KAREL ŠTRBENK:
Jure.
Žaloigra otroka v treh dejanjih.
Osebe:
1. Župan. — 2. Marija, hčerka vaškega župana (10 let). — 3. Marjan,
sin vaškega župana (9 let). — 4. Jure, osirotel deček (8 let). — 5. Po«
lona, starka v ubožni hiši. — 6. Jože, vaški nagajivček (10 Iet). —
7. Angel. — Učenci in učenke. — Čas: sedanjost.
I. DEJANJE.                                          i
Jasa v gozdu. V kotu na levi znamenje. Učenci in učenke pojejo: Kaj mudiš me, oj zeleni in cvetoči travnik ti? Lep si, ali v šolo meni, Ijubi travnik, se mudi.
(Med petjem prihajajo na jaso učenci. Bosonogi so — oblečeni v preprosto obleko, na ramah torbice. — Ko nastopijo, petje utihne.)
Marija (je nekoliko bolje oblečena od ostalih tovarisic, vendar kmetiško preprosto; deklica je dobrodusna, mehke nravi): Marjan, Marjan — daj, zaplešimo tu  na jasi kolo, kakor ga pleševa doma.        -
Marjan: Primimo se za roke in zavrtimo se!                                       I
Vsi: Zaplešimo — zaplešimo in zapojmo!                                          1
Marija: Ne, ne — ne bi se spodobilo, da zaplešemo tu. — Poglejte, tu je znamenje — rajši položimo cvetice, ki smo jib. natrgali, pod znamenje — in zapojmo ali pa molimo. Kako lepo na samoti stoji ta križ, tu v gozdu med drevjem in ptički ga obletavajo in prepevajo v čast Stvarniku. In gozd šumi in šepeta tiho molitev k Bogu — molimo tudi mi--------—
Jože: Pa tudi zapojmo — v cerkvi pojejo — lahko pojemo tudi mi.
Vsi: Zapojmo!
Marjan: Zapojmo tisto, ki smo jo peli pred nedavnim časom v šoli.
(Pesem.)                                                                                             |
(Med petjem boječe vstopi od leve deček, bledoličen, bos, obvaz mu je upadel, v roki nosi culico in leskovo palico. Ko zagleda pojoče učence, obstane in stoji do konca pesmi.)                                                 f
17
ZVONCEK                                                                                          XXVIII—1
Marija (ga opazi): Glejte, deček je prišel in culico ima v roki in palico. — Od kje si prišel? — Zakaj nočeš v našo sredo? Le pridi! (Vabi ga z roko.)
Jure (stoji in se le boječe ozira po učencih.)
Marija: Zakaj nočeš med nas? Ali se nas bojiš? Daj, pridi, hočemo te sprejeti med se!
Jože: Ha, ha, kakšno culo drži v rokah. Gotovo greš služit?
Marjan: Jože, zakaj si zloben — čemu zasmehuješ ljudi, ki ti niso ničesar storili?
Marija (sfopi k Juretu, ga prime za roko in ga z mehkim glasom vpraša): Daj, povej, odkod si prišel?
Jure: Od daleč — daleč, od tam iz mesta — kjer so mi zakopali mamo. (Pokaže z roko ter povesi glavo.)
Marija (sočutno): Iz mesta, kjer so ti zakopali mamo? Kam greš? Pojdi k nam ...
Jure: Ne vem, kam grem. Rekli so mi, da moram proč od tam in sem šel in dali so mi listič, kjer so zapisali, kam moram, a jaz ne znam čitati — sem še majhen. — Daleč, so rekli, je ta kraj — pa vprašaj ljudi in pokazali ti bodo pot. — Urezal sem si palico in sem šel. Dolgo sem hod.il, da sem prišel do tu — in še dolgo bom moral iti — da bom prišel — od tam je bila doma moja mati in zato moram tja — a mama (zaihti), mama je ostala sama in ni hotela z mano — nasuli so na njeno krsto visoko zemlje in rekli so mi, da ne bo več vstala, da je ne bom več videl — dolg čas mi je, tako dolg čas po njej.
Marjan: Grem po očeta, morda bodo naš oče vedeli, kje je tisti kraj, morda te bodo naš oče vzeli k sebi — jaz ga poprosim, ker si sam in nimaš mamice. Takoj stopiin domov, tekel bom, ker se mi mudi v šolo. (Odide.)
Jože: V šolo moramo, da ne zamudimo — pojdimo — pojdimo — hitimo, alo, naprej. — (Učenci odidejo.)
(Na odru ostaneta samo še Marija in Jure.)
Marija: Truden si gotovo, ker si prišel od daleč. Sediva in poča* kajva, da se vrneta Marjan in oče.
(Jure in Marija sedeta.)
Marija: Kako ti je ime?
Jure: Jure.
Marija: Kdaj ti je umrla mamica?
(Dalje.)