290
K a ali da, pa še kaj druzega.
V novejšem času so se jeli, posebno nekteri mlajši pisatelji, v pismenem jeziku poprijemati novo-tarij, kterih menda še niso prav do dobrega prevda-rili. In da se teh novotarij mnogi res držijo neprevdar-jeno, kaže to, da so njihovi spisi polni slovniških pogreškov, a — brez novotarije pa niso!
Taka se nam godi, na priliko, z besedico k a namesti da. Na priliko „Dr. N. je dokazal, k a je treba, k a imamo več zastopnikov".
Na jezikoslovno rešeto djan ta k a ni druzega kot naš pismeni kar (latinski quod). Vzhodni štajarski in tudi hrvaški Slovenci so relativni r sploh odbrusili, zato govore kaj ali samo k a namesti kar, in res je, da je pri njih ta kaj ali k a tudi v navadi tam, kjer zahodni Slovenci in sploh vsi južni Slovani imajo da*
Ali ko bi mi hoteli to njihovo navado sprejeti v naš pismeni jezik, morali bi po njihovih pravilih pisati kar. Potlej bi se pa gori povedani primer glasil: „Dr. N. je dokazal, kar je treba, kar imamo veo zastopnikov".
Ali nam bo tako všeč? Če pa ne, in če se smemo jezikovim pravilom brez vse skrbi izneveriti, potem od-vrzimo relativni r tudi drugod in pišimo na pr.: „vrni mi, k a ali kaj sem ti posodil".
Naj omenimo pri tej priliki še druge novote, ki je tudi zelo dvomne vrednosti, ta je končnica ij namesti i v drugem padežu ženske množine, na priliko: debelih kosti j, velikih ž i vali j namesto deb. kosti, vel. živali. Res, da se po tej poti naredi razloček med ednino in množino. Al kolikor, se po eni strani popravi, toliko se po drugi pokaži. Ce namreč beremo: gostij, ladij itd. Zdaj po novem ne vemo: ali je to od gostij a-e ali od gost-i itd. „Iacidit in Scvllam, qui vuit vitare Charvbdim". Ali nam ne bo tedaj bolj kazalo pri starem ostati in se bolj ogibati tistih afek-tiranih i j, ker je ravno tako dobro,  če ne bolje?
In čemu oddaljevati se s takim ka itd. od pisave naših južnih bratov, le zato, da se piše, kar se v kakem slovenskem kotiču govori, čeravno si jasnost govora s tem v nobenem oziru nič ne pridobi.
Mi Slovenci smo včasih res čudni patroni: enkrat hočemo ves naš jezik slovenski potopiti v hrvaški, — drugikrat pa gojimo tak slovensk partikularizem, da silimo besede v občno pisanje, ki so znane le v kakem slovenskem kotiču.