XLVIII. LETNIK            1928              VII. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
PESMI
FRAN   ELLER
V GAJU
Sem v tihi se izgubil gaj,             Macesni le stoje z meno,
v zelenja žametni sijaj                kako pogumno in krotko
in že sem ko zagrnjen v raj,       in ravno se do solnca pno!
jaz sam, njegov Adam.                Zrem jih in me je sram.
Ne vem več, kaj je tržni hrup    In skrivoma le skoz šumad
in ženskih usten med in strup,    gre komaj slišno angel zlat,
objest ljudi in njih obup —         prozornih kril še čutim hlad
o, sreča biti sam!                          in spet sem čisto sam.
In svet pokoj vsenaokrog praznuje gora, strn in log, nad mano le nebo in Bog, 7 njim pod večer kramljam.
MOJ DOM
Ne bom si z roko skruno
tramovja pod jasnine modre pel,
podiral   tenkovršnih  jel
ne bom, da nizkim so pragovom bruno.
Tesno je med zidovi, in rad ne spušča jim se v pusti mrak vsesvobodnega solnca trak, ljubezni so pobeljeni grobovi.
Črti jih čisti plamen
in volhki jim vihar sovrag je ljut,
moj dom očetni, kdaj razsut
je že, ostal ga ni na kamnu kamen!
25
385
Ne bom z usode treski
pod strehe trhlim ščitom se boril,
mehkužnik  za debelo skril
se tiščal kakor školjka v plitvem peski.
Moj dom domovi tuji so vsi,  raztreseni  v dolžino cest, nobenemu pa nisem zvest, življenju le, ki mimo vrat jim struji.
Kot enega šatora
majave so mi piramide... v noč
postavljam jih počivajoč
in rušim zopet sam, ko vstaja zora.
KI SO NA POL
Ki so na pol samo, in božjih jez jih kuje kladivo, a ne dokuje, nad nje jih ni, da bi za krivdo huje trpeli pod jekleni strop nebes.
Vse ljubijo, kar čudežno je, tuje, a tesna jih na dom priklepa vez, in vidijo skoz pestro laž zaves, a kar vedo, je želo le, ki truje.
Na dvoje trga vera jih in dvom,
oklevajo, ženo se nepozvanci
za cilji, sanjanimi v daljah krutih.
Razpeti med zenitom in brezdnom vise, zavržki ne in ne izbranci, ptice, ki jim je težko na perutih.
PERUTI
Razpeti bodro sproščene peruti; v prostranstva široširna, sam svoj brod, ko sokol selec dvigniti se, vzpluti, in nikdo ti ne pravi kam ne kod!
Pod tabo senčni dremljejo gozdovi, a senco tvojo je odplašil dan, tam doli ubežna tava med mrakovi, topi jo luč, ki lije se v ravan.
Pa čez morja brezbrežja valovita ti samo solnce kompas je plamteč, vzletiš, in zastrmi azur zenita, in niže sklanja grbava se kleč.
In krog za krogom više si nad sabo, vsemir, kako razmaknjen je in tih! Kdo proti tebi še in kdo je s tabo? Le en edini: vetra božji dih.
V pogonu kril otet telesa teže, vrhovom in globinam si gospod — skoz rezki zrak peres ostrina reže z brzdanim ritmom ti nevidno pot
preko plešin ledenega pogorja in dimastih mravljišč v daljin sijaj, v deželo, ki jo ljubiš, kjer obzorja cveto, in gruden mil je kakor maj.
EMOCIONALNA STRUKTURA   OSEBNOSTI
FRANCE     VEBER
— le coeur a ses raisons que la raison ne coimait pas —
Pascal, Pensees sur la religion.
^enda mi bo vsak priznal, da tvorita eno najznačilnejših strani človeškega življenja sreča in nesreča; zato ni čudno, da je že Aristotel postavil tezo: bistveni znak vsakega živega bitja je stremljenje po sreči. In v istini si najbujnejša fantazija ne more zamisliti posledic, ki bi nastale, če bi ta činitelja iz človeškega življenja kratkomalo izpadla. Življenje bi v hipu zastalo, kakor zastane plaz, ko preneha sila, ki ga tira naprej. Torej je tem važnejše vprašanje, ali gre pri obeh pojavih, kakor meni Aristotel, zares za sestavna činitelja vsega življenja, ali pa se tudi na tej točki javlja značilna razlika med človekom in ostalimi živimi bitji.
Predvsem naj ugotovim, da sta sreča in nesreča življenska činitelja; zato bi ju zaman iskali v fizični prirodi in je vsaka nasprotna domneva zgrajena na metaforičnem izraževanju ali na poduševljevanju mrtvih reči (n. pr. «srečna» dolina, «nesrečno» jadransko morje). Pa tudi duševno prirodo zadevata ta dva činitelja samo po enem njenem delu, kar uvidimo takoj, če pomislimo, da razpada vse doživetje v umsko in nagonsko. Mislimo si
25*
387