S o
c 1.
»rasna si. bistra hči planin, ? Berdkà v naravni si lepoti, Ko ti prozornih globočin Nevihte temne serd ne moti, — Krasna si, hči planin ! Tvoj tek je živ in je legäk, Ko hod deklet s planine; In jasna si, ko gorski zrak, In glasna kakor spev krepak Planinske je mladine, — Krasna si, hči planin ! Rad gledam ti v valove bodre, Valove té zelenomodre : Temnà zelén pogorskih trav In vedra višnjevost višav Lepó se v njih je zlila; Na rósah sinjega nebä, Na rósah zélenih gorä Lepoto to si pila; — Krasna si. hči planin ! Ti meni si predraga znanka ! Ko z gorskih prišumiš dobrav. Od doma se mi zdiš poslanka Nesoča mnog mi ljub pozdrav ; Bog- sprimi te tu sred planjav ! . Kakó glasnó, ljubó šumljaš, Kakó čversto, krepko skakljaš, Ko sred gora svoj pot imaš ! A ko pridereš na ravnine, Zakaj te živa radost mine? Kaj trudno ležeš in počasi. Zakaj so tožni tvoji glasi ? Težko se ločiš od hribóv, Zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov,
Grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu terpiš !
V	tej bòli tožna in počasna — Ogromna sólza se mi zdiš,
A še kot sólza — krasna ! . . . .
Krasna si. bistra hči planin,
Berdkà v naravni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin
Nevihte divje serd ne moti !
Pa, oh, siroti tebi žuga
Vihär grozàn, vihàr strašan :
Prihrümel z gorkega bo juga,
Divjàl čez plodno bo ravan,
Ki tvoja jo napaja struga •—
Gorjé, da daleč ni ta dan !
Nad tabo jasen bo oblòk, —
Krog tebe pa svinčena toča
In dež kervav in solz potòk
In blisk in grom, oh — bitva vroča!
Tod sekla britka bodo jekla,
In ti mi boš kervava tekla :
Kri naša te pojila bo,
Sovražna te kalila bo !
Takràt se spomni, bistra Soča,
Kar górko ti sercé naroča :
Kar bode shranjenih voda
V	oblakih tvojega neba.
Kar vode v tvojih bo planinah, Kar bode v cvetnih je ravninah, Tačas prodèrvi vso na dan, Narasti, vskipi v tok strašan ! Ne stiskaj v meje se bregóv, — Serdita čez branóve stópi. Ter tujce zemlje lačne vtópi Na dnó razpenjenih valóv!
Gr.
Odlični pesniki in pisatelji slovenski.
ITT.
M a t i j a O o p. 5.
erva zasluga Čopova je ta, da nam *je od 1. 1829,—31. spisal pervo in do denašnjih časov še najkorenitejšo literarno zgodovino slovensko, katera nam osobito starejšo dobo slovstva slovenskega sicer kratko, a jako krepko in jedernato opisuje. Šafarik, tedaj gimna-zijalni professor v serbskih Karloveih, dal je I. 1826. na svitlo svojo znano knjigo : »Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten". Dasi-ravno je bila ta knjiga delo posebne imenitnosti in čudovitega mnogoletnega truda, vendar se je nahajalo v njej mnogo napak. Te je hotel1 Šafarik iz nje iztrebiti in po verhu tega še novega gradiva nabrati, da bi spisal korenito literarno zgodovino slovansko. Iskal je pomočnikov po vsem slovanskem svetu. Slovenskemu oddelku prosil je pomoči Kopitarja in ta se je obernil 1. 1829.. kakor vidimo iz pisem, do sedaj še ohranjenih. a ne še natisnenih. do našega Čopa, ki je drage volje prevzel nalogo spisati biblijografijo in literarno zgodovino slovensko od 1. 1550.—1830. Do-veršil je delo v dveh letih in junija meseca I. 1831. poslal je Kopitar Čopov rokopis, obsezajoč 50 velikih pol, Šafa-riku s to opazko: »Es sind herrliche Beiträge und ich zweifle, ob Sie sonst woher eine so brave Vorarbeit erhalten haben können. Čop ist ein milder Rezensent und von extensivem Vergleichungsgesichtskreis". Na podlagi Čopovega rokopisa doveršil je Šafarik uže
1. 1833. zgodovino slovenskega slovstva, a na svitlo prišla je stoprav po njegovi smerli 1: 1864. Rokopis vernil je Šafarik Copu; po njega smerti prišel je v roke Kastelcu, pozneje E. H. Gosti, kateri ga je tudi v poročilih kranjskega zgodovinskega društva na tanko opisal. Ko je bil 1. 1875. Costa umeri, bila je pač dolžnost pervega našega literarnega zavoda kupiti ne samo ta rokopis Čopov, nego vso knjižnico Costovo, ki je bila, kar se tiče slovenskih knjig, gotovo najbogatejša in najpopolnejša zbirka na vsem Slovenskem, tedaj neizmerno dragocen vir in pripomoček bodočemu spisovatelju literarne zgodovine naše. A čestite može, ki so z velikimi žertvami ogromno Zoisovo, ogromno Kopitarjevo knjižnico oteli slovanski domovini, te uže zdavna krije hladna zemlja, in sedanji rod, živeč v ničevem materij alizmu in političnem kovarstvu. néma razuma za take narodne svetinje. Ruska vlada kupila je Costovo knjižnico in z njo vred romal je Čopov rokopis v peterburško vseučiliško bibli-joteko.
Druga zasluga Čopova je ta, da je bil on pravi duhovni oče »Kranjski Čebelici". Koliko je la pesenska zbirka pomógla v pervi versti slovenskemu pesništvu , a tudi slovenskemu slovstvu v obče, o tem nečem govoriti, saj se je uže toliko pisalo, tolikrat pravilo, kakšno neizmerno važnost ima ta drobna, ponižna knjižica za slovenski svet ; a poudarjati mi je, da največ in najprej
moramo Čopu zänjo hvaležni biti. Da je bil on njé buditelj, to jasno vidimo iz pisem, katera je 1. 1833. Preširen iz Celovca pisal Čopu. Žal mi je, da do-tičnih mest ne morem tukaj navajati, kajti blagovoljni čitat.eij videl bi potem, da je »Čebelico" Čop urejeval, Čop popravljal in da se je Čop največ trudil tudi osornega Kopitarja prijaznost nakloniti jej. In v tem oziru posebno imenitno je dolgo Čopovo pismo Kopitarju od 16. majnika leta 1830, v katerem krepko zagovarja Preširnove in Potočnikove pesni. Kopitar je namreč sodil o njih, da so....brez vsake cene, ker jih k m e tj e ne bodo umeli. (!!!) čop mu dokazuje, da na kmet"ke ljudi ti pesniki niti mislili niso; tém naj, kakor do zdaj tudi odslej, duhovniki knjige pišejo, nego da »Čebelica" je v pervi versti namenjena omikanemu občinstvu. Potem z mirnimi, lepimi in tehtnimi besedami pobija Kopitarjeve nazore o-pesništvu sploh, ter konečno pravi, da, ako mu ne ugajajo Preširnove pesni, osobito elegija »Slovo od mladosti" in njegov »Povodnji mož", čital jih je gotovo »in übler Laune".
Da je »Čebelico" na svitlo dajal Kästelet;, a ne kedó drugi, to se dà prav naravno tolmačiti ; bil je namreč mej vsemi tedanjimi pesniki slovenskimi jedini, ki se »s cesarjem ni kregal" in imel je največ tergovskega razuma v glavi. Preširen, neplačani praktikant, je ni mogel zalagali, ravno tako Čop ne, ki v nečem pismu Kopitarju toži, da se mu v Ljubljani (1829.) slabo godi, slabše nego se mu je na Poljskem.
Tretja zasluga Čopova je ta. da je 1. 1833. v »abecedni vojski" Slovence junaški vodil ter sè svojim ostrim
in učenim peresom vse sovražnike stare naše abecede srečno premagal.
Abecedna vojska traje pri nas uže toliko časa, kolikor let ima slovensko slovstvo. Uže Trubar pisal je 1. 1555. : „Mi smo Bug vei dosti zmišlouali. ska-kouimi puh stabi to našo bessedo bi mogli prou po tei Orthography štaltnu inu zastopnu pissati. da bi preueliku puhstabou oli Consonantou kani sillabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi deio, kateru ie gerdu viditi".
Da je bil Trubar koreniteje slovanski omikan, poprijel se je cirilice, jedine prave sedanje in bodoče slovanske az-buke, in abecedne vojske bi Slovenci ne poznali: kajti za Trubarjem bil bi jo dan danes pisal uže ves slovanski jug. A uklenil je slovenske glasove v preozko latinico, zategadelj so tudi njegovi nasledniki »Bug vei dosti zmišlouali". kako bi si pomogli. Krelj in Bahorič, pozneje Popovič in Gutsmann in za njim osobito Kopitar in Ravnikar ■— vsi ti in še mnogi drugi razumni možje belili so si glave z našo nedostatno abecedo. A dejanski sta se Trubarjevi t. j. Bahoričevi abecedi uperla najprej Peter Dajnko 1. 1824. sè svojo »krevljico*. kakor jo je Preširen imenoval, in Fr. S. Metelko 1. 1825. sè svojo »žabičico", kakor jo je bil dr. J. Zupan kerstil.
In sedaj začela se je po vsej Sloveniji prava babilonska zmešnjava. Danjko in njegovi štirski prijatelji pisali so »krev-ljico", katero je vlada tudi v ljudske šole vvedla: na Kranjskem poprijeli so se osobito mladi duhovniki pisatelji inetel-čice, katerej je stolni dekan in šolski nadzornik Jerin v kranjske ljudske šole pot ugladil: starejši in mlajši razumnejši posvetni pisatelji in tudi nekateri duhovniki, n. pr. dr. Zupan, ostali so pri
15*
stari Bahoricevi pisavi. In tako je pretila silna nevarnost, da se bode ta mala uboga peščica Slovencev v našega slovstva neizmerno škodo razkrojila in razdelila v tri sovražna ker dela, osobito ker je tudi vlada vsaj s perva to pogubno no-votarstvo izdatno podpirala po svojem načelu : divide et impera !
Soper to pogubonosno in žalostno zmešnjavo, soper danjčico in metelčico vzdignejo se zdaj na Štajerskem mladi, a duhoviti Murko, na Koroškem J a r n i k in Slomšek, na Goriškem Stanič, na Kranjskem prof. Župan in naš — Čop.
Kako se je začela, kako veršila, kako končala abecedna vojska, o tem ne morem v »Zvonu* govoriti, ker bi moral najmanj tri njegove liste popisati, da bi vsaj glavne točke navèl. Kedor se hoče s tem literarnim bojem vsaj nekoliko seznaniti, ta vzemi v roke preizverstni Marnov ».lezičnik*, IX. leto, kjer nam pisatelj od 13. do 45. strani podaje celoten pregled vsega abecednega bojišča.
Kar se tiče slovnice Metelkove, bili so vsi njegovi nasprotniki zložni v tem, da je sicer v obče izverstna učena knjiga, a da je osnovana na napačni podlagi, ker se naslanja samo na dolenjsko narečje, tako da, kedor bi hotel dosleden biti, moral bi jedno in isto besedo večkrat na Kranjskem drugače pisati nego na Koroškem, na Primorskem drugače nego na Štirskem, ker se po vseh teh pokrajinah časi drugače izgovarja.
Kar se tiče novih čerk, zlagali so se Metelkovi nasprotniki v tem, da so pervič v obliki nesrečne in veliko gerjše nego stare Bahoričeve; da je drugič njih število premajhno in nedostatno, ker z dvaintridesetimi čerkami ni možno se točno zaznamenovati vseh slovenskih
glasov in da so tretjič nepotrebne, ker za silo tadi z latinico v našem jeziku izhajamo, ako na čerke delamo raz -lične pike, čerte in priglase. S kratka : Ako sprejmemo metelčico, tako so ter-dili, potem Slovence obzidamo s pravim kitajskim zidom ter jih ločimo v pisavi od vsega omikanega sveta, ker naš narod ne bode znal druzih knjig citati nego svoje, a naših nihče drug nego mi sami.
Spomina vredno je tudi to, da so bili skoro vsi Metelkovci odločni skriti ali očitni sovražniki »Kranjske Čebelice*, osobito Preširnovih pesni, dasiravno se ne more terditi, da bi bili vsi nasprotniki Metelkovi tudi prijatelji Preširnu in njegovim pevskim tovarišem. Poleg boja soper bahoričico bojevali so se torej Metelkovci tudi kolikor toliko soper slovensko pesništvo, kajti Čebelične pesni jim niso nikakor bile po godu, temveč terdili so o njih, da so po vnanji obliki nedoveršene, po mislih pa celo graje-vredne in — nemoralne.
Pervih šest let bojevali so se Metelkovi prijatelji in nasprotniki samo s prijateljskimi dopisi ali prijateljskimi pogovori v raznih družbah. Pervi je 1. 1831. na Metelkovce javno streljati začel prof. Župan, za njim 1. 1832. Murko in naposled je 1. 1833. Čop svoje baterije v boj privedel ter zmago Metelkovih sovražnikov za vselej odločil, priobčivši v ilirskem listu 39 strani dolgo razpravo podnaslovom: »Slowenischer ABC-Krieg*, katera je, s čudovito učenostjo v krasnem jeziku in elegantnem stilu pisana, Metelkove priveržence popolnoma poterla in na vse strani razperšila.
Ali ko je bila Metelkova stvar uže tako rekoč izgubljena, vstane Čopu na jeden pot nepričakovan, hud sovražnik
— njegov dosedanji osebni prijatelj, ne-zmotni Kopitar.
Čop in Kopitar bila sta si prijatelja od tistih časov, ko je pervi na Dunaji študiral; pozneje sta si pridno in prijateljski dopisovala in mnogo tacih pisem Čopovih ohranilo se nam je v konceptu. Iz teh jasno vidimo, da je bil Čop, osobito v Ljubljani, tako rekoč agent Kopitarjev, kateremu je kupoval vse v novic na svitlo prišle knjige slovenske, a zbiral ■ in pošiljal mu je tudi starejše knjige iz protestantovske dobe. Posebno oživelo se je to dopisävanje okoli 1. 1830., ko je prišla „Čebelica" na svitlo. Preširen in drugi prijatelji s tem dopisavanjem niso bili nič kaj zadovoljni, ker so menili, da Čopu škoduje Kopitarjev vpliv ter mu izpodkopäva njegovo samostalnost. Tako n. pr. se Preširen v pismu iz Celovca 13. febr. 1832. norca dela iz Čopa:
(Konec
»Viel kratzfüsselnder Bücklinge macht Freund
Čop dem Kopitar ; Lässt kein —ww los, eh' er geschrieben nach Wien".
Potem nadaljuje: »Von Laibac-h aus schreibt man mir, dein Verstand befindet sich zwar nicht wie jener Rolands im Monde, jedoch auch nicht bei Dir in Laibach, sondern in Deposito des Herrn Custos Kopitar. Ich theile mit meinen slavischen Freunden die Freude, dass er nicht abgeneigt zu sein scheint. Dir etwas von solchem zur Recension der Čebelica zukommen zu lassen. Leider ist dies hinsichtlich der Beleuchtung des Abcstreites noch nicht der Fall. Wir sind gesonnen diesfalls bei ihm bittlieh einzukommen. Sapere aude ! . . . . Lass Dich von Kopitar nicht zu sehr bevormunden* !
Fr. L'evec..
prih.)
Pravda mej bratoma.
Povest iz zdanjega kmetskega življenja, spisal Josip Jurčič.
fwesec je svetil poln ali to noč posebno ^svetlo po vasi. Psi so lajali in tam za poslednjo hišo je zdaj zaukal ponočnjak, v bližnjej sosednjej vasi mu je odgovarjal drug, na stezi sredi velicega polja se mu je tretji odzival. Stari ded, ki je brez spanja prekladal po terdem ležišči svoje onemogle kosti, mermral je : o ti neumni mladi svet. ti ; ves dan dela in terpi, po noči pa okolo rohni, ko bi lahko spal in rad spal, a človek ne more očesa zatisniti.
Mej tistimi starimi pa. ki niso mogli očesa zatisniti, po sreči ni bila stara Ko-
vačka. Trudna od celdanjšnjega dela, uterjena in zdravo-koščena ženščina je spala kakor polh. V istej sobi na slabo pregernenej klopi blizu okna je spala nje hčerka Urška.
Tako le okolo polnoči je moralo biti, ko se Urška zbudi prestrašena. Zdi se jej, da je nekedó na okno poterkal in uže hoče mater klicati, vendar čaka še en hip. »Tèk-tèk-tèk". poropoče zopet rahlo po starej prebitej šipi in zatiševan glas se čuje: »Urška, odpri"!
Urška izpozna ta glas takoj. In vsi mogoči čuti hipoma obleté ubozega
dekleta: veselje in radost, da jo kliče on, a silna groza in strah ob jednem, kaj bode, če se nje mati vzbudé, tu v kotu !
» Urška, slišiš"? ponavlja se tam skozi razpoko pri šipi.
Ona, v strahu, da se mati ne bi vzbudila, če on še enkrat poterka, vstane tiho in po perstih stopi k oknu, pola-gano malo odpre in reče šepetaje, a tako kakor da bi bila jezna :
»Pojdi strani, precej, pojdi, pusti me" !
» »Odpri mi okno in govori z menoj, Urška, če ne..." "
»Pojdi proč" ! sili ona.
»»Pa ne grem"*!
»Jezez-te-ne ! Kaj bo, če se mati vzbudé, tu zraven mene spé, lepó te prosim, Tone, pojdi proč, lepo te prosim ; če se mati vzbudé in te slišijo..."
In dekle se skoro joče v svojem strahu in morda še iz druzega uzroka.
»Pa ne grem prej, predno mi v roko ne sežeš, da nisi nič huda na-me *, prosi on.
»»Če potlej precej pojdeš strani"*?
»Pojdem*.
Ona pomoli tresočo se ročico skozi malo okence ; on jo stisne, da jo je skoro zabolela ; ali kar je najhuje : neče je izpustiti takoj, temuč pripoveduje jej, kakó si ne more nič več pomagati — vse je zastonj, — reci kar hočeš, — ljudje naj se obesijo — če hočejo, — ali on jo
(Konec
ima rad takó močno.. . Urški je kar mergolelo pred očmi.
Ko je nazadnje vendar odšel, siljen in prošen, padla je bila deklica na svoje ležišče po klopi, nekaj časa si ni upala dihati poslušaje, da li vendar mati res terdno spi in da Ii res ni ničesa slišala. Kar jej je Tone pripovedoval tu pri okenci, — kajti, da je Beranov Tone klical jo, to se menda brez povedanja ugane.
Mati pa je na dolgo sapo vlekla in iz-puščala kakor ljudje, ki terdno spé.
Ko se je dekletce o tem prepričalo, minil jo je še le strah. Zakrije si obraz v temi z obema rokama in izkuša misliti, kaj je bilo, kaj je dejal, kakó je dejal, ali je bil res on, ali se jej ni sanjalo.
In ko je vse premislila, naglo ponovila si vse, zopet od kraja začela in pri onih besedah obtičala, ki so jo najbolj veselile, — oblijó jo solze, redke solze čiste, nedolžne človeške sreče.
Plakaj, dete mladó, le enkrat tekó solze veselja in sreče perve ljubezni, nekateri pravijo, da je tak hip otročji, drugi celò da je neumen, ali vendar menda vsi, ki so ga prebili, govoré lepó o njem v svojej duši, kadar so sami in s pesnikom vred obžalujejo, da je tist srečni hip uže prešel in se ne verne več. —
prih.)

Slovó in naročilo.
ìpe pojdi torej, duša draga, Čeprav težko mi je slovó ;
Naj meni teče solzna sraga. Pa drugim boš vedril okó.
Med tujce ne, ti greš med brate, Da zanje trudiš dan se vsak,
Da vzóre uresničiš zlate Kot narodnjak in poštenjak.
Hudobnež je — podoben slani, Ki padla v mèrzli noči je, —
Kar ta je vertu in poljani, Kreposti on cvetoči je!
A mož poStén je — solnce zlato, Ki razsvetljuje, greje svet:
Ki v pisan svet ogrinja trato, Ki vèrt in gaj odeva v cvet.
Visoko čislam učenjaka,
Ki nam preganja temo zmot,
A bolj še cénim poštenjaka, Ki vé in hodi pravo pot.
Prijatelju Ig. Or*
Ti učenost s krepostjo združi.
Kot solnce strinja luč in moč; S tem domovini zvésto služi, Nevtruden zànjo dan in noč!
Značajen sam, še v ljudstvu značaj
Oživljaj, góji in krepCàj, Na to mi pèrvo skerb obračaj, To naša je naloga zdaj.
U sèrca ljubljenih rojakov Sej seme plemenitih rož, Da bomo — narod poštenjakov. Da bomo — narod vèrlih mož.
Kar sanjala v trenotkih zlatih
Sva sanj za narod naš kedàj, Vse uresniči zdaj pri bratih. Življenje zdaj uzorom daj !
Le pójdi torej, duša
Serčn6 na delo sveto tó ; Naj teče meni grenka sraga, Otiraj drugim jih skerbnó !
X.
Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi.

(Dalje.)
pustite me izgovoriti! Vsi smo ne-J dolžni ; priznajte ali nepriznajte. To je veda čisto nova, izpeljana iz gerškega jezika; kedor je bil v latinskih šolah, pa ve. Po mojem mnenji ta ne more biti nikedar dober učitelj, kedor ni pedagog" !
»Oha"! zavpije župan, »kaj pa ranjki Kopriva, ki je orgljal, kakor bi an-geljce —«
»»Kajti vsake reči se je treba učiti, predno se zna ; samoukov pa dandanes ni"!
»Prosim, Jeremija", poprime zopet župan, »jaz bi dejal —"
»»Razen nekaterih gospodov županov; todà jaz govorim o navadnih ljudeh. Iz vsega tega torej pervič sledi, da stoji naša reč slabo, jako slabo. Drugič pa treba pomisliti, da gredó najbolj nadarjeni mladeniči v učiteljišče; ideja, pravi idejal, to se pravi vzvišenost, hrepenenje po tem, kar je pravo, dobro in lepo, dobi se prav za prav le v tem stanu, h kateremu se tam pripravljajo ; kaj pa se dà tudi druzega doseči tukaj !1 Mi smo posvetnjaki, lovimo vsakdanje reči, todà kedor se posveti izohraževanju človeštva, ta je roba ! Iz tega se jasno razvidi, da nam ginejo, da nas zapuščajo
idejali ; brez idejalov pa ni umetnosti, ni poezije, ni literature ali slovstva ! — Potém! — mislim, da tretjič" * ?
»Dà, tretjič", pravi Jesihar. ki je zaznamoval vse točke s kredo na mizi, da ne bi Jeremija goljufal, kakor je že večkrat poskušal.
»»Vedeti moramo tretjič"", nadaljuje govornik, »»da so otroci naše upanje ali naša nada. Dokler je nada dobra, vse je dobro: če je pa up šel po vodi, rekel bi Preširen, pa še mi pojadrajmo za njim; to je: proč je z vsem. Sedaj pa premislite: učitelji so sovražniki našega jezika : otroci ga bodo sovražili ravno tako: kajti mlado šibko drevo se nagne, kamor kedó hoče ; in le pazite, pravim jaz, mali paglavci še skrivajo iz začetka svoje renegatst.vo, ker se boje očetove šibe, todà kaj, kader so sami na paši ! In pozneje kot mladeniči in možje, hipoma bomo imeli terdih Nemcev celo vas. Potlej pa recite, da sem černo-gled! Predobro še vse sodim, nikar preslabo""!
»Todà kmet, to je korenina" ! opomni župan, »je slovenski oratar! To je — "
» » Ali kaj se hoče, če pa červ izpod-jeda koreninice ! Naraščaja nam manjka, naraščaja; to je vsa nesreča! — V če-terto je pa pomisliti, kak upliv imajo učitelji na vse ljudstvo, staro in mlado! Učitelj, ljudski učitelj, kakor je sedaj v navadi, je tako rekoč upodobljena nova doba. On je zveden v vseh vedah in umetnijah ; kolosalno slovstvo nemško mu je do cela znano: druge literature so mu odperte ; on pisari po časnikih ! Ni ga učitelja več, da ne bi pisal ; to je znamenje časa : to je za nas pravi mene, tekel; s to konkurencijo je nemogoče boriti se, kajti nas eden. ki ima tudi misli, ali se jih upa objaviti? Ne. kar
je se vé v veliko škodo. Tam pa vsak, naj ima kaj misli, kakor se zgodi mnogokrat, ali pa tudi ne, vse pisari ; nemški se ve da. Ali ni to nesreča za slovenščino? Naše slovstvo zaostaja, ono pa, silovito že samo ob sebi, množi se tako neprestano, o žalostna nam majka! Se ve da se mi bo reklo, da pisanje ne škodi, le berilo: todà to se počasi tudi upelje in ugnjezdi, kajti pisatelji so silni in najemajo skoro ljudi na branje, Zid pride pri stranskih vratih nazaj, če ga zapodiš pri glavnih, in reci takemu lit.e-ratu, da ga né maraš, da ti je zopern : mislil bo, da se šališ, in ti dejal, kako si dovtipen ; le s pota ti ne gre sè svojim zapeljevanjem. In tako vidim mrežo razpeto čez vso milo domovino in pomočka — ni ga, ni ga! Zastonj se trudimo in ubijamo""!
»Pa prišel bo dan plačila", pravi župnik.
»»In davki se bodo zmanjšali"", pri-terkuje župan.
»Šestič — "
»»Sedmič bomo naredili"", pravi Jesihar.
»Naj bo! Torej sedmič pa človeška omika če dalje bolj napreduje. Znano je. da vé pri nas otroče osmih let več. kakor kedaj v starih rimskih in gerških časih pervi modrijan".
»»Ni mogoče"", čudi se župan, »»Salomon, Salomon na primer, ali pa kralj Matjaž"" !
»Salomon? Poj te, pojte se smešit, če mislite —"
» »Gospod Jeremija" " ! oglasi se župnik, »»o Salomonu pa le dostojno, to je pa moja stvar! Jako neprimerno je Salomona primerjati z današnjim učiteljstvom ; tudi ne, »si parva licet componere", ali pa »quod licet bovi""!
Klepetanje.
»Pa vendar ni vedel, da se zemlja suče", odreže se Jeremija.
»»Kaj da res tega ni vedel""? zavzame se Jesihar, »»no to je pa hudo*".
»Todà tiho! Omika se širi v vse kroge. V starih časih so se po Homerji učili brati, kedór ima ušesa, naj posluša"!
»»Jeremija, sedaj bo pa meni kmalo dosti""! opomni Jesihar, »»da bi že zmiraj kedó ščuval in bi ščuval. Ali se obnašaj spodobno, ali pa — "*
»Sedaj pa so v abecedi Aristotelovi članki. Koliko tehta solnce, vé vsak dečko po novi vagi ; zakaj teče voda navzdol, dokažejo ti z neoveržnimi dokazi; ta si stavi iz ilovice hišo v go-tiškem, óni v romanskem slogu; renaissance, če veste, kaj je to*?
»»Vedel sem že**, pravi župan, »»pa človek pozabi**.
»Ta pride še tudi na versto; kako vlado imajo v Madagaskarji, dobra polovica vé ; boljši učenci ločijo natanko klasično in romantično poezijo in druge take reči. Pa kedó jih vsega tega nauči in sicer igraje? Naša šola in njeni razsvetljeni zastopniki! In žalibog ! leti nas zapuščajo ; se ve, race se selé iz la-dije, ki se misli potopiti, pravi nemški pregovor*.
»»Podgane, podgane*"! popravlja župnik.
»Ali veste, s kom sem jih bil jaz pregila!" ? dostavlja Jesihar ; »sé samim
čistim terpentinovim Oljem, pa nekoliko mišice vmes pa babjega zoba — *
»»Jaz slovenim prosto**, odgovarja Jeremija; »»ne hlapčevsko, gospod župnik. Torej, majejo se stebri našega slovenstva, popuščajo nas najboljši možje in samo plevel —**
»Lažeš, Jeremija, samo pleve se —* »»Ostanejo in —*" »Menda ta tudi že čaka, da bi —" »»No, ampak zastonj je vse prizadevanje in samo norci —""
Sedaj pa poskoči župnik po konci : »Kaj, mi smo norci* ! in Jesihar pridene : » » Kaj to si dejal, ti nesrečni Jeremija * * ! »Ven z njim", kriči župnik. »»E pur si muove"" ! »Ven*!
» »I tako pa pojva no, Jeremija" pravi Jesihar, »»kaj boš upil, žaba! Plačaj svoj dolg, ali si ti kak pošten Slovenec, če piješ brez denarja! Alò, varuj se**!
V tem hipu je Jeremija v veži in družina so ravno večerjali.
»Lahko noč, gospod Jeremija" ! reče dekla, ali danes pa tako zgodaj * ?
» »Bo že čas, pravi on in izgine v noči. »»To so ljudje**, pravi sam pri sebi, »»brez parlamentarne omike; še govoriti me ne pusté; zmerom vse vmes vpije. Deset člankov so mi požerli. Usoda ! zakaj nisem jaz župan"*! —e—. i'
Na planinah.
-Šl
(Dalje.)
■^anjkalo je nam ob pravih časih dobrih ^ mož in še zdaj jih nimamo. Dajali smo préd voglje na Javornik in na Savo. To so bili še dobri časi, dobil se i e še
denar v roke, dandanes pa je stvar druga, kar gospoduje pri nas tale družba. Mi nimamo nič in koliko ima ona, tega nečem presojevati. To vem, da tisti
gospodje, ki so bili préd na Javorniku in na Savi, in katere smo precej visoko cenili in jih spoštovali, tisti gospodje so izgubili pred ljudstvom vso veljavo. Ne smem dalje govoriti, serce mi poka v persih, ako premislim grozno izpre-membo. In kaj še bode, ako pojde tako ta reč naprej. Koder se je pasla vsako leto naša goved, kjer smo imeli konje na paši, tam se nam dandanes živina strelja ; in mi se ne smemo pritožiti, ali če se? Res je taka. Ne smeš si usekati lesa brez družbinega dovoljenja, da bi si raztergano streho popravil, ne da bi si na ognjišči zakuril, ako ne dobiš dovoljenja pri družbi. Dovoljenje dobiti je pa grozno težko, ker vsake verste ovirov imajo gospodje dosti, ako ti nočejo prošnje uslišati. Čudno so se izpreme-nili časi ! Posebno od tačas, kar smo kmetje gosp. P. volili namesto druzega nam nasvetovanega gospoda v deželni zbor, so se nam vsa pota zaperla. Po-pred se je kmet še poslušal in je včasih dobil svojo pravico, ako se je pritožil ali je prosil na pravem mestu; zdaj pa je gotovo vselej spodaj, ako se le zmeni in navskriž pride z družbo. Bati se nam je, da nam bodo vse pobrali, ne samo gozdov in paše, ternuč celo po naših rotih bodo padli in še polja se nam bodo polastili, ker ako se jim pervo, namreč za gozde, posreči, bodo tem pogumnejši in še terši postali, kmet se pa menil ne bo več, ker si bo mislil, da je vse zastonj, kakor je tudi res. Na tem smo, da nas bodo pregnali. Veliko jih je že šlo naših ljudi iz kraja, in še bi jih šlo, ko bi le toliko imeli, da bi si pot plačati mogli v daljno Ameriko. Mislita, da človek z lahkim sereem zapusti lastni kraj ? Jokajo se, še možje plakajo kakor otroci, več sem jih že videl in slišal,
predno se ločijo od lepe domovine, ali kaj se hoče ? Mnogo družin imamo že v severni Ameriki.
Kaj jih je tja spravilo? Ni jih vleklo bogastvo tamošnih krajev, temuč prisililo jih je tlačenje v domovini, pomanjkanje dela in zaslužka, ker se jim je jelo to kratiti in pobirati, kar so njihovi predniki uživali in uživati smeli. Lahko bi vama mnogokaj povedal, ker star sem, izkusil sem nekaj, dosti dobrega in slabega, vendar moram reči, da zadnja leta veliko več žalostnega kot veselega. Čeravno sem bil vedno rajši pri veselih kot pri žalostnih ljudeh, čeravno sem vedno rad bil dobre volje in sem šalo ljubil ter se kedaj dosti šalil, vendar me je vse to minolo. Ni samo zaradi starosti, marveč vselej spreleti me nekak strah, ako se spomnim današnjega našega stanja in nimam več veselih ur. Kaj bodo začeli naši otroci, si mislim, kako bodo živeli naših otrok otroci, ker pobralo se jim bode vse, kar so imeli njihovi pradedi!
To so misli, ki me dosti noči terpin-čijo na deskah in slami v pogradu, kjer sem včasih tako brezskerbno in sladko prespal vso noč!
Vidita me starega, pa reči moram, skoraj vesel sem, da so me leta došla, vesel, pravim, sem pri vsej svoji žalosti, pri vseh težavah. In kako bi ne bil? Nadejam se vendar in upam, da me bodo položili tam, kjer so me nesli pervikrat. v cerkev, tudi v černo zemljo. Upam, da bodo trohnele moje kosti v domači zemlji in to mi je tolažba. Ne ločil bi se rad od kraja, kjer sem preživel mladost, kjer so mi pretekli pozneji dnevi, ko sem postal gospodar, kjer mi je glava osivela. Še tica ne zapusti rada kraja, kjer je iz gnjezda izlefela, živina, ki jo
iz hleva prodaš, obrača se nazaj in se brani poti na tuje ; kako bi pač človeku ne bilo hudo ločiti se od domačih snež-nikov, slovo dati zemlji, ki jo ljubi, da bi jo branil do zadnje kaplje kervi, ako bi treba bilo? Zjokal bi se ko mali otrok, ako bi moral iz kraja, katerega mi druga zemlja nadomestiti ne more in če ima še toliko bogastva. Tako mislim
(Dalje
jaz, čeravno jih imam že precejšno število na herbtu ; tako mislim in tako čutim in čudim se, da me že ni spravilo pod zemljo, kajti res me dosti mučijo tele misli.
Pa dosti naj bode o tem, poglejmo, kaj žganci ! Še bi vama potožil, todà na drugikrat, ako bi se zopet sošli. naj prihranim*. )rih.)
Spomini s pota,
(Dalje.)
Solnce se je nagnilo na zapad. a nam.
• ki želimo potovati dalje, raziti se je z ljubeznjivim domačinom in njegovim veselim društvom. Zadnjikrat zazvoné kupice za »srečen pot*, izljubimo se, posedamo na voz in čili konji odleté kakor bi za njimi gorelo. »Živeli! Srečen pot*! kliče vse društvo za nami, dokler nas ne zakrije visoka koruza. Pa kmalu nas mine polje in pred nami se razprostirajo ravne in široke livade in pašniki, katerim konca ne moremo dogle-dati. Po njih se paso in poigravajo ker-dela grivastih konj. da jih je veselje gledati. Posavski konj sicer ni velik, niti vitek in gladek, ali za to je močen in gost, širocih pleč in iskrih oči, zraven poskočen in muhast, ali ob enem tudi krotàk kakor jagnje. Poleg tega je za čudouztrajen. rekel bi neugnan, in zmeren kakor njegov dolgouhi sivi bratec. Naš »cerlenko* le redkokedaj dobi ovesa ali kacega druzega žita pod zobe, zadovol-java se samim senom, in še to je navadno slabo — prav konjsko. Posavec je,' kakor uže znano, glasovit konjar in mnogo derži do lepe živali, katero v var-
stvo izroča sv. Bartolu. Da bi na Barto-lovo prišli v Posavje, imeli bi kaj gledati. Onstran Save v tako imenovanem Turovem polji stoji sredi drevja tik za nasipom stara lesena cerkvica, posvečena sv. Bartolu, konjskemu zavetniku. Ta cerkvica, podpadajoča pod župo vele-ševsko, priprosta je in zanemarjena, ali na ta dan zgeme se okoli nje sila naroda iz vsega Posavja. Pod drevjem se toči vino, kuha meso, peče pečenje, slepec gode na eno struno in preletečim glasom pojoč otožne pesmi prosi milo-stinje. To je stiska in vretje! Prava narodna svečanost. Zdaj zapoje malo cerkveno zvonce. Huka in buka potihne, ljudje se razmikajo v dve strani, klobuki lete z glav. Procesija gre. Počasi se premiče dolga, dolga versta voz, morebiti jih je sto ali še več— v boljših nekdanjih časih znalo jih je biti tudi po tri sto. Pred vsak voz zapreženi so štirje lepi, gizdavi konji, a v grivo vpletene so jim voščene sveče. Prednje konje vodijo mladeniči, noseč v drugi roki vošče-nice, a na zadnjem konji jaha berdak mlad Posavec. Dolgi vozovi so polni
etošnje slame, na nji sedè žene, stare in mlade, sede dekleta in otroci, vse v najlepši praznični obleki kakor padel sneg, vse poje pobožne pesmi in priporoča sv. Bartolu svoje konjiče. Tako se počasi pomika sprevod in obide cerkev, obide jo dvakrat, trikrat.
Tako se je od starine hranila ta slava, hrani se še dandenes, samo da gre zmerom na manj e in sicer v isti meri, kakor propada Posavcem nekdanje blagostanje in z njim konjarstvo. Priča temu so po posavskih zadrugah velike konjske staje, ki so zdaj poluprazne, in meršava kljuseta razdeljenih ■ zadrugarjev. Tu bi bilo pač potrebno, da bi vlada od svoje strani za povzdigo konjarstva in za po-boljšanje posavske konjske pasme kaj več storila, nego je do zdaj. Sploh je to naj veča napaka vseh hervaških vlad in tudi sedanje, da so tako malo storile za pospeh kmetijstva in gospodarstva, ki je vendar povsod perva, a na Hervaškem skoro edina podloga in opora vsemu deržavnemu bitju. Hervaški kmet obdeluje zemljo z malovrednim starovečnim orodjem in gospodari kakor so gospodarili njegovi pradedje pred sto in toliko leti. ako ne slabše. Da bi sadil in ople-menjeval vočke (sadna drevesa), tega mu ni mari in tudi do zelenjadi nima veselja, edini luk in česen sta mu po volji. 0 bčelarstvu more se jedva govoriti in kar ga je, nahaja se na isti stopinji kakor pred tri sto leti. Razumnega bčelarja obhajala bi groza, ko bi videl »košnice" svojega hervaškega druga. Svilarstvo, ki nekdaj ni bilo neznatno, propalo je novejšega časa popolnoma. Na spomin te porušene gospodarstvene stroke ostali so kakor stebri sredi razvalin, županijski „nadzorniki svilarstva", katerim pa njihova popolna nevednost glede vsega, kar
se tiče svilarstva, nikakor ni na poti, ker nimajo ničesa nadzirati.
Vinstvo je pač zadnjih let nekaj napredovalo, todà ta napredek ne gre toliko na vladin rovaš, kolikor se ima pripisati posebnemu trudu nekaterih gospodov župnikov, posestnikov in vlaste-linov, ki imajo za ta napredek gotovo veče zasluge nego vlada skupaj z gospodarskim društvom. Perva je res pred enim ali dvema letoma v nekatere vinorodne kraje pošiljala potnega učitelja, izkušenega vinščaka, ki je ljudstvo pod-učeval in mu kazal, kako mora delati, ako hoče iz svojih goric dobivati veče dohodke. Ljudstvo je bilo tega učitelja jako veselo in po hervaškem časopisji je bilo brati, kako hvaležno je vladi, da mu ga je poslala. Todà ta poduk je trajal samo malo časa, vlada ga je kmalu zopet ustavila in o potnem učitelju uže dalj časa ni ne duha ne sluha. Takisto se godi vsaki drugi gospodarstveni stroki, ako prosi pomoči od vlade, takisto se postopa, ako je treba kako cesto delati ali kaki reki strugo uravnati. Vlada se beržčas — kakor po navadi — izgovarja, da za to nima penez. Mogoče, da jih res nima, ali bi jih morala najti in vzeti bodi iz oka, bodi iz boka. Zakaj jih najde za druge stvari? Hervaška zemlja ustanovila si je po vladi in svojem saboru v preteklih dvajsetih letih mnogi zavod, ki je požerl na stotine tisoč narodovega imetka, zavod, ki je sam ob sebi gotovo dober, ali vendar ni tako silno potreben, da ne bi mogli z njim počakati dotle, da bi se položil temelj zdravemu narodnemu gospodarstvu. Siromaki kuhajo z vodo. Ali Madjar ima tak zavod in kako bi potem Hervat. mogel biti brez njega! In tako je res nekoliko istine v onem očitanji, ki ga morajo
Hervatje večkrat slišati, da namreč ne zidajo od spodaj, od temelja na višek, temveč nasprotno od zgoraj, od strehe navzdol.
Pred leti se je v her vaškem saboru pretresoval in dognal zakon o nečem kulturnem svetu (kult. vieče), ki pa je bilo mertvorojeno dete in kot tako pokopalo se je tihoma v saborskem ali vladinem arhivu. Svetniki so bili sicer imenovani, ali dosle se ne zna, kakov glas ima kedó, nobeden še ni jeknil. Toliko glasnejše pa kricé ceste in reke, bare in gozdi. »Sto bi valjalo da votovi riču, to jarmovi škripe", veli slavonski pregovor.
Kakor nam je uže znano, ustanovilo se je v pervi ilirski dobi v Zagrebu »gospodarsko društvo", ki se pa menda svoje imenitne naloge ni nikdar prav zavedalo. Med vsemi sličnimi društvi v Avstriji delalo je morebiti zagrebško najmanj. Izdalo je »Gospodarski list" in kupilo si je na neugodnem kraji zemlje za svoje poskušališče. V ta zavod vtaknil se je lep denar, no vendar ni ustrezal svo-
jemu namenu. Z njim se je morebiti okoristil kak odbornik ali kak ud iz bližnje okolice, a deželi ni donašal nobenega vidnega dobička. Tudi z »Gospodarskim listom" društvo ni bilo srečno. Uredoval ga je ta ali on „literat", ki takrat baš ni imel boljšega dela. In tako se je prigodilo večkrat, da ga je dobil v roke mož, kateremu je vse gospodarstvo bila deveta briga. I kako ga je vendar uredoval? Prav lahko. Mož je znal nemški in v tem jeziku izhaja množina dobro uredovanih gospodarskih časopisov, možu je bilo treba izbirati. S primerno majhnim trudom napolnil je malemu »Gospodarskemu listu" malo torbico in ga razposlal vsak teden po hervaškem svetu. Kedor bi ga bil čital, našel bi bil v njem večkrat prav lepe stvari o napredku in razcvitu kmetijstva po Nemškem, Francozkem, Angleškem in drugod, malo ali nič pa o potrebah hervaškega kmetovalca. Ako si hotel izvedeti, kako stojé setve po 1 lervaškem. kako vinogradi, moral si iskati po beških in peš-tanskih nemških listih.
(Dalje prih.)
Fr. Poljanec.
Pogovori.
A
XIV.
Ji menda dandanes resnega pedagoga, ^ da bi še odobraval mnenje, katero je slavni francoski modrijan Rousseau vzel za podlogo svojemu glasovitemu »Emilu", mnenje namreč, da se človek rodi ves dober na ta popačeni svet, in da ima torej odgoja edino to nalogo razvijati dobre kali, ki ticé v mladi duši, ali prav za prav: pustiti, da se spe razvijajo, ter odstranjevati vse kar bi jih oviralo v njih naravnem razvoji. Enako krivo bi bito
nasprotno mnenje, da je novorojenca duša polna vseh slabosti, hudobij in napak, posejana tako rekoč sè zgolj slabim semenom, katero je najprej iztrebiti, potem na njegovo mesto dobro, plemenito seme posejati treba.
Resnica biva. kakor navadno, tudi tukaj, med to in ono skrajnostjo v sredi. Dobrih in slabih kali prinese človek sè seboj na svet. là več dobrih, ón več slabih, kakor jih je podedoval po svojih
roditeljih, dedih in pradedih. Skoraj ne- j potrebno se mi zdi izrecno poudarjati, da se to mnenje, ki ga vednost uči, izkušnja poterjuje, po polnem vjema z naukom sv. pisma, ki pravi, daje človek po božji podobi ustvarjen, a da je ta božja podoba nekako otemnela v njem po izvirnem grehu.
To tako otemnelo božjo podobo bolj in bolj oživljati in izraževati v človeku, bolj in bolj podobnega delati ga Bogu, to je naloga odgoji, pravi dosledno vérnik : isto, samo z drugimi besedami, zahteva od nje posvetni učenjak (v mislih imam pravega pedagoga), ki terdi, da je odgoji namen „očlovečevati" človeško stvar, ki je moralno še indiferentna; to je: razvijati in izobraževati otročjo dušo, da se bliža bolj in bolj uzoru, katerega smo si ustvarili o človeku. Ta človeški uzor je samo drugo ime za ono božjo podobo.
Visoka torej in sveta je odgoje naloga ! Zbujati, razvijati in gojiti v mladi duši, dobre, plemenite kali. slaba, podla na-gnenja zatirati, zaduševati in iztrebljati : to je, kar more in mora prava odgoja.
Začenja se odgoja, ali prav za prav začenjati bi se morala v družini; todà komu ni znano, kaka je sploh odgoja po naših hišah, bogatih in siromaških ! Tem imenitnejšo in težavnejšo nalogo ima potem šola, kajti ko bi imela v naravnih razmerah samo nadaljevati in dopolnjevati domačo odgojo, treba ji sedaj na-domestovati, kar se je doma opustilo ali pa popravljati, kar se je popačilo v družini. Ali naj morebiti ljudska šola samo podučuje otroke v branji, pisanji in pošte-vanji ter nekaterih drugih pervotnih predmetih? podaje jim samo orodje, katero se lahko rabi v slabo kakor v dobro? Če je tako, bilo bi skoraj bolje, da 'jih zapremo, kar jih imamo, ne pa da bi z
j velikimi troškimi še dan na dan druzih zidali ! Kedó pa naj potem odgojuje mladi rod, če ne šola, ko hiša tako žalostno izpolnjuje svojo sveto dolžnost?
Poleg podučevanja naj torej ljudski učitelj tudi odgojuje mladino, odgojuje z besedo, in zgledom v šoli in z dobrim berilom, katero ji podaje ali priporoča za dom. 0 tem poslednjem mi je danes izpregovoriti nekoliko besed.
Izkazano je. da nobeden narod ne piše toliko, kolikor nemški. Če nam bode kedaj odgovor dajati tudi za vsako nepotrebno pisano besedo, kakor za govorjeno, ne vem, kako bodo izhajali Nemci pred sodnjim stolom božjim. Spisali so nepotrebnih knjig — o slabih ne govorim -— pišejo jih vsako leto toliko, da jih ne potegne četvero kónj ! V tem ogromnem številu knjig jih je razmerno mnogo pisanih za mladino. Tudi tu je med mnogim dobrim zernjem mnogo praznih plev, da o ljuliki molčim.
Slovenci imamo do sedaj malo izvirnih knjig za mladino ; tudi tu si pomagamo, kolikor moremo, s prevodi iz nemškega. Ali tudi prevodov imamo premalo, in še ti, kar jih imamo, niso vsi dobri, Eden ne vé izbrati si za prevod pravega, dobrega izvirnika, drugi ne zna prevajati, tretjemu se pripeti oboje. Majhno, mnogo premajhno je torej pri nas število dobrih knjig za mladino, bodi si izvirnih ali prevedenih. Zato je vse hvale in podpore vreden mož, kateri si vestno in uspešno prizadeva ustreči tu našim potrebam, naši mladini podati dobrega, zdravega berila, krepke in tečne »dušne paše. '
Zvonovi bralci pač vedo, kako krepko pourdarjam jaz o vsaki priliki izvirnost ; v slovstvu za mladino niso tako stroge moje zahteve. Lepo bi bilo res, ko bi
nam tudi na tem pol.ji vstal mož — in zakaj bi ne? — ter iznenadil nas z lepimi pesmami, povestmi in podučnimi spisi za mladino. Jaz vsaj bi bil takega moža vesel; hvalil bi ga in slavil bolj nego ko bi mi poslovenil Enejido, nebeško komedijo in za nameček še vso Klopstokovo Mesijado.
Dokler nam ne pride tak mož, bodimo hvaležni tudi njemu, ki nabere po tujih vertih lepega cvetja ter ga podari naši mladini v blago razveseljevanje. To nam je storil gospod Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani in mnogo-zaslužni izdajatelj »Vertea", časopisa za mladino. Njegovi »Dragoljubci" — to lepo slovensko ime naj obvelja za nekako čudne »šmarijnice" — zbirka poučnih pripovedek, dali so povod pričujočim versticam.
Gospod Ivan Tomčič in njegov .Vertee" ne potrebujeta moje hvale; vendar si
-«a»
ne morem kaj. da bi je ne izrekel vsaj o »Vertcu". Očitno rečem, da ga sam z veseljem prebiram ; ugaja mi po vsebini in po lepi slovenščini, katero bi si smeli za zgled jemati mnogi pisatelji naši. Z veseljem sem tudi v roko vzel lično novo knjižico G. Tomšiča in z veseljem sem jo prebral do konca. Jaz imam namreč — zakaj bi se očitno ne izpovedal? — med drugimi tudi to slabost, ali recimo raji : posebnost, da rad, s pravim veseljem berem spise prav za otroke ali pa za malo bolj odraslo mladino, samo če so dobri! In ne s kritičnim očesom, berem jih prav najivno, kakor da bi bili zame pisani. Ko sem jih prebral, potem začnem še le kritično premišljevati o njih. Zaradi té posebnosti pa menim, da imam nekoliko pravice soditi o takih spisih. To hočem storiti tudi z »Dragoljubci" — prihodnjič!
S.
Slovenski glasnik.
— Dragoljubci. Zbirka poučnih pripovedek. Nabral in spisal Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Zvezek I. V Ljubljani. Založil in izdal pisatelj. 1879. Lepa, lično tiskana in vezana knjižiča, o kateri se je in se bode še v listu obširneje govorilo, dobiva se pri Giontini-ju, knjigarju v Ljubljani po 45 kr.
— Jelka. Novela Koste Rističa. Biblijoteke za ženski svet zvezek IX. Izdaje »Serbska knji-žara brace Popoviča v Novem Sadu. Cena 25 kr.
Listnica uredništva. Slavnemu uredništvu »Soče.* V 28. št. »Soče* se zopet nekedó dergne ob »Zvon.* Na koncu dopisa pristavlja uredništvo »Soče" naslednje: »G. dopisnika moramo prositi, da nam ne zameri, ker smo skrajšali dopis. Ne maramo vneti boj, ki bi bil gotov, če bi ves dopis objavili." — Slavno uredništvo .Soče" se vara. Za boj je treba najmenj dveh ; »Zvon* se ne spušča v take »boje*. Zastran »Zvona* naj torej »Soča* svobodno še dalje prinaša take in enake dopise, neokrajšane, ker se ji je že primerno zdelo z njimi začeti.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto. 250 za pol leta; Napis: Redaction des »Zvon*, Wien, Währing, Herrengasse 110.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.
Tiska A. Keiss.