Mol y siĄl sohnjL Roman iz Napoleonove dobe. — Angleški spisala B. Orczy. — Prevedel Paulus. (Dalje.) »In Chčron? AH ima tudi on kaj opravitl poleg?« »NiC. Bedast človek je. Njegova hiša stoji na Bamem in njegova hlapca sta tepca. Kadar se hoče Španjolec s kom zasebno sestatl, si lzbere dan, ko Chčrona ni doma, pa pridejo v njefcovi liiši vkup in se domenijo.« »In vi ga sovražite, tistega Španjolca, kajne?« se je režal Lefdvre, ko je naglo zapisoval fpostopačeve napovedi. »Ne,« je odgovoril mož po.asi. »Pa tiati, ki Bo sodelovali pri vlomu v de Kerbelayevo hišo, 1)1 naj dobili vsak po dvajset frankov iz plena. ln to je premalo.« Komisar je pokimal. Zelo zadovoljen je bil. Čul je že o Spanjolcu. Mnogo dela je dal pociji in že dolgo časa sem je vznemirjal deželo vzbujal negotovost. In on, Lefevre, on, duhojrtti in premeteni komisar alen<_onski, on ga bo ftrijel In fco dobll priznanie od gospoda ministra. Da, in ne samo to, ampak Ce je enooki govoril resnico, bo prijel vso tolpo ter naredil konec nemiru in negotovosti v deželi. In povrh bo vrnil demantni prstan gospodu de Kerbelay in si zaslužil lep denar —. In nazadnje še bo povedal svoje mnenje o tlstem nebodigatreba, o možu v sivi suknji. Kar bonjemu, Lefšvru, in njegovim Ijudem v posebno zadoščenje. Spet so enookega roparja spravili nazaj v njegovo celico, gospod Lefevre pa ]e dobil vse pravice in oblasti, da pripravi nočni pohod na Cheronovo farmo. Tajnega detektiva gospoda notranjega ministra pa niso o ničemer obvestili. 3. Leffcvre se Je zavedal, da mnogo tvega, ko je tisti večer krog osme ure izdal povelje, naj se pripravi eskadron policije za na pot. Še v zadnjem trenutku je dvomeče premišljeval, ali je pametno, kar počenja. Ce bi pohod ne uspel ali se celo ponesrečil in če bi zaupnik gospoda notranjega ministra o stvari zvedel — hm, tedaj bi bile posledice za prevnetega glavnega policijskega1 komisarja Lcfžvra zelo nepriietne. Pa le par trenutkov so ga obhajale take strahopetne misli. Samega sebe je oštel radi svoje bojazljivosti, pa pogumno odjezdil z eskadronom. Po svojem razgovoru z enookim roparjem je bil že parkrat na farmi, da bi si dobro ogledal njeno lego in bližnjo okolico. Preoblečen za delavca se je potikal v njeni bližini in stikal po bližnjem grmovju in goščavi v hladnih, mokrih večerih, si pogledal to, se zanimal za ono in si vse dobro zapomnil. Prepričan je bil, da bo našel tudi v temi vsak grm v bližini in vsak kotiček na farmi. Farma je ležala par kilometrov v stran od ceste ob brogu medlega potočiča, vrbje in jevŠevje jo je obdajalo. Stanovanjska hiša je bila kamenita, enonadstropna, preprosta stavba, gospodarska poslopja so bila lesena, s slarao krita in na pol podrta. Samota in zapuščenost Je ležala na farmi. Nobenega drugega Cloveškega bivališča ni bilo videti ne blizu ne daleč, gosto pbraščene višine so jo obdajale od vseh strani in jo ločile od svcta. Ko je gledal samotni kraj, je Lefevre koj razumel, zakaj si je previdni vodja, ki so ga ŠDaniolca imenovali, prav ta kot izbral za svoj gteivni stan. Malokdo je motil to od sveta oddaljeno samoto in če bi bil tudi kdaj prišel nepoklican človek blizu in bi ne bilo več varno na farmi, so gozdovi nudili zločincem varno zavetje in krili njihov umik. Ni vedel tistikrat, da si bo to kedaj sam izkusil. Temna, pozna noč je že bila, ko je eskadron pod poveljem Lefšvra razjahal »Pri nadvojvodi«, majhni krčmi ob cesti v Chartres, spravil konje v hlev in se peš napotil za svojim poveljnikom. Zemlja, vsa mehka od obilo padlega dežja, je dušila njihove korake, molče in neslišno se je pomikala četa črez polja in travnike proti farmi. V dolgih vijugah se je vil potočič po dolini in jim delal sitno napotje, parkrat so ga morali prebresti, sicer bi bili morali hoditi za njegovimi ovinki. Gruče drevja in grmovja so stale tu pa tam ob njegovem nizkem bregu, v daljavi spredaj se je včasi zasvetila drobna luč in spet izginila za drevjem. Črez kake pol ure je komisar svojo četo ustavil. Iz teme se je izluščilo poslopje farme, eno okno je bilo slabotno razsvetljcno. Lefevre je poklical narednika. »Hipolit,« mu je šepnil, »pojdi in skrlj se 8 četo v vrbje ob hiši. Ko zapovem, naj odprejo, obstopite hišo. Nihče vam ne sme uiti.« Molče in neslišno se je četa razlezla med grmovje, komisar pa je stopil k hiši. Pred vrati je obstal, gledal okoli in vlekel na ušesa, če bi Blišal kje kake sumljive glasove. Pa nič se ni genilo. Kot da žive duše ni v biši. Le skoz slabo zadelano okno se je izgubIjala medla svetloba ven v temo. Komisarju se je Bicer zdelo, da čuje neke glasove. Pa motil ga je .veter, ki je tožil in šušljal po drevju in mrmral po dimnikih in po podstrešju. Včasi je zaropolala kaka slabo zaprta oknica. Nekaj časa je še poslušal, pa je udaril s sabIJo po vratih. »Odprite! V imenu postave!« je zapovedal. Cul je, kako so narednikovi ljudje lezli iz BTmovja in prihajali bliže. V hiši sami pa se pihče nl oglasil, slejkoprej je ostalo vse tiho. Le fVeter je močneje poropotal z okni nekje na podItrešju. V drugič je udaril Lefčvre s sabljo po močOih vratih. »Odprite! V Imenu postave!« Narednikovi ljudje so prišli na odprti pvopred hiSo. Tedaj sta v temi za njimi pocila dva strela kratko drug za drugim. Nekdo je bil zadet, zaječal je in zaklel. V temi ni bilo mogoče videti, kdo je ranjen. Četa je obstala. Ljudje niso vedeli, ali bi planili v goščavo, ali si poiskali kritje pred streli. »Zasedite dvorišče!« je zapovedal komisar. »Nikomur ne pustite uiti!« Par jih je skočilo za hišo kar se je dalo naglo v trdi temi. Spet sta počila dva strela v goščavi. Narednik je padel zadet. »Podnarednik Crosnier, kje ste?« je klical Lefšvre. »Tukaj, gospod komisar!« »Vzemite nekaj mož in preženite lopove iz grmovja!« Crosnier si je lzbral šest mož in naskočil goščavo. Toda sovražnik je bil dobro skrit. Poredko so prihajali strcli iz tcme, včasi je katera krogla zadela, ta jo je dobil v stegno, oni v ramo, pa odgovavjati jim niso mogli, ni se videlo, odkod streli prihajajo. Tudi je streljanje kmalu umolknilo, zdelo se je, da je goščava pogoltnila nevidne strclca. Medtem je Lefevre poslal tri svoje najmočnejše može nad vra-ta. »Vlomite jih s puškinim kopitom! In primite ga, kogarkoli najdete v hiši!« Udarci so zabobneli, vrata so bila iz močnih in debelih desk, dolgo so se ustavljala. In čudno, <— še vedno se nihče ni oglasil v hiši. Mrtva tišina je vladala v obširnem poslopju, le silni udarci okovanih puškinih kopit so votlo bobneli po prostorih. Ali so roparji štedili naboje za zadnji napad, ko se bodo vrata vdala in bodo napajdalci planili v vežo, ali pa so pripravljali kak drug nepričakovan udar, — ni se dalo reči, kaj se pravzaprav godi v skrivnostni tišini za vrati. Neprestano so butala kopita ob težke deske, tu pa tam se je katera vdala. Končno so vrata popustila in se s treskom podrla v vežo. Lefšvre si je za svoj napad izbral najboljše, neustrašene ljudi. Poznal je roparje, vedel je, da se obupno branijo, Ce pridejo v zagato, pričakoval je, da ga bo sprejela cela salva strelov, ko se bodo vrata podrla, da se bo vnel na pragu besen boj moža zoper moža, skratka, pripravljen je bil na vse, — le na to ne, kar je sedajle doŽiveL Pustil je šest mož pred vrati in planil z drugimi v hišo. Pa tema jih je objela in smrtni molk —. Policisti, s puškami v rokah pripravljeni za strel in s slepicami za pasom, so za liip iznenadeni in začudeni obstali. Nato pa so se razkropili po poslopju in začeli iskati. Vse po vrsti so pregledali, vežo, pritlične sobe, stopnice in klet, vse. Vse so prevrnili, v vsak kotiček so posvetili, kjer bi se utegnilo skrivati človeško bitje. Pa nikjer niso našli niti sledu o roparjih. Edino sobica levo od veže je kazala sledove, kot da je Sele pred kratkim zborovala v njej večja družba. Stoli so stali naokoli, videti jim je bilo, da so jih nočni zborovalci v naglici porinili od mize, na mizi je stalo pol tucata kozarcev in nekaj vrčev, v enem je bilo Se pol vina, na ognjišču je še tlela žerjavica in od stropa je gorela zakajena svetiljka. Da nl našel teh sledov, — Lefevre bi si bil mislil, da je sanjal, ko je malo prej stal pred vrati, čul mrmrajoče glasove in gledal medli sijaj, ki je našel pot skozi slabo zadelano okno ven v temo.