IZ MLADIH PERES
Cokomotiva
Tisto jesen so z vseh desetih pred-mestnih tirov odpeljali stare vozove in lokomotive nekam na jug. Samo nekaj voz je ostalo in ena sama lokomotiva.
Čuvajevi otroci so se že naveličali vseh iger, s katerimi so ,si preganjali
dolgčas vse poletje, in so veselo spre-jeli predlog najstarejšega, Janka, da si gredo ogledat preostale vozove in lo-komotivo.
Najprej so obiskali lokomotivo. Sta-ra in zarjavela je bila. Janko se je povzpel na mesto strojevodje in pre-tikaval in obračal vzvode. O, na loko-motive se je Janko dobro ispoznal, saj sta bila z očetom že večkrat v kuril-nici, kjer so stale vse drugačne loko-motive kakor je tale tukaj.
Nenadoma je šinila dečku nova mi-sel v glavo. Kaj, če bi spravil lokomo-tivo v pogon, da bi se malce popeljali po teh praznih tirih. Kako se spravi lokomotiva v pogon, je Janko dobro vedel, vode je treba in ognja.
»Lenka!« je poklical ¦sestrico, ki z bratcem ni upala bliže, »prinesi vedro vode! Peljali se bomo.«
Devet veder vode je morala prinesti Lenka, da je bil kotel vsaj do polovice poln, in Janko se je moral presneto potruditi, da je zadelal vse luknje in mu ni voda iztekla. Nato so se odpra-vili v gozd po suhljad in drva. Celo grmado so jih nanosili v Iokomotivo. Janko je privlekel iz žepa. vžigalice in na ognjišcu  zakuril.
Precej časa iso kurili, da je postalo v lokomotivi že vroce. Para je uhajala pri vseh špranjah, da je bila vsa loko motiva v dimu. Janko je ves čas pre-tikal vzvode in kolesca, da bi spravil
lokomotivo v pogon, pa mu ni uspelo. Samo ene ročice ni mogel premakniti, preveč je že zarjavela. Končno so se vsi trije spravili nad njo in vlekli, kar so imeli moči, dokler s,e ni vdala. V tistem hipu je pri kolesih presunljivo zaškripalo in počasi se je jela lokomo-tiva premikati. Vedno hitreje je šla, ročico so namreč potegnili do kraja. Kolesje je cvililo na vse pretege, saj ž.e od kdo ve  kdaj  ni bilo naoljeno.
»Hura, peljemo se!« je vzkliknil Janko. Pogledal je na domačo hišo, na pragu je stal oče. Pomahal mu je z roko, a oče mu je zažugal s pestjo, kajti spoznal jih je. Vendar se Janko zato ni menil.
Bližali so se glavni progi. Janko je hotel zavreti lokomotivo, a ni mogel ročice premakniti nazaj. Celo vsem trem ni uspelo. Obupani so se spo-gledali in si niso znali pomagati. Loko-motiva je medtem zavozila na glavno progo.
»Sedaj bomo pač morali peljati do prve postaje,« je ofoupano dejal Jan-ko in nametal drv v ognjišče. Drugega jim niti ni kazalo, mar naj obstoje na progi sredi polja? Janko se je že moč-no kesal svojega dejanja. Mar bi bil pustil lokomotivo pri miru! Lenki je šlo na jok, najmlajši, Branko, pa je tulil na vse načine.
Privozili so do ovinka in nenadoma je opazil Janko predor. Počasi in močno sopihaje je vozila lokomotiva vanj. Otrokom so v grozi zastala srca. V to temo naj se popeljejo? Sami. Kaj če se zruši strop in jih zmečka? Vsi povprek so zajokali. Lokomotiva pa je počasi zavozila v temo. Pošastno je sopihala in hropela, gosti dim se je valil od vlažnih sten. Daleč, daleč pred njimi je bila majhna svetla točka, iz-hod iz tega pekla.
Nenadoma so zaslišali za seboj vrisk in ropot. Janko je strahoma pogledal nazaj, celi roji ieker so vreli iz nečesa, ki je ropotalo in hrumelo za njimi. Bližalo se je vedno bolj in s takim hrumom, da so se otroci preplašeni in glasno jokaje stisnili v kot.
Silen tresk in ropot, da se je loko-motiva stresla, jim je naznanil, da jih je tisto strašno dohitelo. Strahoma so pričakovali,  kdaj   se   prikaže   od  kod
kak peklenšček, ki je hrumel in bren-čal za njimi, a v tem je postalo svetleje in kmalu so zagledali onkrat predora beli dan.
Prvi Jankov pogled je veljal nazaj. Skoraj olajšano si je oddahnil, ko ni opazil kakega hudobca. Ali tudi to, kar je videl, ni bilo •brezskrbno. Za njimi je sopihal potniški vlak in mo-gočna lokomotiva je porivala pred se-boj majhno škatlico z našimi potniki. Silno začuden je opazil strojevodja stroj pred seboj in takoj uganil, ko-liko je ura, ko je zapazil čuvajeve otroke.
Na prvi postaji jim je res uspelo ustaviti lokomotivo. Že med vožnjo io je kurjač z vrvjo zakačil k vlaku in na postaji so morali trije mali gTešniki pred postajenačelnika. Sklonjenih glav so »tali pred debelim možakom in sol-ze so jim silile v oči, ko so morali pri-povedovati svojo zgodbo.
»Kaj vam je padlo v glavo?« je na-zadnje zakričal postajenačelnik nad njimi, potlej pa je položil Janku roko na ramo:
»Iz tebe bo še nekaj, če boš tudi v bodoče tako pogumen, a vedi, da se nedovoljenih sredstev nikdar ne sme uporabljati.«
S prvim vlakom so se vmili domov, Janko pa je čisto zatrdno sklenil, da postane strojevodja.
Stanko Pakič