IZREDNO STANJE NA ŽAGI ŠKOFLJICA Težki koraki do delavcev Pojav ni nov. Je pa vedno bolj resen. Vsako pomlad pripeljejo na žago HOJE na Škofljico okrog štiri tisoč kubičnih metrov hlodovine. Približno polovico je bu-kovega lesa, ostalo pa so iglavci. Da bi lahko sproti in brez skrbi, da bi postal bukov les pirov, razžagali to veliko lesno bogastvo, bi moralo na žagi delati okrog šestdeset delavcev. Žal pa so imeli v začetku tega meseca na voljo komaj 38 Ijudi. , V delovni organizciji HOJA pa tudi v tej temeljni organizaciji so že ob vstopu v sezono žaganja, še bolj pa potem, ko je voda krepko pritekla v grlo, skušali najti rešitve. Brez uspeha. Domače delovne sile ni. Tudi poskusi, da bi dobili okrog dvajset delavcev iz drugih tozdov Hoje niso bili uspešni, saj tudi tam gospodari sezonska špica in manjka krepkih moških rok. Še manj uspešno je bilo iskanje delavcev v drugih republikah. Za nekaj dni so sicer prišli iz okoiice Tuzle, vendar so kljub mnogim ugodnostim hitro zapustili garaško delo na škofeljski žagi. V roke so morali krepko pljuniti domači Ijudje. Kljub pomladanskim delom doma in vročini, ki gospo-dari, so delali skoraj po dva šihta. Krepka delavska zavest jim je velevala, da so se odrekali družini in domu in pomagali kolektivu pri reševanju položaja. Bukovina ne čaka. Zato tudi ti delavci mso čakali, ampak so šli v boj za vsak kubični meter razrezanega lesa in se tako uprli vstopajoči izgubi. Pa je lo dovolj? Na žagi resnično ne morejo iztisniti več iz sebe! Rezila tečejo šliriindvajset ur. A njihov tek uravnavajo človeške roke. Krepke, delovne. Jih res ni več v naši občini? So. Le plačilo za lako sezonsko delo - na Hoji bi še raje delavce za vse leto - bo moralo vreči več denarja kot doslej. Pa bo to res rešitev9 Ali pa, tistim NK in PK delavcem, ki so prijavijeni na skupnosti za zaposlovanje, dopovedati, da je tudi zanje čas stabilizacije ter da v takem obdobju ni mogoča izbirčnost tudi pri najenostavnejših delih. Saj je prav nerazumljivo, da se spisek le teh ne manjša, delovna mesta pa samevajo.