Zbirka različnih pesmij.
Zložila in založila
L. Haderlap i Iv. Hribar.
....... .»IS*—----
Maribor 1872.
Natisnil F. SUjza in dragi.
M,
Zbirka različnih pesmij.
—«—
Zložila in založila
L. Haflerlau i ly. Hribar,
- ----W-------
Maribor, 1872.
Katisnil F. Skaza in drugi.
57152
FZc
Gorje.
Kdo mi pove, kdo mi pove, Al' sreča je, al' pa gorje, Imet' občutljivo srce?
Recite mi, recite mi,
Al' burna kri, kdaj vroča kri
Se v mojih žilah ohladi?
Oh iiij cesta, oh nij gora, Od kterih se nesrečnica Moja noga ostavit' da!
Oj nij dvomu, oj nij dvomu, Da stanja nij, da ni stanu, Ki mir bi nioj'mu dal srcii!
Nad mano Čisto je nebo, V osrčji nosim pa peklo, Obup, srd, kes, v globini vro.
J. Mohorčič.
.■. MflJ

i '•tí 4-

>
Pesmi
J. Haderlapa.


Slavospev.
Pa sapica piba, In listje šumlja, In slavček prepeva, In valček mrmlja.
Kar sapa, val, listje Ia tica pov6, To čuti in bije Tud' moje sreč;
Bogii čast, ki s slavo Napolnil je svet, In v srca zasadil, Ljubezni je cvet!
Sprehod.
Po Gradcu sem se sprehajal, Cigare sera žlalitne kadil, In lepe Nemke sem gledal, Vesel in srečen sem bil.
Zelena teče mi Mura,
v	'
Cez Muro je most narejen, Na mostu sem deklico srečal, Strmčl sem v nje kras zamaknjen.
V oči sem jej temne pogledal, Pogledala ona me je, — Nikdar nje pogleda ne zabim, Globoko je segel v sreč.
Še teče Mura zelena, Čez Muro most še stoji, Na mostu deklico iščem, Pa videt' nikjer je več ni.
Po ulicah več ne pohajkam, Cigare mi več ne diše, Deklet več ne pogledujem, Ker ona ne gre mi z glave!
Moj raj.
Da ljubezen je pregrešna, Slišim od duhovnikov, Da nebes ne bodem gledal, Ne prelepih angeljnov.
Meni pa nebes ni treba, Meni ni za angeljne, Dokler, ljuba, sem pri tebi, Dokler ti še ljubiš me.
Ti si moj edini angelj, Tvoj poljub je rajski med, Rajski glas tvoj glas je zame, Žar nebeški tvoj pogled.
Na ulici.
Kaj tak bežiš, dekle, Očke pobešaš? Skoraj se vstrašiš me, Kedar me srečaš.
Morda mi ti solze Skrivno prelivaš? Morda pa ljubiš me, In mi to skrivaš?
Ako solze so, ni Treba jih skriti, Ako me ljubiš, ni Treba tajiti.
Proste so mi roke, Prosto je srce, Vanj so zdaj vratice Vsakej odprte.
Kuharca.
Kuhar'ca je moja ljuba, Lonec moje je srce, Noe in dan v tem loncu kuha, Da mi zmir kipi in vre.
Preveč peče me vročina, Preveč kuriš, se mi zdi, Pazi, pazi moja mila, Da se kaj ne prismodi!
Pamet.
S pametjo sem se pretepal Zarad ene deklice, Nisem je premagat' mogel, Pa tud' ona mene ne.
To obema je mrzelo, Naj'na je prijaznost preč, Skrbno se me izogiblje, Da ne bom je srečal več.
Presajena roža.
Kaj je tebi, roža inala, Da spomladi že veniš, Žalostno pobešaš glavo In umreti si želiš?
Menda te nemila roka Sfemkaj presadila jc,; Izpod solnea v senco gosto Lipe mokre in hladne.
Roža moja, tudi meni Ravno taka se godi, Da mi mlado lice vene, Da mi vmirajo oči.
Ona mi je soluce bila, Ki sem ločen zdaj od nje, Ki pred mano se je skrila, Ker ljubiti me ne sme.
Tebe bom nazaj presadil, Ozdravela bodeš spet, Sebi pa ne vem pomagat', Sebe pa ne znam otet'!
_- k
Nezvesti.
I.
Preteklo je že osem dni, Pa še noben'ga pisma ni;
En teden dva in tri in štir, — Neskončno raste moj nemir.
Tako naprej sem tedne štel, Dokler sem upa kaj imel;
Naštel sem -jih za mesce tri, Za mesce tri pretužnili dni.
Pa zdaj jih ne preštevam več, Ker moj poslednji up je preč,
Ker zdaj pač za gotovo znam, Da sem za ljubico golj'fan.
Oj zdaj pač več ne štejem dni, Ker me noben ne veseli,
Ker meni se dozdeva vsak Meglen in pust, ko sen težak,
Da skoraj mi neznano je, Kdaj mine dan, kdaj nov pričnč.
vQ 16
v ^	:
li. ^ ■
Poglej mi ljubica v obraz, Ce ktero laž na njem spoznaš; ^^
Poglej mi, ljubica v oči, Da v njih zvijače najti ni;
Poglej mi, ljubica, v srcé, O nezvestobi nič ne ve; —
In vendar se ne daš sprosit', In hočeš mene zapustit'!
Pa če me zapustiš, naj bo, Saj me nobena več ne bo;
In če vmoriš me, nič ne dé, Saj vse odpušča ti srcé.
Pa moj obraz, oči mojé, Nikoli ti ne odpusté:
Po dnevi in ponočni čas Te bode strašil moj obraz,
In kamor kolj bežiš med svet, Te bo preganjal moj pogled;
Za tvoje srce ne bo mirú, Ker si zavdala mojemu!
Viharji.
Viharji hrumi čez visoke gore, Viharji bučijo čez širno morje. Viharji divjajo skoz moje sreč.
Razbije se ladja in zgine na dno, Na tla polomila je buija drevo, Pa moje srce se ne zmeni za njo.
Ker sreče že barka zdrobljena leži, Drevo moj'ga upa že zdavnej trohni, Viharjem pogubnim ostalo nič ni.
Moja nevesta. I.
'Na tičica je priletela Le sém čez široko morjé, Prinesla mi pismo je belo, Od daljne neveste mojé.
Bel list s pečatom je zlatim, Od balzama ves duliti, Ko rahlo ga odpečatim, Zagledam v njem rožice tri.
Kaj roža pomeni rudeča? Povej mi, tica, povej! Kaj druga plavo cveteča? Kaj tretja posušenih vej?
„Kak prva je roža rudeča, Tak ona za tebe gori, Kak druga je roža veneča, . Tak ona brez tebe veni;
In plava ti roža pomeni, Da moraš ti priti do nje Po suhi, al' poti vodéni Cez plavo, široko morjé."
Kaj, draga, to tirjaš od mene Ki pot mi neznana je k vam, In ladjice nimam nobene, In plavat' čez morje ne znam
n.
Po morji se ladija vozi Mornar na njej poje vesel, Ker mojo nevesto vozi Iz juternih, daljnih dežel.
Živečih še nihče ni videl Enake lepote sledu, Živečih še nihče ni slišal Enake milote glasu.
Lasje so njeni iz svile, Zobje iz slonove kosti, Iz rožič so ustnice mile, Dve zvezdi ima za oči.
Prinesla je saboj za doto Tri skrinje rumen'ga zlata, Obleke in kinča krasoto, Ki naša je stran ne pozna.
Prirjula je sapa nemila,
V	val6ve se vprla z močjo,
Z nevesto je ladja vtonila; — Pretežko je bilo /lato.
Znad brega v morje kapljajo Mi moje bridke solze, Pa one se ne poznajo
V	neskončni meri vodč.
Solze in lira.
Solze iz oči so lile, So na liro kapale, So vse strune razmočile, Da se vbrati ne puste.
Kak bi sladko harmonijo Našel svojej pesmici, Ko raztrgano je srce Mi od bridke žalosti.
Če v teh pesmih ni soglasja, Ne moči, in duha ne, Kriva je sovražna sreča, Ki potrla to je vse.
Aleš in Betinka.
L
Barka me čaka na bregu, Mene in ljub'co mojó, Z mano in mojo nevesto V ptuje odjadrala bo.
Jaz sem že s culo na kraji, Ljubice moje še ni; Balo ženitno naklada, Joče in briše oči.
Čakal ne bodem predolgo, Jadra razpeti velim; — Ljuba, ostani in joči! Jaz pa brez tebe bežim.
Brate, sestré zapustiti, To ti je strašno hudo, Jaz pa na širnem jih sveti Najdem miljone lahkó.
Betinka modrovka, Betinka r'menolasa, Po ulicah mi teka, In svoj'ga ljub'ga išče.
Ves zbegan njen pogled je, Razmršeni so lasje, Znad čela znoj jej kapa, Z očesa svitle solze.
Po morji barka plava; Aleš sloni na barki, Z očesom temnim gleda V morja globino temno.
In zdi se mu, da vidi Na dnu morja Betinko, Zrokami mu pretečo, Z pogledom mu grozečo!
Roža in rosa.
Rosna kaplja se je vsedla Na prelepo rožico, Zlila se jej v nježna njedra, Poljubila je sladko.
Roža rose ni poznala, Rosa rože tudi ne, Pa je vendar ni prašala, Al' jo poljubiti sme.
Prvokrat, dekle neznano, Danes sem zagledal te, Kakor roža rosno kapljo K srcu stisnila si me.
Al' te ljubim, al' ne ljubim, Dekle zalo. sam ne vem, Pa če bi zares te ljubil, Ne povedal bi ljudem.
Mladenič in roža.
Roža, roža ti na vrtu,
Oj ti lepa rožica,
Al' že veš, da te bom vtrgal,
Da boš vmreti morala?
„Fantek, fantek trdosrčni, Moj morilec, fantek zal, Ako vtrgati me misliš, Reci. kam me bodeš djal?
Ako me pripneš na prsi, Bom sladk<3 zadremala, Ako vržeš me na cesto, Bom prav težko vmirala."
Prepelici.
Kak' si bogata, prepeličica! Imaš devet sinov, devet hčera Pa prav nobeden gladu ne pozna.
Kak' si bogata, prepeličica! Imaš devet sinov, hčera devet, Pa jim za doto treba ni skrbet'.
Saj vsako leto imena rž zori, In prepeličji rod se v njej živi, In zoblje in prepeva brez skrbi.
Pa'srečna nisi, prepeličica: Devet sinov, devet hčera imaš, Pa sreče materne le ne poznaš;
Oe lastne si peruti izrede Mladiči tvoji, vsi te zapuste, Za staro gnjezdo več se ne zmene.
In če vigredi zopet priletiš, Otrok noben'ga več ne zaslediš; Za druge novo gnjezdo narediš.
Tako živiš ti med ljubeznijo, In med mladičev nehvaležnostjo, Dok' se peruti ti ne povcsno.
Brstje.
2
Hatem Ta.
(Biickert.) Ko Hatem Ta
Beraču, ki za sold je prosil,
Dal je dva,
Ga žena je pokarala:
„Ti več mu daš, ko potrebuje!"
Pa Hatem beseduje:
„Če manj on potrebuje,
Imam pa jaz zadosti;
Pač svojo mero vsak ima:
Po svoji meri revež prosi,
Po svoji meri Hatem da."
Sapica pomladna.
Iz nemškega.
Ce sapa pomladna Prispe čez vrhe, Se pisane tiče Po gozdih zbudč.
In kar zamudile Skoz zimski so čas, Veselo popravljat Hiti zdaj njih glas.
Razcvetejo rože In z njimi srce, Saj v rožniku rada Ljubezen se vnč.
Pa leto na leto Sme roža cvetet', Ljubezen Te enkrat In nikdar več spet.
Pomlad za pomladjo Otaja se led, . Človeku je dana Le ena vigred.
Če tica odroma, Spet pride v naš kraj, Če človek odroma, Ga ni več nazaj.
Grlice iz vasi.
Zložil
L. Hadrlap.
-
.Vi- .'.i-


Krško polje.
Oj krško polje, oj krško polj6, Povej, povej mi, kaj ti je?
Še mesec rožnik pretekel ni, Nobena roža več ne cveti;
Še mesec srpan pretekel ni, Nobeno žito ne rumeni;
Še vinotok pretekel ni, Nobena trta ne zori;
Se listopad pretekel ni, Pa travca več ne zeleni.
Oj kaj je to, oj kaj je to? Povej mi, krško polje to!
In krško polje tako pove: Če nimam rudeče rožice,
Pa Sava po men' se rudeča vali, Rudeča od same krščanske krvi;
Če snopa na polji nobenega ni, Ko snopja mrtvih trupel leži;
Namesto vinske kapljice Se točijo letos grenke solzč;
Zelene travce iščeš zastonj, Pa našel sled boš turških konj;
Oh divji Turek je spet prišel, — Usmili se tavženkrat Bogu!
Vojaška.
Bobni preglasno bobnajo, Fante vse mlade kličejo; Kaj še nek bo, Kaj še nek bo? Vojska prehuda je to.
Fantje se skupaj zbirajo, Deklice se pa jočejo: „Kaj še nek bo, Kaj še nek bo, Če jih nazaj več ne bo!"
Z Bogom, ti moja Minka zala, Kaj bi jokala, kaj bi žal'vala! Zmagamo srečno, Pridem nazaj, Tvoj bom na vekomaj.
Kliče me cesar, kliče me dom, Branil sovražnika ju bom; Al' se ti smilim, Ljub'ca, al' ne, Biti drugače ne sme.
*
# *
*»
Bobni spet glasno bobnajo, Fantje se z vojske vračajo Vinee pijó, Pesmi pojó. Ljubce objemajo.
Minka jih gor in dol ogleduje, In jih po ljubem poprašuje. — Al' je resnica? Ali tajé?
Zanj nobeden ne vé!
V	žemljici hladni, tuji leži,
V	tihi, samotni dolinici. Čakaj, le čakaj
Malo, pa bo Minka prišla za tebó!
Okrogle.
Čujera že vriskati Sem čez vrhe, To mora ljubček bit', Ki k meni gre.
Danes ti še odprem, Jutri nič več, Prišel bo moj ženin, Peljal me preč.
Ljubca, če je tak6, Tud nič ne de, Danes sem še prišel, Jutre pa ne.
Jutre, ko iz vasi Slišiš zvonit', Tačas pa pridi ti Mene škropit.
Moja ljubca 'ma šrango Tam na sredi cestč, In če jaz mimo pridem, Jo hitro zaprč.
Je cestnina za plačat', Pa le kol'ko, ne vem, Jo bom v kamro šel prašat' Tam gotovo to zvem.
Sto poljubov jej dam, In po vrhu še tri, Pa še zmirom trdi, Da sem jej še dolžan.
Za vod6, pod gor6 Les zeleni šumi, Pod goro, za vodo Mi moj ljubček živi.
Da bi ribica b'la, Bi pa plavala tje, Da bi tičica b'la, Pa zletela bi tje.
Pa kaj maram, da plavat' In letat ne znam, — Saj bo on prišel k meni, Naj mine le dan.
Ena tičica poje, Da ne morem zaspat',
Pa moj pobič me klice, Ki je prišel vas'vat',
Pa Podbreznikov oče 'Majo malo skrbi, Ker dekleta ne spijo Skoz cele noči.
Moj sosed je bogat, 'Ma hišici dve, Pa jaz svoje ljubce Ne dam za obč.
Ni grd'ga vremena, Ni temne noči, Da b' ne mogel jaz priti K Marinki svoji.
Ene citre bom kupil, In po svetu bom šel, In od lepih Kranjic Bom zacitral, zapel.
Nebesa so plava, Zelena zemlja, Rudeča in bela Je Ijnb'ca mojá.
Na Laškem prebivam, Pa laški ne znam, In vendar najlepše Dekleta imam.
Po Laškem sem hodil, Kjer fige rastd, Pa sem eno prinesel Za ljubco svoj6.
Od ljubljanskega mesta Do šentvidske vasi Se moj ljubček sprehaja In cigare kadi.
Saj se lahko sprehaja, Saj le čaka na mé, Lahko smodke prižiga, Saj prižiga mojé.
Do Rojana iz Trsta Ena cesta drži, In kdor hodi tje v vas, Se mu dolga ne zdi.
V	Trstu je mesto,
V	Rocoli pa ne,
Pa Rocoljske so lepš', Ko Tržačanke vse.
V Mniliovo bom šel, Se bom malat' učil, Da prelepe Madone Na platno bom lil.
Po izglede pa priti Na Kranjsko mi bo, Ker najlepše Maričke Na Slovenskem evet6.
Pri vodi sem sedel, Sem ribce lovil. Pa sem postrve vabil, Sem ščuko dobil.
Kak me gleda ljubo, Kak me gleda drobn6, Pa sem moder tak6, Da me vjela ne bo.
Stare petice Iu zveste deklice Spoštuje naš rod, Pa jih manjka povsod.
Deklica vmazana Pa bi se vrnila! Lahko bi lepšega Fanta dobila.
Od danes do j utre Slovenec živi, In vriska in poje In nič ne skrbi.
Še raste pšenica, Se trta zori, Še lepš' so dekleta, K' jih ljubimo mi.
Za pijanca me imajo Kaj pa morem za to, Da je kelnarca lepa In vince sladko
Bi še eno zapel, Pa nič nisem vesel; Do jeseni počajte, Ko g-rojzdek bo zrel.

ïv. Hribarja.

Izgubljeni sin.
„Jaz grem, jaz moram iti, zdrav ostaiii,
Narodu živi, domovino brani!"
To bila je zapoved Tvoja,
Ko si zapustil kraje boja
I se preselil v večni mir.
Ti si mi dal življenja vir
I ko v neskrbnosti cvetela
So mi prijazno mlada leta
Otročja moja usta smela
Te klicati so za očeta.
Kako je krasna i vabljiva
Besede te podoba živa,
Vendar naenkrat — večna škoda!
Zgubi iz vlastnega se roda
I sin, o bog! edini sin,
Pred njo zapira svoj spomin. —
Skrbljivi oče, mož častiti Pri zvoljenih se radovaje Enkrat poglej še v naše kraje, Kjer dolgo prej si moral biti, Tvoj sin, tvoj sin je izgubljen! — V njegovo srce uk vsajen, Ki nijsi nehal ga gojiti,
Je padši na neplodne skale, Pustivši korenine male Popolno moral posahniti. Vabljiv je svet/meso je slabo Vsejani uk je zginil s Tabo; Brzdati bil si Ti me vstani Odkar pa Tvoj živi le duh, Pred pogubljenjem ne ohrani, Ko v brezdnu sem, me nikdo drug. Vsaj pravi mi obraz življenja, Da večno brezdno se razpenja, Med mano i med Tvojim duhom; Ti ves bil čednost si edina, Jaz sem prodal se potepuhom, Zapravljal čas, popijal vina, Zatajil dom i sramotil. Ti si v pomoč narodu bil I v srce mlado dan na dan »Si vcepljeval mi ves skrhan » Čutila svoja i nazore; Jaz sem se zgubil z ceste prave, Pozabil Tebe, očetnjave, Prezrl rodu vstajenja zore.
Gorje mu tisučkrat i beda Brez znanca kdor, brez oskrbnika, V življenja tajnosti pogleda —
Ta čarobnost i ta razlika! Naj vstavlja se, naj trden bode, Roke v pretekle čase steza, Za sabo ga potegne peza I več jej ne vbeži brez škode. Al si, ko je objela mati Prezgodaj vsalmjeno telo Zamogel pač si pomišljati Kakovi sad iz tega bo ? O! predno sem se porodil Bi bil prekletsvo name zlil — Pa Tvoje srce prekipeče Slutilo nij sinu nesreče.
Jaz živel sem i tudi vžival, Radost iz polne čaše pil, Po Tebi žalost sem zakrival, Da bi veselja ne kalil; Kar mi je srce poželelo, Kar je vabilo kolj meso, Trudilo se krdelo celo Prijateljev mi je zato. Nedeljo v delavnik zmenili I v praznik delavnik narobe, Boga pred mano so tajili I ne vrjeli uk trohnobe; Človeški da poklic največi
Na svetu je živeti v sreči; Da človek je kakor žival, Edino s pametjo bistrejo; Ko vsaline mu življenja kal, Da se s telesa gnjilo vejo Na večjio njega duh pogreba; Da nij pekla i da nij neba, Da nij hudiča, nij boga, Človeku da v vživanji strasti, Ne neha zdrava pamet rasti I tu da sebe prav spozna ; — To sem se vsaki čas učil I dober sem učenec bil, Ker mogli zmano so ravnati Kar so hoteli izpeljati.
Kje pak ostali so sedaj, Ki moji bili so nekdaj, Ki nekdaj bil sem jaz njihov ? Telesna moč me je pustila, Divjati strastim zabranila, Med nami izkopala rov. _ Nikdo iz njih srca več nima, Da čezenj bi edini skok, Ločivši ga iz družbe dima Pridaljšal mojih dnij obrok. — I jaz ? — Al bodem še taval'?
V temoti greh nadaljeval ? Al nijso me nekdaj učili, Da se v nebesih veselili Bolj bi nad najdeno ovco, Ko nad neizgubljenih sto ? Al nijso pravili mi mati, Da milost božja je velika, Da tisučkrat nebo vplati Za grevanje izpokornika? Da nij prevelik nikdar greh Kateri v Večnega očeh Bi odpuščenja ne dobil? —
Da, da, jaz bom se pokoril, Pozabil prejšnjega življenja I dokler novo mi ne jenja, Prenašal voljno vse težave Glede v zveličanja zastave."
Storjen je sklep i ponovljen I Radivil pol spokorjen Popotni prijme v roko les, Ter tje, odkoder luč resnice Osvetljevala svet je ves, V to mesto, ki moč je govorice Ga tisučkrat je prehvalila, Potuje svetega čutila
V srca pokornosti navdan. Noč mine i petnajsti dan — Pred njim je ležal Rim prekrasni! BliŠčeče strehe, stolpi jasni, Prijazne hiše, cerkve bele, Sveto so mu srce razvnele. Učenja pomni mladih let, Ko je poslušal ves zavzet O Rimu in njegovej slavi; Vse se mu zopet v pamet stavi. — Pa malo časa ga zanima Vsa slava i krasota Rima, Ker grešnik je i vreden nij, Da tega se poveseli, Kar čiste so roke stvarile. Najprej se mora spokoriti, Potem v izgled ostalim biti Dokler ne leže med gomile.
V Marije cerkvi iz snežnika Obhaja slavnost se velika; Pol Rima tam pobožno moli Da odpustiti greh izvoli Mu vsmiljeni in večni bog. — I glej izmed množine rok Roke pregrešne grešnik vzdiga, Ko bogu v čast kadilo vžiga
Njegov duhovnik sred altarja. — Tu trombe zadone i cimbal vdarj Vse stvarnika na glas časti, Edino — kadi vil medli, Prišel je v cerkev «pokorjen, Iz nje odide v greh vtopljen.
Od tega časa se je zgubil, Poprej še nij, sedaj je ljubil.
Kdo zna popisati čutila, Ki jih ljubezen v nas rodi? Komur nij njena ura bila Na svetu sreče skusil nij. Kaj je ko samo preganjanje, Goljufnost, laž, zatajevanje, Ki nas obdaja dan na dan? Čem bolj želimo k luči prijti, Tem bolje smo z nočjo pokriti, Enako njej — naš um teman. Vse je le pusto, vse je prazno, Nič nij veselo, nič prijazno, Sovrag je bratu rodni brat. Kar bi dosegel človek rad V neznane krajo se odmiče, I človek večno zaslepljeni Si z vlastnim vtipom plete biče. Brstje.
Zato še nijso pogubljeni I našega sovraštva vredni, Ki so život pustili redni I nevideči njene jeze Precenili osode peze. Njim je življenja polna čaša Najbolje draga, najbolj mila, Vendar te bo jih pogubila In iz nezmernega vživanja V svet večnega prenesla spanja — Po tem iz njih nikdo ne vpraša.
Kako drugače tisti sodi, Katerega ljubezen vodi, Ne vživa nič i vse ob enem V veselji rajsko nekaljenem. Na licih nij njegovih strasti, Srce mu prekipuje slasti. Kdor se najgloblje je pogreznil, Kdor je izdajal očetnjavo, Popolno zgubil cesto pravo, On se v ljubezni bode streznil, Ker nij na svetu zlo nobeno, Naj še tako bo vkorenjeno, Katerega nebeško lice Ne zruje ljubljene device.
Kakor se nam po hudej uri, Ko grom razsaja, "strela vdarja Na zopet zjasnenem azuri Zdi biti bolj vabljiva zarja — Tako po vsej prestanej zlobi, Ki mu življenje je kalila, Ljubezen v čarobnej podobi Je prevladala Radivila, Za prejšnje dni se več ne zmeni, Prijatlji, znanci, domovina, Zginili so mu iz spomina Enako lehkej morskej peni. Njegova vzraščena postava, Oko prijazno, čelo čedno, Ki vsi so ga hvalili vedno Ponos mu več v srce ne dava. — Človeško bitje res je čudno, Ker kedar misel ga prevlada, V brezmiseljnost po malu pada, Iz ktere zvleči ga je trudno. Ta Rim, ta Rim, krasota njega Ki je vabljiva vsem očem,
0	kterej slava se razlega
Po daljnem svetu vsem ljudem, Ki um zavzemlje srce mami
1	voljno nam duha predrami — Kako je pust i dolgočasen
Že Radivilu nekaj dnij, Odkar miru mu v prsih ni j, Ki ga mu vzel pogled je jasen; I to prečudno hrepenenje, Ki čuti ga poslednji čas Odkar je videl nje v obraz, Greni i mu sladi življenje.
Ko ziblje se čolniček mali Valovom divjim izročen, Ki čakajo na njega plen Od brega k bregu, skale k skali, V bojazni ali v nadi vedno, Da se razbije tu ob rob, Al pa, da prijde k bregu predno Zagrne ga šumeči grob — Tako se Človek v kratkej dobi, Ki mu v življenje je podana, Izroča radosti i zlobi Do smrti od rojenja rana, Obe nad njim se razdivjate, Prizanešenja ne poznate \ prej nij konca niti kraja, Da ena njiju ne pogine, Da on dospe do prve raja, Al pa v objetji druge mine*. Pa kakor dve sovražni sili
Človeštva srečo sovražeči, Ste ena drugej vedno mili I sklenjeni s sestrinsko zvezo Nas skušate z neznano jezo V najglobše brezdno brezdna vreči.
„Ta cesta te pripelje k miru 1 zadovoljnosti srca, Kdor gre pa po nasprotnem tiru, Oboje revež ne pozna". To v Radivilu se oživa I vsak trenutek je glasneje, Peklenska kača zapeljiva Pa mu v srce nasprotno seje: „Tu je radost, tu je vživanje, Narave čudeži odkriti, Tu nij skrbi i časno spanje Ne more mislim zabraniti, Ves svet i vsa krasota njega Neskrbne, srečne dni preprega. Kar um blaži i srce vznaša, Potem le zaslepljenec vpraša, Kar pa mesena strast želi, Ki je ljudem od rojstva dana Ta cesta jo zadovolji." — Sladka je naših strastij mana I tega se razum oklene,
Kar ima več praznote, pene. Uk prvi nek je suhoparen, Več ima drugi oglasila, Tedaj gotovo bolj je varen — To je zmotilo Radivila.
Po Rim i blodi dan na dan, Zastonj mu je pogled željan, Ki ga ranile so oči V tem labirintu več jih nij.
Pomladni veter sladko veje, Na nebu solnee je grejoče, Zdaj tisti v blaženost dospeje, Kdor radost ljubi i jo hoče. — Počasi Tibera vali I mirno k morji vode svoje, Sladko olive seč puhti, Skrjanec sam veselo poje. Duh Radivilu je težak, Življenja mu požir grenak.
V čolniček stopi, dalje plava, Sladko mu voda pošeptava I nese mirno ga v daljino. — „Da videl spet bi domovino". Oh kaj bi dal, ves svet bi dal,
Po vrhu sebe še pridal; Zapirajo mu pa prezore Visoke apeninske gore. — Te travnike i te plani, Kjer živel je otročje dni, Al bo jih videl še kedaj? Oh čas ne vrne se nazaj!
Po bregu, glej! ob tihej vodi Zamišljena postava hodi, Kaj išče tu, haj hoče tu, Al v mestu nij za njo miru?
To njen obraz, to nje telo Opira s hladno se vodo.
Je li mogoče, da na sveti, Zamore taka stvar živeti? To Venera, ah to je Psihe, Prišla z visocega neba, Da svoj obraz ljubiti da Valovom Tiber-reke tihe, Kdo videl bi te krasne ude I lepo vzraščeno telo, Sneženo bele prsij grude, Nebeško vstvarjeno glavo, Rudeče lice, kožo gladko —
I bi bolest ne čutil sladko? Resnica je, ko bi narava, Nobenih čudov ne hranila, I ko bi se umetnost prava S sveta nevšečnega zgubila; NajveČe čudo nam ostane, Umetnost prava še cvete, Če vsmiljenost se božja gane I v ženske spremeni nam vse.
Ti ki pozabiš na boga, Njegova modra kolneš dela, Poglej sem čistega srca, Kje se je ta krasota vzela, Pomisli pak stvarjenja Čin, I boš spoznal zgubljeni sin, Da On, ki forme Vživljuje I svet z bogovi obljuduje Zasluži tvojo čast in hvalo. Kako pregreh bi bilo malo, Kako poštenje bi vladalo, Ko vsak lepoto bi spoznal, Katero bog je ženski dal, Podobi bi se čudil njenej I s polnim jo očesom pil, Med tem v občutbi bi ognjenej Nje stvarnika spoznal, častil;
Le škoda je, da v srcili pasti, Ne nehajo se kalne strasti.
Zamaknjen je, zastanejo mu vesla, Radostno vpira v njo oči, 8reč edino misel mu rodi, Da tajna moč bi k njej ga nesla, Obupa vsega, strasti prost I prost življenja jeze krute, Spoznaval bi edine čute, Kazavše divno mu radost. Kako bi želel voda biti, Ki jej opira belo polt; Tako ko ona ven pogolt Bi hotel vse poljube zliti Od nje bi se učil življenja, Nad kterim se nebo razpenja, Tako brezstrastno, neskrbljivo. V pogibu vsacem, kako živo Se njena mu lepota žari, Kako veselo i prijetno Življenje kaže mu posvetno Ki mu že prej nij bilo mari I se na pravo cesto priti Je hotel mu iz rok izviti Ter tam iskati dušni mir, Kjer milosti je božje vir.
Sedaj pa čisto nenadjano Ničem urnost spoznava sklepa, Ki da zaceli greha rano Mu vdihnila je pamet slepa. Oh nijma, nijma Vatikan I s cerkvijo ves Rim prostran Pač v sehi lepšega oltarja, Ko se mu pfeH~očesi "vstvarja. Povsod so le podobe prazne Storjene od umetnih rok Pa te vabljive i prijazne Je rajske ude vstvaril bog.
„Kako ga ljubim", deklo reče —
V	srce to Radivila speče, Po udih tajni plam razlije. Kakor se nova moč povrne
V	cveteče rože vabno glavo, Kedar se zopet svet obrne
I dan prežene noč temavo,
V	katerej je bilo vse tuje, Vse tiho, mrzlo i moreče — Tako naenkrat zatrepeče Ko sliši reči te besede
In iz najglobše srca srede Neznana radost mu priklije. Bojazen v prsih gospoduje
A vendar se ponos mu dviga, Ker to kar mu spomin zavžiga Je sladki domovinski glas, Na tujem, dalječ od dežele, Kjer je otročji živel čas, Od kjer ga je temota gnala Spoznati svet i njega želje Nenadoma ga vznemirjala Domača je beseda, zvuk. — Človeka res nobeden uk. Tako ne mika i ne gane, Ko če na tujem sam i sam, Ko misli je dejal drugam Besede sliši glase znane.
Več Radivil ne ve kje je, Vsi čuti se mu omrače, Za veslo prijme, v vodo vdarja K njej z urnostjo vesla brodarja.
Zagleda komaj ga devica Nedolžnost njena se ozve, Blede se jej rudeča lica I več ne more iz vode — Ker sramožljivost v ženski vlada Najhuje i najbolj močno, Če kjer bi bila sama rada
Naenkrat priče se ozvo: „O bog in on je moral biti Ki sem sledil je za menoj, Počakaj, dalje mi ne hiti, Mladeneč zal postoj, postoj!" Zastonj so prošnje, dete zalo! On je brez čutov ves i gluh, Valov ne vidi i ne skalo, Povsod i vse mu breg je suh. Valovi cvetje, skale trate, Kjer svoje znance, svoje brate Veselo ljubi i objemlje ; Potem v naročji, dekle milo NeskrbnO ti, sladko zadremlje, I materne besede glas Iz spanja slastno je budilo, Oči si mane, jih odpre, Radosti vtriplje mu srce, Ko prvo vidi tvoj obraz. — ---
Zave se spet, ko sanja zgine, Po boginji takoj ozre, Pa komaj, da strahu ne mine, Ker njene vidi le roke, Ki nad vodo jih v pomoč stega, Kedar jo krč na dno potega.
Kjer oljka svoje krasne veje Razlega v Tiberinske gaje I pak veselo razcvetaje Grejočemu se solncu smeje, Ter blagodejno senco meče Na trate, travnike cveteče — Tam je položil breme sladko, Po dolzem ko prizadevanji Iztrgal večnemu je spanji Iz divjih rok telo nje gladko. Se je življenje občutiti, Ker nehala nij žila biti.
„Mladeneč zali, beži, beži! Da ne potegnem te s sebo,
V	občutkov svojih sladkej teži Poginilo mi bo telo. —
Kaj te je pripeljalo v Rim, Da brž po prvem že pogledi
V	brezupanja neznanej bedi Nesrečna reva obstojim? Ljubezni nijsem prej čutila, Dokler me čarobna nij sila
V	občutku tem na te vezala. O krasno, krasno sem senjala Pa sanje te sedaj so preČ
I nepoznane te radosti, Ki dihale so jo skrivnosti Že ne občutim nikdar več. Spoznati sem te zmer želela, Pa to, kar me je k tebi gnalo, Ta želja, se bojim, da kmalo lz nje ne švigne strašna strela.
Poznam popolnoma te zdaj I ne samo zunanjost tvoja Je polna krasnega razvoja, Ne le visoko tvoje čelo, Kjer mladega duha je raj, Ki tolikanj me je zavzelo — Še bolj glas tvojega jezika Me navdušuje i me mika. Povem ti to mladeneč zali, Da starši nijso mi Itali, Marveč kjer sto gora se dviga Poljubovaje neba lica, Med njimi v divjem letu šviga Kraljevi orel, ropna ptica, Kjer tisuč virov iz njih vre I svoje vode pretakaje Čez divne travnike i gaje Počasi k morju jih vale, Kjer zemlja vse lastnosti hrani
Ki se harmonično zvezati
Le količkaj zde biti vstani —
Tam me je porodila mati,
Tam je zibelka moja tekla
Tam v prvič znani glas sem rekla."
„Ti čudiš se i vprašajoče Vzdiguješ svoje čelo vroče, Besede nij čez tvoje usta; Vendar mi nekaj v srcu pravi, Da z glasom maternim ozdravi Samo se nestrpljivost pusta. Mladeneč zali! ah ne mori V nesreči me i spregovori Edini glas iz sladkih ust!"
„„Pred tremi leti — bil je pust — Vendar čemu ti pravim to Kar mi z nemilo je roko
Osoda v dedščino podala?--
Ne, ne, ti nijsi še spoznala, Kako se človek nekekrati Z osode svoje, divje trezne V pijanost hudobij pogrezne, Zato me moraš poslušati. — Bil je predpust veseli čas,
Ko so slovo mi oče dali, Potem na vekomaj zaspali, Da sem ostal edini — jaz ! Prej so nas mati zapustili J sestro smo nekje zgubili, Ko jaz jo komaj sem poznal. Koj prvi čas sem žaloval, Pa kakor hitro mi zavdana Je bila ta skeleča rana Sa brž je tudi zacelila, Ker gnala so me mlada leta, Neskušenega, brez vodila, Med razbrzdanost, strasti sveta. Komaj očetove kosti Trohucti v grobu so začele, Zahajal v družbe sem vesele, Kjer se spomin i um mori. Med divjimi prijatli, znanci, Ki vsi bili so razbrzdanci, Sem kmalu divji sam postal. Več nijsem že boga spoznal I to, kar vsem ljudem je sveto, Po Kristu bilo razodeto Imel sem le za basen golo. Za to neumno dozdevanje Iskal v ljudeh sem src okolo, Da mogel bi cepiti vanje.
Brezbožno seme mnogokrat Rodilo je peklenski sad. Crtil sem tacega človeka, Katerega še vest pripeka, Edini sem poznal nalog Življenje strastno doživeti, Kaj pa bo tam na unem sveti, Kaj je peklo al kaj je bog, To misliti se mi je zdelo Neumno i predolgočasno, Ker da peklo je rnislij delo, Da bog sem sam — je bilo jasno. Zakaj, če je še kdo nad nami, Sem večkrat se brezbožno vprašal, Mi nosimo nadloge sami? Zakaj bi on jih ne prenašal?
čem veči pak je zlasin kdo Tem bolj ga tolažilo bo, Če se povzdigne nenaravno I za boga se vstvari sam. —
Zatrl sem tu ljubezen davno, Ki od očeta jo imam, Ki nehala mi nij šeptati, Da dom se mora spoštovati. Kaj je zlasinu domovina?
Kaj mu je materinski glas? Po malu mu izbriše čas Za drugim prvo iz spomina. To bilo tudi je z menoj. Izdal oboje sem takoj, Če se mi je peklensko -delo Le količkaj koristno zdelo. Bil v robstvu dom je zakopan, Težko je narod zdilioval, Med tem ko jaz sem razbrzdan Med drugimi se radoval. —
Pa kdo previdnosti steze Z razumom temnim pač izve? Komu je znano, kaj nebo Nad nami izpeljalo bo? Kdo ve, če bog iz naših strasti Pusti nas v pogubljenje pasti?
Razbolel sem se bil močno Da moral sem doma ležati, Pa več jih k meni nij bilo Ki smo poprej si bili brati. VeČ nijso marali za me, Ker nijsem bil bolan za nje. — Tu mislim sam i mislim pridno, Premišljam to, premišljam ono,
I bilo mi je kmalu vidno, Da nič ne bode s tako spono, Ker tu sam sebi prepuščen Sem bil že v bitstva pokorjen. Pretresal svoja sem početja Od smrti skrbnega očeta, I dalje v preživljena leta — Pa nij bilo nikjer zavetja. — Prihodnjost temna i sovražna, Preteklost pa premalo važna. Bil grešnik sem, to sem spoznal, Pa to me v misli nij motilo: Kaj ko bi zopet se skesal I bi nebo mi odpustilo ? Živeti hotel bi pošteno I ne gojiti strast nobeno, Za izveličanje skrbeti Bi bil opravek moj edini, Da se potem na unem sveti Blago s telesom duh zedini. —
Prišel sem v Rim, ker vedel sem Da luč zveličanja od tod Je prisvetila vsem ljudem. Da bi odpustil mi gospod Sem sklenil lehko prejo sleči I spokorjenja plašč obleči,
Potem v puščobi sam i sam Bogu potrebno hvalo dam.
Tu videl sem te, dekle zalo Ves uže cerkvi posvečen, Oko je tvoje plapolalo, Ko divji ogenj zaneten, Visoko čelo, vabna lica, Njihova lehka rudečica, — Me je v spominu zmer spremljalo. Pri posvečenem se obredi So vjeli najini pogledi, Ko mašnik pel bogu je hvalo. Ovržen je bil moj namen I zginil z njim je trdni sklep, Ko sem postal ljubezni plen, Bil sem za vse krog sebe slep; I tista vzvišena čutila Ki so mi prej neznana bila Sem v polnej meri zdaj spoznal. Ah ljubil sem i ljubil živo, Ter vžival radosti naval, Osode jezne sem tetivo Namerjeval nazaj na njo, — Podaj preslično mi roko! Pri njej naj ti moj duh prisega, Da odrekujem se od vsega, Kar me vezalo je na svet.
■
V	domovje svoje se vrniva I združeno tam preživiva Odmerjenih število let !""
„Zastonj je tvoje govorjenje, Zastonj so prošnje razodete, Ker jaz, sicer nikogar dete, Hvaležna njemu sem življenje, Ki me odgoja i me hrani, Ki v svojo hišo vzel siroto, Je tujo, da me zlega brani, Da mu povrnem to dobroto
V	tolažbo mu na stare dni Hvaležna moram pač ostati. —
Vrni se v domovino ti I spomni se me nekekiati, Ker posvečen si bil gospodu Pa si spremenil svoj namen, Ta greh ti bode odpuščen Če svojemu živiš narodu.
Od mene sprejmi ta spomin, Sprejmi leseni križec mali, On, priča mojih bolečin, Po materi je dedstvo zali. Na svojih prsih ga nosila
Od dne do dne sem neprestano, Odkar domu sovražna sila Zaprla vrata je za mano. — Kjerkoli si, naj on te vodi, Pak pojdi z bogom, srečen bodi!"
„„Prestani že, oj dosti vem, Nazaj ne grem, naprej ne smem! Prišel sem v starodavni Rim, Da se pregreh izpokorim, Pa globlje sem pogreznil v nje Sicer že spačeno srce.
Ta križ, ta križ mi (lobro znan Ti bil od matere je dan Ki s tabo — mene je rodila. Tu dvakrat kriv stojim sedaj! Peklo naprej, peklo nazaj Mi je osoda naredila. Prestopil zakon sem narave I ljubil sestro grozni čin! Oj sem peklenske ve postave Vaš sem sedaj — zgubljeni sin!""
I Tibera se razspeni Grob iz valov mu naredi.
Jaka Življenjasit,
ali povest, kako si je tisti štirikrat življenje končati hotel, naposled pa vendar živ ostal.
Različne je reči na sveti Mogoče bilo doživeti, Ker sveto pismo nas uči Da on šest tisuč let stoji I da je od svarjenja dobe Slo marsikaj uže narobe; Pa stavim brado i mustače, Kar mi dozdaj še zrastlo nij, Dokler na svetu bodo hlače Kaj tacega se ne zgodi Kakor Vam ta povest pove, Ki skoz i skoz resnična je.
Enkrat je živel človek mlad, Rujavolic i suhobrad, Orožje mu je bilo — vatelj. Povem še tu kot notabene, Da je moj dober bil prijatelj I živel samcat sam brez žene. Od mladih let je kupčeval, Tu nekaj kupil, tam prodal,
Pa vselej čudo je bilo, Če mu je to brez zgube šlo, Dobička ue omenim niti. — Povsod so ga goljufi skriti, Sedaj v podobi mož bogatih, Sedaj v beračev zašpehatih, Sedaj očitno ali tajno, Sedaj prijateljsko, izdajno, Zvesto vse čase spremljevali. Kjer se je dalo so jemali, Zdaj kupovali so na kredo Al pa na golo mož-besedo. I on je vselej bil vesel, Da take kupce je imel, Visoko rojene grajščake I druge nobeljske koščake. Pa ko je prišel dan plačila Vsa slava je takoj zginila. — Tu je bogati Koloman Po vsej okolici neznan; Tam spet za Dona velikaša Brez vspelia vsacega popraša, Ki mu odgovora ne ve. V kupčiji je nastala luknja, Raztrgana je bila suknja, Blaga upniki ne dade.
V tem, da življenje si konča, Ta sklep res nij nič čudnega.
Bilo to v Trstu je enkrat, Če se ne motim na spomlad, Po mestu ko blode okolo Prišel poslednjič je na Molo, Poln žalosti, življenja sit. — Hudič, ki je dozdaj bil skrit, Brž se nevidno mu prikaže, Zdaj kara, zdaj se mu sladka,
0	novih mu nesrečah baže
1	hvali mu vodo morja. I tu nikako čudo nij,
Če naš junak naenkrat sklene, Da se oblečen zakadi Med te vabljive morske pene. Nogo vzdiguje že i kmalo Bi bil življenje si končal, Samo je manjkalo še malo. Pa sebi je tako dejal: „Čemu se v morji tu topiti, To zdi se mi neumno biti; Ta voda je preveč temna, Da niti videti nij dna, I kdo ve kakove pošasti Se vtegnejo tam doli pasti.
Brstje.
Pa bo bi to ne bilo tudi Se taka smrt zato mi studi, Ker voda je stoječa, slana, Zatoraj ne za piti zdrava, Razjesti bi vtegnila čreva I kaj potem počnem jaz reva! To je drugačna naša Sava, V njej najde vsaj se smrt neslana." Pak, kakor sem je zdrav prišel Tako od tod je zdrav odšel.
Tri mesece takoj na to Mu bilo v misel je prišlo, Da bi si svet pregledal malo, Kje bi se bolje kupčevalo. Naložil si je poln zaboj Najlepše tkanega blaga, Kar ga v zalogi še ima I z njim odpotoval takoj. Prepotoval je križem svet, Poslednjič prišel ves razgret, Z zabojem polnim v zlato Prago. Denar je bil že ves razdan, Kar ga za pot je djal na stran, Zato prišel je bil v nesnago. Kaj tu početi vedel nij — Naenkrat se mu razdani,
Ker mu je padlo namreč v glavo, Da skoči z viškoma v Veltavo. — Pa res nij dan še bil popolno, Ko ohladiti srce bolno Iz mehke postelje je vstal, Kjer celo noč nij prav nič spal. Nabrežje sicer vse živo Mladenčev zalih i deklet, Ki razkazujejo svoj cvet — Je bilo tiho i mrtvo.
I da bi spet se ne skesal, Obleko je razsebe djal, Ter z vlastimi rokami jo Pred se zagnal na to v vodo, I nag, kakor stvarjenja sin, Storiti hotel je ta čin.
Pa če je mislil bolj na to Tem bolj mu čudno je bilo; Tako sam sebi govori: „Naenkrat res se to stori, Pa ta Veltava šmentana Mi malo je preveč temna, Da niti videti nij v stani, Kaj na dnu svoje vode hrani.
Gotovo bo le samo blato, Kjer bi se vmazal naposled; Smrt takova nij zame, zato Ne pojdem tukaj še na led."
V tem proti njemu prikoraka. Lepo oblečeni gospod, I brez premisleka moj Jaka Začne laži od zgor i spod: „Imejte vsmiljenje z menoj! Ko sem se kopal tu nocoj, Obleko pustil sem na bregu; Med tem prišel je človek v begu I vso naenkrat mi pobral, Da nijmam kaj sedaj obleči."
Gospod nedalječ je po sreči Od tukaj ravno stanoval; Odpeljal ga je brž s seboj Ter mu zakril naravni kroj.
Iz Prage po železnej cesti Na Dunaj je potem odšel, Na poti pa se v nekem mesti Z neznanim doktorjem sešel; I ko mu je nadlog število, Nesreč prestanih sto i sto
Potožil bil, mu on na to Napisal tole je zdravilo: „Če hočete zdravi ostati, Kopel je treba obiskati, I da raztresete si glavo Z zabave iti na zabavo." I res je toliko vesti Moj Jaka še takrat imel, Da doktorju smejal se nij, Temveč ga vbogati hotel; Zato takoj na Dunaji Je šel v posojevalnieo, Podpisal tam na tedne tri Je bil veliko menjieo, Na ktero bilo treba dati Med tem obresti je trikrati.
Potem je pisal brž v Ljublj Da se odpelje v Slatino, I da v konkurz ne bilo dano, Bi mu ime nemadežno, Da za tritedne mu poslati Denarje morajo, da plati.
Ko v Slatino je bil prišel Se res veselo je imel,
Ter izposojeni denar Mu pri zabavali nij bil mar. — Čem bolje pa je tretji teden Se bliževal, tem bolj nezveden Je bil za godbo i za plese, Najraje je zahajal v lese.
Poslednji se je bližal dan, Pa iz Ljubljane nij vesti; Potrt si misli i bolan: „Sedaj propadel smrti si." I za poslednje krajcarje Še kupil samokres si je, Potem zaprl se v svojo sobo, Da lože zapusti puščobo Te nehvaležne skoz zemlje.
Pomeril si je v čelo že, Pa le premisli si tako; „Kaj neki pač pomeni to, Da iz cevi tako smodi, Kakor kedar se kaj smrdi? To pač ne gre, to ne sme biti Da moral bi se ustreliti I k temu v glavo, se bojim, , Da si možgane prismodim.
Priložnost lepša bo — kdo ve Vmoriti sitno to sreč."
Potem po pošti v PoliČane Jo hitel zopet do Ljubljane.
Na to tri leta i tri dni
V	Ljubljani mirno preživi
V	nekdanjem tihem kupčevanji. Kar spet po novem goljufanji Je sklenil i za trdno to,
Da s strupom se uničil bo. Poslednjič pri slikarji ka-li Dobil z lažjo je cijankali, Ter zmešal z vinom ga takoj. Pred se postavi ta napoj, Potem globoko premišljuje; Pa ko se zopet spametuje Izrekel je sicer počasno Besede te pa vendar jasno: „Najhujši bolov vseh je tisti Ki skrivno prijme se obisti, I s tem v človeku naredi, Da po trebuhu mu ječi, Kar bi storila ta pijača. — Zato se piti jo ne splača." I res ničesar me izpije Na ulico otrov izlije.
Če treba je kak komentar, Čitatelju ga rad dam v dar; Samo naj v pismu se oglasi, Se ve da ne brez honorarja, Ker so nastali taki časi, Da solnce oznanuje zarja. Pristavim le samo še to : Da moj prijatelj še živi, Da se življenja veseli, Da več mu v glavo nij prišlo, Ka bi se moral pogubiti, Čeravno mora kruh prositi.
Peter Pavlovič Rožanec Kozlovski
ali povest,
kako je tisti mislil, da ima pesniški poklic, pa vendar nazadnje spoznal, da ga nijma.
„No, no, res nij tako hudo Živeti mirno i pošteno, Če je človeku prideljeno Za vsako leto štiri sto; Sicer je treba stanovanja, Kaj novega vsak mesec branja Naj knjige so al časopisi, Zato, kar na telesu visi Sicer krojač naj nadleguje, Ki vendar se zadovolji Če prav ničesar ne dobi. — Pa to drugje je mnogo huje: Nobeden noče biti dan Želodec' sitni goljufan, Pa to bi tudi se storilo, Ko menje na literaturo Bi se vsak mesec obrnilo — Da že ne rečem vsako uro.
**
Pa jaz sem polen poezije, To reže me i to me vije, Vsaj mi je le predobro znano, Da je v uradu proza z mano, I da bi moral prost živeti, Če hotel dobro bi zapeti.
Aha! že vem kako storim! To službo sitno popustim, V domače se podam gore, Kjer znano moje je ime; Da me v odprti naročaj Sprejme Slovenija nazaj,
0	tem nobene dvombe nij. Pa zraven zdaj se govori, Da bodo nov list zakladali
1	k temu dobrih sil iskali — To bilo bi nalašč za me. Oglasim se jim — to se ve, Da tacega me korenjaka, Političnega učenjaka,
Store takoj za chef — vrednika. Tam mi bodočnost je velika, Ker vsak otrok to pač spozna, Da služba mi prinašala Najmanje bode dvanajst sto — Naj že molčim, kar bo čez to.
Se ve, da mogel bom pri tem Zadovoljiti Muzam vsem."
Kozlovski misli si tako. Od mislij pak k resnici pravi Se ve da dalječ nij bilo, Ker kar se enkrat v mladej glavi, Posebno nadnih pesnikov, Brez smotra koli porodi, Od tega jih ne obdrži Naj še tako globok je rov.
Zapustil službo je i z njo Gotovih letnih štiri sto, Potem v zavesti svoje slave Odpotoval do očetnjave, I tam v vredništvu časopisa, Ki je najbolj razširjen bil, Predstavi se poleg predpisa, Da kako službo bi dobil — Vrednik debelo ga pogleda, Iz ust mu prijde ta beseda: „Ne vem, kje ste prijatelj moj, Pogum ta pridobili svoj, Preveč ste, vidite mladi — Pri mladih dneh izkušenj ni. Najbolje bi se Vam podal S peresom v roci lineal,
Pač vstvarjeni ste za pisarja, Nikakor pa za časnikarja." —
Kozlovski je z zobmi škripaje Od tod odšel na druge kraje; Pa kjer potrkal je na vrata, Ponosno se imenoval, Nobeden pesnik ga spoznal Po vsem slovenskem nij za brata.
Pomoči druge nij bilo Ko spet iti na štiri sto, Kjer zadovoljno zdaj živi I proza mu težeča nij; Pa se pridušil je, zaklel, Da več ne bode pesmij pel, Da knjig ne bo več kupoval, • Za časopis ne krajcar dal. Prepričan je popolnoma, Da mu narava nij duha Za pesmi delati vstvarila — Da manjka pesniška mu žila.
P i S 111 O Kilijana Koščaka,
krojaškega pomočnika v Ljubljani svojej ljubici
Pafnuciji Židanovej
tudi tam.
Nekdaj sem res te ljubil Pa to sedaj je preč, I čut se nekedanji Ne vrne nikdar več;
Ker sem spoznal v samoti, Da človek se zgubi Brez mislij če ljubezni I srcu le živi.
Prevdari, dekle zalo! Da treba mi najprej Je misliti na sebe — Sedaj kakor vselej.
Želodec imam v sebi I usta nad brado,
Po teh še le zalogo Krvi srce dobo.
Če bi na nju ne gledal I gleštal le srce, Kaj v meni bi nastalo Sam bog nebeški ve.
Pa to mi pač je znano, Kar vsi ljudje vedo, Kar skusil v časih tudi Pri zvezi sem s tabo;
Da kuhar mi v telesu Kruliti je začel, Pri čemur mnogo smeha. Sem od prijatljev vjel.
Ker mnogokrat je bilo, Ne rečem vsaki dan, Da za denarje služne Je tebi dar bil dan.
Ti si lepo hodila Vsa v svili, žametu, Pa v meni po navadi Le prazni bil je U;
I če te na sprehode Sem v časih s sabo vzel. Namestu mene ode Je moj želodec pel.
Najbolje je zatorej, Kar se storiti da, Od denes staro znanje Med nama da neha.
Če me kedaj sred ulic Samotnega dobiš, Na drugi strani glej da Se vselej izgubiš!
Če vendar nij drugače, Če mora biti to, Da s tvojim se telesom Bi moje srečalo —
Tedaj se vselej prijmem Pri hlačah za svoj pas, Naj bode v sredi dneva — Ob kratkem vsaki čas.
To naj ti v znamnje bode, Da trebuh me boli,
Ker že imel v želodcu Nič nijsem nekaj dnij.
I zadnje to je pismo Ki ti ga pišem še, Ne vprašaj, kaj na to pač Poreče mi sreč;
Samo da lačen bil sem Ko pisal sem ta list Naj bode ti edini Uzrok, pa vendar čist.
I kedar se nasitim, Vsaj veš, vsaj to že znaš, Ne bo pretekla ura, Pri sebi me imaš.
Pa zopet me poljubiš I stisneš na sreč, Za tvojo pak oMeko Spet zadnji groš pojde.
V i li a r.
Večer je. Solnca luč svetla Za goro ravno je zašla, Počasi v krasnem dnevu maja Za njimi bledi mesec vstaja. Končani so opravki dne, K pokoji vsak veselo gre, Da zjutraj ga svitanje zore Pripravljenega najti more. — Pa kaj je to, da se nebo Preprega s temno čez meglo ? Kako je to, da je zefir Dobil tako mogočen vir? Prej božal je, hladil prijetno, Naravi novo moč dajal, Sedaj zaganja se prevzetno Ko v barko divji morski val — V drevesa i dupline skal.
Mornar:
Poslušaj lepo me deklč, Polja so prazna — i gore Do loke od gozdov zelene Postale so že zapuščene.
Vse je veselo, da je dan De.nasilji srečno dokončan; Po noči, po storjenem deli Se tisuč ran srca zaceli, Težav podoba i skrbi Iz prsij v spanji izbeži. — Pa tvoja čreda še se pase I ti zamišljena si vase Privošči ovcam vsaj miru Ter jim pokaži pot domu.
* Pasta lica:
Ne vem zakaj vam je mornar Tako ovac i mene mar? Vsaj one mirno se pasó I meni tukaj jé ljubo.
Mornar:
Poglej na Hesperide stražne. Megle se vzdigajo odvažne I polnijo neba oblok. Viharju že narašča tok I bukve, gabri, Moje, hrasti Pred njim grme že do propasti, Iz kterih nam le puhli jek K ušesom nosi zraka tek.
Visoka trava po dobravi Se z glavo pripogiblje k glavi; Valovi sinjega morja Več ne poznajo svojih mej. Do nebetičnih se gora. Kopičijo, poglej, poglej! Nesreča tistej ladiji, Ki sred morja jo piš dobi; Sedaj ponese jo v višine Tem bliže nekonečnosti, Pa zopet trešči do globine Tje k vratam dolge večnosti. I tam, poglej! ovce, so tvoje Že nakopičile se v roje Pred pišem čreda vsa trepeče Ter vpira v te oko boječe.
Pasta lica:
Kdor je spoznal vihar življenja Ne vstraši se vetrov šumenja, Ker veče groze ne pozna, Ko sam ostati sred sveta. — Odidite vi mož pošteni, Krog mene življi naj divjajo, Mogoče je, da zapuščeni Se kakovo tolažbo znajo.
Mornar:
Pa črede svoje vsaj se vsmili, Ne pusti s s sabo je v tej sili; Ovac narava je boječa, Zato med njimi taka gnječa.--
Pastarica:
Samotna sem med vami spet Dalmacije gore visoke! Zaprl se je pred mano svet Po zapovelji božje roke — Noč se je zopet naredila I mi s temo oči zakrila; Pa bliska svit na črnem nebi Sam iz očij mi mreno trebi, Da zopet vidim divje skale, Ki nekdaj so me obdajale.
Čemu mekečete ovce? Nič vam viharji ne store. Bodite mirne i nocoj Na paši čuvajte z menoj. —
Nekdaj! Bila je taka noč Ko je pred mano stal tresoč
Na celem ljubček se telesi. Solzili nama so očesi I le po malo šepetala Slov6 so njega ustna zala. — Le gromi grom, le bliskaj blisk, Nekdanje dobe živ otisk. Pri groma votlem krohotanji Pri bledem bliska razšvitanji
V	nemirnem srcu spet mi vstaja. Peni morje i skala taja
Pred močnim se dežja lijakem,
V	trenutku tem, ob času takem On v daljne je odšel zemlje Za ktere moj razum ne ve.
Čemu se ve v čedalje večo Kopičite ovčice gnječo? Poglejte tudi meni sami Tesno i grozno nij med vami. —
Kdo ve, kod njega noga vodi? Pa naj bo tu al naj bo tam, Naj v družbi je al naj je sam, Povsod pri njem naj angelj hodi. Tek časa, ki mi ga je sami Živeti bilo med gorami Prečakala sem neveselo
I srečna zopet prej ne bom, Da on ne vrne se na dom.
V tem bliska luč krajino celo Z obledlim ognjem razsvetli; S strani mladeneč prihiti, Objame s hlastno pak roko Dekličino mokro telo.
Vihar preneha razsajati Oblak na nebu se razgrne, In iz za njega k enem krati Kolo se celo lune vtrne. Ovac se čreda še le zdaj S planjav premice v svojo staj. V veselem miru pa za njo Devičino žari oko, Ko zraven sebe Dalmatina Stopati zre — gorovja sina.
O Tomšičevej smrti.
Oko je žalostno, srce trepeče, Še preživelo prejšnje nij nesreče, Se zacelilo nij si stare rane Osode od neljudske mu zavdane, Se potok solz i z njimi lica bleda, Zginila tudi temnost nij pogleda — Ko črni vran mi v grozepolnem leti Hiti smrt Tvojo, dragi! razodeti.
Visoka zatcmnite se nebesa, Prestani solnce, zgini svetla luna, Velika vas vesoljnosti telesa V globino trešči strela naj Peruna, Spremeni v haos zemlja nekedanji Ves svoj obraz i vi svetovi tajni, Ki oznanujete nam vsemogočnost, Razpadite se v večno nedoločnost — Kar do sedaj med Vami je živelo Nad vaše je prostore odletelo.
Ti duh nevmvljivega človeka! Le eno desetletje tega veka Si komaj se zamogel razvijati, Le to Ti odločila je narava,
Pa Tvoja bistra, mislij polna glava Zapreke v tem hotela nij spoznati. Kar Te najvzvišenejših je lastnosti Od rejstva pa do groba spremljevalo: Vesela misel, duha visokosti; Kar Te nad druge je povzdigovalo: Odločni sklep, pa prosto vse dejanje, Gotovi čin — priložnosti ne sanje; S čemur si vedel prijti brez zvijače Na sled človeštvu škodujoče kače: Priljudnost pa duševna plemenitost, Katera značila je Tvojo bitost — Vse to si v času kratkega življenja Pridobil sam si na stezah umenja. — Ti si pokazal mojemu narodu, Po kterej cesti prijde k slave brodu Se brez nevarnosti i brez težave, Kako onstran prispeti mu v daljave, Kjer sreča ima svoje stanovanje Ne bilo prazno bi prizadevanje. Tvoj glas, ki meču je enako ranil Sovražnike, je njemu smrt zabranil I če iz Tvojega pepela vstane Nov Feniks — narod bo to Tebi mili, Kateri v novo pridobljenej sili Razgrne v kraje sveta se neznane.
Telo je Tvoje mrzlo zdaj postalo Tvoj duli zapustil domovino zalo, Za ktero do sedaj je v vsakej dobi Boril se proti vragov divjej zlobi. Storila smrt je zopet eno delo, Nam žalostno, sovražnikom veselo, Katerih je edino hrepenenje, Da bi nehalo tistemu življenje, Da bi nebes dosegla ga morija, Kogar narav storila je genija. — Da!. — bil Sloveniji si zapuščeni Genij s težavnostjo jej pridobljeni; Pa on, ki večno vlada nad svetovi, Ki davni ga časte i rodi novi, Med kterimi je malo nas število, — On nam poslal osodo je nemilo On ljubljenca Te vzel je z naše srede Pastirja svoje ljubijoče črede.
Ti, ki sedaj nad eterom visoko Čez našo domovino zreš široko, Ti, ki nas vidiš zopet zapuščene, Osodi divjej v milost izročene — O! ne pozabi svojega naroda, Ki ga v nesrečo vrgla je osoda! Ti veš, da njega sila je ne mala, Zvestoba njega trdna kakor skala,
Brstje.	5
Velika moč njegovega spomina, Bogata njega mala domovina, Da um njegov je bister, srce verno, Veselje k vednostim, življenje zmerno, Od vekov njega rod že oslavuje Čez meje, koder Slavija kraljuje — Tvoj duh naj v časa cesti nekonečni Postane njemn stražnik slave večni, Ko v zvezi umrljivega telesa Nad njim je vzdigal Argova očesa. I dokler je Slovencem še živeti Na tem nesrečnem dano sveti, Ti boš jim njih genij i mož ponosa. — Če kdaj ves rod doseže smrtna kosa, V slovanskih daljnih zemljah oče pravi, Naj sinu svojemu o Tvojej slavi.
Goratan.
Aj zde leži zem ta pred okem mym slzy ronicim, Nčkdy kolebka nyni narodu melio rakov.
Jan Koli Ar.
Pred mano plan se razprostira, Nad mano tvoje so gore Pa kamor se oko ozira, Povsod prestano zre gorje, Gozdovi, polja i dobrave Solza so polne majke Slave.
Da pač! jokala je nad Vami Slovencev izgubljeni rod, Ko v zaslepljenosti ste sami Iztrebljevali se od tod, Ko tilnik svoj i svoja njedra Držali ste pod tujcev bedra.
Kako bi ona ne jokala, Ko jej odvzelo malo let Je to družino, ktera mala Vendar je bila Slavstva cvet, Katera v sebi je branila Vse, s čemur bi mogočna bila:
Modrost i skušenost v življenji, Za časov mirnih dobro vest, Voljno prenašanje v trpljenji,
0	krutej vojski krepko pest, Prekrasno vzraščeno postavo, Znajdljivega duha i glavo;
Veselo misel i pošteno Razradovanje žil srca, Pobožnost pak nepremenjeno, Nadzemsko vzvišenost duha, Ljubezen k svojej očetnjavi, Predsodek prosti, vendar pravi. —
To so te vzvišene lastnosti, Ki potrebuje narod jih, Da se povzdigne do kreposti Nam do sedaj neslišanih, Da sam nastopi k sreči cesto
1	črteža drži se zvesto.
Pa oh! povej zelena mati, Povej mi slavni Goratan, Kje je nekdanji prestol zlati, Kje je kamneni zakopan, I kteri grob ta narod krije, Ki k nam za maščevanje vpije?
Pač slišimo njegove zdilie Slovanskega jezika glas, Ki tu i tam dobrave tihe Predrami iz njihovih kras, Pa nij, ah nij ga maščevalca, Ki kaznoval bi zatiralca.
Tu ti ležiš, dežela mila! V naravnih množici krasot, Pa nas je sreča odpodila I tujec je zdaj tvoj gospod; Prvotna naša domovina Je roparjev sedaj duplina. —
Da njih! Navad so i jezika Oropali slovanski rod, I tebe, ki bila velika Ter spoštovana si povsod, S tem so pahnili v pozabljenje, Da vzeli njemu so življenje.
Izbudi se dažela mila! O vstani slavni Goratan! Ti si Slovence porodila, Je v tebi prvi pokopan, Če smrt je zadnjega osoda — Ti bodi grob Slovencev roda!
Sonet.
Težav je polu ves svet i polu nadloge. Po času vsaka stvar se k smrti vleče, Katera je slabejša, ta trepeče Pred večnostjo, močnejša kolne boge,
Kdor je ldepljivosti spoznal ostroge, Komur so pot zastavile nesreče, Z veseljem popusti življenja ječe I se preseli v nadčloveške kroge.
Sicer življenje res nam je mikavno, Kdor več je zgubil več 511 še obeta, Pozabi s tem na vse, kar je težavno —
Al meni nadeja je vsa odvzeta, Odrekel se življenja sem že davno Čeravno mi cveto še mlada leta.
Prihodnjosti obzor.
Mladeneč bil sem, tuj na sveti, Učenja vendar preželjan, V prihodnjost sibilinsko zreti Sem brepeneval dan na dan, Moj duh potrti, um zavzeti Je mnogokrat bil goljufan, Vendar sem voščil si na stran Visoko potegniti zagrinjalo, Ki je prihodnje dni mi zakrivalo.
Kar voščil sem, se je zgodilo Se predno mislil sem na to. Pretresel zemlje drob je s silo Se do sedaj nečuteno, Kjer prej je zagrinjalo bilo Osode videl sem meglo, Neskušeno pa je oko Spoznavalo zopet podobe nove, Nesreče, radosti prihodnje dnove.
Kako drugačni so obrazi, Ki jih pred sabo zdaj imam!
Preč so goljufhi igrokazi Ki sem predstavljal si jih sam; Obupa gad se k meni plazi Pot vzvišenim zapre željam, Ki sem jih ljubil prej, ne znam Prijateljev več dragih, bratov svojih — Smrt zadobili so v duševnih bojih.
Ve božja bitja nad oblaki, Naj Vas je več al eden le, Naj ste vladarji zase vsaki Al en stvaritelj vsi trije, Poglejte name v revi taki Besede Vaše naj store, Da se mi pleča olilade, Ki mlada že obsojena nositi Osode divje tlak so grozoviti.
Pač moji grehi so veliki, Pa kriva jih je le mladost, Mogočni mojih vnagov kriki Njim delajo le veselost, Ce pa je dobro, da mladiki Se v mladi kal zareže ost, O tem sem jaz predsodkov prost, Tu vaša naj vsegavedočnost sodi, Ki vse stvari na zemlji umno vodi.
Tako mogočnej se obrani Mladeneč Vašej izročim, Ko boji bodo vsi prestani Zopet veselo prihitim Iv življenja veselejšej strani I radostno bom vžival z njim, Kar do sedaj je goli dim, Kar do sedaj je greh vživati bilo: Da človek sem — to vzvišeno čutilo.
**
Pri slovesu.
Šo gledam denes Tvoja lica, Vendar uže poslednji dan, Ko jutri solnce nam prisveti, Odpotoval bom v drugo stran.
Al bo se Ti oko solzilo, Kcdo z določnostjo to ve, Pa moja sreča je razdjana, Potrto vekomaj srce.
Sicer prišel bom v znane kraje, Prijatelje pozdravil bom, Pa čemur hrepenel sem vedno Bom videl zopet — mili dom.
Pa nij željenega veselja I nij življenja brez skrbi, Saj vem, saj mi je dobro znano, Da narod mnogo muk trpi.
I videti trpljenja njega Pri tem jih občutiti z njim,
Iz prsij dušo mi preganja I sam britkosti omedlim.
Kaj mi je tega treba bilo, Zakaj povračam se domu? Vsaj sreča mi na tvojej strani Bujarno je cvetela tu.
Ah ne, ah ne, pozabim nate, Čeravno ljubim te tako, Se le, kedar bo narod srečen, Bom srečen tudi jaz s tabo.
I l/a.
„Staro gnjezdo, Murom mesto, Se zavilo je v tišino, Noč je jasna, luna sije, Mraz prodira trudne ude, Proč od nas so grožnje hude; Čas je skrajni i poslednji, Da dobimo v roko svojo Iljo, silnega junaka. Dokler on živi v domovji, Rus je trdna, nepremožna Našim silam nepristopna. Poslušajte kaj Vam pravim, Bratje moji, drugi mili! Kdor zajame i pripelje Iljo živega pred mene, Dam mu roko svoje sestre, Krasne Djurne i junaške; Za njegovo mrtvo glavo Tri liiljade griven trdih." Reče Zjamski i omolkne; Al njegove sestre roka Je razgrela vše junake,
Kar jih peljal je pred Murom. Vsak je ,prvi i poslednji Stal tam pod zidovi mesta. Tu nastane živo v mestu, Ilja spi, Muromci bdijo I gredo ga s spanja klicat. Ilja vstane pa ne vpraša Kaj mu hočejo meščani, Reče jim se koj razjiti I podirja k mestnim vratam, Otoči jih i postavi Se sred polja med Poljake. Ko ga vidijo Poljaci Vsi tečejo v brzem skoku. Nij dobil nobeden krasno Roko vojvodove sestre, I za trde grivne tudi Nij nobeden več se zmenil. Ilja pak se smeje, pravi: „Ne junaci, to so babe, Dokler nijma hujših vragov Nijma Rus se koga bati."
Maščevanje štorklje.
„Uže luč dneva je vgasnila I noč razpenja svoja krila; Molite še otroci mili, Da bog Vam mirno spanje da, Vas ne pusti v nobenej sili I v stražo pošlje angelja."
„„Ti oče naš, ki si na nebi, Ti nas nesreč i zmote znebi! Ves svet je polen Tvoje slave I poln imena Tvojega, Ne vpelji, oče! nas v skušnjave, A reši vsega hudega!""
Molitev komaj je končana, Ko v hišo stopi vsem neznana I čudnega obličja žena. Grozeče po otrocih zre, Človeških jej besed nobena Molčečih ustnic ne odpre.
Strah prime skrbnega očeta I spat odpravi otročeta.
K njihovi postelji se vsede, Čez nje pobožno križ stori, I nikdar od neznane blede V stran ne obrne kam oči.
Goreče moli, skrbno čuje, Al spanec sili vedno kuje, Premaga slednjič trupla sile. Nasloni v posteljo glavo Pa v spanji mu telesa žile Nepokoj v srce prineso.
Iz skrbnih prsij divje sanje Ženo mu blagodejno spanje, I zdi se mu, da žena bleda Mu vkradla dete je ljubo — Zbudi, boječe se ogleda I res nij v postelji bilo.
Tu moli žalosti i kolne, Pregreh so mu besede polne, Po noči bdi, po dnevu joka, Ne zna ni pekla, ni neba — Vendar mu milega otroka Trpljenje, skrb nazaj ne da.
Nevihta se je pripodila, Nebo z oblaki zagrnila. Po zraku lastovica šviga I urno obletuje dom — Uže se blisk v višavi vžiga I zemljo stresa votli grom.
V oblakov oče gleda srede, Nedolžnim reče te besede: „Molite zdaj otroci mili, Da bog nesreč nas varuje, Nas ne pusti v nobenej sili — I spomnite se sestrice."
„„Ti oče naš, ki si na nebi, Ti nas nesreč i zmote znebi! Ves svet je poln Tvoje slave I poln imena Tvojega, Ne vpelji, oče! nas v skušnjave A reši vsega hudega!""
„„Ti sveta mati oslavena, Na veke vekov počeščena, Nam bodi tudi naša mati! Ti vsliši naših prošenj glas, Izvoli spet nam sestro dati! Pri bogu prosi ti za nas!""
Odpro se vrata na stežaje, Na dolga bedra opiraje Se štorklja stopi v hišo malo I v kljunu jerbasček drži. Takoj iz njega dete zalo Med zala brata položi.
Naenkrat tič iz hiše zgine, Visoko pod oblake šine. Na srce oče si pritiska Zgubljeno a spet najdeno, Veselja mladi bratec vriska, Ko vidi zopet sestrico.
Čedalje huje strela vdarja Narašča vedno moč viharja, Nebo zakrivajo oblaki; Prostira se okolo noč Tečejo iz megla lijaki I veter skuša svojo moč.
„„Ah oče! ah moj dragi oče! Kaj zunaj pač tako ropoče? Ah strah me je i grozo čutim."" „Koga se, dete! pač bojiš? Pred vetrom škriplje streha ljutim I ropotanje dela piš."
„„Ali zopet, zopet lomi duri, Kedo je pač v tej poznej uri ? Da je, to vem, vsaj glas se čuje."" „Nedolžno dete! molči, spi, Vihar na vrata potrkuje I druzega pred njimi ni."
„„Ali strah i groza me prijemlje Ivo tak sestrica mirno dremlje, Ne slišiš, oče! to ječanje?"" „Ničesar, dete! se ne boj, Da ti odženem take sanje, Pogledat idem ven takoj."
I glej, i glej! na krilu zemlje V poslednjih dibljajih pojemlje Petero štorkljinih mladičev; Pak starka v žalosti kliči Okrog negodnih svojih tičev. — Večkrat jih v begu obleti.
„Nikdo o dete ne ropoče, Krog mladih štorklja le frfoče, Vihar jih vrgel je spod strebe." „„Gorje! gorje! nesrečni čas! Ti, večni! nam odpusti grehe I hudega obvaruj nas.""
Tu glej! naenkrat jasna zarja Razsveti divji šum viharja, Blišči se dalječ vsa krajina. Od kod prihaja pač ta svit, Ki ko krvava tekočina Okolo dalječ je razlit?
I cink, cink, cink na okno malo Naenkrat je zažvenketalo; „Če spite, brzo se zbudite, Nad vami hišica gori, Življenja v naglici rešite, Ker pogubljenje vam preti,"
Tu v strahu s svojimi otroci, Na rami dva, dekle na roci, «■ Nesrečni mož iz hiše plane. Na vit jih v travo odloži, Od ognja več oči ne gane — K nebesom vzdiha — speče bdi.
Trop, trop, trop, trop, se v zraku Čedalje bolj se približuje. Bila je štorklja v urnem letu. Za hrbtom možu zašumi, Sledu po malem nij dekletu — Glej v ogenj štorklja z njim leti.
„Nebesa! mnogo ste mi dala, Vendar še več mi pokončala. Zakaj pač na stvarjenja dela Britko umučenih stvareh Pogubljajoča nebes strela Maščuje si svoj vlastni greh?"
—««gg»«'—
Kazalo.
Stran
Gorje..........................3
Pesmi L. Haderlapa.
Stran
Slavospev......................7
Sprehod......., . . . .	8
Moj raj........................0
Na ulici............10
Kuharca............11
Pamet.............12
Presajena roža.........13
Nezvesti.........., . .	14
Viharji............16
Moja nevesta..........17
Soizo in lira..........20
A16Š in Betinka.........21
Roža in rosa..........23
Mladenič in roža.........24
Prepelici............25
Hatem Ta...............26
Sapica pomladna.........27
Grlice iz vasi. Zložil L. Hadeiiap.
Stran
Krško polje..........31
Vojaška............33
Okrogle............35
Pesniške poskušnjc Iv. Hribarja.
Stran
Izgubljeni sin..........43
Jaka Življonjasit........71
Peter Pavlovič liožanec Kozlovski . .	81
Pismo Kilijana Koščaka......85
Vihar.............89
O Toinšičevoj smrti........95
Gorat an............99
Sonet.............102
Prihodnjosti obzor........103
Pri slovesu...........106
11 j a..............108
Maščevanje štorklje........110