je ljubljanski komunistični dnevnik Delo objavil pohvalni članek o Vauhniku in njegovem medvojnem delu; najbolj je list zameril De-lu dejstvo, da so med besedilom članka objavili Vauhnikovo sliko kar iz knjige.
— Po naklučju so bili 1965 na Kapiteljskem trgu v Salzburgu odkriti ostanki romanskega križnega hodnika. V naslednjih štirih letih je skupina arheologov pod vodstvom državnega arheologa dr. Vettersa (Dunaj) in muzejskega ravnatelja Trahtnigga (Wels) in pod administracijo salzburškega deželnega konservatorja dr. Hoppeja mogla odkriti točni tloris romanske (1181-1219) in Vir-gilove katedrale (767-774). Jeseni bodo nadaljevali izkopavanje na Stolnem trgu. Na temelju dosedanjih uspehov upa-
POLOŽAJ NARODNIH MANJŠIN V SOVJETSKI ZVEZI
Stalin je ves čas svoje vlade zagrizeno izvajal politiko rusifikacije vsega sovjetskega ozernlja.. Med posameznimi narodi Sovjetske zveze se je močno poznalo, kako jim je škodovala tridesetletna Stalinova diktatura. Moskovski centralizem do njegove smrti ni popustil; najbolj se je še ohranila židovska kultura in pismenost.
Po diktatorjevi smrti se je začel prehod na boljše. Kako hud je bil ruski pritisk v Ukrajini, se more presoditi po tem, da se je šele v letu 1957, to je štiri leta po njegovi smrti, začelo obračati na boljše. Na zunaj se je sprememba s ^em- da so ruski filmi začeli dobivati spremno besedilo v ukra-jinščini. Na univerzi v Kijevu so do tedaj smeli predavati o ukrajinski zgodovini in književnosti le v omejeni obliki, ali pa celo nič. Študij ukrajinščine je popustil v tolikšni meri. da v letu 1957 kijevska univerza ni imela gradiva za slovar ukrajinskega jezika in so morali ponatisniti slovar iz leta 1907, dasi se je jezik med tem zelo obogatil in tudi spremenil, šele leta 1962 so izdali prvi niško - ukrajinski slovar; izšel je v več zvezkih in je bil prvi po oktobrski revoluciji leta 1917. Vendar še dosedaj v Kijevu niso prejeli dovoljenja, da bi izdali podobne ukrajinske slovarje za dru^e jezike. Počasi tudi naraščajo izdaje ukrajinskih izvirnikov. Dasi štejejo Rusi samo 18 odstotkov pre-bivavs'tva, so vendar izdali v Kijevu zanje 3.893 knjig, dočim jih je v ukrajinskem jeziku izšlo 3.844. Najbolj pa Ukrajince boli, da v Ukrajini pada število ukrajinsko govorečih.
Podobno se izgubljajo domači jeziki v drugih ruskih republikah. Kazakstan je med največjimi zveznimi republikami, toda domačinov, ki govore rodni jezik, je samo še 30 odstotkov. Kirgiška republika se še ponaša, da govori kir-giščino še 40 odstotkov prebivavcev. Na univerzi v Taškentu je 60 odstotkov slušateljev Rusov, v Alma Ata celo 70 odstotkov. Po Stalinovi smrti so v Azer-bejdžanu odredili, da mora biti turščina glavni jezik, toda v letu 1962 so ruščino spet izenačili z domačim jezikom. Mladi muslimanski pesnik Halil Reza je objavil „Himno materinščini" in je povzročil veliko razburjenje ter zaenkrat prejel samo ukor. Tatarci so prosili, da bi smeli v knjižni obliki izdati svoj nacionalni ep ,,Edige“, pa so prošnjo odklonili.
Moskovski krogi so se zelo razburili, ko je armenski pesnik Robert Kara-petian javno napadel uradno režimsko trditev, češ da morajo biti umetnine po obliki sicer nacionalne, po vsebini pa socialistične. Karapetian pa je trdil, da je bila armenska literatura v preteklosti in sedaj vedno po obliki in tudi vsebini samo nacionalna, če je hotela res biti armenska. Partijski dogmatiki so mu seveda zamerili, nekaj ruskih pisateljev pa se je njegovim nazorom priključilo. Kavkaška republika Degestan ima pesnika Ahmeda Agajeva; sam se je odločil za ruščino in potem pozval še ustvarjavce drugih narodnosti in manjšin, da naj se enako odločijo. Kmalu se je izvedelo, da je Brežnev pobudo Agajeva zelo pohvalil, vendar je celo ruski pesnik Vladimir Soluhin javno zavrnil nazore in predloge Agajeva ter svaril pred asimilacijo, ki bi rusko in tujerodno kulturo samo osiromašila. Zelo odločno se je uprla moskovskemu pritisku ukrajinska pesnica Nadežda Lučnikova, ki piše vse v ..kozaškem" jeziku oz. narečju.
jo strokovnjaki, da bodo mogli odkriti portal in oba zapadna stolpa romanske cerkve ter velik del zidave sv. Virgila. Obe stavbi sta bili stolni cerkvi tudi za Slovence severno od Drave.
— Med slovenskimi srednješolci v Trstu vodi marksistični krožek profesorica Antonac. Pri maturitetnem izpitu na slovenskem učiteljišču v Gorici je hudo prijemala maturante, ker da niso prebrali spisov Edvarda Kocbeka — “del tega velikega slovenskega pisatelja in flozofa.”
— Val protestov zoper zapostavljanje slovenščine v Jugoslaviji je prisilil ustavno sodišče SR Slovenije, da je v drugi polovici julija obravnavalo rabo slovenščine v uradnem poslovanju. Pri tem je ugotovilo, da v mnogih primerih ni u-noštevana ustava SR Slovenije, ki določa. da se poslovanje vseh državnih organov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij, ki opravljajo družbeno službo na območju SR Slovenije, vodi v slovenskem jeziku. Zlasti obrazci, ki jih uporabljajo republiški in občinski upravni organi, carinarnice, služba družbenega knjigovodstva, Narodna banka, železniška podjetia in nekateri drugi, so čestokrat v srbskem oziroma hrvaškem jeziku. Podobno velja za številne okrožnice in celo odločbe. Ustavno sodišče SR Slovenije je zaradi take, z ustavo neskladne prakse, sklenilo, da
svoje ugotovitve in predloge pošlje pristojnim organom v republiki. Ljubljanski komentar dodaja: „Upamo in tudi verjamemo, da bodo pristojni organi predloge učinkovito upoštevali. Mi pa sprašujemo, kateri organ slovenske republike more prisiliti tudi zvezne organe na slovenskem ozemlju k izpolnjevanju slovenskih zakonov in ustave? V SR Sloveniji takega organa ni. . .“
— Notranjski muzej v Postojni se je znašel v velikih finančnih težavah in prostorski utesnjenosti; delno tudi zato, ker občini Cerknica in Ilirska Bistrica nista pripravljeni sofinancirati njegove dejavnosti. Zato se je občinska skupščina v Postojni odločila, naj muze? svoje zbirke za nekaj let konservira, dokler v Postojni ne bo mogoče najti primernejših prostorov za stalno razstavo eksponatov. Skupščina je hkrati izrazila pripravljenost, da v tem času financira neka? razstav bogatega zgodovinskega in arheološkega gradiva, ki ga ima na razpolago Notranjski muzej.
— Konec septembra je v Celovcu gostoval orkester ljubljanske RTV. Dirigiral ie Samo Hubad. Komorni zbor RTV pa je odšel gostovat na Polisko in io ob koncu meseca pot taktirko Lojzeta Lebiča pel na festivalu v Rvdgosczu. Na posvetovanju muzikologov je med festivalom predaval tam tudi dr. Dragotin Cvetko.
©d m e vi
— Tržaški Novi list je dne 1. septembra objavil poročilo o knjigi dr. Milana Komarja POT IZ MRTVILA. Kritik F. J. pravi med drugim: „S posvetilom ‘Mojim živim in mrtvim goriškim prijateljem’ je izšla pred časom z lansko letnico natisa, drobna knjiga z naslovom “Pat iz mrtvila”. Napisal jo je profesor filozofije Milan Komar, izdala pa Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. To je ena najbolj kvalitetnih knjig, kar jih je izšlo po vojni ne le v zamejstvu, ampak v vsem slovenskem svetu, in zato vzbuja začudenje, kako to, da je bila deležna tako malo pozornosti. Temu ne more biti vzrok njena drobnost, kajti na ne niti 120 straneh je zgoščene toliko filozofske modrosti, kot bi jo mogli pričakovati samo od kakih debelih bukev, in to ne abstraktne filozofije, ampak prave življenjske modrosti. .. V uvodu pojasnjuje Milan Komar, da je strnil vanjo tri eseje, ki so bili objavljeni že v reviji Meddobje in v nekaterih drugih publikacijah že pred leti... in je ta knjiga tako pristen dokument časa, v katerem so bili eseji napisani, časa, ki je bil že ves prežet s totalitarno strastnostjo, sovraštvom in maščevalnostjo. Ravno ti eseji pa so bili eden prvih glasnikov uravnovešene, trezne, humanistične in realistične modrosti, ki je spregovoril v razdvojeni , razboleli in duhovno zmedeni slovenski svet; spregovoril z usti modreca, ki mnogo razume in zna tudi razložiti in pojasniti ter nakazati pot in duhovne zmede in mrtvila." — Nato podaja F. J. misli iz eseja „Modrost je stalna in gibka" in zaključuje: „Ta kratki
odlomek vsaj nekoliko razkriva filozofsko miselnost profesorja Milana Komarja. Zato njegova knjiga zasluži, da bi prišla v roke čim-več razmišljajočim slovenskim ljudem."
—	Italijanski pisatelj Giancarlo Vigorelli je predsednik mednarodnega pisateljskega društva COMES (ni istovetno s Pen klubom). Odbor mu je podelil nalogo, da potuje v Moskvo in posreduje za pisatelja Sinjavskega in Daniela. Tam ni nič opravil in po vrnitvi iz Moskve časnikarjem izjavil: „Ugotovil sem, da sta oba v ječi zbolela. . . Zelo sem v skrbeh za njuno usodo. . . Obenem z menoj pa se mora ves svet vpraševati, koliko se čuti Sovjetska zveza močnejšo in varnejša, odkar je dva pisatelja vtaknila v ječo."
—	Tudi Švica se odziva zahtevam, ki jih je laikom naložil II. Vatikanski koncil. Mnogi ukrepi in nasveti koncilske konstitucije terjajo preobrazbo laikov, zlasti pa priporočajo teološkega znanja med sodobnim laikatom. Poseben urad v Ziirichu je izdelal načrt teološkega instituta posebne vrste in sicer za laike z akademsko izobrazbo ali s šolami, ki so blizu univerzitetne ravni. Napravili so načrt, kako posredovati potrebno teološko šola-nost v času osmih semestrov. Prvi odzivi kandidatov so bili izredno številni in se že misli na redna predavanja pred slušatelji, do-čim bi oddaljenim učencem gradivo v obliki skript razpošiljali vzporedno po pošti. Po o-pravljenih semestrih s primernimi izpiti bi kandidati prejeli diplome o teološki izšolano-sti, ki bi bila na isti višini kot je razdeljena na rednh teoloških fakultetah.
NAŠE PRIREDITVE
Štirinajsti kulturni večer bo v soboto 19. novembra ob sedmih, salon Bullrich, Sa-randi 41, Capital. Sezono kulturnih večerov bo zaključil filozofski odsek in bo predaval gospod Božo Fink
GLAS sproti obvešča o delovanju naše založbe in spremlja ne samo slovensko kulturno delavnost, ampak stremi podajati sliko kulturnih, političnih, idejnih dogodkov, kakor se izraža in oblikuje v nenehni tekmi in čiščenju pri vseh narodih. Vse kulturne vrednote zaslužijo našo pozornost in nas zanimajo v vseh svojih globinah in razčiščevanjih; pri tem pa ne smemo nikdar zaiti v sektaštvo ali pristranost. Biti odprt vsemu zdravemu je klic našega časa! Mislimo, da Vam je, naš list za vse to sigurno izpričevalo in dokaz. Pomnite pa, da imamo pri izdajanju mnogo težav tudi gospodarskega značaja in Vas prosimo, da s podporo dokažete, da je naš list res tudi Vaš GLAS.
— Glasbena matica v Trstu je izdala poročilo za leto 1965 - 1966. Glavni del je posvečen matičini glasbeni šoli, kjer piše, da je v letu 1965 - 66 urilo glasbo 61 gojencev, nižjo stopnjo 62, srednjo stopnjo 3 učenci in folklorno glasbo 59. G. M. ima še svojo podružnico v Devinu, Nabrežini, Proseku, Kontovelu in v Trebčah, na Goriškem pa v Doberdobu, Sovodnjah, Štandražu in Števerjanu. Kritike tržaških listov vedo povedati, da podatki poročila dokazujejo, da vlada med slovensko mladino veliko zanimanje za glasbo.
— Med letošnjimi šestdesetletniki je tudi obletnica Ljube Prennarjeve, pisateljice enega izmed prvih slovenskih kriminalnih romanov (Neznani storivec, 1934). Preje je napisala roman iz dijaškega življenja (Trojica) in domačijsko kroniko „Mejniki“. Rok Arih; pisec članka ob jubileju Lj. Prennarjeve v NR pravi, da še piše, „vendar, kot se zdi, za predal. V javnosti nastopa kot pravnica".
— Umrl je v Muenchenu katoliški teolog Philipp Dessauer, brat slavnega fizika Friedricha Dessauerja. V začetku tridesetih let je ustanovil v Leipzigu oratorij sv. Filipa Nerija, a so ga nacisti zaprli. Preučeval je mejna vprašanja med teologijo in naravoslovjem in teologijo zgodovine (Der Anfang und das Ende, Das binome Geschichtsbild).
— Pariška založba Gallimard je izdala antologijo pesmi južnoameriških pesnikev. Ob izidu je priredila recita-cijski večer v gledališču Odeon in sta pesmi recitirala Maria Casares in Jean Louis Barrault, prva v španščini, za njo pa Barrault v francoskem prevodu. Antologija obsega dela Pabla Nerude, Gabriele Mistral, Asturiasa y Argentinca Borgesa. Izven programa pa so prebrali še kratko črtico argentinskega pisatelja Julia Cortazarja, ki pa živi
stalno v Parizu ter je svoj tekst sam prevedel v francoščino.
— Ronald Petit je sprejel vabilo vabilo Davida VVebstra, direktorja londonskega Covent Gardna za daljše gostovanje v februarju 1967. Za to priliko si je Petit zaželel nov balet, ki bi ga naštudiral in koreografiral za Margot Fon-teyn ter Rudolfa Nurejeva. Za vsebino je zaprosil znanega dramatnka Harolda Pinterja, komponista pa si še ni izbral.
— Grška akademija je tedne in tedne obravnavala vprašanje, ali naj pesnika Seferisa, Nobelovega nagrajenca, sprejme med se. Nazadnje so se odločili, da mu naslova "nesmrtnika’ ne bodo priznali, ker je pesnik odklonil podpisati pred vstopom neko posebno izjavo lojalnosti — obveznosti vpoštevati neke klasične zakonitosti ustvarjanja.
— Ljubljana je imela skozi poletje posebno razstavo arhitekture mojstra Fabijanija. Slovenska umetnostna zgodovina je priznala mojstru prvenstvo s tem, da mu je podelila ime utemeljitelja slovenske arhitekture. Razstava je bila v prostorih Narodne galerije. Mnoga vodstva je opravil prof. Fran Stele.
— Na Vršnem na Primorskem so v nedeljo 11. septembra slovesno odprli odkupljeno in preurejeno Gregorčičevo rojstno hišo. Sredstva v ta namen je zbral poseben odbor za odkup in ureditev. Priskočili pa so na pomoč tudi rojaki iz zamejstva, kot na primer Goričani, Tržačani in člani društva „Ivan Trinko" iz Čedada. Počastitev pesnika Simona Gregorčiča ob 60-letnici njegove smrti se ujema tudi z 80-letnico ustanovitve posoškega društva, ki je, kot znano, s svojim požrtvovalnim delovanjem, ohranjevalo naše narodno bistvo proti germanizaciji n ital. iredenti.
— Letošnji festival v Toulonsu je bil posvečen Španiji in sicer v glavnem je veljal izvajanjem del Federica Garcie Lorca in Manuela de Falla. Skupina Renče Faure in Maria Laforet je uprizorila Lorcovo dramo Bodas de Sangre. Sledila je izvedba opere Kratko življenje in baleta Iberija, oboje po glasbi de Falla. Balet je izvajala skupina iz Cordove s koreografije Albeniza. Mauri-ce Ohana je režiral opero de Falla Les Treteaux de Maitre Pierre in baletna skupina Rafael iz Cordobe je ob spremljavi komornega orkestra pod vodstvom Louisa Aurialomba izvajala balet de Falla Začarana ljubezen. Povabili so španski državni radijski orkester, da priredi koncert de Fallovih somfoničnih skladb. Zelo veliko zanimanje je bilo za nastop Comedie Fran5ai.se iz Pariza, ki je uprizorila delo Henryja Montherlanta Mrtva kraljica. Višek pa je na koncu dosegel festival z izvedbo de Fallove kantate Atlantida. Orkester je štel 200 godbenikov.
— Maurice Bejart, koreograf in režiser, je za oder predelal roman Gustava Flauberta Les tentations de Saint Antoine. Pri uprizoritvi sodeluje film, balet in glavno vlogo bo podajal vodilni francoski gledališki igravec ter režiser Jean - Louis Barrault. Krstna predstava bo v Theatre des Nations v Parizu med mednarodnim festivalom v juliju 1967.
ZALOŽBA	BARAGA
TISKA SE	TISKA SE
Ruda Jurčec
skozi luči in sence
II. del
Dela pospešno napredujejo, vendar prosimo potrpljenja, ker je rokopisa nad šesto strani.
sv6f£ ideje in dejenje	mdajurcec
29. OKTOBER
še dve leti in slavili bomo petdesetletnico tistega 29. oktobra 1918, ko je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani oklicana slovenska država in slovenska narodna vlada. Sicer je bila odvisna od Narodnega veča v Zagrebu, toda nad Slovenijo je zasijal blesk in spomin dveh prvih slovenskih državnih tvorb — države Karantanije v šestem stoletju in skoraj dve stoletji zatem Kocljeve slovenske države v Panoniji. Obe sta utonili v navalu katastrof, toda nič nečastnega ni bilo nad njunim pepelom. Ostala je resnica: Slovenci smo imeli že dve lastni državni tvorbi, nastali v težkih, napol barbarskih časih in globoko v srednji vek smo z ustoličenjem koroških vojvodij ohranili zgled demokratskega državnega dejanja, kakor mu je bilo po mnenju francoskega pravega filozofa Jeana Bobina iz 17. stoletja malo podobnih v sicer že zelo civilizirani Evropi.
Če sta obe državni tvorbi bili obsojeni na razpad, pa smo v letu 1918 — na slovenski praznik — doživeli razpad ene najstarejših monarhij v Evropi — mali narodi so vrgli mogočno habsburško monarhijo, ker ni bila drugega kot ječa devetih ali desetih narodov v monarhiji. Politika razpadanja se ni ustavila; katastrofa v aprilu 1941 je razdrla nado, ki se je imenovala prva Jugoslavija, vihar je pometel z državo, ki ni znala urediti usode treh ali štirih slovanskih narodov. Razpadanje je seglo še dlje in po strahotni komunistični revoluciji v Sloveniji je zrasla druga Jugoslavija kot ječa, kakor je dotlej slovanski narodi v tem delu Evrope niso poznali. Spet pa se kaže, da tudi najtrdnejši zidovi ječ ne morejo potlačiti svobodo narodom, če se ti sami nasilju ne uklonijo bodisi iz strahu, iz občutka manjvrednosti ali zaradi nejasnosti o svojem mestu med narodi sveta. Prva polovica našega stoletja je torej za nas Slovence značilna po razpadanju, kajti propadla je habsburška monarhija, propadla prva Jugoslavija — in sedaj se prerokuje razpad druge, dasi še z vprašajem na koncu.
Prvi resni glasovi o razpadu druge Jugoslavije so se začeli oglašati že pred približno poldrugim letom — bili so že dolgo taki glasovi —, toda močnejšo obliko so dobili, ko so nekateri vodilni komunistični politiki v Sloveniji začeli ponujati načrte o odcepitvi Slovenije in iskati zanjo opore tu ali tam.
Živimo v ozračju razpadanj in izgleda, da nam kot izhod iz stiske ne ponujajo drugega kot — strah. „Rad bi srečal tistega, ki bi mi povedal, kako bi mogla živeti svobodna slovenska država. .. se je še pred kratkim širil slovenski defetizem, še bolj jasna je oblika sedanjega strahu: kajti ta strah rodi najprej nezaupanje, nakar sledijo ali zagrenjeno sovraštvo do vsega naokoli ali pa pripravljenost za kapitulantstvo vseh oblik.
Če bi naši predniki v letu 1918 ob prvem razpadu prestrašeni zbežali v zapečke, bi 29. oktobra nikdar ne bilo. Če bi ob drugem razpadu 1941 in nato sledeči revoluciji prevladal defetizem, bi nikdar ne dobili prve svoje slovenske narodne vojske v moderni Evropi in bi — kakor je bilo hudo — ne bilo emigracije, pričevavke slovenskih resnic in svobode v svetu.
Strah ni od včeraj, od danes in ga tudi jutri najbrž še ne bo konec...
Med borbo proti diktaturi v prvi Jugoslaviji se je glasil: „Ekonomsko bomo umrli, če ne ostanemo v Jugoslaviji," „kajti naša industrija ima svoj trg samo na jugu“. Takrat smo imeli dve glavni industriji, ki sta nas držali pokoncu: tekstilno s središčema v Mariboru in Kranju, Kranjsko industrijsko družbo (KID) na Jesenicah. Ko sta okrog leta 1935 bili v najlepšem razmahu, sta se pojavila načrta: tekstilni delavec je v Sloveniji predrag, zato se bo vsa tekstilna preselila na jug — v Srbijo, kjer ni bilo sindikatov ipd. in bo (tuji) kapital več zsalužil; za KID pa je glavni štab v Belgradu tudi naglo izdeloval načrte za selitev v Šumadijo, ker tako važna industrija ne sme iz vojaških ozirov biti na severu Slovenije. — Kako je na nas zrl Belgrad pa še to: Ko je bil Anton Korošec dru-
go leto v konfinaciji na Hvaru, mu je bilo zagroženo, da bo kralj izvedel intervencijo (zaplembo) slovenskega zadružništva — komu v korist?
In nas je bilo strah — in kakor mu v svetovni Iteraturi ni enakega, tako je samo za nas Slovence Oton Župančič zapel tisto: Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej se bojiš? — Vsega, vsega...
Ker nas je bilo strah, si iščemo opore in ,pnorali“ smo se nasloniti drugam — kdor nima nog za lastno hojo, mora seči po berglah, kdor je berač, mora kazati krvave, gnile noge, dasi bi se mu mogoče ne gnojile, če bi si jih pravočasno pozdravil.
Veliki dogodki med romantiko so nam dali velike može: Prešerna, Slomška, Barago! Ko je Prešeren, pesnik svetovnih razmerij, pel pesmi narodu, ki — recimo — politično še ni bil oblikovan, je odklonil za naš jezik berglo ilirizma in nas duhovno in narodno rešil. Bil je gotovo edini, ki je v sebi nosil strah vsega tedanjega slovenstva in je vedel, da nas more rešiti, če se on ne nasloni na brajdo pri sosedu.
Seveda: Prešeren, Baraga, Slomšek — bili so pesniki, pisatelji, filozofi — torej čustvenjaki, zanesenjaki...
Kdor je plen resničnega strahu, mu zdravniki priporočajo družbo, prijatelje; vendar gorje, če se bo nanje naslonil z vso pezo svoje bolestne zagrenjenosti, prepojenosti, obsedenosti strahu...
Kam se bomo naslonili?
Na sever — aii na zahod (kaj prida tam ne bo, ker je že Anton Korošec v letu 1923 — če se ne motim ob nettun-sKih konvencijah — vzkliknil v beigrajskem parlamentu: „ce nam bodo Italijani nagajali, bomo čez štiri dni napajali svoje konje v Tiberi...")
Ker bergle cez zahod in sever ne sežejo, tudi ni več pogleda naprej, kjer so sicer zelo vidni obrisi Zedinjene Kvrope in tudi organizacije združenih narodov; zlasti v zadnjih časih so se izkazali kot izredno koristni, če že ne upoštevamo njih moralno veljavo (mlade države v Afriki in nemalo razvoj na Cipru, ki je velik komaj tretjino Slovenije, pa je postal republika pod varstvom Organizacije združenih narodov.)
Toda kdo bo verjel —- tam so spet bili sejavci zanesenjaki, pred sto in več leti pesnika Jbamartme, Hugo — toda v našem stoletju vstane kar nakrat galerija državnikov izrednih obzorij: Briand, Herriot, Masaryk, Kari Kenner, Hbert, msgr. Ignacij Seipei —- in ne nazadnje naš Anton Korošec, ki je bil v letih okr. 1922 podpredsednik panevropskega kongresa s sedežem na Dunaju.
Seveda je za vero v takšen razvoj potrebna močna in lepa kupa optimizma. Kdor pa je optimist, ne pozna strahu, tudi tedaj ne, kadar mu groze — z gorjačo.
Vsi imamo talente — Bog jih je dal vsakomur več kot pa se jih zaveda; vendar kot dober „politik“ usmiljeno terja, da jih samo nekoliko pomnožimo — recimo vsaj enkratno. Na našega življenja poti nam je za konec trpljenja gotovo podelil vsaj en talent za oblikovanje vsega, kar je pri vsakem narodu višek — za našo državnost, naš naj lepši talent.
Kaj se bo zgodilo, če se bomo v času, ko marsikaj razpada, zbegano ozirali, „joj, moj Bog, kam bi dal — kam se bom naslonil... “ in bi bili v zadnjih trenutkih strahu toliko brez srca in talent celo odnesli k sosedu in ga tam zakopali...
Ali ne bi grešili in zaslužili kazni ne samo zase, ampak bi jo povzročili tudi svojemu bližnjemu, ki se nas je usmilil in naš zaklad sprejel v svojo shrambo.
Rastli bomo v širšo skupnost in to brez protihrvaške ali protisrbske histerije, ker jim želimo vse dobro — enako kakor vsem drugim sosedom dobre volje, če na polju najmočnejše ideje — verske zmaguje občestvenost, se bo v njenem ali podobnem objemu znašla tudi politika.
OLAS ureja Ruda Jurt.c. — Tilka ..Edilorlol Baraga S.*.l.“, Padurmra 3253, Butne« Aim. — Via m* azila na: Radslfo Jurc«, Ram in l. Fakin 4155, Butnat Air«. — Edlter terpen table: tedelfe Juri«, Ramin l. Fakin 4151, Buerfei Air«.