ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 6.
V Ljubljani 1. junija 1884.
Leto XIV.
Zvonovom.
Zvonovi s cerkve (p'j^^Vrli strme gore V dolinsko tihoto Ljubó mi zvoiìé.
Zvonite lepo, Zvonite glasno, Da onkraj gorovja Vas tudi Čnj6.
V molitvi srca Hitim do Boga, Naj on jej veselja Obflega da.
Tam rojstni mi kraj, Tam Iii val sem kdaj, Tam mati ljubeča Živi mi šo zdaj.
Prek širnih planjav Do mirnih nižav Znanite jej mojo Prisrčno ljnMv. J
Vile.
(Pripovedka.)
Élizu gozda, v katerem še denes rastejo goste bnkve, stala je hišica. Jnarejena prav priprosto iz lesa in s slamnato streho pokrita. V tej iphišici je živela mati z dvema otrokoma, katerima je bil oče vže pred dvema letoma umrl. Deček, Branko, bil je dvanajst, a njegova sestra Milica stoprav devet let stara. Oba sta bila pridna in Ij^jeznjiva otroka ;
mati ju je neizmerno ljubila. Malo ne vsak dan sta hodila v les nabirat suhljadi.
Bilo je nečega lepega po póludne. Solnee je vroče pripekalo in dan je bil tako lep, da bi ga ne bil mogel lepšega izprositi od Boga. Milica je šla f v gozd, da bi si poiskala hladne sence. Počasi je stopala tja po hladnem lesovji proti viru, okolo katerega so rasle vitke jelše. Naproti jej prileti lep, bel golobček. Okolo glave jej začne frčati, a ona se niti ne zmeni zanj. Šla je dalje proti žuborečemu virčku, gledajoč v tla. Tii in tam si je utrgala po kako cvetico. Nekaj stopinj pred virom postoji ter pogleda préd-se.
Osupela je.
Okolo vira so stale prekrasne devičice, držeč druga drugo za roki. Bile so to gozdne Vile. Oblečene so bile v tenke haljine in dolgi lasje so jim padali preko ram daleč doli po hrbtu. Plavale so nad zemljo v zraku ter se vrtele okolo vira pevajoč s tenkim glasom najinilejše pesence. Igrale so ples, ki se imenuje „kolo."
Kakó je vse to gledala Milica ! Saj takó lepih deklic še nikoli videla ni, in še nikoli ni slišala takó milega petja.
Nekaj korakov je pristopila k viru. Zdajci je zašumčlo listje pod njenima nogama. Vile se ozró ter ogledajo Milico. Ustrašile so se dekleta. Najlepša izmed njih skoči k njej ter jej jezno reče :
„Zakaj nas motiš, dekletce, pri našej zabavi ? Ali ne veš, da je to zelò opasno (nevarno) za tebe?"
Milica ni slišala njenih svarečih besed, nego še z večjim vesoljem je poslušala nje mili glas ter jej zrla v njeno prekrasno lice.
„Kakó ste vender lepe !" vzkliknila je Milica.
„Nas ne sme gledati človeško okó !" dejala je Vila z osornim glasom, prijela deklico za roko ter jo peljala k viru. Poklopila jo je z vodo, rekoč : „Odslej mi bodi jelša, vitka jelša l"
Čudno se je zdelo deklici v tem hipu. Njeno telo se je raztegovalo k višku in roki ste se jej razprostirali. Nogi ste se jej vrinili v zemljo. Rada bi bila pohitela iz gozda domóv, ah niti stopinje ni mogla narediti. Zdaj je sirota spoznala, da je pretvorjena v jelšo. Strepetala je od groze in strahu.
V tem sta bila mati in Branko v velicem strahu zaradi nje. Vso hišo sta preiskala, klicala jo, ali nikjer je ni bilo.
„Morda je v gozdu !" reče Branko ter se napoti z materjo iskat jo. Milica ju je slišala, in tudi videla, kakó sta se jej približevala.
„Ondü, mati, ondü pri ónem viru je večkrat posedavala," in k viru sta hitela mati in sin.
„Milica, Milica! srce moje!" klicala je mati v velikej britkosti, da se je razlegalo daleč tja po gozdu ; ptički so vzleteli iz svojih gnezd, kakor bi hoteli vprašati ubogo mater, kaj se je zgodilo z njeno hčerko Milico.
„Mihca, Milica!" klicala je uboga mati in debele solzé so jej tekle po bledem lici. In vse to je videla in slišala Milica. Rada bi skočila k materi ter jo objela; rada bi glasno vzkliknila in rekla: „Matf zlata, tukaj sem! Ali me ne poznate več?" Ali ko je odprla usta, da bi se materi oglasila, slišal se je samó tihoten šepet, kakor da bi zašumelo listje. Hotela je roki
razprostreti k materi, a samó veje so se zgibale. Neizrečeno britkost je občutila Milica, videč, da se mati in Branko vračata domóv.
Zdaj je ostala zopet sama v gozdu. Tudi Til ni bilo videti vec.
Mračiti se je vže začelo. Strah je bilo deklice v temnem gozdu. Kakó so trepetale njene veje, in solze so jej stopile iz oči ter lile po deblu.
Po gozdu je zapihal vetrič. Okolo Milice je pihljal takó nežno.
„Denes si prišla sem, denes!" šepetal jej je. „Jaz vem, da te včeraj še ni bilo tukaj. A ne žaluj ; jaz vem, da ne bodeš dolgo ostala tukaj." Takó je govoril veter ter božal deklici nežno lice.
Pod njo je žuborel virček : „Jaz vem, kakó si prišla sèm. Kaj ne, Vile so hudobne ? Ne boj se, nè ! Nečega dne te jaz poljubim, in prosta bodeš svoje nesreče."
Nad njo so blestćle svitle zvezdice ; na njo so zrle. „S teboj se bodemo razgovarjale po noči. Kmalu bodeš zapustila šumeči gozd."
Takó je Milico vse tolažilo po noči in jej lajšalo srce, dokler ni zatisnila oči v sladko spanje. O kako lepe sanje je imela ! Bila je doma pri materi in pri bratci. Kakó sta se veselila njenega prihoda !"
Zjutraj so jo vzbudili solnČni žarki. Od velike žalosti je njeno srcé plakalo, videč, da je še vedno v gozdu. Sanjala je o domu, materi in bratcu. Po dnevi so prileteli ptički na njene veje. Kósi, liščeki in drugi ptički so jej žgoleli sladke pesence ter jej pripovedovali lepe pripovedke o tujih gorkih krajih. Večkrat je priletel k njej lep, kakor sneg bel golobček.
„Nikar se ne boj, Milica," zašepetal jej je tiho in takój odletel.
Kadar je zlato solnce zatonilo za gorami, vselej so se jej prikazale Vile. O kakó so bile lepe 1 Da-si jo so začarale, vender jih ni mogla sovražiti. Vzdignile so se k višku ter zrle k zahajajočemu sobicu. K njemu so stegovale svoje bele roke, kakor bi ga hotele pridržati. In pele so takó milo, takó sladko, da jih je Milica vsa očarana poslušala ter pozabila na svojo žalost. Pele so :
O solnčeee zlató,	Ko skriješ se nam ti, O malo še postój,
Kaj jemlješ vže slovo ! Povsod se nam zmrači, Mi bomo ti nocój Pri nas ostani še,	In pride noč temna, Zapele pésenco,
Ne hodi za gore.	Otide radost vsà.	Oj peseuco sladkó !
Takó so prosile Vile zlat« solnceee, ali zamàn. Ni jih slušalo, nego utonilo je za sinjimi gorami. Milica si je mislila : ako bi bila jaz zlato solnce, ne bila bi še utonila, nego poslušala bi raje to rajsko petje Vil.
In vse to se je ponavljalo dan za dnevom in Milica se vsega tega ni naveličala. Bil jej je kratek čas. Skoraj bi bila vže pozabila matere in bratca.
Takó je preteklo več mesecev. Prišla je hladna jesén. Listje je ru-menévalo, ptice so se zbirale in odpotavale na topli jug. Hladni jesenski vetrovi so prepihavali po tihem gozdu igrajoč se z ovenèlim listjem. Britko je bilo Milici pri srci. — Necega dne premišljuje svojo osodo. Zdajci je za-šumelo listje ; nekdo se je približavah Milica pogleda, in vidi — svojo mater.
Kakó se je izpremenila uboga žena v tem kratkem času ! Lice jej je upalo in obledólo, lasjé so jej osiveli. Prišla je k vini ; zrla vanj in plakala.
O*
„Ni je več, ni!" vzdihnila je mati in povzdignila oči k nebesom. „Modri vladar, ki stoluješ v nebesih, povéj mi, kaj se je zgodilo z mojim otrokom ?"
Pokleknila je ter se naslonila ob vitko jelšo, ne vedoč, da je to nje lastna hči. Kdo popiše občutke uboge Milice ! Srcé se jej je krčilo od žalosti, videč, plakajočo mater, a pomagati jej ni mogla.
Nekoliko trenotkov je klečala mati.
„Ni je več, ni ! moje Milice ni več !" vzdihnila je zopet in odšla.
Tudi Branko se je jokal po sestrici. — Nekaj dni pozneje, koje bila mati v gozdu, šel je tudi on tja. Počasi je korakal po gozdu. Zdajci nekaj sfrči nad njim. Ozré se k višku in vidi, kakó podi jastreb belega goloba. Dečku se je golob zelò smilil.
„Vzleti k meni, golobČek moj ljubi!" zakliče mu deček iz vsega grla, in res mu golobček takój vzleti na roko. Branko ga hitro skrije pod suknjo. Jastreb videč, da mu je golobček všel, leti dalje. Deček pritisne lepega go-lobčeka k sebi in ga rahlo gladi z rokó.
Golobček mu reče :
„Otel si mi življenje, hvaležen ti hočem biti. Jaz znam za tvojo sestrico."
Osupel ga pogleda deček.
„Saj veš za hladni virček v tem gozdu in ondu je začarana tvoja sestrica. Poslušaj me, povedati ti hočem, kako jo rešiš. Ravno zdaj je naj-pripravnejši čas za to, ker solnce zahaja. Vil se nama zdaj ni bati. ker so v zraku in se poslavljajo od zahajajočega solnca. Zatorej hitiva k virčku. Jaz vzletim na jelšo, ki stoji poleg vira, a ti pojdi k viru in pokrópi jelšo, na katerej bodein sedel ter reci na glas: „Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!" Ne zabi teli besed. Nad seboj bodeš slišal petje» a Bog ne daj, da bi pogledal k višku ter poslušal !" Takó mu je rekel golobček.
Hitela sta k viru. Golobček vzleti na vitko jelšo, stoječo poleg vira. Jedva pribiti deček k vodi, vže sliši nad seboj petje, kakeršnega še nikoli ni slišal. Vže je hotel pogledati k višku, ali spómnel se je besed golobčkovih. Hitro pokropi jelšo, rekoč: „Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica 1"
In glej ! v tem trenotku se je začela jelša gibati in postajati manjša in manjša. Njena skorja seje izpremenila v obleko, dve veliki veji v človeški roki a manjše vejice v lepe lasé. In v nekoliko trenotkih je stala pred Brankom njegova sestra Milica. Zdajci prileti golobček ter pravi: „Bodita tiho, ter bežita, bežita, da še o pravem času prideta iz gozda. In bežala sta drž0č se za roki. Skoraj brez vse sape sta prihitela domóv. Branko veselo zavpije: „Mati! Milica je prišla domóv."
Mati je bila ravno v hiši. O kaki'» so jej te besede pretresle srcé : ali Milica je bila vže v njenem naročji.
To vam je itilo veselje brez konca in kraja. Milica je morala vse na drobno povedati, kakó se jej je godilo v gozdu.
Mesec dni so še ostali v tej hišici, potem so jo prodali in se preselili daleč od rečenega gozda. Dobro se jim je godilo. Mati je u čakala še mnogo let v sreči in veselji. A Milica še zdaj rada pripoveduje otrokom, kako se jej je godilo v gozdu pri Vilah.	Mftfcnko Dmojan.

Pot zgrešila.
Dragica moja. kakó me gledaš debelo ! Pozna se ti na nedolžnih da si zgrešila pravi pot. Nu, kdo bi ti zameril, srčece moje, te 8' 80 dn'a zapeljati prelepemu vzpomhidnemu dnevu. Zlato solnčece i na nebu v polnej svitlobi, prijetna vonjava dehtečih cvetic po travnikih in livadah, drobni pisani metuljčki, veselo kriljajoči po čistem zraku, kdo bi
bil, da bi ga vse to ne izvabilo iz zaduhle tesne sobe vèn v prijetno naravo božjo ! Dà, dà, kako lepo diše zrele rudeče jagode ondu na zelenem gričku ; kako veselo je gledati pisana oblačilea cvetic ondu ob gozdnem robu in po širocih poljanah: vse to je zapeljalo tudi tebe. Dragica ftioja ljuba, da si šla od doma ter pustila dobro skrbno mater, ki te bolj Čuva kakor svoje oko! In tu zunaj v evetočej naravi božjej, obsuta od ljubkih cvetic, pisanih metuljev in Bog si ga vedi, kako se imenujejo vse óne mične stvarce božje, ki
so te izvabile takó daleč iz varnega zavetja preljubih starišev, zgrešila si pravi pot in zdaj stojiš sredi teh zapeljivih stvarec ter ne znaš doraóv. — Dà, dà, le me glej, vidiin te, vidim, kako plaho se oziraš okoli, in kako tesno ti je srčece v nežnih, mladih prsih. Zgrešila si pot, in zdaj ne znaš domóv, kjer te takó prisrčno ljubijo in morda vže jočejo po tebi : — oče, mati, bratci, sestrice tvoje, kje so? Kako me gledaš! In vender se ne bojiš? Kdo ti daje poguma ? — Dà, slišala si, da prebiva in čuje Bog nad teboj, in On je, ki zna in more pomagati v vsakej zadrégi. Upaj nanj, otročiček moj ljubi ! tudi tebi pomore zdaj še iz tvoje zadrege ; — ali nekaj te prosim, da ne zabiš nikoli in to je, poslušaj : Mnogo sladkih prilizovalcev in zapeljivcev te bode izpremljalo v tvojem poznejšem življenji, o takrat, takrat ne hodi takó lehkomiselno in zaupno v vabljivo omamno veselje. Bog, ki je nad nami v svitlih nebesih, ne more in tudi ne sme vselej pomagati v takih priložnostih. Dal ti je um, s katerim se čuvaj in brani zla, in dal ti je prosto voljo, — blagor ti. ako ne kreneš s pravega pota! Tvoja krepost se bodo merila po tem dvojnem merilu, in gledalo se bode na to, kako si slušala glas sva-rijoče te vesti, katero ti je dal Gospod, tvoj Bog, za voditeljico tvojemu življenju. In zdaj — z Bogom ! Ostani mi zdrava, Dragica moja ! ivan. t.
Libuša.
(Cesta pripovedka.)
|a zlatem Višegradu je vladal knez Krak. Ljudje so ga ljubili, ker je J^jbil moder in pravičen. Ko je umrl, zapustil je tri hčere: Kazo, Teto f in Libušo.
Kaza je poznala vsako travo in njeno zdravilno moč. Cehi so mislili, da je čarovnica.
Teta je učila ljudi spoznavati bogove in jih častiti. Grad Tetin ima svoje ime od nje.
Li buša je bila najmlajša a li modrejša in krasnejša od sester. Zato je postala knéginja.
Vladala je dobro, pravično je sodila, in je bila ljubezniva bogatinu in beraču. Zato jo je spoštovalo vse ljudstvo.
Nekdaj se razpreta dva brata, Hrudoš in Staglav zaradi očetove dedovine. Hrudoš je hotel imeti vse sam, ter ni hotel bratu ničesar prepustiti. Zato pokliče Libuša lehe in vladike na sveti Višegrad, da bi se posvetovali o pravu.
Zberó se, da bi sodili bratoma. Kneginja pride v belej obleki in sede na visok stol. Poleg nje sedejo tri krasne device. Jedna je držala oster meč, druga čisto vodo, a tretja je kurila na žrtveniku.
Vse utihne. Libuša vstane in reče : „Hrudoš in Staglav. sinova Klenova, rodna brata ! Moja volja je, da bi vidva vladala skupaj vsemu imenju, katerega je vama zapus'til oče. Taka je bila navada pri nas do sedaj."
Lehi in vladike so hvalili izrek kneginje in mlajši Staglav je bil zadovoljen ž njim. Ali Hrudoš ne takó ; on skoči srdit na nogi, razjezi se in zavpije na vse grlo : „Sramota možakom, katerim vlada ženska !"
Te besede razžalijo kneginjo. Ni hotela vladati dalje. Lehi in vladike so se jezili nad Hrudošem in prosili kneginjo, naj bi si izbrala moža, njega bi slušali kakor kneza.
Knjeginja ukaže osedlati svojega konja belca. Izmed lehov in vladik izbere dvanajst poslancev, dà jim zlat plašč, belo žezlo in knezov klobuk, rekoč: „Jezdite za mojim belcem. Našli bodete moža sedečega pri železnej mizi in jedečega v senci velikega drevesa. Moj belec se bode ustavil pred njim in pokleknil pred njega ; ogrnite ga s kneževo opravo in pripeljite ga na Višegrad. Ta je moj izvoljeni in vaš knez.
Odpravijo se poslanci za belcem ; dirjal je pred njimi, da so mogli komaj za njim. Jezdili so še dolgo preko gor in dolin, preplavali vže Moldavo in Labo in prišli k Stadicem.
Tam zdirja Libusin belec po novo izoranej njivi, ustavi se in pokloni pred oračem. Poslanci prijezdijo in najdejo vladiko Premisla sedečega na preobrnenem plugu ; na železnem leraeži je imel svoj kruh kakor na mizi. košato drevo mu je delalo senco, a voli so se pasli po njivi.
Poslanci spoznajo svojega novega kneza, globoko se mu priklónejo, povedo mu Libušino voljo in mu izroče plašč, žezlo in klobuk.
Kadar vidi Premisi to, zgrabi svojo leskovo palico, vtakne jo v tla, na-grebe prsti okolo nje, kakor bi sadil drevo, in glej ! palica ozeleni in požene tri mladike. Ali dve se posušite, a tretja raste tem krepkeje in dozori sad na njej. Premisi reče : „Poslanci Libušini in naroda češkega ! Orača kličete na prestol, predno je dokončal svoje delo. Ako bi bil potegnil moj plug brazdo do meje, ostala bi Češka neodvisna na veke. Tri mladike pa naznanjajo vasej ineginji tri sinove ; dva ftotfeta zvenefa pretino dorasela, a tretji frode vladal na prestolu."
Poslanci se čudijo Premislil, opravijo ga z zlatim plaščem, dajo mu žezlo v roko in ga pokrijejo s klobukom. Belec sam priskače, ter pusti mirno sesti novega gospodarja na svoj hrbet. Veseli se vrnejo na dvor Libušin.
Radovala se je Libuša svojega moža, radoval se je narod novega kneza. A Premisi je bil s seboj prinesel na Višegrad leseno torbo in črevlje iz ličja v znamenje, da je prišel iz kmetskega stanu na prestol. Kadar so njegovi sinovi in vnuki ugledali torbo in črevlje, spominali so se svojega deda Premisla ; spominali so se, da je bil kmet in se čuvali ošabnosti.
Leska na njivi Premislovej se je razrasla in zarasla vso njivo. A občini, katerej je pripadala njiva, dali so kralji češki za spomin pravico, da jej ni bilo treba plačevati drugega davka nego merico lešnikov.
Zidanje Prage.
Premisi sklene sezidati mesto na primernem kraji. Posvetuje se o tem z Libušo. Libuša gre iz svojega grada Libušina in pelje Premisla na visoko goro. Pokaže mu grič v daljavi in reče :
„Glej, ondù, kjer se izliva Brusnica v Veltavo, stoji grič. Ta kraj sem si izbrala za novo mesto."
Sedeta na konja in jezdita na ta grič in ukažeta delavcem, da bi začeli zidati mesto.
Ali nista znala, kako bi imenovala mesto. Zatorej poroči Libuša svojim služabnikom : rIdite na grad in vprašajte delavce, kaj delajo ?"
Služabniki pridejo tjà in vprašajo tesarja, katera so bili našli prva na delu: „Kaj delata?" Tesarja odgovorita: „Teševa prag?"
Posli se vrnejo na grad Libušin in povedó vórno, kaj so videli in slišali. Kadar sliši Libuša odgovor, imenovala je novo mesto „Prago?"
(Po Ed. Erbenu : „Obràzky z déjin vlasti ;u poslov. Fr. Huh ad.)
Jezus ili sv. Peter.
(Narodna legenda.)
&r
potovala sta Jezus in sv. Peter. I)a nista lačna hodila, kupi Jezus kruha i? in sira in dà oboje sv. Petru, da naj spravi v svojo popotno torbo.
A sv. Peter jo vedno za Jezusom zaostajal. Motil ga je sir v torbi takó dolgo, dokler ni vsega skrivaj pojedel.
Po daljšem potovanji trudna in lačna sedeta po póludne v senco pod košato drevo, da si odpočijeta in okrepčata. Za južino vzame sv. Peter kruh iz torbe in ga položi pred Jezusa, da ga razdeli.
„A kje je sir?" vpraša Jezus.
„Tega ne vem, moral sem ga izgubiti," izgovarja se sv. Peter.
Jezus se ni hotel prepirati ž njim. Molče razdeli kruh v polovici, jedno di sv. Petru, a drugo obdrži sebi.
Ko sta se dovolj odpočila, odpravita se zopet na pot,
V mesto prišedši, slišita, da je kraljevi sin zbolel in mu najučenejši zdravniki ne morejo pomagati.
„Tukaj leliko kaj zasluživa." reče Jezus sv. Petru in oba .se podasta v kraljevo palačo.
Jezus ozdravi bolnika in dobi obljubljeuo plačilo, katero si s sv. Petrom deli. Denar deva na tri kupce, rekoč: „Ta del je inoj. taje tvoj, a tretji je ónega, kateri je snedel sir."
„Jaz sem ga !" zavpije sv. Peter nepremišljeno in se izda.
Zapisal Jos- Žirovnik.
Veseli otrok.
vetice cveto	Živalce drobne
win ptički pojó;	Po zraku vrsé,
^Zakaj bi ne péli,	Fn vsaka po svòje
Življenja veséli ;	Raduje se, pòje ;
Hópsasa tràlala hóp !	Hópsasa trillala hóp !
Kaj mar mi skrbi, Sem zdrave krvi ; Zatórej vesélo Srcé mi bo pélo :
Hópsasa tralala hóp !	/. t.
Rumunska kraljica.
jataci tam doli na vzhodu ob dolenjem Dunavu se razprostira prelepa rumunska kraljevina, obsezajoča Valahijo in Moldavijo ^ med Dunavon, Prutom in Transilvanskimi Alpami, potem še Do-brudšo med Dunavom in Ornim morjem. Prebivalci te lepe kraljevine so po rodu največ Rumuni (Vlahi) in po veri pravoslavni kristijani. Rumunci so bili dolgo zaničevan narod v Evropi, a junaško so se držali v poslednjej turškej vojski in si v novcjšej dobi pridobili slavno ime. Denes se mnogo piše in govori o Rumuncih, in to po pravici, ker takó čvrst in krepak narod je vreden takó lepe kraljevine. Mnogo Rumuncev živi tudi v našej avstrijsko-ogrskej monarhiji ter so zvesti podložniki naše države. Zatorej radi občujmo ž njimi in bodimo veseli, da je imamo sosede. A zdaj si oglejmo še nekoliko
kraljevo palačo v rumunskem stolnem mestu Bukrešu (Bu-karestu). Tu najdemo plemenito gospó iz nemške rodo-vine, Elizabeto, sedanjo kraljico Ruin unsko. Leta 1869. s«1 je podala z rumu 11-skim knezom Karolom tjà doli proti vzhodu, da bi bila Rumuncem dobra mati.
knezu ljubez-njiva sopruga in vzgled skrbne gospodinje. In res, daleč od svoje prave domovine pridobila si je takoj srca svojih zvestih pod-Iožnikov, in ni ga pravega Ru-munca, da bi ne ljubil in spoštoval svoje kueginjc, sedanje kraljice Rumunske. Za mlado Rumun-sko kraljevino je
kraljica Elizabeta kakor svitla zvezda, ki razsvitljuje temo ter preganja mnoge neugodnosti iz dežele. Ona je, ki je vpeljala novo življenje v umeteljnosti in pesništvo, v godbo in slovstvo Rumunsko. Njeno srce je plemenito in polno najlepših kreposti. Ona ni le skrbna mati bolnikom v bolnicah in siromakom po sirotišnicah, nego ona je mati v pravem pomenu te besede tudi sirotam, ki so ostale brez očeta in matere zapuščene od vsega sveta, ter nemajo nikogar, razven nje, ki skrbi zanje in jih ljubi, kakor bi jim ne bila dobrotniea, nego prava mati.
V dan 23. maja 1882. leta sta bila knez Karol in njegova sopruga Elizabeta v stolnem mestu Bukrešu od romunskega ljudstva z veliko navdušenostjo venčana za kralja in kraljico. Elizabeta je princeza Wiedska in je bila rojena v dan 29. decembra 1843. leta v Neuwiedu na Nemškem.	j. T-
Potovanje cesarjevima Rudolfa in cesari Činj e Štefanije v jutro ve dežele.
ilo je v dan 14. aprila tekočega leta, da sta prevzvišena prestolonaslednika nastopila potovanje v jutrove dežele. S posebnim dvornim vlakom državne železnice sta se odpeljala rečenega dne ob poln jedenajstih z lyl večera do Oržove, kjer ju je čakal na bregu veličastnega Dunava cesarski parnik po imenu „M ira mare." Nepretrgoma sta od tod nadaljevala vožnjo do glavnega mesta turškega cesarstva — Carigrada — kamor sta dospela v jutro 17. dne meseca aprila.
Predno omenim veličastnega vzprejema, katerega je napravil sedaj vladajoči sultan „Abdul Hamid" svojima visokima gostoma, hočem ob kratkem opisati druge priprave, ki so se vršile v ta namen v glavnem mestu turškega cesarstva. — Vse mesto je bilo bogato okinčano z zastavami ; ceste razprostranjenega mesta so bile do malega prenovljene in okrašene. Mnogo starih poslopij, ki šo bila v ulici, ki drži k palači avstrijskega poslanika, podrli so in ustvarili tam lepe široke ceste. A na obalih morja je lesketalo poleg morskih velikanov — parnikov avstrijskega trgovinskega društva „Lloyd," katerih je bilo tačas 9 v pristanišči — tisoč čolničev in barčic v izvanrednoj krasoti. — Tudi sultan se je potrudil po svojih močeh visokima gostoma prirediti bivanje v njega stolnem mestu, kolikor najbolj mogoče prijazno. Na svojem dvoru imenovanem „Yldic kiosk" je sezidal med krasnim zelenjem inozemskih rastlin prekrasen dvorec, čegar zidanje je sam nadzoroval, in ki je stalo 250.000 frankov. In kako okrašeni so bili notranji prostori namenjeni za stanovanje Njiju Visokostim ! V jednej teh sob razgrnjena je bila po tleh prekrasna preproga, katere vrednost se niti ceniti ne dà. Najspretnejši tkalci so jo delali 10 let. Vsa hišna oprava je bila prepeta z dragocenim blagom, ki je nepopisljive vrednosti. Posebno nakitene so bile sobe, namenjene nadvojvodinji Štefaniji. Turški cesar je pripravil svojima gostoma vzprejem, kakor si ga naj-sijajneje misliti moremo. Take so bile priprave pred prihodom. A ko je v jutro v 17. dan aprila naznanil strel prihod parnika „Miramare" vzkipelo je navdušenje do vrha. Llovdovi paruiki, na katerih so se zbrali avstrijski podaniki vseh narodnosti avstrijskih, napravili so veličasten špalir, a dva turška parnika sta odplula eesarskej ladiji naproti..
Ko je „Miramar" dobila dovoljenje, da sme v Bospor, odplule so vse ladije proti Carigradu, rekše proti krasnem vrtu Sultanovem, imenovanem „Dolma Bagdschc" pri Carigradu. Ondu so že čakali turški dostojanstveniki, ki so takoj, ko se je prikazala „Miramare" odpluli v lepih čolničih ladiji naproti. Turški parniki so v tem 21krat ustrelili.
Visoka gosta sta stopila raz parnik v lep za nju pripravljen čolnič, ki je bil ves z rudečim blagom prevlečen in katerega je veslalo 12 v svileno obleko opravljenih veslačev, ter se odpeljalo v njem na suho. Od tam naprej sta se peljala v prekrasnej kočiji, katero so vlekli 4 konji v lepem z zlatom okrašenem vprežnem jermen ji v cesarski grad -Vildic kiosk," kjer jih je sultan Abdul Hamid pričakoval v prestolnej dvorani.
Pozdrav je bil tu najsrčnejši in visokima gostoma primeren.
Še tistega dne po póludne sta si ogledala raošejo „Aja Sofijo," ki je jeden najveličastnejših turških božjih hramov. Slučajno je takrat nek slep „ulema" — turški duhovnik — zbranej množici pridigoval.
Drugi dan sta bila visoka gosta navzoča pri „Selamlik-u," to je pri molitvah, ki se vrše vsak petek in katerih se vdeležuje tudi sultan. To pot so se vršile v mošeji „Medsehiedie." Do 30.000 ljudi je bilo tam zbranih. Sultan sain je prijezdil na lepem belcu v cerkev ter se mudil tam do 3/4 ure.
Po končanih molitvah sta se podala Rudolf in Štefanija v palačo avstrijskega poslanca v Carigradu, kjer ju je navdušeno pozdravila zbrana avstrijska naselbina. Ta mu je podala pismo udanosti in zvestobe, katero je prevzvišeni prestolonaslednik radostno vzprejel, zatrjujoč, da ga zelo veseli daleč od domovine videti toliko število vernih avstrijskih podanikov. Zvečer je bil v cesarskej palači obed, katerega se je vdeležilo (J2 povabljencev.
V	1Ü. dan aprila pripeljala sta se visoka gosta zjutraj na azijatski breg Bospora, kjer sta bila pripravljena za nju dva lepa konja za ježo. Ogledala sta si onda turško mesto „Skutari," ki šteje do 80.000 prebivalcev ter je imenitno obrtno in kupčijsko mesto v Malej Aziji. Skutari leži Carigradu ravno nasproti ter ima sloveče carigradsko turško pokopališče, kjer pokopavajo turške bogatine — kajti znano je, da imenitni Mohamedani ne marajo biti pokopani v Evropi, nego v svojej oporoki volijo, da se prepelje njihovo truplo na azijatska tla in ondu pokoplje — in jezdila potem na goro „Burgulu," kjer sta uživala najkrasnejši razgled po Bosporu. Od tam podala sta se v sultanovo palačo „Beylechey." Ta palača je jedna največjih ; tu je stanovala tudi cesarica Evgenija, ko je 1867. leta bivala v Carigradu. — Ogledala sta si tudi mornarsko in topničarsko vojašnico, kjer so eesarjeviču poklonili dva prekrasna samokresa.
V	nedeljo 20. dne aprila sta se odpravila visoka gosta zjutraj k sv. maši v cerkev Matere Božje. Po póludne sta se peljala k „gradu s sedmimi stolpi" in si ogledala te stolpe, ki so služili nekdaj kot državne jetnišnice, a jih je sedaj že nekaj razpadlo. Jezdila sta potem skoraj tri ure okolo mestnega ozidja. kjer je najlepši razgled po morji.
V	ponedeljek zjutraj sta se odpeljala visoka gosta v „Bujukdere" to je neka vas na morji, kjer bivajo čez leto poslanci katoliških držav. Tu sta za-jutrkovala in si ogledala šolo, ki nosi ime našega cesarjeviča. Peljala sta se potem v „Bejkos" ter si ogledala prečudni sultanov grad, katerega je sezidal Mehemed Ali v tem zlogu, kakor je bil sezidan babilonski stolp. Štiri vogel nati odstavki naloženi so drug vrhu druzega, ki so čem višji tem ožji, na vrhu stoji gradič, ki je sezidan iz najfinejšega mramorja. Potem sta šla na goro „Geant," kjer sta si ogledala grob Jozue. V Bujukderu sta videla tudi prastaro platano, imenovano „Gottfriedovo drevo," ker jo je bajè Gottfried Bouilon-ski za časa križarskih vojsk ondu zasadil.	(Konec prihodnjič.)
Zgodovinsko - m estopi .su i obrazci.
(Spisuje P. P. H.)
fXIII. Kočevje.
(Konec.)
eta 1696. je mesto zadela zopet huda nezgod». Po nekej deklici je nastal v 12. dan avgusta strašen ogenj. Cerkev je zgorela, a grad ©J je bil zelò poškodovan. Zvonovi in topovi so se raztopili, poškodovani stolpi, nasipi in obzidje se je jelo podirati. Vse mesto je bilo zelò raz-djano. Zaradi te nesreče so se mestni svetovalci obrnili do Ferdinanda II., naj jim odpusti davek, in jim dà vojaškega orožja iz deželne orožniee. Po večletnih prošnjah so nekaj malega prejeli. Vender si je mestice skoraj opomoglo in deželni knez jo dal mestne meje določiti po posebnoj komisiji.
Ferdinand II. je prodal do sili dob zastavljeno graščino (1618. 1.). Jakobu baronu Kizelnu. Ker si je še več po okolici in bližnjih krajih ležečih posestev prikupil. povzdignil ga je Ferdinand II. v grofovski stan. Kočevje je postalo vsi od tega grofija. Njegov dedič je grotijo prodal Engelbertu Turjaškemu. Kočevje je tedaj prišlo Auerspergom v last. Se. denes jo prvo-rojeni iz te rodovine njegov gospodar. — Cesar Leopold je podaril novemu gospodarju in njegovim naslednikom patronat mestne fare in šesterih farà po deželi. Zaradi njegovih mnogih zaslug kot deželni glavar v uradniških, vojnih in mejnih zadevah za avstrijsko hišo mu je podaril cesar Leopold Kočevsko mesto brez vsakeršne plače. Samó vojaško oblast je sebi in svojim potomcem pridržal. Takó je postal Vuk Engelbert Turjaški gospodar mesta in Kočevske dežele. Bil je dedni komornik in glavar Kranjske. Umrl je v Ljubljani 1673. 1. Njegov čas ga je imenoval „očeta domovine." — Ker ni bil oženjen, podedoval je njegova posestva njegov brat Janez Vaj-kard. Bil jo jako nadarjen, in odgojitelj poznejšemu kralju Ferdinandu IV., tajni svetovalec, minister in dvorni knez. A ker se je zapletel z zvitim francoskim kraljem Ljudevitom XIV. v tajne obravnave, zameril se je pri cesarskem dvoru. Leopold I. je mogočnega ministra, ki je hrepenel tudi po kardinalskej časti, odpustil 1669. 1. Šel je v Wels, pozneje v svojo domačijo, kjer se, je bavil na svojih posestvih z lovom, ribištvom in učenjem bogoslovnih in modroslovnih vednosti. Umrl je v Žuženperku v 62. letu svoje dòbe 1677. 1. pozabljen od sveta. Njemu je sledil njegov sin in nemški knez Ferdinand. Za njegovega vladanja je napravil ogenj zopet mnogo kvare mestu (v 12. dan julija 1684. 1.). V jednej uri je bilo mesto in grad v pepelu. Tudi cerkve so mnogo trpele. Mnogo prebivalcev se je izselilo na Avstrijsko, kjer je bilo dokaj sveta praznega.
Ko je po sedemletnej vojski knez Karol odstopil šlezki Münsterberg in Frankenstein pruskemu kralju Frideriku Viljemu, odškodoval ga je cesar Leopold 11, s tem. da mu je dal naslov vojvode (1791. 1.). Vsled tega je Kočevska dežela postala vojvodina, a vsak vladajoči knez vojvoda Kočevski. Prvi vojvoda Karol Jožef Turjaški je umrl v 2. dan oktobra 1800. 1. Vojvodski klobuk je podedoval njegov drugorojeni sin Viljetm, oče sedanjemu vojvodu Kočevskemu, Karolu. ki je še slehernemu v spominu iz najnovejših časov avstrijske zgodovine. Od njega se nahajajo še tolarji od 1805. in 1806. 1.
Luteranske homatije, ki so po Kranjskem sploh vzbujale duhove, niso našle na Kočevskem podpore. Samó nekaj malo odpadnikov je bio. Plemstvo je ostalo zvesto katoliške) veri. Leta 1761. in 1770. je po Kočevji hudo razsajala goveja kuga. Pa tudi ljudem je naredila kuga mnogo britkosti, vzlasti 1578., 1000., in 1001. leta. ko je podavila najveljavnej.se meščane, da je bilo mesto skoraj popolnem prazno in brez brambe.
Začetek tega stoletja je bil za našo deželo jako nevaren in žalosten. Ze 1797. leta je došlo povelje, da morajo med Kočevskim in Ribnico, na tako zvanem „Schvveinbergu," napraviti šanee. ki se v razvalinah bajè še denes vidijo. Nad 4000 ljudi iz Kočevja in okolice je delalo in naredilo pet trdnjav, katere so zasedli vojaki. Ali vse to ni dosti pomagalo. Francozi zasedejo deželo 1809. leta in gospodarijo v njej do srede 1814. leta. Kočevarji so brž osnovali črno vojsko, da bi razpodili sovražnika iz dežele. Tudi so se ustavljali plačevati kontribueijo. katero je Napoleon naložil deželi. Francoski vojaki so prišli nad upornike in dokaj kvare naredili deželi. V 16., 17. in 18. dan oktobra 1809. leta so plenili in požigali po mestu in okolici, in naredili nad 80.000 gld. kvare. Vender to še ni izpametovalo ljudi ; še le vnelo jih je k večjej grozovitosti proti Lahom in Francozom. Pomorili so vse, kar jim je prišlo v pest. Slednjič so se duhovi vender pomirili in udali novemu gospodarju. Kočevska vojvodina je postala kantou Novomeškega okraja. Po odhodu Francozov je cesar Franc pohvalil Kočevarje zaradi njih zvestobe. V mirnih časih si je mesto zopet opomoglo, kupčija se je razvila in oživela.
Sedanje mesto šteje 1332 prebivalcev, ki se večinoma žive ob obrtu in kupčiji. V mestu je c. kr. okr. glavarstvo, dekanija in kneževo logarstvo. Za naobraženost skrbi niža gimnazija in eveterorazredna ljudska šola.
Ne želi vsega, kar vidiš.
troci in odraščeni ljudjé se veselo bolj tega, kar je svojina drugih ljudi, nego tega, kar je njihova svojina. To, kar je tvoje, bodi si, da ^^ si si še takó želel imeti, skoraj se ti pristudi, a ptnje blago se ti vedno zdi lepše in boljše. In ako dobodeš to, po čemer si imel toliko hrepenenja, skoraj se bodeš tudi tega naveličal. Nimaš potem druzcga, nego več skrbi. Zatorej zapomni si, da ni dobro imeti več, nego toliko, kolikor je človeku v resnici treba.
Pač je bil srečen Sokrat, veliki grški modrijan in učitelj starega veka, ki je na nekem vói i kern sejmu izpregovoril sledeče besede: „Hvala Bogu! toliko dobrih in krasnih stvari vidim tukaj, in jaz ne potrebujem nobene."
Srečen, ker je bil zadovoljen s tem, kar je imel, ter ni želel, česar mu ni bilo treba.
Zatorej króti tudi ti svoja poželjenja, bodi zadovoljen z malim, kar imaš, ter ne želi vsega, kar vidiš in se ti zdi lepó in prijetno. Pomisli, da utegneš vedno več žeieti, če bi se tudi vse tvoje želje izpolnile in nikoli ne bodeš zadovoljen, a zadovoljnost je polovica srečnega življenja.	Tone ix go&te.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
N o s o r ò g.
sor » g (Rhinócerus Indiens) je velika in zelò neukretna žival, ki živi po močvirjih Vzhodne Indije in se hrani največ z listjem, a zadovoljen je tudi z ločjem in trnjem, kadar nima boljše paše. Ta jako
------. lena in topa žival je pokrita z roženo, razpokano in skoraj ne-
predorno kožo, katera je, rekel bi, kakor deska debela in po globokih gubah v ščite razdeljena. Ušesi mu stojita po konci, gorenja ustna, kadar žre, podobna je kratkemu, prstastemu roglju, a nad gobcem nosi 30—00 cm dolg, špičast, iz gostih vlaken vzrasten rog. Na vsem telesu nima ta žival prav
nobene dlake, razven okolo rogai, ušes in ob koncu repa nekoliko ščetin. Nosoroga štejemo v rod mnogopärkljarjev. rekši med take živali, ki imajo po 3—5 v parklje obutih prstov in različno, ali saj večinoma popolno zobovje. Nosoróg je žival posebne velikosti: dolg je 3—4 m, a visok 2 m, in teži 20—30 metr. centov. I)a-si je po dnevi buden. vender je po noči mnogo živahnejši. Ob vročini se skrije v gosto grmovje in spi. Spanje ima čudovito trdno ter navadno glasno smrči, da ga je slišati že iz daleč. Spečemu se lovci brez strahu približajo in ga takrat tudi najlaže ubijejo. Od ubitega velikana se porabi vse. Meso in mast se povžije, iz posušene kože delajo ščite, palice in remene, a največjo ceno ima rog, iz katerega se izdelujejo rožene kupice. Azijanci pijó najrajše iz tacega roga, ker imajo vero, da v njem zašumi vsaka strupena pijača, ter se tako poznä, da je strupena.
Nosorogu ne naredi nobena žival nič zalega, samó človek ga strastno lovi in preganja. Ranjen nosoróg strašno divja ter se s povešeno glavo in
mižeč zakadi na lovca, a spreten lovec skoči hitro v stran in besna žival naprej dere. Zato lov na nosoroge ni takó opasen (nevaren), kakor bi si kdo mislil.
Vjet nosorog, vzlasti mlad, udomači se polagoma, ali vedno ostane pust in top, zatorej ga človek ne more biti vesel.
Nosorogi so bih že starim narodom znane živali in že Rimljani so poznali jednorožne nosoroge. Pripoveduje se, da je bil Pompej prvega nosoroga pripeljal v rimsko gledališče.
Po drugih krajih širocega sveta živć še drugi nosorogi. Na otoku Sumatri živi nosorog z dvema rogovoma, ki stojita drug za drugim, zadnji je nekoliko manjši.
ZKstzn-e
Drobtine.
Pridni deček.
Ko pridni deček spati gre, Vsi angeli se veselé. Ki so vodili ga čez dan Ga čuvali, mu stali v bran ; Veseli mu zdaj vsi xelé : Da hranil čisto bi srce, Bog varoval ga hudega, In dal mu spanja sladkega; Da zjutraj zopet zdrav, vesél Bogu bi čast in hvalo pél.
F. Sav i tiski.
(SolnČna toplota.) Količina toplote , katero vzprejme naša zemlja v teku jednega sauicga leta od solnca, tolika je, da bi ž njo lehko raztopil 30 m visok sklad ledu, naložen po vsej površini naše zemlje. — Solnčna toplota jednega leta je 2300 milijonkrat tolika, kakor ona, katero vzprejme naša zemlja. Vsa ta toplota se izgubi v vesoljnem svetu. Vsa ta toplota skupaj bi lehko raztopila 800 milj debel, leden sklad, ki bi pa moral naložen biti na krogli takó velikej, kakor je solnce, tedaj 1.400,000krat večjej od naše zemlje.
(Morska sol in voda.) Ako bi vso sol, kar je je raztopljene v morji, posuli po površini naše zemlje, pokrili bi ž njo našo zemljo 15 m na debelo. Vsa morska voda pa, ako bi bila jedna-komerno razlita po vsej zemlji, pokrila bi jo 1000 m na visoko. —j —
Zratkočasnice.
* Nek kmet je gnal v jutro iz väsi deset oslov, dva svoja, a osem izposojenih od sosedov, da vozi ž njimi
st^rari-
drva. Kadar se z večera napravi domóv , zajaše jednega, a druge tira pred seboj. Kadar dospeje blizu vasi, jame jih Šteti, ali vsakokrat jih našteje samó devet, ne vštevši ónega, na katerem je jahal. Pride po poti nek človek in kmet ga ogovovi : „Dober večer, mož ! Ali niste srečali jednega osla ?" — „Koliko si jih pa imel," popraša popotnik. — „Deset sem jih imel, aH zdaj jih vidim samó devet." — Domisli se takój óni človek, da ni vštel tistega, na katerem jaše, pa mu reče : „Jaz jih vidim jedenajst, a ne deset." — „Ej, kakó to?" — „Glej, devet jih je pred teboj, jeden pod teboj, to jih je deset, a ti sam si jedenajsti, ker imaš tako pamet."
*	Obolel je star konj. To so slišali volkovi ter prišli obiskat bolnika. Videč, da se kmalu stegne, polegli so okolo konja in uprli oči vanj, a on vanje. Konj jim reče : „Lehko greste strani, da ne tratite časa pri meni ; mene še dva ali tri dni ne bode konec." — Volkovi mu odgovoré : „E, saj nemamo posebnega posla, Čemu bi hodili, in težko bi nam bilo ostaviti tebe bolnika samega."
*	Dremal je osel pod praznimi jasli. Nekdo potrka na hlevna vrata. „Kdo je ?" popraša osel predramivši se. Oglasi se lastovica, priletevša na vso naglico : „Hiti, da ideva ; poslali so me po tebe na svatbo." Vpraša ga sin : „Kaj če to, da tebe starca vabijo, a ne mene
I mladega? saj bi jaz bolje zapel in po-j plesal nego li ti." — „Pa jim je vže j pošlo drv ali vode," odgovori kislo osel.
(„Po Vuku Vritviću.*)
Demanti.
(PrioMll H. PođkrajSek.)
I.
			a			
		H	a	a		
	a	a	H	a	b	
C	e	o	e	e	e	e
1	j	j	1	1	1	1
u	■i	■i	■i	P	P	P
	r	r	N	N	N	
		t	t	t		
			£			
			11.			
			H			
		a	a	a		
	a	a	i»	a	a	
b	b	e	e	e	e	Ii
i	i	j	j	k	k	k
1	I	in	11	■i	o	o
	r	r	r	r	p	
		t	u	a		
			v			
			III.			
			a			
		H	ۥ.	e		
	C	C	C	C	K	
K	i	j	k	k	k	k
n	H	O	u	o	o	o
o	O	o	p	p	p	r
	r	r	H	H	t	
		t	V	Z		
Zamenjaj v posameznih dcmantih črke takó med sabo. da bereš v devetih vrstah devet besed od leve proti desni ; a srednja, rekše peta beseda naj so bero tudi od zgoraj nizdolu po sredi črk posameznih besed.
Besede naj značijo v I. "deman tu: 1. soglasni k ; 2. koristno rastlino ; divjega dvoparkljarja ; 4. pridevnik; 5. sveto deželo ; (J. ptico ujedo ; 7. namizno orodje ; 8. žensko krstno imé ; 9. samoglasnik.
V	II. domantu: 1. soglasnik; 2. vprežno opravo ; 3. množico ljudi ; 4. nizek hrib ; 5. slovensko mesto; 6. bakren denar; 7. domačo žival; 8. osobni zaimek; 9. samoglasnik, i
V	III. dem ant u: 1. soglasnik; 2. gospodarsko orodje ; 3. dan v tednu ; 4. pri- i devnik ; 6. del Kranjske dežele ; 6. bakren 1
denar; 7. ime kraja, kjer stanuje mnogo ljudi; 8. del človeške glave; 9. samoglasnik.
(Refiltev In imena roäilcev v prihodnjem listu.)
Rešitev računske naloge in imena reéilcev v 5. ,.Vrtèevem številu.
I.	Vseh orehov jè bilo ravno 100.
Jožek jih jo dobil = 45 Nežica 45 menj 10 == :*,r> Franek 35 menj 15 20 Vsi trije skupaj 100, to je 5krat toliko, kolikor Franek.
II.	V jednem sodu je bilo 224 l vina, v drugem sodu 210 l.
Ko je potočil iz prvega jedno četrtino "'/, = :>G. ostalo je v njem še 224—56 — 168 l: ko je potočil iz druzega jedno petino
= 42,' ostalo je v njem še 210—42 = 168 l vina.
III.	Oče so stari 36, a sin 9 let. Oče so tedaj 4krat starejši od sina. Pred šestimi leti so bili oče 30 let stari, a sin il leta. Takrat so bili oče lOkrat starejši od sina.
Vse tri naloge so prav rešili: fig. Julij Goeken na Dunaji : Iv. KnapiČ, učitelj v Lučah (Štir.) ; Iv. Rejo in Iv. Prin-čič, organist v Vipolžah ; Jos. Valentič, učitelj v Lazaretu pri Kopru ; Iv. Zamik, učitelj na Breznici ; Tone Janez v Corgnale ; Fr. Ks. Krušić v 81ov. gradcu (Štir.); Jos. Zorn in Avg. Winkler, dijaka v Gorici ; Dragotin Žitek, gimnazijalac v Ljubnu (Leo-ben) ; I. Mladič in, Jos. Sušteršič , dijaka v Ljubljani ; Matevž Žigon in Fel. Grum, trg. uč. na Savi pri Jesenicah : Štef. Podpac, uč. na Jesenicah.; Fr. Krašovec, uč. v Št. Jurji na Taboru (Štir.); Nace.Šijanec. uč. pri sv. Lovrencu v Slov. gor. (ŠtirJ; Jernej Hlebš. zid. mojster v Ljubljani ; Feri Soiivan, uč. v Ljubljani ; Fr. Gregorec, Fr. Kot, V. Baz-nič in Jul. Zager. učenci v Žavci (Štir.) ; Fr. Muhič, uč. v Crnomlji ; Učenci IV. razreda v Kobaridu. — Gospa Marija Tanšekova v Brežicah (Stir.) ; Bar. pi. Leder , Ivanka Trošt, Mie. Šimunovič, Iranica Mihelič in Micika Kavšek. gospodične na Vinici ; Agata, Marijca in Julika Kenda v Kresnicah ; Antonija Breskvar v Ljubljani ; Sofija Žilnik. učenka v Št. Jurji na Taboru (Štir.)
Mt* l'abito k narocbi. ^
S prihodnjim „ Vrtčevim" številom se začne drugo polletje ; zatorej uljudno proximo vse óne čast. gg. naročnike, kateri so si „ Vrtec" naročili samo za pol leta, da poteklo naročnino takój obnové, da ne bodemo imeli nereda v razpošiljevanji. „Vrtec" stoji za pol leto 1 gl. 30 kr.
Novim naročnikom še lehlco postrežemo z vsemi letošnjimi listi.
Uredništvo „Vrtčevo,"
mentni trg, itev. 23 v Ljubljani (Laif,ach.)
„VHm- lihaja 1. dné »nacega m««eea, in «toji sa tuo leto > gl. 80 kr. ; sa pol leta 1 fi. SO kr. Napi»: Uredniätvo „Vrtèevo," mestni trg, «ter. 23 ▼ Ljubljani (Laibaeb).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomàio. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.