Nekaj besed o kinu fn filmu Poleg šole, gledišča, knjig, listov in radia je danes brez dvoma važen vzgojni faktor tudi kino. Pred nekaj leti smo imeli kinematografe samo po mestih, danes ie drugače. V naši državi je ipo zadnji statistiki 336 kinov, od katerih je 246 zvočnih. Po statistiki, ki nam jo je dal na razpolago prosvetni oddclek banske uprave, je v naši banovini danes 43 kinov, od katerih je le še 8 nemih. Vsi ostali so zvočni. V vseh teh kinematografih je nad 10.000 sedežev. Večina kinematografov je last S. K. J., Rdečega križa in drugih društcv in le razmeroma malo jih je last zasebnikov. V 7 kinematografih v naši banovini se vršijo predstave enkrat ali vcčkrat dnevno v 8 trikrat tedensko, v 16 dvakrat tedensko, v 8 tedensko, v 3 dvakrat mesečno, v 1 od slučaja do slučaja. V 26 kinih se vršijo predstave stalno skozi vse leto, v 17 pa samo sezonsko. Vidimo torej, da se je kino v splošnem dobro razvil tudi v našem podcželju. Predstave so razmeroma dobro obiskane. Med gledalci je mnogo tudi naše mladine in prav v letih, ko zna film močno vplivati tako v dobrem kot v slabem smislu. Žal, da je dobrih filmov pri nas razmeroma malo, tako da je kino za našo mladino prej prokletstvo Ikot blagoslov. O tem govori dovolj zgovorno naša kriminalna kronika. Imamo sicer v Beogradu filmsko cenzuro, ki ni nič manj stroga kot je taka cenzura v drugih državah. Mnogi filmi se pri nas ne smejo iproizvajati ali pa se dajajo v skrčeni obliki, in to bodisi iz političnih ali moralnih vzrokov. Tudi imamo pri banovini in srezih ljudi, ki imajo nalogo voditi kontrolo nad filmskimi predstavami, kljub temu pa ne moremo biti zadovoljni z repertoari naših kinematografov. Kje tiči vzrok? Največ v svetovni filmski produkciji, ki kljub silni poplavi nudi le malo izbire zares dobrih del. Švedi in Noveržani, ki so producirali nemi film dobre kvalitete, so ob zmagovitem pohodu zvočnega filma utihnili. Močno se je razvila filmska industrija v Rusiji, kjer je dandanes film na višku. Žal pa da nam je zaradi komunistične tendence ruski film skoro popolnoma ncdostopen. Prav tako so začele uporabljati film v politično propagando Italija in poslednji čas tudi Nemčija. Naša lastna produkcija je komaj v porajanju. Izdelujejo se le kratki kulturni in propagandni filmi. Za večje filme ni dovolj sredstev. Tudi je uporaba filmov pri nas premajhna tako, da se ogromni stroški ne izplačajo. Še drugi, večji narodi si tega ne morejo privoščiti. Tako smo navezani skoro izključno na tuj film in predvsem na ameriški. V preteklem letu ie bilo izdelanih v naši državi sicer 107 filmov, vendar pa znaša ta domači izdelek po dolžini le 3.3% od danih filmov. Iz tujine smo dobili 639 filmov. V odstotkih zavzema ameriški film ipri nas 59.5%, nemški 26.5%, naš lastni, ruski, češki in francoski film tvoriio pa le malertkosten odstotek. V naši banovini je to razmerje nekoliko bolj v korist nemškega filma, gospoduje pa tudi tu oblastno predvsem ameriška produkcija. Ameriška filmska podjetja pa ne vodijo pri delu kaka idealna stremljenja, ampak predvsem hrepenenje po čim večjem zaslužku. To se filmu pozna. Kljub tehnični dovršenosti je le redek film lep in vzgojen, pri večini se opaža stremljenje. ugajati za vsako ceno. In zato se skuša vselei prilagoditi okusu široke publike in tako daje potuho nizkim instinktom, s tcm, da nam servira obilico pustolovščin, dekadentnega luksusa, nagobe, osladne sentimentalnosti — 6krat(ka cenenih senzacij tako v slikah kot v glasbi. Takemu filmu so napovedali ponekod že hud boj. V Ameriki sami vodijo katoliške organizaciie točen seznam nemoralnih filmov in jih bojkotirajo. V nekaterih državah so prepovedali šolski mladini, da zahaja v Ikino, v Romuniji so za mladino pod 18 letom sploh vsi kinematografi zaprti. Mogoče so te odredbe pretirane. Zaradi kvarnih iposledic, ki jih pozročijo slabi filmi, pa je skrajni čas, da smo tudi mi pri izbiri filmov bolj previdni.