ILUSTRIRANI LETNA NAROČNINA ILUSTR. GLASNIKA KRON 8"-, ZA DIJAKE KRON 6--; POSAMEZNE ŠTEVILKE 20 VINARJEV :: LETNA NAROČNINA ZA NEMČIJO KRON 10'-, ZA DRUGE DRŽAVE IN AMERIKO KRON 13- LASNIK SLIKE IN DOPISI SE POŠILJAJO NA UREDNIŠTVO ILUSTRIRANEGA GLASNIKA, KATOLIŠKA TISKARNA. :::: NAROČNINA, REKLAMACIJE IN INSERATI NA UPRAVNIŠTVO LISTA, KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI LETNIK 1. ❖ 22. APRILA 1915 j. IZHAJA VSAK ČETRTEK * STEV. 34. i * Večer v zakopih na ruski fronti. Vojaki v topniških zakopih z zanimanjem berejo časopise. ..............ii.....mi ii.................milili.....iimiiiimmmiiii.................................................................................................i.........................umirani.....ii.......mmiii................................................................................................................................... Zadnji dan ?$emišla. g* Obupni poskusi oblegane trdnjave. gš ffrabri branitelj Pfiemišla. & Argirokastro. Gt domače slike. <3$ Slike z bojišč. G* Avstrijci napadejo v Karpatib ruski tren. Močni boj v Vukovini. Gf "Denar, rešitelj življenja, o* Pred kupnim znamenjem. & Albert L Zadnji dan Pžemišla. Na povelje poveljnika trdnjave zapuščata zadnja zrakoplovca mesto, sovražnik obsipa trdnjavo s hudim ognjem, posadka razstreljuje utrdbe. Mati. (Stjepan Širola). V mali sobici ji klečala pred podobo blažene Gospe stara mati objokanih oči. Poleg nje na stolu je stala čaša vode in kos kruha. Bil je krasen jesenski predpoldan. Solnce je ravno upiralo svoje zlate žarke v nizko sobico, kjer je klečala stara mati in jokala . . . »Hvaljen Jezus, mamica!« sem pozdravil. »Na veke!« je odvrnila in me čudno pogledala, a še bolj čudno moj črno-žolti trak na levi roki. »Ali ne stanuje tukaj neki Peter Galin?« »To je moj sin, gospod,« »On je vojak?« »Da!« je dahnila stara ženica. »Terezija Galin mu je mati?« »Da, dobri gospod, to sem jaz. Edinec mi je in me je hranil s tistimi kronami, ki jih je dobival vsak teden, a sedaj, sedaj —« Dalje ni mogla govoriti. »Vaš Peter je mizarski pomočnik. .. Vojak je in je moral oditi v boj.« »Odšel je in ne bom ga videla več. Zapustil me je brez denarja, in da ni teh dobrih sosedov, bi umrla od lakote. Oh, jaz uboga, kaj naj storim?« »Ne bojte se, mati! Dobri Bog in ljudje skrbe za Vas. Tu imate dvajset kron, ki Vam jih pošilja glavarstvo, za prvo pomoč . . ,« »Meni?« je vprašala. »Da, Vam! Podpišite tole potrdilo.« »Ne znam pisati,« je odgovorila in si otirala solze. Pozval sem soseda, ki je^podpisal kot priča, da sem oddal ženici dvajset kron, poslanih ji od glavarstva. * * * V prvih vrstah junaških vojakov se je boril tudi Peter Galin, močan in čvrst človek.] Šel je rad, ko so poklicali tudi njegov letnik, da se bojuje za kralja in dom. Okrašeni s trobojnicami in cvetjem so odšli pre-pevaje v boj . . . Spremila jih je glasba, meščanstvo, očetje, matere in žene do železniškega voza, kjer so si podajali roke, jokali in se poljubovali. Godba je zaigrala molitev in možje so se odkrili. Ganljiv in pretresljiv prizor. Solze so zablestele v očeh ljudstva, ki je spremilo junake do vlaka, ki naj jih sedaj odpelje na bojne poljane. Ko je zaigrala godba cesarsko himno, so ljudje navdušeni začeli klicati: »Živi cesar! — Živi domovina! .. .« In vlak se je odpeljal. - Čula se je samo še pesem vojakov dolgo, dolgo, dokler se niso ljudje vrnili v svoja stanovanja. Težko je bilo slovo. A domovina kliče in možje so veselo odšli na bojne poljane.--- V prvih vrstah je stal Peter Galin. Bil je četo-voaja, umen in spreten človek. Stotnik ga je takoj uvrstil med vojake, ki so bili določeni za patrulje, in on se je tudi zavedal svoje dolžnosti. Tri dni hoda so že bili na sovražnih tleh pod strmo in z gozdovi poraslo goro. Bojne trombe so zadonele in boj se je pričel. »Naprej, bratje!« je klical vodja, »za cesarja in dom!« »Hura!« je zaorilo iz tisoč grl in vojaki so se zagnali naprej. Hiteli in drveli so po strmini preko trupel sovražnih ljudi in konj. Razvila se je vsa grozota in strahota bitke, ki je trajala pozno v noč. Naenkrat so neprijateljski topovi utihnili. Poveljnik se je začudil. Moralo se je dogoditi nekaj važnega. »Kaj je?« so se vpraševali vojaki. »Naprej na vrh!« je zapovedal vodja, in kakor bi z dlanjo udaril, se je zavalil cel polk gor na strmo planino. Sam polkovnik je bil prvi na vrhu, a na svoje začudenje je našel tam svojo patruljo, ki je stala kraj treh sovražnih topov, okoli katerih so ležali sovražniki, mrtvi in ranjeni. »Pokorno javljam,« mu je naznanil vodja patrulje, »mi smo te topove zavzeli.« »Živeli vojaki! Živel njih vodja Peter Galin!« so kriknili vojaki. 11 Ml III It 111 IDI 11 lllll I >1 ......M111IIIIIIIIIII Ml 11IIIMIMIIIIIIMIIIM111 HM.........II111 (II........t It I.......Ml I.....lllll.....11111 • 111111 • IM1111111111111111................11II lili.......III...........Illlll...... M.....IIIIII1...........11111 < 11111111111.....11111IIIIM11.....111 ■ 11111111111111M111111111111M1111111 ......... 111 •<■ .........IIIIHIIIIIIIIIIIII llllllllllllllllllllllllllll ŠTEVILKA 34. ILUSTRIRANI GLASNIK 403. STRAN Illlll.....lllll.....II......Illllllllllll........Illllllllllllll.....I.............IIIMIIII.....I.....................................Illlll.....III.......lllll......I...............Illlll......I.........................................Illllll.........I........I........II.....Illllll.....Illllllllll........lllll.........................IMIMMII.....IIIIIIIIIII111111IIIIIIIIII11 lllll 11 Ml ■ 111' »Odmor!« je zapo-vedal polkovnik in vojska se je razdelila, da se odpočije, in samo straže so postavili na vseh straneh. Polkovniku je Peter pripovedoval, kako se je plazil s svojim vodom po strmini proti vrhu planine in napadel sovražnika od strani. »To jih je pa tako uplašilo, da so raz-begnili na vse strani in pustili te topove,« je govoril Peter. »izvrstno, junak! Imenujem te narednikom in priporočil te bom v odlikovanje.« Peter poljubi ponu-deno mu desnico, a polkovnik ga poljubi na čelo. »Da niso sovražniki tako blizu, bi proslavili ta slovesni dogodek, ali sedaj, otroci, mir!«je govoril hrabri vojskovodja. »Bodite oprezni, da nas sovražnik ne iznenadi.« Iz daljave se je za-čul šum in topot in tudi straže so javile, da se bliža sovražnik, da zavzame planino. Peter Galin je prosil^ za četo prostovoljcev, da pojde pred neprijatelja. Odšel je proti jugo-vzhodni strani, odkoder se je čul šum, in požrla ga je tema . . . Naši vojaki so se pripravili za protinapad, in ker so stali na vrhu planine, so bili v izvrstnem položaju. Tako je napočilo jutro. Polkovnik je razposlal druge patrulje, ki so javile, da se nahaja sovražnik v velikem številu v dolini sredi nekega velikega sela. »A kje je Galin?« »Ni ga nikjer,« javi patrulja. »Šli smo Obupni poskusi oblegane posadke^v Pžemišlu/; Naskok enega oddelka trdnjavske posadke na bližnj se utrdili Rusi.| vas, v kateri so General Kusmanek, junaški branitelj Pžemišla. čisto do podnožja gore, a o njem in njegovih tovariših ni nikjer sledu.« »Da, da, zelo drzen je,« je dejal stotnik Petrove stotnije. Solnce je stalo že visoko na modrem nebu. Vojska je stala pripravljena, ali sovražnik se ni pomikal naprej. Nasprotno se je opazilo, da se obrača v nasprotno stran, odkoder se je slišalo tudi streljanje. Samo manjši del vojske je navalil na goro, a še te so naši vojaki zajeli. Peter je prevaril sovražnika, da je glavna sila tam, kamor je odšel on; tako so bili sovražniki napadeni od dveh strani in so menili, da morajo zapustiti svoje močne pozicije. A Galina ni bilo cel dan. Naši so obkolili selo v dolini in zajeli mnogo sovražnikov in glej — med njimi je bil tudi Peter Galin. »Ti t'i?« so se začudili njegovi tovariši, »Pa tak? Po srbsko napravljen ?« »Da, to so bojne sleparije. Niso me spoznali. Donesel sem jim lažnive vesti — in vsi so šli proti vzhodu v one gozde.« Sredi neprijateljske zemlje se je razlegala sedaj šala in smeh, a junaka Galina so vsi pozdravljali s spoštovanjem. »To je junaški vojak!« so govorili in mu stiskali hrabro desnico. A stara majka je jokala doma, ker ni dobila nikakega glasu. »No, mamica, kako je ?« sem jo vprašal pri drugem obisku. »Vam je sinko kaj pisal?« »Nič, gospod, nič. Ne vem, ali je^živ ali mrtev? Drugi pišejo domov, samo od njega ni prav nobenega glasu.« »O, ne bojte se, se bo že oglasil tudi on, — Prišel sem Vam povedat, da dobite hrano; hočete li?« »Ah, Bog Vam vrni! Kaj ne bi hotela! — Ono podporo sem že davno potrošila in sem se že bala, kako bo nadalje.« »Torej javite se jutri s tem listom pri društvu in dobivali boste hrano in kruh vsak dan. »O, hvala Vam, hvala!« je vzdihnila starka, ki sem jo ostavil s čutom zadovoljstva v srcu v njeni nizki sobici. Drugi dan sem jo srečal s košaro, v kateri je nesla dobljeno hrano. A bila je žalostna, ker ji ni Peter nič pisal. Stala je na vratih in ogovarjala mimoidoče, znane in neznane ji: »Ali se že vračajo iz boja?« »O, mati, vračajo, pa samo ranjenci.« »Ali je moj Peter ranjen ?« je žalostno vprašala. »Vprašajte v bolnici!« so ji odgovarjali. In šla je do bolnice, kjer so bila zapisana imena ranjenih; a njenega Petra ni bilo med njimi. »O Bog! O Bog! Kaj naj storim jaz uboga, ako ga ujamejo, ubijejo ali ranijo?« »On je junak,« ji je odgovoril sosed. »Ne bojte se zanj!« In sanjala je tiste noči o svojem Petru. Videla ga je, kako sredi ognja pleza na drevo, kamor so streljali sovražniki. Vrani so krožili nad drevesom, nad glavo njenega sina, ki je visoko držal zastavo. Kri je tekla v potokih in ranjencev je bilo polno in — tedaj — ah — tudi Peter se je zvalil--- Zbudila se je in nič več ni mogla zaspati. Kadarkoli si bil zjutraj v glavni cerkvi, si videl lahko pred kipom preblažene Gospe staro mater Galinovo, Svoje stare iiiiitiiiMiiimitimii iimiiiimiiiiiiiiminii IIIIIIIUII lllll lllllll II llllllll lili ...................Illlllllllll............................................................ in solzne oči je upirala v obličje čudodelne Gospe in ustnice so ji drhtele. Gotovo je molila za svojega Petra — — — Čakal sem jo, da je zmolila. »O, mamica, Vi ste?« sem jo nagovoril. Razvedrilo se ji je lice in dejala je: »Molila sem za svojega Petra in sedaj grem po hrano.« »Tako je prav! Kdor prosi Boga, temu Bog tudi pomaga!« sem se poslovil. Čez nekaj dni, ko smo zvedeli o veliki bitki, v kateri je padlo mnogo naših, sem šel mimo hiše, kjer je stanovala Petrova mati. Povedali so mi, da umira. Pohitim v njeno nizko sobico, kjer sta sedeli dve sosedi poleg postelje. »Za božjo voljo, kaj Vam je, mati?« »Slabo mi je, gospod. Vsled žalosti za sinom,« pravi bedna žena. »Kako, zakaj ?« sem se čudil jaz. lllllllllllllllll Vojna kapela« S pomočjo dobrodelnih ljudi so na Nemškem v zadnjem času nabavili mnogo avtomobilov, ki so v notranjosti opravljeni kot kapela. Namen teh potujočih cerkva je ta, da gredo povsod za svojo četo in tako omogočijo službo božjo in delitev zakramentov tudi v prednjih vrstah, tik pred sovražnikom. Vendar pa se ti avtomobili niso posebno obnesli. Pokazalo se je, da mnogokrat ne morejo zadostiti svojemu namenu, ker je teren ponekod tako neugoden, da težki avtomobil ne more za vojaki. Zato v Avstriji misel na avtomobilne kapele ni našla tal. Pri nas so vpeljali namesto njih »vojne kapele«, ki so že prej obstajale, a so bile sedaj vsled prizadevanja vojaškega škofa Bjelika vsestransko Iz poročil vojnih kuratov, ki se tolikokrat bridko pritožujejo, da nimajo priložnosti maševati, vemo, da je še mnogo čet brez vojne kapele. Zato bi bilo želeti, da se jih čim več odzove vabilu vojaškega škofa in prispeva po močeh za nabavo novih vojnih kapel. Doneski se pošiljajo na »Apost.Feldvikariat, Dunaj VIII. Skoda-gasse, 19.« Desetletni junak. Pred kratkim so v Moravski Beli cerkvi z veliko slovesnostjo pokopali desetletnega junaka, čigar krsta je bila vsa obsuta z venci in cvetlicami. To je bil mali Jan Visnjevski iz Tar-nova. V decembru preteklega leta je s svojimi starši, ki so bili poljski kmetje, zapustil svoj roj- Grški samostan v Argirokastru, središče grške agitacije za priklopitev grškega dela Albanije, Kakor jejltaliialmed svetovno vojsko zasedla Valono, tako upa Grška s svojo nevtralnostjo doseči, da se ji priklopi grški del nekdanje Albanije, »Ah! Ah!« tožila je starka. »Vse moje molitve so bile zastonj... Peter je mrtev, moj zlati, ljubi Peter,« je zaihtela. »A kdo Vam je to povedal?« »Ranjenec, ki je na lastne oči videl, kako mu je krogla prodrla srce — ah — to dobro srce.« »To ni resnica! To so same laži! Jaz bom povprašal, kako je z njim . . . Umirite se,« In šel sem v urad, kjer sem zvedel, da Peter Galin ni padel, temuč da se še hrabro bori, da je povišan in odlikovan, Pohitel sem drugi dan k njej, da ji oznanim veselo novico. Na vratih je stal pismo-noša, prinesel je vojno karto. »Koga iščete?« sem vprašal. »Terezo Galin,« odvrne pismonoša. »Glejte jo — mrtva je!« so dejali sosedje. Prišli smo — prekasno . . . Umrla je zaradi laži . , , Umrla je vsled tuge za sinom! — izpopolnjene, izboljšane in pomnožene. Denarna zbirka, ki je bila odločena za nabavo avtomobilnih kapel, se je torej zopet po želji škofa Bjelika porabila za vojne kapele; te so mnogo cenejše, vsled tega jih je bilo mogoče nabaviti več, s čimer je tudi njih namen — dajati vojakom v boju versko tolažbo — popolneje dosežen. Na naši fronti in v zasilnih bolnišnicah je sedaj kakih 300 vojnih kapel. Vojna kapela je zaboj, obit z železno pločevino, težak samo 38 kilogramov. Nositi jo more torej en sam mož, naložiti se da na vsak voz ali — če je potreba — tudi na avtomobil. Vsled tega jo je mogoče postaviti na vsakem kraju v fronti in celo v strelskih jarkih. Zaboj se odpira kakor kovčeg. Znotraj je oltarna deska, ki se samo razmakne — in oltar je gotov. Vse, kar se rabi za službo božjo, se nahaja v vojni kapeli, mašna obleka, mašno orodje, sveče, zvonec, hostije in vino. stni kraj, ko so Rusi že streljali s topovi na do-tični kraj. Potoma je sovražen šrapnel udaril v gručo ubežnikov in pri tej priložnosti ubil Janu očeta in mater. Sosedje so odpeljali dečka seboj. Posrečilo se jim je uiti in dospeti do naše strelne črte, kjer je malemu Janu tako ugajalo, da je hotel tam ostati. Le z vztrajnimi prošnjami je dosegel, da je smel ostati v vojaški črti. Radi spretnosti in urnosti se je vojakom kmalu tako priljubil, da niso več mogli biti brez njega. Posebno ponoči se je znal plaziti iz enega strelnega jarka v drugega ter prenašati od moža do moža vodo, hrano in municijo. Nekoč so v strelnem jarku četi pošli naboji, sovražni ogenj je pa bil tako močan, da ni bilo mogoče municijo nadomestiti. Vsak poskus je bil zastonj. Ko je mali Jan to videl, se je ponudil, da prinese municijo on, ker pa bi se s tem izpostavil smrtni nevarnosti, so to ponudbo odklonili. Junaček pa se je kljub temu na lastno pest splazil iz jarka proti municijskemu skladišču, je srečno dospel tja in naložil potrebno zalogo municije. Ko se je vračal, je komaj sto korakov pred strelskim jarkom počil pred njim ruski šrapnel in ga zadel. Vrli Jan je pa kljub rani hitel dalje, dokler ga niso, kakih deset korakov pred jarkom, zadeli novi streli, da se je zgrudil. Naši vojaki so ga spravili na varno, z njim vred tudi municijo. Po bitki pa so sanitejci prenesli dečka v poljski lazaret, odkoder so ga poslali v rezervno bolnišnico v Moravsko Belo cerkev. Vendar so bile njegove rane tako težke, da je bila vsaka pomoč brezuspešna. Mladi junak jim je podlegel. .........................................................................................................................imunimi ............................................................................................................................I»1111111»11111 lillllllllllllllllllllllllll«! DOMA f Franc Kotar. (Slika objavljena v št. 33.) Franc Kotar je bil rojen v Moravčah, okraj Litija. Zadnjih par let je bil deželni pismonoša v Kandiji pri Novem mestu. Služil je pri 17. pešp. in je bil ob času mobilizacije prideljen istemu polku. Skozi štiri mesece se je hrabro boril na severnem bojišču. Domov je pogosto pošiljal pozdrave ženi in otročičem in jim vedno sporočal, da jim bo imel mnogo povedati o svojih doživljajih. Pa ni mu bilo usojeno. Zadnje dni meseca novembra je bil težko ranjen in je dne 6. decembra izdihnil svojo blago dušo na Dunaju (Wilhelminespital). Kako pretresljivo je gledati njegove male otroke! Ko slišijo, da prihaja vlak — pokojni je imel hišo v bližini kolodvora — hitijo k oknu ali pred hišo in veselo kličejo: »Atek se pelje!« Pa zaman ga čakajo. Padel si častne smrti, dragi Francelj; dal Bog, da se zopet snidemo tam, kjer ni smrti in ločitve! t Anton Podlipnik. V bitki pri Grodeku na Malega šmarna dan 1914, ki je zahtevala od slovenskih polkov toliko smrtnih žrtev, je bil nevarno ranjen tudi poddesetnik 17. pešpolka v rezervi Anton Podlipnik, rudokop v Raj-belnu na Koroškem, doma v Ratečah na Gorenjskem. Jakob Zidar umrl na Ogrskem. Ivan Bohinc umrl v Krakovu. Janez Škrbec padel 27. oktobra 1914. na severnem bojišču. Andrej Leskošek padel na sev. bojišču. Krogla iz ruskega šrapnela ga je zadela, ležečega v strelni vrsti, na desni strani in mu prodrla v hrbtenico. Vsled te rane je pokojnik izdihnil svojo junaško dušo 30. septembra 1914. v bolnišnici v Grodeku na Ogrskem. Zapušča v domovini starše, več bratov in sestra. En brat je tudi v vojni v Galiciji. Počivaj mirno, dragi prijatelj Anton, v zemlji tuji! f Janez Mav. Druga žrtev krvave vojske v naši občini je bil Janez Mav, posestnik v Ra-folčah št. 15 pri Brdu na Gorenjskem. Rojen je bil 8. maja 1. 1874. Bil je občinski svetovalec in odbornik krajnega šolskega sveta na Brdu. Prva vojaška leta je služil pri 17. pešpolku, in sicer v Celovcu in Gradcu. Ko je slekel vojaško suknjo, se je spet oprijel kmečkega dela in kmalu postal gospodar v rojstni hiši. Ko pa se je lansko leto oglasil žalostni glas črno-vojniške mobilizacije, je tudi on zvesto odhitel v vojno službo. Najprej je bil po- slan v Černomelj na Dolenjskem za stražo k železnici. Iz Černomlja je bil prestavljen na Bazovico pri Trstu, kjer je bil do 27. septembra preteklega leta. Potem pa je moral z drugimi na južno bojišče. Udeležil se je več hudih bojev s Srbi. Krogle, katere so se usipale iz srbskih pušk, so mu prizanašale, a mraz mu ni hotel pri-zanesti; uničil mu je zdravje. Na Novega leta dan so ga pripeljali v bolnišnico v Sarajevo. Bolan je bil tako, da si sam ni mogel nič pomagati z nobenim udom, zato je naročil usmiljenim sestram, če umrje, naj sporoče njegovi ženi, kar so sestre res storile in zraven poslale dve svetinjici, ki ju je imel rajni na vratu za spomin od žene. V bolnišnici je bil samo osem dni, deveti dan pa se je preselil iz te zares solzne doline v boljše življenje k Vsemogočnemu, kjer upamo, da je prejel zasluženo plačilo. Zapustil je ženo in šest nedoraslih otrok. Obžalovan od žene, otrok in sorodnikov, naj blagi mož v miru počiva v hladni zemlji. Anton Podlipnik iz Rateč na Gorenjskem, fumrl v Aradu na Ogrskem. Ivan Žebre odlikovan s hrabr. svetinjo, padel na severnem bojišču. Janez Mav Janez Rantiša umrl v bolnišnici v padel na južnem Sarajevu. bojišču. Rudolf Perko padel na severnem bojišču. Franc Leskošek padel na severnem' bojišču. Lepa Blanka. Roman. Napisal P. Zaccone. — Prevel Josip Medic. (Dalje.) Upal je, da ima Leon listine, ki morejo dokazati, da je Armanda res hči gospe Kuran; ko je pa videl, da ne ve Leon o tem ničesar, je postal takoj ves hladen in nedostopen, kakor je bil vedno. Leon se je torej vračal obupan, ko je naletel na Everarda. To nepričakovano srečanje je zopet oživilo njegove nade, »Ali ste Vi, Everard?« ga je vprašal živahno. »Kako da Vas najdem tukaj, ob tej uri... in da me nagovarjate s tako prošnjo?« »Beda!« je odgovoril Everard pobito. »In Blanka?« »Je bolna ... leži.« »Zakaj se niste obrnili name, zakaj mi niste pisali?« »Mislil sem na to, pa Blanka ni hotela.« »Uboga, uboga!« je mrmral Leon. »Pa hvala Bogu, da ste me sedaj našli, sedaj ji ne bo treba več trpeti. Prosim, peljite me k njej.« »Dobro, popeljem Vas k njej, ker vem, da ji bo to ljubo.« »Ali je zelo bolna?« Everard je prijel Leona za roko in je dejal, zadušivši težek vzdih: »Umira...« »0, motite se ... tako hudo ne bo!« je dejal Leon presenečen. »Ne, ne motim se. Zdravnik mi ni hotel nič odgovoriti; ko sem ga izpraševal, se je nasmehnil. Seveda. Očetu je težko reči, da mu hči umira. Bilo bi kruto, kajne? Toda oče ima bistre oči in jaz sem jo videl.« »Ali |se je v tem kratkem času zelo izpremenila?« »Pred tremi meseci je bila moja Blanka še tako lepa. Ali se je spominjaš? Morda se je samo meni zdelo, da je malo preveč bleda, toda lica so ji bila sveža, oči so ji gledale prav v dno srca in glas ji je bil kakor godba. Sedaj pa ...« »Kako je sedaj?« »Vidiš, sedaj je vse to minilo... Oči so ji kakor zastrte, čelo ji je mrliško bledo; z lic ji je izginila svežost in na ustnicah ni nikoli več njenega lepega smehljaja... Včasi je niti sam ne poznam več.« »To je strašno!« »Da, strašno je, pa to še ni vse.« »In kaj je še?« »Prejšnje čase sem rad govoril z njo in sem v njenih nedolžnih, veselih besedah našel tolažbe in razvedrila po vseh nesrečah svojega strašnega življenja. In glej — danes ne izpregovori več besede! Grobna tišina je okrog nje, ki jo samo včasih prekine suhi in mučni kašelj. Srce se mi trga, kadar ga slišim, ta kašelj.« Everard je med temi besedami ihtel. Leon ga je nehote prijel za roko in mu jo stisnil. »Nikar, nikar!« je dejal mehko, »Nikar si ne jemljite tega toliko k srcu. Morda se preveč bojite. Poslal Vam bom dobrega zdravnika, ki jo bo natančno pogledal in STRAN 406. ILUSTRIRANI GLASNIK 34. ŠTEVILKA Minimumi........mmimmma>mm...........................mmmmm......immmmm........................................iimmimmmmii......................................................................................................................................................................... Pijonirji gredo na delo. Zgradba šotora. f Janez Rantaša rojen 1. 1892. pri Kapeli blizu Radgone. Ko je dovršil ljudsko šolo, se je šel učit trgovine. Potem je bil par let trgovski pomočnik v Gornji Radgoni, nato si je pa ustanovil lastno trgovino v Murščaku pri Kapeli. Oktobra lanskega leta je šel prostovoljno k vojakom, ne sluteč, da bo to vzrok njegove zgodnje smrti. Bil je na srbskem bojišču, kjer je zbolel in 28. marca umrl v neki bolnišnici. Zapušča žalostno mater, 4 brate in sestro. Bil je dober sin in brat, tovarišem ljub prijatelj in vedno, zlasti v družbi, dobre volje. Tvoj spomin, dragi Janez, ostane vedno med nami! f Rudoll Perko rojen 1. 1886. pri Kapeli blizu Radgone. Ko je nastala mobilizacija, se je moral tudi on ločiti od svojih staršev, katerim je bil na stare dni edina podpora. Na severnem bojišču je padel 6. februarja t. 1. zadet od krogle. Bil je blag mladenič, plemenit značaj, dober, zvest prijatelj svojim tovarišem, ki ga ohranijo pač v vednem spominu. Bodi Ti, vrli junak, tuja žemljica lahka in na svidenje nad zvezdami! f Franc Leskošek je padel 27. januarja na severnem bojišču. Rajni je bil rojen 1. 1889. v fari Sv, Peter—Buče na Spodnjem Štajerskem. Sovražna krogla ga je zadela naravnost v srce. Ko smo zvedeli to žalostno novico in slišali milo tožbo zvonov po njem, so nam zalile solze oči, kajti kakor njegov padli brat Andrej, je bil tudi Franc vzornega življenja in splošno priljubljen. t Andrej Leskošek se je rodil 1. 1887. v fari Sv. Peter—Buče na Spodnjem Štajerskem. Bojeval se je na severnem bojišču in je bil ravno na svoj rojstni dan zadet v glavo. Sedaj ga pokriva gališka zemlja. Rajni je bil modrega obnašanja, krščanskega mišljenja in življenja, ljubitelj dobrega slovenskega berila, daleč naokrog znan in spoštovan. Doma zapušča žalujoče starše, neutolažljivo ženo in dva otroka. f Jakob Zidar rojen 1. 1893. na Goreljcah pri Radečah, je izdihnil svojo blago dušo 30. januarja v bolnišnici na Ogrskem. Imel je nalezljivo bolezen, pegasti legar. Služil je pri lovskem bataljonu št. 7. Doma zapušča starše, 2 brata in 4 sestre. Bil je v cvetu let, čilega duha, veselega značaja, povsod priljubljen. Veselo je odšel v boj in je pred bojem slutil, da se ne vrne; in res mu ni bila sreča mila. Ko je v domači cerkvi zapel zvon zadnjo pesem za blagim mladeničem, je bilo marsikatero oko rosno. Bodi Ti tuja žemljica lahka, na svidenje nad zvezdami! f Desetnik Ivan Bohinc iz Dobrave pri Kropi na Gorenjskem, je obolel in umrl na bojišču dne 28. oktobra 1914. Pokojni je služil tretje leto pri lovskem polku v Kanalu pri Gorici. Rojen je bil l. 1891. V vojno je šel z veseljem in je vestno izpolnjeval svojo težko dolžnost. Doma ga zelo pogrešajo pri delu, katerega je mnogo. Bil je zelo priden in od vseh znancev spoštovan. Zapušča dva brata, ki sta oba v vojaških suknjah, doma pa žalujočo mater, sestro in najmlajšega brata. Odhajal je v nadi, da se kmalu vrne zdrav in vesel, pa Bog je hotel drugače. Naj se godi njegova sveta volja! Počivaj sladko, dragi nam Ivan, v Delo slovenskih pijonirjev na bojnem polju v Karpaiih. «H«r"njp* jo gotovo pozdravil. Meni se zdi čudno, da se je bolezen v tako kratkem času tako razvila; pred tremi meseci je bila Blanka še popolnoma zdrava.« »Da, še pred tremi meseci,« je ponovd Everard, kakor bi govoril samemu sebi. »Tu mora biti še poseben vzrok.« »Seveda.« »In ga je zdravnik uganil?« »On ne more pomagati.« »Kaj je torej? Kaj ji je škodovalo?« Everard je žalostno odmajal z glavo. »Uboga Blanka bo umrla s svojo skrivnostjo, ki jo mori,« je odgovoril počasi, »in tudi jaz je ne morem izdati.« »Morda ljubi koga?« je vzkliknil Leon. Everard se je zganil. »Nič več o tem,« je dejal trdo; »pozno je. Ona je sama in me pričakuje. Pojdi, pojdi, ne izgubljajva časa!« Odšla sta. Potoma je Leon kupil zdravila s pomočjo recepta, ki ga je imel Everard, in dasi je bilo že pozno, je sklenil, da pojde in pogleda sam, kako je z Blanko, kateri je bil odkritosrčno in globoko vdan. Stopala sta naglo in sta kmalu prispela do Everardovega stanovanja. »Čudno,« je dejal Everard, ko sta stopila na dvorišče, »vsako noč gori ob njeni postelji luč, danes je pa tema v sobi.« »Najbrže jo je ugasnila,« je odgovoril Leon. Everard je vstopil v prvo sobo in je z nestrpno roko prižgal svečo, pomignil Leonu, naj bo tiho, in je vstopil v Blan-kino sobo; Leon je čakal. Komaj je Everard napravil nekaj korakov v sobi, je Leon zaslišal strašen krik in nesrečni oče se je zopet prikazal pri vratih, ves bled in prepaden groze. »Kaj je?« je vprašal Leon presenečen. »Hči! Moja hči! Uboga Blanka!« je klical Everard v obupu. »Ali je mrtva?« Everard ga je prijel za roko in ga potegnil v sobo svoje hčere. »Poglej!« je pristavil. V sobi je bil velik nered, oprava je bila prevrnjena, postelja je pričala o hudem boju. Sicer pa je bila sobica prazna, Blanka je izginila. V. Na sledi. Everard je bil prvi hip potrt in neodločen; toda njegova navadna podjetnost je kmalu oživela s podvojeno močjo. Obrnil se je k Leonu in mu dejal odločno: »Počakaj me tukaj! Takoj se vrnem.« »Kam greste?« »Počakaj... počakaj!« Naglo je odšel, pohitel preko stopnic in zbudil ženo, ki je zadnje dni stregla Blanki. »Moj Bog, kaj se je zgodilo?« je vprašala dobra delavka, ko je videla, kako je Everard razburjen. Ta ji je v kratkih, pretrganih besedah povedal, da je Blanka izginila, in jo vprašal, ali se ni v njegovi odsotnosti nič nenavadnega zgodilo. »Jaz vem samo to,« je odgovorila žena, »da sem bila pred kakima dvema urama pri njej, in ko sem ravno hotela oditi, je prišla neka ženska, ki je hotela govoriti z bolnico.« »Ženska?« jo je prekinil Everard, »Da. Jaz sem jo peljala k Blanki, ki jo je radostno sprejela. Komaj jo je zagle- t.....HIIMIIIIIII.....IIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIII......................... 11111111111111111111111111......................................................................................................illlllllllll...........................................iiiiiimiiihiiiim....................................................ii...........illl......mih............ ŠTEVILKA 34 ILUSTRIRANI GLASNIK 407. STRAN ...........................................................„„„„„...........................,..........................iiiiiimiii.........1,1.11...............................................i..........................................................................................""""""".....................................1......................................................... Orli iz Lašč. »Nekaj je manjkalo,« so dejali ljudje, ko so se vračali od vstajenja Veliko soboto iz Lašč domov. Pa je res nekaj manjkalo, pogrešali smo naše vrle Orle, ki so lansko leto tako povzdignili vsako slavnost; a strela vojske jih je razkropila po širnem polju krvaveče domovine. Petnajst jih je odšlo branit domovino, na čelu jim njihov mnogozaslužni brat predsednik, sedaj c. kr. vojni kurat Jernej Hafner (1), Škulj Anton z Griča (2) je menda še krepak in zdrav na juž. bojišču, od Pucelj Antona iz Vel. Slevice (3) ni že dolgo vrsto tednov nikakega glasu, Košir Janez (4) je pred kratkim odrinil vežbat se za krvavi ples; Jelene Ivan (5), tajnik posojilnice in hranilnice, navidez slaboten in bolehav, je s čudovito vztrajnostjo prenašal vse vojne napore, dokler ga ni sovražni Rus odpeljal v svoje ozemlje; Rotar Janez iz Dvorske vasi (6) se še hrabro bojuje v Karpatih in istotako vztraja že od začetka, pri pre-tresajočih havbicah, še vedno zdrav in čil, naš sedanji načelnik Franc Petrič (7) i z V e 1. L a š č. Po domovini vzdihuje v rusko ujetništvo odpeljani Ahačevčič Iv. iz Dvorske vasi (8), s katerim deli enako usodo Škulj Štefan (9). Naš vrli »Konsumski Jože« Brodnik (10) orje in seje na južnem bojišču, pa se vendar večkrat spomni svoje ženke in male Atice, ki pravi, da »oček v vojski Srbe strela«. Novak France iz Hlebč (11) se je že menda privadil risanici in zato hajd med bojni grom. Podboj Ivan (12) je izdihnil blago dušo, zadet od krutega šrapnela, pa spremil ga je in šel je za njim njegov zvesti in prisrčni prijatelj, junak v duhu in resnici, naš nadebudni brat Anton Vesel iz Vel. Slevice (15), kateremu je tudi morilna krogla pretrgala nit življenja. Vrnita se vsaj vidva, Dolžina Alojzij (13) in Zakrajšek Matic (14) in pripeljita seboj vse druge drage, da bo naše veselje zopet pri Vas, dragi bratje »Orli«. Plaz na Križki planini. Dne 25. marca t. 1. se je odtrgal plaz na južnovzhodni sirani Krvavca ter zasul Križko planino z nad 7 metrov debelo snežno plastjo ter porušil pastirsko sta/o, kočo in dva bleva. Križka planina je last Križke grajščine pri Kamniku ter jo ima v najemu živinorejska zadruga na Homcu. Planina ima krasno lego in sočnate pašnike ter bujno planinsko floro. V turistiki je velikega pomena, kajti iz nje peljejo potananajrazglednejše vrhove kamniškega predgorja: Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1964 m) in Košutino (1990 m). PO SVETU Svetovna vojska. Zadnji čas se je rusko prodiranje v Karpatih ustavilo. Od 20. marca so Rusi z veliko premočjo srdito napadali naše postojanke kljub velikanskim izgubam, ki so jih morali pretrpeti. Ko je padla trdnjava Pžemišl, so poslali tudi svojo oblegovalno armado v Karpate. Posebno hudi boji so se bili v dolinah Laborce in Ondave, kjer so hoteli Rusi za vsako ceno prodreti našo obrambno črto. Le izredni hrabrosti ter vztrajnosti in požrtvovalnosti avstrijskih čet gre zasluga, da se to ni zgodilo. Ko je sovražnik uvidel, da so na tem delu bojnega polja njegovi poskusi brezuspešni, se je vrgel proti prelazu Užok. Delo slovenskih pijonirjev na bojnem polju v Karpalih. Utrjevanje zakopov. Napenjanje žičnih ograj. dala, je vsa zardela in me prosila, naj odidem.« »Kakšna je bila ta tuja ženska?« »Stara kakih štirideset let, rjavih las, srednje velika.« »To je Volkulja!« je zamrmral Everard, »Jo poznate?« »Da, da .., In kaj je bilo potem?« »Potem sem se vrnila domov. Ne morem reči, da bi se mi ta obisk zdel kaj sumljiv. Kmalu potem se je vrnil tudi moj mož, ki mi je rekel, da stoji pred hišo zaprt voz, Potem sva kmalu legla spat.« »Ali je to vse, kar veste?« »Vse.« Ko je ženska končala, se ji je Everard zahvalil in je odhitel v svoje stanovanje. Leon ga je še vedno čakal. »Ste kaj zvedeli?« je vprašal nestrpno. »Ničesar. Ženska ne ve mnogo, toda jaz sem uganil. Odvedla jo je Volkulja.« »Ali je to gotovo?« »Kmalu se bom prepričal. O, odgovor mi bodo morali dati, vrniti mi hčer ... ali —« Everard je grozeče zamahnil z roko. Njegova jeza je bila strašna, v očeh so se mu kresali hudi bliski. Odločno je stopil k vratom. »Kam greste sedaj?« ga je vprašal Leon, ki se je bal, da stori v svoji strasti kaj nepremišljenega. »Blanko grem iskat.« »Saj ne veste, kje je.« »Ne vem sicer, kje je, a bom znal poiskati razbojnike, ki jih sumim, da so jo odvedli,« je odgovoril Everard odločno. »Preveč ste razburjeni, jeza se Vas je polastila .., morda bi bilo bolje, da počakate, dokler se ne umirite.« »Čakam naj,« je dejal Everard trpko posmehljivo, »s tem nestrpnim srcem, ki mi hoče prsi razbiti? Z Bogom!« Leon ga je še skušal pridržati, toda nesrečni mož ga je pahnil, odšel skozi vrata in odhitel po ulici. Pet minut pozneje je bil pred nizko hišo, ki ni bila na dobrem glasu v okolici in ki jo je iz prejšnjih časov natančno poznal. Hiša je bila trdo zaprta. V sobah ni bilo videti nobene luči. Toda Everard je dobro poznal od prej prebivalce te hiše in se je obrnil proti skritim vratom, ki so vodila na vrt, ležeč za hišo. Z dobro pomerjenim udarcem je vrata omajal, potem se je naslonil z vso močjo svojih silnih pleč nanje in je bil kmalu na vrtu. Nato se je obrnil proti poslopju, čigar pritlična okna so se takoj razsvetlila, kakor hitro je začel razbijati na durih, »Kdo je?« je kriknil iz hiše hriprav in grozeč glas. »Odpri, tepec!« je odgovoril Everard. »Pa kdo si?« Everard ni več čakal, marveč je pri hišnih vratih storil isto, kar je storil že prej na vrtu. Vrata so se vdala in Everard je stopil v pritlično sobo, Tam je bilo zbranih pet ali šest mož, ki so vsi ob njegovem nenadnem vstopu planili pokonci. Toda eden izmed njih je prišleca že bil spoznal ter mu stopil naproti. »Everard!« je vzkliknil in mu iztegnil roko. Toda Everard ga je mrzlo zavrnil: »Ne iščem tebe!« lili.....I................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................It STRAN 408. ILUSTRIRANI GLASNIK 34. ŠTEVILKA .............................................................................iiiiiiiiiihiiiiiiiiiiihiihiiiihiiiiiiiuhiiiiiiiiimhiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiihhhimhi.....iiiimiimi............................................................................................................................................................................................................. Ker z napadom naravnost ni mogel nič opraviti, je skušal tukaj našo armado obkoliti. Pa tudi ta poskus se je izjalovil. Rusi so med svojim prodiranjem prišli med dva ognja in bili odbiti; mnogo jih je bilo ujetih. Tudi nad mestom Patak-Ujfalom so bili Rusi, ki so hoteli tukaj prodreti v dolino Ung, zavrnjeni. Pri obeh poskusih je imel sovražnik velike izgube. Severno od Tuholke, ki leži nad prelazom Vereš, so Rusi že meseca februarja zasedli višine, ki obvladujejo doline rek Opor, Strij in Orova. Rusi so te višine močno utrdili, toda zavezniškim četam se je vendar posrečilo, da so si jih zopet osvojile. Tu so imeli Rusi velikanske izgube — in od tedaj so ponehali napadi na celi karpatski fronti. Naravnost čuditi se moramo, da so mogle avstrijske čete vzdržati svoje postojanke kljub ogromni ruski premoči. Nasprotno pa vidimo, da Rusi niso dosegli nobenih trajnih uspehov kljub velikanskim žrtvam ljudi in municije, ki jim v svetovni zgodovini ni para. Nekateri cenijo ruske izgube v Karpatih na 100.000 mož. Samo v bojih zaDuklo je padlo baje 50.000 Rusov. Vendar pa ni to edini vzrok, da so Rusi zadnji čas nekoliko odnehali pri svojih napadih v Karpatih. To je povzročila najbrže tudi izprememba na rusko-poljskem bojišču. O generalu Hindenburgu že dolgo časa ni ničesar slišati, kar je — kakor trdijo tisti, ki poznajo njegovo taktiko — znamenje, da se pripravlja na nove bitke, s katerimi hoče sovražnika presenetiti. Rusi so morali morda odpo-slati del svojih čet na Rusko-Poljsko, da jih možen Hindenburgov napad ne najde nepripravljenih. Na zahodnem bojišču v Franciji in Flandriji se je vršilojzadnji teden mnogo manjših bojev, ki pa v splošnosti niso položaja nič izpreme-nili. Zadnji čas se opaža, da Francozi odločneje napadajo in da se morajo Nemci večinoma omejiti na obrambo. Tudi pretekli teden ni prinesel v Dardanelah nič no- vega. Z obstreljevanjem je francosko-an-gleško brodovje ponehalo, deloma vsled težkih izgub, ki jih je pri tem pretrpelo, deloma zato, ker je sedaj bolj potreben napad s suhega. Kakor poročajo, je vzrok miru pred Dardanelami tudi dejstvo, da zahtevajo Rusi morsko ožino izključno zase. Obenem se pa širijo vesti, da trojni sporazum še vedno pripravlja napad na Carigrad s četami na suhem. Spor med Japonsko in Kitajsko [ni poravnan in je za enkrat še malo upanja, da se mirno reši. Japonci so stavili nove zahteve, naj jim Kitajci prepuste opira-lišča za brodovje v kitajskem morju. »Orel« v Vel. Laščah, skoro vsi člani sedaj v vojni službi. iPlaz na Križki planini. Zgoraj prejšnja planinska koča. Spodaj plaz X. ki )e kočo podrl in zasul. »Koga pa?« »Pred nekaj dnevi sem videl Volkuljo v tem okraju; prihajala je pogosto semkaj in mora biti tudi nocoj tukaj — ali mi boste vsaj vedeli povedati, kje je.« Po teh besedah je Everard ostro pogledal svoje poslušalce. Ti so nekaj trenutkov molčali, kakor v zadregi, in nekaj pogledov je skrivaj švignilo k vratom sosednje manjše sobice. Everard se je hotel obrniti tja, ko so se vrata odprla. V njih se je prikazal Balkam. Everard je kriknil zadovoljstva in je planil proti njemu. »Torej se vendarle nisem motil!« je dejal z glasom, polnim blaznega veselja. »Tudi Volkulja mora biti tukaj!« »Ni je več,« je odgovoril Balkam. »In Blanka? . . . Ali veš ti, kje je Blanka?« »Morda vem ... Glejte, Everard, stopiva sem v sosednjo sobico — tam se bova laže pogovorila.« Potegnil je Everarda s seboj in je skrbno zaklenil vrata. VII. Kri. Balkam se je obnašal slovesno in počasno, kakor vedno, kar vročekrvnemu in nestrpnemu Everardu ni moglo biti po volji. »No torej!« je dejal, ko sta bila sama. »Rekel si, da se imava nekaj zmeniti. Sedaj govori!« Balkam se je naskrivaj nasmehnil. »Umirite se,« mu je dejal hladnokrvno; »dobro razumem, da Vas je to, kar se je zgodilo, moralo razburiti. Toda . ..« »Ne izgubljaj časa, ne trati besed!« ga je prekinil Everard. »Kje je Blanka? Ti veš in mi boš na mestu povedal.« »Ne vem, kje je sedaj Vaša hči,« je odgovoril Balkam. »Pač pa sem slišal govoriti o njej.« »Kdo je govoril o njej?« »Volkulja.« »Ali jo je ona odvedla?« »Tako sodim.« Everard je jezno zaklel. Kar je začel govoriti z Balkamom, ga je dušila divja togota. Iz njegovih nejasnih, dvoumnih be- sedi je sklepal, da mu mora biti vse dobro znano. Na mizi pred njim je ležal odprt nožr na katerega mu je pogled nehote uhajal med pogovorom. Sedaj se je z odločno kretnjo naglo polastil orožja. »Čuj,« je dejal z glasom, ki je drhtel besnosti. »Ti skušaš pridobiti časa in me hočeš imeti za norca. Jaz hočem vedeti vse in takoj. Govori resnico ali te, pri moji veri, ubijem kakor psa.« Everard je vstal in stopil korak bliže k Balkamu, ki se je začel bati svojega divjega tovariša. »Saj ne vem ničesar...« je dejal v zadregi. »Govori!« je ponovil Everard še bolji grozeče. »Jaz nisem odvedel Blanke.« »Kdo pa?« »Volkulja ... mislim.« »In kdo še?« »Oče Golin in Filip.« »Še kdo drugi?« »Nihče več.« (Dalje.). ^••ilitltll«illtl(lliiiiiii«iiiiiii>ii«i*ia*i»aii>***a«>«****»«t>ir«iii)ii(ta>>iiiiiii«ttt«ltllll