RAZPRAVE  IN   ČLANKI!
Mihaela Koletnik UDK 8I1.163.6'282(497.4-I8)
Pedagoška fakulteta v Mariboru
Ceršaški govor
Zahodno slovenskogoriško narečje, kamor spada ceršaški govor, uvrščamo v panonsko narečno skupino. Značilna zanj sta izguba tonemskih nasprotij in poznejše daljšanje starih skrajšanih in kratkih novoakutiranih samoglasnikov, zato se danes razhkujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. V pregibanju prevladuje nepremični naglasni tip na osnovi. Tvorba zloženih povedi se bistveno ne razlikuje od knjižne tvorbe.
0 Ceršak (716 prebivalcev), ki se prvič omenja 1. 1215 z imenom Reinbertus de Cierberc,^ je obmejno obcestno središčno naselje, ki leži na položnem pobočju in slemenu v severozahodnem delu Slovenskih goric, južno nad reko Muro. K naselju spadajo še zaselek Povhnice, del Novin in skupine novih stanovanjskih hiš ob cesti Šentilj v Slovenskih goricah-Sladki Vrh. Domačini kraj imenujejo 'Ci:rbek, sebe pa Cirbe'ža:ni. L. 1910 je nemška šolska družba Schulverein v kraju ustanovila svojo šolo, ki je prenehala delovati 1. 1918, vendar pa so vsi slovenski otroci še naprej obiskovali šolo v Šentilju, ki se prvič omenja 1. 1787. Od 1. 1958 je v Ceršaku štirirazredna podružnična osnovna šola. Cerkev sv. Ilija, ki se prvič omenja 1. 1329 in ki so jo 1. 1523 Turki oropali in oskrunili, tako da so jo 1. 1806 podrli in postavili sedanjo klasicistično cerkev, ter pokopališče sta v Šentilju. V vasi so krajevna skupnost, vrtec, pošta, več trgovin in gostiln. Čistih kmečkih družin skorajda ni več. Največjega gospodarskega pomena za vas in okolico je tovarna lepenke, obrat Palome iz Sladkega Vrha. Pred prvo svetovno vojno so bili v Ceršaku hudi narodnostni boji. Od Nemcev odvisni viničarji na Kozjaku in nemškutarji iz bližnje Selnice so bili hitleijanski tudi v času okupacije.
1 Glasoslovje
1.1 Naglas in koHkost
Ceršaški govor spada k zahodnim slovenskogoriškim govorom, širše pa k panonski narečni skupini. Govor ne pozna tonemskega naglaševanja in tudi ne kolikostnega nasprotja. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlato zlato; dko oko oko ter (2) umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasno dolžino: duša -> duša. Izveden je umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: žena žena; kosa kdsa; mdgla mdgla; novo naglašeni samoglasnik se je podaljšal: žiema; 'ku:osa; 'me:gla.
Najmlajši so umiki tele vrste: (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega končnega, zlasti odprtega zloga: b'la.go, 'ne:bo, 'pe.ra, 'vp.yxa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'šu.rki, 'vedski, 'za:čnem.
^   Članek je nastal na osnovi gradiva, zbranega za jezikovno analizo severozahodnih goričanskih govorov v moji magistrski nalogi Severozahodni goričanski govori; mentorica red. prof. dr. Zinka Zorko.
^   Blaznik, Pavel (1986). Historična topografija Slovenije II, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja, 106.
213
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
1.2 Samoglasniški sistem
Samoglasniški sistem ceršaškega govora vsebuje dolge naglašene in nenaglašene samoglasnike. 1.2.1 Dolgi naglašeni samoglasniki^
1.2.1.1 Izvor
i:        <- stalno dolgi u pred istozložnim -u <- -1: 'gu.gr o'bi:u; <— staroakutirani i pred r: 'si.r, š'ti:ri;
<- v prevzetih besedah in imenih: 'd.g/, g'li:t; 'Cirbek 'Ceršak', 'Mi:lan.
u:       <r- prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, v položaju pred nazalnim soglasnikom: kwnec, 'u:na;
<— v prevzetih besedah: 'fu.rtox, 'kwrbos, S'twrm. i:j/e:i        stalno dolgi i: k're:i, 'le.ist, 'zi:ima;
<- staroakutirani i v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: brada've:ica, 'xujsa, 'le.ipa; 'ne.jč, 're.it;
v prevzetih besedah:/"re.wna, ^«d/i'mozolji'. u:u/p:u <- stalno dolgi u: 'dp:uša, g'ru:uška, 'vo.uš;
<— staroakutirani u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bwukva, 'ko:ura, 'mg:wca; 'kp:up, k 'rg.wc;
<r- v prevzetih besedah: g'ru.unt, 'pu.ungrat, š'tu:unfe. i:e       <— staroakutirani e: b'ri.eza, 'mi:esto, st'ri:exa;
<- del novoakutiranih e v nezadnjem in novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: 'mi.elem, 'ni.eso, 'si:edi}; k'mi:et;
<- redko prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'sLestra, 'ti.ekla;
i- v prevzetih besedah: 'ki:etna, 'li:eder.
u:o      <— novoakutirani o v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bu.gtra, 'xu:gdim, 'u:gsi}; g'rwgp, 'ku:gš, 'pu:gt;
3
V razvoju iz izhodiščnega sistema dolgih in kratliih samoglasnilsov severnoštajersl<ega narečja in panonslce narečne sliupine sta se v slovenslcogorišl^em narečju vzporedno razvijala stalno doigi jat in stalno dolgi o v e:i in o:u. V ceršaškem govoru sta se razvila v a:i in a:u, kot je to v sosednjem severnoštajerskem kozjaškem govoru, le da je tu razvoj jata potekal vzporedno s stalno dolgim e; v ceršaškem govoru je razvoj stalno dolgega e potekal vzporedno s stalno dolgim f in stalno dolgim a, kot je to v panonskih govorih. Pod vplivom kozjaškega narečja se je izgubil dolgi« iz u:, dolgi i in u se diftongirata v i:ile:i, u:ulp:u, stalno dolgi in staroakutirani f sta se razvila v e:, stalno dolgi in staroakutirani q v o:, stalno dolgi in staroakutirani / pa v a:ii. Kratki naglašeni samoglasniki panonskih narečij, ki so nastali iz staro- in novoakutiranih v nezadnjih in zadnjih besednih zlogih, so se v ceršaškem govoru podaljšali, vendar pozneje kot v osrednjih slovenskih narečjih, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. Da so procesi v spreminjanju še zelo živi, dokazuje tudi ceršaški govor s po dvema ali tremi različnimi odrazi za isti izhodiščni fonem. ,
214
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKIi
prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'du.pbra, 'ku:psa, 'ku:gty
<— stalno dolgi o pred j: g'nu:pj, 'lu:pj.
e:       <r- stalno dolgi e: 'le:t, 'pe:č, 'še.st;
<— stalno dolgi a: 'le:n, 've:s, z 'memo;
<— stalno dolgi in staroakutirani p v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: Vrne:, 'pe:t, g'le:dam; 'de.tela, s'rexa; 'ze:t;
<— p po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil g še dolg: g're.da, 'jermen, p're.sti;
<— del novoakutiranih 3 v nezadnjem in novoakutirani 3 v zadnjem besednem zlogu: 'me.ša, pre'me:kne; 'de:š, 'te:š;
<— prednaglasni a, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga:
'me:gla, 'pe:klj
<r- redko prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'te:ta;
<— del novoakutiranih e v nezadnjem besednem zlogu: t're:t}i, 'žemim;
<— staroakutirani e pred r: 'me.ra, 've.ra;
<— v prevzetih besedah: 'pemzija, t're:geri.
o:       <— stalno dolgi in staroakutirani q: go'lp.p, k'lp.p, 'mp:š; 'gp.ba, 'kp.ča, 'tp.ča;
<— Q po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil Q še dolg: 'mp:ški;
<— redko prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'np:va, 'sg:ba;
<--Iv skupini -fl: d'rg:, m'rp:, ž'rp:;
<— v prevzetih besedah in imenih: b'lgmt, k'np:blbc; Ce'lp:vec, 'Pp:xorje.
e:       <— stalno dolgi e pred r: ve'če:r;
<- stalno dolgi e pred j: 've:ja.
o:       <r- prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, v položaju pred r: 'to.rk, z'go:mi;
<— v prevzetih besedah: 'ko.r, 'ko:rp.
ie:      <— prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'čie:la, 'zie:mla, 'žie:na;
<r- redko a, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'die.ska;
<— del novoakutiranih a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'lie.xki, s'nie:xa; 'pie:s;
<— p po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil p še dolg: 'jie:zik, 'mie:xka;
<r- Staroakutirani e pred m in n: 'sie.me; ko'lie.no, 'pie:na. a:i       <- stalno dolgi e: be'sa:ida, g'ra:ix, 'la:is, m'la:iko, s'vaiča, z'va:izda. a:u      <— stalno dolgi o: 'ba.uk, 'ma.uč, 'na.uč, 'ša.ula, 'vaius;
<— stalno dolgi in staroakutirani J v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu skupaj z /u/: 'da.uk, 'va:uk; 'ba:uxa, 'va:ima; 'pa.ux;
i— V prevzetih besedah: fra:uštik, pla'fa:un, 'ša.uštar.
215 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
a:        <- stalno dolgi a: d'va:, k'ra:l, 'la:s;
<r- staroakutirani a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: k'ra:va, 'ma:ti, slama; b'ra.t, 'ja:s, 'tam;
<— v prevzetih besedah: 'ca:jt, g'la:š, 'xamer. ar       <— stalno dolgi in staroakutirani f: 'bsrf, 'Č3tf; 'gdrča, 'x3rbet.
1.2.2 Nenaglašeni samoglasniki
1.2.2.1 Prednaglasni samoglasniki 1.2.2.1.1 Izvor
i <— i : ci'ga.n, zi'da:r;
i— a pred stalno dolgim o : ti'ka.u;
<- u :pis'ti.u, vi'čLu. u        <- v redkih knjižnih besedah: u'je:tnik, žu'pa:n. e e : be'sa.ida, ve'se:la;
<— e : čre'pe.ija, le'sa.ini, sme'ja.t;
<— p : pre'de.ivo.
0 <— o : o'ta:va, ko'va:č; <r- Q : dlo'bwok, klo'pe:i; <— u : so'ši:u, zgo'be:ila.
a        4— a : brada'venca, stva're:i;
<r- v prevzetih besedah:pla'fa.un. sr       <— r : 3r'ja:va, gdr'me:i;
<— ru : ddr'ga:uč;
<— ob onemitvi istozložnega i, e : p3r'ni:eso, S3st're:ična.
1.2.2.2 Ponaglasni samoglasniki 1.2.2.2.1 Izvor
1 <— i : 'xu.pdim, 'ma:ti; <- u : 'pa:zdixe;
<--u'* v daj., mest. ed. m., s. sp: k/psr b'ra:ti, kipdr te'lie.ti.
e        <— e : 'nie.sem, 'piece;
<- e : č'lu:pvek, 'wobei;
<— p : 'žie.ne (im. mn.), 'pamet;
<- 3 : 'ku-psec, 'pa.isek;
i- a pred r : k'rameri, 'ri:xter;
<- a v breznaglasnicah: de, ze;
<- v prevzetih besedah: š'tu.unfe. o        <- o : 'mi:esto, m'la.iko;
^   v panonski narečni skupini se v daj. in mest. ed. m. sp. nepoudarjeni u preko ü depalatalizira vPrim. Ramovš (1952: 32).
216
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
<- Q : 'le:ipo (tož., or. ed.), 'že:lot;
<r- skupine -il, -el, -al, -al: 'xu:gdo, 'vi:edo, 'di.elo, 'ni.eso; «— J: 'ja:boka;
<r- v prevzetih besedah: b're.itof, 'fa:rof. a        <- a : ne'di:ela, 'ža:gat;
<— včasih e : 'suedat, 'vUedat;
<— pripona -ni- :po'te:isnala, z'de:ignali;
<- v prevzetih besedah: 'ša:uštar. ar       <- zaradi redukcije samoglasnika ob r : 'bi:ebdrca.
1 <— zaradi redukcije samoglasnika ob 1: 'keiislca, 'ku:otl.
5        <- zaradi redukcije samoglasnika ob n : 'na:us)}ca, s'vi:eč)}ca.
1.3 Soglasniški sistem obsega zvočnike /, r, m, n, j, J, v (z variantama/in m) ter nezvočnikep, t, k, s, š, b, d, g, z, ž, č, f, C, X.
Praslovanski I, srednji / in /' so sovpadli v srednji L V I je prešel tudi / pred soglasnikom: 'fodga, 'je:lša, s'tadno; -I se v naglašenem zlogu izgovarja kot -ii/-o: ka'dLu, m'le:o, s'pa.o, 'ze:o, sicer pa kot -o: 'di:elo, 'nu:gso, 'vi:edo, 'ri.eko. R je kot v knjižnem jeziku. R' v pregibanju izgubi palatalni element: di're:ktom, xek'ta.ra, me'sa.ra; čre- in žre-: č'ra:ida, č'ra:išna, ž'rie:be. Disimilaciji: r-r > n-r ( 'ma:ntra) in r-r > j-r ( 'fa:jmašt3r). Končni -m je ohranjen; m-n > m-i. 'gwumla, na 'ka:umli; sekundarni nazalni soglasnik: ']e:nga (rod., tož. ed.). Rinezem: 'ma:isi}c, 'pa:jenk. N' > n, na začetku besede in med dvema samoglasnikoma > J: 'kwgstan, 'lg:ukna; Je:nga, 'je:iva; gospo'de:ya, 'kg:yxija. Kje [v]: ko'va:č, ne'vi:esta, t'ra:vnik, 'va:im, le pred nezvenečim nezvočnikom in na koncu besede je/: J^'ra;.ša/i, fxg:t; f'pe:nzijo; 'bdrf, pos'tdrf, zd'ra:f. V vzglasju besede pogosto onemi: 'ča:si, 'sa:ki, 'ze:t, nastopa pa tudi kot proteza: 'vg:wca, 'vg:uste, 'vg:uš; v > b: 'bi:ebdrca, 'ja:bor; redko -u za /v/: 'A:ustri]'a, 'a:uto. J se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas: 'xwujdo, 'wgjstro. P, t, k, b, d, gmx so dobro ohranjeni. Nezvočniki imajo razvrstitev kot v knjižnem jeziku. Primarna dl > 1: 'še:ilo, 've:ile. Disimilacija d-dl > i. flc 'ra:o, po 'mie:la, vendar tudi: fk'ra:dla, fse:dla, 'jvedla. V soglasniškem sklopu zaradi lažjega izgovora / lahko onemi: 'kdrsni, 'lg:ušno. Prim, še: pt- > t ( 'u:iči), d-dl > kl-gl (k'la:čit, g'la:itva), dn > gn (g'na:r, g'nie:s), xč > šč (š'če:rka) in xt > st (s'ti:ela 'hotela Vzglasni t in izglasni x se izgubljata: 'xg:r <- thor 'dihur '; 'ča:si, 'na: 'potem, nato '. Z, ž pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede pred premorom > s, š. Sk- > šk- (šk're:ga); šč > š ( 'e:išem, k'la:iše, 'ne:iše). Z pred J > ž (z'mdržjeno, ž Ja:u). F se premenjuje z v (glej zgoraj); v starejših in mlajših prevzetih besedah: 'fa:rof, 'fa:šenk, frLšno, š'ka:f, 'ža:ifa.
2 Oblikoslovje
2.1 Samostalniška beseda
2.1.1 Samostalnik
V ed. so ohranjeni vsi trije spoli. Ž. obliko imajo nekateri sam. s. sp (g 'na:izda, 'je:ca, 'u:gkna), v mn. pa sam. s. sp. postanejo ali ž. ali m. sp. Moškospolski so v dv. in mn. sam. s. sp., ki osnovo podaljšujejo s -t.
2.1.1.1 Moške sklanjatve
Sam. 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremičnem nagi. tipu: b 'ra:t-i) -a -i -a/-^ -i -om; -i -of -om -e -ax -ami; -a -of -oma -a -ax -oma. Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjižnega končniškega: 'de:š 'de:ža, 'pie:s 'pie:sa in mešanega naglasnega tipa: 'la:is 'la.isa, 'se.in 'se:ina, medtem ko je premični naglasni tip dobro ohranjen: č'lu:gvek
217
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
člo'vteka, 'jie:zik je'ze.ika. Samostalniki, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik, v sklonih z neničto končnico osnovo podaljšujejo z -/: 'Ve.ili 'Ve.ilija. Samostalniki na -r osnove ne podaljšujejo: 'ku.ušara, me'xLra. Govor ne pozna podaljševanja osnove z -ov v mn. in dv.: c'va.iti, c'va:ita; 'se:ini, 'se:ina ter naglašene končnice -u v rod. ed.: s'va:it s'va:ita; 'ze:it 'ze.ida. V im. mn. je -/'.• 'la:si, 'lg:udi. Samostalniki 2. m. sklanjatve se sklanjajo po vzorcu, veljavnem za prvo moško sklanjatev: 'di:elo'vg:dj-a -a -i -a -i -om. Samostalnikov 3. m. sklanjatve v ceršaškem govoru ni najti, samostalniki 4. sklanjatve pa se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi tipa 've:isk-i -iga.
2.1.1.2 Ženske sklanjatve
Samostalniki 1. ž. sklanjatve se sklanjajo le po nepremičnem naglasnem tipu. Končnice v 1. ž. sklanjatvi odstopajo od knjižne norme le v daj. in or. dv: 'me:iz-a -e -i -o -i -o; -e -(]) -am -e -ax -ami; -i -orna -i -ax -oma. Tako se sklanjajo tudi: 'me:gla 'me.gle, 'te.ma 'te.me in samostalniki tipa g'la.va g'la:ve, 'vu:gda 'vu:gde. Samostalniki ž. sp. ne -ev imajo tudi v im. ed. obliko: 'bwukva, 'ce:rkva, mla'te.itva. Tudi samostalniki 2. ž. sklanjatve se sklanjajo samo po nepremičnem naglasnem tipu: 'me:iš-^ -i -i -i -jo; -i -i -am -i -ax -ami; -i -i -oma -i -ax -oma. Končnice v daj., mest. in or. mn ter dv. so enake končnicam 1. ž. sklanjatve. Tako se sklanjajo npr.: 'ma:uč 'ma:uči, 'na:uč 'na:uči, 'pe:č 'pe:či, 'ra:ič 'ra.iči, 'vg:uš 'vg:ušL Samostalnikov 3. ž. sklanjatve, npr. 'Ka:rmen, je malo, 4. sklanjatev pa je enaka ženski prid. sklanjatvi.
2.1.1.3 Srednje sklanjatve
Samostalniki s. spola lahko ohranjajo svoj spol in sklanjatev le v ednini, saj se v dvojini in množini femininizirajo ali maskulinizirajo. Pri neštevnih je srednji spol ohranjen: ka'me:Je, m'la.iko, 've:ino, 'že:ito. Sklanjatveni vzorec: 'li:et-o^ -a -i -o -i -om; 'la:it-e -f-am -e -ax -ami; 'li:eti-i -^-oma -i -ax -oma. Premični naglasni tip je ohranjen pri samostalnikih, ki svojo osnovo podaljšujejo s -t: 'tie.ie-^ -a -i -(]) -/ -om; te'lie:t-i -of -om -e -ax -ami; te'lie:t-a -of -oma -a -ax -oma. Samostalniki, ki osnovo podaljšujejo z -n, svoj spol ohranjajo ( 'la:ipo 'sie:me), podaljševanja osnove s -i ni; ti samostalniki so ženskospolski že v ednini: 'a:uka 'a:uke, č'ra:iva č'ra:ive, d'ra:iva d'ra:ive, 'vg:uxa 'vg:uxe. Množinski samostalniki s. spola so prešli med ženske samostalnike: 'ddrve, 'je.tre, p'lu.uče, 'parse. Med ničto sklonljive samostalnike s. sp. se štejeta 'ji'esti 'hrana ' in 'pe.iti 'pijača '. Tretja sklanjatev posamostaljenih pridevnikov je enaka pridevniški sklanjatvi.
2.7.2 Samostalniški zaimki
Osebni zaimki se sklanjajo kot v knjižnem jeziku. Povratni osebni zaimek ima naslednjo sklanjatev: 'sie.be se, 'sie.bi si, 'sie.be se, pri 'sie.bi, s 'se.bo.
Vprašalna zaimka g'da:u/ 'ke.ri in 'ka:j/ 'ke:jl 'ke: opravljata tudi vlogo oziralnih zaimkov. Poljubnostna zaimka sta 'ke:ri 'kdo' in 'ka:jl 'ke:j/ 'ke:, nedoločna pa neka 'te.ri in 'ne:ke. Nikalni zaimki %o'ne:iše, 'ne:ič, no'bie.di}, celostna sta fsa:ki/ 'sa. ki in fse:, drugostna d'ru:ugi, d'ru.ugo, istostna pa 'e.isti, 'e:isto.
2.2 Pridevniška beseda
2.2.1 Pridevnik
Pri pridevniku prevladuje navidez določna oblika tudi za nedoločnost. Sklanja se kot v knjižnem jeziku, le v rod. ed. m. in s. sp ter v tož. ed. m. sp. je posplošena končnica -iga. Sklanjatev za moški spol: 've:isk-i -iga -emi -igal-i -em -im; -i -ix -im -e -ix -imi; -a -ix -ima -a -ix -ima. Za srednji spol je posebna oblika le v im. in tož. ed., druge končnice so enake kot v m. sklanjatvi. Sklonske končnice za vse tri spole sovpadejo tudi v dv. in mn., le v im. mn. in im. ter tož. dv. se sklanjatev pridevnikov ž. sp. razlikuje od sklanjatve pridevnikov m. in s. sp.
^   Samostalnik leto ima v ed. in dv. odraz staroakutiranega, v mn. pa stalno dolgega jata.
218
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
V ceršaškem govoru prevladuje stopnjevanje z » 'bolj«; obrazilo -ši je redko: 'ba:uga 'bo:l 'ba:uga 'na:j'bg:l 'ba:uga; 'ba:ila 'bg:l 'ba:ila 'naj'bgd 'ba:ila; 'la:ipi 'la:ipši 'naj'la:ipši.^
2.2.2 Pridevniški zaimki
Svojilni zaimki 'mu:gj, 'mu.pja, 'mu:gjo, t'vwgj, t'vu:gja, t'vwgjo, Je:gof, Je:ni, 'na:š, 'va:š, od 'u:gvix 'njihov ' ter povratni svojilni zaimek s'vu:gj, s'vuigja, s'vwgjo se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi. Druge oblike so še: od 'na.ji, od 'va.ji, od 'u:gväd'va:ix 'njun '. Kazalni vrstni zaimki so 'tu:gti -a -o, 'te:isti -a -o, 'g:ni/ 'u:ni/ 'u:gvi -a -o, kazalni kakovostni pa 'ta.ki -a -o. Oziralna zaimka sta 'ke:ri -a -o in 'ke:j vprašalna pa 'ka:ki -a -o in 'ke:ri -a -o. Poljubnostni in oziralnopoljubnostni zaimki so po obliki enaki vprašalnim zaimkom, mnogostni zaimek je 'du:gstik'(t)e:ri -a -o, drugostni d'ru:ugi -a -o, nedoločni pa 'ne:ki -a -o. Celostna zaimka sta fsa:ki/ 'sa:ki -a -o in 'ca:ili -a -o.
2.2.3 Števniki
Glavni števniki: 'ie:d^ 'ie.na 'ie:no; d'va:/d 'va:i, d'va:ix, d'vadma, d'va:/d 'va:l d'va.bc, d'vadma; t'ri:i, t'ra:ix, t'ra:im, t'ri:i, t'ra:vc, t'ra.imi; š'ti:ri, 'pe:t, ed'ne:st, d'va.jsti, 'ie:nd'va:jsti, t'ri:esti, š'ti.rdeset, s'ta:u, 'ta:uži}t. Sklanjatev glavnih števnikov ima pridevniške končnice. Vrstilni števniki: ti 'pdrvi -a -o, ti d'rumgi -a -o, t're.tji, de'se:ti, d've:sti, s'ta:uti. Ločujejo z množilnimi in glavnimi števniki. Samomnožinski samostalniki se štejejo z glavnimi števniki: 'ieme d'vie:ri.
2.3 Glagol
Glagol ni doživel velikih sprememb. S knjižnim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se ne uporablja. Razmerje med osebkom in vršilcem dejanja se izraža s tvornim, redkeje s trpnim načinom. Nedoločnik je kratek. Opisni deležnik na -/ se rabi za opisovanje tvornih časov in naklonov, trpni deležnik na -n/-t za izražanje trpnosti, deležnik stanja na -n/-t pa je navadna pridevniška beseda: D'vie.ri so otp'ra:ite; po'lg:mlene 'ši:pe, zd'ru:gblen 'kg:lk. Deležnik stanja na -/ ni znan, za deležnik na -ši je primer 'bi:ißi kot pridevnik, deležnik na -č pa je redek in postane pridevnik: no'sexa 'žie:nska, ž'ge:ča 'vu:gda. Deležij na -č, -aje, -e in -ši v ceršaškem govoru ni. Glagolnik ohranja iste pomene kot v knjižnem jeziku. Spregatev glagola se od knjižne razlikuje le v 1. osebi dvojine: 'nw.gsim -š -ma -ta -ta; -mo -te -jo. Enako se spregajo: 'da:m, 'ja:im, 'va.jm; si} sije, sma sta sta, smo ste so. Glagoli s korenom na -č imajo v nedoločniku -/ kot tipično obrazilo za to obliko ( 'gu:gr ob'la:ičt, 'pie:čt). Po analogiji s sedanjikom prehajata d in n tudi v nedoločnik: fk'ra:di}t fk'ra:dnem, 'pa:di}t 'pa:dnem. Glagol ra.??/je prešel med I/l: 'ra.st, 'ra:sem, glagol rap.?//med V/2: 'su.gpat 'swgplen, glagola krasti in pasti pa med glagole druge glagolske vrste. Glagoli V/l in
VI prehajajo med glagole V/2: 'da:vlem, ko'pg:uvlem, s'ta.plem. Glagoli s korenom na -k, -g: 'tu:uči, 'pie:či, 'dg.l se s'la:iči. Iti: 'e:idi, g're.mo, 'e.ite, g'rema, 'e.ita; videti:pog'lie:dni; najti:po'e.iši. V dv. in mn. obliki deležnika na -/ za s. sp. se je posplošila moška oblika, dvojinska oblika deležnika na -/ za ž. sp. pa je enaka množinski obliki.
2.4 Prislov
Prostorski: b'le:izo, 'da:uč, do'ma:, 'du:l, 'du:lma, 'du:lta, 'gu:grma, 'gu:grta, 'ka:m, k're:, 'no:rta, 'nu:gt, 'pa:ulek, p'ra:ik, s'pa:ut, 'ta:, 'ta:m, 'tg:u, 'vg.un, ' vg:unta, 'za.di.
Časovni: 'ča:si/fča:si, do'pa:iidne, fče:re, g'nie:s, je'se:ni, 'ILetos, 'na:/ 'na:x, ni'ku:l, po'nu.gči, po'ze.imi, pre'pu:gzno, s'ka:us, ve'če.r, v'jw.utro, 'za.j/ 'ze:.
Vzročni: za'm.m.
Lastnostni: 'ba.ugo, d3r'ga:uč, 'du:gbro, 'xe.itro, 'ka:k, 'la:ipo, 'ma:lo, 'mu.gčno, 'na:či, po'ča:si, p're.več, s'la.bo, st'ra:šno, 'ta:k, z'la.u.
Ta pridevnik stopnjujejo tudi z bolj.
219 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Brez -j so: fče.re, k're:. Razširjeni sta obrazili -ma za označevanje kraja: 'du.lma, 'gu.prma in -ta za oddaljevanje: 'du.ita, 'gworta, 'no.rta, 'vo:unta.
Stopnjujejo se opisno ali z obrazili: 'xedtro 'bp.i 'xe.itro 'na.j'bp.l 'xe:itro; 'la.ipo 'la.ipši 'na.j'la.ipši.
2.5 Predlog, členek, veznik in medmet so kot v knjižnem jeziku. Posplošene in stalne so le velelnice za velevanje živalim, za pozdrave ipd. Posebnosti pri členkih: 'vanda 'menda', 'ka:r in 'nema 'ne'.
3 Skladnja
Ljudsko skladnjo označujejo naslednji pojavi:
1. Ponovitve:'/«.•, 'ta:u 'ta.u je'bi.u, 'ta:u je 'bi:u /.../; 'Tg.u fCLrbek, f Cirbek sop're.išli.
2. Izpusti:/« 'ka:kje 'be:ila 'te:jstaza'ma:zana, 'ke.jsmo 'mu:ggli 'Ze:pa se 'ta:u 'sa:mo 'ta:kf'pe:č.
3. Zanikani biti v sedanjiku ostaja kot vez v povedkovem določilu: /.../pa še 'ne:ismo 'xi:iši 'kg:urli; /.../ pa 'ne:is^ s'ti:ela 'e.it /.../. Zanikani sedanjik glagola imam je 'ne:imam: /.../ si} 'rie:kla, da 'ne.-imam ve'se.ija za 'ta:u., glagola hočem pa 'ne.čem: /.../ te pa 'ne:čem 'e.it.
4. Besednoredne posebnosti:
— obrnjeni besedni red v besedni zvezi: (a) samostalniški prilastek se lahko pojavi na levi strani od odnosnice: ot 'sg.sede š'če:rka; (b) pridevniški prilastek se lahko prestavi na desno stran: 'ma:ma Je:gova, 'mie:tle 'se.rkove;
— glagol, tako polnopomenski kot pomožni, se pomakne na zadnje mesto v stavčni zgradbi: /.../po ne'di.elaxs'la.bo 'vwgzijo. /.../pa 'ra.na nas'ta.ia.; /.../ko sta že 'bg:l 'ta:ka s'ta:ra b'la:. /.../ 'u:na pa je 'mu:gčna b'la:.
5. Zaporedje naslonk v naslonskem nizu za knjižni jezik urejajo posebna pravila (Toporišič, 1984: 535-543). Posebnosti v ceršaškem govoru:
— pomožni glagol je na začetku stavka: Je b'la: š'ti:rix d'ne.vax 'martva. Sij 'ma.ila 'la:ipe 'la:se /.../;
— naslonka osebnega zaimka je (a) za glagolom: /.../je 'u:gče par'nueso nam go've.dino., (b) med sestavinama zložene glagolske oblike: In 'pg:l je mi 'ri.eko /.../, /.../ 'sg.set mi je ga po'še.ro /.../, (c) na koncu stavka: /.../si}po bo'le:znizgo'be.ila je. 'Ne:isi} 'ma.rala je.;
— naslonka bije pred naj: 'Na:i 'u:na, 'u:n bi 'tie: 'na.j p're:išo.;
— poudami členek, ki navadno stoji pred tistim delom stavka, ki ga poudarja, se v govoru lahko premika: /.../in 'ta.u še 'di.elamo 'da.nes 'ta:L /.../ 'tie: še 'bi:upa s'la.pši
6. Tvorba priredno, podredno in soredno zloženih povedi se bistveno ne razlikuje od knjižne tvorbe. Posebnosti: v dopustnem odvisniku 'ka:u ko 'čeprav', v časovnem ka'da: 'ko', v prilastkovem ko in 'ke.j 'ki', v krajevnem pa ki in ko 'kjer '.
220
JEZIK IN SLOVSTVO, letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Navedenke
Ramovš, Fran (1952). Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
Viri in literatura
Blaznik, P. (1986). Historična topografija Slovenije II, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja.
Bregant, M. (1995). Severozahodni goričanski govori. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom (1981). Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.
Krajevni leksikon Slovenije (1995). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Logar, T., Rigler, J. (1990). Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ramovš, F. (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. --(1935). HG VII, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Zorko, Z. (1988/89). Narečna podoba mariborskega predmestja. JiS XXXIV/7-8,170-178.
--(1992). Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz. XXVIIISSJLK. Ljubljana,
43-55.
--(1993). Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. SR XLI/1, 193-207.
Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
221
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Mihaela Koletnilc
UDK8n.l63.6'282(497.4-18)
SUMMARY
THE SPEECH OF CERŠAK
The Ceršak speech is one ot the speeches of the Western Slovenske gorice. More broadly, it belongs to the Panonic dialect group. It is characterised by the loss of tonemic oppositions and a later lenghtening of old reduced and short newly-acutised vowels, with the resulting present-day distinction between reflections for these acutised and permanently long vowels. The system of long stressed vowels, which developed from permanently long and initially and newly acutised vowels in non-final and final word syllables, comprises: u:, L'i/e:i u:u/p:u, i:e, u.p, e:, p:, e:, o, ie:, a:i a:u, a: and sr. The permanently long jat and the permanently long o developed into a:i and fl.u, similariy as in the neighbouring North Štajerska dialect of Kozjak, where the development of jat went parallelly with the permanently long e, while in the Ceršak speech the development of the permanently long e ran parallel with the permanently long ( and permanently long ^, which was typical of speeches of Panonje. Under the influence of the Kozjak speech, the long Ü coming from u: was lost; long ; and u are diphthongised into i:i/e:i and u.u/o.u, and the same respective reflects were given by the following pairs of vowels; permanently long and initially acutised p, permanently long and initially acutised q, and permanently long and initially acutised /. The fact that one and the same original phoneme produced two or three different reflects is a proof that the changing processes are still very productive. Unstressed vowels are
(, u, e, o, a and ar. Vowel reduction is very limited, most commonly occurring in the vicinity of liquids.
The consonant system comprises the liquids I, m, r, n, j, ], V (with the variants/and u) and the non-liquids p, I, k, s, Š, h,d,g,z, 2, Č, f, c, X. It is identical to that of the standard literary language, except for individual developments: /' > I; I > -ul-o in a stressed syllable, otherwise > -o; -m is preserved; n' > n , word-initially and between two consonants > J; v > /before voiceless consonants and in word-final position; the clusters čre- and žre- are presetted; tl, dl > kl, gl; dn > gn;xč > šč;xt > st; šč > š; sk- > šfc,-z before; > ž.
Nouns of neutral gender preserve their gender and declination only in the singular, while in the dual and plural they become feminine or masculine. Non-countable nouns preserve the neutral gender. The dative and locative cases in the singular of the masculine gender end in i, and the accusative and instrumental in the dual of all genders end in oma. The the adjective, the apparent definite form prevails also for indefiniteness. The past perfect and the participials in c, -e, -aje and Si do not exist. The first person dual ending in verbs is ma; previously non-suffixed verbs and now suffixed.
The speech of Ceršak displays all characteristics of spoken language syntax. Formation of coordinated, subordinated and juxtaposed sentences does not differ significantly from the patterns in the standard literary language.
222
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6