PISMA IZ KORESPONDENCE JASPERS-HEIDEGGER (1. del)* I. Karl Jaspers Martinu Heideggru Heidelberg 23. 8. 1933 Dragi Heidegger! Zahvaljujem se Vam za Vaš rcktorski govor.1 Bilo mi je ljubo, da sem ga, po branju v časopisu, zdaj spoznal tudi v avtentični verziji. Veliki zamah Vašega zastavka v zgodnjem grštvu se me je spet dotaknil kot nova in takoj kot • Heidegger, Martin: Briefwechsel: 1920-1963 / Martin Heidegger : Karl Jaspers. Izdajatelja: Walter Biemel & Hans Saner. - Frankfurt am Main : Klostermann (Heidegger); München; Zürich: Piper, 1990. Iz korcspondcnce 155 ohranjenih in 15 izgubljenih pisem objavljamo: I. št. 119 (23. 8. 1933), II. 120 (1. 7. 1935), III. 126 (6. 2. 1949), IV. 127 (22. 6. 1949), smiselno dopolnjene z opombami drugih pisem. Obenem pa se je zaradi zgodovinske oddaljenosti pokazalo nujno zgolj okvirno navesti vsaj nekaj najosnovnejših podatkov o ljudeh, dogodkih, okoliščinah, ki nam niso več pred očmi. »Viri»; Brockhaus Enzyklopädie in 24. Bänden, (19., völlig bearbeitete Auflage), Mannheim, 1984-1994, Meyers enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden, Mannheim, Wien, Zürich, 1980, Deutsche Geschichte in Schlaglichtern/ von Helmut Müller ..., Mannheim, Wien, Zürich, Meyers Lexikonverl., 1990; Overesch/Saal, Das Dritte Reich (Eine Tageschronik der Politik, Wirtschaft, Kultur), 1933-1939, 1939-1945, Augsburg, 1991, Meyers grosses Personenlexikon, Mannheim, 1968, Das grosse Lexikon des III. Reiches, Augsburg, 1993. samoumljiva resnica. V njem soglašate z Nietzschejem, a s to razliko, da lahko upamo, da boste to, kar pravite, enkrat filozofsko interpretirajoč udejanjili. To daje Vašemu govoru verodostojno substanco. Ne govorim o stilu in zgoščenosti, ki - kolikor vidim - ta govor naredita za dosedaj edini dokument sodobne akademske volje, ki ostane. Mojega zaupanja do Vašega filozofiranja, na novo okrepljenega od pomladi in najinih takratnih pogovorov, ne motijo posebnosti govora, ki so aktualne, temveč nekaj v njem, kar se mi dozdeva malce forsirano, in stavki, za katere se mi tudi zdi, da morda zvenijo prazno. Vsekakor pa sem vesel, da zna kdo govoriti tako, da se dotika pravih meja in izvorov. -2 Prilagam prepis, ki ste ga želeli spoznati. Prosim, da ga uničite (zahteva vodje študentov).3 Konec julija in začetek avgusta sem sestavil spis, da bi Vam podal predloge za reformo medicinskega študija.4 Stvar bi funkcionirala le z mislijo, ki zajema celotno univerzo - ločeni posamični predlogi nimajo smisla, ker jim ta smisel daje edinole duh, v katerem jih predlagamo in izvajamo. Zato medicine same sploh nisem obravnaval. Spis — zapisan in nepredelan —, bom pustil ležat' v predalu. Ne bom Vam ga pošiljal. Ko me naslednjič obiščete in ste take volje, Vam ga pokažem. Včeraj je bil v časopisu naš novi univerzitetni statut.s Gre za izjemen korak.6 Odkar iz lastne izkušnje vem, kako dosedanji statut deluje, in odkar se dolga leta zavestno vzdržujem vsake iniciative, ker se je vse razbilo ob tem zidu, ne morem drugače, kot da imam novi statut za pravilen. Obžalovanje, da se veliki čas univerze, katerega konec nam je že dolgo znan, zdaj tudi očitno in drastično končuje, je bolečina pietete, ki seji ne odpovedujem. Novi statut se mi zdi dobro formuliran, po moje manjka ena pomembna točka: kdor ima taka pooblastila - če naj statut dolgoročno kaj prinese - bi moral jamčiti tudi za napake svojih ravnanj, bodisi napake karakterja ali uvida. Zdi se mi, da ni določena forma, v kateri se kritika lahko pojavi in učinkuje na vodečo instanco. Pisna mnenja svetujočih članov univerze7 so odlična, toda kaj, če nihče ne ve zanje in jih sploh ne upoštevajo? Statut bo verjetno še potreboval korektur in razširitev, če naj preprečimo, da se z leti ne razvije od naključij odvisno intrigantstvo. Zaenkrat bo prvi preizkus, do katere mere imajo vodeči vseh stopenj, ki vedno imenujejo podrejene, »dar razlikovanja duhov«. Temu aristokratskemu principu želim popoln uspeh. Zelo bi bil vesel, če bi se v oktobru mogli še enkrat oglasiti v Heidclbergu. Vmes se je veliko zgodilo in marsikaj zjasnilo. Rad bi govoril z Vami, če Vam je do poznavanja mojih konkretnih izkušenj in mnenj. Upam, da se Vam je veslanje z Vašim sinom dobro posrečilo. Vroče vreme je bilo verjetno odlično za tako bližino narave? — S prisrčnimi pozdravi, Vaš K. Jaspers 1 Martin Heidegger: Samouveljavitev nemške univerze (Die Selbstbehauptung der deutschen Universität). Govor ob svečanem prevzemu rektorata freiburške univerze 27. 5. 1933, Breslau (1933). - Z roko napisano posvetilo: »Prisrčen pozdrav. Heidegger«. 2 Glede rektorskega govora in Heideggrovcga govora v Heidelbergu je Jaspers skorajda trideset let kasneje zapisal (K. J., Zapiski o Martinu Heideggru [Notizen zu Martin Heidegger, München/Zürich, 1978]), št. 165: »... Še njegov rektorski govor sem poskušati tolmačiti po najboljšem - Hkrati pa mu nisem več zaupal. Tega nisem izrazil, temveč sem se obnašal po načelu: Če pričakuješ najboljše, ti drugi ustreže, če si v dolgoletnih dobrih odnosih, - medtem ko izraz nezaupanja vse uniči... Duhovni rang ni bil izgubljen, četudi seje vsebina njegovega govorjenja in delovanja spustila na neznosno nizek in tuj nivo. Kljub temu ga nisem mogel prenehati jemati resno, zdaj kot substancialnega nasprotnika, kot medij nevarne, uničujoče moči, ki grozi temu, kar sem razumel.* Po kriterijih, ki so gotovo subjektivni, so se mi njegovo govorjenje, delovanje in habitus prikazali tako nizki [unedel], da je bila bistvena [substantielle] tujost v nenavadnem kontrastu s fluidom filozofiranja. Tiidi v lern je bila tujost, a vendarle povezanost v prizadetosti iz [von] tega, kar nama je filozofija pravzaprav bila in v čemer sva nekoč menila, da sva enega duha [einmütig] (brez določene vsebine). -« 3 V Heideggrovi zapuščini ga ni. - Gre, po vsej verjetnosti, za zahtevo Gustava Adofa Scheela, roj. 1907. Scheela, študenta mcdicine, je 1931. leta nacionalsocialistična " V originalu: »Ich könnte trotzdem nich aufhören, ihn emst zu nehmen, nun als substantiellen Gegner, als Medium einerdrohend gefährlichen, fürdas, was mir vcrstchbar, ruinösen Macht.« večina izvolila za predsednika heidelberških študentov. Odločilno seje udeleževal »očiščevanja« heidelberških študentov Judov, marksistov in pacifistov. 1936. leta je postal vodja študentov rajha. Obenem je bil inšpektor varnostne policije in varnostne službe v Siuttgartu. 1941. leta je postal »Reichsstatthalter« in okrožni vodja v Salzburgu, proti koncu vojne je bil predviden za ministra za znanost, umetnost in ljudsko vzgojo rajha. V okviru denacifikacije je bil obsojen na več let delovnega taborišča. Potem je služboval kot zdravnik. - 1932. leta je bil Jaspers član komisije v disciplinskem postopku zoper Scheela in podobne. Jaspers je kasneje poročal, da je Scheel s svojimi lažmi stvar pripeljal tako daleč, da gaje bilo treba oprostiti. Scheel pa naj bi v preiskovalnih postopkih v povojnem času pokazal, da seje med ero nacionalsocialistov večkrat potegnil za Jaspersa in njegovo ženo. 4Spis Teze k vprašanju visokošolske obnove je ohranjen v zapuščini kot tipkopis (27 strani srednjega formata). Na naslovni strani je notica: »Napisano julija 1933«. Nato kasnejši dodatek: »Nekaj izrezano za univerzitetni govor 1945«. - Mišljen je govor Obnova univerze (Erneuerung der Universität), ki gaje Jaspers imel 15. 8. 1945 ob ponovni otvoritvi medicinskih kursov na heidelberški univerzi. Tezam je priložen list, verjetno osnutek pisma Ministrstvu kulture in pouka (Karlsruhe), ki napotuje na ozadje: » Če me odločilna vladna instanca ne pozove, naj sporočim svoje misli, ki bi lahko veljale za privatne — imam ves čas pomisleke. Da si to drznem, izvira iz zavesti o trenutku, ki odloča o prihodnosti nemške univerze. Kdor misli, da ima iz lastnega izkustva duhovnih možnosti univerzi kaj povedati, si lahko v takem trenutku brez vsiljivosti izprosi posluh; ne zahteva, temveč kaže, kar je na odločilnem mestu morda že dolgo znano, morda pa z nekaj potezami tudi kaj spodbudi. Te zapise sem pisal julija za združbo heidelberških docentov, ki naj bi v medsebojni izmenjavi razvili, kaj se jim zdi bistveno napraviti za novo visoko šolo. Združba se je razletela iz osebnih razlogov, še preden je začela z delom. Nikakor ne stremim za popolnostjo, temveč iz ideje celote fragmentarno sporočam to, kar se mi je tedaj zdelo bistveno, ker ni bilo v ospredju razprav in načrtov, ki so nastopili javno, brez avtoritete. Ni v nasprotju, bržkone gre vštric s principi, ki smo jih do zdaj slišali z vladne strani, in ni treba, daje v nasprotju z načrti vlade, kijih ne poznam. Ker imam izdelavo in objavo v brošuri v sedanjem trenutku za nesmiselno, pošiljam te leze z zaupanjem v instanco, ki bo odločala o naših institucijah.« Na listu je še zabeležil: »Neodposlano: 1. Heidegger je informiran — z mojim pismom - in lahko, če hoče, vlado na to opozori. 2. Če me ne povprašajo, ne morem ničesar storiti, saj mi bodo rekli, da me, ker ne pripadam partiji, zgolj tolerirajo in da mi kot možu judovske žene ne morejo zaupati.« Iz vsega tega moramo sklepati, daje Jaspers, potem ko seje odpovedal temu, da bi Teze poslal brez prcdhodnjega poziva, nekaj časa na tihem upal, da bi Heidegger lahko sprožil tako zahtevo pri Ministrstvu za kulturo in pouk. Da pa tudi Heideggru Tez ni predložil, dovoljuje sklepati, da je bil negotov, kako bi jih v tisti politični situaciji lahko sprejeli. Iz Tez lahko neposredneje kot iz vseh ostalih, kasnejših retrospektivnih samo-interpretacij odčitamo Jaspersovo stališče v hitro razširjajoči se nacifikaciji univerze: Teze izhajajo iz ugotovitve, da nemška univerza, glede na njen veliki čas 17701830, že 100 let postopoma, v našem stoletju pa pospešeno, propada. Imenujejo manifestno škodo: razsekanje videnja, ki postaja vse bolj brezsmiselno v skorajda poljubni mnogoterosti vrednot nevedenja, naraščajoče napačno šolanje v razpršenem in razpršujočem obratu, razbohotenje vodstva s komisijami in instancami, nižanje skupnega nivoja na sploščeno poprečnost in naraščajoča zloraba svobode, ker »je izpadel svobodi pripadajoči korelat: izključitev nesposobnežev«. Obnova visoke šole je torej nujno potrebna. Ne more pa je tvoriti restavracija univerzitetnih institucij iz 1770-1830, temveč si mora v novi formi drzniti poskus oživitve ideje univerze pod novimi pogoji. Za to sta »v sedanji situaciji možnost in nevarnost, ki se nc bosta vrnili nikdar več: - možnost, da z odločnimi uredbami moža, ki univerzo neomejeno obvladuje, premagamo vsa razvlečena in razvodenela razpravljanja komisij in instanc; lahko se opira na silno motivacijo mladine, ki se zaveda situacije, na nenavadno pripravljenost sicer mlačnih in brezbrižnih; — nevarno pa je, da se motiviranost zmede ... in da odločitev vladajočih ni dorasla duhovni nalogi. Možnost resnične obnove nemške znanosti je obenem nevarnost njene dokončne smrti.« Ker ta nevarnost grozi, morajo, po Jaspersu, ugledni profesorji svoje reformne misli »nesti na uho odločilni instanci«. — Jaspers je torej moral še poleti 1933. leta biti mnenja, daje z novim režimom med drugim mogoče izvesti razumno obnovo univerze, kolikor ta ukaže, kar mu suflirajo priznani učenjaki, da pa, če ne bo poslušal, grozi dokončni propad univerze. Kot bistvene reforme Jaspers predlaga: ponudi naj se manj predavanj in vaj. Zato pa naj »več prostora zavzame samostojno domaČe delo«. Študij naj bi bil v principu svobodno tveganje v svobodi.* »Za to je nujno odpraviti študijske načrte kot obvezujočo prisilno ureditev razporeda študija in dni, odpraviti je treba potrdila [Scheine] in formalna dokazila.« - Katedre naj bi dodeljevali le še »ustvarjalnim osebnostim znanstvenega ranga«, sicer pa zadostujejo, tudi pri pomembnih predmetih, ekstraordinariati in učni nalogi. Taka ureditev bi imela to prednost, da bi fakultete spet poslale manjše. - Nosilce kateder v zadnji instanci izbira dosmrtni kurator, * »Das Studium soll im Prinzip ein Wagnis aus Freiheit und in Freiheit sein.« posebej določen za vsako univerzo, ne pa ccntralna instanca za vse univerze. -»Treba je poenostaviti upravo univerze«, »odpraviti kar največ komisij, kontrol, instanc, sej, povečati osebno odgovorno odločanje: rektorja in dekane okrepiti v njihovi svobodi do senata in fakultete.« Njihovo delo je javno, »niso pa odvisni od sklepov večine, razen pri nekaterih omejenih vitalnih vprašanjih.« Jaspers se torej očitno strinja z znotrajuniverzitetnim principom vodje. Toda ima znaten zadržek: treba je »notranje pritisniti« na vodjo kot na edino odločujočega, da ne pride do zlorabe svobode. »Po času, ki ga določimo, se mora ta, kije bil odločilen, zagovarjati«, očitno pred pripadniki univerze. »Brezobzirno kritiko« je treba potemtakem dovoliti, »saj mora obstajati instanca, ki, sama nezainteresirana, lahko kaznuje iz resničnega vpogleda na osnovi slišanega«. Le če obstaja ta riziko, da je vodečega mogoče poklicati na odgovornost, obstaja upanje, »da bomo za vodilne urade imeli pripravljene može, ki so si gotovi svojih zmožnosti ...« Kar pa si tiče delovne obveznosti in obrambnega športa [Wehrsport], tadva »nista dela univerze, temveč dejanskost tega, kar seje razširilo [des Ubergreifenden]«, »ki jo je treba izkusiti«; povezuje »s temelji bivanja in celotnim narodom.« Oba udejanjata disciplino in nastrojenost posebne vrste, kije »v znanstveni vzgoji naj ne bi posnemali, ponavljali, temveč dopolnjevali«. Tudi zaradi »fizičnih razlogov« je nujna časovna ločitev od študijskega časa: »En semester mora biti, če naj bo ploden, posvečen edinole študiju - v povezavi z omejenim športom - ali pa zgolj obrambni službi.« Končno pa [Teze} še na različne načine zavračajo primat politike pred znanostjo: »Nobena druga instanca na svetu« ne more dati cilja raziskovanju in pouku, »kot pro-izvedena jasnost pravega védenja samega«. Akademska svoboda se nc veže s [durch] politiko, zunanjo prisilo in avtoriteto, temveč edinole s sokratičnim odnosom skupno učečih in učečih se. Reforma univerze nc more biti v tem, da »duhu časa ustrezno uvedemo nekaj novosti«. Znotraj univerze nasprotnik ni politično drugače misleči, temveč nevednost, rutina in brezdušnost. »Iluzija bi bilo verjeti, da lahko danes na visoki šoli, kjer gre za duhovno pro-izvajanje, s političnim bojem še kaj dosežemo.... V duhovnem lahko kaj povzroči le duhovni boj.«* Na univerzi ima svoje mesto le »izvorno iskanje resnice«. Teze so bile votum za platonsko elitarno aristokracijo na univerzi, povezan z mislijo Maxa Webra o odgovorno etični dolžnosti polaganja računov vseh tistih, ki posedujejo moč. Merile so na skorajda neomejeno svobodo poučevanja in učenja, v katerem naj bi se rang učiteljev in raziskovalcev lahko uveljavil čimbolj neovirano, osebnost študentov bi se razvijala najbolje. Njihova iluzija je v veri, ki je še navzoča, da tudi politično vodstvo hoče to svobodo ali da bi se k njej lahko vrnilo. Vseeno je bila tako velika, daje Jaspers potrdil novi statut badenske univerze, v katerem so drugi uveljavljeni raziskovalci takoj razpoznali konec univerze. Ni vprašanje, da ni slutil, s kom ima opravka. - Teze so natisnjene v: Jahrbuch der * »Nur der geistige Kampf kann im Geistigem etwas bewirken.« Österreichischen Karl-Jaspers-Gesellschaft, izd. Elisabeth Salamun-Hybašek in Kurt Šalamun, 2. letnik (1989), str. 5-27. 21.8. 1933 je minister za kulturo, pouk in pravo dežele Baden uzakonil nov začasni statut univerze, ki je bil dan zalem v ccloti objavljen v badenskih časopisih (tudi v Heidelberger Neuesten Nachrichten, 2. str., in Heidelberger Tageblatt, 1. str.) »Izjemni korak« je bil v radikalnem prilagajanju univerzitetnih struktur principu vodje in podrejanju univerze političnemu primatu. Oboje je bilo združeno v t.i Gleichschaltung, »uislosmerjanju«: »Rektor naj bi bil >vodja visoke šole<; nanj so prenesena >vsa pooblastila dosedanjega (ožjega in širšega) senata<. Niso ga več volili, temveč ga minister >imenuje iz množice rednih profesorjevo, njegov mandat ni bil omejen«; njegov koncc >določa ministrstvo«. Rektor »lahko iz učnega zbora izbere >kanclerja<, nadalje, za posamične zadeve še druge zastopnike. >Ob obravnavi ... znanstvenih in vzgojiteljskih skupnih nalog visoke šolc< je lahko rektor imenoval dekane, sicer pa >ob vsakem času sklical učni zbor 7. asistenti ali brez<. Senat je rektorju lahko le še svetoval. Njegovi člani so bili rektor, kancler, pet (od junija 1934 šest) dekanov in >pet senatorjev, ki jih imenuje rektor<, od katerih morata biti dva redna profesorja, trije neordinariji. Rektorje v senat lahko pozval še tri druge docente. Mandat je določal rektor. K razpravam senata je bilo treba pritegniti vodjo študentov in še enega študenta, nato še zastopnika asistentov ali uslužbencev, če seje govorilo o zadevi ene od teh skupin. Poleg tega je rektor lahko [na seje] svobodno pozival pripadnike vseh skupin pripadnikov univerze, kadar sc mu je to zdelo primerno. Dekane fakultet jc imenoval rektor, prav tako njihova zastopnika, oba sta morala biti redna profesorja. Trajanje mandata je bilo stvar rektorja. Kol rektorju na njegovem področju, tako je tudi dekanu >pri vseh fakultetnih zadevah pripadala samostojna pravica odločanja«. Člane fakultete lahko >pritegnemo na posvet<; to se mora zgoditi pri pomembnih zadevah (npr. imenovanjih ali častnih promocijah). Dekan je bil >odgovoren zgolj reklorjuc, kije bil upravičen sodelovati na sejah fakultete ali poslati enega zastopnika.« Ta ureditev je v Badnu začela veljati 1. 10. 1933. (Viri: Die Verfassungen der badischen Universitäten und der Technischen Hochschule in Karlsruhe. Odlok št. A. 22296 [enojne navednice]. - Hermann Weiser!: Badische Hochschulverfassung vom 21. August 1933. V: Hermann Weiserl: Die Verfassung der Universität Heidelberg, Heidelberg 1974, str. 127 [dvojne navednice]). Jaspers misli na določilo III./l novega statuta: »Dekanu (vodji oddelka) pripada v vseh zadevah fakultete (oddelka) samostojna [alleinige] pravica odločanja. Ostale člane fakultete (oddelka) je mogoče pozvati na posvet. V pomembnih zadevah je treba dobiti in zapisati njihovo mnenje. Sklepov fakultete (oddelka) ni.« II. Martin Heidegger Karlu Jaspersu Freiburg, Breisgau, 1. julij 1935 Dragi Jaspers! Na moji delovni mizi leži mapa z napisom »Jaspers«. Kdaj pa kdaj zaide vanjo kak list; tudi začeta pisma leže v njej, deli spoprijema ob prvem poskusu, da bi zajel III. zvezek Filozofije. Vendar še nič pravega. In tu so že Vaša predavanja,3 v katerih slutim predhodnico Logike. Srčno se Vam zahvaljujem za ta pozdrav, ki me jc zelo razveselil; osamljenost je namreč skorajda popolna. Nekdo mi je ob priliki pravil, da pišete knjigo o Nietz-scheju,6 zato se veselim, kako tok pri Vas, tudi po velikem delu, ne poneha. Pri meni gre - da spregovorim o tem - za trudno tipanje; šele pred nekaj meseci sem spet dosegel navezavo na delo, kije bilo pretrgano v zimskem semestru 32/33 (semester dopusta); a je le šibko jecljanje, in tudi drugače imam dve nadlogi [Pfahle] — spoprijem z vero porekla in ponesrečeni rektorat — dovolj tega, kar bi res rad premagal. Obvezne izjave na predavanjih se gibljejo znotraj razlage; to pa je le nova priložnost za to, da izkusim, kako velika je razdalja do možnosti dejanskega mišljenja. — Življenje tu - napol na deželi -, tedni v koči,7 odraščanje fantov8 (starejši, Jörg, je lieškem deželnem domu vzgoje na gradu Bieberstein in se krasno razvija) — vse to je lepo. V srčnem prijateljstvu Vaš Martin Heidegger 5 Karl Jaspers, Um in eksistenca (Vernunft und Existenz), Groningen, 1935 (= Aula-Voor-drachten der Rijksuniversiteit te Groningen, No. 1). * Prim. tudi pismi St. 122 (16. maj 1936) in 123 (16.5. 1936), še zlasti opombo St. 4i 7 Zgradili sojo v Todtnaubergu in se vanjo vselili 1922. leta. "Jörg, roj. 1919, in Hermann, roj. 1920. Priloženi prevod Sofokla, ki je nastal ob predavanjih9 v tem poletju, je mišljen kot želja za majhen dar zahvale [Gegengabe]. Sofokles, Antigona v. 332-375. TToAXa ta öeivöc... 9 Heideggrovo predavanje poletnega semestra 1935: Uvod v metafiziko (Einfühlung in die Metaphysik). Objavljeno: Tübingen 1953 in HGA, 40. zv., izd. Petra Jaegcr, Frankfurt am Main, 1983, prim. tudi SM 1995. 1. Strophe Vielfältig Unheimliches waltet Und nichts unhemlicher als der Mensch; Der fährt aus auf schäumende Flut beim Südstorm des Winters -und kreutzt unter den in die Tiefe sich reißenden Wogen. Der auch müdet ab der Götter Erhabenste, die Erd', die unzerstörbar mühelose, umschaffend sie von Jahr zu Jahr, her und hintreibend mit dem Rossen die Pflüge. Und den leichtschwebcnden Vogclschwarm umgarnt er und jagt die Tierschar der Wildnis und das meerdurchschwimmelnde Leben mit geflochtenen Netzen, der alles bedenkende Mann, und überwältigt das Tier mit List, das auf Bergen nächtigt und wandert: den rauhmähnigen Nacken des Rosses und den nie bezwungenen Bergstier umhalsend zwingt er ins Joch. ]. Gegenstrophe 276 1. kitica Mnogo strašnega vlada in nič strašneje od človeka; Ta na spenjeno morje odrine ob zimskem južnem viharju -in med valovi križari, ki se trgajo v globino. Ta upeha tudi bogov najbolj vzvišeno, Zemljo, neuničljivo neutrudno, ko jo iz leta v leto prcsnavlja, sem in tja s konji goni plug. 1. protikitica In jato lahno lebdečih ptic omreži in živalstvo divjine lovi in življenje, ki morje preplavlja s spletenimi mrežami, na vse misleči mož, 27 in z zvijačo zavlada živali, ki prenočuje in klati se v gorah: konjski tilnik z razmršeno grivo in gorskega bika, ki se nikoli ne ukloni z objemom prisili v jarem. 2. Strophe Und in das Lauten des Worts in das windeilige Verstehen fand er sich und in die Stimmung des Herrschens über die Städte. Und er ersann, wie er entfliehe der Aussetzung unter Pfeile der Wetter und unwirtlichen Fröste. Überallhin unterwegs und doch ohne Ausweg, kommt er zu nichts. Dem Andrang — dem Tod allein vermag durch Flucht.er nie zu wehren, gelinge ihm auch vor notvollem Siechtum schicklich noch der Entzug. 2. Gegenstophe Unheimliches, über Verhoffen beherrschend: die Machenschaften des Wissens verfällt er einmal auf Schlimmes, 278 ein ander Mal kommt er zu Wackerem. Zwischen die Satzung der Erd' mitten hineinfahrend und den beschworenen Fug der Götter. Hochragend im Staat verlustig des Staates geht er, dem das Unseiende seiend umwillcn des Wagens. Nicht sei Herdgenosse mir der noch mit mir im Rat der Solches betreibt. 2. kitica In v zvenenje besede, v razumevanje, naglo kot veter, si utrl je in v razpoloženje vladanja mestom. In zmislil si, kako izpostavljenosti bi ubežal puščicam vremena in negostoljubnega mraza. Povsod na poti in vendar brez izhoda, nič ne doseže. Tej sili — smrti edinole nikoli se z begom ne more ubraniti, četudi se spretno posreči mu umik pred mučno bolestjo. 2. protikitica Nad pričakovanji obvladuje strašno: kovarstva vedenja -enkrat pride na slabo, drugič do vrlega, 27S hodi sredi med zemlje postavo in zaklinjanim skladom bogov. Visoko se pne v državi, državo zgubi, komur nebivajoče je bivajočno zaradi drznosti. Naj pri ognjišču ne bo mi tovariš ne z mano v svetu, kdor to počenja. III. Kari Jaspers Martinu Hcideggru Basel, 6. 2. 1949 Dragi Heidegger! Že dolgo sem Vam hotel pisati.1 Danes, na nedeljsko jutro, sem končno dobil impulz. Poskusil bom. Nekoč je bilo med nama nekaj, kar naju je povezovalo. Ne morem verjeti, daje ugasnilo brez ostanka. Čas se zdi zrel, da se obrnem na Vas v upanju, da morda ustrežete moji želji, da kdaj pa kdaj izmenjava besedo. Predpostavke v naju obeh so postale drugačne, kot so bile pred 1933. Minimum stavkov je neizogiben, da najdeva navezavo na jedro tistega, s čimer sva — že takrat s prenekaterimi nenavadnimi spremljajočimi pojavi - nagovorila drug drugega. 1945. leta sem z Vaše strani pričakoval pojasnilo, — čakal sem, — zdelo se mi 280 je, da bi iniciativa z moje strani uničila vse, kar je bilo takrat mogoče. Jeseni 45 sem Vam poslal prvi zvezek Preobrazbe.2 Morda bi lahko, tako sem mislil, moje prve javne izjave vzeli za povod, da mi poveste, kar pred 45 ni bilo mogoče reči. Decembra 45 sem na zahtevo freiburške komisije, ki se je sklicevala na podbudo z Vaše strani, o Vas napisal pismo.3 Pooblastil sem jih, da Vas o tem pismu obveste, praktično odločujoče strani takoj, druge kasneje. Ali ste ga prebrali, nisem zvedel, smem pa domnevati. Tako veste, kaj me je prisililo, da sem čakal, ali boste z besedo našli k meni: ne le Vaša molčeča prekinitev 1933. leta,4 temveč predvsem Vaše pisanje o Baumgartnu: 1934. leta5 sem videl prepis. Ta trenutek spada k izkustvom mojega življenja, ki so se vame najbolj zarezala. Osebna prizadetost je bila neločljiva od objektivne teže dogajanja. Nisem omenil pisma, ki sem ga, napisanega z Vašo roko, bral avgusta 1933. Mladi mož na katerega je bilo naslovljeno, je prišel zbegan k meni v Oldenburg, da bi z mano utemeljil radikalnost odločitve -nasprotne tisti, ki ste jo v tistem pismu zahtevali Vi v tonu, ki mi do takrat pri Vas ni bil znan.6 Preteklo je veliko časa. Za predpostavko nadaljnjega bom vzel, da Vam, kar se mene tiče, ni treba pojasnjevati stvari, ki so osebno zadevale naju oba (»Jud Fraenkel«, »krog intelektualcev okrog Maxa Webra« in drugo). Sprejemam jih. Kaj mi očitate, morda upravičeno, ne vem. Sam bi rad rekel, da Vas ne krivim, ker Vaše obnašanje v tem svetovnem preobratu primarno ni na ravni za moralizirajoče razprave. Neskončna žalost od 1933. leta sem in sedanje stanje, v katerem moja nemška duša vse bolj trpi, naju nista povezala, temveč molče ločila. Grozljivost [das Ungeheure], kije nekaj čisto drugega kot zgolj politika, ni v dolgih letih mojega izobčenja in življenjske ogroženosti dopustila nobeni primerni [entsprechend] besedi, da bi se oglasila med nama. Kot človeka sva se drug drugemu oddaljila. Vsak trenutek imam pred očmi mojo ženo,7 za katero sem ob najinem predzadnjem srečanju8 rekel, daje odločilna za vse moje filozofiranje (še vidim Vaš začudeni obraz). Vsega tega si ne zamegljujem, sprejemam ga kot dejstvo, ki ga je moč interpretirati, toda pojasnilo, ki sem ga pred leti pričakoval, ne sme ostati 281 pogoj najinega medsebojnega pogovora [Miteinandersprechens]. Ta nejasnost bo, če se med nama ne zgodi kaj izrednega, ostala pogoj, ki ne ovira filozofskega, morda pa tudi privatnega romanja besed od enega k drugemu. Tega ne more, kot se mi zdi, preprečiti niti to, da v filozofiji pač teživa po zelo različnem in imava filozofski samozavesti, ki sta druga drugi tuji. Dejstvo, da najini imeni v svetu tako pogosto navajajo skupaj, ne ustreza ne meni ne Vam. Zato sva, neodvisno drug od drugega, 1936. ali 1937., v pismih Jeanu Wahlu9, ki ju je objavil,10 to povedala v različnem tonu, po smislu pa soglasno. Tudi to ni razlog, da je med nama molk. Kajti v vseh diferencah, ki segajo v globino temeljnega obnašanja, kijih ni lahko uzreti, mora biti to, kar koli že filozofija je, v izvoru in cilju vendarle povezano.* To je vera, kot tista v komunikacijo - vera zoper varajoči videz. Če me moj spomin ne vara, sva si bila tega nekoč edina. ' »Denn in allen nicht einfach durchschaubaren, bis in die Tiefe eines Grundverhaltens gehenden Differenzen muß doch, was immer Philosophie ist, in Ursprung und Ziel verbunden sein.« Pozdravljam Vas, kot iz daljne preteklosti, čez brezno časa, držeč se nečesa, kar je bilo in ne more biti nič. Vaš [Karl Jaspers] 1 Dveh že prej napisanih pisem (z dne 12. 10. 1942 in 1. 3. 1948, št. 124 & 125) Jaspers ni odposlal. Glede lega je 30. 10. 1966 dopisal: »Zakaj pisma s 1. 3. 48 nisem odposlal, več ne vem. Lahko le domnevam: Ker je prevladala misel, da Heidegger nikoli ni javno oznanil svoje politične drže in preklica. Javnost je bila nujna, ker je Heidegger 1933. leta javno nastopil z govori in spisi. Da seje po 1945. letu enostavno izmikal, je bilo vendarle nekaj objektivno in tudi človeško neznosnega.« 2 Die Wandlung. Mesečnik. S sodelovanjem Karla Jaspcrsa, Wcrncrja Kraussa in Alfreda Webra. Izdajatelj: Dolf Sternberger. V prvi številki prvega letnika je izšel tudi Jaspersov govor Obnova univerze (Erneuerung der Universität), str. 66-74. 3T. i. očiščevalna komisija, sestavljena iz gospodov profesorjev: Constantina von Dietzeja," Gerharda Ritterja,12 Adolfa Lampeja in kasneje, Arthurja Allgcierja13 in Friedricha Oehlkersa,14 jc frciburško univerzo zastopala pri vseh zahtevah francoske 11 Friedrich Carl Nicolaus Constantin von D[et2e, 1891-1973, gospodarstvenik in agronom, prof. gospodarstva:, v Rostocku (1923), Jeni (1927), Berlinu (1933), Freiburgu (1937). 1937. leta aretiran kot pripadnik ev. >spovedniške cerkve< [Die Bekennende Kirche], obsojen, oproščen, ponovno aretiran po 20. 7. 1944 (poskus atentata na HrrLERja) kot sodelavec vodje nekomunističnih upornikov, Carla Friedericha Goerdelersa (1884 - ubit 2.2. 1945; pravnik, 1930-1937 lepziški župan, pripadnik nemške nacionalne narodne partije, vztrajal v opoziciji do Hitlerjeve diktature, po 1939 zagovarjal mnenje, daje nemške zadeve mogoče urediti le z aretacijo I-IiTLERja, po neuspelem atentatu na HiTLERja potisnjen na stran, čeprav pred tem predviden za ministrskega predsednika Nemčije). 12 Gerhard Ritter, 1888-1967, zgodovinar, prof. v Hamburgu (1924) in Freiburgu (1925-56), v času nacionalsocializma pripadal krogu upornikov okoli C. F. Goerdelersa. 1944/45 zaprt, po 1945 se udeležuje obnove nemškega zgodovinopisja. (1940,1949: Machtstaat und Utopie/ Die Däimonie der Macht.). 15 Arthur Allgeier, 1882-1952, katoliški teolog, prof. Stare zaveze, generalni sekretar Görres-Gesellschaft, pisal tekstnokritična dela o Bibliji. 14 Friedrich Oehlkers, 1890-, botanik, prof. v Freiburgu, direktor botaničnega vrta. Preučeval vpliv kemikalij na genetski material - (Erblichkeitsforschung an Pflanzen). vojaške vlade. Njena glavna naloga je bila sestaviti mnenje za politično očiščenje učnega zbora. Hcideggra, najprominentnejšega in najspornejšega opazovanca, takratna franc. vojaška vlada ni suspendirala, ampak gaje 28. 9. 1945 razglasila za »disponible«. Oktobra 1945 so ga nato, s privoljenjem franc. vojaške vlade, v Tiibingenu postavili na drugo mesto liste imenovanj. Ugovori nekaterih profesorjev freiburške univerze so povzročili, da jc očiščevalni svet o Heideggru ponovno zasedal in seje odločil za ostrejše ukrepe proti njemu. Po tem je, po nalogu komisije, Friedrich Oehlkers v pismu s 15. 12. 1945 zastavil Jaspersu naslednje vprašanje: »Radi bi, mimo dejstev njegovega rektorata, prišli do karseda pravične sodbe o njem; kajti gotovo ni >naci< v običajnem smislu besede. Osebno sc ne morem izmakniti tragičnosti, ki črni njegovo figuro rektorja. Bilje pač skozinskoz nepolitičen, in nacionalsocializem, ki si gaje prikrojil, ni imel nič z dejanskostjo. Iz tega vakuuma je agiral kot rektor, prizadejal univerzi obupno škodo, in nenadoma povsod okoli sebe uzrl črepinjc. Šele danes začenja razumevati, kako so nastale. Vse to je zelo lahko obsoditi, a zelo težko dejansko razumeti. Tako mu sponašajo tudi antisemitizem v njegovi drži do prijateljev kot ustrežljivost do nacionalsocia-lizma. Sam na to odgovarja: kot rektor seje moral, ko seje enkrat za to odločil, brzdati (s/c!). Antisemit da ni nikoli bil. Prosi, da glede tega povprašamo prav Vas. Ponavljam: kar hočemo od Vas, če imate čas in nagib za to, je splošna karak-terizacija celotne zadeve, tako kot jo vidite Vi.« Jaspers je na Oehlkersovo pismo odgovoril: Heidelbcrg, 22. XII. 1945 Dragi in cenjeni gospod Oehlkers! Vaše pismo s 15. dcccmbra je danes prispelo k meni ... Na poglavitno vprašanje Vašega pisma bom takoj odgovoril. Zaradi mojega zgodnjega prijateljstva s Heidcggrom je neizogibno, da se dotaknem osebnih stvari, tudi da ne bi zameglil eventualne pristranskosti [Befangenheit] moje sodbe. Stvar upravičeno imenujete komplicirano. Kot vse komplicirano moramo tudi to poskušati zvesti na preprosto in odločilno, da v goščavi kompliciranega ne zaidemo. Dovolite mi, da izločim nekaj glavnih točk: 1) Upal sem, da bom lahko molčal, razen do zaupnih prijateljev. Tako sem mislil od 1933. leta, ko sem se po groznem razočaranju odloči! molčati, zvest dobrim spominom. To je bilo lahko, ker je Heidegger ob najinem zadnjem pogovoru 1933. leta na delikatna vprašanja molčal, ali pa odgovarjal nenatančno — še zlasti glede judovskega vprašanja - in ker ni nadaljeval svojih, celo desetletje rednih obiskov, tako da se nisva več videla. Sicer mi je vse do zadnjega pošiljal svoje publikacije, po mojih pošiljkah 1937. in 1938. leta pa ni več potrdil sprejema. Zares sem upal, da bom zdaj lahko molčal. Toda, Vi me ne sprašujete le uradno, po nalogu gospoda von Dietzeja, temveč se sklicujete na Heideggrovo željo, da naj se sliši moje mnenje. To me prisiljuje. 2) Poleg javno znanega sem spoznal nekaj dejstev, od katerih imam dve za dovolj pomembni, da ju sporočim. Po nalogu nacionalsocialističnega režima je Heidegger podal mnenje o Baumgartnu Zvezi docentov Göttingen, ki sem ga pred davnimi leti spoznal v prepisu. V njem so sledeči stavki: >Vsekakor je bil Baumgarten tu vse kaj drugega kot nacional-socialist. Glede prijateljev in po duhovni drži izvira iz liberalno-demokratičnega heildeberškega kroga intelektualcev okrog Maxa Webra.15 Potem ko mu je pri meni spodletelo, seje ponovno povezal s prej v Göttingenu zaposlenim, zdaj odpuščenim Judom Fraenklom. Ta gaje v Göttingenu spravil pod streho ... Sodba o njem seveda še ne more biti dokončna. Lahko se še razvije. Treba pa mu je postaviti pošten preizkusni rok, preden se mu dopusti razvrstitev nacionalsocialistične partije.<* Danes smo navajeni na grozote, ob katerih morda komajda razumemo, kakšna osuplost se meje takrat polotila ob branju teh stavkov. Asistent v Hcideggrovem filozofskem seminarju, dr. Brock, je bil Jud. Tega Heidegger ob nastavitvi ni vedel. Brock je moral v sosledju nacionalsocialističnih uredb svoje mesto zapustiti. Po Brockovih sporočilih, ki sem jih takrat dobival neposredno ustno, se je Heidegger do njega obnašal neoporečno. S prijaznimi priporočili mu je olajšal odhod v Anglijo. V dvajsetih letih Heidegger ni bil antisemit. Tista popolnoma nepotrebna beseda o Judu Fraenklu dokazuje, daje 1933. leta vsaj v določeni zvezi to postal. Pri tem vprašanju se ni le brzdal. To ne izključuje, daje bil antisemitizem, kot domnevam, v drugih primerih zoper njegovo vest in okus. 3) Heidegger je pomembna potenca, ne po vsebini filozofskega svetovnega nazora, temveč v rokovanju s spekulativnimi orodji. Ima filozofski organ, katerega zaznave so zanimive, četudi je, po mojem, nenavadno nekritičen in daleč od prave znanosti. Včasih deluje tako, kot da bi se resnost nihilizma povezala z mistagogijo čarovnika. V toku svoje elokvence zmore kdaj pa kdaj skrito in veličastno zadeti živec filozofiranja. Tuje med sodobnimi nemškimi filozofi, kolikor vidim jaz, morda edini. Zato je treba nujno želeti in zahtevati, naj se mu omogoči delati in pisati kar zmore. 4) Pri obravnavi posameznih ljudi je danes treba neizogibno imeti pred očmi naš celotni položaj. 15 Max Weber, 1864-1920, zgodovinar, sociolog, trajno vplival na Jaspersa, bil zanj najpomembnejša osebnost sodobnega nemškega duhovnega življenja. Zato so še zlasti pomenljiva nekatera mesta iz korespondence, npr.: pisma št. 77, 112 in 113. Mnogo kasneje je Jaspers zapisal: ... »Zwar habe ich unter den Zeitgenossen nur einen gekannt, der mir alsein wirklich großer Philosoph erschien, Max Weber. Wenn ich aber von ihm absehe, so sehe ich niemand, unter den >Fachgenossen<, der mich durch brauchbare Leistungen als er selbst, das heißt als Philosoph bewegt hätte außer Ihnen. ...« Notizen zu Martin Heidegger, št. 155. * »Es müßte aber doch eine gehörige Bewährungfrist abgewartet werden, ehe man ihn zu einer Gliederung der nationalsozialistischen Partei zuläßt.« Zato je neogibno, da pokličemo na odgovornost tistega, ki je součinkoval, da seje nacionalsocializcm zavihtel v sedlo. Heidegger spada med redke profesorje, ki so to storili. Strogost izključevanja številnih ljudi, ki notranje niso bili nacionalsocialisti, z njihovih mest, gre danes zelo daleč. Če Heideggra nc omejimo — kaj naj rečejo kolegi, ki morajo iti po sili, in niso nikoli počeli nacionalsocialističnih dejanj! Neobičajne duhovne storitve so lahko upravičen razlog, da omogočimo kontinuiteto dela, ne pa nadaljevanje položaja in učne dejavnosti. V našem položaju je treba vzgojo mladine obravnavati z največjo odgovornostjo. Prizadevati si moramo za polno svobodo poučevanja, vendar je ne smemo ustvariti neposredno. Heideggrov način mišljenja, ki se mi po svojem bistvu zdi nesvoboden, diktatorski, brez komunikacije, bi danes imel poguben učni učinek. Menije način mišljenja pomembnejši kot vsebina političnih sodb, katerih agresivnost zlahka obrne smer. Dokler v njem ne bo prišlo do preporoda, vidnega v delu, takega učitelja po moje ni mogoče postaviti pred danes notranje skorajda neodporno mladino. Mladi morajo šele priti do samostojnega mišljenja. 5) Do neke mere sprejemam osebno opravičilo, daje Heidegger po svoji naravi nepolitičen; nacionalsocializem, ki si gaje ukrojil, pa da ima z dejanskim kaj malo skupnega. Glede tega bi, prvič, vendarle spomnil na besede Maxa Webra iz 1919. leta: Otroke, ki posežejo v kolo svetovne zgodovine, raztrga. Drugič, omejil bi: Heidegger zagotovo ni spregledal vseh realnih moči in ciljev nacionalsocialističnih vodij. Da je mislil, da ima lahko lastno voljo, to dokazuje. Toda njegov način govorjenja in njegova ravnanja so nekako sorodna z nacionalsocialističnimi pojavi; tako njegovo zmoto lahko razumemo. On in Baeumlcr'7 in Carl Schmitt18 so si med sabo zelo različni profesorji, ki so duhovno poskušali priti v vrh nacionalsociali-stičnega gibanja. Zaman. Uporabili so dejanske duhovne zmožnosti, kar sloves nemške filozofije lahko le obžaluje. Od tod prihaja poteza tragike zla [des Bösen], ki jo percipiram z Vami. " Alfred Baeumler, 1887-1968; filozof, prof. v Dresdnu in od 1933. leta v Berlinu. Identificiral seje z nacionalsocializmom. Ukvarjal seje z estetiko: Das Irrationalitätsproblem in derÄstetik und Logik des 18. Jh. bis zur Kritik der Urteilskraft (1923), politično blizu ideologiji nacio-nalsocializma: Nietzsche, Philosoph und Politiker (1931). 18 Carl Schmitt, 1888-1985, filozof državnega in nacionalnega prava, prof. v Bonnu (1922), Berlinu (1928), Kölnu (1933) in 1933-45 v Berlinu. 1933. leta vstopi v nacionasocialistično delavsko partijo (NSDAP), potrdi 30.6. 1934 (ogroženost države - »Führer schützt das Recht«), prevzame tudi različne politične oz. funkcije v visokošolski politiki: 1933. leta >predsednik zveze nacionalsocialističnih pravnikov<, >pruski državni svetnik<, 1936 po napadih SS-ča-sopisja to funkcijo izgubi, se distancira od nekaterih svojih trditev. 1945 se umakne v Plet-tcnburg. Nekaj spisov: Politische Romantik (1919/ Die Diktatur (1921) Politische Theologie (1922), Der Begriff des Politischen (1927), Vetfässungslehre (1928), Der Hüter der Verfassung (1931)... Spremembo nastrojenosti s selitvijo v protinacionalsocialistični tabor je treba occ-niti po motivih, na katere je deloma mogoče sklepati iz točke časa. 1934, 1938, 1941 pomenijo načelno različne stopnje. Po mojem je sprememba nastrojenosti za razsojanje skorajda nepomembna, če se je zgodila šele po 1941, in le majhne vrednosti, če se ni dogodila radikalno po 30. juniju 1934." - 6) Ker gre za resnično pomemben primer, lahko za neobičajne primere, če to hočemo, najdemo neobičajno ureditev. Zato je moj predlog: a) Zagotovitev osebne penzije za Heideggra zato, da nadaljuje svoje filozofsko delo in ga izdaja. Utemeljitev: priznani uspehi [Leistungen] in pričakovanje, da bodo nastale še pomembne stvari. b) Nekaj let suspenza učni službi. Po tem: preverjanje na osnovi medtem objavljenih publikacij in obnovljenega akademskega stanja. Nato bo treba postaviti vprašanje, ali smemo poskusiti v celoti vzpostaviti staro svobodo poučevanja, s katero bi se uveljavilo tudi to, kar je univerzitetni ideji nasprotno in nevarno, če ga zastopa duhovni rang. Ali bo to stanje doseženo, jc odvisno od poteka političnih dogodkov in razvoja našega javnega duha. Čc boste tako izrecno posebno obravnavo Heideggra zavrnili, menim, daje prioriteta v okvirih splošnih ukrepov nepravična. — S tem sem na kratko povedal moje mnenje, ki je seveda polno možnih nesporazumov. Če bi hoteli Heideggra o tem pismu obvestiti, Vas pooblaščam, da mu v prepisu sporočite točke 1, 2, 6, in iz tretje točke odstavek: >Zato je treba nujno ... zmore. < Oprostite mi za apodiktično formo in kratkost. Raje bi v pogovoru z Vami stvar prediskutiral in pojasnil, če bi slišal Vaša stališča. To pa ne gre ... Prisrčne pozdrave Vam in Vaši dragi ženi tudi od moje žene in Vašega Karla Jaspers a 19 Jaspers s tem datumom misli na t. i. ROhmov puč. (likvidacija vodstva SA, E. ROhma in drugih politično nezaželenih.) Dick Geary v svoji drobni knjižici Hitler in nacizem, (Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1995) o tem dogodku piše: »... v SA [so] obstajale nekakšne skrajne ideje o družbenih spremembah, o nekakšni 'drugi revoluciji'- čeprav ta ni bila ravno jasno opredeljena. Najpomembnejše od vsega pa je bilo, da je bila vse bolj zaskrbljena armada, ker je menila, da skuša SA prevzeti njeno vlogo in avtoriteto. Posledica tega je bila, in Hitlerju je prišla zelo prav pri elitah kot pri nemški javnosti na splošno, ti. 'noč dolgih nožev' 30. junija 1934, ko sta gestapo in SS aretirala in postrelila vodstvo SA. Od tedaj dalje je bil Hitlerjev položaj bolj ali manj neomajen« (str. 64-65). Prim. tudi opombo k temu datumu v Heideggrovem besedilu Rektokat 33/34. Dejstva in misli. (Dodatek, napisan z roko): 24. 12. Ker je bila vmes nedelja, je pismo še ostalo pri meni. Lahko sem premislil, če naj bi, glede na moje prejšnje odnose s Heideggrom prosil, da se odgovoru odpovem. Odgovor in ne-odgovor, v tem primeru je oboje proti moji naravi. Končno je prevagala zahteva uradne instance in predvsem tudi Heideggrova zahteva. Tako bom pismo odposlal.« "Tudi po zadnjem pismu 16. 5. 1936 je Heidegger pošiljal Jaspersu skorajda vse svoje publikacije in jih vsakič opremil s posvetilom. Več kot dvajset let kasneje je Jaspers takole opisal zadnji Heideggrov obisk: »Se enkrat je bil pri naju maja, a kratko in zadnjič, zaradi predavanja [30. junij 1933, o Univerzi v novem rajhu (Universität im neuen Reich), glej tudi Heidelberger Neuesten Nachrichten, št. 150, 1. julij 1933, 4. str.], ki gaje, zdaj kot rektor freiburške univerze, imel pred heidelberškimi študenti in profesorji. Predsednik heidelberških študentov, Scheel, gaje pozdravil kot tovariša [Kamerad] Heidcggra. Slo je za predavanje, mojstrsko po formi, po vsebini pa je bil program nacional-socialistične obnove univerze.... Zahvalil sc mu je silen aplavz študentov in nekaterih profesorjev. Sedel sem spredaj ob robu z daleč iztegnjenimi nogami, roke v žepih, in se nisem ganil. Moji pogovori z njim, kasneje, niso bili iskreni. Rekel sem mu, da smo pričakovali, da se bo zavzel za našo univerzo in njeno veliko izročilo. Nič odgovora. Govoril sem o judovskem vprašanju, o zlobnem nesmislu glede sionskih modreccv, na kar on: >Saj ja obstaja nevarna internacionalna povezava Judov.< Pri mizi je nekaj rekel, besno, neumnost, da je toliko profesorjev filozofije, v celi Nemčiji naj bi obdržali le dva ali tri. >Katerc pa?< sem vprašal. Nič odgovora. >Kako naj neizobražen človek kot Hitler vlada Nemčiji?< - >Izobrazba je čisto brez pomena, oglejte si le njegove čudežne roke!< je odgovoril.2" Zdelo se je, da se je Heidegger spremenil. Že ob prihodu je med nama nastalo ločujoče razpoloženje. Nacionalsocializemjc postal opoj prebivalstva. Da bi ga pozdravil, sem Heideggra poiskal zgoraj, v njegovi sobi. Začel sem: >Kot 1914 ... <, in hotel nadaljevati: >spet ta varljivi opoj množice, loda ob Hcideggru, ki je sijoče prikimaval spričo prvih besed, mi je beseda obtičala v grlu. Ta radikalni prelom mc je izjemno prizadel. Z nikomer drugim nisem izkusil česa takega. Bilo pa je toliko bolj razburljivo, saj seje zdelo, da Heidegger tega sploh ne opazi. To je sicer potrdil s tem, da me od 1933. leta ni nikoli več obiskal, tudi ob moji odstranitvi s položaja 1937. leta ni reagiral. A še 1935. leta sem slišal, daje v nekem predavanju govoril o >prijatelju Jaspcrsu<. Dvomim, če je danes dojel ta prelom. 2,1 »>Wie soll ein so ungebildeter Mensch wie Hitler Deutschland regieren?< - >Bildung ist ganz gleichgültig« antwortete er, >sehen Sie nur seine wunderbaren Hände an!<« Bil sem zbegan [ratlos]. Pred 1933 mi Heidegger ni nič poročal o svojih nacional-socialističnih nagnjenjih. Moral bi se l njim pogovoriti. V zadnji letih pred 1933 so se njegovi obiski redčili. Zdaj jc bilo prepozno. Oči v oči s Heideggrom, ki gaje zajel opoj, sem odpovedal. Nisem mu rekel, daje na napačni poti. Njegovemu preobraženemu bistvu sploh nisem več zaupal. Čutil sem ogroženost za samega sebe spričo sile [Gewalt], ki se je je Heidegger zdaj udeleževal, in mislil, kot že nekajkrat v mojem življenju, na Spinozovo caute?x Sem se motil zaradi vsega pozitivnega, kar je bilo med nama? Sem bil sam kriv, da se nisem, oprt na pozitivno, poskušal z njim radikalno spoprijeti? Je bilo to pred 1933 sodoločeno z mojo krivdo, da nisem pravočasno videl nevarnosti, cel nacio-nalsocializem sem jemal preveč nedolžno, četudi mi je Hanna Arendt22 že 1932. leta dovolj jasno povedala, kam gre? Maja 1933 [s Vključiti seje treba, <24 je rekel spričo hitrega razvoja nacionalsocialistične realnosti. Čudil sem se in nisem nič spraševal.« Jean Wahl, 1888-1974, francoski filozof; od 1927 profesor na Sorboni; kot eden od prvih je v Franciji z večjimi objavami opozoril na nemško filozofijo eksistence, še zlasli v Etudes Kierkeraardienes, Pariz, 1938, in La pensée de l'existence, Pariz, 'Lettre de M. M. Heidegger. Réponse a M. J. Wahl. (Société française de Philosophie, séance du 4 décembre 1937. Subjectivité et transcendance.) - V: Bulletin de la Société française de Philosophie, 37, Pariz 37, str. 193. \Prim. tudi: Martin Heidegger, ¡zbrane razprave, O »humanizmu«, prev. Ivan Urbančič, CZ 1967.] Lettre de M. Kari Jaspers, ibid., str. 195-198. - Tudi v dodatku k Jean Wahl: Existence humaine et transcendance. Neuchâtel, 1944, str. 134 idr., 138-142. »>Man muß sich einschalten«, ...« IV. Martin Heidegger Karlu Jaspersu Todtnauberg, 5. julij 1949 Dragi Jaspers! Za obe25 Vaši pismi se Vam prisrčno zahvaljujem. Medtem sva se z ženo, zaradi vremena kasneje kot v prejšnjih letih, preselila v [našo] kočo, ki vremenu ne kljubuje več tako dobro in je zato v njej teže prebivati kot takrat, ko sva bila mlajša. Pošto iz Freiburga mi prinašajo le priložnostno, v razmikih. Zato tako pozno odgovarjam. Vsa ta leta ostajam prepričan, da odnosa med težiščema najine misleče eksistence [unserer denkenden Existenz] ni mogoče omajati. A poti za dvogovor nisem našel. Ta mi je od pomladi 1934, ko sem šel v opozicijo in sem se notranje ločil od univerzitetne institucije [Universitätswesen], postal še celo težji; zbeganost [die Ratlosigkeit] jc naraščala. Kdor ni sam delil usode z Vašo ženo, nikoli ne bo vedel. Daje najin starejši sin, mlajšega so bolnega odpustili 1947. leta, zdaj že peto leto v ruskem ujetništvu in zaradi svojega imena in porekla še bolj ogrožen, daje predpostavko za to, da lahko to vednost vsaj delno podoživljam. Če se takoj ne lotim pojasnil Vašega prvega pisma, s tem nočem ničesar preskočiti. Samo pojasnjevanje takoj postane neskončno napačno. Spoprijem z nemško nesrečo [Unheil] in njeno svetovnozgodovinsko-novo-veško zavozlanostjo bo trajal vse do konca najinega življenja! Prav tako premislek o strašnem, da se mora dovršitev bistvenega, bolj bistveno ko ga jemljemo, potujiti v nekaj taktičnega, ki dandanes skoraj nezadržno pustoši vsa bitja.26 25 Originala Jaspersovega pisma s 6. 2. 1949 (št. 126) Heidegger ni prejel. 21. junija 1949 gaje o tem obvestil znanec Heiß. Heidegger seje Jaspersu zahvalil s kratkim pismom (22. junija, 127). Jaspers mu jc 25. junija (128) spet na kratko pisal in sporočil, da je umrl Erich Frank. Priložil je tudi prepis svojega »prvega« pisma (6. 2. 1949). 26 »Insgleichen die Besinnung über das Unheimliche, daß, je wesentlicher das Wesenhafte genommen wird, dessen Vollbringung sich in ein Faktisches entfremden muß, das heute fast unaufhaltsam alles Wesen verwüstet.« Morda se mora bit [Seyn], da to grobo povem, sploh šele izviti iz tega platonizma, če naj bo človeku ohranjena pot v blagor [ins Heile]. Najinima miselnima potema je pri tem verjetno dodeljena neka, čeprav še neopazna določenost. Ni je mogoče najti v tem, kar si današnje menjenje predstavlja ob brezmiselnem spenjanju najinih imen. Ni nama treba vedeti, ali kako zrno najinih naporov pripada temu, kar bo neopazno prestalo naslednja tri stoletja opustoševanja. Verjetno zadostuje, če bo vsak od naju ostal na poti še del teka svoje poti. Ste sredi objavljanja obsežnega dela. Akademsko delovanje v razne smeri Vam ohranja vir svežosti. Pri meni pa se vse giblje, to pravim trezno in brez pritoževanja, nazaj, kakor da naj bi jasneje premislil kraj na poti, na katerem sem bil 1911. leta potisnjen iz teologije, in to obenem pomeni iz metafizike. Občutek imam, da rasem le še v korenine in ne več v veje. Tako me boste našli pripravljenega za goden trenutek dvogovora, ampak obenem bolj okorelega in manj obveščenega. Zadnje, kar sem bral od Ericha Franka,27 njegov mirni in vestni karakter sem vedno cenil, je bila recenzija Vaše Filozofije, kije, kakor menim, izšla v Logosu,28 Bila je daleč najboljše in najinformativnejše od takrat povedanega. Človek njegovega kova bržkone lahko umre od pretresa take vrnitve. 27 Erich Frank, 1883-1949, filozof; najprej študiral zgodovino in klasično filologijo, nato od 1907 v Heidelbergu filozofijo, najprej je bil pod vplivom Heinricha Rickerta in Wilhelma Windelbanda, pri katerem je promoviral z delom o Kantu, nato se je vse bolj približeval filozofiji eksistence, 1923. leta seje habilitiral pri Jaspersu (Plato und die sogenannten Pyt-hagoreer. Ein Kapitel aus der Geschichte des griechischen Geistes, Hallc 1923), 1927 prof. v Heidelbergu, 1928 ordinacij v Marburgu. 1939 emigriral v ZDA, kjer je poučeval na različnih univerzah. 28 Erich Frank, Jaspersova 'Filozofija'< (Die Philosophie von Jaspers) V: Theologischc Rundschau, Ncue Folge 5, letnik 1933, 5. zvezek, str. 301-318. Povodcnj trpljenja še vedno narašča; človek pa kljub temu postaja plitvejši. Tu zgoraj bova ostala vse do prihoda zime. Rad bi si prisvojil še več modrosti, ki se skriva v stabilitas loci. Prisrčno Vas pozdravljam Vaš Martin Heidegger Prevod Sofokla jezikovno pregledal in uskladil Vid Snoj Prevedel Aleš Košar 292