Ignacija Fridl
Izbrana poglavja iz Besedne umetnosti ali
O tem, da se literatura ne "čuje", temveč bere
Saša Vuga: OPOMIN K ČUJEČNOSTI
Mladinska knjiga, Ljubljana 1997 (Zbirka Nova slovenska knjiga)
Iz svojega otroštva se spominjam skrivnostnih besed o nočnem streljanju, grozotnih povojnih oblastnikih, o uboju in izginulem dedku, ki so krožile med bolehno babico, mojo materjo in tetami ter polne zamolka zadevale vame nekje od daleč. To se je dogajalo na Štajerskem in tekla so leta, otopela je celo samozavest oblasti, preden mi je uspelo zatajevana čustva, mračno ozračje in tlačeni bes domačih povezati v smiselno zgodbo.
Iz podobnih, le da povojnim dogodkom na Slovenskem še veliko bolj bližnjih, pravzaprav iz pisateljevih neposrednih izkušenj izhaja najnovejši romaneskni zapis Saše Vuge Opomin k čuječnosti. Podobno kot moja zgodba pripoveduje o sosedih in sorodnikih, ki jih je vojna razmetala na vse strani, med bele in črne, med rdeče in tiste brez barve, da so v kaotičnem spopadu idej in strasti nazadnje položili roko drug na drugega. Govori o ljudeh, ki so, kot pravi pisatelj, potovali "po istih tračnicah, vendar v nasprotno smer", in še posebno o "ta rdečih", ki so v sladostrastju zmage leta 1945 pobijali svoje nasprotnike in jih v temnih nočeh metali v bližnje jame.
Tudi Vugova pripovedna strategija je v njegovem najnovejšem ro-
manesknem zapisu presenetljivo podobna mojim spominom - roman je namreč osredotočen okrog družine Rev, ranjene in pohabljene, njenih žensk, obsedenih s slutnjami in spomini, ter moških, naphanih z vestjo ali brezupnim čakanjem na smrt. In celo njegov slog pisanja je enako zamolkel, zgodba skrita skorajda do nerazpoznavnosti, a nabita z ostrim in skelečim ozračjem mračne skrivnosti, kakršnemu sem bila v materini rodbini kot otrok priča tudi sama. Razlika je le ta, daje prostor dogajanja v Opominu k čuječnosti primaknjen k moiju, ob meje Italije, natančneje, v - pisatelju, rojenemu na Mostu na Soči - domačni Tolmin. To le še z večjo gotovostjo potrjuje domneve, daje povojna oblast tolkla enako brezsramno od severa do juga, od vzhoda do zahoda nove države in da so "fojbe" gosto potresene po vseh delih slovenske dežele.
Toda zagonetnost, ki zaznamuje pripoved Saše Vuge, izhaja iz povsem drugačnih vzgibov. Njen vzrok ni v sprašujočem otroškem pogledu, ki nikakor ne more uzreti logike vsega, kar vidijo odrasli, niti v pisateljevi zavestni, malodane proustovski odločitvi, da s pretanjenim občutkom za kroniko družinskega ozračja zlagoma stke bogato vezeno vsebinsko draperijo romana. Opomin k čuječnosti namreč ostaja na svojem koncu, kar zadeva fabulo, enako skrivnosten, - po pravici povedano - celo enako nerazumljiv, kot je bil na svojem začetku. Nobena oseba ne zadobi razvidnejših življenjskih potez in določnejših postaj v svoji osebni zgodovini kot jih ima tedaj, ko je v romanu znova in znova za hipec omenjena, noben pripetljaj ni ob sklepu knjige kaj bolj osvetljen kot v trenutku, ko seje dogodil. Brez razvidnejšega reda se torej v Opominu k čuječnosti vrstijo že na onomastični ravni bolj ali manj jedko zaznamovani liki (Felicijan Cijan, Srečko in Sončka, Lucija Rev, Pepi Spah - Pištola, Upognjeni Matija, Mihec Pogrebnjak, Vojko Vojska z Vojskega...), pa mračna, s poudaijenimi stilističnimi posegi nakazana občutenja ter dogodki, zastrti, izrisani v tenkih, skorajda do neurejenosti razklenjenih črtah. In četudi se da razloge za tako naravnano avtopoetiko Saše Vuge opravičevati z nemirno naravo časa, ki ga Opomin k čuječnosti popisuje, je treba njeno bistvo zanesljivo iskati nekje drugje. Odgovor na vprašanje 'kje' pa postane jasnejši, če Vugov zadnji literarni uspeh beremo v kontekstu njegovega dosedanjega literarnega opusa in tudi njegovega dolgoletnega delovanja na radiu in televiziji.
Glede prvega poudarka je treba omeniti, da z romanom Opomin k
110	LITERATURA
čuječnosti Saša Vuga zaokrožuje svoje popotovanje skoz zgodovino slovenskega naroda, še zlasti na Notranjskem in Primorskem. Z obsežnim proznim projektom Erazem Predjamski iz leta 1978, kot pove že naslov, je naslikal barvito srednjeveško fresko o Predjamskem gradu in v še obsežnejšem Krtovem kralju (1987) popisal čas Bonapartovih pohodov po Soški dolini, njegov primik k vojnim in povojnim dogodkom v romanu Opomin k čuječnosti pa se zdi njuno logično nadaljevanje. Enovitost in povezanost pa vsa tri dela Saše Vuge še dosti bolj kot zaradi njihove žanrske zavezanosti zgodovinskemu romanopisju kažejo na ravni stila, saj vse naštete romane zaznamuje za Vugo kar se da značilno in celo vedno izrazitejše privilegiranje stilemov in besednih iger nasproti zgodbi.
Drugi poudarek, namreč dejstvo, da je Vuga desetletja deloval na radiu in televiziji, pa vodi le še globlje, do samih temeljev avtorjevega literarnega nazora. Ukvarjanje z besedo je na radiu veliko bolj, kot to velja za napisana besedila, povezano z raziskovanjem njenega zvena, odmeva in njene vloge v stavku. Pomen ali sporočilo se pogosteje določuje tudi s pomočjo glasovne vrednosti jezika in z onomatopoetskim naborom besedišča. Umetniška zvrst, ki najočitneje odseva takšne zahteve medija, pa je nedvomno radijska igra, s katero se je Vuga srečal že v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Če so torej poudarjeni prozni ritem, opazno sekani, kratki stavki in številna glasovna preigravanja osrednje značilnosti Vugovih slušnih iger, pozneje zbranih v knjigi Steza do polnoči (1993), se takšne avtorske poteze še da razlagati s pomočjo medija, ki so mu bile igre prvotno namenjene. Večje presenečenje pa je, da je Saša Vuga povsem iste slogovne obrazce brez razmisleka o pomembno spremenjenih zahtevah literarnega umetniškega izraza neposredno prenesel tudi v svoje prozno snovanje. Tako tudi romaneskni svet Vugi prejkone pomeni poligon za stilistično-retorične eksperimente in v boju med formo in vsebino zmago brez dvoma pripiše prvi. Pa poglejmo pota pisateljevega peresa!
Prvo stilistično pravilo se skriva že v mojem imperativu - v Opominu k čuječnosti namreč kot mravelj mrgoli aliteracij, iteracij in drugih glasovnih variacij, ki so nemalokrat prignane do popolnoma pleonastične pripovedi, kakor se to zgodi v stavkih: "Oj, smej se smehu, smeh!", "Gorje, Giuseppe, gaije!", "Sončka v soju svojih sinjih sanj" ali: "Škrtnilo kot s preklo v špriklah." Z njimi se družijo preštevilne primere. Tako "je straža v suknji
stala kot pozabljen zvon", "zoprno je pokalo - ko da z mrliča krade prstan na briljant", ujetnik se je pretegnil "ko da bo zaijul", nekdo je bil "v iskrem jutru trd kot slepec", "dan je krepenel kot v ledu ijuhe na vrveh", Lucija je bila "drobna kot omrznjen ptič", Ficarotta je hodil v klanec "kot zgrbljen pod otroško rakevco", naušnik na kapi pa "mu klapal ko tretji uhelj čez uho"; cerkovnik je v kuhinji šepetal "kot skoz rešeto v spovednici", griček, ki gaje kazal na sliki, je bil "gol kot Golgota", skala "kot regimentski boben na kolesih" in "fant z glavničkom je v zanki ždel kot angel, sramežljivo nagnjen k rami, počesan." Spet nekoga drugega "spod vek srbi kot od peščenih zrnc", nato Lucija "v solzah ga je premerila kot skoz natrto steklenico" in je zunaj "megla hlapela, ko da se podira hrib iz pen" ter moški ""vsaj na harmonij" je pokazal s peto, ko da tlači meh." Zanimivo je, da vse te komparativistične dosežke Vuga zvaga le v dvostranskih knjižnih vijugah. In če k njim prištejem še mnoge glasovne podobe (sneg je škripal - v suknenih škornjih ...) ter zapletene, nenavadne metaforične rabe glagolov (race "so se v klin zagnale", Ficarotta je "usihal" v klanec, megla je "obrasla" dan, fotograf je "farane pačil v Turke", packa sonca se je "trgala za smrekov gozd", "svetloba se je stresla v kuhinjo", "/Skankrč/ si je nakolačkal k vekam daljnogled", "vojak racak .../je/ mozoljem maševal pred žepnim ogledalcem"...), ki so nasute tako na teh dveh kot tudi na drugih straneh romana, ni presenečenje, da se berljivost in razumljivost zgodbe pod težo nakopičenega stilistič-no-retoričnega gradiva skorajda docela zlomita. Enigmatično naravo Vugovega pripovedovanja pa še dodatno krepita nenavadna, zavestno ritmizirana, precej monotono, predvsem na jamb ubrana stava besed ("Potrkal. Se primigal, stišan." ali: "Sklatila je naočnike. Zrožljali so na tla.") in avtoijevo poudaijeno, za slovenski jezik malodane nasilno uveljavljanje medialne stavčne konstrukcije ("Kot siten tresk se je Lucija spet odprla na balkon" ...).
Vugi torej ne gre oporekati, da kot najboljši učenec Besedne umetnosti skrbno obvlada arzenal besednih in slogovnih figur. A ker z njim strelja prav iz vseh topov, Opomin k čuječnosti kvečjemu izgublja, ne pa osvaja srca bralcev. Že antični retoiji so namreč na seznam petih odlik stila vpisali tudi tako imenovani prepon ali umerjeno rabo slogovnih pripomočkov, sodobnejše raziskave Jakobsona in Lodgea pa še posebej opozarjajo na nujnost zadostnih pomenskih stikov med metaforizirano in metaforično besedo. Marsikateri stavek iz Vugovega zadnjega romana, med katerimi
112	LITERATURA
je tudi tale: "Solze so mu v kuijih krempljih prah orale z lic.", pa tem načelom zanesljivo komajda še ustreza.
Zato je še toliko bolj presenetljivo, da neznani pisec zavihkov k romanu Opomin k čuječnosti Saša Vugo razglaša za "enega najpopolnejših slovenskih stilistov, pesnika v prozi, maga slovenskega ritma ..." Ne glede na to, da je to reklamno sporočilo očitno več kot odlično odigralo svojo vlogo pri odločanju o letošnji Prešernovi nagradi, pa bi se bilo treba vendarle vprašati, ali stilistično vrednost pisatelja določuje predvsem kvantiteta izrabljenih sredstev ali pa tudi to, kako jezik zaznamuje, ponazarja in sledi vsebini literarnega dela. Saši Vugi sicer s stilizacijo uspe poustvariti atmosfero časov, ki reže do bolečine, ki se zaganja in seka v bralca, vendar, žal, za ceno tega, da se balast bohoti in da pod njim izgubljajo pomen krasni metaforični drobci, ki jih je moč najti ponekod in ki bi sicer najodličneje osvetljevali osrednje črte zgodbe (npr.: "Srečko je razpadal vase kot zabita, opuščena hiša.", "Komarji so vsevprek zezljali, žejni vsakršne krvi.") Predvsem pa se ne da spregledati dejstva, da je ozračje, ki ga z jezikom slika Vuga, ves čas enako - ritem se ne menja skladno s premenami pripovedi, beseda teče povsem enako tako ob vojnih oziroma vojaških dogodkih kot v redkejših nežnejših, z ljubeznijo ali vsaj z bledo svetlobo obarvanih prizorih. Še več, zdi se, da Vuga literarnemu svetu v vseh treh, že prej naštetih zgodovinskih romanih ne glede na njihov čas in prostor ter idejno-tematske prvine predpisuje ene in iste ali vsaj podobne stilistične obrazce. Le da so ti v Opominu k čuječnosti prignani celo tako daleč, da nad zgodbo v celoti prevladajo in jo razbijejo v kup stilističnih okruškov, to pa je spričo aktualne tematike, ki jo roman načenja, vsekakor škoda.