Praktična slovensko-nemška gramatika. CDalje.) V Opombe. a) ,,Ceterti sklon edinega števila se pri imenih moškega spola naznanja s členom d e n c i n e n" i. dr. Učenik bo menda stavil te le vprašanja: 1. Kako razločujemo člen ? 2. Kteri je določivni sklon za moški, ženski, srednji spol? 3. Kteri pa je nedoločivni za — ? Tukaj naj se otrokom pove, kaj pomeni določivni, kaj nedoločivni člen. Od tega govorili sino v 8. 1. t. 1. st. 118. Xajdel sera nož, more se reči po nemški: Ich liabe das Messer, ali pa — ich habe ein Messer gefunden ; ni pa to vse erio; das Mcsser je nož meni znan, od kterega seni že poprej govoril; ein Messer je nož, kterega koli hočeš; ravno tako: sestra poje pesem; brat je liča vjel; kupili smo konja in kravo i. dr. 4. Klere imena imajo v množ. štev. n ali en? Kako pa bo otrok lo zvedil, ktere imena imajo n ali en? Vaditi se mora. Zglede, klere gramatika ponuja, nauči naj se iz glave, potem bo vsaj od nekoliko iraen vedil ninožno stevilo. III. sklon. Odgovorite na te Ie vprašanja! a) Komu podeluje rodadarni milošino? Komu je hlapec pokoren? Koniu se je učenec zahvaliti dolžan? Komu gre naj večja čast in hvala? Komu služi vojak? 6) Komu je hči pokorna? Komu se zahvaljuje dekla ? Komu žuga nevarnost ob liudi uri? Komu ni zaupati fda bi ne izmikal)? c) Komu priliva vertnar? Komu škoduje prevelika svitloba? Komu se približujemo ? (mesto.) Kako se spreniinja beseda pri iinenih moškega spola, kako pri inienih ženskega in srednjega spola? Izrazujte stavke gori navedene v ninož. šlevilu! Kako pa se spreminjajo iniena moškega spola v 3, sklonu množ. št., kako žensk., kako srednjega spola? Tukaj naj soznani učitelj svoje nčence z oblikami, ktere so sedaj v navadi; novih oblik se ne bomo vbranili; prej ali potlej bodo tudi šolske knjige v njih natisnjene; vsak, kdor ni zaspan, se lahko soznani z njimi; prav po domače razjasnuje nam jih nas ^Tovarš". Tedaj le toliko rečem: Učitelji, dragi tovarsi, ne bodite zaspani! čas hiti neprenehoma naprej; kdor s časom ne napreduje, zaostaja; kdor je zadovoljen s to ucenostjo, ki jo je dobil v pripravniški šoli, spoznal bo kmali, da ga je čas dalječ za saboj pustil. Kako gerdo bi bilo, ko bi le učeniki zaostajali v narodnera oziru! zaostaja pa vsak, kdor zanemarja lastno omiko, kajti nemškutarje psovati in narodno rec hvaliti, da je pravična, to je še vse premalo za vsakega , posebno pa za učitelja, komur je naloženo, ljudstvo omikati in izobraževali; ljudstvo pa se izobražuje na podlagi maternega jezika; kdor ga pa le toliko razume, kolikor so ga mati naučili, tudi druge izobraževati ne bode mogel. Xove oblike pri sklanjanji imen, ktere priporočujenio, razlaga ,,Tovarš" t. I. st. 39 in 171 pa 172. Tedaj nara tega ni treba ponavljati; poduk od tega je pisan učeno in temeljito pa razumevno; tedaj bi bila velika samopašnost, ko bi učitelji, kojih perva dolžnost je, jezik piliti in gladiti, take sostavke prezirali. Po tem ovinku podajmo se zopet k svoji gramatiki. Vaje neniiko -slovenske ¦) 1. izbrane so tako primerno, da se z njiini vodila zgledljivo poočitujejo; pod a) navedeni so zgledi, pri kterih se ime v 3. sklonu nič ne spreminja, in se 3. sklon naznanuje le z členom; pod A) so imena, ktere imajo krepko obliko , pod c) so pa imena, ktere prijemljejo v 3. sklonu ed. št. en, tedaj imena, ktere se sklanjajo po šibkem načinu; pod točko d) so pa imena v množnem številu. 2. Pridejo pa na versto osebne zaimena v 3. sklonu ed. in množ. štev. Opoinbe i/ražene so pa tako jasno in jedernato, da bi jih vsako razlaganje le kalilo; samo k čerki e bi morda dobro bilo, otroke na to opomniti, da naj prestavljajo Vi — Vam, s tretjo osebe mn. štev., kadar je namreč pisano v sredi stavka z veliko začetnočerko, kadar pa z malo, pa — ihr — euch. Otroke je treba na vsako reč opomnili, ker le bistrounmejši zmed njih zapazijo sami od sebe razloček tega Vi in vi, Vam in vam, kadar slovensčino prevajajo na nemsčino. Vaje slovensko-neniške. V tih vajah najdemo sicer v dajavniku mn. štev. staro •) V knjigi, ktero imamo pred sabo, je tiskarni pogrešek, pravi namreč: Vaje slov. - nemške, nameat: nemško - slovenske. vu. obliko a m; ali mislimo, da se bo v novem natisu a m ognil om — u; ker o m nikakor ni tako zoperno slišati, če se nalasč ne zateguje. (D.ije Prih.)