Member La 3,00 € Manjšina in id nosi z državo njenimi simboli Ana Balantič Kopina! Švent Štefan Tonkli STOLETNICA Milan Gregorič povojne generacije tržaških ^dasikov FwWEV n El \V-i 'i. Mii ■k Bj,®. & KAZALO december 2008 Manjšina in odnosi z državo in njenimi simboli ..............1 Ana Balantič: Pesmi.................2 Martina Štunf Šelhaus: Briškule in lise.................5 Borut Gombač: Drgetanje tirov .... 7 Irena Štusej: In te ni več ......10 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................12 Lija Ferfoglia Bak: Zgodba o božičnem mlinčku................13 Vladimir Kos: Pesmi...............14 Peter Merku: Moje življenje v Nemčiji (Vlil) ...............15 Vladimir Kos: O njej, ki ni poznala greha...................17 Rozina Švent: Štefan Tonkli ......18 Primož Sturman: Onstran bistre Soče (Vlil).....................22 Milan Gregorič: Zgode in nezgode Istrana.................24 Pavle Merku: Beseda o skladatelju Primožu Ramovšu.................29 Antena ...........................30 Knjižnica Dušana Černeta (84) .. 39 Na platnicah: Za smeh in dobro voljo; Listnica uprave Priloga: RAST 8 - 2008 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 [jDrava@mladika.com redakciia@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276. Vpisana v seznam ROC dne 15.10.2005 pod številko 11721. Član USPI (Zveze Italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6.4.1957 ISSN 1124-657X Tisk: Graphart srl - Trst Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. mladika IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO LIL pri Mladiki Evelina Umek Po SLEDEH FATE MORGANE Pisateljica Evelina Umek je s svojim pisalom izbrskala življenjske sledi svetoivanske pisateljice Marice Nadlišek, ki je svojo ustvarjalno os začrtala v zadnjih letih 19. in v prvih letih 20. stoletja. V delu z naslovom Po sledeh Fate Morgane in s podnaslovom Marica Nadlišek Bartol 1867-1940 je skušala avtorica v prvi vrsti zajeti zunanjo biografsko snov oziroma dogodke iz življenja Marice Nadlišek, pri čemer je preko poudarjanja posameznih prigod in opisov krajev upodobila tudi utrip tržaškega mesta in okolice iz tistih davnih časov. (Iz ocene V. Purič) M založba LADIKA Trst, ulica Donizetti 3,1-34133 tel. 040-3480818 • fax 040-633307 • e-mail: redakcija@mladika.com SLIKA NA PLATNICI: Trak s slovenskimi barvami, ki ga je osnovnošolec prerezal ob otvoritvi prenovljene kuhinje na osnovni šoli Finžgar v Barkovljah, je nazadnje buril duhove naših italijanskih someščanov, ki so to dejanje ocenili kot rasistično - Bog pomagaj! (foto KROMA) UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar In Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Dlomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Jvan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Žaghet, Edvard Žerjal In člani uredniškega odbora. uvodni k Manjšina in odnosi z državo in njenimi simboli S tem vprašanjem se nismo nikoli resno ukvarjali, čeprav lebdi med nami že dolgo časa. Je zapleteno in delikatno, ker se dotika integracije in asimilacije, simbolov, čustev, občutka pripadnosti, vzgoje, mešanih zakonov, a obenem tudi lojalnosti in dolžnega spoštovanja do države, v kateri so nam zgodovinske okoliščine prisodile, da živimo en del že poldrugo stoletje, drugi del pa 90 let. Dovolj dolga doba, da bi o tem vprašanju razpravljali neprizadeto? Kdor se je vdal asimilaciji (tihi ali nasilni je vseeno), se s tem vprašanjem ne ukvarja, ker ga je rešil enkrat za vselej v brk vsem samoočitkom, ki ga morda grizejo, a to je njegova stvar. Vprašanje ni enostavno (danes je moderno reči, daje večplastno), ker je po eni strani politično, po drugi pa eminentno kulturno in tudi psihološko. O vseh teh vidikih bi morali v naši manjšini sprožiti poglobljeno diskusijo, če bi vsaj obstajali znaki, ki bi pri naših sodržavljanih kazali na voljo do zadovoljive rešitve medsebojnih odnosov. Teh znakov pa ni od nikoder. Res je tudi, da niso nikjer v svetu podobna vprašanja, ki zadevajo narodnostne ali tudi zgolj jezikovne manjšine in njihove odnose z večino in državo, dobila zadovoljive in dokončne rešitve. Niso jih znali urediti ne krščansko-demokratske in ne socialdemokratske vlade, liberalno-desničarski (nacionalistični) družbeni sistemi kakor tudi ne levičarski (deklarativno internacionalistični), da seveda ne govorimo o diktaturah. Komunisti so se hvalili, da so vse rešili, toda rezultati so po propadu njihovih sistemov vsem vidni. Vzornih rešitev, po katerih bi se zgledovali, torej ni. To pa pomeni, da bomo še naprej priče na eni strani krčevitemu prizadevanju za pridobitev pravic, ki zagotavljajo obstoj manjšine, na drugi pa trmastemu zavračanju omenjenih zahtev s strani držav, ki se bojijo za lastno identiteto in varnost (strah pred sosedi). To pa je, vsaj v Evropski zvezi, povsem anahronistično; česa se potem bojijo? Kakršenkoli napredek je počasen in težaven. Primer slovenskih manjšin je dovolj zgovoren. Kako naj pripadniki slovenske manjšine v Italiji gledamo neprizadeto na ta vprašanja, ko pa je država Italija tako skopa s potezami v našo korist? Kaj zares lahko zremo v prihodnost, ne da bi pogledali nazaj v preteklost, ki je ena sama žalost? Slovenci, ki so se prvi znašli v Italiji, so morali 130 let čakati na prvo slovensko javno šolo, po 1. svetovni vojni smo lahko samo nemočno gledali sistematično ukinjanje vsega, kar je pričalo o naši identiteti, po 2. svetovni vojni (kije odpravila fašizem!) seje demokratična Italija upirala celo obnovitvi slovenske šole, dežela s posebnim statutom (nalašč zaradi prisotnosti manjšin) ni dala nobenega sadu, ker ni bila (niti ni hotela biti) pristojna za manjšinska vprašanja, zaščitni zakon, ki smo ga (s težavo) iztrgali levosredinski vladi tik pred koncem mandata, je ostal na papirju in prav tako tudi vidna dvojezičnost, čeprav smo priče tudi nekaterim svetlim izjemam, za katere pa moramo biti hvaležni civilni družbi. Država se ne drži lastnih zakonov in niti mednarodnih dogovorov. Seveda nismo brez pravic, pridobivanje novih je dolgotrajno in naporno, saj marsikaj, kar že imamo, smo podedovali celo od anglo-ameriške uprave v desetletju po vojni na Tržaškem. Danes nam ta država jemlje celo sredstva, ki nam jih je dodeljevala na podlagi skoraj dvajset let starega zakona o obmejnih področjih. To so sredstva, glede katerih vsi soglašamo, da so bistvena za preživetje manjšine, čeprav jih je inflacija praktično razpolovila. Taki državi ne moremo mirno zaupati, kaj šele, da bi prevzemali njene simbole in da bi vzdrhteli ob zvokih njene himne. Ana Balantič Pesmi Prva nagrada za poezijo na literarnem natečaju revije Mladika za leto 2008 Naročje ran Nekdo se poigrava z molom, kovinasto se tipka zjoče v mrak, razpara gluhost osamele ulice in ti sediš v zavetju senc. Tam zgoraj polknica udari v zid, splaši se dremajoči ptič in prhne med kostanje. A ti sediš v življenju, ki je notri. Čez mize zavihte se prti, ko veter hlastne izza voglov, po vroči čokoladi zadiši. A ti sediš v zrcalu m življenja lačna. Ko cviležu zavor sledi še žvenkcisto sesuto steklo, posedeš se v naročje ran, ker pravkar so ti povozili dušo. Prepovedane sanje »Nikar ne sanjaj!« me svarijo. Da bom preveč trdo pristala. V tem kotlu nevoščljivosti me bo resnica pogubila. Vendar tako lepo je srkati mehkobo, ki ti natrosijo jo sanje, dotike tiste, ki jih ni - čutiti in mavrico zajemati z očmi. Tako lahko je s sanjami prekriti med dvema dnevoma praznino, oči zastreti z njimi pred prevaro in šmarnice v božiču sanjati. Preveč boli, če so ubite sanje. Zato ne brišite mi ogledala, ker so pod prahom skrite iluzije in skoznje plamen moj preseva! Vonj nemoči Morala bi začeti od točke nič, a me je jemalo kot južni sneg. Tema, kot bi se bala razgaliti v noč, mi je gladila drhteče roke, po žilah je tekla mlačna melodija, v očeh so se nabirale blodnjave ulice. Strah, da stopim v množico in me posrebajo neštete oči, me je puščal za vrati, čeprav me je metalo ven. Zavese niso več mogle skriti, da hočem na drugo stran, kjer ni ograje, kjer je svoboda zapisana z ustavo in sateliti zaznavajo utrip ceste. Ko bi se zavozlana notranjost gordijsko rešila, bi od tam in navzven zrasel most. Tako pa mlahost v meni razleza nove lovke, strah mrliči ude, zgoščena teža sopare, ki leze iz por, me prileplja ob zlizane stene večnega vonja nemoči. Vodovje norcev V razkošju srebrnonitastega dežja se upesnim, ki mi kovinasto na dušo potrkava, iz luže pijem, vonj mladosti. Upesnim se v vrtnarja in nosim krizanteme na pogreb ljubezni in prejo vrtnic trmastih navijam na vretena samoljubja. Zakaj solze Mrak se kot plišasta mačja koža pohotno razteza nad morjem, ki se pravkar odliva in slači skale. Nanje se nasaja sladkobni vonj meglic. Kot ohlapno privezano jadro, ležim v zavetju brnistre, prepuščena tvoji senci, ki se oblizuje okoli mene, me objeda od zunaj in hoče vame. Ko se polasti mojega sramu, nekaj hladno zajoka v pesek. Solze, ki so v meni. Slišim kako se trkljajo iz nedri, ves ponos so razjedle, kričijo iz raztrgane duše. Le od koci tista svetloba v njih in zbledela luna na nebu? Zakaj solze? Lahko je svetlo tudi brez njih, čeprav se puclrasto bel dan obotavlja stopiti v rožnate popke jutra. V moškega se upesnim. To ogledalo nosim naokoli, refren brezplodne eksistence, brezupno ponikalnico nemira. Upesnjena zahajam v to vodovje norcev. Zdaj morje sem, zclaj luka, in čer, da obnjo se porežejo, in val, da jim zgnojene rane ližem in trpek sem nasmeh, ki jih odmisli. Premalo sem jaz Premalo sem jaz. Več sem otrok in znanci in tujci, več sem razdajanje, brez vbogajme. Več sem dan. Noč je prečrna. Bojim se smrti. Več sem sonce. V dež je namočena zemlja . Več sem zrno. Boli me med mlinskima kamnoma. Več sem plenilka samote. Premalo živim. V knjigi še polno je listov brez rim. Premalo sem čaša, v katero natočiš najboljšega vina. Tam notri pa žari in kolje, želim biti sama in moja, morda samo malo njegova, največ pa tukaj in zdaj, v brezmejnost le svoja. Vrata samozavesti Stojim za vrati. Zdi se mi, da tam visijo brez tečajev in brez ključavnice, še praga nimajo, da ga prestopiš. Le včasih čutim vonj, ki skozi špranje starega lesa zaveja in nosnice zdraži, od tam, kjer diha svet. Stojim za vrati. Glasovi polj in trepetavih brez in šum življenja, duh pomladnega dežja, me vlečejo iz nemoči. A jaz ne morem skoznje, ker zunaj je preveč svetlobe, preveč oči, preveč posmeha, spotikanj ob zavihane preproge in padcev in preveč pasti. Za vrati je preveč samozavesti. Smisel samote Nočem, da gre za menoj ves tisti balast nestrpnosti, ko sem od plimovanja noči hotela - Več, ne le mlačen obdrs kože, ki je povzročal bolečino v sencih in je nepotešenost kričala izpod kopit ognjenega konja. Nočem postanega okusa in tistih odvečnih besed, ki so prevpile praskanje hladnih rjuh. Včasih me še zaskomina, da bi se vrgla na sveži mah, a v strahu, da se oživim, potresem grivo in preskočim veter. Ne pogrešam tistega - Več in znoja na rjuhah in zbrisljivega niča v mlinih na veter. Zdaj ljubim grobost brokata in kovinski odzven ravnodušja. Večna pot Krog je večna pot, ki se s tvojo hitrostjo odvija v eno smer z notranjim, mehko uglašenim stanjem in zunanjim prostaško razhojenim. Nič te ne zapelje vanj, kar padeš za črto, ki nima vstopanja, le večna odhajanja, spremljajoča z laježem psa čuvaja. Če si prehiter, ne moreš noter, da bi preizkusil mir, le iztiriš navzven in postaneš Nova izgubljena v vesolju. Če se krog zavrti nazaj, tedaj zadihaš iztrošen zrak, v preperelolilastem mraku se vzburjaš z izpljunki posušene ljubezni in v gostoti dežja plešoč poslednji tango kot utopljenec padeš na tire, kjer te povozi nestrpnost čustvenih invalidov. Ko se v krogu ustaviš, takrat pod stojalo za ledene rože priteče reka vzdihljajev in klovni obrišejo prah stoletja. Martina Štunf Šelhaus Briškule in lise Druga nagrada za poezijo na literarnem natečaju revije Mladika za leto 2008 I. Vsa družina zbrana, na mizi rože in bel prt, kozarci terana in dobra hrana. Tako kot nekoč. In vse drugače. Tako znani obrazi, a nov odsev v očeh: poskus bližine, smeh in vici, znani akordi iz iste »Paolo Soprani«, a v meni HLAD! Ne morejo ga pogreti ne teran ne vici. Gledam te, starka, in ti zavidam: za dneve in noči, nedelje in dopuste, za tisti povojni čas, ko ni bilo kruha. A toliko vere, sanj in moči. Danes je vsega na pretek, a kam so šle sanje? In kam ta žar v očeh ljudi? II. Os na orbiti najinih planetov se je zaskočila, sedaj se vrtita v nasprotno smer. In kjer je bila nekoč ljubezen, je sedaj sovrašNo. Velike ljubezni se spreminjajo v velika sovraštva! Le zaradi osi?! Poskušava, trudiva se, mrcvariva drug drugega. Kdo se je vendar tako spremenil? ? Sreča Je to pomladni veter v laseh, Kresničkina lučka v junijskih nočeh, Krvavi mak med suho travo Ali češnjev cvet v oblačnih dneh? Ne, sreča je sinov nasmeh. Ko se sanje odvrtijo in hrepenenje zaspi, in ko je rosa le še voda in ne več drobni biseri. Takrat je kot umiranje ljubezni. Danes jočejo z mano vse stvari, še roža na mizi žalostno cveti, in radio ihti, danes sem le porumenela stara fotografija na zaprašen spomin nekih srečnih dni. Veter tuli v bolečini, danes jokajo vse stvari in žalostne so tvoje oči. Nocoj se rosa na travi solzi, nocoj jočejo z mano vse stvari. Praviš: kriva si, ker si mi sonce zakrila in še praviš - da zdaj ne najdeš več prave poti in kriva si, ker si najlepše sanje spodila -. In kriva si ... In si, in si! In še si kriva, ker si mi dajala lažen up in ker si se spremenila - in zato, da te imam zvrhan kup si kriva. In jaz ti pravim, da krivde ni, ker je nikoli ni bilo. So le neke podrte brvi in neka lažna križpotja in so ozke steze, kjer ne moreva vštric in brezmejna polja. In hitim, da mora vsak imeti svoje sonce in sem pa tja kak skrit spomin, in še kričim -da krivde ni!!! A ti: kriva si. Povej mi, po katerih poljih hodiš, katere sanje skrivaš v smejočih očeh, kam se zatekaš v sivih dneh, na katere poljane odhajaš, ko se nasmihajo ustnice v snu? Si kdaj tudi malo tu? Ugnezdil si se v moje sanje izkričal si se vame ... stopila so se najina svetova do obisti. Tvoj dotik?! Je neizrekljivo kot tresljaj nerojenega otroka v meni kot šelestenje svilenih brezovih listov v vetru kot dih prve pomladi in puhteči vonj zoranih njiv kot otroške sanje in nedeljska jutra pri nas doma. Občutek, za katerega se je vredno roditi in prebroditi vse sive dni. Šel si kot veter skozi strnišča tihih sanj, kot jata nemirnih ptic v moja topla nedrja. Hotela sem ubežati, a zapel si mojo pesem. In še vedno odmeva tvoj čas v skritih kršnjakih spomina. Vsadil si vame nekaj lepega, vzdrhtelo je in zatrepetalo, vzvalovilo in v sanje pognalo. Ni bilo hrepenenje, ne samo hrepenenje! Bilo je - kot neomajna vera, bilo je kot novo življenje. Vem, ko se srečava, boš rekel, da si me pogrešal, da so ljubljanska jutra pusta in meglena, da je najboljši oni disko v mestu, da ti je pisala mama, da mi nova frizura pr is t oji, da bi rad, da sva več skupaj, da se ti zdim na podarjeni sliki nekam stara, in naj nikar ne odhajam! Bova ja skupaj prespala. In jaz ne bom vedela, ali je bilo to včeraj, ali danes, ali bo jutri. Življenje Kaj je? Veter v laseh, kaplja rose v travi, snežinka na otroški dlani in lepa nedelja pri moji mami? Otroški nasmeh?! Danes je tako jutro, da bi ves svet objela, v zraku vpije hrepenenje samo z otroškimi sanjami primerljivo. Taka jutra so bila nekoč davno, pred prazniki: duh po potici in pospravljeno stanovanje, čiste zavese, poribana tla ter poškrobljeni prtiči zloščeni čevlji in bele nogavice. In nemirni otroški spanec: O da bi že enkrat bil ta jutri!! Borut Gombač Drgetanje tirov Tretja nagrada za poezijo na literarnem natečaju revije Mladika za leto 2008 Lebdenje Utripanje Molčita. Že nekaj dni samo molčita. Mira P., dijakinja tretjega letnika srednje živilske šole, in Žane G., dijak četrtega letnika iste šole, se z roko v roki sprehajata vzdolž perona. Po senčni strani navzgor, po sončni navzdol. Čeprav so njuni prsti tako na tesno prepleteni, kot da bi šlo za eno samo telo, pa drug drugega že nekaj časa ne prepoznata več. Ko se obrneta proti soncu, se jima oslepljenima za trenutek zazdi, da bleščavi tiri ne ležijo na tleh, ampak lebdijo nekaj metrov nad njimi. Čas drobno utripa v ptičjem očesu. Šepavi postajni golob kljune v plesnivo skorjo kruha. Stresa z glavico. Potem svoj plen nenadoma izpusti in preplašeno odfrfota nekaj metrov naprej. Punčka v krilcu, ki komajda prekriva plenice, drobencljavo poskakuje proti njemu in krili z rokami. Sunkovito odvrže na pol polizano mavričasto liziko, potem pa počepne tako globoko, da se plenice dotaknejo vročega betona. Pobere skorjo in jo približa ustom. »Ak, to je ak!« ji drobne prstke odločno razpre mamina velika dlan. Raztapljanje Ivan R. nestrpno stopica na mestu in z motnimi očmi strmi v daljavo. Vlaka pa še vedno od nikoder. Točka v megličasti globini horizonta bi se že zdavnaj morala dvigniti v oglušujočo gmoto. Penasta slina v njegovih ustih neslišno raztaplja zadnji piškot. Pet let je minilo, od kar so se pokazali prvi znaki bolezni. Letos pa se mu je stanje toliko poslabšalo, da se je moral predčasno upokojiti in svojo notarsko pisarno prepustiti mlajšemu. Živčno se obrne proti veliki postajni uri. Potem s prepotenih las dvigne slamnik in prične mahati z njim pred obrazom. Šum kolibrijevih kril preglasita rezki pisk in hreščeči glas iz zvočnika. Pivnanje Tukaj in zdaj. Njeno telo tesno ob njegovem. Trgovski potnik Dušan P. s poljubi nežno pivna solze z bledega obraza svoje ljubice: »Pa saj se kmalu vrnem! Kmalu! Obljubim! Obljubim! Obl ju ...« Svetlolasa frizerka Marjanca A. ga narahlo odrine in mu z dlanjo prekrije usta, Ničesar več noče slišati. Se kako dobro ve, da njen ljubimec laže. Tokrat se poslavljata za zmeraj. Nobene izmišljene službene poti več. Nobenih praznih obljub. Šop denarja in vizitko dr. Bagračeve bo popivnal čas. Drgetanje tirov Ko tiri zadrgetajo in se množica zgosti, skriti prsti mehko zaplavajo skozi zrak. Blazinice palcev in kazalcev se nežno dotaknejo roba tuje denarnice in jo spretno izvlečejo iz zadnjega žepa. Brane C. je prejšnji teden že drugič pobegnil od doma. Ko bo vsota denarja dovolj velika, bo izginil za zmeraj. Svetlobna leta Sivolasa hipija po turško sedita na zamaščenih spalkah, kot da bi sedela ne letečih preprogah, in s priprtimi očmi lenobno debatirata: »Ker, stari, štekaš, na vsem svetu ni niti dveh popolnoma enakih stvari. Zato tudi povsem gladka črta v resnici ne obstaja. Prav vsaka točka, ki jo sestavlja, je drugačna in se v razmerju do svoje sosede vsaj nekoliko ukrivlja, dviga ali spušča. Ker pa je razsežnost vesolja neskončna, pomeni, da se prav vsem vzporednicam kdaj zgodi, da se nekje prekrižajo. Pa čeprav milijone in milijone svetlobnih let stran.« Polarna noč Milena T., debelušna absolventka ekonomske fakultete, nejevoljno zamahne z roko: »Se deset minut? Zdaj zamuja že več kot...« Nekaj trenutkov mrmraje sešteva minute, potem se ji ne ljubi več. Široko zazeha. Utrujena je in neprespana. Prevrne nahrbtnik, nasloni se nanj in zapre oči. Tako lahko mirno sanjari o severu. O globokih gazeh v svežem snegu. O kristalno čisti polarni noči. Amebasta usta Zmečkana skodelica sladoleda Eskimko, razparani vrečki čipsa in slanih palčk, injekcije pregretega insulina, zgubani pločevinki piva in kokakole, zlepljene papirnate plenice, gobaste koščice breskev in marelic ... Veliki smrdeči plaz mehko zdrsne v črno polivinilasto vrečo. Smetar Jože L., ki je pravkar izpraznil še zadnji koš na peronu, si končno lahko prižge cigareto. Oblaček dima se za trenutek spremeni v prosojni obraz. Amebasta usta spregovorijo. Irena Štusej In te ni več Priporočena na literarnem natečaju Mladike za leto 2008 Oče. | Vedno sem mislila, daje še čas, da se srečava in spoznava. Stojim ti blizu. Ob tebi stojijo tvoji, jaz sem le dva koraka stran. Hudo mi je, da ti ne bom mogla nikoli povedati svojih skrivnosti. Tvoji so tesno ob tebi, kot mokre vrane se tiščijo v žalosti. Tako tih si v tisti posodi. Vedno sem si predstavljala, da boš ves iz sebe, ko me boš spet videl, da bom ostala brez besed, ko boš stal pred mano. Zdaj moreva biti le tu in to je vse. Se spomniš, ko si me kot majhno deklico hodil obiskovat k mami? Poleg je bila tista ženska s črno obrobljenimi očmi, ki sem se je bala. Kadar me je prišla obiskat mami, mi je vedno na samem rekla, naj se ne pustim objemat tisti sovi. Potem je odšla, ker jo je pred hišo čakal nekdo v avtu. Vedno sem jo hotela vprašati, kaj je sova, mi lahko kaj naredi, mi spraska obraz kot mačka, ki je tudi ne smem objemati. A potem sem pač vedela, da je sova nekaj, kar ima črno obrobljene oči in ni dobro zame. Objemal si jo čez pas, pa si nisem upala k tebi. In sem te začela pogrešati. Pogrešala sem te, ko te ni bilo, a ko si bil, sem te pogrešala še bolj, ker si bil tam, a si nisem upala skočiti v tvoje naročje. Tiste njene oči. Danes sem videla, da so se ji zožile in povesile. Morda od joka. Morda se to zgodi sovam, ko ostarijo. Takrat je mama vedno rekla tak pejd, no, tvoj ati je, pol bo spet šel. A so se mi noge zarasle v tla, ti pa nisi stopil proti meni, saj je ona slonela na tebi. Znova in znova je bilo tako. Potem naenkrat nisi več prišel. Vsako jutro sem se stiskala v kotu za mizo, ker je bil zunaj še polmrak, ko mi je mama drobila kruh v planinski čaj. Ata je bil že v delavnici. Slišala sem šume, udarce, kneftranje, kletvice. Pojedla sem skodelo čaja s kruhom, v sobi pa je dišalo po čevljarskem lepilu. Tebe ni bilo več na obisk, ata pa je bil tako čemeren človek. Je minil dan, ko mi ni rekel niti besede, še videl me ni. Nisem mu bila rada blizu. Včasih je ves dan lepil čevlje, zabijal žebljičke vanje po robovih, tu in tam izustil kletev, ki mi je še dolgo ostala blizu ušes. Primerilo se je, da je na večer zaloputnil vrata delavnice, si poveznil klobuk, nekaj godrnjal in odšel. Slišala sem, ko mi je mama potem pozneje v večer rekla, naj se ne ganem s stola, gre po njega, ker so ji povedali, da leži za cesto. Nisem upala dihati. Morala sem biti tiha, kakor se je dalo. A je s cesto kaj narobe, da se je ulegel, sem razmišljala. A mama tudi ne bo prišla nazaj, če je šla po isti cesti, me je postalo strah. A sta prišla. Videla sem samo mamo, ko je zaprla vrata pred mojimi očmi in rekla, da ni zame. Potem me je ata nekega večera vzel s sabo. Videla sem to cesto. Peljala je od hiše do vaške gostilne. Prav gladka je bila, nič nevarna in ljudje so naju prijazno pozdravljali. Posedel me je za mizo v gostilni. Točajka mi je prinesla malinovec, njemu pa tudi nekaj rdečega, zaradi cesarje postal dobre volje in se mu je razpletel jezik. Povedal mi je, da bom enkrat nekomu z glavo naredila luknjo v trebuh, če si bom gledala v noge, ko hodim. Malinovec je dišal, bilo mi je vseeno, kako hodim. Ko naju je prišla iskat mama, je hotel zaplesati z njo, a je spustila glas tako nizko, da mu je ugasnil poprej iskriv pogled in si je spet poveznil klobuk. Za roko me je vlekla proti domu in ves čas puščala za sabo besede, ki so legale odsekano in trdo v temo. Cesta je bila ves čas v redu. Bilo me je strah, da se bomo vsi trije ulegli in ne vem, kdo bi nas potem prišel iskat, ker doma ni bilo nikogar več. Nikoli mi ni bilo, da bi komu skočila v naročje. Se bolj sem te pogrešala, oče. Kakšen večer ni ata šel nikamor. V polmraku je prišel v kuhinjo. Poleg štedilnika je bila postavljena kišta za premog. Nad njo so bile obešene antvele. Pripravi naj mu vodo, je rekel. Mama je dvignila pokrov keslca z vročo vodo v štedilniku, jo zajela in natočila v lavor. Če je bilo vode malo, je pogledala v peč in rekla, da bo treba še zakuriti, da se nova voda pogreje. Odprla je pokrov kište, in če je bilo premoga malo, je poslala ata ponj. Jaz sem vse to opazovala z divana. Ata se je vrnil s košaro premoga. Stresel ga je v kišto, da se je črno pokadilo. Do mojih nosnic se je dvignil omamni vonj, ki sem ga jedla in se ga spominjala še potem, ko ga ni več bilo. Za prah, ki se je dvignil in spustil na tla, je mama vedno godrnjala, a bolj iz navade. Najbrž bi jo iznenadilo, ko bi ji ata kdaj ugovarjal. Umil si je roke in si jih obrisal v ant-velo. Bila je umazana že od včeraj ali celo od predvčeraj, tokrat bo še bolj. Sedel je na kišto, se s komolcem naslonil na rob štedilnika, ki je ostal hladen, z drugo roko si je snel klobuk in si pogladil na- zaj sive lase. Bilo mu je toplo, v lica je postajal rdeč in začel je dremati. Mama je ves čas drsala sem in tja, jaz pa nisem umaknila oči z njega. V sobi je postajalo vse temneje. Meni je bilo vse bolj tesno v duši. Raje bi imela, da bi se zbudil in šel ven na cesto. Takrat bi se smela v sobi prižgati luč. Ata ni dovolil, kadar je bil doma, da se luč prižge, ko se da stvari še razločiti s svojim očesom. S strahom sem ždela v črni temi. Med čakanjem na luč sem vsa otrdela. Predstavljala sem si, da sem zaprta v tisti kišti, brez zraka, svetlobe. Na pokrovu sedi ata, ki bo vsak hip trdno zaspal. Čutila sem, kako me v kišti stiska in duši. On pa kar sedi, ves pogret, dremav in len. Morda ne bo vstal s pokrova vso noč in še ves naslednji dan. Nihče ne bo vedel, da sem noter, dokler ne bo mama potrebovala premoga. Našla me bo in ji bo hudo, da me ni že prej iskala, prej pogrešala. Potem se je kot blisk prižgala luč. Kar zabolelo je. Mama je pogledala proti meni, oči so se ji naokroglile, ko mi je rekla, kaj se pa dogaja z mano, da sem vsa prstena. A me kaj boli. Tudi ata je odprl oči. Vprašal je, če je zunaj res že tema, ko je videl luč. Naj neha nergat, je rekla mama, naj gre spat. Mene je dvignila z divana, me nekoliko pomočila v lavorju, nekoliko povaljala v antveli in odnesla v spalnico, kjer je bil poleg njune postelje moj divan. Položila me je nanj in hotela oditi, a sem jo poklicala nazaj. Mama, pozabila si tisto reč, sem rekla tiho, vsa v strahu, da bo prej zaprla vrata in bom ostala v temi. Poiskala je tisto reč. Spravljena je bila pod njenim povštrom. To je bila krpa toplega blaga, ki mi jo je ovila zadaj okrog glave. Potem je zaprla vrata. Zdaj sem bila gotova, da od zadaj ne bo prišel nihče, da bi me prestrašil, od spredaj pa sem imela odprte oči, ki so videle. Čuvala sem se, dokler ni prišel spanec. Od zgoraj. Tebe pa ni bilo več. Takoj bi ti skočila v naročje, ko bi spet prišel, četudi bi me gledale tiste črne oči. A do danes te ni bilo. Nekdaj nisem razumela podobe zakrknjenih starcev, ki nemo obsedijo na svojih stolih z očmi, uprtimi v piko na steni. Kot da jih ni. Zdaj vse bolj vem, da s prvo in zadnjo mislijo dneva negujejo v sebi, kar je dobrega, drugo jim ni mar. Tudi jaz ves čas negujem misel nate. Pravijo, da sem drugačna. Od koga drugačna, se vprašam. Od drugih? Morda so drugi drugačni od mene. Pravijo, da sem čudna, da me težko razumejo. Takrat vedno pomislim nate in verjamem, da bi čutil z mano. Saj sem tvoja. A kaj naj zdaj, ko si v posodi. Imam družino. A moji otroci bodo najbrž odrasli pred mano. Brez tebe ne bom nikoli odrasla. Danes bi me najbrž stisnil, ko bi se srečala. Vedela bi, kako je, ko si lahko povsem gotov, da te ima nekdo rad. Očetje imajo radi svoje hčere. A veš, kako mi je ata pokazal, da me ima rad? Stisnil mi je členke nad prsti roke tako močno, da so ostali beli še nekaj časa potem, ko me je spustil. Smejal se je, meni pa so stopile solze v oči in se prelile čez. A boli, a, se je smejal. Vidiš, kak' te imam rad. Mislil je, da se igra z mano in je hotel še ponovit, a sem se zatekla v kot, užaljena in prestrašena, da imeti rad tako boli. Mislila sem nate. Moraš vedeti, da sem kasneje našla fanta, ki me je imel rad, me najbrž še ima, a do danes čutim v sebi odprtino zate, zaradi katere ostajam neizpolnjena, nedokončana. Živel je med hribi. Kar visoko. Malokdo je zašel tja, če ni bilo potrebno. Na jesen je prisopihalo nekaj ta mestnih po ozimnico. A niso dolgo ostali. Njihova kmetija je ležala v udrtini med hriboma, žalostna. A zapuščena še zdaleč ni bila. Kar dobro se je garalo na njej. Moral je trdo delati. Skupaj s svojimi. Le sonca je bilo tako malo. Plazilo se je po hribih naokrog, noter pa ni prišlo. Pa se ga je navzela nekakšna otožnost, ki jo je težko ves čas prenašal. Drugi so se zbujali za v šolo zjutraj, on se je zbujal ponoči, da je do jutra prišel v dolino. Pešačil je nekaj kilometrov navzdol. Spodaj si je obrisal blatne čevlje v travo. Imel je tudi posebej za to opravilo pripravljeno krpo. Vsak dan jo je stlačil v deblo starega drevesa. Ko je bila že tako umazana, da si je z njo še bolj zapacal čevlje, jo je odvrgel. Dobrosrčen, prijazen in strpen je bil vsakič, ko je stopil v razred. A so prek dopoldneva na nek način vse to zapacali v njem. So že našli način, da so ga razburkali, in je stiskal pesti pod kopjo, še predno se je zvonec zadnjič oglasil. Saj se je hotel smejati, se spogledovati s sošolkami, želel je govoriti o svojih občutjih, o tem, kako je utrujen, kako mu manjka sonca, kako ima umazane čevlje, koliko dela ga čaka, ko pride domov, kako do naslednjega dne doma najbrž spet ne bo odprl nobene knjige. A je ob koncu pouka čutil le bes, drugačnost, odmaknjenost. Po pouku bi stekel v hrib proti domu, če ga sošolci ne bi nekako spravljivo obstopili in spravili s sabo v krčmo. Vsak dan znova si je verjel, da si je njihovo prejšnje zbadanje le domišljal. Da so v resnici oni v redu, on sam pa je občutljiv in nataknjen. Prijemal je kozarec enega za drugim, kot so mu jih podajali. Tu in tam mu je kakšen že zaplesal pred očmi, a ga je ulovil in nagnil. Menil je, da so prijateljski z njim. Čutil je, da bi se tako moralo čutiti prijateljstvo, pa se je potrudil in zvrnil še kakšnega. Preslišal je preglasen smeh, ki je udarjal v valovih, pretirano trepljanje po hrbtu. Ni pa preslišal besed, ki so vedno znova priletele in udarile z isto močjo. Zabiti kmetavzar. Ali je že videl kakšno punco brez obleke. Ali ve, kaj pomeni ljubiti. A zakaj bi jim moral dokazo- vati. Zakaj predvidevajo, da zaostaja v vsem tem, če prihaja z višje lege, če imajo premalo sonca, premalo časa, predolge poti. Ker ni mogel tako ubežati, je zamahnil z rokami, da bi si naredil prostor. Zamahnil je po dveh ali treh glavah. Zvrnil se je v pretep in izgubil prisebnost. Eden ali dva sta ga, majavega, spremljala v hrib. Komur se je tisti dan dalo premagati tolikšno pot. Doma sta ga položila v posteljo, zamahnila domačim v pozdrav in izginila. Zbudil se je preplašen in bolela ga je glava. Močno, nekje v zatilju. Sedel je na rob postelje. Spet so potegnili zver iz njega. Spet so poteptali vse dobro in se naslajali nad jeznoritežem, ki so ga sami ustvarili. Kako jim to vedno znova uspe, se je spraševal. Kakšen slabič je, da se jim vedno nastavi kot prazna posoda, da pljuvajo vanjo. Mar sam ne ve, kdo je on. Se mar ne pozna dovolj dobro, da se mu ne bi bilo treba žalostiti nad vsem, kar izrečejo. Premleval je, da bi se umaknil z njiv in raje vačkrat odprl knjig. Doma so ga podprli. Ni potem odpiral le šolskih knjig, ampak tudi tiste, ki govorijo duši, o vrednotah, o partnerstvu, o tem, kako zrasteš kot človek. Srečala sva se v dolini. On kmetavzar, jaz pankrt. Začutila sem njegovo zgodbo in on je začutil mojo. Kar posrkalo naju je z najinih poti in nama zastavilo novo. Nekaj časa je bilo dobro. Obema. Potem sem začela ugašati. Nekega dne sem spet začutila tisto odprtino zate. Tako sem te želela spraviti vanjo. Predstavljala sem si, kako se utrujena, nepočesana, brez misli naslonim nate in ti me objameš, četudi še nisem pomila posode, četudi sem sitna, z zanko na nogavicah, s podočnjaki, z razmetanimi čevlji, z odvečnimi kilogrami, s praznim tankom za bencin, z neplačanimi položnicami, z vso navlako, ki se je obesila name, a si je ne upam odložiti, da bi me kdo ne nehal imeti rad. Otrokom nisem kakšna dobra čustvena opora. Se večkrat upognem in morajo biti oni odrasli še zame. Ves čas sklepam z njimi mala zarotništva, da bi me imeli radi. Ne marajo mojih knjig. Morda bi jih še nekako marali, ko jih ne bi jaz venomer brala. Ne vedo, da sem si začela izmišljati zgodbice takrat, ko sem na divanu čakala, da se bo v sobi prižgala luč. Ne marajo, da si kakšno zapišem, ker se slišijo tako turobno. Najbrž sem podobna tebi, ker nikomur drugemu nisem. Zato bi se še raje naslonila nate. Nisem zahtevna ženska, oče. Stanujem v torbici med svojimi drobnarijami, kadar pa pridem ven, se pozabim na straneh kakšne knjige. Toliko vsega bi ti imela še povedati, a zdaj vsaj vem, kje te bom našla. Za cerkvijo levo, mimo treh cipres spet levo. Tam je na tabli že tvoje ime. Prihajala bom, dokler ne iztisnem zadnje zgodbe iz svojih spominov, ki bi ti jo rada povedala. V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da se je v zadnjem času zgodil v slovenskem založniškem svetu velik premik, ko je Zbirko slovenskih klasikov, ki je bila ustanovljena leta 1946 in v kateri je doslej izšlo 28 zbranih slovenskih pesnikov in pisateljev (kot zadnja dela Gradnika, Balantiča in Kocbeka), mariborska založba Litera, ki jo je prevzela od Državne založbe Slovenije, zdaj prepustila ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani... - da so leta 1619 v Jamestown v Virginiji pripeljali 20 afriških sužnjev, da so 1870 temnopolti moški v ZDA dobili volilno pravico, da je 1948 predsednik Harry Truman z ukazom odpravil rasno razlikovanje v ameriških oboroženih silah in da je 1954 vrhovno sodišče razglasilo, da je rasno razlikovanje v šolah neustavno... - da se je na dan pred sv. Martinom približno 8.000 pohodnikov udeležilo 22. Levstikovega pohoda od Litije do Čateža in med potjo pri zidanicah pokušalo mlado vino in domače dobrote ... - da je od 7200 čudežev od ozdravljenj, kolikor jih je bilo v 150 letih prijavljenih na Bureau Médical - Zdravniškem uradu v Lurdu, Cerkev priznala samo 67... - da je osrednja ljubljanska knjižnica odkupila 40 izvodov enodnevnice, kakršna je Da Vincijeva šifra, ne odkupuje pa več kot 5, 6 izvodov slovenskih romanov... - da so v zadnjem času v Ljubljani našteli 8000 narkomanov... - da v Dubaju, v prestižnem hotelu Atlantis, ki je vreden milijardo evrov, stane nočitev v najdražjem apartmanu s tremi spalnicami in kopalnicami 16.500 evrov... - da je revija »Acta ecclesiastica Slove-niae«, ki jo enkrat na leto izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani pod uredništvom dr. Metoda Benedika, svojo letošnjo, trideseto številko posvetila karikaturam v slovenskem tisku (Slovenskem poročevalcu, Dnevniku in Pavlihi), s katerimi je komunistični režim slušal pokazati Cerkev kot osovraženo strukturo v slovenskem prostoru... Lija (Natalija) Ferfoglia Bak Zgodba o božičnem mlinčku v vojnih letih 1942/43 Mlinček, ki sem ga izdelala v otroških letih in ob pomoči svojega očeta, je zame dokaz življenjskosti in spomin na nepozabno dobo mojega otroštva. Bilo je za Božič leta 1942. Naša mama je imela lepo navado, daje nas otroke peljala v razne tržaške cerkve na ogled jaslic: pred vsakimi smo se ustavili, jih občudovali in zmolili. Jaslice so bile različnih velikosti: manjše ali večje kot pri Novem sv. Antonu, kjer smo občudovali kipe v naravni velikosti. Mene, dvanajstletno deklico, so tistega leta najbolj očarale jaslice patrov kapucinov na Montuci: v velikem prostoru so postavili mesto Betlehem, hribe, hišice in seveda krasno štalico s Sveto Družino; zraven, ob majhnem potoku, sta se lepo vrtela dva krasna mlinčka: ob vrtenju sta igrala lepo, milo melodijo Jezuščku na čast. Razumljivo, da mi je bilo vse to tako všeč. Kar očaralo me je! In ko smo doma tudi mi začeli postavljati naše jaslice in božično drevesce, so mi misli sproti uhajale na Montuco k tistemu prizoru ob rečici. Ravno v božičnem času leta 1942 se je zgodilo nekaj tako lepega, da sem še danes - petinšestdeset let kasneje -ganjena ob spominu na to. Živeli smo v Rojanu: pred hišo smo imeli lepo teraso in dvorišče, spredaj se je bohotil velik gozd kostanjev, na koncu pa se je vila Ulica Mo-reri z bistrim potokom Rojanom, ki se še danes veselo vije do morja. Kakšen razgled na Tržaški zaliv! Pri hiši smo imeli vrt, sadovnjak in vinograd. S terase smo lahko šli v manjšo hiško, ki smo ji po tržaško rekli kar »tetoja«, in tam si res lahko videl in našel karkoli: očetovo mizo-delav-nico za mehansko delo, dr- varnico s kraškim lesom za špargert, dve omari za bolj koristne predmete, v levem kotu kletke za zajce ... Na desni strani je bilo nekaj prostora za pravo novost - našo kozo! Bil je pač vojni čas in naš skrbni oče je po nasvetu prijateljev kmetov kupil kozo, da ne bi v hiši zmanjkalo mleka predvsem za našega malega bratca. No, poleg vsega naštetega so bile tam tudi police na višini približno dveh metrov, kamor smo spravljali dišeče seno za kozo: tudi s tem so nas oskrbovali prijatelji s Krasa. Polica za seno je bila pravi raj za nas mularijo: plezali smo gor, sedli blizu dišečega sena, se igrali in se smejali ter si pravili zgodbice. Otroci, pač. Jaz sem bila najstarejša in sem običajno imela nalogo, da pazim na druge. Nekega dne pa me je radovednost le spravila gor in tam, v kotu pri zidu, sem zagledala veliko škatlo: pokukala sem vanjo in glej-slika na steklu! Ikona, sem ji rekla. Pod njo pa kipec Sv. Družine. Hitro sem skočila s police in tekla k mami s tem svojim odkritjem, ona pa je mirno dejala: »Veš, to so nekoč imeli v spalnicah, da bi ninali otroke z glasbo. Pomisli, koliko si je nona pomagala s tem, saj je imela devet otrok. Sedaj pa spravi vse v omaro: veliko dela imamo še in škatlica žal ne deluje, ker manjka ključek.« V svoji ljubljeni tetoji pa sem razmišljala, kaj bi: imela sem bujno domišljijo in sem pred sabo jasno videla jaslice z Montuce, zraven pa premlevala mamine besede. Kipec Sv. Družine je stal pred mano, par centrimetrov pod njim je kukal žebljiček in nanj sem postala pozorna. Nujno je bilo razumeti, kako stvar deluje. Lija, na delo! V čarobni tetoji je bilo vsega dovolj: Mlinček. orodje, kladivo in klešče. Kako pa priti do notranjega mehanizma, ki oddaja glasbo? Torej, najprej počasi s kladivom, da se dvigne ikona. In glej: mali pozlačeni val prašek z vrstami majhnih žebljičkov, eden pa je štrlel iz škatle. Ja, danes vem, da se temu pravi carillon, a tedaj, dragi moji, nismo bili tako napredni! Počistila sem valjarček in z najmanjšimi kleščami, kar jih je bilo med očetovim orodjem, sem začela počasi vrteti žebljiček. Nekaj bo že iz tega! Majhni žebljički so premikali še manjši mehanizem, nato pahljačko, dve zobati kolesci ... in kot pri uri, ki jo navijemo, se je vse začelo premikati in - igrati! Tlin ... tlin tlin ... tlin ... znamenita Gruberjeva Sveta noč je napolnila tetojo v poltemi in lepota, milina, ljubezen do človeka in Boga so napolnile srce dvanajstletne deklice. Tiho tiho sem spravila glasbeno skrinjico v omaro: naslednje jutro sem si preskrbela škatlo iz lepenke, lepilo, škarje, barvice, svinčnik, nekaj domačega špaga in že sem v očetovi delavnici narisala mlinček z vrati in okni, s streho kafetaste barve. Zalepila sem ga na glasbeno skrinjico: žebljiček je še vedno štrlel iz njega in nanj sem pritrdila lopatasta kolesa mlina. S kleščami sem navila mehanizem in Sveta noč je ponovno napolnila tetojo, mlinček pa je obračal kolesa. Veselo sem vstopila v našo kuhinjo, kjer so bile jaslice že pripravljene: tam, ob štalici, potoku in mostičku je bilo pravo mesto za moj mlinček. Vsi so mi čestitali, ganjeno zapeli Sveto noč, tu pa tam obrisali solzo v upanju na lepši čas, jaz pa sem bila vesela kot še nikoli. Moj najlepši Božič. Leta 1942. Vojna je bila čedalje hujša: deportacije, zračni napadi, strah. Zopet se je bližal Božič: kot trinajstletna dijakinja trgovskega zavoda sem pozorno poslušala pogovore odraslih o vojni, vendar mlad človek nosi v sebi neuklonljiv pogum in upanje. Malo sem pomagala doma in pogosto peljala triletnega bratca na sprehode po Rojanu vse do Lajnarjev, Piščancev in Opčin. Pred Božičem sem si v gozdu preskrbela zeleni, dišeči mah, kot je bilo v navadi, in ponovil se je lepi običaj jaslic in drevesca. Stalica, pastirčki, Sv. Družina, angeli... kje pa je moj mlinček? Nikjer! Moj obup se je polegel šele zvečer, ko mi je oče ponudil velik paket: moj mlinček! Vendar ne iz lepenke, temveč iz lesa, lepo pobarvan, vse trdno pripeto: delo pridnih rok. Oče je razkril skrivnost: »To so zate pripravili moji kolegi iz tišlarskega oddelka pri Sv. Andreju. Cela delavnica je danes poslušala tvojo Sveto noč.« Kakšna zgodba! In koliko spominov! Mlinček pa še danes veselo poje tlin ... tlin tlin ... tlin ... Vladimir Kos Ob božično tihem oceanu O, Božič, na modro-zelenih valovih prinesi veselje v drug konec sveta. Z lahkoto ga najdeš še v molku snegov; z lučmi za zavesami, z venčkom na vratih. V tem mojem jeziku lahko jih pozdraviš: umeli te bodo, ti dali smehljaj. Neznanci, sodeč po usodi daljav, smo znanci, ker srca še zmeraj veljajo. O, Božič, veselja nebes jim prinesi: to traja, ko ni več potic in ne vin, in angeli dobri mu pravijo »vez«: prijateljsko veže nas v božjo družino. Srečno novo leto! Za novo leto, dragi, vse najboljše! Ne čudite se, da ne trepetam pred možnostjo, morda da pride bol prebivat k nam, se pogovarjat z nami... Saj se spominjate? Na tem planetu nekoč je zadonel sam Božji Sin, da tudi vrabčkov s strehe brzi let brez božje volje v morju ne izgine. Zato še enkrat: Srečno novo leto! Ne pozabimo telefonskih zvez z Nebesi - tja potujemo domov, -ne v levem žepu kartice ljubezni. Peter Merku Moje življenje v Nemčiji VIII. T kot tehnika ali T kot Trubar Stroka, v kateri sem bil zaposlen, je bila kar se da ekskluzivna. Predno sem lahko sam sodeloval s specialisti tujih električnih družb, sem se moral še sam specializirati. Kot v šoli sem tudi takrat spoznal, da je pot do učenosti težka, posebno takrat, ko me je šef poslal s kakim starejšim kolegom k električni družbi ali občinskemu podjetju, ki je zaprosilo za nasvet in pomoč pri uporabi kakega aparata ali pri šolanju lastnih tehnikov in inženirjev. To ni bilo zanimivo le s tehničnega vidika, ampak tudi zato, ker sem tako spoznal kar nekaj nemških krajev in mest. Prvi poklicni nastop v tujini sem opravil kot spremljevalec starejšega kolega Galleja v Italiji, ki je bil sicer pristojen za to območje, a ni obvladal jezika in je zato potreboval strokovnega prevajalca, ki bi po potrebi lahko tudi samostojno ukrepal. Včasih smo morali istočasno intervenirati v dveh transformatorskih postajah v razdalji več kilometrov. Čeprav sem bil v stalni telefonski zvezi z “mojstrom”, sem moral na licu mesta vendar samostojno odločiti, kaj naj storim. Prišel pa je tudi dan mojega poklicnega “krsta”, če ga lahko tako imenujem, ko sem se namreč moral podati v Tübingen, ki je spadal k Siemensovi filial-ki ZN-Stuttgart. Z vlakom sem se pripeljal v Stuttgart, kjer sem prespal, in se naslednjega jutra predstavil pristojnemu kolegu. Skupaj sva se z avtom zapeljala do transformatorske postaje kak kilometer daleč od Tübingena. Pri delu so mi pomagali mojstri lokalne energetske družbe. Na kosilo v ne ravno bližnjo restavracijo smo se podali skupaj z naročnikom, ki mu je bilo treba razložiti, kaj nam je do tedaj uspeli narediti. Tistega konca Nemčije nisem še obiskal, zato sem si ogledoval okolico, kar je pritegnila mojo pozornost cerkvica, ki se mi je zdela nekako domača, kot da bi jo že kdaj videl, čeprav je bilo to nemogoče. Pa se mi je že proti koncu kosila posvetilo, da me spominja na tisto v Ruplovi knjigi o Primožu Trubarju, Leben und Werk des slowenischen Reformators. Ko je na moje vprašanje spremljevalec iz Stuttgarta potrdil, da smo se vozili mimo cerkvice v De-rendingnu, in sem mu razložil, zakaj je ta cerkvica za nas Slovence sveta, se mi je takoj ponudil, da me pospremi tja, žal pa je bila cerkvica ob tisti uri zaprta. Spomin na prvi uspešni samostojni tehniški poseg je zato dolga desetletja spremljal neprijeten priokus razočaranja. Razblinil seje šele leta 1996, ko je potekalo 410 let od Trubarjeve smrti. Najprej v Derendingnu, nato še v Tiibingnu je junija meseca bilo veliko slavje. Cerkev je bila nabito polna. Iz Slovenije so se pripeljali verniki s tremi avtobusi. Levo: Trubarjeva, takrat zaprta cerkvica v Derendingnu. Desno: Mirella in Igor gledata spominsko tablo v cerkvici v Derendingnu. Nastopil je moški zbor, sledili so priložnostni govori, med katerimi je blestel takratni minister Dular, otrokom, ki so z uspehom zaključili slovenski dopolnilni pouk na nemških šolah, so podelili diplome. Po obredu smo se zbrali v evangeličanskem kulturnem centru Primus Truber v istoimenski ulici v Tiibingnu, kjer smo tudi prisluhnili ubranemu petju, priložnostnim govorom in nadaljevali večer v prijetnem vzdušju. Bil je to dokaz, kako evangeličanski Nemci cenijo Primoža Trubarja kot izstopajočo osebnost lastne cerkve. V Primorskem dnevniku 20. julija 2007 sem v poročilu o kongresu raziskovalcev Biblije iz celega sveta, kije uspešno potekal v Ljubljani od 12. do 20. julija, pod naslovom Aplavz prednikom bral: “Vsebina in forma kongresa sta posebna izkaznica Slovenije svetu o svoji kulturi. Številni tuji strokovnjaki in turisti spremljajo delo, dogodke in potek z zanimanjem”. Morda z istim zanimanjem, kakršnega sem opazil v Tlibingenu. Mladi Aljoša Vodopivec nadaljuje: “Ali smo tudi mi toliko ponosni na svoje zaklade, kolikor jih drugi občudujejo? /.../ Gre za vprašanje narodne identitete in ponosa. Od sadov tega učnega zborovanja ne bo živel samo človek v Sloveniji, ampak vsak, ki govori slovensko besedo.” Slovenci, ki so takrat prišli v Derendingen iz Slovenije ter iz cele Nemčije, so se zavedali dragocenosti biblične vsebine, s čimer so pokazali narodni ponos in se zavedali svojih zakladov. Ali so se tudi zavedali, daje Trubarjevo življenje bilo življenje begunca, ki je moral marsikaj pretrpeti? Podobno kot so štiri stoletja kasneje - med prvo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno ter med njima - morali marsikaj pretrpeti primorski begunci in izganci. Ali se danes zavedamo, kako ogromno je to trpljenje, ki ga naši politiki ne znajo (ali morda nočejo) spoštovati? Stremljenje po karieri spada nedvomno k naravnim človekovim lastnostim, a že V centru Primož Trubar v Tubingenu. starim Rimljanom je bilo jasno, da določene meje se ne smejo prestopiti, če je to stremljenje v škodo lastnih ljudi. Na srečo so članki, kakršen je Vodopivčev Aplavz prednikom, razveseljivi, ker dajejo upati v bodočnost našega naroda. Ko še niso obstajale zgoščenke ali prenosni telefoni, smo se ob koncih tedna, še posebno če nas lepo vreme ni zvabilo v naravo, skupaj z otrokoma radi igrali razne igrice za spomin ali kaj podobnega. Tako je bilo tudi tisto nedeljo sredi decembra 1972, ko sem začutil že znane, a takrat posebno krčevite bolečine med želodcem in trebuhom. Dotlej ni še nihče razumel pravega vzroka zanje. Imel pa sem srečo, da je moj tedanji zdravnik pravilno posumil, kaj bi lahko bilo. Nedolgo prej so izdelali novo kontrastno sredstvo, ki mu je omogočilo ugotoviti, da nisem imel le nekaj žolčnih kamnov, temveč cel kamnolom, kot je zatrdil. To pomeni, da sem se takoj začel duševno pripravljati na operacijo. Zaradi božičnih in novoletnih praznikov sem moral le potrpeti še kak teden, vendar sem že mislil, kako bom prebil čas po operaciji. In vzel sem s seboj knjigo Franca Grivca ‘Sv. Ciril in Metod’, ki sem jo prinesel iz Trsta. Slovenska pesem na čast Primoža Trubarja (levo); minister Dular deli diplome (desno). tamkajšnjimi menihi je imel zaupne znance, ki so mu pomagali papežu prikriti Metodovo ujetništvo. A Janez Vlil. je vendarle zvedel za krivično nasilje nad Metodom in dosegel, da so ga osvobodili. 24. junija 2000 smo se torej zbrali v Ellvvangnu Slovenci iz Bavarske in iz Wiirttemberga na veliki spominski svečanosti ob prisotnosti tedanjega nacionalnega ravnatelja slovenskih izseljencev in zdomcev, pomožnega škofa Alojza Urana. Po obredu v veliki katedrali smo poromali k reliefu, ki prikazuje sojenje sv. Metoda pod napisom, vklesanim v skalo: “Sojenje svetega Metoda manje meje tai/.../ Človek sem, trpljenje mine, ko umrem... Življenje (Pesniška zbirka »Samotno drevo«, Gorica 1980, str. 20) Življenje moje je razbita čaša, z nasilno jezo vržena ob tla, življenje moje - ogenj, ki ugaša, vsebolj zagrinjata ga mrak, tema. Vi greste mimo kakor teče reka ob kamnu, bregu in ob vrbovju -in slika debla in obraz človeka prikažeta se, zgineta v nje dnu. Vi greste mimo ... Jelk in smrek molčanje mrtvo se ulega mi ob rob srca, ki shrani zase muke, trepetanje -netivo žgoče za plamen gorja. Življenje moje ubito je zrcalo, glasbilo strto brez akordov, strun, poslej bo mrtvo, večno bo molčalo -trohneča soha in temačen tun. Opomba: v Antologiji slovenskega zdomskega pesništva (SKA, Buenos Aires 1980, str. 55) se zadnja vrstica pesmi glasi: »ko kamen, potopljen v globok tolmun«. 1 Venec na grob materi (Koledar Zbornik Svobodne Slovenije 1954, Buenos Aires, str. 153 - 155) -Sonetni venec - zadnji (15.) sonet z akrostihom »Tebi, o draga mati« Ta rana se na svetu ne zaceli, Edina smrt njen žgoči ogenj utrne, Bolesti in spomine v mrak zagrne, Izsrka žalost duši razboleli. O, davno so že dnevi odcveteli, Da sem besede tvoje pil srebrne, Rok čutil varstvo sredi poti črne, A v dno srca pogledi so me greli. Gorje se je čez me ko strup razlilo, Ah, duše ni, ki bi zdravila dala, Miru, vem, bo srce zaman prosilo. Amerika bo brez sočutja stala, Tvoj daljni grob le mi bo svetil milo In misel nate bo rešilna skala. 1 Pesmi. Trst 1934, str. 38 - zaključni verz iz pesmi »Očetovo pismo«. Gledam... (Pesniška zbirka »Bodi črka srčna kri«, Gorica 1979, str. 27) Gledam jesenska drevesa: listje je padlo raz nje, veje prazne strié ... Roke k pozdravu slovesa? Kdo ve, če še kdaj po poti pojdem jesenski ko zdaj -ali grem morda na kraj zadnji tihoti naproti... Še nikdar tako (Vrednote, Buenos Aires, 1951, str. 71) Še nikdar tako rahlo nisi padal, dež, na zemljo, kakor padaš danes. Se nikdar tako tiho nisi zelenela, senožet, drevo in breza bela. Še nikdar tako svetli niste bili kamni, ki z vodo v strugi ste se umili. Še nikdar tako nisem čutil, zemlja, da družina smo jaz in trava ena. 6. sonet (Pesniška zbirka »Neurejeni venec«, Buenos Aires 1950, str. 6) Ekvator nas je kruto razpolovil, med nami valovijo oceani, zvezda nad mano krogi so neznani, v tej zemlji se mi bo še duh posnovil. Na sredi neizmernih pušč savane se spomnim na slovenske žive trate, tu v pampi, o mladost, čuj, mislim nate in tvoje cilje s soncem obsijane. Glavo naslanjam ob razklano skalo, pekoče sonce vrta jo, razžiga -na Sočo mislim, na jadransko obalo in na Gorico in slovenska Šmarja. Se dolgo me bo domotožje žgalo -ječanje polov ob srca udarja. Zdaj sem tu doma... (Duhovno življenje, Buenos Aires, 2001, št. 5, str. 152 - ponatis pesmi iz leta 1951) — zadnja kitica: /.../ Zdaj sem tu doma -vendar tujec vsem, še šelest dreves in lesket zvezda zame je ko nem. Ah, domača tla, val vas je odplal -kapljica dežja sem v nočeh morja, prašek izgubljen, če ne boš mi stal, Bog moj, tik srca, vedno šepetal: Z mano si doma, nisi zapuščen ... Domotožje (Antologija..., str. 56) Drevo, drevo aguarribay, ko v tvoji senci gledam v vale Srebrne reke in obale sosednje sanjani... Uruguay ..., bude se v duši tihi glasi, povračajo se prešli časi in breg in val in še oblak in sončnih žarkov zlati trak se v eno zliva melodijo: Bom še kdaj videl Stol in Mijo? Drevo, drevo aguarribay, ne čutiš tajnega drhtenja, ne čuješ klica hrepenenja: Nazaj, nazaj ... V Stefan Tonkli - duhovnik in pesnik, se je rodil 15. decembra 1908 v Breginju. Osnovno šolo je obiskoval najprej v domačem kraju, nato pa nadaljeval na Siciliji, kamor se je morala, zaradi vojnih operacij, preseliti njegova družina. Po končani vojni se je družina vrnila na požgani dom, Štefan pa je odšel na Škofovsko klasično gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano (I,-IV.), nato pa šolanje nadaljeval na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Maturiral je leta 1927 in odšel nato v bogoslovje v Gorico, kjer je bil 30. maja 1931 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih župnijah: v Tolminu, Brestovici, Jam-Ijah, na Grahovem pri Podmelcu (1936-1946). Po vojni se je najprej umaknil v Gorico, kjer je poučeval v malem semenišču, nato pa se je leta 1948 preselil v Buenos Aires (1948-1963). Po ponovni vrnitvi v Evropo je živel najprej v Gorici, kjer je bil dve leti prefekt v Alojzijevišču, nato pa vse do upokojitve služboval v Mavhinjah pri Nabrežini (1964-1975). Zadnja leta svojega življenja je zaradi starosti in bolezni preživel v Zavodu sv. Družine v Gorici. Umrl je 8. avgusta 1987. Njegovo življenjsko pot, in prav tako tudi njegovo pesništvo, so usodno zaznamovali številni travmatični dogodki, ki jim je bil sam priča in ki so ga tudi neverjetno globoko prizadeli. Ob vestnem prebiranju njegovega literarnega opusa lahko skoraj v vsaki pesmi najdemo sled Sekunda vsaka... (Pesniška zbirka »Grmada«, Gorica 1981, str. 24) Sekunda vsaka našega življenja je dragocena kaplja, ki namaka vrt srca -in hkrati se izteka v večna oceanska dna, se potopi, porazgubi z odmevi valujočega morja ... »trenutne nesreče«, ki se mu je pripetila. Vse to nam na eni strani razkriva njegovo občutljivo naravo (bil je tudi zelo bolehen otrok), po drugi strani pa prav neverjetno odločnost, ko je bilo treba zagovarjati pravice slovenskega naroda. V marsičem nas ta borbenost in domoljubje (tudi v pesmih!) spominjata na Simona Gregorčiča, ki mu je bil velik vzornik. Zagotovo pa ga je najbolj prizadela izguba domovine, ki jo je zapustil kmalu po vojni, tako da se je potem vse do smrti »potikal« po svetu in v pesmih objokoval to izgubo ... ter se v njih spominjal posameznih trenutkov iz življenja, nekdanjih prijateljev, krajev, gora in mest - vsega, kar mu je bilo drago, a nedostopno. Kot bi bilo vse njegovo življenje »eno samo veliko trpljenje/ BOLEČINA«.2 Tudi njegovo začasno »zdomstvo« v povsem tujem argentinskem svetu ga je globoko prizadelo. Kot kaplan je deloval po različnih španskih 2 »Kaj si bolečina?« To je tudi naslov njegove pesniške zbirke, ki jo je izdal leta 1969 v Gorici pod psevdonimom »Sfinks«. Posebnost te zbirke je že »krvavo rdeča barva«, ki tudi vizualno spominja na fizično bolečino in kri. Zasnovana je v obliki vprašanj in odgovorov: »Bolečina, /tj si utrip življenja, / bolečina, /ti si plod zorenja ...« Aii: »Živi, bolečina, / vez spomina, / mojih dni vsebina ...« Ali: »Bolečina - / blaga znanka, / svetlega duha poslanka?« Ali: »Si brezup, / duha praznina, / le obup / in razvalina?« V knjigi se nahaja tudi priloženo belo »kazalo« z »napotilom« za branje: »Ustavi se 15" na vsaki strani.« župnijah na obrobju Buenos Airesa (BA), nazadnje pa je opravljal službo kurata v bolnišnici. Seveda lahko le predpostavljamo, da bi mu življenje med izredno močno in kulturno razvito slovensko skupnostjo v Argentini v veliki meri lahko nadomestilo izgubo domovine. Je pa ves čas redno objavljal v zdomskem tisku, ki je izhajal v BA: Vrednote, Zbornlk/Koledar Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, Slovenska beseda. Nekoliko presenetljivo pa je, da ne tudi v osrednji reviji - Meddobjul? Njegov takratni znanec Branko Rebozov ga je označil z besedami: »Tonkli mi je dajal vtis človeka, ki ni našel mesta na tem svetu. V duhovniškem poklicu je vedril. V realnosti je zanj deževalo in padala toča. Nekako so ga odrivali tudi v poklicu drugi podjetni, iznajdljivi, že ustoličeni tovariši z močnejšo osebnostjo, pa brez čuta tako za pristno duhovništvo kot za poezijo; pač za dobro življenje. Tonklija pa je malo zanimal ta svet, zanimala ga je poezija, pri čemer pa on ni našel med njo in realnostjo (svojega poklica) potrebnega ravnovesja. Tako ni mogel obdelati nobene njive. /.../ kot S. Gregorčič (je!) iskal in gojil ideal ženske, skrito v svoji zasebnosti, ki je pa ni mogel zakriti v svojih verzih, ki so v tolikšni meri slabotni, kot je bila njegova osebnost in kot je bil velik njegov strah, da bi ostal brez kritja (cerkve) v kruti realnosti. Družba pa, kakršno je imel, je izrabljala ta njegov strah na način, da Tonkli ni zmogel v sebi realizirati niti duhovnika niti pesnika, kot bi lahko bil.«3 Po vrnitvi v Evropo / Italijo je ob svojem duhovniškem poklicu vseskozi pesnil. Redno je izdajal tudi pesniške zbirke, ki pa so vse izšle v samozaložbi in pod psevdonimi: Venceslav Se-javec, Slavko Srebrnič, Sfinks, Niko Kotnik.4 Skupno je izdaj 14 pesniških zbirk - med drugim tudi dva sonetna venca: »Neurejeni venec« (BA 3 Zasebno pismo avtorici, 24. 11. 2008. 4 Pesnik je poleg že naštetih psevdonimov uporabljal še številne druge npr.: Tajfun, Gašper Nevihta, Miha Vihar, M. Boleslav - skoraj vsi pa zvenijo nekoliko nena- vadno. 1950) in »Venec na grob materi« (Gorica 1954). Prof. Martin Jevnikar, ki mu je ob smrti napisal »kulturni nekrolog«5 je vseskozi spremljal njegovo literarno ustvarjanje in na tržaškem radiu redno poročal o njegovih pesniških zbirkah. Izmed vseh pesniških zbirk je v nekrologu najbolje ocenil zbirko »Na križpotjih cest stojim«, ki je izšla leta 19766 v Gorici. Zanjo in za življenjsko delo je pesnik prejel tudi literarno nagrado Vstajenje. »Zbirka je vsebinsko bogata in mnogovrstna, v njej čutimo tesnobo in osamelost sodobnega človeka, ki se potaplja v mestni hrup in blesk, ne najde pa stika s sočlovekom in ne duševnega miru. Na drugi strani mu leta napovedujejo konec romanja, pred njim se odpira negotovost in strah pred poslednjo skrivnostjo. Ta življenjska stiska je pretresljiva, zelo sodobna, vendar jo blaži misel na Boga in večnost. Pesnik je tako tesno povezan z naravo, da se čuti z njo eno, čim bolj mu potekajo leta, tem bolj jo razume In občuti. /.../ Štefan Tonkli ni oral novih brazd na slovenskem pesniškem polju, toda na obdelane gredice je zasajal plemenite cvetlice, tudi iz tujih logov. Nekaj jih je pognalo čudovite cvetove, ki bodo ohranili trajno vrednost.« Ob 100-letnici rojstva Štefana Tonklija si lahko ponovno zastavimo vprašanje: »Kdaj se bo kak literarni zgodovinar poglobil v njegovo literarno zapuščino in pripravil izbor njegovih najboljših pesmi?« Žal smo okrogli jubilej že zamudili! Tudi Narodna in univerzitetna knjižnica stoji pred težko nalogo - poiskati moramo celo vrsto Tonklijevih knjig, ki jih nimamo: Bežni oblaki (1948), Venec na grob materi (1954), Na križpotjih cest stojim (1976), Argentinsko slovenski odmevi (1978), Prigodne: 1927-1979 (1979), Ob 50-letnici goriškega nadškofa Sedeja ... (1982), Pesmi (1984). 5 Mladika (Trst), 1987, št. 8, str. 120. 6 Žal te pesniške zbirke nima zabeležene nobena knjižnica v Sloveniji in prav tako ne NŠK v Trstu, hrani pa jo Knjižnica Dušana Černeta v Trstu. Navedena je tudi v publikaciji »Slovenska izseljenska književnost; zv. I.«, SAZU, Ljubljana 1990, str. 367 (geslo je sestavil Lev Detela) - tam je podatek, da je knjiga izšla leta 1978 pod psevdonimom »Niko Kotnik«. Primož Sturman Onstran bistre Soče -Di ca dal limpi Lusing Fr A H • m&,fm H /w;< Vljudpo ste vabljepi pa odkritje spomepil^a padlim v 1. svetovji vojpi e ipvitata all ipau^uraziope del mopumepto ai eaduti della 1. Guerra mopdiale Nagradi za misijonarja Opeko Slovenska škofovska konferenca je 16. decembra v Ljubljani podelila Ciril-Metodo-vo odličje znamenitemu slovenskemu misijonarju iz Argentine, lazaristu Pedru Opeki, ki že 30 let deluje na Madagaskarju. Pred tem, 10. decembra, so mu v Vatikanu na slovesnosti, ki se je je udeležil tudi papež, vročili nagrado Fundacije sv. Mateja. Že leta 2007 je v Franciji postal član Legije časti. Ko se je Opeka vrnil v misijon, so mu Malgaši pripravili navdušen sprejem. Projekt Mozaik V okviru projekta Mozaik je Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta na pobudo Sklada Libero in Zora Polo-jac pripravil raziskavo in publikacijo o večetničnosti šolske populacije na Tržaškem. Predstavili so ju 29. novembra v Trstu na posvetu Šola na poti do nove identitete. Dr. Marjan Smolik 80-letnik Upokojeni profesor iiturgike in vodja knjižnice na Teološki fakulteti, vodja Škofijske in Semeniške knjižnice v Ljubljani, publicist, urednik in prevajalec dr. Marjan Smolik je 3. septembra obhajal 80-letnico. Ob jubileju so Teološka fakulteta, Mohorjeva družba in Družina izdale njemu v čast obsežen zbornik Liturgia theologia prima. V njem ob razpravah številnih strokovnjakov najdemo podroben opis Smolikovega življenja in dela ter bibliografijo njegovih spisov (več kot 500 enot). PoKUGYJEy!HPOTEH Tržaški zdravnik, politik, pisatelj in publicist dr. Rafko Dolhar je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal knjigo Po Kugyjevih poteh. Gre za ponatis predelane in obogatene knjige Od Trente do Zajzere - Julius Kugy, slovenske gore in ljudje, ki je leta 1994 izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Slovenci v Švici V letu 2008 so imeli Šiovenci iz Švice že 40. slovensko romanje v Einsiedeln. Za novega narodnega ravnatelja za priseljence pri švicarski katoliški škofovski konferenci je bil imenovan naš rojak, v Švici rojeni in v Luzernu živeči teolog in pravnik Marko Schmid. Njegov brat je bil doslej edini švicarsko-slovenski član švicarske garde v Vatikanu. Življenjska jubileja Časnikar, upokojeni glavni urednik slovenskih časnikarskih sporedov RAI in avtor več knjig Saša Rudolf je v Trstu 17. decembra obhajal 70-let-nico. Glasbenik, zborovodja, ravnatelj Glasbene matice v Trstu Bogdan Kralj je 26. decembra obhajal 50-letnico. Spremenjeni Jadranski koledar Založništvo tržaškega tiska je spremenilo koncept tradicionalnega letnega zbornika Jadranski koledar. Za leto 2009 je izšel v obliki rokovnika, ki gaje uredila Martina Kafol. Tokrat je posvečen oljki. 24. Slovenski knjižni sejem V Cankarjevem domu v Ljubljani so 25. novembra odprli 24. Slovenski knjižni sejem. Na njem so se skupno predstavile založbe iz Italije Mladika, Novi Matajur in Založništvo tržaškega tiska. S sestrskima založbama pa je nastopila Goriška Mohorjeva družba. Stoji, stoji lipica V Grmeku so decembra predstavili zgoščenko Stoji, stoji lipica. Na njej so ljudske pesmi, ki jih je pred desetimi leti predstavila v priročniku za učenje klavirja prek ljudskih pesmi prof. Paola Chiabudini, ki poučuje na Glasbeni matici v Špetru. Metoda, ki se je marsikje poslužujejo, je tako še bolj dostopna. Krajevna imena in priimki na doberdobskem Krasu Vlado Klemše Krajevna imena in priimki na doberdobskem Krasu o To je naslov najnovejše knjige, ki jo je po dolgoletnem raziskovanju pripravil goriški časnikar Vlado Klemše, ob svoji stoletnici pa jo je izdala Zadružna banka Doberdob in Sovodnje. Predstavili so jo 6. novembra na Gradim v Doberdobu. Avtor po zgodovinskem in gospo-darsko-družbenem pregledu območja med morjem in Vipavo ter med Dolom in Laškim predstavlja 800 ledinskih imen. Knjigo velikega formata bogatijo številne fotografije in devet zemljevidov. Dodatni študiji sta napisala zgodovinar Branko Marušič in Maurizio Puntin (o toponomasti-ki v Zagraju). Levo: mariborski pomožni škof Peter Stumpf (na sredi) med Tatjano Oletič in Marijanom Kravosom. Desno: Veseli upokojenci iz Laškega. Mala Cecilijanka V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je bila 6. in 7. decembra tradicionalna revija otroških in mladinskih pevskih zborov, ki jo prireja Združenje cerkvenih pevskih zborov, 38. Mala Cecilijanka. Nastopilo je 20 skupin z Goriškega in Tržaškega (ter gostje s Kapele v Novi Gorici). Številno občinstvo sta nagovorila Ivo Cotič prvi in Mirjani Pahor drugi dan. Mali pevci na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž. Društvo slovenskih izobražencev ob koncu leta Ob izteku leta je Društvo slovenskih izobražencev priredilo v decembru tri ponedeljkove večere, ki so na koncu izzveneli božično praznično. Prvi večer je bil uglašen še zgodovinsko in je obravnaval politična vprašanja v prvi Jugoslaviji ob 90-letnici »jugoslovanskega zedinjenja«. Predaval je mlad zgodovinar dr. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani na temo »Država na mrtvi točki, Slovenci in Jugoslavija v desetletju pred drugo svetovno vojno«. Jure Gašparič in Borut Klabjan o Jugoslaviji ob 90-let-nici “jugoslovanskega zedinjenja”. Večer je uvedel zgodovinar dr. Borut Klabjan. V ponedeljek, 15. decembra, je društvo priredilo večer v sodelovanju s Škofijsko komisijo za pastoralo in družine. Na temo »Rešeni v upanju« je predaval mariborski pomožni škof Peter Stumpf. Zadnji večer pred Božičem, v ponedeljek, 22. decembra, pa so v društvu pripravili zares praznični večer z Veselimi upokojenci iz Laškega, ki so prikazali otiranje in koledovanje na Štajerskem. Ponedeljkovi večeri DSI se bodo nadaljevali redno ob ponedeljkih po božičnih in novoletnih praznikih. Nova knjiga Lojzke Bratuž W V galeriji Ars nad Katoliško knjigarno na Travniku v Gorici sta prof. Marija Mercina in avtorica 11. decembra predstavili novo knjigo prof. . . Lojzke Bratuž h primorske kulturne primorske dediščine. Na 230 straneh je izšla pri kulturne Goriški Mohorjevi družbi. Gre za nadaljevanje knjige Iz goriške preteklosti, ki je izšla leta 2001 ravno tako pri GMD, vendar prinaša tudi prispevke o širši primorski stvarnosti od 16. stoletja do danes. Izbrana besedila je avtorica uvrstila v tri tematske sklope: jezikovnega, literarnega in kulturnozgodovinskega. Vsakemu prispevku sledi povzetek v italijanskem jeziku. Ivo Kerže o slovenski filozofiji V zbirki Člaritas je pri Študentski založbi v Ljubljani izšla študija na Štajerskem živečega mlajšega tržaškega šolnika in publicista Iva Ker-žeta Začetek slovenske filozofije. Gre za etnoontološko raziskavo, ki sega v čas protireformacije. Umrl je Vlado Šav V noči na 2. november je preminil koprski gledališčnik, pesnik, pisatelj in esejist ter družbeno angažirani kulturni delavec Vlado Šav. Rodil se je 20. julija 1945 v Svetem Križu pri Trstu. Diplomiral je na igralski akademiji v Ljubljani in se specializiral na Poljskem. Recepti s, Antonije Goriška založba LEG je decembra izdala kuharsko knjigo z 801 receptom Ricettario mitteleuropeo, kot avtorica pa je navedena »suor Antonia«. Založnik je pojasnil, da gre za slovensko uršulinko Valerijo Kraker (1905-87), s. Marijo Antonijo, ki je poučevala gospodinjstvo v Škofji Loki, ieta 1947 pa se je zatekla v Gorico. Pri italijanskih uršulinkah je poučevala nemščino in vodila pošolski pouk, dokler se ni v 80. letih vrnila v Slovenijo. V goriškem samostanu pa je ostala njena zbirka kuhinjskih receptov, ki jih je za objavo uredil odv. Carlo del Torre. Jože Dobovšek o mednarodnem KAZENSKEM PRAVU V Argentini je založba Editorial La Ley izdala študijo dr. Jožeta Dobovška Derecho Internacional Penal, Fuentes normativas. Gre za prvo širšo sistematično obravnavo mednarodnega kazenskega prava. Priznanje Miroslavu Košuti Tržaški pesnik Miroslav Košuta je za zbirko Kriško kraške prejel častno listino Mednarodne zveze za mladinsko književnost (1BBY). Osebnosti Pri Mladinski knjigi je v dveh zvezkih na skupno 1400 straneh izšel leksikon Osebnosti - Veliki slovenski biografski leksikon. Sintetično je predstavljenih 14.000 za slovenstvo pomembnih, od tega 5.000 še živečih ljudi. Tudi to delo, kot nekateri drugi priročniki, izhaja iz Enciklopedije Slovenije, kjer pa je bilo le 8.000 biografskih gesel. Umrl je šolnik Miro Tavčar Na svojem domu v Devinu je 10. decembra preminil upokojeni učitelj, didaktični ravnatelj in prosvetni delavec Miro Tavčar. Rodil se je 2. novembra 1914 v Krepljah. Delovno pot je začel kot krojač, vendar je hrepenel po učiteljski službi. Kot domači učitelj, dijaški prefekt, učitelj ali profesor je nastopil že med vojno, po maturi v Gorici pa je ves povojni čas do upokojitve leta 1979 služboval kot učitelj na slovenskih šolah, od leta 1963 pa prej kot poverjeni, nato pa kot stalni didaktični ravnatelj v Dolini in potem v Nabrežini. Sodeloval je pri sestavi več učbenikov in pri urejanju radijskih oddaj za šole. Bil je med pobudniki prvega nadstrankarskega sindikalnega gibanja med šolniki, pod Zavezniško vojaško upravo pa si je pridobil tudi pomembne zasluge pri izgradnji šolskih poslopij. Umrl je Milko Čebulec V Trstu je 4. decembra umrl upokojeni predavatelj na Fakulteti za kemijo tržaške univerze Milko Čebulec. V prostem času je bil vnet prosvetni delavec, dolgo predsednik moškega pevskega zbora Tabor na Opčinah, predvsem pa široko znan gobarski strokovnjak in organizator razstav. Drago Stoka potrjen za predsednika SSO Pod geslom Za obstoj in razvoj je imel Svet slovenskih organizacij 28. novembra na Opčinah svoj 11. občni zbor. Predsedniško poročilo je prebral dr. Drago Štoka. Novoizvoljeni odbor je pozneje potrdil Štoko za deželnega predsednika in Giorgia Ban-chiga za videmskega pokrajinskega predsednika. Do pomladitve pa je prišlo glede predsedniških mest v Trstu (Igor Švab) in Gorici (Walter Bandelj). Slovensko ameriški časi Po zatonu Ameriške domovine je skupina sedmih zavednih mož v Clevelandu stopila skupaj in ustanovila nov časopis z dvojezičnim imenom in vsebino: Slovenian American Times - Slovensko ameriški časi. Naslov časopisa je: P. O. Box 43070, Richmond Heights, OH 44143-0070, ZDA, spletna stran pa je naslednja: www.slovenianamericantimes.com. Zaenkrat bo to mesečnik. Slovenska urednica je Mara Cerar-Hull, angleška urednica pa Breda Lončar. Prva številka, poskusno natisnjena v 22.000 izvodih, je izšla 15. novembra na 20 straneh, s približno polovico angleškega in polovico slovenskega gradiva. Umrl je Jože Škulj V Kanadi je 28. oktobra preminil inženir, aktivni pripadnik slovenske skupnosti, več kot 40 let član vodstva Hranilnice in posojilnice Slovenija v Torontu Jože Škulj. Zadnja leta je vneto raziskoval zgodnjo slovensko zgodovino in jezik ter pisal o Venetih, sanskrtu, jezikovnih in genetskih sorodnostih med narodi ipd. Niko Te nze pr e dse d ni k S D G Z Večletni predsednik gostinske sekcije Niko Tenze (letnik 1966), ki v domačem Sv. Križu (Trst) vodi restavracijo La Lampara ter je med kandidati Slovenske skupnosti izvoljen v rajonski svet tržaške občine za Zahodni Kras, je postal novi predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Zadruga Naš Kras o Egonu Krausu Ob svoji 40-ietnici je zadruga Naš Kras, ki upravlja Kraško hišo v Rep-nu, objavila dvojezično publikacijo več avtorjev o pobudniku in dolgoletnem predsedniku zadruge Egonu Krausu. Uredila stajo časnikar Voj-mir Tavčar in predsednica zadruge Martina Repinc, ki staji dala naslov: Egon Kraus, človek, ki je uresničil idejo. 30 let Vesele pomladi V pevskih skupinah, iz katerih je nastalo društvo Vesela pomlad in s katerimi je pred 30 leti na Opčinah začel salezijanec, sedanji openski župnik Franc Pohajač, se je doslej zvrstilo 460 pevk in pevcev. Ob jubileju sta Majda Daneu in Nataša Sosič Fabjan pripravili spominsko knjigo, zvrstilo pa se je tudi več koncertov in prireditev. Koprski zapori Ob 67-letnici ustrelitve junakov il. tržaškega procesa je bila 14. decembra komemoracija na openskem strelišču. Govorila sta dolinska županja Fulvia Premolin in predstavnik bivših borcev Roberto Birsa. V Prosvetnem domu je nato sledila predstavitev dvojezične, v Kopru izdane zgodovinske knjige Vlaste Beltram Koprski zapori. Knjigi Sulle orme di un vagabondo (Mladika 2008) podelili literarno nagrado An for a Centroeuropea v Rimu Tržaška založba Mladika je v ponedeljek, 24. ---------------------------------- novembra, na sedežu madžarskega kulturnega inštituta v Palači Falconierl v Rimu prejela lite- ffigjgg... rarno nagrado Anfora Centroeuropea za knjigo g1 J| Cirila Kosmača Sulle orme dl un vagabondo, ki jo je založba izdala januarja letos (delo je uredila in prevod pripravila slovenistka Marija Bido- A i/ec). Nagrado podeljujejo vsako leto za pripo- .j iredna dela srednjeevropskih avtorjev v itali- d p pfl, janskem prevodu. V ožjem izboru za nagrado, ki ga je komisija izdala dva tedna pred podelitvijo, sta bili še Nekropola Borisa Pahorja (Fazi editore) in Kačja sled madžarske avtorice Ra- -----------:--------------—-------- kovszsky Zsuzsa (Baldini Castoldl). Lepo zadoščenje in priznanje za slovensko založbo, ki deluje v Trstu. Umrl je Maks Tušak Dne 27. oktobra je po kratki bolezni preminil redni profesor klinične psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predsednik strokovnega sveta za splošno izobraževanje pri Ministrstvu za šolstvo prof. Maks Tušak. Na Fakulteti za šport je ustanovil psiho-diagnostični laboratorij in več kot 20 let sodeloval pri psihični pripravi številnih državnih športnih reprezentanc. Zelo priljubljen je bil kot psihološki svetovalec študentov na Filozofski fakulteti, zadnja leta pa se je ukvarjal tudi s terapijo s pomočjo živali in se raziskovalno ter praktično ukvarjal z otroki z vedenjskimi in drugimi motnjami. Znan je bil tudi v tujini in objavil je celo vrsto strokovnih del. Rodil se je 8. junija 1947 na Ravnah. Čeprav je živel na Gorenjskem, je ostal globoko navezan na Koroško in na koroške ljudi, ki jim je posvetil tudi leposlovno knjigo Črtice, Vse te uštne liete moje (Slovenska matica, 1992). 28. Senjam V telovadnici na Lesah v Benečiji je Kulturno društvo Rečan 29. in 30. novembra po šestih letih obudilo Senjam beneške pesmi, ki je bil tako 28. po vrsti. Nastopilo je 7 ansamblov (eden iz Slovenije) s pretežno mladimi člani. Vseh 12 izvirnih pesmi so že pred festivalom posneli na zgoščenko. Zmagala je skladba Zadnji pozdrav, ki jo je zapela Ikeia Feletig iz Čedada. Spomin na Stanka Jericija Ob 80-ietnici rojstva rajnega skladatelja in pevovodje, duhovnika Stanka Jericija je Prosvetno društvo Štandrež v domači cerkvi priredilo 7. novembra koncert K tebi spomin budi. Mešani zbor Štandrež in solisti so pod vodstvom Davida Bandlja in ob spremljavi orgel krstno izvedli Je-ricijevo sekvenco Stabat Mater. Ob spremljavi trobilnega kvarteta je zbor izvedel tudi Jericijevo skladbo Tu es Petrus, ki so jo združeni goriški zbori pod njegovim vodstvom zapeli papežu Janezu Pavlu II. na goriškem Travniku leta 1992. Trubarjev relief v Gorici Slovenski klasični licej Primož Trubar v Gorici se je 500-letnlce rojstva osebnosti, po kateri je poimenovan, spomnil na proslavi 30. oktobra. Večer je uvedlo petje skupine Musicum. O nelahkem trenutku, ki ga doživlja šolstvo v Italiji, je spregovorila ravnateljica Mihaela Pirih. Dijaki so s krajšim prizorom predstavili Gorico v letu 1563, ko je Trubar pridigal v mestu, Rubijah in Vipavskem Križu, nakar so prebirali odlomke iz Trubarjevih knjig. Slavnostni govornik je bil dr. Igor Grdina. Najslovesnejši del večera je bilo odkritje Trubarjevega obeležja, ki ga je izdelal Pavel Hrovatin. Za to, da bi ga darovali šoli, je dal pobudo in sprožil nabirko goriški Sindikat slovenske šole. Spored je sklenil licejski oktet. Umrl je Ivo Bolčina V Gorici je 23. decembra umri učitelj, prosvetni delavec, zborovodja in skladatelj Ivo Bolčina. Rodil se je 22. novembra 1932 v Podgori, ob poučevanju (1955-94) je veliko prostovoljno delal v okviru Zveze slovenske katoliške prosvete in Združenja cerkvenih pevskih zborov, zlasti za mlade. Med drugim je dirigiral mešani zbor Lojze Bratuž, moški zbor Soški fantje in mladinski zbor Kekec, ki ga je sam ustanovil leta 1970. Zaradi bolezni se je leta 1981 umaknil iz javnega življenja. Zveza slovenske katoliške prosvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov so mu 9. maja v Štandrežu, kjer je živel pri sinu župniku, izročili 4. Priznanje Kazimirja Humarja. Dve knjigi o kaplanu Martinu Čedermacu Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske je ob 75-letnici prepovedi rabe slovenščine v cerkvah po Benečiji ponatisnilo znameniti roman Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac. Ob tem pa je v drugi knjigi izdalo še študijo prof. Mire Cencič Beneška Slovenija in njeni Čedermaci, ki na podlagi arhivskih in drugih virov pojasnjuje ter dokumentira zgodovinsko ozadje Bevkovega romana. Knjigi so 16. decembra predstavili v Ljubljani, dva dni kasneje pa v Novi Gorici. Roman Jasne Jurečič med nominiranci za najboljši literarni prvenec Na 24. osrednjem slovenskem knjižnem sejmu, ki je potekal od 25. do 30. novembra v Ljubljani, je bil roman tržaške pisateljice Jasne Jurečič Prerokuj mi še enkrat, ki je izšel pri založbi Mladika lani spomladi, nominiran za najboljši literarni prvenec skupaj z drugimi štirimi naslovi: Sara Kristine Kočan, Nugae Mihe Pintariča, Zgiban prek Mure Klarise Jovanovič in Rumeno gori Jasna Jurečič (desno) med predstavitvijo romana grm forzicij Veronike Dintinjane. v Saležu. Nekaj besed in mnenj o Slovenski bibliografiji za Kanado začetku leta 2008 je pri založbi Mladika v Trstu izšla Slovenska bibliografija za Kanado, 1833-2007. Delo je sestavil vodja knjižnice Marjan Pertot, ki že vrsto let zbira slovenski tisk, ki ga izdajajo zdomski Slovenci po svetu. O izidu publikacije so razni časopisi poročali in zelo pohvalili delo samo ter izrazili željo, da bi knjižnica tudi v bodoče pripravila podobne bibliografske popise tudi za druge dežele, kjer živijo in delajo slovenski rojaki. Prav tako so se oglasili tudi slovenski kulturniki, ki so pohvalili delovanje knjižnice. Sedaj pa bi samo na kratko pregledali nekatere izjave o delu samem. Prvo poročilo o bibliografiji je bilo objavljeno v Novem glasu, kjer je novinar objavil daljši razgovor s sestavljavcem bibliografije.V razgovoru je prikazano delovanje knjižnice, zbiranje slovenskega zdomskega tiska, prikaz dosedanjih izdaj slovenskih bibliografskih popisov in bodoče delovanje knjižnice. Aprila je prispelo iz Kanade pismo dr. Franceta Habjana, kjer je med ostalim napisal: »Po dolgem času zopet glas iz Toronta. Zakaj? Včeraj sem prejel Slovensko bibliografijo za Kanado, za katero se najiskrenejše zahvaljujem. Izredno lepo urejeno knjižno delo, še več pa človeka zadovolji bogata vsebina. Gotovo je to naprezanje zahtevalo kopico dela in iskanja po širni Kanadi. Čestitke Marjanu Pertotu, pa verjetno še kaki drugi sodelujoči osebi. Lahko rečem, da je bilo v Kanadi predvsem v Torontu v preteklosti precej slovenskega pisanja, zadnje čase pa vdira v slovensko periodiko angleščina.« V marčno-aprilski številki Glasila kanadskih Slovencev je dr. France Habjan objavil celostransko poročilo, iz katerega povzemamo sledeče: »Dragocena Slovenska bibliografija za Kanado obsega 575 enot, in sicer 77 časopisov in okoli 500 brošur in knjig. Vodja Černetove knjižnice, urednik gospod Marjan Pertot je s sodelavko gospo Lučko Kremžar ustvaril to pomembno delo, ki ni samo znak strokovnosti in požrtvovalnosti slovenskega kulturnega jedra okoli revije Mladika v Trstu, ampak je tudi znak živega slovenskega kulturnega ustvarjanja. Bibliografija je in bo v ponos ne samo slovenski skupnosti v Kanadi, ampak celotnemu slovenskemu kulturnemu naprezanju. Slovenska bibliografija za Kanado je znak velike požrtvovalnosti in ljubezni slovenskih kulturnih delavcev onkraj oceana v Trstu do nas, izseljencev v Kanadi, hkrati pa nam je tudi poklon slovenski kulturni ustvarjalnosti.« Iz daljne Kanade se je oglasila tudi gospa Bi-biana Čujec: »Prejela sem knjigo Marjana Per-tota Slovenska bibliografija za Kanado, ki sem jo z velikim navdušenjem prelistala. Se vam lepo zahvaljujem zanjo in cenim vaš trud in prizadevnost.« Iz Argentine je prišlo pismo gospoda Marka Kremžarja: »Prav lepa hvala za poslano Slovensko bibliografijo za Kanado. Veliko dela in vztrajnosti je vloženo v to knjižico, za kar gre vse priznanje gospodu Marjanu Pertotu, pa tudi seveda gospodu Ivu Jevnikarju, ki omogočata, da se Knjižnica Dušana Černeta lahko posveča takim nalogam. Upam, da bo s to bibliografijo zraslo tudi med strokovnjaki v matični Sloveniji zanimanje za diasporo. Vam bi rad izrekel zahvalo in priznanje za ogromno delo, ki ste ga s tem opravili. Koliko poznanja, koliko naporne vztrajnosti je vloženo v te strani. Černetova knjižnica je res neprestan vir lepih presenečenj. Hvala vam za vse.« Slovenska kulturna delavka in pisateljica iz Kanade Cvetka Kocjančič pa je napisala sledeče: »Najprej se vam zahvaljujem za prejeto bibliografijo. Iskrene čestitke g. Pertotu za uspešno opravljeno delo, ki ga sami kanadski Slovenci nismo bili sposobni narediti.« Tudi gospod Vladimir Urbanc se nam pismeno zahvaljuje za poslano bibliografijo in za trud, ki ga je knjižnica vložila v to delo. Gospa Irma M. Ožbalt, ki deluje med Slovenci v Kanadi, je Ivu Jevnikarju poslala sledeče pismo: »Spoštovani gospod predsednik. Zahvaljujem se Vam za pred kratkim prejeto Slovensko bibliografijo za Kanado 1833-2007, ki jo je tako precizno zbral in uredil gospod Marjan Pertot. Kakšno velikansko, zahtevno delo! Zanj mu bodo hvaležne vse bodoče generacije znanstvenikov, ki se bodo ubadali z zgodovino in profili slovenskih izseljencev. Vaši ustanovi bodo hvaležni tudi potomci vseh tistih garačev, ki so na svoje materialne stroške in navadno na račun svojih prostih ur in zdravja ohranjali in razvijali slovensko kulturo v tujini. Za delo niso dobivali plačila, niti ne razumevanja pri avtoritetah svoje nove domovine, včasih tudi ne pri so-rojakih, izseljencih. V njihovem in svojem imenu se vam zahvaljujem za trud pri zbiranju njihovih prizadevanj in zapuščine.« Daljše poročilo o Slovenski bibliografiji za Kanado nam je poslal župnik Valentin Batič, ki deluje v slovenski župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu. Pri pripravi bibliografije je gospod Batič zelo velikodušno pomagal pri zbiranju knjižnega in periodičnega tiska, ki izhaja v Kanadi. Za ves trud se mu odbor Knjižnice toplo zahvaljuje in upa, da bo tudi v bodoče pomagal naši knjižnici pri izpopolnjevanju slovenskega zdomskega tiska. Med drugim je v pismu napisal: »Sam živim v Kanadi že 42 let. V tem času sem srečal veliko ljudi. Ne morem pa trditi, da poznam vse. V zadnjem ljudskem štetju se je javilo za Slovence 36.000 ljudi. Verjetno nas je v Kanadi še nekaj tisoč več. Zato menim, da je gospod Marjan Pertot opravil izredno in velikovredno delo za Slovence in to še v pravem času. Starejšim generacijam pojemajo moči, mlajšim pa življenje kaže drugo pot. Za naprej bo treba skrbeti in slediti mlajšim, študiranim ljudem. Tem bo težje slediti, ker se veliko naših deklet poroča z Neslovenci. Vsekakor pa je to monumentalno delo in temelj vsem nadaljnim raziskavam. G. Marjanu Per-totu se v imenu vseh naših ljudi v Kanadi iz srca zahvaljujem.« Iz Kopra je prispel dopis s sledečo zahvalo: » V knjižnici Fakultete za humanistične študije Koper, Univerze na Primorskem se vam najlepše zahvaljujemo za podarjeno knjigo Slovenska bibliografija za Kanado, s katero smo obogatili našo knjižno zbirko. Tudi v prihodnje vam želimo še veliko uspehov pri vašem delu.« V septembrski številki revije Moja Slovenija je bibliotekarka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani dr. Rozina Švent objavila daljše poročilo o delovanju Knjižnice Dušana Černeta s poudarkom na izdajanju slovenskih zdomskih bibliografij. Avtorica pričenja svoje pisanje z ustanovitvijo knjižnice leta 1981 ter s pripravo bibliografskih popisov slovenksega zdomskega tiska v Argentini, Veliki Britanji in končno v Kanadi. Krajše poročilo o izidu publikacije je bilo objavljeno tudi v tedniku Družina, kjer je avtor članka Ivo Žajdela prikazal pomen izdaje in pohvalil delovanje Knjižnice Dušana Černeta, ki vestno zbira slovenski zdomski tisk in izdaja bibliografske popise tega gradiva. Tudi slovenski tednik Demokracija je objavil krajši zapis, v katerem poudarja, daje s to knjigo Knjižnica Dušana Černeta ljubiteljem slovenske besede podarila še en koristen priročnik. Sklepni večer Društva slovenskih izobražencev, ki je bil 23. junija 2008, je bil posvečen izidu dveh bibliografij, ki sta izšli pri založbi Mladika. Bibliotekarka Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Rozina Švent in avtorica Magdalena Pahor sta predstavili obširno Bibliografsko kazalo Mladike ob njenem petdesetletnem jubileju izhajanja. Sledila je predstavitev Slovenske bibliografije za Kanado. Tudi o tem delu je spregovorila dr. Rozina Švent, nakar je na kratko avtor dela podal vsebino knjige. O predstavitvi teh publikacij je poročal Primorski dnevnik. Poglejmo, kaj je napisal: »Gre za zelo dragoceni deli, saj so bibliografije izrednega pomena, predvsem zaradi strokovne javnosti, ki ji je raziskovanje zelo olajšano. Bibliografsko kazalo Mladike 1957-2006 zgodovinarke Magdalene Pahor in Slovensko bibliografijo za Kanado 1833-2007 knjižničarja Knjižnice Dušana Černeta v Trstu Marjana Pertota je na zadnjem večeru letošnje sezone Društva slovenskih izobražencev z zelo pohvalnimi besedami predstavila dr. Rozina Švent z Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.« O novi publikaciji pa je povedala sledeče: »Knjižnica Dušana Černeta opravlja enkratno delo za zamejsko in zdomsko knjižničarstvo, dopolnjuje delo NUK-a in upam, da bo kmalu del vseslovensko-kataložne baze podatkov COBISS«, je Šventova uokvirila Pertotovo delo. »Delo zaobjema razpon 175 let in obsega 575 enot: 77 časopisov, revij in zbornikov ter 498 brošur in knjig slovenskih avtorjev, tudi v angleškem in francoskem jeziku. Pomembno je, da je skoraj ves ta material tudi dejansko zbran v knjižnici.« pri Mladiki Mza založba ADIKA Trst, ulica Donizetti 3,1-34133 tel. 040-3480818 • fax 040-633307 • e-mail: redakcija@mladika.com L’altra anima di Trieste uredila Marija Pirjevec Eseji, novele, pričevanja, pesmi iz slovenske literarne produkcije od Trubarja prek Kosovela in Bartola do Rebule in Pahorja. listnica uprave DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Jože Velikonja daruje 1.000 $ za Mladiko. Marijan Česnik daruje 55,00 € za Mladiko. DAROVI V SPOMIN: V spomin na strica Milana in Pepija daruje Marica Dolenc 26,00 € za Mladiko. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. Obiskovalec na policijski postaji zagleda na stenah izobešene tiralice in vpraša: »Kdo so pa tile ljudje?« »To so kriminalci, ki jih iščemo?« »Zakaj jih pa niste prijeli takrat, ko ste jih slikali?« za smeh in dobro voljo Farmer je v zaporu. Žena mu piše: »Menda pričakuješ, da bom preorala polje in posadila krompir, vendar tega ne bom storila.« Možje odpisal: »Nikar ne orijte, kajti na polju je skrito orožje in zlato.« Žena je pisala nazaj: »Policija je morala prestreči tvoje pismo, ker so prišli, preorali celo polje, pa nič našli.« On odpiše: »No, zdaj lahko sadite krompir.« »Gospod doktor, pomagajte! Moji hčeri se je povrnila stara bolezen: kratkovidna je.« »No, in kaj? ...« »Na poročno potovanje je odpotovala z enim, vrnila pa se je z drugim moškim.« Mož se je vrnil iz službe in ženo zalotil v kuhinji pri pomivanju posode. »Toda draga, na svoj rojstni dan ti pa res ni potrebno pomivati posode! Pusti jo do jutri!« »Za vsako lumparijo, ki jo ušpičijo otroci svojim staršem, starši dobijo siv las,« pojasni mamica Petru. »No, sedaj pa vem, zakaj ima babica toliko sivih las!« »Kaj dobiš, če se naješ preveč fižola in čebule?« »Nimam pojma.« »Solzilec.« Čas letnih spričeval. Sin je imel v spričevalu same dvojke, le glasbeno vzgojo je imel pet. »Kako lahko ob takih ocenah sploh še poješ?« se je začudil oče. »Včeraj sem ujel tako veliko ribo, da je še danes v vodi luknja,« se baha prvi ribič. »Jaz sem imel večjo srečo. Ko sem svojo potegnil na suho, je bila elektrarna tri dni brez vode,« hvali svojo ribo drugi. Mira se je vrnila domov precej pozno in se pohvalila bratu Igorju: »Danes sem bila pa v lepotilnem salonu!« »Kaj nisi prišla na vrsto?« jo je vprašal bratec. Posamezna številka Mladike stane 3,00 €. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €. Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Na banki pa: Zadružna kraška banka - Banca di Credito NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 67 Mladika v novem letu 2009 II 117 9862008 Vsem bralcem in naročnikom voščimo zdravo in srečno novo leto in jim sporoči la kljub vsemu v novem letu iste cene kot letos. Vsem, ki bodo naročnino 200( 2009, darujemo po izbiri eno od publikacij, ki so tu navedene (po razpoložljivosti 920082243,10 Naročnino lahko poravnate po našem poštnem računu 11131331 ali pa tudi c-■ Ulica Donizetti 3 v Trstu od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro. Spominjamo vas, da so naročnine za leto 2009 sledeče: celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti); po letalski pošti 30,00 €. Plačniki v tujini lahko plačate s čekom ali po banki na: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916 - SWIFT: CCTSIT2TXXX) Darilo št. 3: