Kontrola cen Iz dneva v dan raste draginja in ni izgleda, da bi se v doglednem času ustavila. Cene nekaterih življenjskih potrebščin so tako visoke, da se uradništvo strahoma izprašuje, kako dolgo bo še moralo s svojimi, najnižjim cenam prilagodenimi prejemki izhajati. Vprašali boste: Ali ni nobenega sredstva in izgleda, da bi se cene znižale na predvojno raven ali bi se vsaj ustalile? Kje je iskati vzroke naglega in stalnega porasta cen življenjskih potrebščin? Ne morda v pomanjkanju življenjskih artiklov, temveč v vojni psihozi. Zivljenjskih potrebščin ima naša država dovolj. Cene rastejo iz več razlogov. Prvi je v večjem povpraševanju konsumentov, ki jih je vojna psihoza zbegala v toliki meri, da hočejo na vsak način spraviti denar v naturalno vrednost, predvsem v rezervo življenjskih potrebščin. Resnici na ljubo moram povedati, da uradniki niso mc1 temi, ker nimajo sredstev. Preiemki jim zadostujejo komaj za najnujnejše vsakdanje potrebščine. To večje povpraševanje so hitro izrabili veletrgovci inv prekupčevalci, ki so si obetali dober dobiček\ Rajši so blago držali, kakor bi ga dali po dnevnih cenah ali so ga ponudili po višjih cenah. Konsumcnti so kupovali tudi dražje. Živahno povpraševanje in pripravljenost konsumentov na dražji nakup, ti dve komponenti sta prvi razlog višjih cen. Ljudje se namreč boje, da bi nekatere življenjske potrebščine zmanjkale radi večjega izvoza oziroma težjega uvoza. Tako je namenjenih 35.000 vagonov pšenice za inozemstvo, 45.000 komadov prašičev, 300 vagonov masti, 5000 glav goveje živine, itd. Cena pšenici se je radi tega zvišala od 200 din na 239 do 241 din. Slovenija porabi letno ca. 10.000 vagonov, torej znaša najnovejši povišek za na- šo banovino 35 milijonov (od 200 na 235 milijonov!). Upajmo, da se nam pomanjkanja življenjskih potrebščin ni bati. Ni mi treba poudarjati osnovno načelo narodnega gospo darstva, da morajo biti< najprej krite potrebe domačega prebivalstva in šele, kar ostane, naj se izvozi. Ni pa na mestu težnja nekaterih izvoznikov, ki bi najraje kar vse izvozili, n. pr. naši izvozniki živine hočejo prisiHti domače konsumente, da se odrečejo dvakrat tedensko mesu, da bi ostalo več za izvoz. Zaradi dobička teh krogov se še ne mislimo postiti. Tretji razlog višjim cenam je iskati v dejstvu, da danes tudi veletrgovec ne dobi blaga po predvojnih cenah, kar velja še posebno za izdelke, ki jih moramo uvažati. Blago je dražje, prevoz je dražji in riziko je večji. Vsi ti činitelji vplivajo na porast cen. Zoper pošteno trgovino nismo. Boriti se moramo proti spekulativnim in dobičkaželjnim gospodarskim krogom, ki hočejo na račun revnega Ijudstva prekomerno zaslužiti. Da bi se omejile take spekulacije, je vlada izdala uredbo o kontroli ccn. Prvi predlog, ki ga je vlada zavrgla, je določal, da se ustanovi vrhovni komisariat za kontrolo cen. Vrhovnemu komisariatu bi bil prideljen poseben odbor, ki bi pa imel samo svetodavno funkcijo. V tem odboru bi bili zastopniki konsumentov in. producentov, vrhovni komisar bi imel odločilno besedo. Cene bi se morale zvišati na septembrsko raven. Zvišale bi se lahko edino z odobrenjcm vrhovnega komisarja, če bi producent s stvarnimi argumcnti dokazal potrebo zvišanja. Toda ta predlog je ostal samo pri načrtu. Proti tej uredbi so bili gospodarski krogi, kcr jim je omejevala svobodo. Vlada je nato sprejela nov predlog, ki je nato postal pravomočen. Nova uredba o kon- troli cen točno našteva predmcte, ki spadajo pod nadzorstvo (inast. moka, kava itd.). Produkti kmečkih proilucentov so izvzeti iz kontrole. Že tu sta dvc hibi uredbe: 1. Nekateri predmeti so podvr/.cni kontroli, drugi pa zopet ne. Tako je n. pr. moka podvržcna kontroli, pšenica pa ne. Saj je vendar vsakcmu jasno, da je pšenica surovina za produkt moke, in če se viša eena pšenicc, da se mora zvišati tudi cena mokc. Takih primerov je več. S takim polovičnim nadzorstvom ne bomo zavrli naraščanja draginje. 2. Iz kontrole so \ivzeti kmetje. Nič nimam proti temu. da dobi končno tudi kmet pošteno odškodnino za trud, ki ga je vložil v svoje delo. Toda to velja samo za poštene kmete, mnogo pa je takih, ki blaga sploh nočejo dati, ker pričakujejo, da bodo ilobili še višje cene ali pa ga prodajo za odcruške cene. Vem za primer, da je hotel imeti kmet za surova brezova drva 520 din za klafter (130 din za lm1!)! Kontrola spada pod ministrstvo za trgovino in obrt in pod bansko upravo. Za osnovo se vzamejo cene 1. septernbra 1939., nato pa se upoštevajo v kalkuUciji vsi nastali stroški pri proizvodnji oz. uvozu. Cene se lahko zvišajo le po odobrenju kr. ban. uprave na osnovi producentove predložcne prošnje. Uredba ne določa enotnosti cen za vso državo. Zato bodo cene v raznih krajih države različne. Tudi trgovski dobiček ni enotno urejen. Izdana uredba je nekoliko pozna. Njene pomanjkljivosti sem omenil že v prejšnjem odstavku. iMed tem časom. ko je vlada pripravljala uredbo, so rasle cene neusmiljeno. Poglejmo si samo indeks ccn od septembra lanskega leta! Povišek Povišek od zadnjega odlanskega leta meseca avgust 1939. 72,2 +3,2 —3,1 sept. 1939. 73,5 +1,3 —2,3 nov. 1939. 80.2 +6,7 +7,2 dec. 1939. 90,9 + 10,7 + 13,4 jan. 1940. 93,y +3 — tebr. 1940. 46.7 +2,8 — Od septembra lanskega leta je indeks cen na veliko nara.stel do februarja t. 1. za 24,5 %. Na drobno je indeks cen še bolj narastel in je znašal januarja t. 1. 107,%! (kakor v Franciji!). Najbolj so narasle cene uvoznih predmetov 24,6 %. živine in živ. proizvodov 21,8 %, rastlinskih produktov 19,8 %, industrijskih izdelkov 13.4 %, itd. Izmed vseh krajev je draginja najobčutnejša v Ljubljani (23 %), Beograd 16 %', Zagreb 14 %, Banja Luka 13,9%, Novi Sad 13%, Niš 12% itd. Indeks cen nam jasno kaže, da cene neprestano rastejo in bndo še »šle gor«. Da je draginja realna, nas najbolje prepriča vsakodnevno odobrenjc kr. ban. uprave, ki dovoljuje zvišanje. Oblast s tem uradno prizna, da temeljijo višje cene na stvarni podlagi, ha večjih nakupnih oz. produkcijskih stroških. Znižati cene torej ni mogoče, ker lahko producent s stvarnimi argumenti dokaže, da ima z nakupom. oziroma produkcijo večje stroškc kakor jih je imel 1. septcmbra lanskega leta. Saj oblast to tudi uradno prizna, n. pr. zvišanje cen voine (100 %), kave, mesa in mesnih izdelkov. masti itd. Živeti moramo. Cene so višje. Do sem je vse v redu. Paradoksno je samo to, da oblast prizna upravičenost zvišanja življenjskih potrebščin, ne prizna pa upravičenosti in nujne potrebe zvišanja naših prejemkov. (Čeprav moramo za tobak plačati višje cene!) Da bo paradoks še večji, moram omeniti, da je banska uprava izdala uredbo, ki predpisuje minimalno mezdo oziroma minimalne plače (n. pr. trg. pomočniku 1000 din; učitelj pa ima 903 din, poročena učiteljica z 10 leti službe pa 835 din!). Zvišanje cen je realno, draginja je resnična, plače privatnih nameščencev in delavcev se morajo zvišati, drž. nameščenci pa še vedno čakajo na upravičeno zvišanje vedno znižanih prejemkov. Bogati smo zopet na eni izkušnji več: da tudi sedanje nameravano zvišanje ni bilo resno mišljeno. Kdaj se bo tudi o našem zvišanju resno razpravIjalo in kako dolgo še ta paradoks! —a—