331 Slovenske literarne konstante (VII) Pesmi (Drobci iz zapuščine) Vojko Gorjan (1949—1975) PESMI V pljučih imam dve mucki; ZA ROZALIJO leva ima sivo modro mehko dlakasto obleko, s katero me boža po prsih; desna je Vojko Gorjan oranžno rumena in njen kožušček se včasih poredno dotakne srca. Včasih mi splezata k žrelu, odprem usta in kot iz palače izstopita na marmor, kjer je vaza z nagelji, narcisami, tulipani in mehkim zelenjem. Igrata se in poližeta maslo iz posode, potem se vrneta v pljuča, ležeta in mehko predeta svojo slast, da jo kri znese kot golobe v zadnje votline mojega telesa. Kadar sem vesel, mi iz gosenic v očeh zletijo radostni metulji in preplavajo tvoja razcvetena polja. V srce mi čebele znesejo svoj cvetni prah, znotraj v satovju kaplja medena slast in kraljica je njeno življenje. V središču čela izkoplje jamo vijoličasto krili kačji pastir in s svojimi smaragdnimi očmi mirno opazuje preprogo opalnega prostora. Bodi udav, bodi besna boa, če me sovražnik utrujenega kje zaloti. Bodi tigrica, puma ob mojih vratih, raztrgaj pse, ki lajajo v moj počitek; bodi 332 moja cipresa, da vstopim vate kot zrak in izdihnem v vesoljno grobišče tvoje ljubljeno ime. Ce ima resnično vsak v svojem telesu vse stvari neba in zemlje, potem nosiva že zdaj v njem drug drugemu grobek. Na tvojem so diamantni cvetovi, božje drevce rase tam, nežno cvetje dehti v neskončnost in vesolje pada vanj. V marmor sem vklesal ljubezen. K meni je prišel kot kak vodnar. Vsak dan znova mi je prinašal vrče polne poezije in kmalu je na suhi prsti mojega srca zrasla rdeča vrtnica ljubezni. Njegove besede so kot ptice spreletavale nebo in razjasnjevale so mi pot življenja v novi in mogočni luči. Nekega dne me je popeljal k reki. Na njenem bregu je našel kamen ter mi mesece in mesece govoril o njem, dokler se ni spremenil v diamant, iz katerega je na njegovo dlan zasijala luč resnice. In tedaj me je zapustil. V prah sem poteptala kamen, ki je zasijal v trenutku, ko je njegova ljubezen do mene ugasnila. Pomila sem tla, prezračila sem sobe, očistila sem prah s pohištva, zamenjala sem vodo v vazi tulipanov in zunaj nad vrati sem pustila goreti svetilko, da bo tvoj iščoči duh laže našel pot domov. Zdaj samo še čakam, da se vrneš z novo ptico poezije. SKRIVNO RAZODETJE (MAREC, 1973, LJUBLJANA) 333 Pesmi 334 Vojko Gorjan In tvoje sijoče obličje bo kot vedno spreobrnilo najin dom v diamant, kamor bo mogočno sonce rado odposlalo tisoč angelov ljubezni. In najino hvaležnost bova izrazila z opojem radostne pozabe. Pozimi sva se srečala in isto zimo se razšla. In to naj bo konec neke ljubezni? Ne, saj bodo zimski ptiči vsa najina skrivnostna srečanja spomladi razodeli novodošlim pevkam iz Egipta. Te pa bodo od radosti razvpile vse po celem svetu. Ker ni stvari na zemlji in tudi ne dogodka, ki bi ju ptice ne odnesle v brezmejni prostor ter položile spet v gnezdo časa. Pravi se, da imajo misli krila. Tako sta orel in golob le dve leteči misli. Poslanika božanske sta ljubezni. NAJINA LUČ Vse, kar je nastalo med nama JE ZLATO in v naju, vse, kar se je zgodilo, je bilo zato, ker sva v Resnici eno. Kar naju je ločilo, je bil svet, ki hoče dva človeka. V Resnici pa sva eno. Nič se ne bojva več, ker zdaj veva, da je ta svet le minljiva, bežna senca, ki prikazuje laž in skuša skriti večnosti Resnico: Večno sva in bova eno, najina luč je zlato. Dokler pa traja takšen svet, ki ločuje srca, misli in telesa, dotlej se morava spoprijateljiti s smešno tragičnim paradoksom, da sva dva človeka, čeprav sva v Resnici eno. Ljubim te z isto ljubeznijo, kot me ljubiš ti. 335 Pesmi PO REKI, Ob desno si tigra položi, KAMOR GRE ob levi nogi udav naj leži. (pesmi v pesmi) Naj se udav okrog telesa ti včasih ovije in te do samopozabe zaduši. Tiger pa naj te ob hladnem prihodu ambasadorjev smrti zbudi. Svojo razkrečeno šapo naj ti z razprtimi kremplji kot pajka na čelo položi. KOCIJAŽ Bodi kočijaž v odprti kočiji z zlatim kolesjem. En konj naj bo oranžno rdeč, drugi naj bo zelen, oba naj imata vihrave razplesane grive. Tako zaplavajte nad vijolično belimi oblaki pod baldahinom zgoščene svetlobe. Vesolje zgrabi kot bič in udari po zemlji, naj poka, ko mlatiš po njej, in naj pred očmi tvojih konj vse rastline doživijo božjastni orgazem. UKAZ ZEMLJE Ko se prekrije z jesenskim vroče prebarvanim listjem, naj skozenj veter šumeče vzdrhti. Ko mi tulipan v levici nabreklo cveti, naj brizgnejo njegove barve na moj odprti trebuh. Ko se vriva vesolje v moje votline in izsiljuje ženske orgazme iz mojih kapničastih sten, tedaj uklenite pesnika v verige in ga vrzite v moje brezno kot v grob! Naj odmeva tam doli. 336 Vojko Gorjan PEKLENSKA v močvirskem prebivališču zelenih kuščarjev, sikajočih kač, zmajev, regastih žab in rigajočih krastač, med škorpijoni, papagaji, med zelenimi algami in pragozdom kopriv, ovijalk in drugačnega zlega zelenja, sem se v palači pogovarjal z zelenim princem. Smehljaje sem se spremenil v krokodila in ga neopaženo snedel. On pa mi je vase zatopljen nekaj slastno o samem sebi govoril. Ko sem odhajal, sem skrbno pobral iz tal vse svoje kosti, da me ne bi kdo kot mrtvega opazil.