r	i
LETNIK
C. KR.
REALNE GIMNAZIJE V KRANJ!
ZA ŠOLSKO LETO 1872.
IZDALO C. KB. RAVNATELJSTVO.
V	KRANJI 1872.
NATISNILA IGN. pl. KLEINMAYR & F. BAMBERG V LJUBLJANI.
I	ZALOŽILA	C.	KR.	GIMNAZIJA.	J
La---------------------------------------------------------a_J
LETNIK
C. KR.
k
REALKE GIMNAZIJE I KRAM
ZA ŠOLSKO LETO 1872.
IZDALO C. KR. RAVNATELJSTVO.
S
V	KRANJI 1872.
NATISNILA IGN. n- 1<I,EINMAVlt & F. BAMBERG V LJUBLJANI. ZALOŽILA C. KR. GIMNAZIJA.
Različnosti v slovenskem ljudskem jeziku.
Slovenski ljudski jezik ima kakov ljudski jeziki drugih narodov svoje različnosti. Kakor je jezik sam na sebi nar lepši božjih darov in nar priličniše sredstvo, po kterem se človek izobražuje in na vedno višo stopnjo blagostanja povzdiguje, tako so tudi njegove različnosti neprecenljiva dobrota za človeka. Ko bi ljudje govoriti ne znali, kako žalostno, kako pusto bi bilo na svetu! Ko bi vsi en sam jezik govorili, kako enolično, kako dolgočasno bi bilo!
Vsak jezik se posebno po svoji gibčnosti odlikuje, ktera njegove spremembe in različnosti uzročuje. Ker se vedno po mislili in govornih organih človeka ravna, se spreminja kakor se ti spreminjajo. Tedaj uzročuje različnost jezika vse, kar uzročuje različnost mišljenja in govornih organov. To nam pričujejo v velikem spremembe jezika, iz kterega so različni europejski jeziki nastali, v malem pa različna narečja posameznih narodov. Spremembe se godijo v malem po tistih tipljivih ko v velikem. Kazličnost mišljenja in govornih organov uzročuje: 1. Narava po svojem različnem podnebji in drugih upljivih; 2. krajevno razmerje mnogoverstne baže; :’>. duševni razvoj posameznih ljudi kakor celih narodov.
Ker se ta različnost drugače 110 razodeva, ko po jeziku, jo imenujemo jezikovno različnost. Da ima narava volile upljiv na različnost ljudi in njihovega jezika, ne pričujejo samo različni narodi, ki v raznih delih sveta prebivajo, temveč tudi različnost ljudi in jezika tistega naroda v raznih krajih. Zrak ima posebno
1*
velik tipljiv na to različnost. Ljudje v čistem in hladnem zraku se ne razločujejo samo po terdnem in krepkem životu od prebivalcev toplejih krajev, temveč tudi po jeziku. Veči ko so krogi enakega zraka, širje se razlega enak život in enak jezik, za kolikor ga drugi upljivi no razločujejo.
Krajevno razmerje uzročuje mnoge jezične različnosti, ktere se le splošno omenijo, ker jih je težko alj celo nemogoče na drobno presojati. Kdor meje svojega domačega kraja prekorači in pazljivo posluša, kako se drugod govori, hitro zapazi, da se vsaj nekoliko drugače govori, ko doma. To se v vsakem drugem kraji ponavlja. Dalje ko pride, veči razloček najde. Uzrok te različnosti je navadno različno delo, s kterim se ljudstvo peča. Tu se pečajo s poljedelstvom, tam s kupčijo, tu z živinorejo, tam z rudarstvom itd. Kakor se razločuje delo in orodje, tako se razločujejo besede, ktere ljudstvo za to rabi. Odtod pride, da jo v jednem kraji mnogo besedi znanih in navadnih, kterih v drugem ne poznajo. Za kolikor so razločne besede, vsaj za toliko je razločna izreka.
Zraven se pridružijo še večkrat kake druge krajevne navade, včasi tudi razvade, ktere jezik bolj pačijo, ko kinčijo.
Po duševnem razvoji nastanejo nar hitreje jezične različnosti. Narod, kterega duh se oklepa vsakdanjih reči, ohrani svoj jezik nespremenljiv, za kolikor ga upljiv narave alj kaka druga potreba ne spreminja; kterega duh se pa nad vsakdanje povzdigne, je sam svojega jozika gospodar ter ga spreminja in gladi, dokler svoje popolnosti ne doseže.
Ker se jezikovne različnosti, ktere po splošni ljudski omiki alj po upljivu posameznih izobraženih ljudi nastanejo, večkrat teško ločijo, se bo na nje le toliko ozirati smelo, kolikor splošni ljudski jezik pripušča.
Da se vidi, za koliko vse to na različnost v slovenskem ljudskem jeziku upljivi, je treba iti med ljudstvo in ga pazljivo poslušati, kako v raznih krajih govori. Ker bi pa pretežavno bilo, se v vsakem kraji muditi, bo v obče zadostovalo, če se pozve, kako se v nar bolj nasprotnih krajih govori. Nar bolj nasprotne ste si na Slovenskem zahodnja in vshodnja stran. Ta so odlikuje po milem zraku in niških gričih, ki se z rodovitnimi lodinami parijo, una po bistrem zraku in visokih gorah, med kterimi se
peščene ravnine in doline razprostirajo. Če se primerja jezik po celem svojem	vtisu z melodijo,	se	razločuje	zahodnja stran
od	vshoduje ko	dur od moli. Na	uni	se govori	krepko-osko, na
tej mehko-široko. Drugi kraji se bližajo s svojimi različnostimi po svoji legi tej alj uni strani.
Da se različnosti slovenskega ljudskega jezika tudi v svojih spremembah pokažejo, se je treba v preteklost ozirati. Zato se bo primerjala: 1. Različnost v pisavi; 2. različnost v govoru.
Različnosti v pisavi.
Pismenih	sporočil, po kterih	bi	jezikovne	različnosti pri-
merjali, nam iz nar starejših časov do zdaj še pomanjkuje. Kar nam iz poznejih časov brižinski odlomki ponujajo, se pri tej priložnosti ne more dosti porabiti, ker se ne ve pri pomanjkanji enakoverstnih sporočil, za koliko se na tadanji ljudski jezik naslanjajo. Še le v noveji dobi so nastala pismena sporočila, po kterih zamoremo nektere različnosti v ljudskem govoru opazovati.
Primož Trubar je začel prvi v tej dobi v slovenskem jeziku pisati. Njemu so sledili v drugih krajih drugi. V obče pišejo pervi pisatelji, dokler se pravila za pisavo ne vstanovijo, kolikor mogoče tako, kakor govori ljudstvo, med kterim živijo in za kterega pišejo. Tedaj se ravna perva pisava nar bolj po ljudskem govoru in razodeva nar bolj njegove različnosti.
Trubar dolgo ni vedel, kako	bi	slovenske	knjige pisal, da
bi nar bolj primerno bilo. Perve dve je pisal z nemško abecedo, še le pri tretji je začel z latinico pisati. V predgovoru te knjige pravi: „Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu in zastopnu pisati, de bi preveliko puhštabov ali konsouantov k ani silabi ne jemali.“
Kakor Trubarju, se je godilo poznejim pisateljem, kteri so si prizadevali, po ljudskem jeziku pisati. Popovič jo do živega čutil, da je v ljudskem jeziku več glasov, kakor se jih je v pisavi rabilo, zato si je prizadeval, vsak glas po posebnem znamenji tudi v pisavi ohraniti. Njegove želje se niso vresničile, ker so jim po ptujem kopitu vmerjona pravila na poti bila. Enako se je godilo Metelko-tu, kteri je po prizadevanji, nektere ljudske glasove
po posebnih znamenjih v pisavi in slovnici posnemati, toliko hrupa zbudil, da so ga prevpili in njegovo blago prizadetje zadušili.
Tudi Ravnikarja je skerbelo, kako bi s svojo pisavo raznim krajem vstregel, ker je vedel, da se povsod drugače govori. Zato pravi v predgovoru svoje knjige: „Če v kakšino besedo v teh bukvah zadenete, de je precej ne vumeste, nikar berž ne recite, de je izmišlena, poprašajte koga drugiga. Kranjske so vse, in tu ali tam po Krajnskim doma. Pač redka ktira je nova, pa lolika vumeti. Ves krajnski jezik bi mi obožali, ako bi nobena beseda v bukve ne smela, če le v kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Gorenskim, druge po Dolenskim ali po Notranjskim v navadi. Zakaj bi mogla le gorenska, dolenska ali notrajnska obvelati? Nismo vsi Krajnci?“
Enako se je oziral Vodnik na ljudski govor raznih krajev, kakor pričujejo njegove opaske o različnem izgovarjanji in nagla-ševauji. On pravi: „Velik del naših Slovencov izrekuje: vučijo, lovijo, dobijo; drugi: vučč, love, dobč; eni pravijo : rečejo, ženejo, začnejo ; drugi: rektf, žen<5, začno; eni: plesala, plesati, letala, lčtati; drugi: plesdla, plesati, let&la, letati.“
Še druge pisatelje bi leliko omenili, kteri so težave v pisavi slovenskega ljudskega jezika in njegove različnosti poznali in omenjali, če bi jih njihova pisava zadosti 110 razodevala.
V	pisavi raznih pisateljev se razločujejo le posamezni glasovi in izreki, naglas pa ne, ker ga niso zaznamenjevali. Kolikor bolj se pisatelji po času in krajih razločujejo, toliko voči je razloček
*	v njihovi pisavi.
Pervi pisatelji noveje dobe so bili na Kranjskem : Trubar, Krel, Dalmatin in Bohorič. Pozneje so jim sledili: Kren, Pater Hipolit, Paglavec, Pohlin, Japelj, Kumerdoj, Vodnik, Metelko in drugi; na Štajarskem: Šmigoc, Volkmer, Danjko; na Koroškem: Gutsman, Jarnik ; na Goriškem : Alazija, Stanič; na Ogerskem : Kuzmič. Razun teh je v raznih krajih še dosti drugih, kteri so se pa v pisavi bolj priučenih pravil, kakor ljudskega govora deržali. Tudi izmed imenovanih zadostuje, le one primerjati, kteri so ljudske glasove nar bolj posnemali, čeravno se tajiti ne da, da so si vsi več alj manj prizadevali, po stalnih pravilih pisati, kakor so jih v ptu.jih jezikih alj pa pri prejšnih pisateljih nahajali.
Ker se posamezni izreki alj stavki v svoji zvezi pri večini naših pisateljev ravnajo po jezikih, iz kterih so prestavljali alj v kterih so bolj izurjeni bili, nimajo tolike važnosti, da bi jih izrekom domačega jezika primerjali, zadostuje, posamezne glasove primerjati.
a. Različnosti v samoglasnikih
se sledeče nahajajo:
u se zmenjuje z o. Trubar: gospud, Bugi, zapuvid, skuzi, talcu, muj, tuj, tudi duj, suj, pujdi, inu, na puli, v tu nebesku kralevstvu in v tu nebeško kralevstvu; Krel: Bogu, to naše pismo, bulje, inu, okuli, sturi, skuzi, taku, gospod, prnti, svojga; Dalmatin: svoj, zdelu, povedanu, na puli, zgudilu, zuper, vidilo, bilu, tvojga sinu, mojiga sinu, okuli, sinuvi, pojdem, blagu, gospud, zapuvid, ubuštvu, sturil, per otrucih; Kren: pul, zupet, aku, inu, ravnu; Japelj in Kumerdej: tvoje celu telu bilu verženu, inu, tvojga, veliku, zapoved, sturili, taku, aku, zgodilu, okuli, stu; Gutsman: tako, svoje, kolikor, toliko; Šmigoc: delo, tak, ino, na poli, pervo delo, zgodilo; Volkmer: no, moj, skoz, njeno delo.
Iz tega se vidi, da so pisatelji na Kranjskem po večini, čeravno ne dosledno, v srednjem spolu in drugod u stavili, kjer se je na Štajarskem in Koroškem o pisalo. Kuzmič piše dosledno ü namesti «t, le kjer se krepko izgovarja, ga pusti, p. trupajte, trupajočemi se odpre.
o	se zmenuje z a. Trubar: oli, nom, vom, prov, koker, delocev; Krel: ali, kakor; Gutsman: kaker. a z e. Trubar, Krel, Dalmatin, Kren, Japelj: vlekal, rekal, našal, prišal; Ravnikar: najdel, mogel, e z cj, z i in z o. Trubar: imejti, vejditi, jejsti, jejle, dejl, povejm, voj; Krel: imeti, vem; Dalmatin, Vodnik: lejt; Kren: zlejkli, mejstu; Japelj : vejdel, vlejče, vejsty, svejt, mejnili, zbejžati, lejpu; Trubar: kir, tiga, h timu, sidil, sideli, sidi, liči, risničnu, risničin, uepopelnom, popolnoma; Krel: kir, popolnama ; Kren: človik ; Gutsman, Ravnikar: lohko; Šmigoc : kera; Volkmer: kel'ko, toboj. Namesti u v dativu jednine pišejo Šmigoc, Volkmer in Kuzmič i: k deli, k plugi, k domi, k njemi. Trubar piše izjemno: per Bugi; drugače ima on in drugi pisatelji na Kranjskem u. Za ni imajo nej Trubar, Krel, Dalm., Kren, Šmigoc; Japelj ima ny. Volkmer, Kuzmič imata ma namesti ima. Volkmer no; Šmigoc ino; Kuzmič i namesti kranjskega inu.
b. Različnosti v soglasnikih.
I in n se omehčujeta, pa tudi ne. Trubar: lubi, vole, ludje, zgublen, krala, črevle, svine, preganani, ohranen, nemu, nim, nih, uega, pusledni; Krel: ljudeh, ludi, v ljudi, ludem, krtiljevac, opravljati, izvoleni; Dalmatin: njegovi, njih, njim, spravla, zgublenu, lubil, krajloval, sajna; Kren: njemu, ojla; Gutsman: ludi, spravla, kropliva, dobre vole mošne kole; .Japelj: sklenonu, perpravlen, razkoplene, lubite, posledni, zavolo; Kuzmič: ujemi, perjatel, vu posteli; Šmigoc: opravlat, opravljajo, svinje, n se zmenjuje z m. Trubar: anpak; Gutsman: ampak. Trubar ima hočo namesti hočem. Gutsman omehčuje tudi r: obrjest, rježe in celo sjest in vjem, kar izvira od različne izreke e = ie.
I na konci pri glagolskih oblikah uadomestuje pri Kuzmiči o, p. prišao, našao, prijao. V sredi pred soglasnikom se s pred-stoječim o združuje. Dalm., Japelj, Volkmer: sonce; Volkmer: dugo let.
b se s p zmenjuje. Trubar: prez vse martre; Krel: prez tadla; Vodnik: prezglasen in brezglasen; Gutsman: brez doline. v se včasi besedam, ktere se z u začnejo, predstavlja. Dalmatin: usta, v ustnah, vuče, navuk: Vodnik: vusta, vuk, vum, vučiti; Ravnikar: vumeste, z zavupnim sercam, vupati, navuke; vže imajo Trub., Dalm., Japelj.
d se pri predlogu med v j spreminja. Krel: mej s in f; Dalm.: mej tem; Kren: mej razbojnike.
Od goltnikov h, </, k se sledeče nahaja: h in <j se včasi izpuščata. Trubar: liočo, hočeš, lahku; Dalm.: hotel; Kren: hočem; Krel: otel, oče, laku, lih, v glihi; Ravnikar: drujih Slovencov. k se s t ne združuje v oziravnem zaimeni. Drugi pisatelji imajo Idr alj lcateri, Šmigoc pa lceri.
j nektere besede, ktero se s samoglasnikom začnejo alj končajo, pričenja alj pa končuje. Trubar: jegla; Japelj: jiti; Šmigoc: jilouica; Volkmer: s toplotoj; Šmigoc: s svojoj družiuoj, z odkoj, z repoj, mokoj; Krel pa: z gnado, z ljubezanjo.
Predlog pri se piše pri nekterih pisateljih per. Trubar: per ludeh, pertisne, perbliža, perjateli, pa prišal; Vodnik : per vodi, perlogi, perlagamo; Metelko: p’r ribah; Ravnikar: per, perza-
deval, perleti, pa prijatel; Kuzmič: prijatel, prišao; Šmigoc pripravi, pripravljajo, pri pervi kopi; Volkmer: prijatnik.
Okrajšane oblike v sedanjem določniku za tretjo osebo množine se nahajajo pri kranjskih pisateljih v glagolih, kteri se na Štajarskem z naglasom na predzadnjem zlogu na ijo alj na ejo končajo, p. govore, zeleni, deržč, žele, povedtf.
Toliko o posameznih razlikah, ktere bi se še lehko podaljšale in po mnogih drugih izgledih razjasnjevale, če bi omenjene že ne pričale dosti, da se slovenski pisatelji vsaj nekoliko razločujejo. Da se razloček po celem vtisu bolj spozna, naj se primerjajo kratki odlomki njihovih spisov.
Trubar piše v evangelji sv. Matevža, kterega je 1. 1555. na svitlo dal, takole: Jezus pak pravi k nim: Risničnu vam povejm, de vi, lcir ste za meno hodili, v le tim drugim rojstvu, kadar ta sin tiga človeka bode sidil v tim stoli nega gospostva, bote vi tudi sideli na tih dvanajst stolov, inu bote sodili te dvanajst žlahte Izraelske. Inu en vsaki, kir zapusti hiše oli brate oli sestre oli očeta oli mater oli ženo oli otroke oli nive zavolo mujga imena, ta isti bode za vsaku samo stukrat prijel, inu erbal ta večni leben. Anpak nih dosti, kir so ti pervi, bodo ti pusledui, inu ti pusledni bodo ti pervi.“
Eavno to sta prestavila 1. 1800 Japelj in Kumerdej s svojimi pomagači takole: „Jezus pak je rgkal k’njim: Kesničnu vam povgm, de vy, kateri ste za mano šli, v’ prerojenji, kadar bö Syn tiga človgka sedel na sgdeži svojga veličanstva bote tudi vy sedgli na dvanajst sgdežih, inu sodili tg dvanajst izraelske roddve. Inu slgjdni, kateri b<5 zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali nyve zavölo mojga imgna, td, bd samostu prejgl, inu vgčnu živlenje posgdel. Njih veliku pak, katgri so ti pervi, bodo ti posledui, inu ti posledni ti pervi.“
Kuzmič piše: „Či što med vami ma prijatela, i ide k njemi
0 po noči, i erče njemi: Prijatel, posedi mi tri lebe krüha, ar je prijatel moj prišao z poti k meni, i nemam ka pred njega djati.
1 on z notra odgovoreči erče: Ne zagliišaj mi, že so dveri zaperte, in deca moja je z menom vu posteli, nemrem gori stanoti i dati ti.“ Japelj in Kumerdej pa: „Kdo iz vas b<5 prijatela imel, inu bo k njemu ob polnoči šal, inu njemu rgkal: Priatel, posödi meni try hlgbe; zakaj moj priatel je prišal k’ meni iz cgste, inu nimam
nič, kar bi njemu naprgj položil. Inu oni bi od znotraj odgovoril, inu djal: No delaj meni nepokoj, duri so vže zaperte, inu moji otroci so z’ mano v’ hrami, no morem vstati, inu tebi dati.“
Šrnigoc: Svinjar pase svinje z prascmi, v poletji po ledinah in po takih krajih, v kerih svinje rovati smejo, kajti one rade rovajo iuo korenje išojo ; v jesen se pa svinje v žir gonijo, to je, v hrastje irio v bukovje, tu si ono žalod in bukevco zbirajo, kero njim jako hasni, ino so v kratkem zlo debele.
Bolj pa ko mutaste eerke v pisavi, kterili vsaka le jeden poseben glas zaznamenjuje, razodeva živi jezik naroda svojo lepoto, gibčnost in različnost. Tukaj nam se kaže, kar so učeni pre-računili, da zamore človek 2400 različnih glasov izgovoriti, ktere uho še razločuje. To se godi po čudopolni napravi naših govornih organov.
Ker nam do sedaj za razne glasove posebnih znamenj še pomanjkuje, bo treba kolikor se bo dalo njihovo različnost po znanih znamenjih razjasnjevati.
Med glasovi imajo v ljudskem govoru samoglasniki nar večo različnost. Kakor se spreminjajo v godbi glasovi od nižih do viših, tako tudi v govoru samoglasniki. Nar niži glas je u, za njim prihajajo o, a, e in i. Posamezni glasovi so spet sami na sebi niži alj viši, širji alj krajši. To gibčno prehajanje uzročuje, da se mnogokrat glas določiti ne more, jo li a, o, u alj ao, au, ou alj	e,	i alj ei,	ie alj kaka druga združitev teh glasov.
Ker ima	vsaka beseda	svoj naglas, se bo tudi	ta zazna-
menjeval kolikor bo treba, da se njegov upljiv na glasovno spremembo spozna.
a.	Izreka samoglasnikov.
u se zmenjuje s kratkim n, z mehkim ü in z zamolklim ü (’).
u se nar	čistejši sliši v	jedrozložnicah z ojstrim	naglasom
in	v	onih večzložnicah, ktere	w naglašujejo, v zahodnjih krajih
Štajarskoga in Kranjskega, p. ključ, uk, um, klobuk, usta, suša, süknja, siižnost, trud, truden, ožuliti, oguliti, napuh, neumen. Kakor hitro pa naglas prehaja iz u na kak drugi zlog alj če se jedrozložnice brez ojstrega naglasa izgovarjajo, se u v zahodnjih krajih Kranjskega in po južnem Koroškem zamolklo izrekuje, na vshodnjem Štajarskem pa ostane kratki brezglasen ü, p. na Staj.
kruh, küp, sušiti, pustiti; na Kr. in Kor. kr'h, k’p, s’šit\ p’stet’. če je pa naglas različen, se tudi a različno izgovarja, p. na zah. Štaj. kupiti, kuriti, suvati; na Kr. k’pit’, k’rit’, s'vät’.
Na vshodnjem Štajerskem se m le takrat sliši, če ima krepek naglas, p. Md, oguliti, küzla; drugače ga nadomestuje raehki ü alj pa kratki u, p. siih, sflša, siišiti, krüh, krüha, mttha, glüh, kljüö, klabük, biiča, kupiti, kuriti, kürüza, küha, kühati, püstiti, pusti, velevnik pa püsti, siiši, vüci.
Mehki ü se govori po spodnjem Kranjskem, vshodnjem Štajarskem do nemške in na Ogerskem do ogerske narodnosti. Izrekujo se mehko ko gorski v, ne pa tako terdo ko nemški ü.
Kratki u se na vshodu skoraj ravno tako izgovarja, ko na zahodu zamolkli a (’), samo nekoliko bolj zateglo. Kdor pazljivo posluša Štajarca za Sotloj in Gorenca, kako izgovarjata u v pustiti, sušiti, ker obe besedi enako naglašujeta, zapazi lehko majhen razloček.
o	se zmenjuje z a, w, ati, ou.
Za Dravoj proti koroški meji: ače, dabr’, atrak, naga, akno, prašnja, ka; za Sotloj: viiče, döbrü, vutriik, niiga, vükuü, priišnja, ku ; na zahodnjem Štaj. in Kr.: 0če, döbr’, ötrok, nöga, prösnja, ko. Na spodnjem Kranjskem se izrekuje o kakor ü, p. Bug, küst, gospüd, lastnüst, mesü, tolii, senü, drevü, slovü, okli, svüra, küs, büha, vuk, büs, pobuljšati; na vshodnjem Štaj. za Sotloj kakor aii, p. Baug, kaust, gospaüd, lastnaüst, mesaü, telaü, senaii, drevaii, sluvaü, vükaü, svaüra, kaüs (komu k«5s biti alj pa ptica kös), baüha, vaük, baüs, pübaüljSati; na zahodu: Bög, köst, gospöd, lastntfst, mes6, telö, seni5; na Gorenskem s’nö, drevö, slovö, okö, söra, tudi svöra, kös, b6ha, vök, b6s, poboljšati.
Na vshodu se sliši čist o v besedah: kos (kös krüha), rob,
♦	zob, goba, gobec, godlja, gulöb, hlod, liösta, k0ča, kočar; roka, loka pa spremeni s povišenim glasom o v ou: na roükah, loükah, Ivoiik; v zahodu se pravi: na vokali, lokAh.
Na vshodu se v ljudskih pesmih o ne razločuje toliko ko v navadnem govoru, p.:
Prebogi je paverslci stan,
Cel’ keden ua raboti sum,
Stibro plačujem, klale’ odrajtujem,
V	soboto pa v kajho zagnan.
a se izrekuje široko in osko, niško in visoko in se v končnem zlogu večkrat z e zmonjuje, p. na zahodu: krej, zdej, česer; na vshodu: kraj, zdaj, česar, pa tudi zdej.
e se izrekuje široko in kratko alj se pa zamolkne. Izgovarja se povsod bolj široko alj osko v bosedah: lice, polje, pihnem, pišem, letati, žvergoleti, obledeti, led, smet, svet, ime, ožčti, napöti, ocičti itd. Zamolkne se e v besedah: lon’c, zvon’c, ucen’c, goren’c, studen’c in drugih na ec. Mnogokrat so združuje z i, tako da se ne sliši več čisti e, temveč ei alj pa ie. Na vshodu: bleid, leip, leitu, veist, greih, meih, smeih, sveit, süseiska, peiti, sedeiti, alj pa žiena, miekla, miedved, sviet, mieja, mieklen itd., kar se na zahodu ne izgovarja različno.
i	se z naglasom nar čistejše izrekuje, p. miza, hiša, klina, piti, liti, biti, šiba, šilo, motovilo, krilo. Na Gorenskem se i na konci zamolkne, pa tudi v sredi se nekako drugače izgovarja, čeravno se n a glasuje, p. p’stfet/, nar’det’, pet’, pisdt’, b’ alj be, namesti: pustiti, narediti, piti, pisati, bi.
i	se združuje razun e tudi z a, o, u. Na vshodu: pai, paiba, paibi, vocat. pai alj paj, kakor v gerškem iral; na zahodu: pi(j), pib, ptfb, poMr, alj bolj po nemškem pub, naidem, praidem alj prejdem, iaskati (jaskati), iokati (jokati), oister (ojster), boi (boj), loi (loj, gerški Itn, U — loinu), iuskati (juskati), fui (pfuj) itd.
i	se v družbi samoglasnikov, če jih ne zamore celo spremeniti, mehko izgovarja ko j.
b.	Različnosti v soglasnikih.
Med soglasniki ima l nar večo različnost v slovenskem ljudskem jeziku. Njegova izreka zvlasti na konci je posebno zanimiva. Na zahodu se govori: stürü, p’räü, vbü, mvatü, küpü, stopü, rekil, tekü, govörü; za ženski spol: stüriva, p’ršva, vbiva, mvatva, • k'piva, stopiva, rekva, tekva, govoriva; za Sotloj: stürü, prüSü, vbiu, mlatü, küpü, stopü. rekü, tekü, güvaürü; za ženski spol: stürila, prilšla, vbijla, mlätila, küpila, stöpila, riekla, tielcla, güvürila; v slovenskih govoricah in okolici: storil, prišel, vbil, mlatil, küpil, stopil, r«5kel, tčkel, govöril; unkraj Ptuja in na Ogerskem: stdro, prišao, vbio, ml&to, küpo, stöpo, ržkao; na Oger-skem erkao, tökao, govöro; za ženski spol: sttfrila, prišla, vbila, mlatila, küpila, stopila itd.
Po tem se čisti l nar lepše v slovenskih goricah in okolici sliši, po vsili drugih krajih se na konci celo spremeni s predsto-ječim samoglasnikom in še le pred samoglasnikom se zopet prikaže razun na Gorenskem, kjer preliajo pred a, o, u v v pri glagolih kakor v drugih besedah, p. vuč, vučava, bvo, šva; nasproti pa v v l, kakor bukle, v cerkli.
V	jednozložnicali in v dvozložuicah z naglasom na končnem zlogu se v preteklem deležniku v nekterih krajih na Štaj. I izgovarja ko v alj f, p. jčv, piv, biv, smev, š&v, püsti'v, d&v alj tudi daü, gnaü, šau.
Pred soglasnikom s predstoječim o se izgovarja l ko au, u alj o. Za Sotloj: daiig, vaük, baüha; na spodnjem Kr. dug, viik, biiha; na zahodu: dtfg, vök, böha, namesti: dolg, volle, bolha.
Razun tega se l kakor n na vshodu omehčuje, na zahodu pa ne. Gorenec pravi: živlene, vupajue, preganane, preganati, terplena; na vshodu pa: življenje, vftjpanje, preganjanje, preganjati, terplenja.
Na Kor. se tudi v govoru r omehčuje pred e = te, kako se je že omenilo pri pisavi.
v se besedam, ktere se z ti alj o začnejo, rad predstavlja. Za Sotloj: viik, viijm, viijpati, vüknu, völiii, vüjskati, viiste, vučiti, viijgenj, vogolj, nävüke; v zahodnjih krajih: vuk, vüm, vüpati itd., pa tudi: uk, um, upiiti itd. Predlog brez se na večih krajih izgovarja prez.
Med goltniki g, h, Ä* je ta razloček, da se v zahodnjih krajih h tam sliši, kjer se na vshodu g izgovarja. Na Kor. in po gorah na Goronskem : liöra, hldva, holob, hovorim, Boh; na vshodu: gtfra, gUva itd.
Na vshodu se sliši: daü, gdäj, pa tudi kiedaj, keri; na zahodu: do, kdo, kdaj, kedaj alj kdoj, kedej, kteri, tedaj bolj terdi soglasniki ko na vshodu. Dalje goltnika g in k na vshodu pred oskim i rada v sorodne sikavce' spreminjata, p. na roci, na nozi, kar se tudi v zahodu večkrat sliši. Na Kor. se g in h mehko izrek ujeta.
Od zobnikov t in d se ne nahaja druga različnost, kakor ta, da d na konci stari ljudje na zahodu izgovarjajo ko s, drugače se pa le zobnik pred zobnikom v s spreminja. Pred t se na vshodu c sliši pri glagolih z deblom na Jc, g. p. tečti, rečti, sečti, stričti, prisečti; na zahodu, pa samo c, teči itd.
Toliko o različni izreki posameznih besedi. Zdaj še pa primerjajmo kratko pravljico o volku in lesici, kakor bi jo v raznih krajih ljudstvo pripovedovalo, da se po celem vtisu različnost spozna. Po sedanji umetni pisavi bi se pravilno takole glasila:
Volk in lesica.
Lesica volka sreča, se prestraši in ga prosi, da bi ji zavoljo njene starosti prizanesel. Pustim te, ji reče volk, če mi hitro tri resnice poveš. To so, mu odgovori lesica, moje tri resnične želje: da bi te jez nikol več ne vidila, da bi se ti skoraj stegnil in da bi se mi nikol več taka ne prigodila ko zdaj.
A
Za Sotloj na Štaj. bi se blizo takole pripovedovala:
Vauk nü lesica.
Lesica vauka sreča, se prestraši nu ga pratisi, de b’ ji za-vatiljič j'iene star usti prezančsu. Pustim te, ji rieče vaük, če mi hütrü tri resnice piivejš. Tati sti, mü üdgüvüri lesica, miije tri resnične žielje: de b’ jiez tiebe nikül vieč ne vidala, de b’ se ti sktir’ stegnu nü de b’ se mi nikül’ vieč taka ne prigüdila kil zdej.
Na zahodu bi se tako pripovedovala:
Vok ’n’ 1’sica.
I/sfca vöka sreča, se prestraši V ga prtfs’, de b’ ji zavol’ nene starost’ pVzančsu. P’stim te, ji reče vök, če m’ tri resnice poveš. To so, mo odgovor’ 1’sica, moje tri resnične žele: de b’ jez tebe nikol več ne vid’va, de b’ se ti slcor’ stčgmi, do b’ se m’ nikol več taka ne p’rgodfva ko zdej.
Na Breznici se govori okoli takole:
Vok ’n ’lsica.
’lsica vokii sreča, se vstraš’ ’n ga pros’, da b’ j’ zavol j njeno starost’ p’rzanesu. P’stim te, j’ reče vok, če m’ tri ’rsnice poveš. To so, mo odgovori ’lsica, moje tri 'rsnično želje: da b’ jest tebe n’kol’ več ne vid’va, da b’ se ti skor’ stegnu, da b’ se m’ n’kol’ več taka ne p’rgodiva, kok’r zdej.
Kar se naglaševanja tiče, velja v obče, da se na vshodu koreninski samoglasnik, na zahodu pa predzadnji alj zadnji zlog nagla-šuje, za kolikor posamezne oblike kake spremembe ne uzročujejo. Na vshodu: veiste, jefjo, voljo, dajo, pisati, plesati, plezati, ogibati, šivati, vmivati; na zahodu: v’ste, j'estö, v’d6, cladö, pisät’, plesät’, plezät’, ogibat, šivat’, vmivat’. V velevniku se pri jednozložnicah naglas tudi na zahodu nazaj pomakne, v večzložnicah pa ostane, p. včdi, jejte, ddjte, pa ogibäjte, šivajte, vmiväjte.
Da ima naglas velik upljiv na spremembo samoglasnikov, se iz sledečih besedi, lctere v raznih oblikah razne zloge naglašujejo, lehkcr vidi. Na vshodu: Baug, Buga, Bügaü, pri Baiigi alj pa pri Bügü, düh, dühä, stiša, süSiti, jiečmen, ječmena, drevaii, drevesa, vatik, vulcjč, baüha, baülie alj luihč, klien, klina, mieklen, meklčna, röka, rük<5; na zahodu: Bčg, Boga, pri Bogii alj Bogu, duh, d’hä, suša, s’šit’, vök, volcjč, böha, bohč, kl’n, klina, m6kl’n, meklčna, roka, roke.
Kar se oblik tiče, se rabi na vshodu za ablativ jednine v ženskem spolu oj, v dativu in lokalu (mestniku) jednine za oskimi soglasniki i, na zahodu se pa rabita za dotične oblike o in u.
Okrajšane oblike za tretjo osebo množine se rabijo na Ogerskem in na zahodu s tem razločkom, da se na zahodu v pervotnih oblikah končni samoglasnik, pri poznejih pa kakor na Ogerskem sploh predzadnji zlog naglašuje. Mod prostim ljudstvom na vshod-njem Štaj. okrajšane oblike niso navadne, p. na zahodu: govorö, zelene, pojtf, gredo, reko in celo: pojejo, govorčjo, rečejo; na Štaj.: govorijo, zelenijo, prtjejo, grejo, rečejo: na Ogerskem: pčjo, prido itd.
Iz vsega, kar se jo do zdaj omenilo, se vidi, da še v slovenskem ljudskem govoru več glasov nahajamo, kakor smo jih v pisavi rabiti vajeni. Ne nahajamo samo čiste glasove i, n, c, a, o, u, temveč tudi njihovo sostavo alj združitev jednega z drugim, i se z vsakim združuje in nareja ž njim alj dvoglas alj se pa v j oslab-ljuje alj vsaj v pisavi tako zaznamenjuje. Kakor z i, tako se združujejo tudi med sebo glasovi ter narejajo s tem nove glasove, ktori so prejšnim več alj manj v izreki podobni.
V	soglasnikih pa ne nahajamo tolikega razločka v ljudskem govoru. K večerim se da to omeniti, da se v jednem kraji mebki soglasniki izrekujejo tam, kjer se v drugem srednji alj terdi tiste verste nahajajo. Sploh nam pa slovenski ljudski jezik pričuje, da
so samoglasniki njegovi nar bolj gibčni in tedaj tudi nar bolj spremenljivi deli, soglasniki pa bolj stalni in manj spremenljivi.
Toliko v dalje premišljevanje in opazovanje domačega ljudskega jezika jezikoslovcem in drugim rodoljubom, da po skerbnem preiskavanji njegove zaklade pozabljivosti otemajo in ž njimi naš pismeni jezik bogatijo. Kajti mnogo besedi in mnogo lepih oblik bi se pozabilo, če bi se ne zaznamenjevale in naslednikom ne izro-čevale. Šaljivost, po ktori se v jednem kraji zasmehuje, kar je v drugem navadno in domače, ne sme pametne ljudi od marljivega nabiranja jezikovnih zakladov odvračati. Pa ne samo jezik raznih krajev, tudi noša, šega, navade, pravljice, pesmi in vse, kar je spomina vredno, naj bi se spominu marljivo ohranjevalo, da dobijo naši nasledniki gradivo za svoje izobraževanje na domači podlagi. Bolj ko se omika med ljudstvom širi, bolj se pozablja staro, in toliko večo dolžnost imamo nabirati to, kar bi se nekdaj z velikim trudom iskati moralo. Kakor se godi nam z zgodovino naših davnih prednikov, tako bi se godilo v jeziku in drugih rečeh našim naslednikom, če bi jih z majhnim trudom ne podpirali.
V	KRANJI, G. julija 1872.
Mih. Žolgar.
Šolska sporočila.
1.
rčiteljstvo in ra/.<telite\ predmetov.
Krob Lavrencij, ravnatelj, učil je latinščino in nemščino v 11. razredu, 12 ur na teden.
Žolgar Mihael. profesor in c. kr. okrajni šolski nadzornik, razrednik I. razreda, učil je latinščino in nemščino v I. in grščino v 111. razredu, 17 ur na teden.
/jii|»sui Tomaž, profesor in katehet, učil je veroznanstvo in slovenščino v vseh štirih in obligat.no risanje v 1. in II. razredu, 22 ur na teden.
Vodušek Matevž, gimnazijski učitelj, razrednik IV. razreda, učil je latinščino v 111. in IV., grščino in nemščino v IV. razredu, 19 ur na teden.
Krnšnn Franc, gimnazijski učitelj, prvega polletja zavoljo bolezni oproščen, v drugem polletji razrednik III. razreda, učil je matematiko v III. in IV. in prirodopis v II. razredu, 9 ur na teden.
Pirker Henrik, gimnazijski učitelj, razrednik II. razreda, učil je prvega polletja zemljepis in zgodovino v vseh štirih, nemščino v III. in matematiko v I. razredu, 20 ur na teden; druzoga polletja zemljepis in zgodovino v vseh štirih in nemščino v III. razredu, 17 ur na teden.
Vodeb Jakop, namestili gimnazijski učitelj, učil je prvega polletja matematiko v II. III. in IV., prirodopis v I., II. in III. in prirodoslovje v IV. razredu, in je bil razrednik III. razreda, 20 ur na teden: druzoga polletja je učil matematiko v 1. in II., prirodopis v I. in prirodoslovje v III. in IV. razredu, 14 ur na teden.
Risanje kot neobligatni predmet je učil 2 uri na teden profesor Tonin/, Zupan.
Lepopisje je učil prvega polletja 8 ure in druzega polletja 2 uri na teden Mihael k us ter, učitelj kranjske glavne Sole.
Petje jo učil 2 uri na teden B*etor Cebili, učitelj tukajšnje glavne šole.
II.
Pregled učencev.
	Učencev je		I Ostalo jih jo do konca dolskega lota		Šolnine jih je bilo					Izmed teh je bilo			
Raz- red	če tiru skegi	Solle ta			popolnoma oproščenih		na pol oproščenih						
								bo plačevali		> 3 'S d ■a> 04 3	o	> V	
	očit- nih 1	pri- vat- nih	očit- j nih ! 1 1	pri- vat- nih	1. pol- letja	2. pol- letja	l. i 2. pol- pol-	1. pol- letja	2. pol- icija		a o *-* a M	a v	3 a z
1. n.	„ 17		28 15	—	15	16 1-1	ij	30 •)	<; i	3 4	‘28 15	a« 14	1
m.	17	—	lij	—	12	11	1	r>	4	2	16	16	--
IV.	10	—	10		7	6			i	l	10	9	1
skup	76			—	34	47	7	40	15	10	69	67	2
Šolnina je znašala 1. polletja 320 forintov.
2.	..	’	148
Vseh 10 štipendistov skupaj je prejelo 566 H. 98 kr.
V	podporo učencev kranjsko c. kr. realne gimnazije je slavna ljubljanska hranilnica tudi letos podarila 100 forintov, ki so se po nasvetih učiteljstva v zmisln milosrčnih dariteljev vrednim in potrebnim učencem razdelili.
Gimnazijsko ravnateljstvo se slavnemu društvu ljubljanske hranilnice za ta zdatni dar spodobno zahvaljuje.
lil.
Pomnožite v učnih pripomočkov.
A. Knjižnica.
Nakupilo se je:
Atlas zu Julius Cäsar’s gallischem Kriege, Rüstow. — Ciceronis opera cd. Kayser et Baiter, tom. 10. et 11. — Cicero’s Rede für Sestius, Koch. — Ovidii fasti ed. Merkelius. — Sallustii opera, mit Anmerkungen von Fabri.— Des Cajus Sallustius Crispus Werke, übersetzt und erläutert von Cless. — Taciti opera von Bach, II tomi.— Nägelsbacli, Anmerkungen zur Ilias.— Hero-dotus, mit erklärenden Anmerkungen von Krüger. — Isocratis orationes ed. Benseler, II tomi. Thucydidis do hello Pelopon-nesiaco libri VIII. reo. Böhme, II tomi. — Xenophon’s Anabasis, von Matthiae. — Griechische Grammatik von Koch. — Methodische Grammatik der griechischen Sprache von Westphal, 2 Bände. — Curtius, Grundzüge der griechischen Etymologie. — Grimm, deutsche Grammatik, 2. Band. — Klima, Handbuch zum Unterrichte im deutschen Styl, 3 Theilc. — Oesterreichisclie Geschichte für das Volk, 3 Bände. - Brachelli, statistische Skizze der österreichisch-ungarischen Monarchie.— Ihne, römische Geschichte, II. Band. — Jesenko, občna zgodovina, 1. del. — Richter, Repertorium der Universalgeschichte. — Heimann’s historisch-politische Bibliothek, 48 Hefte. — Imperium romanum, von Kiepert. — Zemljevid. Brnhn’s neues logaritlnnisch-trigonometrisches Handbuch für sieben Decimalen. — Klein, Entwickelungsgeschichte des Kosmos nach dem gegenwärtigen Standpunkte der gesammten Naturwissenschaften. — Die elektrischen Naturkräfte von Carl. — Die vulkanischen Erscheinungen von Pfaflf. — Kosmos von Alexander v. Humboldt in 4 Bänden. — Zeitschrift für österreichische Gymnasien.
Podarili so:
Visoki c. kr. deželni šolski svet: Jahresbericht des k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht für 1871. — Oosterrei-chische botanische Zeitschrift. Jahrgang 1872 (1 iztis). — 11. del etnografičnega in statističnega zapopadka (med njimi Czörnig’s Ethnographie von Oesterreich).
Ravnateljstvo c.kr. zaloge šolskih bukov naDunaji 13 vezkov: Oesterreichische Geschichte für das Volk. — Hauszer, kroatischdeutsches Wörterbuch.
Kranjski deželni odbor v Ljubljani:	Niže inerstvo. t‘o
hrvaškem predelal Tušek.
0.	kr. kmetijska družba kranjska: Nauk o umni živinoreji. Spisal dr. Janez Bleiweis.
S slovenskimi učnimi knjigami so naši mladini prijazno prihiteli na pomoč p. n. gg.: dr. Janez Bleiweis, L. Brgant, M. Celar, J. Dolinar, S. Gabrščik, J. Globočnik, Št. Gnjezda, L. Jeran, J. Kilar, neimenovan iz Tržiča (Monfalcone), A. Pavlič, J. Parapat. A. Pokoren, A. Rogač, J. Sajevic, dr. J. Srnec, M. Vales in B. Vom-bergar. Posebno izdatno nas je pa sl. „Slovenska Matica“ obdarovala. V imenu mladininem se najiskreneja zahvala vsem dobrotnikom izreka.
H. IJ, 'irodoslovna zbirka.
Nakupilo se je :
Danielova baterija iz 12 večih elementov. — Majhena priprava za elektrolizo. — Dva toplomera. — Omara s 4 steklenimi vratmi (za 60 gld.).
C. Prirofh)rixna zbirka.
Nakupilo se je:
Milvus regalis. ■ Tetrao bonasia. Perdix saxatilis. — Grus cinerea. Arpea purpurea. — Tringa sp. Scolopax maior.
Oedicnemus crepitans. — Podiceps auritus. - Anas acuta. -Anas Penelope.
IV.
iliimiii/iijska kronika.
Šolsko leto se je 2. oktobra 1H71 z „Veni sancto Spiritus“ in slovesno sv. mašo pričelo.
Ob počitnicah je zbolel gospod prof. Franc Krašan in je dobil odpust za 1. polletje. Zato so je koj začetkom šolskega leta poklical iz Gradca suplent gospod Jakop Albert Vodeb, ki je pa
o tem času skušinje izdeloval in še le 31. oktobra svojo službo na tukajšnji gimnaziji pričel. Do njegovega prihoda so drugi gospodje profesorji darežljivo namestovali gospod profesor Krašan-a.
Učni jezik na tukajšnji realni gimnaziji se je za šolsko leto 1871/2 vsled ukaza nj. ekscelence gospoda ministra za uk in bogočastje do dato 29. avgusta 1871, št. 994, po razglasu vis.
c.	kr. deželnega šolskega sveta 14. oktobra 1871, št. 1378/dež. š. sv., tako določil, da naj se v I. in II. razredu v slovenskem učnem jeziku podučuje; nemščina naj se v teh dveh razredih mesto dosedanjih treh ur 4 ure na teden uči, in v tem predmetu naj se napreduje tako, da bo mogoče, v III. razredu že šolsko leto 1872/3 v eni ali drugi tvarini v nemškem jeziku podučevati,
Zaukazalo se je tudi, da naj se pri slovenskem podučevanji v 1. in lk razredu učenci nemške terminologije priuče; v III. in IV. razredu pa naj se učencem že šolsko leto 1871/2 povsod slovenska terminologiji} naznanjuje.
15., 1(5. in 17. januarja 1872 je deželni šolski nadzornik srednjih šol na Kranjskem, gospod Janez Šolar, stan tukajšnje realne gimnazije natančno pregledoval.
Začetkom II. polletja 1872 je prof. Franc Krašan zopet začel podučevati; toda, ker po hudi'bolezni vseh navadnih ur prevzemati ni smel, moral se je še za II. polletje suplout Vodeb obdržati.
Šolska mladina je bila med letom petkrat pri spovedi in sv. obhajilu ter vsak dan, razun zimskega časa, pri šolski sv. maši.
\
I in (Mi I k ii c en cev
po abecednem redu.
I.	razrod.
Brce Anton iz Kamne gorice. Cotelj Janez iz Leš.
Debeljak Anton iz Karlovec pri Škofji loki.
Dralka Jožef iz Škofje loke Frtin Ignacij z lireznice. Gabrovšek Anton iz Rovt na Notranjskem.
Globočnik Franz iz Poženika. Hamrlic Franc iz Radoljice. Jelenec Luka iz Dražgoš. Klemenčič Janez iz Zvireč. Krek Franc iz Selec.
Krenar Franc iz Kranja.
Majer Franc iz Kranja.
Mali Julij iz Črnomlja.
Milnorič Jožef iz Radoljice. Pajer Jernej iz Škofje loke. Pavlič Janez iz Tuhinja. Pogačnik Peter iz Tržiča. Pokljukar Mihael z Rečice. Poljak Jožef iz Kranja.
Porenta Jakop od Sv. Duha. Rozman Ignacij iz Kranja. Steska Edvard iz Radoljice. Stiasnij Alojzij iz Kranja. Svetinja Andrej z Blejsko dobrave.
Šušteršič Abdon iz Trnovega pri Bistrici.
Trobec Jožef iz Črnega vrha. Vodnik Gašpar iz Škofje loke.
II.	razred.
Ahčin Rudolf iz Radoljice. Čadež Janez s Trate.
Črne Jernej iz Gorij.
Eržen Janez iz Koprivnico na Hrvaškem.
Globočnik Jernej iz Kropo. Jeram Peter iz Selec.
Jeran Peter iz Podbrezij.
Likozar Anton s Primskovega. Martini Hugou iz Kranja. Mašek Jožef iz Radoljice.
Pleša Janez z Dobrave pri Kropi. Prevec Alojzij iz Črnomlja. Šumi Janez iz Kranja.
Zupan Jožef z Brda.
Zebre Jakop iz Kranja.
III.
Födransberg Albin, vitez, z Vrhnike.
Gantar Martin iz Žiro v.
Golob Vincencij iz Šentjurja. Jeglič Franc iz Spodnjih dupelj. Kalan Janez iz Mavčič.
Košir Franc od Sv. Jošta nad Polhovim gradcem.
Kren ar Bogomir iz Kranja. Lužan Janez iz Žabnice.
IV.
Bantan Janez iz Čemšenika. Frlan »Stefan iz Žirov.
Franc Jože! iz Kranjske gon Gantar Gregor iz Žirov.
Jelenec Jurij iz Krope.
Lali Evgen iz Vipave.
Okoren Andrej s Kokrice. Pogačnik Janez iz Ljubnega. Pretnar Jakop s Poljšice. Ribnikar Adalbert iz Tržiča. Smukavec Andrej iz Srednje vasi v Bohinji.
Šušteršič Ferdinand iz Trnovega pri Bistrici.
Zelnik Jožef iz Naklega.
Žemva Janez z Jesenic.
razred.
Miillner Evgen iz Radoljice. Poljanec Lovro z Rečice.
Tavčar Viljem iz Loža.
Zupan Janez z Vranskega na Štajarskem.
Prihodnje šolsko leto se 1. oktobra 1872 začne.
Vpisovalo se bodo 29. in :?0. septembra.
Učenci, ki na novo v gimnazijo priti želč, morajo se s stariši ali njihovimi namestniki pri ravnateljstvu oglasiti, krstni list seboj imeti in 2 forinta 10 kr. sprejemnine vplačati.
P.O. septembra bodo presknšinje za one učence, ki jim jo iz posamesnih predmetov izpit ponavljati.
2.	oktobra pa je sprejemna preskušinja za učence I. razreda.
C. kr. ravnateljstvo.