štev. 43. V Ljubljani, v sredo 10. novembra 1Q15. Leto II. Iz bojev v Volhiniji: Naši dragonci zasledujejo bežeče Ruse. V listu so slike s tirolskega bojišča: Dolomiti, Stilfserjoch, Monte Piano, stražnica pod Ortlerjem, Kdnigsspitze, dolina Fasamska i. t. d. ¦VV. G. Appleton: 40. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. „Vi ste predsednik kriminaltiega oddelka v Scotland Yardu?" je vprašal? „Da, to sem", je odgovoril gospod Beale samozavestno. Takoj so se obrnile vse oči vanj. Preobširno bi bilo navajati njegov govor dobesedno, zato omenjam samo glavne točke: „Policijska oblast v Londonu je prišla že pred tedni na sled inozemski zarotniški družbi. Njeni cilji sicer še niso docela znani, ali toliko je gotovo, da je glavni in prvi namen te družbe uničiti obtoženca in mlado damo, ki je gospod doktor VVilliams zaročen ž njo. Enkrat bi se bilo tej dični družbi že skoraj posrečilo spraviti s sveta nevesto, pa jej je v zadnjem hipu obtoženec rešil življenje. Pri tem je bil eden izmed zarotnikov ustreljen, eden pa ranjen in pozneje ga je spravila policija v zapor. Prav ista banda je pač zastrupila tudi gospodično Donaldsonovo, in obtoženec je prav gotovo popolnoma nedolžen." Ta izjava znanega policijskega šefa je vzbudila zopet novo in splošno senza-. cijo; meni pa je samega veselja srce vedno hitreje in krepkeje utripalo. Potem je nadaljeval gospod Beale, da bi ne bil obtoženec sploh nikdar prišel v zapor, ko bi se doktor Pennyfeather ne bil dal voditi od samih sumničenj in bi bila krajna policija nekoliko natančneje zasledovala vzroke zločina. K sreči je kriminalna policija popravila, kar se je bilo prej zagrešilo, in dognala je prav presenetljive stvari. Sodni dvor in občinstvo so z največjim začudenjem sledili nadaljnim izvajanjem policijskega nadzornika, posebno tedaj, ko je povedal, da sta se našli v bolniški sobi razun prve stekleničice še druga ter vrhu tega tudi v nekem skrivališču damo, so-zarotnico one bande. Ta dama je bila zapletena tudi v prej omenjeni atentat na obtoženčevo zaročenko: zaporno povelje za njo ima že v žepu. Tu je gospod Beale umolknil in je položil listino na sodno mizo. Za^hip je zavladala po dvorani smrtna tišina. Čustva veselja in sreče, ki me je prešinilo takrat, ni možno popisati. Vem samo toliko, da je prekinil to tišino Morti-mer, ki je predlagal, naj me sodni dvor v očigled tako tehtnim in jasnim dokazom nedolžnosti takoj oprosti ter spusti iz zapora. Porotniki so se odstranili, a so se v najkrajšem času zopet vrnili. Bil sem soglasno oproščen. Nekaj trenotkov nato sem že mogel objeti svojo ljubo Marcelo; oba sva bila nepopisno srečna v zavesti, da je naposled vendarle konec vseh zlobnih intrig in zaprek in postaneva sedaj svoja za vse življenje. Dvaindvajseto poglavje. To je bil vesel dan, ki ga nikdar ne pozabim. Nagla izprememba iz strašne obupanosti prejšnjih tednov v sedanjo presrečno zavest, da sem svoboden mož, ki sme storiti ali opustiti karkoli hoče, ta zavest je vzbujala v meni nepopisno čuvstvo sreče. Sedaj po dolgem času se mi zde vsi oni dogodki kakor neprijetne sanje. Ni si možno predstavljati veselejše družbe kot je bila naša na povratku domov. Nadzorniku Bealaju, ki nas je seveda moral spremljati, je kar žarel obraz samega zadovoljstva, ker je vse tako imenitno izpeljal; Gregorij s svojo lilijo v gumbnici je bil poosebljena radost. Marcela se mi je zdela krasnejša kot kdaj prej. Vso pot se je tesno oprijemala moje roke, kakor da je noče več izpustiti vse življenje. V Richmondu so se ustavljali ljudje na cesti in so gledali začudeni za nami. Nekateri, ki jim je bilo vsekakor že znano, da sem častno oproščen, so se mi spoštljivo odkrivali. Trgovci so hiteli iz svojih prodajalnic pred vrata, da ne zamude nenavadnega prizora. Potem se je razširila vest o moji oprostitvi kakor ogenj hipoma po vsem mestu; in še preden smo se pripeljali do doma, se je zbrala pred hišo že velika množica ljudi; vsakdo izmed njih mi je hotel čestitati ter mi stisniti roko. Ljubeznivih voščil je kar deževalo; to že ni bila navadna dobrodošlica, nego prava burna ovacija. Ko smo odprli vrtna vrata, sta nama planili Helena in Lucy vsi srečni in veseli nasproti. Minilo je jedva pet minut, pa je bil med nami tudi duhovnik, ki naju je imel takrat poročiti, ter nam je prisrčno čestital. Naša radost, naša sreča je bila brezmejna. Do obeda je vladala v hiši prava babilonska zmešnjava; govorili smo vsi vprek, saj smo si imeli toliko povedati. Najmirnejši je bil še nadzornik Beale, ki je končno tudi na ostalo družbo pomirjevalno vplival. Od njega smo zvedeli prav zanimive novice. Stara Hefziba se ni smela nič več odstraniti iz sodnijskega poslopja in je sedaj že pod ključem. Enaka usoda je zatekla tudi baronico Eissenovo. Etiketa na oni drugi usodepolni stekleničici strupa je obrnila sled na neko drogerijo v ulici Pim-lico. Policija je tam pregledala knjige in je dognala, da je to stekleničico strupa kupil v omenjeni drogeriji že enkrat imenovani doktor Mercier in sicer par dni pred umorom. Seveda so tega doktorja tudi zaprli, ker je bil osumljen sokrivde umora. Tudi tajinstvena grofica Katinska je bila pod strogim policijskim nadzorstvom, tako, da bi jej bilo nemogoče uiti. Tako so bili v kratkem času uničeni naši najhujši sovraž- Ortler, središče hudih bitk z Lahi: Pogled na prekrasno Konigsspitze (3857 m visoko) z ledenikom. Iz dolomitskega raja: Dolina Fasanska z Langkoflom. Stran 2. TEDENSKE SLIKE 43. štev. niki. Eissen je bil mrtev, njegova žena, Hefzika, Bertholdi in Mercier so bili na varnem, grofica Katinska je bila takisto takorekoč že pod ključem. Vsa zadeva se je bila torej dobro razvila; vendar pa je manjkalo še nekaj glavnega. Ključ popolne razrešitve je tvorilo brezdvomno pismo, ki se je bilo izgubilo. Zaman smo vedno nanovo preiskavali moje stanovanje ter sobi v hotelu „Cecil", kjer sta stanovali Marcela in Lucy prvo noč po svojem prihodu v London, vse je bilo brezuspešno. Zato so napravili nov načrt, kako priti do velevažne listine. Tudi jaz sem popolnoma soglašal s tem načrtom. Marcela in Lucy naj bi šli namreč zopet stanovat v svoji prejšnji sobi v hotelu „Cecil"; v ta namen je Mortimer že pred nekaj dnevi sobi osebno najel pri ravnateljstvu hotela. V trdnem prepričanju, da bom gotovo oproščen, pa je naročil tudi v hotelu „Savoy" imenitno večerjo, kjer naj bi praznovali po posetu gledališča svojo zmago. Obe dami bi šli potem spat v svoji hotelski sobi, kjer naj bi nas naslednjega jutra pričakovali. Marcela bi si morala izbiti vse drugo iz glave ter misliti prav napeto samo na pismo, t j. v svojem spominu bi morala do najmanjše podrobnosti preiti vse dogodke onega usodepolnega večera ter prav ostro razmišljati, kam je skrila dragoceno pisanje. Sicer je bil to malo čuden in dvomljiv eksperiment, vendar pa smo imeli mnogo upanja, da se nam posreči. Odobraval sem torej ta del načrta, strinjal pa se nisem s predlogom, da bi šli v gledališče ter imeli potem v javnem hotelu slavnostno večerjo, ker se mi ni zdelo primerno, da bi z ozirom na tragični konec moje dobre tete na ta način praznovali svojo zmago. Mortimer je tudi takoj razumel moj ugovor, saj v prvih hipih prekipevajočega veselja sam ni vedel, kako bi zadostno proslavil mojo oprostitev. Tako je torej odpadel ta del večernega programa. Znameniti-dan se je nagibal h koncu. Helena nas je spremila proti večeru v London in večerjali smo v zasebni Marcelini sobi v hotelu „Cecir'. Dasi nam misel na povod, ki nas je dovedel tu sem, ni dala priti do pravega veselja, smo bili vendarle vsi prav dobre volje ter smo se ločili šele o polnoči. Obetala sva z Mortimerjem, da se oglasiva pri Marceli naslednjega dne ob enajstih zjutraj; ob isti uri je obljubil )riti tudi nadzornik Beale, ki vsled službenih poslov ni mogel preživeti večera z nami, ki pa je bil prav tako radoveden na uspeh našega eksperimenta, kakor mi vsi. Pripeljali smo se baš še z zadnjim vlakom v Richmond, in s tem je bil končan živahnih dogodkov polni dan. Točno ob enajstih sva stopila naslednjega dne z Mortimerjem v hotel „Cecil", ali Beale je že hodil po veži semintja. ,,Resnično!" je vzkliknil, „ni mi dalo miru danes zjutraj. Kar ves nervozen sem. Ko bi bila vendar našla pismo! Ne morete si misliti, kako velikega pomena je to zame". „Samo nekoliko potrpljenja še, takoj bodemo zvedeli," sem ga miril ter poslal dečka s svojo karto k Marceli. In dve minuti pozneje smo bili že pri njej. Takoj ko smo vstopili, smo videli, da se je naš načrt posrečil. Marcela mi je pritekla vsa žareča od veselja v naročje, Lucy pa je plesala s pismom v roki po sobi. „Hura!" je vzkliknila, „hu-ra! Ga že imamo, ga že imamo. Tukaj je, gospod doktor!" _ (Dalje prih.) Usoda Srbije. Dunajska „ Arbeiter Zeitung" je prinesla sledeči članek*, ki ga prinašamo v dobesednem prevodu: „Strašna je usoda narodov, ki jih je postavil slučaj predzgo-dovinskega naseljenja na mejo dveh kultur. To je izkusil poljski narod na severu in srbski na jugu. Tam spodaj sta se križali najprej več stoletij grška in rimska kultura, Bičane in Rim. Rodovi, ki so se naselili ob gorenji Savi, so prejeli evangelij od rimskih duhovnikov v latinskem tisku in pismu, rodovi ob dolenji Savi in ob njenih pritokih s Krasa pa so prejeli krščanstvo in abecedo od grških menihov iz Carigrada (Ciril in Metod ter njuni učenci), tako je prišel isti narod geografsko v dve kulturni sferi. Toda ta razkol je bil le majhna razpoka na plošči v primeri s prepadom, ki ga je izkopalo osvo-jevalno vojevanje osmanskih Turkov med zahodom in vzhodom. Turki so vladali popolnoma ozemlju ne desni strani Save tekom štirih stoletij (od 1459 do 1809) ter so narod odločili docela od zahoda; štiri stoletja je srbski narod izginil z zgodovinskega površja. Srb je bil kmet-tlačan islamskega posestnika in le v nesmrtnih narodnih pesmih o junaških bojih dedov na Kosovem polju, v narbdnih pesmih, ki jih ni slišal nihče razen srbsko vaščanstvo, ki jih ni zapisal nihče razen spomin dečkov, le v teh čudovitih pesmih (ki sta jih prevajala Herder in Goethe ter so kot nedosežni vzori narodne poezije natisnjeni v vseh literaturah sveta) je živel spomin na pro-palo veličastvo srbskega carstva. Tako se je vzgojila srbska duša: umetniško in vojaško, romantično in polna nagona za dejanja. Srbi niso toli trezni, gospodarski, delavni in praktični, kakor Bolgari, toda bolj umetniški so in bolj žejni dejanj. Na srbskih tleh je divjal od početka novega veka neprestano boj med zapadom in Islamom. Pol stoletja so se borili z Islamom Madjari in Hrvatje sami — zato so morali Osmanom podleči. Rešiti so se mogli le s tem, da so poklicali na pomoč sveto Št. 283 z dne 12. X. 1915. s tirolskega bojišča: Alpska cesta v Dolomitih, za katero se vrše ljuti boji. S tirolskega bojišča: Planinska koča pod Ortlerjem, zdaj vojaška stražnica. 43. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. rimsko državo nemškega naroda, in ta je bila takrat hiša Avstrija. Cesarji starega nemškega cesarstva so vodili od 1. 1524 poldrugo stoletje s Turki vojne za Ogrsko in kmalu tudi za Srbijo. Od 1. 1524 do 1683 so prodirali Turki vedno naprej, prav do dunajskega obzidja. Nemčija in Poljska sta jih združeni odbili. Leta 1686 je bila osvojena Pešta, ki je bila torej skoraj 150 let turška, 1. 1687 je bila zopet osvojena Hrvatska in Slavonija, 1. 1697 je bila osvobojena južna Ogrska z zmago princa Evgena pri Zenti. Nova vojna s Turki (1716—1718) je osvobodila še ostalo Ogrsko ter je prišel princ Evgen dne 16. avgusta 1717, torej ravno pred 198 leti, v Beligrad. V miru v Požarevcu (1718) je moral turški sultan odstopiti cesarju Banat, Valaško in oni del Srbije, ki je ležal med Moravo in Drino. Odtlej sta pripadala zahodna Srbija in severna _Bosna 21 let Avstriji in s tem krščanskemu zapadu. V miru v Belemgradu (18. sept. 1739) pa so padle po štiriletni vojni s Turki Srbija, Bosna in Valaško zopet pod sultanstvo v Štambulu; Donava in Sava sta ostali poslej močni meji Srednje Evrope proti orijentu. Čuden je tek zgodovine. Po beligrajskem miru (1739) so gledali Srbi poldrugo stoletje hrepeneče za osvoboditelji onstran Save. Če je pritiskal gospodar, aga ali beg, le prehudo na kmeta, potem je zbežal z ženo in otroki ponoči v čolnu čez reko ter je iskal v Sremu, v Bački in v Banatu novo domovino. Tisto ozemlje, morda najbolj rodovitno v Evropi, so neprestane vojne s Turki oovsem iztrebile in iznre- „ ------ ---------------... ^ menile v puščavo. Cesarji Leopold I., Karel VI., Marija Terezija in Jožef II. so dajali Srbom (beguncem) ondi sveta in svoboščin. Visoko tja gor na Ogrsko so se naselili Srbi ter so obljudili celo predkraj Peste (Račje). Saj se je tudi patrijarh srbske cerkve v Ipeku na makedonski planoti preselil V Karlovce. Od onega časa je bilo vse srbsko ljudstvo naši monarhiji globoko in vztrajno vdano. V tisti dobi, ko je vodil Andrej Hofer tirolske gorjance na boj zoper Francoze in Bavarce, je praznoval tudi srbski narod svoje vstajenje, opirajoč se na svobodnejše Srbe v naši državi. Črni Juri (Ka-rageorg), praded sedaj vladajoče srbske dinastije, je vodil 1. 1804 ustajo proti osmanskim gospodarjem; dne 12. decembra 1806 so z naskokom osvojili srbski kmetje mesto Beligrad ter posekali jani-čarsko posadko. Iz lastne moči so odbili Srbi 1. 1809 in 1810 od vseh strani v deželo vdirajoče trope turškega sultana ter so izsilili v miru v Bukareštu (28. maja 1812) nekaj oddiha. Toda že 1. 1813 so vdrle tri turške vojske preko Donave, Morave in Drine v deželo; Črni Jurij je moral (15. oktobra 1813) oditi na avstrijsko (zdaj ogrsko) ozemlje. Mesto njega je začel Miloš Obrenovič, praded prejšnje, klavrno končane dinastije, 1. 1815 iz-nova boj s Turki ter je, kmet na čelu kmetov, v bitki ob Mačvi sijajno zmagal: Srbija je dosegla svojo^ svobodo. Ker je bil vrnivši se Črni Jurij 25. julija 1817 za-vratno umorjen, je' bil Miloš dne 6. novembra 1817 izvoljen za dednega kneza Srbov. Od tega časa je Srbija neodvisna, a tudi nesložna zaradi tekmovanja obeh knežjih rodov, Ka-ragjorgjevičev in Obrenovičev. Iz te tekme se je razvilo nasprotje v političnih interesih obeh dinastij in diplomatsko borjenje med Rusijo (s katero so Karagjorgjeviči) in Avstro-Ogrsko na Balkanu. Zločin, ki se je zgodil 1. 1817 na Črnem Jurju, se je obnovil zjutraj 11. julija 1903, ko sta bila zadnji Obrenovič, Avstro-Ogrski prijazni kralj Aleksander in njegova žena Draga (Mašinova) v belgrajskem konaku ustreljena. Dne 15. junija 1903 je izvolila srbska skupščina Petra iz rodu Karagjorgjevičev za kralja, in Srbija je nastopila svojo usodno pot za ustanovitev velikosrbskega kraljestva. Mnogo krvavih dni je videlo mesto Beligrad tam ob združitvi Save z Donavo, in zastava na njeni trdnjavi je bila že večkrat izpremenjena. Mnogo krvi so popila beligrajska tla; tu je pač križišče raznih narodov, raznih držav in kultur, tu je torišče, ki si ga je menda izbrala zgodovinska usoda, in tragična je nesreča narodov, ki jih je pozvala zgodovina, da so si zgradili tukaj svoje domovje." Branitelj Slovenije: Svetozar Boroevič pl. Bojna. Hrvaški kipar prof. Robert Frangeš, ki se je s slikarjem prof. Otonom Ivekovi-čem mudil mesec dni na goriški fronti in se sedaj vrnil v Zagreb, je tako opisal svoje vtise: Moje študije so veljale hrvaškim junakom v tej vojni. Njihove krasne zmage in junaške čine naj umetnost ohrani potomcem. Splošni vtis, ki sem ga prejel na fronti, je bil silnejši nego vsa pričakovanja, moč njegove heroične veličine neodoljiva. Kaj nam morejo nuditi vsi opisi bojnih prizorov in vojnih doživljajev? Le slaboten od-svit onih vtisov, ki malone presegajo naše človeško pojmovanje. Treba je videti in islišati strahotno grozno bobnenje bližajoče se šesteročlenske avtomobilne kolone z našim mogočnim 42 cm možnarjem, da začuden sprejmeš vase polno, veličastno silo teh vojnih orjakov; doživeti moraš groze-polne trenotke, ko se cela vas strese in zaropočejo okna kakor ob resničnem top- s tirolskega bojišča: Planinska koča avstrijskega nem. planinskega društva v Dolomitih. Kočo so porušile laške granate. S tirolskega bojišča: Tirolska hiša pozimi pod Stilfserjochom. kjer so*bili Lahi že opetovano krvavo odbiti. stran 4. TEDENSKE SLIKE. 43. štev. niškem ognju. Brezkončne tren-ske kolone z visoko naloženimi, s plahtami pokritimi voznimi ne-stvori in njihovimi spremljevalci, med katerimi najdeš staro in mlado, vse tipe narodov v monarhiji, in k temu enozvočni, neumorno pljuskajoči dež, — to je slika, tako slikovita in pisana, tako mogočno učinkujoča s svojimi orjaškimi demenzijami, da se začne v umetnikovi duši buditi nekaj velikega, neznanega, kakor bi speče moči povzročile silno evolucijo. Vendar moram reči, da pogled na obširno bojno polje vojnega lajika močno razočara. Milje daleč naokoli išče oko kakega predmeta, dočim vsepovsod bruha zemlja kakor iz ognjenih žrel. Toda tudi z najboljšim daljnogledom ne vidiš drugega nego navadno, spokojno pokrajinsko sliko z rjavimi braz-dastimi njivami in polji, zelenimi livadami, gozdi in dragami. In vendar leži na stotisoče hrabrih bojnikov zakopanih pod to rjavo, zeleno in sivo odejo. Smrt in pogin napolnjujeta brezmejno ozračje nad bojiščem, na tisoče bliskovito hitrih izstrelkov se križa semintje, ne da bi se n?L-tančno vedelo, odkod se izpuš-čajo vse te strahote. Groza je vselej tem večja, ker ne vem, odkod izhaja nesreča. Naše zračno brodovje mora imeti orlovo oko, da more s ptičjega razgleda poizvedovati. Nočem govoriti ravno o smrti v tisočerih različnih oblikah, o strašnem uničevanju in pustošenju, o mukah in trpljenju na bojišču. Hrvaškim junakom je veljal moj obisk. Pričel sem tedaj pri prvem vojaku armade, njenem s slavo venčanem vojskovodju, generalu pehote Svetozaru Boroeviču pl. Bojna. Poznal sem generala že od preje. Kot vojskovodjo v njegovem vojnem stanu, kot poveljnika in očeta milijonske armade sem ga imel videti sedaj. Najtraj-nejši in najmogočnejši vtis, ki sem ga prejel pri prvem srečanju in ki je vedno nad-vladoval vse druge, je pristno vojaško samovladje in pronicujoča sila razuma. General Boroevič kaže v vsakem položaju odlično in hitro doumljivost. To slave na njem vsi podrejeni poveljniki, častniki in vojaki. Njegova nenavadna bistroumnost se splošno priznava. Kar se tiče njegovega samovladja, je idealni tip vojaka. Neizprosno strog nastproti sebi, dosleden do skrajnosti, poln dobrotne prizanesljivosti nasproti drugim. Pravi, cel mož, ki je osivel v zvestobi do samega sebe in svojega Najvišjega voj- nega gospoda. Zunanji mir ob zadržani energiji, gospodujoča, dejalnost in skrbno zaupanje, to trozvezje izvaja nanj svojo magično moč. Njegova osebnost vpliva na njegove vojne trume. Sicer pa je nepotvorjeni, pravi prototip starega graničarja, inkarnacija vseh vojaških vrlin, ki so ž njimi junaki naših gra-ničarskih polkov tako bogato obdarjeni. Sama zvestoba, vdanost in hrabrost ga je, kakor dičijo vse vrle Hrvate. Razun tega pa uživa med svojimi častniki in vojaki popularnost, ki ji ni para. On jim ni vojskovodja in najvišji poveljnik, ki se mu ne smeš približati. Za tako pojmovanje jim je vsem preblizu. On je za vse samo „Sveto". Tako ga vsi imenujejo, in ta beseda jim je svetejša, kakor če bi rekli: „Naš general Boroevič." Ponosno naglasa vedno svoje hrvaško po-kolenje. V vasi Umetiču pri Pe-trinji mu je tekla zibelka. Tudi njegov oče je bil graničarski častnik. Hrvaški jezik, ki ga govori, je najčistejši, ki si ga moremo misliti, in cesto se pripeti, da komu popravi kakšno napako v pisavi ali besedi. Vsepovsod pokaže svojo posebno ljubezen do svojega naroda. Najljubšemu konju, ki na njem vsak dan nekoliko pojaha, je dal ime „So-kol", ,,Dragica" pa drugemu. Oba je bil kupil iz konjušnice škofa v Djakovu. Vse, kar se tiče Hrvatske ali Hrvatov, ga v najvišji meri zanima. Pobočnik mu je Hrvat, in večkrat sem slišal, ko ga je klical z domačim imenom „Slavko". Kot Hrvatu se mi je zdelo tu v glavnem stanu kmalu, kakor da sem ob domačem ognjišču. Pri vsaki priliki zasvira godba kompozicije hrvaških skladateljev, tudi pri obedu. Ko je bil ban v glavnem stanu, so svirali Muhvičevo skladbo „Slovenac i Hrvat". Čudovita je prožnost, ki si jo je znal general Boreovič do današnjega dne ohraniti. Čvrst jezdec je, sijajen pešec in prenaša vse napore zlahka. Ko si že cele noči ni privoščil spanja, izvrši podnevi mnogokrat velike in naporne ture v sprednje črte, da si osebno ogleda po ožaj. Strogo urejeno življenje mu je v polni meri ohranilo telesno mladost. Odkar je izbruhnila vojna, je postal popoln abstinent in ne pokusi nobenega alkohola. Telo si krepi vsak dan z borjenjem in podobnimi vajami udov; tega tudi sedaj ni opustil. Ob desetih zvečer gre od večerje v glavnem stanu k počitku; ni ga še tako izrednega dogodka, da bi to preprečil. Okolica se je v moji navzočnosti večkrat zgražala, da „Sveto'' te mrzle dni v gorovju niti pri vožnjah z avtomobilom noče obleči kožuha. Lahna bluza, — mnogokrat nima niti plašča — ga edina varuje proti mrazu in mokroti. Tako se general utrjuje. Čeprav je znan kot nežen soprog, vendar še ni nikoli obiskal svoje soproge, ki skrbi na Bledu, v bolnišnici Rdečega križa za ranjence. Tako je hotel ustanoviti za častnike lep zgled. V svoji okolici si vedno želi čim več veselosti. Zato se je uvedla pri večerjah zopet večerna godba, ki je bila nekaj časa odpravljena. Svežost duha in veselje srca sta po njegovem mnenju brat in sestra, in za ta je potrebno, da se častnikom ob težavnih dolžnostih in velikik naporih ponudi tudi primernega razvedrila. General Boroevič je izrazit ljubitelj zdravega Gorska vojna na Tirolskem: Naša vojska pri operacijah po pečinah proti Lahom. S tirolskega bojišča: Monte Piano v Dolomitih, torišče besnih borb z Lahi. 43. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran o. humorja, ki ga tudi sam še nikdar ni izgubil. Njegovo občevanje v kratkih prostih urah je vedno začinjeno z veselo, prijetno ironijo. Naš vojskovodja si piše tudi dnevnik, ki bo svoje dni pač med najvažnejšimi dokumenti te svetovne vojne. Trikrat podnevi in večkrat ponoči sprejema general poročila, došla z bojišča. Obveščen je o vsem najnatančneje, tudi o navidezno najmanjših malenkostih. Nekega jutra sem ga srečal na njegovem jutranjem izprehodu. V desnici je držal vejico šibka in me ljubeznivo pozdravil, kakor zna le on. Med pogovorom mi je dejal: „Vse bojišče imam topografiško in strategiško v svoji glavi. Znane so mi vse posebnosti v terenu ogromnega ozemlja, ki mi je poverjeno v obrambo; poznam takorekoč slehernega vojaka in sem o vseh dogodkih vedno natančno poučen. Sposobnosti podrejenih mi voditeljev so mi docela znane ter vem, kje morem posameznike najbolje porabiti. Do stotnikov navzdol poznam gotovo vse svoje častnike ter vem, kaj zmorejo. Iz raportov, ki jih dobivam po večkrat na dan, izvem o vsem, kar se pripeti. Vem o vsem, tudi o ¦¦ najmanjših premikanjih čet, ter vsled tega ne potrebujem priljubljenih zastavic na generalnem zemljevidu. Navadna, barvna črta mi pove vse, kar moram vedeti. Staroslavni grič, s katerega je poveljnik opazoval in vodil vojne trume, je dandanes ob veljavo; to je premagano stališče." Tretja bitka ob Soči dobljena. Tudi tretjo veliko bitko ob Soči smo dobili. Vsa pozornost je bila obrnjena na Balkan, kjer tako zmagovito hitijo zavezniške čete od uspeha do uspeha, alt to splošno pozornost je potegnilo sedaj nase jugozapadno bojišče. Tu se je odigrala ža-loigra, ki bo vsekakor odločilnega pomena za bodočo vojevanje. Naše neprekosljive čete so priborile ob Soči novo veliko zmago nad Lahi. Naša vojska je vzdržala vse grozovite napade, jih odbila in sedaj stoji zmagovito ob Soči in je pripravljena odbiti vse nove navale. Ko je začelo 18. oktobra bobneti iz težkih laških baterij in je to bobnenje trajalo dva dneva in dve noči nepretrgoma, je vedel vsakdo, da je sovražnik pripravljen na trdovraten boj in da hoče na vsak način doseči uspehe po tolikomesečnih hudih naporih. Ali priše je velik poraz. Italijanske čete so odbite, zmaga je naša. Kakor vse bitke v katerih se hoče predreti sovražnikovo fronto, se deli tudi tretja bitka ob Soči v dva dela. Začela je delavnost artilerije iz vseh kalibrov. Od najlažjih topov do najtežjih oblegovalnih in brodovnih topov je grmelo skozi 50 ur na vse naše pozicije, na najsprednejše in v ozadju, na poti in kraje, kjer je mislil sovražnik, da zadene kako našo utrdbo, kak okop, kakega našega vojaka. Ne da se popisati učinkovanja take kanonade; le železni živci jo vzdrže in take ima naše vojaštvo. Vsak posameznik je junak. Prišel je drugi del bitke, pehotni napad. Sovražnik je bil mnenja, da je artilerija omajala naše čete in naše utrdbe tako, da bo imela njegova pehota lahko nalogo. Ali kaka prevara! Italijanske pehotne mase so jurišile in kolikor jurišev, toliko neuspehov. Pehotni boji so trajali nepretrgoma, kopičila so se trupla sovražnika, boj je divjal strahovito in zahteval vedno nove žrtve. Končno je italijanski naval omagal, naši branitelji so zmagali. Italijanska armada med Tržičem in Tolminom je znašala najmanj 25 divizij, to je približno 500.000 mož. Najmanj 150 000 mož, torej nekako tretjina teh bojnih sil, leži mrtvih pred našimi pozicijami ali so ranjeni in jih prevažajo v zaledje. Ti bodo še mesece in mesece ne-porabni za boj. V prvi in drugi bitki ob Soči so izgubili Italijani 200.000, izgube v tretji so torej za četrtino večje. Tretja bitka je trajala dalje časa, sovražni naval je bil izveden z mnogo močnejšimi silami, število topov je znašalo 1500 do 2000. Velikanska uporaba ljudi in materijala bo onemogočila Italijanom za dolgo časa vsak večji napad. Nadčloveško je to, kar so storile naše čete na južno-zapadni fronti. Zmaga je sijajna, poraz Italijanov velikanski. Obilo je pretrpelo italijansko ljudstvo v dolgih petih mesecih, več nego se je pričakovalo. Ali bo moglo to ljudstvo prenesti tudi grozno izgubo krvi tretje bitke ob Soči? Ta bitka ne pomeni samo nenadnega poraza, marveč pomeni najbrže konec italijanske pohlepnosti po ofenzivi. Kaj naj še pričakuje italija od vojne? Toda bitka traja še vedno dalje. Po )rvi fazi tega silovitega boja je imela ita-ijanska tretja armada, ki je napadala na južnem krilu, še kaka dva armadna zbora v rezervi. Te pridržane sile so sedaj poslali v boj. Tudi z municijo jako dobro preskrbljena sovražna artilerija more vzdržati še svoj ogenj z veliko ljutostjo. Tako se je seštelo na en dan na Sobatinu nad 2000 težkih granatnih strelov. Sploh so bili naperjeni na goriško mostišče posebno hudi napori sovražnika. Duha in žilavosti naših Iz bojev v Volhiniji: Rusi v strelskem jarku se udajajo nenadnemu naskoku naše čete. Schicht-Perilo — Bojno-Perilo Cenejši in najboljši način pranja: Zamoči perilo nekoliko ur ali preko noči s pralnim praškom „Zenska hvala". Peri tedaj dalje kakor navadno. Samo malo mila — najboljše Schichtovo milo znamka ^Jelen" — je še potrebno, da se dobi najlepše perilo. Prihrani delo, čas, denar in milo. Ominol je najboljše sredstvo za čiščenje rok, v kuhinji in v hiši. Stran 6. TEDENSKE SLIKE. 42. štev. i i i i i i Dobiva se povsod! tamošnjih čet ni mogoče zadosti polivaliti. Stanovitni in neizmučeni so naši vojatci p/enašali enajstdnevni artilerijsl13 Naročnina za list „Tedenske Slike"; za Avstro-Ogersko: Vi leta K 2-50, V2 leta K 5.—, celo leto K TO.— ; za Nemčijo: V4 leta K 3-50, '/^ leta K I'— celo leto K 14.—; za ostalo inozemstvo: celo leto fr. I6"80. Za Ameriko letno 3'25 dolarjev. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10, 1. nadstropje- Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Koželj. Tisk Zadružne tiskarne v Krškem.