Št. 3.
Na Dunaji 31. maja 1870.
Leto I.
AVLIHA
Baron Levin Rauch
bolj zveseli, serce želi.

Na kolodvoru.
Tam v Mariboru Na kolodvoru Narodni Štajerci, vrli možje, K Tomanu v skok so pritekli, Kaj so možaki mu rekli, Krščena duša ne ve.
Da v Mariboru Na kolodvoru Toman strašno razkoračen je bil, Zvedeli v daljne smo kraje, In da je z voza gledaje Grešnik odpustke delil.
Vierno služi družba mu ohola, Čuva grad ko guske s Kapitola, Zanj se brini, Sve mu čini,
Samo nece nipošto se dat Još k lat!
Malo mu se za tu robu daje, Svatko misli, da netreba graje, A t« ptice Nemilice
Kuštre se i kueaju na liep Mu žep. Cujte sada, dragi ljudi moji, A tko brojit znade neka broji, Nek dovolj e Lonjsko polje
Mjeri, i koj s njega može l)it Profit:
Lonjsko polje treba da se cisti, Znade vitez, bit če od koristi Zanj i družbu, Sto za službu
Viernu traži kukuruza dost, Ne post!
I za druge svakojake stvari Vidilo se, da naš vitez mari, Ter za mito Da limito -
Sol, i smeca kupi velik kup, Ne skup. Ala boži kadkad čudno sude! Ah najposlje ipak nagnan bude Bas u Sisku On u stisku,
Da ga ni kako v netrgne van Piitan!
Hoj, v Mariboru Na kolodvoru Toman se dal omcčiti je v mir, Da po končanih volitvah Vrne se v Kostovih britvah Tomansko-Sveteev prepir!
Od to doba zlobno pjeva Muza: Zivio nam vitez de „Kuruza!" Kako došo Tako prošo,
Kao nekoč Koronini ban Baš van!
Baron Lcvin Rauch,
hrvatski ban.
Krvi sem židovske, po jeziku erdeljskNemec saskega kolena, po dostojanstvu hrvatski ban.
Moja največja zasluga je, da sem lirvatsko Bmarvo" Madja-rom z nasiljem upokoril. Komu nij srce v prsih od veselja poskakovalo, ko je v Reki vladal moj zvesti Ceh, ali ko smo v Zagrebu ' seljake s pandurji gonili, da so Madjarone volili v „s&bor?«
Poleg tega imam še drugačnih zaslug toliko, da se bode pričalo in pripovedovalo, dokler bode solnca in meseca! Kateri hvaležni Hrvat more namreč kedaj pozabiti, kaj se je godilo v Sišlja-viču! Ali kdo se z radostjo ne opominja izvrstnega črt^ža, ki sem ga jaz bil bil osnoval, da osušimo „lonjsko polje", katero meni, družabnika tega dela, in mojim zvestim kreaturam obetalo je nekaj milijonov čistega dobička na škodo vse hrvatske zemlje, da nij vražji nZatočnik" bil začčl razbijati na včliki boben? Ako se mi torej kdaj vzame banovanje, priporočani se Kranjcem, ki imajo na ljubljanskem močvirji in v Cerknici toliko preglavice z vodo, ker na vsem svetu ne najdejo moža, kateri bi jih tako pošteno osušil, kakor jaz hrvatski ban Baron Levin Rauch. — Dalje sem znal svojemu gojencu, židu Guthartu, če tudi je mnogo druzih ponujalo več novcev, samotržje „soli" tako nakloniti, da zdaj ves narod nama na korist sol draže kupuje, ako neče neslanega jesti. — Vzel sem celo zagrebške n smeti« sam v zakup, da nikdo poleg mene drug ne zasluži »ni pare ni dinara." — Nobenemu siromaku ne podarim novčiča. — Kader se prodaje kaj mojega, bodi si jajce ali kura, vselej sem v pričo sam jaz, brez katerega moje dekle ne smejo niti petelinčka skopiti. Tak sem jaz presiloviti hrvatnki ban baron Levin Rauch. O mojih krasnih činih je slavni Mirko Bogovie naredil naslednjo pesem:
Napjev po pjesmi: „Hort ihr Leute schaud're Mordgeschiclite."
Beust. Novine po pravici govorš, da imaš nesrečno roko dragi Potočki! Cehe si hotel najprvo pomiriti, a baš Čehe si z nova razkačil, ko si razpustil vse deželne zbore, samo njihovega ne!
Potočki. Ali nij tvoja roka zopet vodila tudi tukaj mojih prstov? Ce je Avstriji res kaka roka nesrečna, najnesrečnejša je tvoja.
Beust. Ha! ha! ha! Ali nij vsemu svetu znano, dav Avstriji nij srečnejše roke od moje?
V ljubljanskem konstitucijskem društvu.
Laž&n. Morebiti vprašate, gospoda moja! kako bi si okršek državnega zbora mogel brez Kranjcev (?), Čehov itd. ohraniti zakonodajsko moč, veljavno vsej dolitavskej državi?— Smešno vprašanje! Ali nijso takej malenkosti za silo dovolj sami naši štirje „reichrathshodorodo": Kuranda, Tinti, Schindler in Pratobevera? (Dolgo ploskanje.)
Evo ljudi, slučaja vam grozna! Treba svaki od vas da ga pozna, Da se čudi, Da prosudi,
Koliko na svietu ima zla, O da!
Došo vitez baš iz švajcarije, Bog hrvatski za njeg znao raje, Al' po srec'i Sad je več i
Po imenu liepo poznat svim Taj Dim'!
Bilo preveč šišljavičkih ljudi, Pa kad mu se prilika ponudi, On poskori On ih gori
Da u onaj liepi rajski sviet Premet. Nutrnja ga natjerala želja, Da si traži milih prijatelja, Nadje zato Cielo jato
Ljudi zar? ne, več purana oj Liep broj!
Avstrija. Kako o pravem času je tatu p rij el ta policaj! Ali bi ga ne bilo dobro poklicati namesto Potockega ali Beusta, katerima očitajo, <la stvari nikoli o pravem času ne primeta?
V Ljubljani smo se bili on dan sešli, kar nas je največjih slovenskih prvakov, da bi se zopet pomirili mej seboj. Najbolj je tržaški g. Cegnar sam sebe in tudi nas miril od jutra do večera in še tri dni potlej, ko smo uže bili vsi mirni. Tedaj smo izvolili g. Svetca, da je sestavil naslednjo pogodbo, katero smo vsi podpisali:
„Oziraje se edino ter vedno povsod samo na to, da bode ta pogodba na korist obema strankama, namreč zadovoljnim in tudi nezadovoljnim prvakom, ter slovenskej stvari na občen blagoslov, sklepamo in podpisujemo naslednje, globoko pretehtane točke:
Prvič: „Slovenskemu Narodu", ,, Juriju s pušo" in „PavIihi", vsa-cemu posebe in vsem vkupej se daje ta gotovo blagodušna koncesija, da po setlaj rie bodo imeli nobenega dela in truda niti strahu kake tiskovne tožbe, zatorej njih uredovanje prevzemajo ljubljanski prvaki, in sicer tako: „Sloveriski Narod" se izroča g. Lesarju, ki vse prevzame, če je treba, cel(5 kuhinjske bukve, da ga bode uredoval za moški spol posebe, za ženski spol posebe in za srednji spol posebe; „Jurija s pušo" dobode največji slovenski humorist dr. Bleiveis, in „Pavliho" neusmiljeni satirikar g. Sovan.
Drugič: Kader se bodo postavljali kandidati prihodnjim volitvam v deželni zbor, zopet slovenskim nezadovoljnikom vse delo odvzame ljubljanska ^Slovenija", katerej se po krivici podtiče, da se preveč trudi; „Slo-venija" obeta pazno skrbeti, da Štajerci, Goričani in Tržačani v deželni zbor izvolijo, kogar sami hote, razen Vošnjaka, Hermana, Zamika, Zigona in Tonklija, keterili nij treba, da bi se zopet potezall za zedinjeno Slovenijo.
Tretjič: ker slavnih bratov Štajercev v tem zboru nij, zatorej poj-de g. dr. Toman skozi Maribor na Dunaj, če morebiti na kolodvoru k njemu pritek<5 Štajerci, da podpišejo to pogodbo, katero dr. Toman s seboj ponese."
"V Ljubljani po Trojacih 1870.
Pavliha s r., dr. Bleiveis s r., dr. Toman s. r., dr. Kosta s. r., Svetec s.r., dr. TonTtli s.r., Ravnik s.r., Cegnar s.r. Cerne s.r., -+- Sovan.
Pavliha pri Potockem.
Pavlilia. Jaz sem se s prvaki pomiril; še ti se poskušaj, Potočki! Veruj mi, da stvar nij tako težavna, kakor se kaže.
Potočki. Ljubi Pavliha! kaj meniš, kako bi?
Pavliha. Naši ljubljanski možje so mi naročili, da jim nalašč ustanovi nekoliko ministerstev, in stvar ne bode napačna.
Potočki. Kakova ministerstva bi radi?
Pavliha. Dvojna: prva s pošteno plačo, druga z donečimi naslovi.
Potočki. Svetuj mi torej.
Pavliha. Tomana postavi za piinistra železnih cest in narodnih zmešnjav, Svetca za ministra dosmrtnih služeb in za antičeš-kancelarja slovenskega jezikoslovnega drobiža z gaslom: ,v začetku je bil akcent"; Kosti izroči ministerstvo zajčjih nog, kader zopet Hrvatje pridejo v Ljubljano; Sovana postavi za ministra nauka in narodne učenosti, dalje za posmrtnega kancelarja ljubljanske čitalnice ter za večnega odbornika trotovih matic; a Bleiveis je rekel, da na stara leta ne želi nego edino ministerstvo skrinje miru in sprave.
Potočki. Stvar je važna, torej vredna globocega premisleka.
Iz naravoslovja.
V seji slovenske Matice je slavnoučenl naravoslovec sveker Sovan poročal o korenitem, sebi v presodbo izročenem naravoslovskem spisu, katerega je bila odboru podala sloveča pesnica in učenjakinja, gospodičina Lesarjeva sestra, da bi ga Matica natisnila. Ko sveker Sovan delo priporoči in pohvali, kakor je res tudi zaslužilo, reče: posebno izvrstno se mi zdi, kar je v tem spisu o lisici. Poslušajte, gospoda slavna!
„Oasi lisica jazbeca preganja iz jazbine, ker bi se rada njegovega sosedstva iznebila. Kaj se zvita žival izmisli? Jazbini pred vhodom postavi neko stvar, katera ima tako sovražen duh, da jazbec nevoljno mimraje pobegne iz domovine.
Ko sveker Sovan konča, izpregovori odbornik Svetec: logika te nara-voslovske modrosti je ta, da sva jaz in minister AVidmann vse drugačna korenjaka nego jazbec. Nama so novlne še neprijetnejše stvari nosile pred jazbino, iz katere se vendar nijsva genila.	.
Potrebnik „Pavlihi".
Verjemi ali ne verjemi, preljubeznjivi moj „Pavliha"! ampak res je vendar, da si me ljudem lep<5 n nakontrafiral". Veš, moja baba je skoraj vznak pala, ko sem ji pokazal „kontrafeht", lej! Pa je d'jala: „bog bodi varuh in svete Barbore turen! Če tudi mene postavijo na ta „plajteljček" papirja, še k maši bi potlej ne šla notri od Kresa pa do sv. Petra in Pavla, tako bi me bilo sram!" Jest sem pa odgovoril: „kaj boš tisto, ki ne veš, kaj praviš! Mene zdaj povsod poznajo, koder so me poprej. V jibljanskem mesti se mi je bila taka pripetila, da bi v opaljdi bil kmalu sam sebe kupil namesto tabaka. Pa še ti bodi tako imenitna, če moreš, baba neumna!" — Ko sem ji takisto povedal, potler je vendar molčala, pa sklede je šla pomivat. Kaj bi ne, ki ima taeega moža!
Ta kejden pa spet možarimo po Gorenjskem notri gori v Kranji. Jest kupčujem z lanenim semenom, Kurji strah službe išče, Zukov Matijček pa s vedrece prodaje, če se kdo zmoti, da bi jih kupil. Ko pridemo v Kranj, rečem jest: nekaj bo treba it' okoli jezičnih dohtarjev. Matijček Zukov! vzemi, vzemi Kurjega straha, vzemi, pa me na „stari posti" počakajta. Kar on zapije, to bo njega bolelo, kar ti zaješ, naj bo pa tebe, veš; jest bom pa tisto plačal, kar na nobenega ne pride, da bo gladka rajtenga." Kurji 6trah je d'jal: „mene vzemi seboj, mene, za tisto, ki znam nemško!" Pa sem odgovoril: »kaj te bom jemal! Saj pravijo, da imajo tukaj enega tacega doh-tarja, ki se nekaj za Slovajnijo grbavšči; za postlanea je bil menda tudi, če se ne motim. Ne vem, če je Prajvec, ali kteri? I nit, saj bom zvedel!" Kurji strah je rekel: ,, vendar me vzemi! Kaj se ve? Morda pri njem kovo službo dobim." Jest sem pa d'jal: nkaj se boš mene za hlače držal? Ne moreš it' potlej sam? Saj si zadosti star."
Stisnem tedaj palico in marelo pod pazuho, bisago pustim pa na „stari pošti". Ljudje so mi rekli: „zmirom sam pred seboj beži, pa boš Prajvca našel. Ko sem to slišal, tako sem ti bežal, da me skoraj pete nejso dohajale, pa sem ga res našel, tam kjer je bil. Stopim v kanclijo, ostanem pri vratih, pogledam okoli sebe zdaj na levo, zdaj na desno, kateri bi imel kaj dohtarske podobe; pa naj ti ga bilo nobenega tacega, lej! Potler pravim: ne vem, če smo se zmotili, ali kako? Tistega dohtarja Prajvca iščem, j>a ga nej nikol' nikjeri!" Komaj takisto besedo postavim, kar notri tamkaj e doli v zadnjem koti vstane en majhen možiček z veliko bradico in se oglasi: yest sem tisti dohtar Prajvec, jest. Kaj bi radi?" — „Tako in tako," rečem, „stare dolžičke sem prišel terjat, nove po narejat, če bodo ljudje nkotent"; pisali bomo pa vse po slovajnsko." Na, kar začne dohtar vengelistit': „slo-vajnščina tako počasi leze, kakor laško olje; k meni Š3 zdaj nej prilezla." Jest pravim: „zakaj ne?" On se zadere; nzato da ne! Vsako pismo, bodi si tako ali tako, pri nas naredimo samo po nemško, tudi v tiste kraje, koder po dve uri hoda nej krščene duše, ktera bi vedela, kako se koldvrat po nemško imenuje." Prekleto ga debelo pogledam, bog mi grehe odpusti! — in rečem: „lepi narodnjaki ste res! Prvake se tudi imenujete! Kaj nejsmo lansko leto pod Šmar'no goro prisezali, nekteri še z obema rokama, da mora bit' vse po slovajnsko? Po krivem nečem prisezat', saj še po pravici nerad!" Pa mi odgovori: „po slovajnsko časi tudi pri nas kaj zgolomišimo, kader kakšen sitnež od kod pride, pa mora vselej počakat' do štireh ali petih popoldne, ker imamo dvojno delo namesto enega samega: veste, pismo je treba narnaprvo po nemško naredit', in še le potler se nemški rokav na robe obrne, da pride slovajnsko lice na videž. Toreje le popoldne pridite; samo to mi zdaj povedite, kako vas ljudje po sveti imenujejo?" Jest se odrežem: „lejte si, Potrebnik sem!« Kakor je dohtar Prajvec slišal to ime, tol'čko da nej se stola omahnil. Pomeri me z očesom od vrha do tal, od lica do klobuka in od palice do marele, pa zapove: „brž trije peresa v roko vzemite, pa mu preceje naredite, kakor je rekel!"
Tako sem jest dohtarja Prajvca kozje molitvice učil; družim pa še' zdaj po nemško nareja, kakor je poprej. Za priče se podpisujemo vsi trije:
Dr. Kurji [strah s./r. Žukov Matijček. Gregor Potrebnik s./r.
Ljubljanski ..Sokol*1.
Ponosno me krila Po dolzem zaporu V pomladnjem so zoiu Ob Savi nosila: Na svoje me stare opravke Dežela je krasna vabila, Posebno pa krasne Posavke.
Prvicin (lrugic: trikrat laž je, če ne štirikrat ali celo petkrat, kar so zopet o meni skrivaj raztrosili moji nelogično -srditi sovražniki, kakor bi pri zadnjem ljubljanskem shodu jaz bil svetoval, da naši važni pogovori ne bi skrivni ostali. Taka laž je paglavski nesramna in tudi	grda. Logika
te stvari je namreč taka: kjer nij nič skrivnega, tam se ne more za kulise gledati; zategadelj smo bili tudi lansko leto sklenili, da vse skrivno ostane, kar smo takrat govorili, in tist nasvet sem po zrelej politiki in zdravej logiki oportunski s hrbtom podpiral tudi jaz_, zato da sem potlej prvi mogel poslati v dunajske novine logičen dopis, kaj se je govorilo in kaj sklepalo. Ako bi torej bil letos res kaj tacega nasvetoval, kar se mi nesramno pod-tiče, mogli bi Ribničani mene, svojega kandidata, po pravici grajati, da se z logiko celo pretepljem, ne samo prepiram.
Tretjič: še nesramnejša laž je, da sem se te dni bil šdl dhdi Laš-čanom za prihodnje volitve ponujat. Laščani me mislijo uže sami zopet izvoliti, in zdrava logika uči, da se jim torej nij treba nikakor ponujati.
Luka Svetec,
zdaj še posebno: caes. reg.candidatus logico-sophisticus ribniciensis et lašiciensis.
Vodnikova basen.
(Prenarejena za našo dobo.)
Oča dr. Razlag odpre usta ino reče svojemu drugorojenemu sinu »Pravnik u slovenskemu": »pojdi po vsem slovenskem svetu, uči vse naše uradnike, kako se pisma narejajo v domačem jezici, ino preobračaj jih v imenu dr. Razlaga ino dr. Tomana ino dr. Koste!" Drugorojeni sin „Prav-f nik slovenski" mu odgovori ino reče: „tata! ali bi ne bilo morebiti dobro, če najprvo tebe samega malo izpreobrnem, da bi prihodnjič kupnih pisem sam svojih zemljišč ne pisal po nemški, kakor si v Brežicah, ino dalje ne uradoval sam v svojej pisarni po nemški, ter ne prepovedoval, kakor si do zdaj, sam svojim pisarjem ino doktorjem, slovenska pisma narejati, z bojazni, da slovenščina uradnikov ne bi razjezila? Ino ali bi ne bilo dobro, od tebe iti na ravnost k dr. Tomanu ino k dr. Kosti, ker ni.ti izmej njiju neče ali ne zna nobeden po slovenski uradovati? Ino ali bi ne bilo tudi potrebno, oglasiti se k dr. Prevcu v Kranji? — Kaj meniš, tata?"
Oča pravi: to je zmota!
Vse po svet' na robe gre;
Kaj dočakal sem sirota?
Jajee več od pute ve!
Narodna pripovedka.
(Skupio „Pavliha" u i oko ljubljanske čitalnice).
Bili so starodavni patrijarhalni časi, kateri so zdaj uže minoli. Zvonec je nosil prvak dr. Bleiveis, in pred stopnicami njegovega prestola so gologlavi stali dr. Toman, dr. Kosta in Svetec, ter so našli milost pred njegovim obličjem. Prvak dr. Bleiveis je nekdaj s palico v roki v težavnih narodnih poslih korakal po narodnem svetu, a za njim so šli Toman, Kosta in Svetec. V globocih premislekih pridejo do potoka, šumečega mej grmovjem. Ustavijo korake svojih nog, in dr. Bleiveis počasi vzdigne palico svoje podpore in izpregovori besedo čiste modrosti: »možje prvaki narodni! Dalje ne vemo, nazaj ne smemo. Kaj nam je storiti, da ostane veljavno v očeh narodnih mož in protivnih paglavcev?" — Najprvo dr. Toman s podkovano palico krepostno mahne ob skalo, da žive iskre zaigretajo ter donečih ust izreče besedo visoke namembe: „zaletimo se junaških korakov, ter ponosno preskakajmo reko deročo, kjer se dviguje redko grmovje, da nam vseh stranij zagrme živio- in slavoklici mogočni!" Za njim se odhrkne dr. Kosta, zasadi visoko palico v zemljo, nasloni nanjo gladko brado in izusti kosmato slovensko besedo: „kdor še nikoli mej nami nij tajil moške kreposti, sezuj črevlje ter nas cucoramo prenesi na ono stran vode!" Xa-posled Svetec hrbet svojega rojstva podpre s palico raznih koristij, kakor
popotni človek na cesti, migne s prstom desne roke in tehtno sproži logično besedo: „ne takisto, oportunska moja gaspoda! Jaz sem tega mišljenja če se prenesemo, utegnemo nelogično popadati v vodo; če li preskočimo, utegnemo si nelogično polomiti noge in še tudi popadati v vodo. Logika te stvari je tedaj taka, da gremo tja gori, kjer voda izvira, ter se nad studencem ognemo skakanja in prenašanja svojih kosti j." — Zopet se mirno oglasiš ti prvak dr. Bleiveis, in izrečeš besedo končne razsodbe: »pošljimo po svekra Sovana, da ob svojih stroških preko gromonosne vode postavi krepek naroden most, a mi da počakamo, dokler se dovrši ta velikanska naredba,'od katere bode sveker Sovan pobiral mostovino od roda do roda." Te besede so bile potrjene v slavnem krogu narodnega razuma, in Svetec odide pred bečelni panj po Sovana, ko je roje ogrebal z leseno žlico. Sveker Sovan hitro pride v belem slamniku širocih krajev, na rami prinese ostro brušeno sekiro, pljune v roko, naglo poseka drobno bukev, za silo oklesti njene veje ter klado brez držajev položi preko bistrega potoka. Prvaki so po tej brvi. sede počasi jezdili na ono stran, in krstili jo »veli-kansk naroden most", kakor se imenuje do denašnjega dneva; a sveker Sovan pobira mostovino od njega.
Na Jelačičevem trgu v Zagrebu.
Davidek (okrožen se ^stranko pravu" laje konja Jelačičevega.) Hau! hau! hau!
Komisar. Konjač! kje si? Poberi tega lajača? Ne vidiš, da je brez marke?
Jelačič (s konja). Komisar, ne ognjušaj se ti z njim! Ta brez tebe ne odide svojej osodi!
Dr. Kosta. Ljubi moj „Pavliha"! kakor nijsva prijatelja, vendar mi utegneš povedati, zakaj si obril še tisto malo mišje brade, kolikor ti je bil bog dal, ter okolo sebe nakopičil tako skladalnieo svetih pisem itd.
Pav liha. Ne vem, ali bi povedal, ali ne bi?
Dr. Kosta. Povedi, povedi, ko si ves moj
Pavliha. Bodi si, ker me tako lepo prosiš. To se je zgodilo zategadelj, ker sem šel mej novinarje.
Dr. Kosta. Ali vsi novinarji tako delajo?
Pavliha. Nobeden; pobožne dušo ne najdeš mej njimi na Dunaji.
Dr. Kosta. Ti si torej edin pobožen novinar?
Pavliha. Motiš se, ako to misliš. Poprej sem javno bil hud nemšk liberalec in skrivaj sem še zdaj.
Dr. Kosta. Čemu torej to stvar počenjaš?
Pavliha. Zat6, da bi vsi duhovniki mislili, kako sem grozno svet mož ter z naročnino v roci stopili čez prag mojih durij.
Dr. Kosta. Umejem, umejem! Mundus vult decipi, ergo decipiatur!
Listnica. Gosp. M. F. Pišete nam: »Gospod Vrednik! Pošiljajte nPavIihe" pod naslovam: gosp. M. S. a. d. v št. J. pod K. postaja St., Post, R. Krain", a nič ne pripovedujete, ali se naročate ali ne. Dobro vemo, kam in komu je treba pošiljati dolžne odtiske (pflichtexemplare) in vemo tudi to, da Vi nijste med tistimi; ako torej hočete list, povedite, da se naročate, sieer ga Vam ne moremo pošiljati. — Gosp. J. Pirnatu. Prva dva lista smo Vam uže poslali. Morebiti jih nijste prejeli? — Gosp. „Joeosus." Uredništvu je treba vedeti vsacega dopisnika ime, kar vemo, da je tudi Vam znano. — Gosp. J. v Lj. pri »Slaviji": ali ste prva lista morebiti dobili od g. Z.? Vaš dopis o tem ne govori jasno. Če ne, oglasite se, da pošljemo. — Gosp. M. Z. O »laškem olji" bi se tega , ne bili nadejali. Prosimo, da tako ne sodite o „majdingarjih", kakor jih Vi imenujete; vse drugo v posebnem odgovoru. — Gosp. B. Hvaležno prejeli in uže tudi spravili po dveh dnevih. Nij=mo se motili, da res ne morete! — Gosp. Figokazoviču: mislite, da ne vemo, kdo ste? Svet bi se hrohotno smijal, ako bi „Pavliha" pripesel Vaš brezimeni dopis a pod njim Vaše pravo ime! Vendar smo ga zdaj vrgli v koš. — Gosp. .T. O. v Ljub. Oprostite, da nijsmo še mogli odgovoriti, kar v malo dneh storimo. —-Gosp. —x— v Nov. mestu. Pisali so nam tudi drugi, kako so se nemškutarji srdili, ker je bil »Pavliha" tako predrzen, da je prinesel g. Grčarja, ter da so narodnjaki samo v skrivnih kotih drznili se kazati njegovo podobo drug druzemu, a da nobeden nij imel srca, „Pavliho" dati g Grčarja, kateremu je bila naša ekspedicija list vendar uže poprej poslala, kakor slišimo.
Opomba. Denašnja podoba na prvej strani je cinkografovana..