ZGODOVINA ZA VSE 33 Janez Cvirn 99 SAPRALOT! TO BO PA MOČAN STREL »* K zgodovini dvoboja na Slovenskem "Jako zanimivo bi bilo o dvoboji sestaviti vse misli, ki so jih izrekli razni pisatelji, pravdniki, politiki, državniki, postavodajavci in modroslovci. Tako delo pa ni samo težko in prav za prav nemogoče, temveč bi bilo tudi preobširno za ta kratki odlomek". (Dr. E. H. Costa) Po natančno odmerjenem strelu Emmericha von Gyujta se je Hugo Poglajen zgrabil za trebuh. Pištola z dolgo, gladko cevjo, ki jo je še trenutek poprej trdno držal v desnici, mu je padla na tla. Opotekel se je in padel v sneg. Polkovnemu zdravniku dr. Rogozinskemu, ki mu je priskočil na pomoč, je tiho zašepetal: "Imre, das habt ich nicht verdient". Zaprl je oči in omedlel. Že čez nekaj ur je zaradi težke rane umrl. Tako se je končal dvoboj med Emmerichom von Gyujtom in Hugom von Poglajnom1 na pristavi graščine Kristinenhof v Medlogu pri Celju2 nekaj minut čez enajsto 1. marca 1889, eden v množici dvobojev, ki so bili v prejšnjem in na začetku tega O dvoboju Gyujto - Poglajen je časopisje na Slovenskem le skopo poročalo. (Marburger Zeitung in Deutsche Wacht sta ga 3. 3. ¡889 le kratko zabeleíila). Poteku dvoboja in vzrokom, ki so do njega pripeljali, pa se vseeno lahko približamo s pomočjo obseinega poročila s sodnega procesa proti Emmerichu von Gyujtu 16. junija 1889, ki ga je dan kasneje v posebni (zastonjski) prilogi objavila celjska Deutsche Wacht. Glej: Extra-Blatt Gratis-Beilage zu Nr. 48 der "Deutschen Wacht". Cilli, 17. Juni 1889. Po mnenju dr. ¡vana Stoparja naj bi bila graSčina Kristinenhof naslednik dvora Freienberg. Gre za graSčino pri danaSnji srednji vrtnarski Soli v Medlogu pri Celju. Glej: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992. stoletja v Avstriji nekaj povsem običajnega3. Kodeks časti (Ehrenkodex), ki ga je Schopenhauer imenoval "kodeks za bedake"*, je kot nekakšen superego preganjal plemiče, oficirje in visoke uradnike, da so vse - tudi najbanalnejše - sporne zadeve reševali z dvobojem. Za posameznika, ki je spadal v ozek krog "častnih ••?', je kodeks časti pomenil močan družbeni pritisk. Dvoboj je bil namreč simbol družbene diferenciacije, ki je dvigoval pripadnike višjih družbenih slojev iz množice "navadnih" ljudi. Kot pomembno sredstvo distance med višjimi in nižjimi družbenimi sloji paje hkrati opravljal tudi integracijsko funkcijo znotraj višjih slojev samih5. Kodeks časti in reševanje spornih zadev z dvobojem sta namreč krepila solidarnost posamez- nika z lastno višjo družbeno skupino in poudarjala njegovo pripadnost k "boljši družbi". Zato je bil dvoboj v Avstriji izredno močno razširjen6. Še več. V času, ko je v Angliji in nekaterih drugih zahodno- evropskih državah že povsem izumrl, je v monarhiji (enako kot v nemškem rajhu) postajal vedno bolj običajen. Čeprav je avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852 dvoboj izrecno prepovedoval7, je v drugi polo- vici prejšnjega stoletja število dvobojev stalno na- raščalo. Leta 1897 sije Avstrija prislužila celo sloves O dvoboju nasploh glej: Ute Frevert, Bürgerlichkeit und Ehre. Zur Geschichte des Duells in England und Deutschland, v: Bürgertum im 19. Jahrhundert. Deutschland im europäischen Vergleich. Herausgegeben von Jürgen Kocka unter Mitarbeit von Ute Frevert, Band 3., DTV Verlag, München 1988, str. 101-140; Ute Frevert, Die Ehre der Bürger im Spiegel ihrer Duelle. Ansichten des 19. Jahrhunderts, Historische Zeitschrift, Band 249, 1989, str. 545-582; Ute Frevert, Ehrenmänner. Das Duel in der bürgerlichen Gesellschaft, München 1991; István Deák, Der •. (•.) •. Offizier. Böhlau Verlag, Wien-Köln-Wei- mar 1991, str. 155-168; Norbert Elias, Die satisfaktionsföhige Gesellschaft, v: Studien über die Deutschen. Machtkämpfe und Habitusentwicklung im 19. und 20. Jahrhundert, Suhrkamph, Frankfurt am Main 1992, str. 61-158. William M. Johnston, Austrijski duh, Zagreb 1993, str. 60. Norbert Elias, n. d., str. 100. Koliko "pravih" dvobojev je bilo v Avstriji v 19. in na začetku 20. stoletja, je telko z gotovostjo trditi. Albert Wiesinger je leta 1895 v delu Das Duell vor dem Richtrestuhle der Religion, der Moral, des Rechtes und der Geschichte (Graz, 1895) zatrdil, da je bilo v Avstriji v času med 1800 in 1893 okoli 2.500 dvobojev. Njegova ocena je verjetno nekoliko prenizka. O tem glej: István Deák, •. d., str. 167. Člen 158 avstrijskega kazenskega zakonika iz leta 1852 je med drugim določal: "Kdor iz kateregakoli vzroka pozove koga na boj s smrtnim orožjem in kdor se na tak poziv poda v boj, je kriv hudodelstva dvoboja..." Kazni so bile izredno stroge. Za udelelbo v dvoboju, ki se je končal brez ranjenih, je bila predvidena kazen od pol do enega leta zapora. Za dvoboj z ranjenci je bila predvidena kazen do pet let zapora (v posebnih okoliščinah tudi do deset). Udeležba v dvoboju, ki seje končal s smrtnim izzidom, pa je preživelemu lahko "prinesla" celo do dvajset let zapora. VojaSki kazenski zakonik iz leta 1855 je za duelante ter sekundante predvideval Se nekoliko strožje kazni, kipa so jih v praksi le redko izvajali. VSE ZA ZGODOVINO 34 ZGODOVINA ZA VSE edine evropske drŽave, v kateri je po dvoboju - kot sredstvu za reševanje zadev časti - posegel pred- sednik vlade. Grof Kasimir Badeni je namreč na dvoboj s pištolama pozval nemškega nacionalnega poslanca Karla Hermana Wolfa8 in tako več kot očitno pokazal, da tudi sam ne spoštuje kazenskega zakonika. Pokazal je, da je prav na področju dvoboja razkorak med črko zakona in ustaljeno prakso več kot očiten. Čeprav je bil v primerjavi s študentskimi men- zurami, dvoboji s sabljami v vatirani zaščitni obleki9, vojaški dvoboj bistveno bolj nevaren, ga oblasti niso poskušale resneje preprečevati, saj je bil pomemben sestavni del vojaškega etosa. Po kazenskem zakoniku je bil dvoboj sicer prepovedan, vendar so avstrijske oblasti pred njim dosledno zapirale oči in duelantov niso preostro preganjale. Tudi v primerih, ko je npr. civilno sodišče obsodilo oficirja zaradi tega, ker je v dvoboju ranil ali ubil civilista, je Franc Jožef običajno odobril pomilostitev. Zaradi tega je v monarhiji dobil dvoboj takšne razsežnosti, da je španski prestolonaslednik Alfons ustanovil prvo Ligo proti dvoboju (Anti-Duell-Liga) leta 1902 prav v Avstriji10. Z njo je poskušal mobilizirati nasprotnike dvoboja - zlasti med oficirji - in že do leta 1904 je Ligi uspelo rešiti 300 spornih primerov brez orožja. Zaradi tega se je v avstrijski kritični javnosti nasprotovanje dvoboju postopoma okrepilo in leta 1911 je Franc Jožef izdal dekret, s katerim je (vojaški) dvoboj omejil na minimum11. ° V državnem zboru (23. 9. 1897) je nemSki nacionalni poslanec Kari Herman Wolf (leta 1886 je bil en mesec urednik celjske Deutsche Wacht, poročen pa je bil s Celjanko lido roj. Stepischnegg, hčero celjskega odvetnika dr. Johanna Stepischnegga) razialil ministrskega predsednika Badenija. Že naslednji dan sta se pri njemu oglasila Badenijeva pred- stavnika general grof Uexklill in polkovnik Resch in mu sporočila Badenijev poziv na dvoboj. Wolf je dvoboj takoj sprejel in za svoja sekundanta imenoval poslanca dr. Sylvestra in Lemischa. Popoldan istega dne so se sekundarni sestali v stanovanju grofa Uexkülla in se dogovorili o vseh podrob- nostih dvoboja. Ob devetih zjutraj naslednjega dne (25. 9. 1897) sta se Badeni in Wolf s piitolama spopadla v dvorani konjeniške Iole Vojaškega inštituta za jahalne učitelje. Že po prvem strelu je Wolf zadel ministrskega predsednika v desno roko in dvoboja je bilo konec. Wolf je pristopil grofu Badeniju, mu podal roko in s sekundantoma zapustil prizorišče. Dvoboj je glasno odmeval v avstrijski javnosti, a tudi v tujini. Krščansko- socialni, sociaUdemokratski in liberalni tisk je od Badenija zahteval, da odstopi (Badeni je le dan pred dvobojem cesarju napovedal demisijo, ki pa jo po dvoboju Franc Jolefnl sprejel). NemSko-nacionalno časopisije pa je Karla Hermana Wolfa povzdignilo v boga. (O dvoboju Wolf-Badeni glej: Clemens Weber, Karl Hermann Wolf (1862-1941), rok. dis., Dunaj 1975, str. 134-140). " O Studentskih menzurah glej: Ute Frevert, Ehrenmänner, München 1991, str. 133-177. Do tega Časa je bilo postavljanje "častnih ••?' pred civilna (porotna) sodišča v Avstriji sila redko. A v Celju se je zgodilo prav to. Že nekaj ur po smrti Huga von Poglajna je celjska žandarmerija na kolo- dvoru aretirala Emmericha von Gyujta, ki je poskušal z brzim vlakom zapustiti mesto12. Na zahtevo držav- nega pravdnika so ga priprli v zaporih okrožnega sodišča Celje, kjer je ostal vse do sodne obravnave 16. junija 1889. Obtožnica je Emmerichu von Gyujtu iz madžar- skega Szepsi-Martonosa očitala, da je februarja 1889 izzval na dvoboj s pištolama (na 25 korakov) vele- posestnika in podjetnika Huga Poglajna iz Mislinje in ga 1. marca 1889 v bližini graščine Kristinenhof ustrelil do smrti, s Čimer je kršil člena 158 in 161 avstrijskega kazenskega zakonika13. Po navedbah obtožnice sta bila Emmerich von Gyujto, nekdanji mornariški oficir in lastnik graščine Kristinenhof pri Celju, ter Hugo von Poglajen14, mornariški poročnik v pokoju ter veleposestnik in tovarnar iz Mislinje, dobra prijatelja in celo daljna sorodnika. Prijateljstvo je bilo sprva tako trdno, da je Hugo von Poglajen Emerichu von Gyujtu, ki je bil v težkem materialnem položaju, julija 1887 ponudil službo upravnika na svoji graščini v Mislinji, kamor se je Gyujto preselil s celotno družino. Upravniško službo je Gyujto opravljal do julija 1888, ko se je odpravil na službeno potovanje v Indijo, kjer je bil solastnik velike plantaže kave. A ker plantaža ni prinašala dobička, se je o vzrokih slabega poslovanja želel osebno prepričati. V času Gyujtovè odsotnosti (do konca septembra 1888) je njegova soproga z otrokom ostala v Mislinji. Bila je v gosteh dobro- srčnega Huga Poglajna, ki je svoje prijateljstvo do Gyujta in njegove družine že prej znal podkrepiti na različne načine. Prijatelju Gyujtu je brez pomišljanja večkrat posodil večje količine denarja (1. februarja 1889 je Gyujtov dolg znašal že 20.913 gld) in v njegovo plantažo kave v Indiji vložil 30.000 gld. Ko jih je izgubil, se ni preveč razburjal, temveč še naprej finančno podpiral prijatelja. Še veliko bolj pa je Poglajen svoje prijateljstvo kazal Gyujtovi ženi Anniti. Od prvega dne bivanja družine Gyujto v Mislinji je Poglajen izkazoval Anniti tako veliko naklonjenost ("eine heftige Neigung"), da so jo vsi opazili. Po mnenju prič pa ji je bil še posebej "naklonjen" v času, ko je bil njen mož Emerich na službenem potovanju v Indiji. 12 Deutsche Wacht, 3.3.1889. 10 István Deák, tu d., str. 162. 14 11 William M. Johnston, •. d., str.60. Potek procesa je podrobno predstavljen v: Extra-Blatt. Gratis- Beilage zu Nr. 48 der "Deutschen Wacht". Cilli, 17. Juni 1889. Hugo von Poglajen je bil zet nekdanjega deíelnega in držav- nega poslanca Mathiasa Lohningerja. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 35 Tudi od konca septembra 1888, ko se je Emmerich von Gyujto vrnil iz Indije in se z družino preselil na svojo graščino Kristinenhof v Medlogu pri Celju, so se prijateljski odnosi med Poglajnom in družino Gyujto nadaljevali. Tako je bilo do februarja 1889, ko se je "staro prijateljstvo" naenkrat sesulo. Počilo je kmalu zatem, ko je Poglajen zavrnil milo prijateljevo prošnjo po novem kreditu. Vendar po trditvah obtoženca zavrnitev posojila ni bila razlog za to, da je Huga von Poglajna izzval na dvoboj. Edini razlog naj bi bila "obramba moške časti", kajti šele takrat je izvedel, da Poglajen načrtno zalezuje njegovo ženo. Ko je Gyujto 23. 2. 1889 preko svojih zastop- nikov - oba sta bila mornariška poročnika - Arthurja Chiarija in Miezeslawa von Petruskija od Poglajna zahteval zadoščenje, je le-ta na častno poravnavo poslal grofa Arthurja Sermaga in poštnega mojstra Carla Noeta von Nordberga. Zastopniki sprtih mož so pri poravnavi enoglasno ugotovili, da se je Poglajen v resnici pregrešil zoper družinsko čast Emmericha von Gyujta. Ugotovili so, daje bilo Poglajnovo obnašanje do Gyujtove žene Annite nečastno in da gre za "Beleidigung dritter Art", kar daje razžaljenemu pravico do izbire orožja in postavitve najtrših pogojev dvoboja. Razžaljeni Gyujto je za orožje izbral pištole in določil čas in kraj dvoboja. Spopad naj bi bil 1. marca 1889 ob 11. uri dopoldne pri Gyujtovi graščini Kristinenhof v Medlogu pri Celju, potekal pa naj bi na razdalji 25. metrov - "mit Gestattung von fünf Schritten Avance (15 Schritt Batiere)" - in s trikratno izmenjavo strelov. Tako je 1. marca ob 11. uri dopoldne v bližini graščine Kristinenhof res prišlo do dvoboja, ki mu je poleg omenjenih sekundantov prisostvoval še vojaški zdravnik. Prva dva strela sta oba zgrešila, s tretjo kroglo pa je Gyujto zadel Poglajna v trebuh in mu tako hudo poškodoval jetra, dvanajsternik in levo stran pljuč, daje nekaj ur zatem umrl. Gyujto je v zagovoru poudaril, da se je znašel v brezizhodnem položaju in da je bil dvoboj pač edina rešitev za ureditev sporne zadeve. Povedal je, da je sredi februarja od Poglajna prejel pismo, v katerem gaje le-ta prosil za veliko prijateljsko uslugo, čeprav mu v pismu ni označil, za kakšno uslugo gre. Ko je s Poglajnovo prošnjo seznanil ženo, je le-ta panično zakričala: "Ti sploh ne vei, kaj ta človek ¿eli; a jaz vem. Že mesece me preganja". Žena mu je končno razodela, da jo Poglajen neprestano zalezuje in ji grozi, da bo napisal roman, v katerem bo objavil tudi njena (gotovo potvorjena) pisma. Povedala mu je, da ga je Poglajen pod pretvezo nujnih poslov poslal na službeno potovanje v Pulj in Trst. Že nekaj minut po njegovem odhodu je pridrvel v njeno spalnico in jo začel nagovarjati. Gyujto je poudaril, da se je žena Poglajna rešila šele z grožnjo, da bo na pomoč poklicala sina, ki je spal v otroški sobi. Poglajen pa jo je rotil, naj o dogodku ne pove možu. Nekaj dni zatem pa je Poglajen Gyujtu poslal pismo s prošnjo za "veliko uslugo", ki jo je Gyujto (potem ko se mu je žena izpovedala) razumel kot predlog, naj postane zvodnik svoje žene. To je bilo dovolj za sklep, da je oškodovana njegova družinska čast, zato je sklenil, da bo Poglajna izzval na dvoboj. In ga tudi je. Gyujtovi verziji dogodkov je močno ugovarjal predsednik sodišča dr. Heinricher. Po njegovem mnenju naj bi bilo iz izjav prič razvidno, da je Poglajnu za takšno obnašanje dala povod Gyujtova žena, iz česar bi lahko sklepali, da je šlo za zaroto zakoncev Gyujto z namenom, da bi še naprej mate- rialno izkoriščala Poglajna. Obtoženi je prvi del predsednikove trditve označil za izmišljotino in v odgovoru pribil, češ, tudi če bi bilo to, kar trdi predsednik, resnično, vzrok za dvoboj ne bi odpadel. Predsednikov namig, daje šlo za zaroto, paje označil za nelogičen. Če bi imel res namen zgolj materialno izkoriščati Poglajna, potem ga nikakor ne bi ubil. Ker pa ni šlo denar, temveč za moško čast, ga je pač bil prisiljen izzvati na dvoboj. Po zaslišanju Emmericha von Gyujta je pred- sednik sodišča Heinricher zaslišal še priče. Prvi je spregovoril Gyujtov Sekundant, poročnik Pietruski, in v celoti potrdil Gyujtove navedbe. Po njegovem mnenju je dvoboj potekal v skladu s pravili15. Tudi okoliščina, da je bil Gyujto Poglajnu dolžan večjo vsoto denarja, ni bila zadosten razlog, da bi dvoboj odložili. Glavni in edini povod za dvoboj je bilo namreč zadnje Poglajnovo pismo Gyujtovi ženi, katerega vsebina daje slutiti, da je bil Poglajen duševno motena osebnost. Tudi drugi Gyujtov Sekundant Chiari je potrdil obtoženčevo pričevanje. Dvoboj je potekal v skladu s pravili in tudi Poglajnova kratkovidnost ni bila zadosten vzrok, da bi navzoči dvoboj preprečili. (Sploh pa je potekal na razdalji 25 metrov, kar je dovolj blizu, da sta se lahko nasprotnika jasno videla). Bil je prepričan, da je poskušal Poglajen z izkoriščanjem obtoženčeve finančne stiske pripraviti njegovo ženo, da bi prevarala moža. Zato je za Gyujtovim hrbtom nenehno zalezoval njegovo ženo (vendar le-ta ni podlegla). To pa je bil tudi edini, a dovolj velik razlog za dvoboj. 1 V prejlnjem stoletju je izila vrsta priročnikov z navodili o pravilnem poteku dvoboja. Med njimi naj omenim le: Franz von Bolgar, Regeln des Duells, Wien 1822; Gustav Hergsell, Duell- Codex, Wien-Budapest-Leipzig 1891; Fridrich Teppner, Duell- Regeln flir Offiziere und Nachschlagebuch in Ehrenangelegen- heiten, Graz 1898. VSE ZA ZGODOVINO 36 ZGODOVINA ZA VSE Ko sta tudi Poglajnova sekundanta major Noe von Nordberg in grof Arthur Sermage potrdila, da je bil dvoboj neizbežen in da noben izmed sekundantov ni videl razloga, da bi ga preprečili (še najmanj se jim je zdela pomembna Poglajnova kratkovidnost), je sodnik na prostor za priče poklical polkovnega zdravnika dr. Rogozinskega. Ker je dvoboju pri- sostvoval le kot zdravnik in ni vedel ničesar o povodu zanj, je opisal zgolj to, kar je videl "na lastne oči". Povedal je, da je po šestem strelu Gyujto zadel Poglajna, ki je počasi padel naprej. Emmerich von Gyujto je po strelu vzkliknil: "Sapralot! Das wird ein scharfer Schuß!", Poglajen pa je le tiho zašepetal: "Im Bauch, im Bauch! Imre, ich habe das nicht verdient!" Poglajnova rana je bila tako težka, da je popoldne umrl. Annita je bila precej prepričljiva, a sodnik jo je vseeno vprašal, zakaj spalnice ni zaklenila. Odgovo- rila mu je, da se ji ni zdelo potrebno, saj je soba za goste, v kateri je spal Poglajen, v pritličju, spalnica pa v prvem nadstropju. Nekoliko "krivde" pa je pripisala tudi svojemu možu: pred potovanjem, ko je že bila v postelji, se je namreč prišel od nje poslovit, vendar za sabo ni zaklenil vrat. V nasprotju z izjavo Annite von Gyujto je Franz Schell, upravitelj Poglajnove posesti v Mislinji povedal, "da je bil Poglajen z omenjeno gospo v živahnih odnosih", da sta se v Mislinji vsak dan sprehajala in si kasneje, ko se je družina Gyujto vrnila na Kristinenhof, redno in pogosto dopisovala. Gozdni adjunkt Pekarek iz Fale pa je sodniku zatrdil, da je moral biti Emmerich von Gyujto gotovo Pištola za dvoboj, druga polovica 19. stol. Potem ko so prebrali še zdravniško poročilo o obdukciji in za nekaj minut prekinili obravnavo, je sodnik dr. Heinricher zaslišal še nekaj novih prič. Prva je spregovorila užaloščena vdova Annita von Gyujto. Poudarila je, da so se z družino Poglajen poznali več let, da pa jo je začel Poglajen nadlegovati z "ljubezenskimi ponudbami" šele pred letom dni. Njegovim prošnjam, naj ima z njim razmerje, se je odločno upirala, pristala je le na to, da si dopisujeta. Vendar Poglajen s tem ni bil zadovoljen. Začel ji je groziti, da bo napisal roman, v katerem bo objavil njena (potvorjena) pisma. A tudi po tem izsiljevanju se mu ni vdala. Tudi v noči, ko je njen mož odšel na poslovno potovanje v Pulj in v Trst, in je Poglajen vdrl v njeno spalnico, se mu je energično postavila po robu. Ko mu je zagrozila, da bo zbudila svojega sina, je Poglajen odšel. seznanjen z razmerjem svoje žene Annite in Huga von Poglajna, saj so o njem v Mislinji in okolici čivkali že vrabci na strehah. Višji gozdar iz Mislinjc Hromadnik je bil še bolj določen. Menil je, da je Gyujto zaradi denarja pritiskal na Poglajna in da "konec zgodbe ni bil dvoboj, temveč navaden umor". (Tudi zaradi tega, ker je bilo vsem znano, da je Poglajen močno kratko- viden, Gyujto pa odličen strelec). Po njegovem mnenju naj bi Gyujto svojo ženo Annito nagovoril na razmerje s Hugom von Poglajnom, saj je bil slednji odličen vir denarja, ki ga je Gyujtu stalno primanjkovalo. In tudi grof Sermage, Poglajnov sekundant, je precej obremenil Gyujta in njegovo ženo. Na sodnikovo vprašanje, kaj mu je glede dvoboja zaupal VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 37 Poglajen, je odgovoril, da je Poglajen kratko pred smrtjo zašepetal besedo "traditrici", "...kar se je lahko nanašalo le na gospo Gyujto..." Po grofovem mnenju naj bi že omenjena beseda jasno pričala o značaju gospe von Gyujto (in njenega soproga), še veliko bolj pa naj bi bil njen karakter razviden iz ohranjene korespodence. V podkrepitev svojih trditev je grof Sermage na koncu analiziral pismo, ki ga je Poglajen poslal Anniti von Gyujto 16. februarja 1889. Pismo se začenja z "Ljubljena Frou-Frou", kar naj bi po njegovem mnenju jasno dokazovalo, da sta bila Poglajen in Annita v ljubezenskem razmerju. Še bolj očitno pa to dokazujeta Poglajnova zahteva, naj Annita končno izpolni obljube, ki mu jih je dala pred pol leta (med drugim je zahteval "brezpogojno kapitulacijo"), in grožnja, da ji bo v nasprotnem primeru prisiljen napovedati vojno "na življenje in smrt". Še huje je Gyujta in njegovo soprogo obremenila Poglajnova žena Anna. Gospa Poglajen se je sicer strinjala, da je bil vzrok dvoboja "težka razžalitev gospe von Gyujto s strani njenega moža", vendar tudi po njenem mnenju pri stvari ni šlo zgolj in samo za čast. Sodniku je povedala, da je že nekaj časa vedela za odnose med svojim možem in Annito von Gyujto, vendar ni vedela, kako daleč se je njuno razmerje razvilo. Po njenem mnenju naj bi bila gospa von Gyujto navadna koketa, ki je njenega moža "privezala nase" zgolj zaradi denarja, v želji, da bi izboljšala materialni položaj svoje družine. Annita von Gyujto naj bi namreč njenega moža že dalj časa izsiljevala za denar, kar je Anna Poglajen podkrepila z Annitinimi pismi, ki jih je našla v moževi zapuščini. V več pismih je namreč Annita von Gyujto njenega moža prosila za denar, kar naj bi bilo po njenem mnenju samo po sebi dovolj zgovorno. Če bi Pri dvoboju res šlo samo za "razžalitev dame", potem bi do njega moralo priti že veliko, veliko prej. Izjave Poglajnu naklonjenih prič so zadevo precej zapletle. Državni pravdnik in sodnik (a tudi porot- niki) so se namreč znašli v dilemi, ali je šlo res zgolj za navaden dvoboj v skladu s pravili, ali pa za zaroto in umor, ki sta ga skupaj pripravila Annita in Emmerich von Gyujto. Vendar za teorijo o zaroti niso našli dovolj trdnih dokazov. Državni pravdnik se je problemu enostavno izog- nil. V sklepnem govoru je porotnike opozoril, daje v tem primeru treba ločiti motiv od dejanja. " Motiv je dala razžaljena ženska čast. Ženska čast, hišna čast, ••• čast, moška čast". (Frauenehre Hausehre, Hausehre Mannesehre). Po njegovem mnenju mora moški ščititi žensko v vseh okoliščinah in v tem Pogledu se Emmerichu von Gyujtu ne more ničesar očitati - četudi je razprava na sodišču jasno pokazala, da se je gospa von Gyujto "prisesala" na gospoda Poglajna samo zaradi finančnega okoriščanja. (Ven- dar je na drugi strani težko govoriti o "komplotu" Emmericha in Annite von Gyujto zoper Huga von Poglajna, ker manjkajo zanj trdni dokazi). Vendar se pri obrambi ženske časti vedno postavi tudi vprašanje najprimernejšega načina, kar dvoboj zagotovo ni. Po mnenju državnega pravdnika do njega ne bi smelo priti že zaradi tega, ker je bil Gyujto Poglajnu dolžan večjo vsoto denarja. Napaka je bila storjena tudi v tem, da so sekundanti Poglajna prepričali, češ da je dvoboj edini možni izhod iz zapletenega položaja. (In zaradi tega je nekaj dni kasneje državni pravdnik odredil preiskavo zoper oba Poglajnova sekundanta, grofa Arthurja Sermaga in majorja Noeta). Odvetnik Emmericha von Gyujta dr. Kosjek je že v uvodu obžaloval, da se obtoženemu sovražno javno mnenje kaže tudi v sodni dvorani in opozoril, da se le redko zgodi, da bi zaradi dvoboja kdo prišel na porotno sodišče. Dvoboj po njegovem mnenju izhaja iz plemenitega načela, ki čast postavlja pred živ- ljenje. Dvoboj je "pogodbena samopomoč", saj vsak od duelantov postavlja v enaki meri svoje življenje na kocko. Za obtoženega, ki je plemenitega stanu in je sin admirala, je bil dvoboj pač edini izhod, da reši čast svoje družine, saj je bil Poglajen pripravljen z denarjem razdreti Gyujtov zakon. Zato je bil obtoženi prisiljen, da z orožjem brani ženino čast. Poglajnova in Annitina pisma kažejo, da obtoženi ni vedel ničesar o razmerju med njegovo ženo in Poglajnom. A iz njih je razvidno tudi to, da Poglajen svojega cilja ni dosegel. Ko se gospa Gyujto Poglajnovim pritiskom ni mogla več sama upirati, je prosila za zaščito svojega moža. S tem pa je postal dvoboj neizogiben. Po zaključnem govoru dr. Kosjeka je potek dogajanja povzel predsednik sodišča dr. Heinricher in ob pol enajsti uri zvečer so se porotniki umaknili k zasedanju. Kmalu zatem so razglasili razsodbo. Po- rotniki so obtoženega Emmericha von Gyujta eno- glasno spoznali za krivega hudodelstva dvoboja s smrtnim izzidom. Sodni senat je obtoženega obsodil na 3 leta težke ječe - "poostrene s postom in pove- zane z izgubo plemstva". Kot olajševalne okoliščine mu je sodišče priznalo obžalovanje dejanja, razbur- jenje, v katerem je bil zaradi mučne zadeve in dejstvo, da še ni bil obtožen. Oteževalnih okoliščin po mnenju sodišča ni bilo. Apud barbaros Turkos barbarum duellum non est in usu Sodni proces zoper madžarskega plemiča Emericha von Gyujta, lastnika graščine Kristinenhof v Medlogu pri Celju, ki je 1. marca 1889 v dvoboju VSE ZA ZGODOVINO 38 ZGODOVINA ZA VSE smrtno zadel svojega nekdanjega prijatelja Huga von Poglajna iz Mislinje, je v avstrijskih jurističnih krogih in med člani parlamentarnega odbora za reformo kazenskega zakonika, ki je prav v junijskih dneh 1889 obravnaval vprašanje dvoboja, vzbudil nemalo pozornosti16. Vsi so se spraševali, kakšna bo razsodba celjskega okrožnega sodišča in kako bo vplivala na bodočo kazensko zakonodajo, saj je bilo sodno preganjanje udeležencev dvobojev (tudi v primerih, ki so se končali s smrtnim izzidom) v monarhiji tako redko, da je celjska Deutsche Wacht upravičeno zapisala: "So weit unsere Erinnerungen zurückreicht, war in Oesterreich noch nicht der Fall gegeben, daß die Richter aus dem Volke hätten ihre Ansichten über die Duellfrage darlegen können"17. Še večjo pozornost paje proces vzbudil med Celjani, saj je bil Poglajen - kot je poročala Deutsche Wacht - med celjskimi in spodnještajerskimi Nemci po- membna in spoštovana osebnost: "Die deutsche Partei verliert in dem Dahingeschiedenen leider wieder einen bewährten ausgezeichneten Genossen. Ehre seinem Andenkenl"ls Zanimanje celjske javnosti za proces Gyujto, ki se je končal pred celjskim okrožnim sodiščem 16. junija 1889, je bilo tolikšno, da se je uredništvo celjske Deutsche Wacht odločilo - "ne iz senzacionalističnih razlogov" - svoje zveste bralce nagraditi še s posebno, zastonjsko prilogo, v kateri je natančno popisalo potek procesa. Tako so se lahko Celjani (seveda tisti, ki se jim dan poprej ni uspelo preriniti v sodno dvorano) že 17. junija natančno seznanili z dogajanjem na sodišču in s končno razsodbo, s katero je celjsko okrožno sodišče obsodilo Emmericha von Gyujta na tri leta težke ječe in na odvzem plemiškega naslova. In ta razsodba je ponujala obilo možnosti za najrazličnejše komentarje. Vendar pa so bili komentarji celjske javnosti bolj ali manj enozvočni. Že pred procesom so v celjskem javnem mnenju prevladali nasprotniki dvoboja19, kar je bilo seveda povsem v skladu s tedanjo socialno strukturo celjskega meščanstva. Mali in srednje veliki trgovci in obrtniki, ki so tvorili jedro celjskega meščanstva, niso imeli nobenega razumevanja za takšen način reševanja "zadev časti". Sami so namreč sporne zadeve reševali veliko bolj preprosto, pač po načelu: "Aufbiks. Kri v luft, čreve na plot!". Dvoboj se jim je zdel ostanek preživele srednjeveške tradicije, ki se ga ozka družbena elita oklepa samo 16 Extra-Blatt. Gratis-Beilage zu Nr. 48 der "Deutschen Wacht". Cilli, 17. Juni 1889. *•' Prav tam. 18 Deutsche Wacht, 3.3.1889. 19 Mi to je na procesu opozarjal tudi obtofenČev odvetnik dr. Kosjek. Glej: Extra-Blatt. Gratis-Beilage zu Nr. 48 der "Deutschen Wacht". Cilli, 17. Juni 1889. zato, da bi še bolj poudarila svoj vzvišen položaj. Zaradi tega so bili prepričani, da je razsodba popol- noma na mestu. Upali so, da jo bodo upoštevali tudi Člani parlamentarne komisije in v njenem duhu "popravili" tiste člene kazenskega zakonika, ki se dotikajo dvoboja. Mnogim pa se je zdela razsodba celo preblaga, saj so bili prepričani, da bi "navaden državljan" za "umor" dobil veliko višjo in strožjo kazen od Emmericha von Gyujta. V dvojnosti meril so videli kršitev osnovnega načela pravne države, načela enakosti pred zakonom, zato so bili v svojih kritikah "neustrezne obravnave dvoboja" izredno radikalni. Vendar pa so se v celjski kritični javnosti slišali tudi drugačni, dvoboju bolj naklonjeni glasovi. Kot normalen način reševanja "zadev časti" so ga obrav- navali predvsem celjski izobraženci, saj se jih večina z njim dodobra seznanila v študentskih časih. Ured- nik Deutsche Wacht je že v uvodu "zastonjske priloge" zapisal, da nasprotovanje celjskega javnega mnenja "tej srednjeveški nenravnosti" ni najbolj na mestu, saj je dvoboj velikokrat edini način za reševanje spornih zadev časti: "Es gibt nun einmal Lagen, in welchen der feinfühlige Mensch eine recente Austragung absolut wünschen muß, es gibt Conflicte zu deren Beilegung kein Richter verständig genug, kein Gesetzbuch erschöpfend genug ist, und der behutsamste Mann kann urplötzlich von einen Schimpf belastet werden, der ihn directe vor die Frage stellt, ob ein derart beschimpftes Dasein überhaupt zu ertragen und ob es nicht vorzuziehen ist, das Leben in die Schanze zu schlagen, das unter den gegebenen Umständen ohnehin villeicht werthlos ist. Dieser Gesichtspunkt ist es auch ohne Zweifel, der die maßgebenden Faktoren im Staate das Duell mit Nachsicht beurtheilen lässt"20. Podobna stališča je na sodišču zagovarjala tudi večina prič (zlasti Gyujtovi in Poglajnovi sekundami) ter odvetnik obtoženega. In celo državni pravdnik Schwendtner je v svojih izvajanjih v dvoboju pač videl nujno zlo, ki se ga ne da izkoreniniti. Čeprav so se med procesom proti Emmerichu von Gyujtu v javnosti pojavila tipična gledanja na dvoboj, ki so se gibala v razponu od ostrega nasprotovanja do blagohotne naklonjenosti, so nasprotniki dvoboja pre- vladali nad njegovimi zagovorniki. Na Slovenskem dvoboj ni bil nikoli preveč priljubljen21 in zlasti 20 Extra-Blatt. Gratis-Beilage zu Nr. 48 der "Deutschen Wacht". Cilli, 17. Juni 1889. Zavračanje (smeíenje) dvoboja je opazno ie pri Antonu Feliksu Devu, ki je leta 1781 v Pisanicah prevedel pesem Dvuboj hrvalkega pesnika Pavla Ritterja-Vitezoviča. Pesem se namreč glasi: Edn napojlu boje bije, druge doma vinu pije. Če lih nista oba junaka. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 39 slovenski tisk ga je prikazoval kot ostanek srednje- veške mračnosti. Že Dr. E. H. Costa, ki se je pri nas verjetno prvi ukvarjal s fenomenom dvoboja22, je leta 1869 ugotavljal: "V sedanjem času se občna misel zmirom bolj in bolj obrača zoper dvoboje"P v svojem kratkem, informativnem članku O dvoboji pa citiral tudi "bistroumno besedo" Quintusa: Apud barbaros Turkos barbarum duellum non est in usu" (pri barbarskih Turkih barbarski dvoboj ni v navadi)24. A v slovenski javnosti dvoboj ni veljal le za barbarskega, temveč tudi za dejanje, ki je v očitnem nasprotju s peto božjo zapovedjo. Ko je le nekaj mesecev pred procesom Gyujto izšel roman Pobra- timi znanega slovenskega politika dr. Josipa Vošnjaka, ga je katoliška kritika raztrgala na kosce, predvsem zaradi tega, ker je v romanu opisal dvoboj naed poročnikom Marbergom in Ivanom Dolnikom. Anton Mahnič je v Rimskem Katoliku zapisal: "Ta barbarski običaj, večna sramota 19. stoletja, je dr. VoSnjaku plemenit, junaški čin. Zato ga mora doprinesti njegov najblaii junak, 'pošteni' Dolnik, katerega prišteva 'najboljšim našim možem', katerega 'bistri um, neupognenost, pogum in pošteno srce' nad vse povzdiguje. V slovenskem slovstvu ni še dobil dvoboj odločnišega in gorečnišega slavitelja, kaker v dr. Vošnjaku. Ako ga bomo začeli tako priporočati, ne bojimo se, vdomačil se bo v kratkem tudi na Slovenskem. Ako bomo dvoboj tako mično opisovali, in sicer kot 'viteški' čin, ako bomo mladini zabivali v glavo, da dvoboj rešuje 'čast' duelantom, bomo morda videli vie prihodnjo generacijo en korak dalje na poti - v barbarstvo!"25 Frančišek Lampe pa je v Domu in svetu pisatelja in bralce vprašal, ali ni z dvobojem "potisnen naš roman v vrsto onih romanov, kteri si pomagajo s takim 'senzacijonalnim knall- effektom' in katerih je v drugih slovstvih ogromno število - nizke vrste..."26 Medtem ko sta Anton Mahnič in Frančišek Lampe dvoboj zavračala izključno s katoliškega stališča,27 vu vin« sta s', vem, enaka. Kupce lohkaje spijati, težji krije prelivati (Glej: Joie Koruza, Značaj pesniškega zbornika Pisanice od 2 lepeh umetnosti, Maribor 1993, str. 266-268). Že leta 1862 je Costa objavil v Mittheilungen des historischen Vereines für Krain krajü članek z naslovom Eine Zweikampf- Geschichte aus dem siebzehnten Jahrhundert, str. 14-15, v katerem je opisal dvoboj med grofom Josefom Bernardinem Barbom in Johannom Franzom von Rottenfeldtom v blilini 2, Ljubljane leta 1691. ~. E. H. Costa, O dvoboji. Letopis Matice slovenske 1869, str. 97. 2 Prav tam. 26 27 Rimski katolik 1889, str. 422. Dom in Svet 1889, str. 30. Katoliški tabor je tudi pri nas rad poudarjal, da je dvoboj v očitnem nasprotju s peto boljo zapovedjo, škof Mihael pa je slovenski tisk rad poudarjal, da je dvoboj tudi eminentno "nemški običaj" in že zaradi tega nepri- meren za Slovence. Celjska Domovina je npr. leta 1907 iz pariškega lista Figaro takole povzela opis razširjenosti menzure med nemškimi študenti v Avstriji: "Dijaški dvoboj" pravi, "je le redko posle- dica prepira. Nemec ni prepirljiv. Dvoboj, tako zvana 'prijateljska menzura' jim je le dokaz za pogum in brazgotine na licu so jim dekoracije in trofeje. Mlade 'goske' so naučene, da so le brazgotinasti moški junaki, ki so vredni 'ljubezni', in mladi divjak, ki ima na koncu nosa še kaplje mleka svoje dojilje, je primoran postati 'junak'. In na koncu je cinično dodala: "Ta Francoz je najbrže študiral tudi v Gradcu".2* Vendar pa pri dvoboju ni šlo zgolj za "nemški običaj", temveč za uveljavljen način reševanja zadev časti med možmi s častjo (plemstvom, oficirji, visokimi uradniki in študenti). Zaradi tega dvoboj tudi na Slovenskem ni bil tako neznana stvar, kar je že leta 1894 z veliko mero cinizma ugotavljal Janez Evangelist Krek: "Saj se vendar lepa šega dvobojev - edino, kar je naš razsvetljeni vek ohranil iz 'temnega' srednjega veka - širi čezdalje bolj. In Slovenci naj bi zaostajali edini? Mi edini naj ne bi poznali duha časa? Potem pač zaslužimo, da nam ostaneta Slovenija in Ilirija na veke samo prazni besedi in da naših tal večne napaja iskra Sava"?9 Kljub močnemu nasprotovanju dvoboju (kritika je operirala predvsem s katoliškimi in nacionalnimi argumenti), tudi na tem področju Slovenci niso bili povsem brez izkušenj. Večina slovenskih izobra- žencev se je z "menzuro" dodobra seznanila v študentskih letih in čeprav je bila med slovenskimi študenti veliko manj običajna, kot pri nemških burših30, so bili tudi sami velikokrat prisiljeni - že zaradi samoobrambe - poseči po sablji. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je po zaslugi dr. Vladimirja Ravniharja dvoboj uveljavil med slovenskimi študenti na Dunaju, med člani Slovenije in leta 1892 ustanovljenega ferialnega Napotnik je bil novembra 1900 na zasedanju avstrijske ¡kofovsie konference glavni poročevalec o duelu; o tem glej: Bogdan Kolar, Odnosi med Škofoma Napotnikom in Jegličem, v: Napotnikov simpozij v Rimu, Celje 1993, str.180. O razširjenosti katoliške "kritike" dvoboja glej tudi: Ute Frevert, Ehrenmänner, str. 39. 28 Domovina, 2.1.1907. 29 J. E. Krek, Izbrani spisi, II. zvezek, Ljubljana 1929, str. 228. Zlasti člani leta 1884 ustanovljene Corniole - druStva nemških visokoSolcev s Kranjske (Corniola - Verein deutscher Hochschüler aus Krain), so vestno izpolnjevali burševsko zahtevo po branjenju časti z dvobojem, o čemer priča v društveni spominski knjigi objavljena statistika duelov. Glej: (Paul Samassa), Corniola 1884-1894, Heidelberg 1895. 30 VSE ZA ZGODOVINO 40 ZGODOVINA ZA VSE društva Sava31. Začetke opisuje Ravnihar v spominih takole: "Še eno novost sem vpeljal v 'Slovenijo' - sabljanje. Sabljali so že naši študentje v Gradcu. Med njimi so bili imenitni sabljači kakor Mahan, Kartin, Šuklje, Gregorič, ki so tolkli nemške burše z njihovim lastnim orožjem. Po maturi sem strašil po Ljubljani s hrvaško čepico 'ličanko', ki sem jo bil profitiral na abiturientskem sestanku. V Zvezdi so me srečali Karniolci, člani nemškega akad. fenolnega društva 'Corniola'. Eden izmed njih Strzelba (oče je bil Čeh in svojčas član Sokola) me nahruli z besedami: 'Zu so einem dummen Gesicht past so eine Kappe nicht'. Poslal sem mu sekundante (Kartellträger), eden teh je bil Viktor Gregorič, kasneje zdravnik v Novem mestu. Žaljen sem imel pravico do izbire orožja. Izbral sem sabljo. Dotlej še nikoli nisem držal sablje v rokah. Sekundami so določili, da bo dvoboj (menzura) na Dunaju in sicer v drugem semestru, da mi bo med tem dana prilika, da se pobliže seznanim s sabljo in z rokovanjem z njo. Prišedši na Dunaj sem poiskal mojstra za borjenje, kakršnih je imel Dunaj dokaj, in posečal njegovo šolo. Ker sam nisem imel ne orožja, ne drugih priprav, potrebnih za dijaške menzure, sem naprosil akademsko društvo 'Marco- mania', da mi priskoči na pomoč. Marcomania ni bila 'Burschenschaft', ampak 'Landsmannschaft'. Med člani so bili tudi Hrvati. Društvo mi je dalo na razpolago sekundama in zdravnika - bil je neki dr. Figartner (kasneje zdravnik v Zagrebu), Hrvat. In tako sem mogel nastopiti. Bandažirali so mi vrat radi žile odvodnice, zapestje in trebuh. Svojega nasprot- nika sem prvi napadel, dva, trikrat sem ga pognal v kot. Prizadel sem mu samo neznatno prasko. To mojo napadalno taktiko je izkoristil nasprotnik, ki mije ob naslednjem mojem izpadu zadal terco ter slučajno presekal žilo temporalis na desnem sencu. Kri je brizgnila in dvoboja je bilo konec. Zdravnik mi je zašil oba konca presekane žile, nakar so me vsega povezanega spravili domov. Po nekaj dneh sem se že z bandažirano glavo postavljal na univerzi. Doma pa niso bili nič kaj očarani. Posledica tega mojega podviga je bila, da so se Slovenjani jeli zanimati za borjenje. Nabavili smo si sablje, maske in rokavice. Učitelj pa sem bil seveda jaz- Nadalnja posledica je bila ustanovitev akad. ferialnega društva 'Sava' v Ljubljani kot ptotiutež Prav v času ustanovitve ferijalnega drultva Sava se je v obeh slovenskih akademskih društvih, v dunajski Sloveniji in v grajskem Trriglavu, razreiil dolgoletni prepir med člani glede Studentskih menzur. Spor med zagovorniki in nasprotniki dvobojevanja je bil reSen kompromisno: v obeh druStvih sta bila ustanovljena sabljaSka kluba, člani so lahko z orožjem iskali zadostitve za razžalitev časti, ni pa bilo dvobojevanje obvezno. O tem glej: Janez Stergar, Začetki "Slovenskega ferijalnega druStva "Sava" v Ljubljani", Kronika, XXII, 1974, ¡t. 1, str. 35. proli 'Cornioli'. Prvi predsednik mu je bil Janko Vencajz, njemu sem sledil jaz. Na to je šlo z dvoboji kar po vrsti. Prvi je nastopil Božidar Vodušek (kasneje advokat v Ljubljani) proti Ambroschitschu (kasneje advokat v Ljubljani), Majdič (kasneje zdravnik) proti Rothu (kasneje sodni svetnik), Janko Vencajz (umrl v tretjem letniku prava) proti Jos. Hòglerju (kasneje zdravnik v Ljubljani). Dvoboji na Dunaju so bili v zasebnih stanovanjih in so najemniki v ta namen oddajali prazne sobe proti odškodnini. Nemci so imenovali ta prostor 'Paukboden'. Prostor torej ni bil ravno velik, zlasti, ker je bilo računati po dva sekundama in po enega zdravnika, navadno medicinec starejšega letnika, na vsaki strani. Razen tega je imela vsaka stranka pravico, da je vabila prijatelje in somišljenike kot gledalce. 'Corona' je bila včasih prav številna. Vse se je seveda moralo vršiti v tajnosti, ker je bila policija takim podvigom za petami.... Pri teh dvobojih, pri katerih sem stalno posredoval kot sekundam, so bili naši fantje po večini zmagovalci. Corniola so se jeli zavedati, da nam ne bodo kos. Kaj so storili? Naščuvali so vesoljno burševstvo proti nam, tako daje dobil eden izmed nas po 50 ¡contrahaz Nepristranski razsodniki pa so izrekli, da se tako ne gremo, daje to že strahopetnost in da nismo dolžni sprejeti množeslvenih pozivov na dvoboj, ki naj ščitijo Camiolce. Carniolci so bili na ta način diskvalificirani in cela stvar je zaspala. 'Sava' paje le dosegla svoj namen, daje ustrahovala Camiolce, ki so odtlej postali bolj pohlevni... 'e2 V desetletju pred prvo svetovno vojno pa se je menzura najbolj udomačila med slovenskimi študenti v Gradcu, kar je v spominih lepo popisal Miloš Vauhnik: "Slovenska akademska društva so bila seveda tudi na univerzah na Dunaju in v Pragi. Toda 'Triglav' je bilo edino, kjer se je tudi sabljalo: to se pravi, da je imelo vežbališče za dvobojevanje. Sabljanje ni bilo naš ideal, saj je bil to privilegij nemških akademskih društev, katerih je bilo v Gradcu na pre tek., a ker so naduti nemški burši - njihova društva so se imenovala 'Burschenschaften' - bili zelo nesramni in so psovali naše člane, če so hodili po graških ulicah s triglavanskim trakom čez prsi, se je akademsko društvo 'Triglav' odločilo uvesti vežbanje tega študentovskega športa že iz razloga, da se bo slovenski visokošolec lahko postavil po robu burševskemu izzivanju. Že več let pred menoj se je nekaj Triglavanov izurili v sabljanju in tako je bilo veliko presenečenje pri nemških burših, ko slovenski visokošolec ni več molče prenašal izzivanja, ampak je gospoda 'burša' pozval na dvoboj. Ker naši sabljači 32 Spomine dr. Vladimirja Ravnikarja (Mojega iivljenja pot) hrani Arhiv Slovenije. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 41 niso bili od muh in je marsikateri buri in je marsikateri burS nosil kot posledico dvoboja s Triglavanom brazgotino na nosu, bradi in licu ali pa je bil celo brez uhlja, so dobili rešpekt pred nami ter so se naših sabljačev v velikem krogu izogibali. Tako smo imeli sedaj mir na cesti, toda nekateri naduteii so se še vedno drznili opsovati slovenskega akade- mika na cesti. Zapomnili smo si ga, in če eden ali drugi od nas ni bil preveč vešč 'menzure' (tj. sabljanja), smo obvestili naše ase, ki so takšnega prenapetem pri prvi priložnosti v dostojnem tonu pozvali na dvoboj, če svoje žalitve ne prekliče. Nekaj let pred menoj je bil strah in trepet nemških buršev jurist Irgolič iz Prlekije, poznejši odvetnik v Mariboru, imenovan na splošno 'Irga'. Ali tudi Irga jo je včasih skupil, kajti tudi on je imel na obrazu več takih spominkov''33. Svoje dunajske navade pa so slovenski študentje seveda prinesli tudi domov in zlasti Vladimir Ravnihar je postal "slaven" zaradi dvoboja z Viktorjem Ahazhizhem, ki ga je imel na veliki ponedeljek (26. marca) 1894 v Ljubljani. Vladimir Ravnihar je ta dvoboj v svojih spominih opisal takole: "Na Veliko soboto sem šel gledat procesijo. Stal sem pred Ljubljanskim magistratom. Proti meni pride na čelu večje družbe dam in gospodov Viktor Ahazhizh, jurist (kasneje sodni svetnik in advokat v Novem mestu) ter me kratkomalo odrine, čeprav je imel dovolj prostora, da bi prišel mimo mene. To atako sem levitimi s tem, da sem mu v pričo vse njegove družbe vrgel v obraz psovko 'Rotzbub' (smrkavec). Še tisto popoldne mi je poslal svoje sekundante, ki so z mojimi sekundanti dogovorili dvoboj na sablje pod najtežjimi pogoji brez vseh bandai Dvoboj je bil na Veliki ponedeljek (26. marca 1894) v konjušnici vojašnice v Trnovem. Moja sekundama sta bila Božidar Vodušek in medicinec Borštnik, oba reservna častnika, nasprotnikova pa artiljerijski nadporočnik baron Toncourt in Bürger, ljubljanski trgovec, tudi reservni častnik. Kot Zdravnik je interveniral višji štabni zdravnik dr. Stare, Slovenec, ki se je posebno prizadeval, da bi se 'nasprotnika' spravila. Poskus je ostal brezuspešen. Stal sem sredi z žaganjem posute konjušnice. Moj nasprotnik jame besno napadati. Spoznal sem takoj, da hoče spretnost v borjenju nadomestiti s sirovo silo, s tem pa mi je odkril tudi svojo slabost. Pustil sem ga napadati, pa sem se umikal prestrezajoč njegove udarce. Pri umikanju pa mi je naenkrat zmanjkalo tal, da sem zadenjski padel. Nasprotnik Proti vsem pravilom udari po meni ležečem ter mi preseka podplat na čevlju. Nadaljne nefaire zamahe sto preprečila njegova sekundama. Takoj spet nastopiva na drugi hod. Nasprotnik začne s svojo taktiko. Jedva pa dvigne roko, da bi s primo udaril po meni, napravim izpad in ga z vso močjo usekam po dvignjeni roki, ki sem jo presekal pod komolcem. Sablja mu pade iz rok in dvoboj je bil završen'®*. Dvoboj je bil torej povsem običajen način reševanja zadev časti med plemstvom, oficirji, visokimi uradniki, študenti in meščanstvom po izobrazbi in ni imel nikakršne veze z nacionalnostjo. Že Dr. E. H. Costa je bil prepričan, "da se nahaja dvoboj...pri vseh narodih in o vseh časih", saj da izvira "iz človeške narave, kakoršna je, kajti ona je premalo blaga, da bi popolnoma brez maščevanja odpustila razžaljenje, vendar pa ne tako popačena, da bi se nad sovražnikom zavratno maščevala"35. Ljudje, ki so pripadali ozkemu krogu "mož s častjo", so bili v primeru "razžalitve časti" dolžni poseči po dvoboju. Oficir ali visoki uradnik, ki je zavrnil poziv na dvoboj, je ponavadi izgubil službo, študent pa je bil takoj izključen iz svojega akademskega zdru- ženja. A zgodilo se jim je še mnogo več, namreč to, da so za vedno izgubili status "častnih mož!'. To pa je za marsikoga pomenilo tudi konec kariere. V tem oziru je značilna usoda mariborskega državnozborskega poslanca dr. Karla Äusseren a, ki je bil ob koncu leta 1888 prisiljen odložiti svoj poslanski mandat prav zaradi odklonitve dvoboja. Kot lahko povzamemo iz skopih poročil v Marburger Zeitung, ki iz narodno-političnih razlogov afere ni hotel obešati na veliki zvon (o vzrokih Aussererjeve odložitve mandata je poročal šele tik pred nadomestnimi volitvami, na katerih je bil izvoljen dr. Gustav Kokoschinegg)36, naj bi mari- borski poslanec na seji glavnega odbora Štajerske kmetijske družbe v Gradcu 12. julija 1887 izrekel nekaj pikrih na račun Georga von Schönererja. Eden izmed prisotnih pristašev Schönererjeve stranke je zato od njega takoj zahteval "viteško zadoščenje", ki pa gaje Äusserer odločno zavrnil. Reševanje sporov, ki izvirajo iz različnih političnih stališč z dvobojem, se mu je zdelo nekaj povsem neprimernega. In tudi 33 Miloi Vauhnik, Pe-fau spomini, Prvi del, Gorica 1988, str. 40. Ravnihar se spominja tega dvoboja tudi zaradi male nepri- jetnosti, ki jo je bil deleien na dan poroke: 'Ta dvoboj je imel mnogo let kasneje povsem nepričakovano posledico. Ko sem sem se Unii, sem moral po tedanjem običaju k izpraievanju in k izpovedi. Opravil sem jo na dan poroke, kije bila v Zagorju ob Savi, pri ljubljanskih frančiškanih, ¡zpovedniku sem po pravici povedal tudi zgodbo o dvoboju, nakar pa mije na moje presenečenje izjavil, da mi ne more dati odveze, ampak da mora iti praSat samega ¡kofa in da naj pridem proti poldnevu, brez odveze, da se ne sme vrSiti cerkveni obred poroke. Tik pred odhodom brzovlaka v Zagorje sem bil milostno deleien odveze za moj naglavni greh". 3 e H. E. Costa, O dvoboji, Letopis Matice Slovenske, str. 95. Marburger Zeitung, 31. 1. 1889. Die letzten Gründe der Mandatsniederlegung Dr. Ausserer's. 36 VSE ZA ZGODOVINO 42 ZGODOVINA ZA VSE ko je čez nekaj mesecev od njega zahteval zadoš- čenje Schönerer sam, se pozivu na dvoboj ni hotel odzvati. Zadeva se je za Aussererja začela nevarno zaple- tati. Ker ni in ni hotel sprejeti dvoboja, sta obe strani poskušali spor zgladiti preko častnega razsodišča. Dne 8. 10. 1887 so se v Gradcu sestali po trije predstavniki obeh sprtih politikov. Po razpravi so enoglasno ugotovili, da je dr. Äusserer z zavrnitvijo dvoboja prekršil zakon viteštva. Še enkrat so od njega zahtevali, da zadovolji viteški časti, vendar je le-ta dvoboj spet odklonil in iz Gradca odšel v Maribor, kjer je še isti dan na zborovanju Nemškega društva govoril o "gladiatorskih bojih", ki da čakajo Nemce. S tem si je mariborski poslanec dokončno zapečatil svojo politično kariero. Kmalu je moral odložiti članstvo v glavnem odboru Štajerske kme- tijske družbe, izstopiti pa je moral tudi iz nemško- liberalnega poslanskega kluba v štajerskem deželnem zboru in iz Nemško-nacionalnega združenja v držav- nem zbora. Ko mu je hrbet obrnila še njegova volilna baza (Marburger Zeitung vse od konca leta 1887 o njegovem političnem delovanju sploh ni več poro- čal), je bilo Aussererjeve politične kariere definitivno konec. Iz brezizhodnega položaja se je sicer poskušal rešiti s prošnjo za sprejem v novooblikovani klub Združene nemške levice, vendar so člani pred sprejemom od njega zahtevali, naj najprej zgladi spor z nemško večino v štajerskem deželnem zboru. Načelnik kluba Združene nemške levice je v Gradcu posredoval, da bi Aussererja rehabilitirali, vendar je klubova večina v štajerskem deželnem zboru prošnjo zavrnila. Tako je 28. 12. 1888 dr. Karl Äusserer odložil svoj državnozborski mandat. Zavrnitev dvoboja je bridko prekinila bleščečo politično kariero dr. Karla Aussererja. A Äusserer si je z njim - za razliko od Huga von Poglajna - mogoče obvaroval lastno življenje. Ali pa se je rešil nepri- jetne zaporne kazni. V nasprotju z običajno prakso namreč cesar Emmericha von Gyujta ni pomilostil. Svojo cesarsko milost je namenil le obema Poglaj- novima sekundantoma. Po njegovem posredovanju je namreč moral celjski državni pravdnik konec julija 1889 prenehati s preiskavo zoper grofa Arthurja Sermaga im majorja Noeta37. Ta dva sta imela srečo. Nesrečni Gyujto pa je moral svoje dejanje v celoti poplačati. 37 Deutsche Wacht, 25. 7.1889. Zusammenfassung "Sapralot! Das wird ein scharfer Schuß!" Zur Geschichte des Duells in den Slowenischen Ländern Nach dem genau gezielten Schuß Emmerich von Gyujtos griff sich Hugo von Poglajen an den Leib. Die Pistole mit ihrem glatten, langen Lauf, die er noch vor einem Augenblick fest in der Rechten ge- halten hatte, fiel zu Boden. Er wankte und stürzte in den Schnee. Dem Regimentsarzt Dr. Rogozinski, der ihm zu Hilfe eilte, flüsterte er leise zu: "Imre, das hab ich nicht verdient". Er schloß die Augen und verlor das Bewußtsein. Schon wenige Stunden später starb er an seiner schweren Verletzung. So endete das Duell zwischen Emmerich von Gyujto und Hugo von Poglajen auf der Meierei der Herrschaft Kristinenhof bei Cilli, einige Minuten nach elf am 1. März 1889, eines von vielen Duellen, die noch zur Zeit der Jahrhundertwende in Österreich etwas völlig Normales waren. Der Ehrenkodex trieb Adlige, Offiziere und hohe Beamte wie ein Über-Ich dazu, alle - auch die banalsten Streitigkeiten mit ei- nem Duell zu entscheiden. Für den Einzelnen, der zu dem engen Kreis der "Ehrenmänner" gehörte, bedeu- tete der Ehrenkodex einen starken gesellschaftlichen Druck. Das Duell war nämlich nicht nur ein wichti- ges Mittel zur Distanzierung der höheren von den niedrigeren Gesellschaftsschichten, vielmehr erfüllte es zugleich auch eine integrative Funktion innerhalb der höheren Gesellschaftsschichten selbst: es stärkte die Solidarität des Einzelnen mit der eigenen - höhe- ren - gesellschaftlichen Gruppe und unterstrich seine Zugehörigkeit zur "besseren Gesellschaft". Zu einer Zeit, als in England und einigen anderen westeuropäischen Staaten das Duell bereits ganz aus- gestorben war, breitete es sich in der Habsburger Monarchie (ebenso wie im Deutschen Reich) immer weiter aus. (Im Jahre 1897 konnte sich Österreich so- gar rühmen, der einzige europäische Staat zu sein, in dem selbst der Vorsitzende der Regierung auf das Duell zurückgriff - Graf Kasimir Badeni). Dennoch war das Interesse der Öffentlichkeit für den Prozeß gegen den ungarischen Adligen Emmerich von Gyu- jto, den die Cillier Polizei erst einige Stunden nach dem Duell festnahm und inhaftierte, so groß, daß die Redaktion des Cillier Blattes Deutsche Wacht sich dazu entschloß - "nicht aus Sensationsgier", wie man betonte - seine treuen Leser noch mit einer besonde- ren Gratis-Beilage zu belohnen, die den Ablauf des Prozesses im Detail schilderte. So konnten sich die Cillier schon am 17. Juni genau über das Geschehen vor Gericht und über das abschließende Urteil infor- mieren, in dem der Cillier Schwurgerichtshof den VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 Angeklagten Emmerich von Gyujto zu drei Jahren schweren Kerkers (mit Nahrungsentzug) verurteilte und ihm den Adelstitel aberkannte. Dieses Urteil bot reichlich Gelegenheit zu den unterschiedlichsten Kommentaren. Die Kommentare der Cillier Öffentlichkeit waren mehr oder weniger einstimmig. Schon vor dem Pro- zeß hatten die Gegner des Duells die öffentliche Mei- nung beherrscht. Die kleinen und mittleren Händler und Handwerker, die den Kern des Cillier Bürger- tums bildeten, hatten kein Verständnis für diese Art und Weise, eine "Ehrensache" auszutragen. Sie selbst erledigten nämlich Streitigkeiten auf weit einfachere Art - mit einer Schlägerei. Das Duell erschien ihnen als Relikt einer überholten mittelalterlichen Tradi- tion, an die sich die kleine gesellschaftliche Elite klammerte, um ihre erhöhte Position noch mehr zu unterstreichen. Daher waren sie Überzeugt, daß das Urteil völlig am Platze sei. Dennoch waren in der Cillier Öffentlichkeit auch andere, dem Duell weni- ger abgeneigte Stimmen zu hören. Als normale Art und Weise, eine "Ehrensache" auszutragen, betrach- teten das Duell vor allem die Cillier Gebildeten, von denen es die meisten in ihren Studentenjahren gründ- lich kennengelernt hatten. So schrieb beispielsweise der Redakteur der Cillier Deutschen Wacht schon in der Einführung zur "Gratis-Beilage", das Duell sei oft die einzige Möglichkeit, Streitigkeiten in Ehrensa- chen auszutragen; einen ähnlichen Standpunkt vertra- ten vor Gericht auch die Zeugen (vor allem die Se- kundanten) und sogar Staatsanwalt Schwendtner. Trotzdem behielten die Gegner des Duells die Oberhand gegenüber seinen Befürwortern. In den slowenischen Ländern war das Duell nie übermäßig beliebt gewesen, und vor allem die slowenische Pres- se sah in ihm nur ein Relikt mittelalterlicher Finster- nis, das noch dazu in offensichtlichem Widerspruch zum Fünften Gebot stand. In der slowenischen Öf- fentlichkeit galt das Duell als eminent deutsche Sitte, als schönster Ausdruck "deutscher Kultur". Natürlich ging es beim Duell nicht nur um eine "deutsche Sitte", vor allem ging es um die geltende und anerkannte Art und Weise, eine Ehrensache unter Ehrenmännern auszutragen (Adlige, Offiziere, hohe Beamte und Studenten), was mit der Volkszugehörig- keit der Betroffenen nichts zu tun hatte. Auch die Slowenen, die hier lebten, waren nicht ganz unerfahr- en in diesen Dingen. Die Mehrheit der slowenischen Gebildeten hatte die "Mensur" in ihren Studentenjah- ren zur Genüge kennengelernt, und obwohl diese un- ter slowenischen Studenten weit weniger gebräuch- lich war als bei den deutschen Burschen, griffen sie auch selber gern zum Säbel. Anfang der neunziger Jahre des vorigen Jahrhunderts gewann das Duell durch das Verdienst Vladimir Ravnihars bei den slo- wenischen Studenten in Wien an Geltung, und im Jahrzehnt vor dem Ersten Weltkrieg wurde die Men- sur unter den slowenischen Studenten in Graz hei- misch. Schon Dr. E. H. Costa, der im Jahre 1869 einen informativen Artikel über das Duell verfaßte, war überzeugt, "daß das Duell (...) bei allen Völkern und zu allen Zeiten zu finden sei", denn es entspringe "der menschlichen Natur, ihrer Beschaffenheit, denn sie sei nicht gütig genug, eine Beleidigung völlig oh- ne Rache zu verzeihen, doch auch nicht so verdor- ben, sich auf heimtückische Weise am Feind zu rä- chen". Menschen, die dem kleinen Kreis der "Ehrenmänner" angehörten, hatten die Pflicht, im Augenblick der Beleidigung auf das Duell zurückzu- greifen. Ein Offizier oder hoher Beamter, der die Forderung zum Duell zurückwies, verlor gewöhnlich seine Stellung, ein Student wurde aus seiner akade- mischen Verbindung ausgeschlossen. Und es konnte ihnen noch Schlimmeres geschehen, nämlich, daß sie für immer den Status eines "Ehrenmanns" verloren. Dies bedeutete für manchen das Ende seiner Karriere, wie 1889 im Fall des Marburger Abgeordneten Dr. Karl Ausserrer, der Georg von Schönerer beleidigte und dann die Forderung zum Duell nicht annehmen wollte. Wegen seiner Weigerung, sich zu duellieren, war Ausserrer gezwungen, sein Parlamentsmandat nieder- zulegen. Eine banale Angelegenheit hatte seiner poli- tischen Karriere ein bitteres Ende bereitet. Trotzdem hat er möglicherweise zumindest sein eigenes Leben gerettet oder sich unangenehme Gefängnisstrafen er- spart. Im Gegensatz zur sonstigen Praxis begnadigte der Kaiser Emmerich von Gyujto nämlich nicht (trotzdem, daß er der Sohn eines Admirals war). Sei- ne kaiserliche Gnade wurde nur den beiden Sekun- danten von Poglajens zuteil. Der unglückliche Gyujto mußte den Preis für sein Handeln auf Heller und Pfennig bezahlen. VSE ZA ZGODOVINO