Tine Logar Filozofska fakulteta Ljubljana PRASLOVANSKA A-SKLANJATEV V SLOVENSKIH NAREČJIH Kot je znano, so se v prasla. a-osnove sklanjale po trdi ali mehki sklanjatvi; ti sta se ločili samo v rod., daj., in or. ednine, v im./tož./zval. dvojine ter v im./tož. množine. V alpski slovanščini, prednici slovenskega jezika, sta se že do 10. stol. izenačili obliki rod. mn., ker sta se jer in jor izgubila, mehki soglasnik pred nekdanjim jerom pa je v skladu s splošnim otrdevanjem palataliziranih soglas-nikov v južni slovanščini tudi sam otrdel. Malo pozneje sta se sklanjatvi izenačili tudi v preostalih sklonih: edninska končnica -q mehkih osnov se je posplošila tudi pri trdih osnovah {prvotna končnica -y je sploh prvič in zadnjič zapisana v Brižinskih spomenikih). Razlog za to — ne samo slovensko — spremembo je bil nedvomno sovpad psi. y in i v slovenskem i, zaradi česar bi se bili v mnogih besedah izenačili rod. ednine in im./tož./zval. množine z daj./mest. ednine, ki se je pri mehkih osnovah — in teh je bilo veliko — prav tako glasil na -i. Zelo zgodaj so se izenačile tudi oblike or. ednine, namreč s kontrakcijo -o;o in ejö v o. Po 10. stol. se je končno izgubila tudi posebna oblika za zval. ednine, v večini narečij pa je množinska oblika rodilnika izpodrinila staro dvojinsko končnico -u. Tako se je izoblikoval osnovni enotni tip sedanje slovenske a-sklanjatve, osnova vseh današnjih slovenskih sklanjatev teh samostalnikov. Bila je taka: Ednina riba/duša ribq/dusq ribe/duši ribo/dušo ribe/duši ribo/dušo Množina ribq/dušq rib/duš ribam/dušam ribq/dušq ribah/dušah ribami/dušami Dvojina ribe/duši rib/duš ribama/dušama rib/duš ribah/dušah ribama/dušama V velikem delu slovenskih narečij sta se nato bodisi glasoslovno bodisi po naliki izenačila tudi daj. in mest. ednine ter im./tož. dvojine, in sicer tako, da je -e v nenaglašenem položaju prešel v -f ali pa se je -i iz mehke sklanjatve posplošil še v trdo. Vendar se končnica -e v teh sklonih v slovenskih narečjih ni popolnoma izgubila. Vrsta narečij in govorov na vzhodu, severu in zahodu še ima reflekse nekdanje končnice -e, čeprav pogosto samo kot variante končnice -i nekdaj palatalnih osnov. Pač pa je v skoraj vseh narečjih čutiti težnjo po opustitvi posebne oblike za daj./or. dvojine in po njeni nadomestitvi z mno-žinsko obliko. — V nekaterih narečjih in govorih pa je ta težnja zajela celo im./tož. dvojine, s čimer je prišlo do popolne izločitve dvojine. Poglejmo sedaj, kakšne so oblike posameznih sklonov v slovenskih narečjih. Imenovalnik ed. se v večini slovenskih narečij in govorov, in seveda tudi v knjižnem jeziku, še danes glasi na -a. V nekaterih govorih po Do- 104 lenjskem, Notranjskem in drugod pa se je za danes mehkimi soglasniki iz a-;a^ razvil -e, torej: duše, veje, vole — riba. Pojav je zapisan že v prvih slovenskih; knjigah. Govor vasi Njiva v Reziji pa ima -e za nosniki: srida — zime, sleme, \ podhene, žane. V govoru Sv. Križa pri Trstu pa imajo -e sploh vsi samostalniki; te sklanjatve, končnica -a pa je v rod. ednine in v im./tož. množine. V teh krajih i je namreč prešel v -a refleks nosnika q. Ker se je tako im. ed. glasoslovno ize-i načil z rod. ed. in im./tož. mn., je moralo priti do diferenciacije z im. ed., pri i čemer je a prešel v e. Ni pa izključeno, da je bila oblika na -e sprva samo vari- j anta a-ja v položaju za mehkimi soglasniki, ki pa je bila zaradi glasoslovnega razvoja ? > a posplošena tudi v druge položaje. Vendar pa sem ugotovil, da je prehod a>e znan tudi pri glagolskih oblikah v nevtralnem položaju:' dela > dele, delat > delet. V rezijanski vasi Osojane pa se im. končuje na -a, rod. ednine in im. mno- \ zine pa na -a. V nekaterih govorih Prekmurja in Bizeljskega pa se je imenoval- ' niški -a labiovelariziral v -o, rodilniški -e pa se je razširil v -a. Kaj je bilo prej, : kaj pozneje, je težko reči. Vsekakor pa sta oba glasoslovna prehoda med seboj i povezana. '. V nekaterih obsoških vaseh zahodno od Tolmina se nekdanje končno na- ] glašene besede tipa žena, noga sedaj končujejo na -6: vado, nago, as6, maglo, ! metlo, kazö, kaso itd. Te oblike so pravzaprav tožilniki, uporabljani tudi v vlogi ] imenovalnika. Do tega je prišlo zato, ker se je v tem akajočem govoru govorilo : predložno kaza in brezpredložno kazö. Ker je bila kaza hkrati tudi imenovalnik, '. se je po vzorcu tožilnika tudi v imenovalniku posplošila oblika kazö. Gre torej • za oblikoslovno naliko. R o d i 1 n i k e d. Današnja narečja in govori imajo v tem sklonu re- i flekse za psi. nosni Glede na različne reflekse (odvisni so tudi od tega, ali je j bil samoglasnik naglašen ali ne, dolg ali kratek) je tudi končnica zelo različna. ¦ Najpogosteje srečujemo -e ali dolgi ozki -e, ponekod pa dvoglasnik -ie ali i -ej (ženie/ženei). — Po Krasu in v okolici Gorice pa je nosni e prešel v polglas- ¦ nik: žena, brada, glava. — Ob srednji Soči in v zahodnih goriških Brdih je redukcija napredovala do popolne onemitve, tako da imamo rodilnike ed. kot ' žen, släm, mök, nög, žlic. Take oblike so zaradi popolne redukcije končnice do- ; živele slovensko narečno metatonijo: osnovni samoglasnik se je podaljšal, spre- i menila pa se je tudi njegova intonacija. To po svoje osvetljuje vzroke za na- ] stanek tudi psi. metatonije. •— Po Notranjskem in deloma tudi po Dolenjskem ^ se je -e diftongiral v je.- ženje, slämie, krävie itd. Do tega razvoja je morda j prišlo zaradi počasnega zatezajočega tempa teh govorov. — O rodil, končnici -a \ sem že govoril. Rodilniki na -a so še posebej značilni za koroške podjunske j govore, kjer pa razširitev ? > a ni zelo stara. Mehkonebniki in ustničniki so se namreč v takih položajih drugotno palatalizirali; palatalizacija je torej starejša kot prehod ? > a (hvdja < glave, noja < noge, itd.). ] V nekaterih belokranjskih govorih pa se nekdanji končno naglašeni samo-1 stalniki v rod. ednine končujejo na -i; roki, nogi, kosi, ženi, metli itd. Ta -i je je- \ zikoslovcem povzročal nemalo težav pri razlagi. Nekateri so mislili, da se je v j belokranjskem -i ohranil refleks stare psi. končnice -y, drugi, da gre za naliko i daj./mest. ednine, kjer sta se govorili dve končnici, -i in -e. Od tod naj bi se I bila konkurenčna končnica prenesla še v rod., kjer bi ob normalnem razvoju ; pričakovali samo -e. Ne ena ne druga razlaga ni pravilna. Povojno raziskovanje j teh govorov je namreč pokazalo, da so se te oblike razvile glasoslovno iz sta- ! 105] rejših, na koncu naglašenih oblik, v katerih pa se je seveda dolgi nosnik difton-giral v -ie/ia kot v dolenjščini. V nasprotju z dolenjščino pa so ti belokranjski govori izvedli tako imenovani terciarni premik cirkumfleksa s končnega na predzadnji zlog, torej: ženie>ženie. Ko je dvoglasnik prišel v ponaglasni položaj, se je njegov drugi element postopoma reduciral in se asimiliral v -i. Belokranjske oblike rod. so torej po svojem izvoru iste kot vse druge slovenske narečne rod. oblike fžene > ženie > ženie > ženi). V da j./mest ed. večina slovenskih narečij pa tudi knjižni jezik vsaj na videz pozna samo končnico -i, oziroma njene narečne reflekse -e. Vendar ni vedno popolnoma gotovo, ali gre res in v vseh primerih za stari psi. -i. Velik del slovenskih narečij od Prekmurja preko Štajerske, Dolenjske in Notranjske je namreč že v predliterarni dobi kratki -e reduciral v -i, ki se je odtlej razvijal enako kot etimološki -i. Zato je tudi Trubarjev in današnji knjižni -i v daj./mest. ednine prav lahko nastal iz nekdanjega -e. Tista narečja, v katerih se kratki -e ni zlil z etimološkim pratkim -i, temveč je ostal e-jevski glas, pa še danes poznajo oblike na -e. To so govori po Koroškem, Reziji, v Benečiji in tudi v Beli krajini. Vendar vsi ti govori poleg oblik z refleksom starega -e poznajo tudi oblike z refleksom etimološkega -i. V današnjih slovenskih narečjih sta torej izkazani obe psi. končnici,-e in -i. T o ž i 1 n i k e d. Slovenski jezik je prvotno končnico -o ohranil do današnjih dni, le da jo je v različnih narečjih razvil na različne načine (odvisno tudi od naglasa). Ce je bila naglašena končnica, je bil samoglasnik navadno dolg. Zato je lahko doživel diftongizacijo v tej ali oni smeri: lahko je prešel v -uo/-ua- drugod pa v -oy.. Ce pa je bila naglašena osnova, je bila končnica kratka in se je zato v skladu s težnjami razvoja kratkih samoglasnikov rada reducirala. Najpogostejše obrazilo na osnovi naglašenih besed je -o (ki je hkrati lastno tudi knjižnemu jeziku). Narečja, v katerih se je razvilo akanje, so tak -o seveda spremenila v -a: ženo ^ žena. Ce pa so se v njih dlje ohranili mehki soglasniki, pa je tak -a v določenih besedah po prilikovanju lahko prešel v -e; h>šo > hiša > hiše. Slovenski govori po Krasu in tudi ponekod drugod pa so kratki -o zožili v -u, podobno kot srbohrvaščina. Zato v teh krajih govore: ženu, iiišu, nogu itd. V govorih ob srednji Soči in v Goriških Brdih pa je tudi tu redukcija šla v skrajnost, namreč v popolno izgubo končnice; hiš, icrdv, žab, žen, nog. Kot v rod. ednine je tudi v tožilniku zato prišlo do slovenske narečne metatonije. Tako redukcijo kot ti primorski govori poznajo tudi ponekod po Podjuni in vzhodnem Rožu. — Nasprotno pa je drugod v Podjuni in ob Zgornji Savinji redukcija ostala na pol poti, tj. pri polglasniku -a: hiša, žena, krava, teta itd. Po Notranjskem in ponekod po Dolenjskem pa je tudi v akuzativu prišlo do diftongizacije kratkega -o. Zato tam govore npr. ženy.o, tetino, zäby-o, nögy.o itd. V orodniku ed. slovenska narečja poznajo vse tiste oblike kot v tožilniku. Razen tega pa so za orodnik značilne tudi nekatere drugačne. V štajerskih narečjih se je orodniška oblika razširila s poudarjevalnim členkom ženoj, nogoj, liravoj itd. Ce je bila končnica nenaglašena, se je lahko prilikovala v -e; ali celo -i: ženej, telej; ženi, teti, iirävi. Take oblike so znane iz mnogih štajerskih, zlasti tudi gornjesavinjskih govorov. Tam, kjer je prišlo do prilikovanja v -i, se je lahko celo izgubil občutek za posebno obliko orod- 106 nika, kajti oblika se je izenačila z daj./mest., ki je bil tudi predložni sklon (ob j zgornji Savinji!). \ Drugačno novost je izvedlo prekmursko narečje. Tu se orodnik glasi na -o/, če je beseda naglašena na osnovi, in na -oui, če je naglas na končnici (krävol; ženouf). Te oblike so povzročale razlagalcem mnogo težav. Razrešil jih j je šele F. Ramovš, ko je dokazal, da je to razmeroma mlada oblika, nastala tako, ^ da je k prvotni obliki pristopil še -m po zgledu moških in srednjih samostal- i nikov. To je tako kot v srbohrvaščini, le da je ta oblika doživela specifičen ; prekmurski glasoslovni razvoj. V prekmurščini se je namreč dolgi ö diftongiral ; v ou, zaradi česar je prišlo do težko izgovorljive glasovne skupine oum, ki se ; je končno preko asimilacije ouw olajšala v -oy/. Na osnovi naglašene besede ] pa so dobile svoj -f od končno naglašenih (kravo+ f). — Tudi v južnih belo- \ kranjskih govorih se je orodnik razširil z -m. Ker pa se tu nosnik ni diftongiral, ! je ostala končnica -öm ali -um. [ Za imenovalnik/tožilnik mn. nahajamo v slov. narečjih vse ' tiste oblike, ki smo jih našli za rod. ed., pa tudi nekatere druge. Tako imajo j v briškem narečju na Primorskem psi. končno naglašene besede pogosto mno- [ žinsko obliko na dolg naglašeni -a, torej: žena, sestra, noga, kosa, koza, glava. ^ Oblika je razumljiva, če vemo, da je tod a pravilni refleks dolgega nosnika -q. V okolici Kanala ob Soči se vsi množinski imenovalniki končujejo na -o: muho, • kräwo, babo, hlačo, gobo itd. Ta čudna množinska oblika je nastala takole: kratki nosnik se je reduciral v -a, ta pa se je v položaju za zvočniki (m, n, 1, r) vokaliziral v -o. Končnica -o pa se je kasneje po naliki razširila tudi v vse druge ' položaje in postala edina končnica vseh samostalnikov — moških, ženskih in \ srednjih. > V r o d i 1 n i k u m n. je po onemitvi šibkih polglasnikov v 9. stol. ostala \ oblika brez končnice. Pri korensko naglašenih samostalnikih je to stanje ohra- i njeno do danes. Nekdanji končno naglašeni samostalniki pa so razvili vrsto >' novih končnic, da bi se tako tudi rodilniška oblika po obsegu izenačila z drugimi ; množinskimi oblikami. j Zgodovinsko najprej izpričana je končnica -i: služb', prošnji, solzi. Narečno ¦ pa jo še danes govore po Dolenjskem, v Beneški Sloveniji in Reziji. V okolici ; Gorice se govori celo nenaglašeni -i: kozi, mizi, ženi, ladji itd. Ta -i se je razširil^ k a-osnovam iz i-sklanjatve. — Druga slovenska končnica nekdanjih oksitonov je -d. Govori se v knjižnem jeziku ter v osrednjih in deloma zahodnih narečjih j (gorenjščina, notranjščina, kraščina). Tudi ta je izpričana že v 16. stol. Njen ; izvor je v daj., mest. in orod. množine, ki so vsi imeli v končnici tudi element j -a-. Razlog za postanek te nove oblike je isti kot pri končnici -i: po onemitvi i -¦h/.h je samo rod., množine bil za en zlog krajši od vseh drugih oblik. — V ob- ' soških in nekaterih beneških govorih pa se rod. mn. končujejo na akcentuirani I -e, ki predstavlja stari nosnik. Njegov izvor je v im./tož. množine, od koder se I je posplošil še v rod. mn., le da je bil tu v nasprotju z im./tož. rastoče intoniran: \ buhe, žene,koze, noge, daske itd. \ V nekaterih dolenjskih govorih (okolica Ribnice, Loški potok itd.) pa se ; pri teh samostalnikih rod. mn. končuje z -du.- ženau metläy,, osäy,, kosäy,, petäu, : stazäu, ucäu, suzäu. Končnica je nastala po kombinaciji -ä z -u iz rod. mn. ; moških samostalnikov. Nekateri gorički govori v Prekmurju pa so ustvarili : končnico -eu -ah > -oh. Obsoški -oh je potemtakem po izvoru drugačen kot notranjski. Končno moram omeniti še končnico -ih, ki se je v nekaterih slovenskih govorih razširila iz i-jevske še k a-jevski sklanjatvi (Savinjska dolina itd.). Orodnik mn. se tako kot v psi. glasi še sedaj v slovenskem knjižnem jeziku. V večini narečij pa se je končni -i bolj ali manj reduciral, najpogosteje na sploh onemel. V takem primeru sta se sedaj lahko izenačila orod. in daj. mn. To se je zgodilo pri samostalnikih, ki so bili naglašeni na osnovi, medtem ko se pri drugih razlika kaže samo še v kolikosti naglašenega zloga (nogam : 108 nogam), lahko pa se je tudi ta odpravila tako, da je prevladala dajalniška oblika. Ponekod v Reziji (Solbica) je -ami fonetično prešlo v -oma, vendar samo pri starih končniško naglašenih samostalnikih: kozama, rokoma. V rezijanski vasi Njiva pa se oblika glasi na -emin (nohemin, rokemin, kosemin). Končnica -ami je tod glasovno prešla v -emi, medtem ko o končnem -n ni popolnoma jasno, od kod se je vzel. V nekaterih slovenskih govorih se je k a-osnovam razširila končnica -mi, sprva upravičena samo pri ženskih j-osnovah. Take oblike lahko slišimo v Soški dolini, po Krasu, Notranjskem, po Benečiji in drugod. Znane so tudi iz starejših slovenskih besedil (s kravmi, tetmi, brädmi). Končnica -mi je seveda lahko doživela redukcijo končnega -i in se skrčila na zlogotvorna -m ali -n (po priliko-vanju na predhodni soglasnik). Na Koroškem in v Dravski dolini se orod. množine glasi na -emi; e je tu stari e in je bil sem prenesen iz mest. množine (nagemi, 1'pemi, čer emi) ali pa je po naliki iz sklanjatve zaimkov. V Rožu je končnica -emi pri korensko naglašenih samostalnikih doživela glasoslovno spremembo in prešla v -ima. Končni -i je namreč preglasil pred njim stoječi e in ga spremenil v i, (krävima, mušima, maščima < kravemi, muhemi, mačkemi). V nekaterih slovenskih govorih, zlasti v okolici Tolmina, po Krasu, Notranjskem in drugod se k a-jevskim osnovam širi končnica moških in srednjih samostalnikov -i (z bradi, sestri, kosi). Končno bi omenil še to, da se je v nekaterih slovenskih govorih v Beli krajini, na Primorskem in v Benečiji oblika orod. množine izgubila, njeno vlogo pa je prevzela oblika mestn. množine (s sestrah itd.).