Vrnitev. Kako otožna si, sanjava, Ti zlata moja domovina! Sprostira se na vkrog planjava; Le tu in tam kak nizek breg, Ob njem se vspenja gozdič smrek; Skrivnostna polje v njem tišina, Kot bil kak dom bi posvečen. Le v dalji — komaj zre oko — Kipe gore grozeč v nebo . . . Na polju trudi se ratar V težavne misli zatopljen: Naročju zemlje seme zroča — Mu-li požene mlada kal? Nemara prihruroi mu toča, Nemara vod grmeč naval Konča mu truda, znoja plod. Nad njim škrjanček žvrgoli; In raz nebesni, jasni svod Se solnce božje mu smeji, Kot bi ga htelo vpokojiti In tihi mir mu v dušo vliti. Počasi stopam proti vasi. Med drevjem hiše se belijo, Njih okna v solncu se bliščijo. Na cesti zvonki, deški glasi, Veselo se smeje, kriče. Pred kočo starec vel poseda, Otrok brezskrbnih igre gleda, A duh mu v dni pretekle zre: I on bil otrok kodrolas, I njegov zvonek bil je glas — Minilo ! — Dan za dnem bolj hira, Pred njim se grob teman odpira. In v lini skoro zazvone Zvonovi zadnji mu pozdrav, Možje ga štirje poneso Na njivo pusto kraj dobrav Ter v postelj ozko ga deno, Par očenašev pomole; Potem pa vsi ga pozabe. In stopam v vas. — Povsod življenje. Vse dela, trapi se in trudi. Oj kmetic borni, le trpljenje Je delež tvoj, dokler ne zgrudi Pod težo žitja se telo ti .. . In dalje spem po znani poti. — Solze mi močijo obraz, Ko zopet zrem te rodna vas! Tu me je vzgojevala mati, Tu otrok sem igral na trati, Tu najsrečnejše dni živel sem, Dokler ponesel ni korak Me v širni svet — za srečo šel sem. Za srečo! — Kaj nasmeh grenak Na ustnice mi blede lega?! Gorje mu, kdor za srečo bega Po širnem svetu — vse zaman, Nikjer je ni! Ubog, neznan, Kot deček sem odšel v tujino, Zdaj m o ž se vračam v domovino. O rodna vas, o rodna vas Kako me mami čar tvoj, kras, Ta jednolični kras vsakdanji: Tu steza stara, plot nekdanji, Na stran že nagnjen in sprhnel. Tu pašnik znan mi. Obledel Napis je tukaj na drevesi, Popotniku ta kraj znaneč. Kje si izgubil dve peresi Ti stari mlin? Pač v vetru več Ne mahaš mi tako oblastno! Kako si nekdaj veličastno Kraj ceste stal, mogočni hrast! Vendar je tvojo brstno rast Končala brušena sekira. Vejevje le še tu leži, A les tvoj trsa sok zapira — O vse mini, o vse mini . . . Tu rodni dom! Kako radosti Srce se v moških prsih taja! — Vse kot nekdaj, vse kot v mladosti. In vendar ne! O ne prihaja Nasproti več mi skrbna mati, Molče več roke ne podaja Na pragu oče mi resan Ne sestra zorna, pridni brati Ne stiskajo mi rok veseli — Vse, vse so že k počitku deli . . . A jaz doma sem tuj, neznan! — Ko mogel bi nocoj počiti Tu pod teboj, moj rodni krov! A tuj zdaj rod, gospod zdaj nov Na domu mojem gospodari. In tujec moram dalje iti. No bodi! — Bog te čuvaj, vari!.. . Kaj solze silite v očesi? Le brzo noga me ponesi Iz rodne vasi v svet nazaj — Varuj te Bog, moj rodni kraj! Fr. K s. Meško. £ Zadnja eapovniea. Fove3t iz leta 1701. — Spisal A. Zdenčan. Osmo poglavje. oprej je imel sodnik še nekaj usmiljenja do Marine, sedaj pa je sam priganjal, da naj se obsodba naglo završi. Samomor Lucije Kerzničevke je bil velik dokaz zanj, da je vendarle nekaj na tej čarovniški sodrgi. Sklenil jo je s silo zatreti do zadnjega, da bo imel mir pred temi ljudmi. V tem sklepu ga je zvesto podpiral Mordaks. Rrez vsacega izpraševanja se je Marini napovedala smrt deveti dan tistega meseca. Vendar se je potem drugi dan zopet izpraševala. Ker niso prejšnje tri stopinje mučenja nič izdale, poskusili so uporabiti četrto, ki je bila vseli najhujša. Žveplo in smolo so žgali in so ji kapali na golo telo. To zadnje mučilo je imelo toliko pričakovani uspeh, obstala je, da je čarovnica. Silen boj je bila prej v srci; ni se mogla odločiti, ali bi raje vse prestala, kot priznala sramotilno in neresnično ime, da je čarovnica, ali bi pa obstala vse, kar so hoteli trinogi okrog zelene mize. In slabotna narava je zmagala, da se je zlagala. Pripovedovala je potem skoro isto kot prej Lucija. Na vprašanje, od koga se je čarovnije naučila, je rekla, da od obeh sežganih čarovnic, Ane Zbačnikove in Neže Rusove, ker je mislila, da je bolje imenovati umrle, nego da bi žive v nesrečo pripravila. Ostala odkritja s čarovniškega polja niso tako znamenita, da bi jih tu navajali. Pripovedovala je sploh take stvari, da bi vsak pameten človek, ki le nekoliko pozna pravo bistvo čarovniških misterij, spoznal, da je popolnoma nedolžna. Zato je pa tudi v začudenje vseh navzočih vstal že nam znani Peter Vesel. Govoril je proti obsodbi Marinini, češ, da je popolnoma nedolžna. Že mnogokrat prej bi bil rad zagovarjal zatožence, toda bal se je vselej da bi ne bil sam zaprt. Dobro je vedel, da je vsakdo, ki sočustvuje s čarovniki, sam obdolžen tega in seve tudi obsojen. Toda sedaj ni mogel strpeti. Poznal je Marino žo mnogo let, spoznal tudi tu, da je le neznosno mučenje krivo, da je čarovništvo priznala. Rral je tudi slovečega jezuvita barona Friderika Spe-ja knjigo proti tej prazni, toda osodepolni vraži. Govoril je lepo in prepričevalno. Dokazoval iz njenega prejšnjega življenja njeno nedolžnost. Omenjal stvarij, katere je zatoženka priznala, ki se nikakor ne strinjajo z resnico, in končal svoj govor s sledečimi besedami: „Denite sodnike na natezalnico in nas vse, pa se boste po tej poti prepričali, da smo vsi čarovniki. Krepki možje so mi pripovedovali, da si ni moči misliti hujše bolečine od raztezalnice, in raje bi vse priznali, tudi dejanja, na katera še nikoli mislili niso, nego šli samo jedenkrat na tezalnico... Blagor mrtvim ki so nedolžno trpeli te strašne muke, milujem vse žive, ki so v vedni nevarnosti, nad vse srečni pa so oni, ki niso rojeni, da jim ni treba gledati nečloveškega trinoštva in hudodelstev, ki se gode pod solncem." Tako je končal svoj govor, a ni našel odprtih src za te nazore. Še celo sodnik, v katerega značaju smo marsikako iskrico miline in usmiljenja zasledili, ni bil dovzeten za osloboditev Marine Imel je sodnik to napako, da ni smel noben človek imeti poleg njega svojih lastnih nazorov. To ga je jezilo, da bi mu tak ugovarjal. Toda še hujše je besnel Mordaks. Kaj tako človeče bo tajilo čarovnice, si je mislil. Seve, če ni čarovnic, kako naj potem slavo uživa za svojo trudapolno sestavo o čarovniških pravdah. Nagnil se je Mordaks na sodnikovo stran in mu šepnil nekaj besed na uho. Sodnik je vstal, poklical z roko beriča in rekel: „Po postavi, daje vsakdo, ki zagovarja čarovnice, sam čarovnik, naj se odvede Peter Vesel v ječo". Nihče si ni upal temu upreti, vsi so zadovoljno prikimali temu nasilstvu. Sodnik pa je začel narekovati pisarju Ivanu Ravniku sledečo obsodbo. „Po postavi Božji in po cesarskih zakonih je Marina Sušarkova priznala, da je kriva mnogih hudodelstev: čaranja, s čimur je Božje in cerkvene zapovedi prelamljala in tudi blago svojega bližnjega poškodovala. . • Zato je drugim v svarilni vzgled obsojena, da se jutri pelje na obično morišče in se ondi s cesarskim mečem obglavi. Njeno truplo, kakor tudi truplo Lucije Kerzničevke, ki se ima iz zemlje izkopati, naj se na grmado vrže, popolnoma sežge, da bo prah in pepel. Potrjeno pri cesarki krvavi sodniji. Dano v ribniški graščini, dne 11. maja 1701. Janez Jurij Gottscheer, krvavi sodnik." Hladnokrvno je narekaval to krivično sodbo. Zatrl je v svojem srcu čustva, ki so mu velevala usmiljenje in milost. Hotel je to čarovniško gnezdo zatreti, da bo mir pred njimi. Petra Vesela je peljal berič v ječo, v kateri je prej prebival ubegli Mikula Gregorec. Marino so zopet uječili do jutri. Prosila je, da bi ji poslali kapelana Jurija Fabra. Uslišali so jo. Lahko bi se bil prisednik Peter Vesel oslobodil, ko bi bil le hotel sodnika prositi, da se je prenaglil, toda bil je preponosen. Hotel je prestati raje vse, nego izneveriti se svojemu prepričanju. Zaprla so se torej za njim vrata, utonil dan svobode. Ali za zmirom? Kdo ve? Popoldne je prišel k Marini trški kapelan Faber. Sicer se mu še ni docela zacelila zlomljena noga in je težko hodil, vendar je hotel na vsak način iti. Ni mogel verjeti, da bi Marina, katero je vedno zaradi njenega poštenega živlenja visoko čislal, v resnici tako globoko pala, da bi izročila svojo dušo hudiču. Bil je skoro vse popoldne pri nji. Prepričal se je, da je čisto nedolžna. Zal mu je bilo za nedolžno žrtev, toda pomagati ji ni mogel. Potolažil jo je, da bo kot mučenica umrla. Naj bb torej hrabra v smrtnem boju. Marina je pa priporočila svoje nedorasle otroke v varstvo gospoda kapelana. Naj dokaže, če bo moči, nedolžnost njeno, da se ne bodo sramovali njeni otroci kedaj matere-čarovnice. To je prosila kapelana, kar je tudi sveto obljubil. Njen mož Šušarek in njeni otroci je niso smeli obiskali. Tako je velel Mordaks, ki pač ni imel nobenega smisla, kaj je materina, kaj otroška ljubezen. Tako so ji s to kruto prepovedjo zagrenili zadnje trenutke življenja. Toda udala se je v voljo Najvišjega. Zavest, da po nedolžnem trpi, da bo prestala mučeniško smrt, ta jo je bodrila in krepila zadnji dan njenega bednega življenja. Drugi dan je bil torej smrtni dan zadnje ribniške čarovnice. Bilo je dne 12. maja 1. 1701. Krasen majnikov dan je bil. Solnce je kakor nalašč svetilo jasno za pogreb in umor Marine Sušarkove. Zopet se je ljudij nateklo iz dolov in gor, da vidijo drugo tragično procesijo v tako kratkem času. Zdelo se je, kakor da se je svet že privadil takim lepim prigodkom. Zopet je imel birič Tone Roječ iz Sušja čez glavo opravkov. Zopet je spremljal Marino trški kapelan. Težko je hodil in se moral na palico opirati. A hotel je iti, da je tolažil Marino. Zanjo je bila to velika tolažba, da ni čisto sama šla med hladnokrvno množico. Med mnogoštevilnimi udeleženci tragičnega konca Marine Sušarkove ni bilo njenega moža Janeza, ni bilo njenih otrok. Ni hotel sam iti, ni hotel pustiti svojih otrok, da bi gledali najžalostneje stanje človekovo: stanje, ko je od vseh proklet celo ob zadnji uri. Pa še nekoga ni bilo med to bujno množico: oni, ki bi se imel skoro najbolj veseliti. Med ljudstvom ni bilo Marjete Govšetove, ki je prav za prav spravila Marino na morišče. Obeh ni bilo : ne Gregorca ne Marjete, da bi se veselila svoje žrtve. Zbolela je Marjeta že pred par dnevi. Od kraja bolezen ni bila videti nevarna, a čudno je bilo vendar, da je ravno sedaj zbolela, ko bi lahko v miru vživala plačilo svojega greha. — Na morišču je bilo vse tako pripravljeno, kakor smo že opisali v prvem poglavju. Ko so prišli do odra, je dal trški kapelan „zadnji" čarovnici blagoslov, nekaj ji šepnil v uho, potem je pa Marina ujunačena stopila na morilni oder. Sodnik je nato prebral obsodbo in jo vprašal, če je v resnici čarovnica. „Ne", zazvenelo je iz ust Marine. Ljudje so se grobo zasmejali takemu pogumu. Na poziv, da naj udeležence pove, je odvrnila, da nobenega ne ve, ker ne more verjeti, da bi bil §ploh v ribniški dolini kateri čarovnik. Ta odgovor je različno deloval na poslušalce. Ljudje so bili poto-laženi, ker so se bali, da ne bi Marina koga iz osebnega sovraštva imenovala. Toda Marina je vsem odpustila, tudi onim, ki so jo po krivici spravili na grmado. Tudi sodnik je bil v srcu oveseljen, ker je upal, da bo konec teh mučnih preiskav, le Mordaks ju temno gledal, češ, zdaj bo konec mojega priljubljenega dela. »Blagor ti, da si resnico govorila", rekel je polglasno gospod Faber, ker glasno ni smel, če je hotel živ ostati. Marina je pa pokleknila, da je vsprejela zadnji blagoslov; nato ji je pa birič oči zavezal in z jednim mahljejem končal življenje. Sežgali so Marino z Lucijo Kerzničevo vred, katero so izkopali iz jame. Ljudje so namreč mislili, da bo zemlja nerodovitna postala, ako počiva v nji čarovniško truplo. Popoldne je bil prazen prostor na pogorišču. Tako je padla in umrla kot nedolžna žrtev zadnja čarovnica na Kranjskem v obče in v Ribnici posebej. Zaključila je s svojo mučeniško smrtjo tragične zgodbe, ki so se pojavljale skoro dvesto let po celem krščanskem svetu. Prestala je boli, pustila je žalostnega moža, osirotele otroke in ta bedni svet „zadnja čarovnica" dne 12. maja 1. 1701. (Dalje prihodnjič.) Rispeti. IV. Predolgo že si pesem v srcu spala, Privri na dan spet iz srca globine: Spet jasno sije solnčece z vedrine, In moč njegova je megle razgnala. — Močno je v srcu rjula viher sila, In ta mi slednji spev je zadušila. — Zdaj vlada mir, in v tej tihoti sveti Glase naj duše moje se — rispeti! — V. Iskal sem v svetu vzorov, blaga, sreče, Iskal sem bleska solnčnega v nižavi, Poslušal nisem, kar mož modri pravi, Da nično vse na zemlji je, bežeče. Tako sem dolgo se slepil in motil, Obup se je duha že bil polotil. A glej! Nakrat mi iz višine jasne Zasine vzor, ki v veke ne ugasne. Al. Pe ter lin. Nasveti. 1. 3. Da že vscvete naš rod enkrat V ponos nam vsem in diko, Ne ruši, kar že zida brat Z marljivostjo veliko. Ko v ljudstva se korist boriš, Ne daj, da trud ti plača, Saj kar za ljudstvo pridobiš, I tebi v prid se vrača. 2. 4. Za narod, ki v boleh ječi, V dejanja vse oživi, Kar dobrih mislij mislil si Že miselnik mislivi. Z obljubami v srečnejše dni Nikar ljudij ne siti, Gladu obljuba ne vteši — V pomoč jim z dejstvi hiti. Ciril. i Glej „Zora" 1896. III. št. Galileo Galilei. Piše Jos. Sever. VI. edno in vedno očitajo cerkvi, da je sovražna znanstvenemu napredku, in da so kongregacijski dekreti in cerkvena obsodba ovirali razvoj Kopernikovega nauka in astronomije sploh, ko vendar zgodovina tako jasno govori, da je ravno v prvem stoletji po Galilejevi smrti astronomija najbolj procvitala. Kako se strinja predrzno in hudobno očitanje z zgodovinskimi dokazi, ni težko odgovoriti! Gotovo je, da bi se bil Galilei popolnoma izgubil v znanstvenem prepiru, ki je bil čimdalje tem strastnejši, in znano je, da je bilo Galilejevo duševno delovanje najplodovitejše po njegovi obsodbi. Spisal je svoje najimenitnejše delo, dijalog o novih vedah, in vzgojil nekaj učenjakov, ki so zasajali kali poznejšemu razvoju astronomije in fizike. Tako je n. pr. Gassini, profesor v Bologni in pozneje vodja pariške zvezdarne, odkril Saturnove spremljevalce, Rafael Magalotti je 1. 1652 spisal preučeno razpravo o repaticah, o. Dominik Plati je marljivo opazoval solnčne mrke, in tudi možje, kakor Atanazij Kircher, Honor. Fabri, Torricelli, Vinc. Renieri, matematik Gottignies, naravoslovec Michelangelo Fardella s svojim bistrim umom niso nič manj pospeševali znanstvenega razvoja. Z izvrstnimi in učenimi razpravami so se tudi odlikovali Jan. Alf. Borelli, profesor matematike v Mesini in Pizi, po vsej pravici Ne\vtonov prednik imenovan, Montanari, Grassini in Mezzaveca, ki so nadaljevali Malvassini-jeve astronomične efemeride, in matematiki Ricci, Montalbani, jezuit Riccioli, Grimaldi i. dr. In vsi ti učenjaki so uporabljali in učili Kopernikov nauk; seveda le kot hipotezo, in cerkev jim ni branila.1 Povsod so proslavljali Galileja kot največjega učenjaka, vsak knez in velikaš, ki je potoval skozi Toskano, je obiskal njegov grob, Grimaldi je celo jedno goro na mesecu imenoval po Galileju, in Ricci je naprosil Galilejevega prijatelja in učenca Viviani-ja, da je opisal Galilejevo življenje. Vsega tega cerkev ni zabranila, kar bi bila lahko storila, ampak je še celo dovolila, da se smejo Galilejeve knjige in Kopernikovo delo, nepokvarjeno in nepopravljeno tiskati. Galilejev dijalog je bil seveda prepovedan, bral ga je pa lahko vsakdo, kdor je prosil dovoljenja pri cerkveni oblasti.a 1 Descartes, ki je bil o resničnosti Kop. nauka prepričan, je iz spoštovanja do kongregacije njegov nauk učil le kot hipotezo, češ, s tem — kakor se je sam večkrat izrazil — se bodo najhitreje prepričali o njega resničnosti. 2 Caramuel, praški generalni vikar pripoveduje v svoji dogmatiki, da je vsakemu učenjaku dovolil Galilejev dijalog brati. Rimski bogoslovci so vedno pogosteje izražali željo, sv. pismo v zmislu Kopernikovega nauka razlagati, če se dokaže njegova resničnost. Tako je Calmet že 1. 1707 razlagal sv. pismo v zmislu Kop. nauka, kardinal Melh. Polignac 1. 1714, škof Anton Godeau v svoji „Theologia moralis" in o. Kherbaum 1. 1744 v Pragi v svoji razpravi: „De Poenitentia". L. 1739 so izdali v Rimu Newtonova dela. Jesuit Maksim Mangold je že 1. 1764 v rPhilosophia recentior trdil resničnost Kopernikovega nauka. L. 1770 sta spisala jezuit Bivald v Gradcu, in jezuit Janez Horvat, profesor na Ogrskem, fiziko v zmislu Kopernikovega nauka; in vseh teli knjig ni cerkev prav nič grajala. L. 1744 je izšel v Padovi od cerkve potrjen Galileje v dijalog, in 1. 1757 je papež Benedikt XIV. izpustil iz indeksa dekret, s katerim je cerkev zavrgla Kopernikov nauk. Cerkev je torej že 1. 1757 molče priznavala resničnost Kopernikovega nauka; in 11. septembra 1822 je izdala dekret, s katerim dovoljuje tiskati v zmislu Kopernikovega nauka pisane knjige. Kako neopravičeno je torej očitanje cerkvenih nasprotnikov! Dobro piše jezuit Linsmeier: „Warum entschuldigt man den "VViderstand in diesen und in anderen Fallen, oder sucht ihn aus den Zeitumstanden zu er-klaren, und warum fuhrt man ihn nur der Kirche gegenuber auf unedle Beweggrunde zuriick? Das ist ein ungleiches Mass! Die Hartnackigkeit, womit man auf romfeindlicher Seite an diesen altuberkommenen Vor-wurfen trotz vielfacher Widerlegung derselben noch immer festzuhalten sucht, ist doch gewiss nicht minder tadelnsvverth, als die Hartnackigkeit, womit viele Anticoppernicaner an der uberlieferten Himmelslelire auch nach Newton festgehalten haben." 1 ' Nat. d. Offeub. B. 41. „Die drei Haiiptgriinde Galilei's flir das Coppeniicanische Weltsystem" str. 280. Pobirki iz posfotneeVe mape. Gospiea Otilija. 4. J e d i n i ljubljenec! opisati hočem svoje življenje, toda ne vem, ali se mi bo posrečilo, urediti vse male dogodke po času, kakor so se izvršili. Do svojega petega leta ne vem povedati nič posebnega. ' Razvajena sem bila, trmasta in kujava. Tudi vrstnikov nisem imela, da bi se ž njimi igrala; razen očeta nisem ljubila nikogar. Do očeta pa sem imela globoko nagnjenje; le pri njem sem bila mirna, sicer pa divja in neukrotna. Ko je zbolel, se nisem premaknila od njegove postelje, in ko je umrl, so me morali proč nesti. Do tedaj sem vsak dan molila, in rada molila, a potem nič več tako; saj mi je oče vsejedno umrl, čeprav sem molila zanj. Skoro nato sem tudi sama zbolela. Dolgo sem visela med življenjem in smrtjo, in ko sem okrevala, nisem bila več razposajena in vesela. Otroci pa pozabijo hitro. Poslali so me na kmete, in tam je bilo kmalu vse dobro. Pozneje sem prišla v šolo in bila vedno prva pri vseh neporednih delih. Polagoma pa se je začelo razraščati v meni neko nejasno hrepenenje za nečim skrivnostno milim in lepim. Rilo mi je v duši, kakor bi stala v jesenskem mraku na prostranem ljubljanskem barju in gledala krasno večerno zarjo, kako odnaša vso srečo in lepoto v neko daljno, bajno deželo. Postala sem žalostna in zaprta, živela sem le svojim sanjam, bolem in knjigam. Lotila se me je tudi misel, da imam sušico in da bom morala tako mlada umreti. To me je naudajalo z žalobnimi čustvi, katerim sem se prepuščala z nekako slastjo. Slikala sem si v domišljiji vse posameznosti svoje smrti in pogreba. Ležala sem na odru, belo oblečena, z vencem na glavi, me