Dopisi. Iz Maribora. (Cecilijiao društvo.) Pevski zbor tega društva, ki šteje nad 60 pevkinj in pevcev, je na vaeh svetnikov v naši stolnici pri pontifikalni maši zopet javno nastopil s svojimi muzikaličnimi umetvori. Pel je Wittovo ,,Missa in hon. s. Luciae", Aiblingerjev »Jubilate Deo", moteto ,,Deus ego amo", ,,responzorije, introitus, graduale, ofertorij in koniuuiju koralno". Kompozicijo Wittovo presojali so vže strokovnjaki in jo všteli med najaijajniše in najkrasnejše kompozicije. Aiblingerjev ,Jubilate' kaj lepo in živo izraža in predočuje veselje nebeških trum, ki stopajo, zmagovalne pesmi prepevaje, pred obličje Najvišjega. Vse to pa je zbor tako lepo izraževal, da se nam je zdelo, kakor bi hotel sam posnemati one nebeške glasove. Predavanje pri petju nam je po vsem prav ugajalo. Čisto izgovarjanje besedi, točna intonacija, cecilijanski pianissimo, primeren crescendo in drecrescendo, mogočen forte, natanko upazovanje oddihljejev,vzdrževanje končnih.not, enakomerno prenehanje, petju primerno, gibčno spremljanje na orgljab, vse to priča, dajezbor že dobro izurjen, da mu bode prihodnje leto lehko stopiti v občnem zboru, kojega se bodo gotovo radi vdeležili prijatelji cerkvene glasbe tudi iz dežele, vjavnost in pobijati s pesmijo predsodke, koje še nekateri imajo do pravega cerkvenega petja. — Kako pa sodi tukaj občiustvo o cerkvenem petji ? Res je, da se nahajajo še med sicer olikanimi krogi osebe, kojim se kovca po egiptovskih loacih, vendar resnica je, koje ne more nikdo ovreči, da odkar se je začela preosnova pri petji, se prostori v stolnici po praznikih vedno bolj polnijo, osebe, kojih ni bilo po več let k slovesui službi božji, zdaj z ve- seljem dohajajo. Tudi med pevci je navdušenje veliko, tem bolj, ker smejo ponosni biti na svo jega za liturgično petje tolikanj vnetega društvenega pevovodja, ki pri preobilnem poslu v šoli in drugod zadnji trenotek prostega časa žrtvuje za blago idejo, kojo je on sprožil. Daj Bog, da navdušenje za dobro stvar ne bi sčasoma, kakor se to žalibog pri večib. kat. društvih opazuje, vsabnilo. JDa pa delo ne bo polovičarsko, treba bo z reformo dalje prodirati in želeti je, da bi pravo petje v stolnici se razlegalo ne le pri pontifikalnih mešab., ampak vsako nedeljo, vsak dan. Vsakemu društvu, tako tudi temu treba pa je tudi materjelne poraoči, in od kod naj pričakuje kat. društvo pomoči, ako ne od čast. duoh.vščine? Zato prosimo 5. gospode, ki so vže udje tega društva, naj blagovolijo še naprej ga podpirati, drus:e pa vabimo, naj mu pristopijo kot podpirajoči udi z 2 fl, letnine, da bo zamoglo v naši škofiji na novo vsajeno zrno obroditi lep sad v čast božjo in varuhinje našega društva sv. Cecilije. — Denarni znezki naj se blagovoljno pošiljajo predsedništvu društva v stolni farovž ali društvenemu denarničarju, kapelanu g Cižeku v Magdalensko predmestje. Iz Braslovč. (Slov o.) Uni teden ločil se je od nas, po večletnem blagonosnem delovanji, visoko ejslan Jakob Škoflek. nadučitelj Braslovški. Blagi gospod ostane nam vsem, posebno po ovojim učcncem uepozabljiv, kajti bil je mož poštenjak, mož jako redke nadarjenosti, mož vrlega vzglednega značaja, od vseh brez izjeme ljubljen in spoštovan. Učenci njegovi ljubiii so njega kot oceta; mi drngi pa kot pravega, ne hinavskega, ampak odkritosrčnega prijatelja, moža narodnega in krščanskega duha. Nepozabljivi gospod upeljal je pri nas pevsko društvo, izurjeval je naše mladeniče lepega poštenega slovenskega petja. S tem blažil je mlada srca, razširjeval omiko, in kot svitla luč na svečniku svetil je on v celi občini v blagor našega ljudstva. Ni so toraj čuditi, da je prosilo, ko seje slišalo, da bi menil biti blagi gospod prestavljen, vse ljudstvo, ves krajni šolski svet, celi občinski zastop na dotu-nem mestu pismeno, naj še sme ostati naš obče ljubljeni gospod nadučitelj pri nas, a bilo je zaman, prošnja od več, kakor 2000 občinljanov vrgla se je pod klop, in gospod nadučitelj moral je oditi. In zakaj ? Ker je bil srčno ljubljen od ljudstva in je ou zopet vse kot oče ljubil! Blagi gospod je odšel; otroci jokajo za svojim nadučiteljem, ljudstvo pa je nejevoljuo, ker je zgubilo duhovitega prijatelja iu svetovalca. G-ospoda nadučitelja Jak. Skofleka ne bomo pozabili nikdar. Oa ni si postavil spominka iz kamena ali brona, postavil si je prelepi spoiuinek v naših srcih. On je odtrgan od nas; rečein odtrgan, ker rad ni šel, in mi njega nismo hoteli odpustiti; ločijo nas bribi in doline, ali ljubezen, ta pa se ne da raztrgati: ona veže nas še vedno skupaj in bode ostala v spominu od roda do roda. Sovražnikom gospoda nadučitelja pa, kateri so krivi, da je blagi izvrstni učitelj prestavljen, zakličemo v spomiu pregovor: kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. J. K. Savinjski. Od sv. Jošta na Kozjaku. (Odgovor.) Dopisnik iz naše gorate župnije ae v vašem čislanem listu hvali, da se je postavila mežnarija, gostilaica in faranom zavetje in prišteva k tcj dobrodelni napravi neko dobrotnico, ali tega pa neče povedati, kdo je bil kriv, da se je prejšnja enaka okrepčalnica faranom odvzela. Uboge reve niso nad dve leti na mrzlem vetru vživali nobenega zavetja. Všolane obeine, vsled nesrečue kupčije silno poškodovane, so ae morale gotovo po pravični poti stare koče in nad sedem oralov nič vrednega zemljiča za šolo po svoji dolžnosti iz usmiljenja do davkoplačilcev brauiti. Od strani občine se je vedno priporočalo faranom, naj se koča in gostilnica nazaj proda in postavi posebej nova lesena učilnica, ali za 15 do 25 otroki za tridnevno učenje v tjednu še je ni potreba, ter je v prej navedeni sobi dosti prostora. Torej ne zavoljo potrebe kake učilnice, pač pa iz poželjivosti posestva in gostilnice hotel je dopisnik to edino kočuro za šolo in gostilnico rabiti. Ker je pa oboje skupaj seveda le veljalo do prve pritožbe blizo dve leti, potem se je pa morala krčma šoli umakniti. Farani torej niso potrebovali dobrotnice za stavljenje nove bajte; tisti bi bili s prvo zadovoljni, saj so jo pomagali bivšemu posestniku in krčmarju. tako tudi ob svojem času staviti. — 1'ristavek uredništva: Po naših inislih v tej reei ni veC treba besedi; kar je. to je in ne bode več drugače. Iz Središča. (Naše razmere.) Pri nas se je vsako leto v začetku novembra pričelo tudi šolsko leto, ali letos^se to ni moglozgoditi, ker je še novo solsko poslopje, komaj do konca oktobra dodelano, premalo suho, a starega pa čejo nekateri gospodje, da se predela v učiteljska stanovanja. Ne vemo pa, če gre to brez vsakega dovoljenja občin. in nasproti okrajnega šolskega sveta sklepom. Ali se boje ti gospodje, da bi še otroci preblizo cerkve prišli in se preveč katoliškega duha navzeli ? Ljudstvo pa nikakor ni zadovoljno, da se trga šola od cerkve, kaj bn pač pri otrokih z obiskovanjem cerkve ? Oddaljeni posestniki že tako ne morejo lehko svojih otrok o pravem času v šolo poslati, posebno no v slabem vremenu, da ne zamudijo, kaj pa hočejo sedaj, ko še je skoraj četrt ure oddaljena od cerkve? Sedaj namreč bodo otroci morali iz zgornjega dela fare, ki ga je seveda več, mimo cerkve iti v šolo skoraj č^trt ure, potem pa nazaj v cerkvo in sopet v šolo, kaj ne, to je po novi šegi ? Sicer pa pravi nek sivi mladič, ki nosi zvonec v krajnem šolskem svetu: Kmetiške občine nimajo nič govoriti in pa kmet molči pa plačaj. Iz tega pač vsaki lahko povzame, zakaj še smo mi že itak preveč stiskani kmetje in pa kmctiške ob?ine na svi-tu? Mar ne ubogi trpini, po njegovih plemenitih mislih ? Iz Slov. Gradca. (S v a r i 1 o ) Neki omirovljeni uradnik nadleguje premožne osebe v raznih okrajih, posebno pa velečastito duhovščino z beračijskimi dopisi, v katerih lažnjivo opisuje, kako hudo da ga beda muči in se mu na ta način večkrat posreči, da podpore dobiva, Imenovani pa prejema, kakor vemo za gotovo, penzije mesečnih 42 fl., tedaj svoto, katera je za njegovo življenje več, kakor zadostna. Vrh tega vemo, da njegova žena biva ž njim skup, ter ima hišo z enim nadstropjem, v kateri hiši stanovanje v najem oddaja, zraven tega pa tudi nekaj kosov zemljišča. Iz tega se naj posiiame, da je beda, katero on v svojih beračijskih do pisib. opisuje, popolnoma izmišljena in da njegove izmišljotine omirovljenfmu uraduiku slabo priatojajo