ANAMI LEBEN 
Spomini na nekoga tam zunaj 
(začetek) 
pada pada 
in se topi 
in nikjer ne ostaja 
pada 
in se pobira 
nikoli ne obleži 
. . . pod svetilko pa stoji nekdo 
in me čaka 
(nadaljevanje) 
pravijo 
da je bil dober 
pravijo tudi 
da je umrl 
(mislim da rad) 
ne vem kaj od tega je res 
morda oboje 
vem le 
da ga pogrešam 
(konec) 
zaprl je oči 
in se nasmehnil nekomu v sebi 
ni hotel gledati 
kako ugaša luč 
••-
megla 
medlo odsevanje luči 
in nekakšno medlo pričakovanje 
tam zunaj: 
bela drevesa 
bele ceste 
beli hribi 
beli ljudje 
ljubim večer 
meglen siv in medlo razsvetljen 
ljubim vse tisto tam zunaj 
ljubim to pričakovanje v sebi 
nekje v daljavi brni . . . 
je to 
kar pričakujem 
Romanje skozi noč ... 
Ko sva se pod večer, polna neznanega pričakovanja, podala na pot, so 
nebesni svod barvali poslednji sončni žarki. 
Hodila sva med vrtovi, med žitnimi polji in gozdovi, prebrodila potoček 
in čez pokošeno senožet prispela na vrh. Kdaj pa kdaj sta se skrivaj sklenili 
najini roki, zato nisva potrebovala besed. 
Za mizo v kotu sva pila vino in z drugimi pela. Najbrž so mislili, kako zelo 
sva vesela, v resnici pa sva v sebi oba jokala nad usodo svojega življenja. Na-
324 
NINA