Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
L
mik
Leto XXV. - Štev. 42 (1274)
Gorica - četrtek, 25. oktobra 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Kalini na delu?
Stara hiba pisateljev je, da se čutijo strokovnjaki tudi v politiki. Tako smo letos v Dragi poslušali pisatelja Janka Messnerja iz Celovca. Pisatelj je takole razvil svoje izvajanje: potegnil je črto med tremi generacijami koroških Slovencev, hudo pokritiziral obe osrednji politični organizaciji in pohvalil vlogo kladivarske skupine. Še prej se je označil za levičarja, ki pa da ni izstopil iz Cerkve. Končno pa je podal svojo zamisel rešitve za koroške Slovence, ki naj se odpovejo internacionalizaciji slovenskega koroškega vprašanja, češ da bo kancler Kreisky tako ali tako internacionalizacijo znal zmanevrirati; raje naj se oprejo na avstrijsko komunistično partijo, ki da se krepi (?) in bo (verjetno) dosegla (ponovno) kak sedež v dunajskem zveznem parlamentu.
Komaj bi verjeli, da smo prav slišali. Sicer bi dvomili, da je črta med tremi generacijami tako jasna; pozdravili bi tudi vsako akcijo, četudi kladivarske skupine, najsi je na tihem orodje avstrijske KP. Da bi pa verjeli, da bo avstrijska KP, ki sploh ni zastopana v dunajskem parlamentu, reševala slovensko vprašanje, o tem lahko pisatelj Messner govori drugod, ne pa na Primorskem in najmanj v Trstu.
Kajti prav pri nas je italijanska KP zelo dobro »rešila« slovenske zadeve že tam okoli leta petdeset, ko je odpravila slovenska levičarska društva, njeni slovenski člani pa so morali vzeti svoje otroke iz slovenskih šol, tako da se je slovenski delavski razred praktično že asimiliral z Italijani.
Na Koroškem avstrijska KP tega sicer ni storila ali vsaj do sedaj še ne, zato je izvajanje pisatelja Messnerja v tem oziru vsaj enostransko, ako ne naivno, ker ne upošteva primerov od drugod. Zakaj se on sam ne vpraša, kako da sicer vedno internacionalna KP sedaj naenkrat zavrača internacionalizacijo koroškega vprašanja in je na isti ravni z drugimi naciona-nalističnimi avstrijskimi strankami? Mar ne mogoče zato, ker hoče s tem uloviti nekaj glasov v avstrijski javnosti, za katero natančno ve, da je zmanipulirana in torej tudi proti pravicam koroških Slovencev ter internacionalizaciji njihove zadeve?
Na drugi strani pa bi avstrijska KP vsaj na Koroškem rada ulovila glasove Slovencev, pa jim zato obljublja, kako bo sama rešila vprašanje njihove enakopravnosti. In v resnici ulovi nekaj kalinov s kladivom in brez njega, kar je vsekakor žalostno, kajti ravno to priča o manjvrednostnem 'kompleksu, ki se ga ne morejo (v veliko veselje nemčurjev vseh barv) rešiti niti osebnosti pisateljskega formata.
Res je obžalovati, da se pisatelj Messner noče soočiti s takimi dejstvi, kajti ni verjetno, da vsega tega ne bi vedel.
Kar pa zadeva njegovo kritiko ravnanja obeh osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev, se dogaja, da ob njih kritiziranju ponuja v zameno ravno tisto, kar hoče 'kritizirati, dasi to drugače obarva.
Ako sta namreč obe slovenski politični organizaciji dolgo verjeli v oklicano »napredno« ali krščansko pravičnost obeh najmočnejših avstrijskih strank, sta sedaj jasno spoznali, da brez lastnega nastopanja koroški Slovenci niso osebnost, ampak samo poceni volivni glas za obe stranki, ki paktirata proti vsakemu načelu pravičnosti in dostojanstva z vsakim, ki jima ponuja svoje usluge. Zato sta slovenske stvari za hrbtom vedno izigravali, kar se je najbolj očitno pokazalo na zadnjih koroških občinskih volitvah, ko so se črni in rdeči nasprotniki združili proti slovenskim skupinam.
Pisatelj Messner zamolčuje zadnji samostojni nastop koroških Slovencev ter u-speh in osveščenje, ki ga je prinesel med slovenske ljudi. Zamolčuje tudi, da je bila kladivarska skupina proti samostojnemu slovenskemu nastopu, čeprav ga je že za-počela z napisnimi akcijami. Mar je sedaj spremenila svoje stališče po naročilu avstrijske KP, za katero tudi on propagira?
Njegovo izvajanje vsekakor dokazuje,
da je v protislovju z mislijo v njegovem pisateljskem delu, ki razodeva skrb za enakopravnost in duhovno osvoboditev koroških Slovencev. Toda če misli, da cilj posvečuje sredstva in da je za cilje av-stro-KP moralno dopustno podrediti slovensko narodno bit svojemu zasebnemu gledanju, naj kar nadaljuje! Videli bomo, kaj nam bo v svoji zadnji stopnji razodel!
Idejna razcepljenost, zlasti med mladimi, ki jo on s svojim zasebnim prepričanjem sedaj uspešno nadaljuje, je setev razkroja med koroško slovensko skupnostjo tudi za naslednji rod. Seveda si tega ne bo hotel priznati ne sedaj ne takrat, ko bo vse črno na belem, ko ne bo več najmanjše opore za potrditev njegovih argumentov.
Končno se vsiljuje še vprašanje, ali je Janko Messner koroški pisatelj ali pa je predvsem glasnik avstrijske KP? Ali pa je mogoče dežmanstvo zopet r.odobno?
I.S.
Krhko premirje na Bližnjem vzhodu
Koprski škof v Rimu
Koprski škof dr. Janez Jenko je bil pred kratkim v Rimu. O tem obisku takole poroča duhovnikom v svoji zadnji okrožnici:
»Tokrat sem prvič v pravem pomenu opravil pot ”ad limina”. Poromal sem v štiri glavne rimske bazilike, zlasti na grobova sv. Petra in Pavla. Razgovarjal sem se z vidnejšimi predstavniki raznih kongregacij in središčnih uradov. Bil sem sprejet pri papežu v avdienco. Sv. očetu sem na kratko orisal versko stanje. Papež me je spodbujal k stanovitnosti in neomajnemu zaupanju v Boga. Ni bistveno, da doživimo vidne uspehe, glavno je, da se z vsemi silami prizadevamo za zgraditev božjega kraljestva, potem moremo ostati mirni in veseli. Tudi za ureditev škofije mi je papež dal upanje. Podelil je apostolski blagoslov, ki velja vsem duhovnikom in vernikom.«
V ponedeljek 22. novembra ob 17,52 po italijanskem času bi moralo stopiti v veljavo premirje med Arabci in Izraelci, katerega je ukazal Varnostni svet Organizacije združenih narodov po soglasju, ki sta ga dosegla Kissinger s severnoameriške strani in Brežnjev kot predstavnik Sovjetske zveze.
Po tem sporazumu naj bi obe vojskujoči se strani ostali na svojem mestu, kjer jih je zateklo premirje; takoj nato naj bi se začela pogajanja za sklenitev trajnega in pravičnega miru, pri čemer naj bi služila kot podlaga resolucija Varnostnega sveta iz novembra 1967, ki zahteva od Izraelcev, da se umaknejo iz zasedenih ozemelj na varne, priznane in dogovorjene meje.
Vendar je ta resolucija vse prej kot primerna za pogajanja. Izraelci jo npr. tolmačijo tako, da morajo Arabci najprej skleniti mirovno pogodbo, šele potem bi se izraelska vojska umaknila. Nato nastane vprašanje, katere so za Izraelce »varne, priznane in dogovorjene meje«.
Izraelci menijo, da jim prav ta formulacija daje pravico, da zahtevajo neke popravke svojih meja iz leta 1967. Pri tem mislijo predvsem na Golansko planoto, s katere je moč obvladati vso Galilejo ter vhod v Akabski zaliv na jugu Sinajskega polotoka.
Arabci pa slepo vztrajajo na predhodnem umiku Izraelcev na meje iz leta 1967, obenem pa zahtevajo ureditev vprašanja palestinskih beguncev, ki naj bi se vrnili na ozemlje, kjer je sedaj izraelska država. Da je ta zahteva, do-
Poiiado korošken divam i*. Sim
Na protestno brzojavko zaradi bombnega atentata na Zvezo slovenskih prosvetnih organizacij v Celovcu, ki jo je Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici poslala tudi dr. Hansu Simi, deželnemu glavarju za. Koroško, je prizadel1, poslal naslednje pismo, ki ga prinašamo v slovenskem prevodu:
Spoštovani gospodje!
Na vaš telegram z dne 9. oktobra 1973 iahko pokažem na svoje dolgoletno prizadevanje, ki je na koncu imelo zame osebno tudi odgovarjajoče posledice.
Zmeraj sem vodil politiko razumevanja in čim večjega spoštovanja pravic slovenske manjšine. Nasproti ekstremističnim pojavom zadnjih časov sem nemudoma dal odgovarjajoče javne izjave, ki so predvsem obsodile nasilna dejanja.
V	ostalem sem zmeraj nemudoma obveščal zvezno vlado, ki je pristojna za izpolnjevanje državne pogodbe in za izvajanje določb, ki jih pogodba vsebuje.
Upam, da bodo odgovorni ljudje naše dežele uspeli, da se znova vzpostavi ozračje prijateljskega sožitja. S spoštovanjem
Hans Sima
Zveza slovenske katoliške prosvete jemlje na znanje pismo in razlago deželnega glavarja dr. Sime. Njemu kot osebi ne odrekamo dobre volje, da bi se uredili odnosi med nemško večino in slovensko manjšino na Koroškem. Vendar so tam prisotni elementi, tudi v njegovi socialistični stranki, ki te ureditve nočejo, oziroma jo hočejo rešiti po svoje, tako da bi slovenska manjšina čimprej izginila. O tem pričajo tudi nasilno odstranjevanje dvojezičnih tabel ob cestah, atentati na partizanske spomenike širom po Koroški in sedaj še bombni atentat na sedež slovenske prosvetne organizacije.
Vse to se dogaja ob tihem ali tudi odkritem odobravanju številnih odgovornih
ljudi na Koroškem, tudi iz socialističnih vrst. Nam se kot demokratom čudno zdi, da se vse to dogaja v nevtralni in demokratični Avstriji, ne da bi se kdaj koli poiskali in našli krivci in kaznovali. Če je Avstrija zakonita država, bi morali veljati zakoni za vse. In če kdo zakon krši, bi ga policija morala poiskati in kaznovati. Tega pa na Koroškem ni opaziti, kadar gre za nasilje proti Slovencem.
ZSKP
kler obstaja Izrael, praktično neizvedljiva, je povsem jasno, razen če Arabci vztrajajo na uničenju judovske države.
Kljub tem nejasnostim pa sta tako Egipt kot Izrael zadnji poziv Varnostnega sveta v načelu sprejela. Nanj je pristala tudi Jordanija, kasneje tudi Sirija. Irak in palestinski gverilci so pa poziv celo odklonili.
Značilne so besede, ki jih je izustil libijski diktator polkovnik Gedafi. Zanj je egiptovsko-arabska vojna navadna opereta: »Zame — je dejal — ni važno, da se Izraelce požene z zasedenih ozemelj iz leta 1967, temveč da se vrne Palestincem domovino in se jih osvobodi sionističnega jarma. Sodeloval bom samo v vojni, ki bo imela za cilj uničenje izraelske države. Poleg tega se sprašujem, kdo je dal Sovjetom in Amerikancem pravico, da vsiljujejo nam Arabcem premirje? Ali moramo res biti tako hlapčevski, da se vedno uklonimo volji velesil? Zato ne soglašam ne s Sadatom ne z Asadom« (tj. z egiptovskim in sirskim predsednikom - op. ur.)
OZADJE PREMIRJA
Libijski polkovnik Gedafi ima v nekem smislu prav. To premirje ni sad zmage enega tabora na bojnem polju nad drugimi niti ne sad posvetovanja vseh članic Varnostnega sveta (ki jih je petnajst), temveč izraz sporazuma dveh velesil, ki sta imeli lasten interes, da se vojna na Bližnjem vzhodu konča.
Pobudo so dali Sovjeti. Arabski napad jim je v času, ko je prišlo do zbližan j a med Moskvo in Wash-ingtonom in se je okrepila trgovska izmenjava med obema državama, bil vse prej kot dobrodošel. Na zunaj so morali podpreti arabsko stvar, a obenem so vedeli, da jim bo to škodilo v odnosih z ZDA, katerih javno mnenje je odločno na strani Izraela in mora to tudi Nixon upoštevati. Res se ameriška reakcija ni pustila čakati. Na sovjetski letalski most so Amerikanci odgovorili s svojim.
Moskva je zato začela naglo ukrepati. V Kairo je sredi bojev prišel ministrski predsednik Ko-
Negodovanje zaradi Nobelove nagrade
Podelitev letošnje Nobelove nagrade za mir ameriškemu zunanjemu ministru Henriju Kissingerju in vietnamskemu zastopniku Le Duc Thoju, ker sta dosegla mir med ZDA in Severnim Vietnamom, je povzročila vir protestov širom po svetu.
Nobelovo nagrado za mir podeljuje poseben odbor norveškega parlamenta. Ta je lahko izbiral med 47 kandidati. Med njimi je bil tudi brazilski škof Helder Camara iz mesta Recife.
Idejo, da bi letošnjo mirovno nagrado razdelili med Kissingerja in Thoja, je sprožil en sam član odbora, znani norveški filozof John Sannes, politično pristaš socialdemokratske stranke, ki je največja na Norveškem in je po nedavnih volitvah pravkar prevzela vlado v državi.
Vodstvo te stranke je sedaj uradno sporočilo, da se ne strinja s sklepom Nobelovega odbora glede izbora mirovnih nagrajencev za leto 1973 ter pozvalo člane tega odbora, naj odstopijo, da jih bodo zamenjale bolj razgledane osebe.
Obenem se je sprožila na Norveškem spontana akcija, da bi se zbrala za nadškofa Camaro vsota milijon kron, ki naj
bi se mu izročila na posebni svečanosti v Oslu isti dan, ko bodo Kissingerju in Thoju podelili mirovno nagrado. Na ta način naj bi norveški narod pokazal svetu, da se ne strinja s sklepom Nobelovega odbora in da smatra nadškofa Camara za vrednega te nagrade. Tudi glasilo nove norveške vlade »Arbeiderbladet« je v uvodniku zapisalo, da bi podelitev Nobelove nagrade za mir nadškofu Camari pomenila podporo ideji mirne revolucije v Latinski Ameriki.
Največji jutranjik na švedskem liberalni dnevnik »Dagens Nyheter« pa se sprašuje, ali so člani Nobelovega mirovnega odbora prišli ob pamet. »Ce bomo šli po tej poti, bomo prišli do sklepa, da je bil tak idealen mož za mirovno nagrado tudi Hitler, ki je leta 1938 sklenil s Chamberlainom v Munchnu prosluli mirovni sporazum, ki je razkosal Češkoslovaško. V bodoče bo po tej logiki vsak državnik ali vojaški poveljnik, čeprav je kriv brutalnega napada na sosedno državo, vreden mirovne nagrade, če se bo pogajal s krivično napadenim nasprotnikom. Tak način podeljevanja mirovne nagrade je pravi škandal, sramota za Norveško.«
sigin in začel mečiti Sadata. Po treh dneh ga je spravil na kolena, kar niti ni bilo težko. Le kaj naj Egipčani počno brez sovjetskih vojaških pošiljk in vojaških inštruktorjev?
Po povratku Kosigina v Moskvo je Nixon dobil povabilo, naj nemudoma pošlje svojega zunanjega ministra Kissingerja v Kremelj. Res je Kissinger odletel v Moskvo s prvim letalom. Kaj hitro je prišlo do sporazuma.
Takoj nato je bila sklicana preteklo nedeljo seja Varnostnega sveta in to s tako naglico, da večina članic sploh ni vedela za kaj gre. Predložena je bila ameriško-sovjetska resolucija in soglasno sprejeta, le zastopnik komunistične Kitajske se je vzdržal, češ da je taka resolucija brez koristi.
Kakor Kosigin Egipčane je šel Kissinger iz Moskve mečit Izraelce v Tel Aviv. Vlada je kaj hitro klecnila, toda javno mnenje je premirju nasprotno. Premirje je bilo ukazano, pravi izraelski človek z ulice v trenutku, ko se je bojna sreča obrnila na stran Izraelcev. Zakaj, se ta človek sprašuje, ni Varnostni svet tako ukrepal prve dni spopada, ko so bile izraelske čete še vi obrambi in so morale odbijati napade?
Sicer pa je vprašanje, če se bo to premirje obdržalo. Že nekaj ur po proglasitvi premirja so se Egipčani in Judje spet krepko spopadli; zdi se, da bi radi Egipčani izboljšani nekatere položaje na frontni črti, ki zanje sedaj niso ugodni.
Ker so se sovražnosti nadaljevale, je Varnostni svet ponovno zaukazal, naj prenehajo s spopadi. Po zadnjih vesteh sta tako Izrael kakor Egipt prenehala s sovražnostmi to sredo ob 6. uri.
ČRTA PREMIRJA
Na severu Izraela bo črta tekla še bolj vzhodno od črte, ki je bila vzpostavljena nasproti Siriji leta 1967. Sedaj imajo Izraelci zasedenega 775 kv. kilometrov sirskega ozemlja in so na eni strani komaj 30 km od glavnega mesta Damaska.
Na meji proti Jordaniji ni prišlo do sprememb. Jordanija je samo poslala nekaj čet na pomoč severni fronti v Siriji. Novo premirje je, kot smo omenili, hitro sprejela.
Edina fronta, kjer so se črte premirja delno spremenile v arabsko korist, je črta ob Sueškem prekopu. Egipčani so v dolžini 100 km ob prekopu prodrli do 30 km vzhodno od kanala. Vendar so doživeli tudi precejšen neuspeh. Izraelcem je uspelo prekoračiti prekop pri Grenkem jezeru in vdreti na egiptovsko ozemlje zahodno od kanala. Tam so zadnje dni neprestano širili zasedeno področje, ter jim je dan pred premirjem uspelo celo presekati cesto med Kairom in Ismailijo, ki je glavna oskrbovalna žila za egiptovske čete onstran prekopa.
Premirje torej obstaja, a je še krhko. V sebi še skriva obilo neznank. Zlasti pa vzbuja bojazen možnost, da bosta Rusija in Amerika obema taboroma v sporu kar vsilili svojo voljo. Taka rešitev bi gotovo ne bila dokončna, temveč bi bila le korenina kasnejšim obračunavanjem. Zato je gotovo bolj zaželena pot potrpežljivih in vztrajnih pogajanj med samimi sprtimi stranmi.
Trezen glas O Čilski tragediji otroški vrtci na Goriškem
Pred kratkim je obiskala čilska časni-karica Maria Cabrera Ramirez sivojo sestro, ki je poročena z inž. Allan Bamet-tom v Gentofta na Danskem. Žena je dopisnik raznih čilskih dnevnikov; v zadnjem času pa je delala največ za najbolj ugleden in najbolj bran čilski dnevnik »El Mercurio«.
Gospa Ramirez ima 27 let in je mati dveh otrok. Danskemu časopisu »Berlingske Ti-dendes« je dala o čilski tragediji izjavo, katere vsebina prevzame človeka s svojo enostavnostjo in prepričevalnostjo. Zato jo podajamo v prevodu:
Svoj glas sem dala Allendeju v upanju, da bodo socialistične ideje, za katere se je on boril, v korist širokim plastem čilskega prebivalstva. Razočarala sem se. Dobili smo zmedo, inflacijo in politični nepotizem.
Začetek je bil dober. Allende je povišal plače delavstvu in znižal cene. Rezultat pa je bil nasproten: inflacija in pomanjkanje blaga. Naj navedem, da je par čevljev stal pred tremi leti SO eskudov. V začetku avgusta letos, ko sem bila še doma, bi morala plačati za isti par čevljev 2.500 eskudov.
Cena enodružinske hiše, ki je stala pred prihodom Allendeja na oblast 100.000 eskudov, je v dveh letih poskočila na 10 milijonov eskudov. Socialistični poskus, za katerega se je navduševal Allende in od katerega smo toliko pričakovali, je popolnoma propadel. Delavci so prevzeli vodstvo nacionaliziranih tovarn; partijci so sedli na direktorska mesta; produkcija pa je nevzdržno padala. Mnogi visoko kvalificirani industrijski strokovnjaki so zapustili deželo.
Čile je vedno lahko pridelal živež za lastne potrebe. Za časa Allendeja smo morali uvažati vse vrste živil. Zadnje mesece pred vojaškim udarom je bila le še zmeda na vseh področjih. Dolgotrajni štrajki so ohromili ves promet. Nezadovoljstvo je bilo večje kot kdaj poprej. Vojaške oblasti, ki so v Čilu tradicionalno bile lojalne do menjajočih se vladnih režimov, so bile enostavno prisiljene, da posežejo v dogodke, da bi omogočile deželi redno stanje v doglednem času.
V	inozemstvu vlada negotovost, kako je umrl Allende. Ves čas sem prebirala čilske časopisne vesti, kolikor mi je bilo le mogoče. Tako iz časopisov kot iz svojih privatnih virov morem sklepati, da je bil Allende umorjen. Eden izmed njegovih telesnih stražnikov ga je ubil. Seveda bi neki zainteresirani krogi želeli ustvariti mit o njegovi osebi in ga napraviti za mučenika. Osebno ne verujem v teorijo samomora.
* * *
Temu pričevanju čilske časnikarice naj dodamo še poročilo dopisnika milanskega dnevnika »Corriere della Sera«. Kmalu po vojaškem udaru je omenjeni dopisnik obiskal kardinala Raula Silva Henriqueza, ki je nadškof čilskega glavnega mesta Santiago de Chile, Kardinal mu je v zvezi z Allendejem dejal sledeče:
17. avgusta sta bila pri meni predsednik Allende in predsednik Krščanske demokracije Patricio Alwyn. Srečanje je organiziral Allende. Jaz naj bi bil za posrednika.
Allende je Alwynu v moji navzočnosti obljubil, da bo čimprej storil to, kar je zahtevala demokratična opozicija: povratek k polni veljavi ustave, točna omejitev državnega, mešanega in zasebnega področja, ureditev spora z avtoprevozniki.
Osebno sem bil prepričan, da bo Allende storil, kar je obljubil, medtem ko je bil Alwyn bolj skeptičen. Po petnajstih dneh sem dal Alwynu prav: Allende ni niti poskusil uresničiti katere danih obljub. To je bila njegova velika napaka, ki jo je nato plačal s svojim življenjem.
'le proti koncu julija sem bil Allendeja opozoril, da čas pritiska in da mu ostaja le malo dni vladanja, če se ne bo sporazumel z vojsko. Njeni poveljniki absolutno niso mogli pristati na to, da bi se ustanovila vzporedna »ljudska milica«, saj bi to pomenilo uničenje redne vojske in začetek državljanskega spopada, kar bi lahko prineslo s seboj poseg sosednih držav v čilske notranje razmere.
Allende je postal žrtev lastne stranke; v njej so bili ljudje kot Carlos Altamira-no, ki so s svojimi pretiranimi zahtevami in nepopustljivostjo do opozicije onemogočili vsak razgovor in popolnoma prezirali dejanski položaj v državi.
Če bi prišlo do državljanske vojne, bi bilo žrtev gotovo več kot jih je bilo v zvezi z vojaškim udarom. Vendar je bilo teh žrtev tudi tako preveč.
Do poraženih je treba biti usmiljen, usmiljen do tistih, ki so v zaporih, soču-
ten do spomina tistih, ki so izgubili življenje, poln razumevanja do tistih, ki prosjačijo vojaške oblasti za osvoboditev svojcev.
Svoj čas sem dejal, da je marksistična miselnost bliže evangeliju kot kapitalistična. Zaradi te izjave me je desnica proglasila za levičarja in podtalnega preku-cuha. Pa še vedno enako mislim. Želel bi, naj bi generali in admirali čimprej oblast izročili zakonitim predstavnikom ljudstva. Vendar si glede tega ne delam kakšnih iluzij.
VERSKE
Škofovsko posvečenje v Vatikanu
V baziliki sv. Petra v Rimu je prejel škofovsko posvečenje msgr. Vincenzo Fa-rano, ki je bil do zadnjega tajnik apostolskega delegata v Beogradu. Škofovsko posvečenje je izvršil državni tajnik kardinal Villot. Msgr. Parano je bil nedavno imenovan za pronuncija v Indoneziji. Pri škofovskem posvečenju je bilo pnsotnih tudi nekaj Slovencev.
Jubilej Germanika
V začetku oktobra so bile v Rimu daljše slovesnosti 7.a 400-Ietni jubilej Germanika. Za to priložnost se je zbralo v Rimu okoli 200 bivših gojencev Germanika na prijateljsko srečanje, študij in razmišljanje. Fredvsem so razmišljali o problemu, kako naj bi Germanik ustrezal današnjim potrebam.
Zavod Germanik v Rimu je ustanovil za bogoslovce nemških dežel leta 1552 sv. Ignacij Lojolski. Zavod pa je dobil pravno in gospodarsko podlago pod papežem Gregorijem XIII. leta 1573, ki se tako smatra za ustavno leto Germanika. Danes je v Germaniku 90 gojencev bogoslovcev in sicer največ iz Nemčije, potem Avstrije, Švice, Jugoslavije, Madžarske in Romunije. Hrvaških gojencev je 12, slovenskega trenutno na žalost nobenega.
V sredo 10. oktobra je kardinal Dopf-ner, tudi bivši gojenec Germanika, podelil štirim diakonom mašniško posvečenje. Isti dan je sv. oče prišel v zavod in dal nekaj smernic za duhovno vzgojo.
Da bi ugodili želji Križanov, so se člani konzulte za Zapadni Kras v četrtek 12. oktobra sestali z njimi v prostorih osnovne šole »Albert Sirk«, ki je tik župne cerkve v središču vasi in se pomenili o raznih problemih, ki zadevajo to najbolj zapadno naselje tržaške občine.
Uvodnemu pozdravu sedanjega predsednika prof. Naita in kratki obrazložitvi vloge, ki jo imajo konzulte, so sledila shematična poročila Albina Magagne in nekaterih drugih članov tega občinskeva mmi-sveta, v katerem sedijo poleg predstavnika Slovenske skupnosti zastopniki vseh tistih italijanskih strank, ki sestavljajo tržaški občinski svet.
Drug za drugim so torej vsak s svojega vidika opisali pobude, ki so jih ali jih mislijo podvzeti na pristojnih mestih z namenom, da izboljšajo obstoječe stanje med drugim na sledečih področjih: gradnja ali temeljita preureditev šolskih poslopij, namenjenih zlasti slovenskim otrokom, ureditev cest, postavitev nadvoza na točki, kjer se je letos poleti zgodila znana nesreča, izboljšanje uslug mestne čistoče, uvedba posebnega avtobusa za dijake, ki obiskujejo nižjo srednjo šolo na Proseku ali na »Legi«, delna preusmeritev avtobusne proge s postankom na vasi in še kaj. Vsa ta dela naj bi bila seveda vključena v petletni načrt tržaške občinske uprave in uresničena v omenjenem obdobju. Kot je bilo pričakovati, se je med debato oglasilo k besedi kar precej Križanov, tako da se je srečanje zavleklo pozno v noč.
Eden od najvažnejših je gotovo problem gradnje sodobno urejenega in opremljenega šolskega poslopja, ki bi v primeru uvedbe celodnevnega pouka moglo sprejeti pod isto streho vso slovensko šolsko mladino od otroškega vrtca do nižje srednje šole.
O tem sta stvarno spregovorila predsednica Združenja staršev Savica Verginella in tajnik Emil Sedmak, kateri je v daljšem posegu seznanil navzoče s koraki, ki jih je organizacija staršev storila v tej
Naš pregled slovenskega šolstva na Goriškem v letu 1973-74 zaključujemo s šolskimi vrtci, to je z našimi naj mlaj Šimi.
Svoje vrtce imajo naši otroci v vseh treh slovenskih občinah in tudi v Gorici. Nekatere vodi ONAIRC (Opera nazionale as-sistenza infanzia nelle regioni di confine); drugi so v upravi občin. ONAIRC je pol-državna ustanova, ki jo je priklical v življenje bivši fašistični režim, katerega namen je bil poitalijančevanje naše dece. Ohranila se je tudi po vojni, obdržala svoje ime in posebno prva leta po vojni tudi
NOVICE
Zborovanje v obrambo nerojenih otrok
Na Dunaju so organizirali veliko zborovanje v obrambo nerojenih otrok, to se pravi proti uzakonitvi splava. Zbrani so bili skoraj vsi avstrijski škofje in številni zdravniki ter bolničarke. Manifestacije se je udeležilo 30.000 ljudi. Prisotni zdravniki so pozivali svoje kolege, naj bodo v službi življenja in ne smrti. Kardinal Konig je v svojem govoru poudaril, da so vsi, tudi državna oblast, dolžni spoštovati pravico do rojstva in življenja.
Mariborski škof pri sv. očetu
V	sredo 10. oktobra je sv. oče Pavel VI. sprejel v avdienco mariborskega škofa dr. M. Držečnika. G. škof je bil v Rimu, da je kot bivši gojenec Germanika zastopal slovensko Cerkev pri proslavi štiristoletnice zavoda. Obenem je g. škof v Rimu dne 5. oktobra praznoval 70. rojstni dan.
Kongres ljubiteljev latinščine
Na Malti so se zbrali na svetovnem kongresu ljubitelji latinščine z namenom, da bi latinskemu jeziku vrnili nekdanjo veljavo. Na kongresu so sprejeli več resolucij. Med drugimi predlagajo, naj se povsod pri sv. maši molijo v latinščini naslednje molitve: slava, vera in Gospod usmili se. Ljubitelji latinščine pa so ob tem pozabili, da hoče liturgična molitev duhovno hraniti božje ljudstvo, ne pa z nerazumljivim jezikom božati ušesa.
zadevi tako pri tržaškem županu kot pri šolskem skrbniku dr. Fidenziju, ki sta se ob svojem obisku na licu mesta o taki potrebi tudi osebno prepričala.
Za globalno rešitev problema šolske gradnje v navedeni smeri se je izrekel tudi pristojni didaktični ravnatelj Egidij Sterni, ki je bil ob nekaterih stikih odbora staršev z odgovornimi oblastmi tudi osebno navzoč in so mu potrebe naše šole dobro znane.
Predsednik konzulte je v tej zvezi utemeljeno pripomnil, da bi sprejetje županove zamisil o gradnji same telovadnice ir. podaljška za slovenski otroški vrtec dokončno onemogočilo uresničitev zahteve svetokriških staršev, ki se zavzemajo za to, da bi bilo za njihove otroke vsaj približno tako poskrbljeno kot je bilo svoj čas poskrbljeno za otroke istrskih priseljencev, ki imajo novo, prostorno in moderno opremljeno šolo, zidano na prostem ne le daleč od pokopališča, ampak tudi izven vasi.
Nič čudnega torej, če smo tudi ob tej priložnosti slišali pritožbo, da so tržaški občinski upravitelji storili za Križane bore malo ali nič; zato se po pravici sprašujemo, ali nas morda ne smatrajo za drugorazredne državljane...
Naj končno omenimo še poseg uglednega domačega posestnika Rudolfa Košute, ki je sprožil vprašanje dostopa do zemljišč, ki ležijo na območju zgoniške občine, potem ko je tamkajšnja občinska uprava pred leti zaprla svetokriškim lastnikom edino pot, po kateri so prej lahko brez izgube časa vozili domov kole za trte, listje in seno. Ker prav nič ne kaže, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do zadovoljive rešitve, je bila naglašena potreba, naj bi tržaška občina v tej zvezi čimprej odgovorno posredovala.
Ko smo se razhajali, je frlo slišati pripombo, kako koristno bi bilo, če bi odgovorni upravitelji ob tako jasno in nedvoumno izraženih nasvetih občinstva in same konzulte hoteli vendarle napraviti določene zaključke.
svoje namene. Danes je v tem oziru boljše, vendar na splošno z vrtci, ki jih vodi ONAIRC, ne moremo biti zadovoljni, kajti kjer se le da, družijo v vrtcih slovenske in italijanske otroke. Tako mešanje otrok pa ni pedagoško uspešno. Številčno stanje v otroških vrtcih je letos naslednje:
V	Gorici vzdržuje občinska uprava tri slovenske otroške vrtce: v ulici Croce, v ulici Randaccio in v ulici Torriani. V ulici Croce je 3? otrok (lani 30), v ulici Randaccio 32 (30), v ulici Torriani 25 kot lani. Skupno imamo v goriškem mestu v slovenskih otroških vrtcih 89 otrok, štiri več kot lani. V vrtec v ulici Torriani vozijo nekaj otrok tudi iz štmavra, kjer nimajo otroškega vrtca.
Poleg teh imamo v goriški občini še slovenske otroške vrtce v Pevmi, Podgori in v Štandrežu. V Pevmi je letos 30 otrok (lani 27), v Podgori 20 (17), v Štandrežu 30 (30). Za te tri vrtce skrbi ONAIRC. V Podgoro se vozi tudi nekaj otrok iz Loč-nika, kjer je veliko slovenskih družin, a le redke pošiljajo otroke v slovenske šole in vrtce. Ista ustanova vzdržuje še vrtce v Doberdobu (letos 35, lani 40 otrok), v Sovodnjah, kjer je 41 otrok, lani 42. V ta vrtec vozijo tudi otroke z Vrha in Gabri j.
V	Rupi, kamor hodijo tudi otroci s Peči, imajo letos 24 otrok, lani 22.
Števerjanska občina je pred nekaj leti odpovedala sodelovanje z ONAIRC in prevzela vrtec v lastno upravo. Vodstvo vrtca je poverila šolskim sestram. V vrtcu je letos 30 otrok, 7 več kot lani. Ta vrtec služi tudi otrokom iz Jazbin.
Če seštejemo, dobimo, da je vseh otrok v slovenskih otroških vrtcih na Goriškem letos 289. Gotovo je, da bi jih bilo lahko še več, kajti še zmeraj so družine, posebno v Gorici, ki doma govorijo slovensko, otroke pa pošiljajo v italijanske otroške vrtce, potem pa v italijansko šolo. Nekaj takih primerov je tudi po vaseh, posebno
v	Doberdobu in v Sovodnjah.
Problem zase so prostori otroških vrtcev. To velja posebej za oba vrtca v ulici Croce in Randaccio. Tu sta oba vrtca nameščena v stavbah, ki so iz časov stare Avstrije in ki služita še za osnovne in srednje šole. V obeh vrtcih prostori daleč ne odgovarjajo zahtevam sodobne oskrbe otrok, saj med drugim nimajo primernega dvorišča in morajo biti otroci, tudi ko je lepo vreme, le v sobah.
Nujno potrebno je zato, da se zgane z mrtve točke vprašanje novih šolskih zgradb za slovenske šole v Gorici. Te šole pričajo, da so vitalne in da ne bodo izumrle, kot so pred leti menili nekateri. Zato potrebujejo novih šolskih zgradb. To bi morala biti stalna zahteva slovenskih političnih predstavnikov v goriškem mestnem svetu, pa naj so bili izvoljeni na kateri koli listi.
Iz Beneške Slovenije
»Sejem« beneške pesmi
V	nedeljo 21. oktobra je bil v Lješah v Benečiji pomemben praznik, ki je pomenil nov korak v kulturnem razvoju beneških Slovencev. Domačo župno cerkev so napolnili gostje in domačini, ki so prišli iz vseh krajev Benečije zato, da bi prisluhnili domači slovenski nabožni pesmi.
Kulturno društvo iz Lješ »Rečan« je priredilo namreč »Sejem beneške pesmi« in ob tej priložnosti izdalo tudi posebno publikacijo pesmi, ki so jih cerkveni beneški zbori zapeli na tem koncertu.
Na začetku koncerta, na katerem so sodelovali zbori iz Šentlenarta, Lješ, Mersi-na, Topolovega ter otroški zbor iz vse Benečije, je pozdravil prisotne lješki župnik g. Romamin in izrazil svoje zadovoljstvo, da je prišlo do tega koncerta. Repertoar pesmi, ki so jih zapeli imenovani zbori, je bil resnično bogat. Vse pesmi so bile prirejene ali na novo komponirane. V glavnem so bile zložene v beneškem slovenskem narečju. Bil je res užitek prisluhniti topli beneški besedi, v kateri sta kaplan Čedermac ter Ivan Trinko učila in vzgajala nove rodove.
Posebno ganljiv pa je bil nastop otroškega zbora (okrog 50 otrok), ki so jih naši Čedermaci zbrali iz vseh vasi Benečije: od Trčmuna do Lješ. Ti naši malčki, katerim je polna cerkev iz srca zaploskala, so nam vlili novega upanja in dali razumeti, da naš rod pod Matajurjem še ni in tudi ne bo izumrl. Hvala vsem, posebej pa našim slovenskim duhovnikom pod Matajurjem, ki se trudijo, da bi tamkajšnji rod zaživel res srečnejše dni.
D. S.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Kanadski Slovenci in Zavod sv. Družine v Gorici
Kanadski Slovenci zavzemajo častno mesto med dobrotniki Zavoda sv. Družine. ?.e pred časom se je v Torontu osnoval poseben »Odbor za pomoč Zavodu sv. Družine v Gorici«. Odbor je trajno krepil, zlasti še med primorskimi rojaki, srčne vezi z zamejskimi Slovenci v Italiii in poudarjal, kako zelo važne za njihov obstoj so javne ustanove, zavodi, šole, društva.
Zato je močno podprl zamisel, naj se v Gorici sezida namesto propadajočega si-rotiškega poslopja nov moderen zavod. V ta namen so kanadski Slovenci poslali številne osebne darove. A njih plemenitost ni ostala pri zasebnih pobudah. V nedeljo 5. avgusta so priredili na slovenskem letovišču v Bol tonu pri Torontu »piknik« v korist Zavoda sv. Družine. Ves čisti izkupiček 668 dolarjev so poslali zavodu v Gorico.
Skupina kanadskih dobrotnikov, med njimi Lucijan Mozetič, Dušan Klemenčič, Turček, Stane Batič in Stane Šuligoj, je organizirala v soboto 27. septembra posebno družabno prireditev, banket, v dvorani Marije Pomagaj v Torontu, katere se je udeležilo kakih 220 oseb. Cisti izkupiček tudi te prireditve je šel za Zavod sv. Družine v Gorici.
Banket je imel vseslovenski značaj, saj so se ga udeležili poleg naših primorskih rojakov tudi slovenski izseljenci iz Štajerske, Gorenjske, Dolenjske in Notranjske. Kar ni storila Slovenija v Jugoslaviji, to so storili Slovenci v Kanadi: z bratsko roko so podprli graditev novega slovenskega zavoda v Gorici, s svojo ljubeznijo so ga spodbudili k delu za skupni blagor.
K uspehu banketa so seveda odločilno pripomogle slovenske gospodinje, ki so nakuhale in napekle vse mogoče dobrote in nudile, kot poroča naš dopisnik »solidno dobro večerjo«
Rojakom v Kanadi prisrčna hvala za pomoč in zgled. Prepričani smo namreč, da njihov zgled ne bo ostal osamljen. No-
vi	zavod stoji, toda nad njim visi kot Damoklejev meč povračilo dolga, saj je bil zavod zgrajen z deželnim posojilom.
RK
Blagor mu, ki misli na siromaka ...
»Blagor mu, ki misli na siromaka in ubožca! Ob hudem dnevu ga bo rešil Gospod.« Te psalmistove besede veljajo v polni meri za s. Nikodemo, ki so jo v četrtek 18. oktobra položili k večnemu počitku v grobnico šolskih sester na tržaškem pokopališču.
Pokojna s. Nikodema Pahor se je rodila 10. aprila 1892 v Novi vasi pri Opatjem selu. S šolskimi sestrami je navezala prve stike v begunskem taborišču v Sterntalu, kjer je skupno z njimi stregla ranjencem in skrbela za primorske begunce. Po končani vojni je zaprosila za sprejem v materni hiši v Mariboru ter bila tam preoblečena 15. avgusta 1921.
Njen življenjski poklic je bila strežba bolnikov. Delovala je na raznih postojankah: najprej do leta 1930 v Slovenskem sirotišču v Gorici, potem v provincialnem domu v Tomaju, kjer je ostala še po usodnem septembru 1947, ko je večina sester zapustila hišo. Leta 1949 so pod silo razmer morale oditi še ostale sestre iz Tomaja; z njimi je prišla tudi s. Nikodema v novi provincialni dom v Trstu.
S. Nikodema je bila bolničarka po božjem Srcu. Polnih 20 let je pri Sv. Ivanu vršila službo usmiljene samaritanke vestno in požrtvovalno. Iz dneva v dan so jo videvali ljudje, ko je stopala po ulici »delle Doccie« sklonjena, v nesodobni prejšnji redovni obleki, v eni roki torbico, v drugi rožni venec in palico. Od hiše do hiše, od stanovanja do stanovanja, vzpenjala se je do četrtega, petega nadstropja in više... v žgočem soncu, v mrazu, burji in dežju, včasih do smrti utrujena, toda ko je šlo za njene bolnike, je ni mogel nihče ustaviti, dokler ni poiskala vseh, jim dajala injekcije in toplo besedo tolažbe ter spodbude. Vsi so jo spoštovali in ljubili.
Kaj je bila bolnikom in revežem pri Sv. Ivanu, je pokazal njen pogreb. Ko je ležala na mrtvaškem odru v samostanski kapeli, so se zgrinjale okrog nje vrste revežev — Italijanov in Slovencev. Vsak je vedel povedati besede pohvale in hvaležnosti, saj znajo današnji ljudje kljub zaverovanosti v materialne dobrine ceniti dobroto, skromnost in požrtvovalnost, ki izvira iz srca, poglobljenega v Bogu.
Vsem bo manjkala draga s. Nikodema, ki ji želimo po dolgi in težki poti blažen počitek v Gospodu.
Redovna sosestra
iimiiimiiiimmiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiimiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiitiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiuiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiii
Razgovor Križanov s konzulto za Zapadni Kras
llllllllllllllllllllllllllllillllllllllillllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllillllllllllllllllillllllllllllllillllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIUIIUIIIlilillllllllllUlllll
izpi
V	dnevnem časopisju smo nedavno zasledili vest, da so svetovalske skupine v deželnem svetu odpovedale sodelovanje pri deželni televizijski tribuni. Svojo odpoved so utemeljile z nujnostjo reforme celotne radiotelevizijske službe; ker se vlada te reforme ne loteva, čeprav stalno obljublja, da jo bo napravila, so se tudi svetovalske skupine v deželnem svetu (po zgledu tudi drugih italijanskih dežel) odločile za bojkot oddaje, do katere so imele doslej pravico. Do tu vest, ki smo jo izsledili v tisku.
Nam, ki smo stalno spremljali televizijske oddaje z naslovom »Deželna tribuna«, seveda ta odpoved deželnih svetovalskih skupin ni bila všeč. Predvsem zaradi tega ne, ker smo Slovenci prav v oddajah »Deželna tribuna« lahko prvič slišali slovenski jezik. Naš deželni svetovalec dr. Štoka nam je v imenu Slovenske skupnosti v več televizijskih nastopih dokazal, kako se da slovenščino uvesti v širši svet (po vsej deželi pa tudi po vsej državi) in kako so slovenski besedi prisluhnili z veseljem v srcu vsi zavedni Slovenci po deželi, italijanski in furlanski državljani pa spoštljivo priznali, da ima Slovenska skupnost prav, ko se bori za priznanje svojega jezika tudi na televizijskem zaslonu.
Ker vemo, da so vsi naši ljudje — ne glede na politično barvo — res radi prisluhnili slovenski besedi in slovenskim problemom po televiziji, kar je doslej napravil samo deželni svetovalec Slovenske skupnosti, zato nam je bilo žal, da so te oddaje sedaj prekinjene.
Zakaj je do tega prišlo? Do kdaj bo tako ostalo? Kdaj bomo lahko spet prisluhnili slovenski besedi po televiziji? Zato smo deželnemu svetovalcu dr. Štoki zastavili s tem v zvezi nekaj vprašanj, na katera nam je rad in izčrpno odgovoril. Te odgovore sedaj posredujemo našim bralcem.
Zakaj so pravzaprav deželne svetovalske skupine sklenile bojkotirati deželne televizijske oddaje?
Pravzaprav so se svetovalske skupine že spomladi letos zmenile, da bi bilo potrebno odpovedati sodelovanje pri teh tribunah, češ da je čas, ki jim je odmerjen, neprikladen, saj so stranke, ki so zastopane v deželnem svetu, imele na voljo le dve uri na leto. Da je nadalje ura oddaje neprimerna, kar dejansko drži, saj so bile vse te oddaje na drugem kanalu navadno okrog 19,15. In še: da morajo biti vse te oddaje, oz. razprave med deželnimi svetovalci drugače zamišljene ter obogatene z dokumentarji o svojskih problemih, ki zadevajo deželo. Poleg tega so seveda svetovalske skupine zagovarjale nujnost vsestranske preosnove televizijskih programov, o čemer se pa že dolgo piše v italijanskem tisku.
V	imenu Slovenske skupnosti sem se že takrat pridružil tem zahtevam glede preosnove televizijskih deželnih in drugih oddaj, vendar pa sem bil za to, da se ne odpovemo priložnosti, ki nam jo nudi vodstvo televizije, ampak da nastopamo in na deželni tribuni govorimo o teh problemih. S svoje strani sem še dejal, da se bo Slovenska skupnost pridružila protestu, če bi ostale deželne svetovalske skupine podprle upravičeno zahtevo po uvedbi stalnih televizijskih oddaj v slovenskem jeziku. Dokler se pa to ne bo zgodilo, je pač za nas »Deželna tribuna« edina priložnost, ko lahko pred svetom protestiramo tako, da govorimo o svojih problemih po televizijskem zaslonu tudi v slovenščini. Ker pa je bil letošnjo pomlad
predvolivni čas, so se svetovalske skupine po bežnem formalnem protestu le udeležile deželne tribune, na kateri so nastopale vse skupine in na kateri je bil govor o socialnem in gospodarskem razvoju dežele v času njenega obstoja.
Ko je torej minil čas volitev (ko je pač strankam prišla televizija kar prav) in volitev nekaj let ne bo v naših krajih, so stranke spet prišle na dan s svojimi predlogi oz. zahtevami.
Tako je. Ko je iz Rima prišlo pismo, da bi bili v oktobru in novembru dve polurni oddaji »Deželna tribuna«, na kateri bi nastopili v dveh izmenah zastopniki vseh strank, ki so zastopane v deželnem svetu, in sicer tako, da bi v oddaji nastopali tudi časnikarji, ki bi deželnim svetovalcem postavljali vprašanja, so se svetovalske skupine uprle in sklenile, da ne bodo nastopale, dokler ne bo rešena celotna preosnova radiotelevizijske službe.
Ste se vi v imenu Slovenske skupnosti pridružili tem strankam?
Ne! Jaz sem bil vedno za to, da se udeležimo »Deželne tribune«, saj je nastop vedno bil in vedno bo bolj zgovoren od molka. Če bi »Deželna tribuna« obstajala in bi tam vsi zahtevali reformo televizije, bi časopisi o tem pisali in govorili o stališču posameznih strank; ker se je pa oddajo bojkotiralo, ne govori o teh problemih nihče, Rimu pa je končno vseeno, če se posamezne dežele odpovejo času, ki jim ga daje na razpolago.
Jasno pa sem poncndl na seji svetovalskih skupin, da je Slovenska skupnost za zdravo, resnično reformo radiotelevizijske službe, v kateri naj se reši seveda tudi vprašanje vsakodnevnih televizijskih programov v slovenskem jeziku tako kot je to danes dano Južnim Tirolcem. Bil sem pa, ponavljam, odločno za to, da nastopamo na televiziji in podkrepil svoja izvajanja tudi s tem, da nimajo manjše stranke, kot je pač Slovenska skupnost, večjih občevalnih sredstev na razpolago in da jim je zato taka deželna oddaja zelo dobrodošla. Vendar pa je bila večina svetovalskih skupin kljub temu za to, da se ne nastopi.
Kdaj mislite, da bodo zdaj spet oddaje »Deželna tribuna«?
Dejansko ni lahko tega predvideti. Ker je dežela Furlanija-Julijska Benečija zavzela neko načelno stališče, bo morala biti dosledna v svojih akcijah, zato se ne bi smela ponovno udeležiti teh televizijskih oddaj do takrat, ko bodo vsi problemi v zvezi s televizijsko preosnovo rešeni.
Kljub temu, da danes vse govori o tej preosnovi (predsedniki dežel iz vse države so o tem vprašanju pred kratkim govorili tudi na skupnem sestanku s predsednikom vlade in ministrom za dežele), pa je rešitev vprašanja lahko še zelo daleč. Znano je, kako težko se danes izvajajo v Italiji še tako mirne in blagohotne reforme. Toliko bolj bo kost trda za televizijske oddaje, ker vemo, kakšno važnost pripisujejo danes temu komunikacijskemu sredstvu, ki sega dejansko v vsak dom in v vsako družino s svojim vplivom in besedo.
Upamo, da bo do zaželene preosnove čim prej prišlo, predvsem pa upamo, da bomo s preosnovo prišli tudi do televizijskih oddaj v slovenskem jeziku. Če ne bo kmalu prišlo do tega, nam bo pač žal, da smo — ne po naši krivdi — prišli še ob eno priložnost, kjer smo našo materino besedo in naše pekoče probleme lahko uveljavili čez vse deželno in državno področje.
Blagoslovitev cerkvenih orgel v Ricmanjih
Župnijska skupnost v Ricmanjih vljudno vabi na blagoslovitev cerkvenih orgel v nedeljo 28. oktobra ob 16. uri. Spored: Pozdrav in uvodna beseda. Blagoslovitev orgel. Na orglah igra prof. Hubert Bergant: Juan Cabanillas (1644-1712), španska šola: Medigre iz maše De Angelis, Tiento (iskanje). Mladinski cerkveni zbor iz Ric-manj (Marta Komar): tri verske popevke. Orgle, flamska šola: Jan Pieters Svveellick (1562-1621) Variacije na ljudsko pesem »Moje življenje mineva«. Peter Comet (u. 1626); Salve Regina. Zenski cerkveni zbor iz Ricmanj (Marta Komar) tri cerkvene pesmi. Orgle, poljska šola: Andrej Roha-czewski (17. st.) Pesem. Piotr Zelechovvski (17. st.) Fantazija. Jan Podbielski (17. st.) Preludij. Cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu (Nada Žerjal): Marijine pesmi. Blagoslov z Najsvetejšim (ljudsko petje). Sklep: Orgle, angleška šola. Henry Purcell (1658-1695): Koračnica.
Predstavniki slov. dobrodelnih organizacij pri odb. Coloniju
Deželni odbornik Colom je te dni sprejel predstavnike slovenskih organizacij, ki prirejajo poletne kolonije, in se z njimi zadržal v daljšem razgovoru. Predstavniki SLOKAD-a, Slovenske Vincencijeve konference ter Slovenskega dobrodelnega društva so odborniku Coloniju najprej orisali razvoj slovenskih počitniških kolonij in vse opravljeno delo v povojnem času; razložili so mu težave, ki se v zadnjih letih porajajo v zvezi z organizacijo poletnih otroških kolonij.
Odbornik Coloni se je za delo in težave slovenskih kolonij živo zanimal in obljubil svoje posredovanje, da bi se omogočilo čimbolj stvarno in zadovoljivo delovanje slovenskim počitniškim kolonijam. Predstavnike imenovanih slovenskih organizacij je k odborniku Coloniju spremljal deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka.
Razgiban sestanek sveta Slovenske skupnosti
Na sestanku sveta Slovenske skupnosti, ki je bil 22. oktobra, je bilo govora o številnih problemih, ki so v zadnjem času v središču slovenskega političnega življenja na Tržaškem.
Svet je obžaloval, da je tudi na začetku letošnjega šolskega leta ostala vrsta nerešenih vprašanj, ki zadevajo slovenske šole. Ta vprašanja bi se dalo rešiti z nekoliko več dobre volje s strani pristojnih oblasti. To velja predvsem za nove razrede in odprtje novih otroških vrtcev. Pomanjkanje le-teh je občutiti zlasti v milj-ski občini. Potrebna bi bila še ena učiteljska moč v osnovni šoli pri Sv. Barbari. Svet se je tudi izrekel zoper ukinitev obstoječih slovenskih osnovnih šol v miljski občini v zvezi s celodnevnim poukom, ki se v tej občini pripravlja. Svet meni, da ni ta rešitev najbolj primerna, ker bi s to ureditvijo prenehale obstajati slovenske osnovne šole v miljski občini, ki jih predvideva tudi Londonski sporazum.
Tajnik dr. Štoka je poročal o poteku razgovorov s strankami leve sredine v tržaški občini. Gre predvsem za postavitev dvojezičnih napisov, poimenovanje ulic po znanih slovenskih možeh, ureditev šolskih stavb, prenehanje nesmiselnih in nepotrebnih razlastitev in zadovoljivo rešitev vprašanja jusarskih pravic.
Svet je izrekel priznanje in solidarnost županu nabrežinske občine dr. Legiši, ki je znal preprečiti razne gradbene špekulacije, ki bi še bolj iznakazile narodnostno lice te občine. Slovenska skupnost je na ta na-
SLOVENSKA PROSVETA IZ TRSTA KULTURNI KROŽEK DEVIN-ŠTIVAN IN
»FANTJE IZPOD GRMADE«
priredijo
proslavo kmečkih puntov
ki bo v nedeljo 28. oktobra ob 16. uri v prostorih, katere je dal na razpolago Jožef Legiša v svoji hiši poleg nove štivanske cerkve (Štivan št. 19).
Sodelovali bodo »Fantje izpod Grmade« in Slovenski oder z igro Franca Jeze
»POSLEDNJI GOVOR«
35*11!
.i
v
Zid žalovanja v Jeruzalemu
čin še enkrat dokazala svojo zavzetost za ohranitev slovenskega etničnega ozemlja.
Milan Vremec in Tone Kostnapfel sta govorila o problemih, s katerimi se ubadata konzulti za vzhodni oz. zahodni Kras. Na koncu je stekel pogovor še o mednarodnem kongresu manjšin, ki bo maja prihodnjega leta v Trstu. Poročilo o tem je podal dr. Drago Štoka, ki zastopa Slovensko skupnost v pripravljalnem odboru za ta kongres.
Ponedeljkovi večeri Društva slovenskih izobražencev
Pretekli ponedeljek je v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu predaval o najnovejšem slovenskem zamejskem slovstvu univ. profesor Martin Jevnikar. V svojem podajanju se je sicer omejil na literarno produkcijo zadnjih dveh let, toda slika, ki jo je podal, je bila tako bogata, da se nam ustvarjanja zamejskih avtorjev prav zares ni sramovati. Nasprotno — kot je rekel prof. Jevnikar — sega ustvarjanje naših literatov v sam vrh današnjega kulturnega bogastva.
Zgovorno je tudi dejstvo, da izhaja samo v Italiji kar sedem takih ali drugačnih revij. Nadvse razveseljivo pa je dejstvo, da se je literarno in kulturno ustvarjanje na novo razmahnilo na Koroškem, kjer je v zadnjih dveh letih izšlo več slovenskih izvirnih knjig kakor v vseh prejšnjih dvajsetih povojnih letih.
Večera so se udeležili tudi nekateri ustvarjalci, kot Filip Fischer in narečna pesnica Marija Mijotova, ki je povedala eno svojih še neobjavljenih pesmi, iz raznih del zamejskih avtorjev pa so brali člani Radijskega odra Marjana Prepeluh, Matejka Peterlin, Ivo Sosič, Aleksij Pregare, Franko Žerjal in Marijan Bajc.
Naslednja dva večera bo DSI posvetilo Bližnjemu vzhodu. 29. oktobra in 5. novembra bosta s skioptičnimi slikami prikazala Izrael in Egipt očividca, ki sta te kraje sama obiskala in fotografirala. Predavanji bosta v mali dvorani Slovenske prosvete v Donizettijevi ulici 3 s pričetkom ob 20,30.
Šempolaj
Malo se oglašamo, a nas je zaposlila trgatev, ki je kljub dežju bila kar bogata in vinska kapljica bo dobra. Bralcem sporočamo, da bodo imeli priložnost nas slišati v soboto 27. oktobra preko tržaškega radia v oddaji »Pod farnim zvonom«. Oddaja bo ob 16,10 in ponovitev naslednjo soboto 3. novembra opoldne.
Prekinitev protestne odsotnosti šolskih otrok
Starši otrok slovenske osnovne šole pri Korošcih so se odločili, da bodo od srede 17. oktobra zopet pošiljali svoje otroke v šolo po desetdnevni protestni odsotnosti.
Za ta korak so se odločili, da ne bi otroci utrpeli še večje škode in ker so jim na pobudo sindikata slovenske šole v Trstu obljubili nekateri državni poslanci in deželni svetovalci, da bodo napravili vse, kar je v njihovih močeh, da bi šolska oblast dodelila slovenski osnovni šoli pri Korošcih še drugo učno moč,
Vsekakor pa so starši odločeni, da bodo zopet posegli po vseh zakonitih sredstvih, če ne bo zadoščeno njihovim upravičenim zahtevam.
•Illlllllllllllllllllllllllllllllllll Illlllllllllll III Illllllllll   Illllllilll   Illllllllllllllllintmuillllimi Illlllllimilllll Illlllliuilllll mnm  ............................................................................................................................................................................................................  ■M|HllH||lll||.'Uiiiiniiiii„imi,ii,iiii|ni,mnl,n„i.....IIIIIIIIIIIIIIIIIIII
A. H. S.
(9)
Mi io v Sveto telo
V	spomin na te dogodke so že zgodaj zgradili cerkev; prenovljena stoji še danes. Imenuje se »Dominus flevit«, Gospod je jokal. (Tu prosim bralce oproščenja. V opisovanju našega prvega obiska jeruzalemskega mesta se je zgodila neljuba pomota. Tam je zapisano, da se cerkev na prostoru Kajfove palače, kjer so Jezusa zasliševali, imenuje »Dominus flevit«, a to ni res; tista cerkev se imenuje »In galli-cantu« (Ob petelinjem petju), ker se je tam ob petju petelina Peter zavedel, da je Gospoda zatajil in se zaradi tega zjokal in skesal.)
Sredi cerkve »Dominus flevit« je pred glavnim oltarjem skala, ki o njej trdijo, da je tam lezus krvavi pot potil. Cerkev oskrbujejo frančiškani. Zato smo tam imeli sv. mašo ob 11. uri dopoldne. Istega dne zvečer smo sc vrnili v to cerkev k uri češčenja. V mističnem mraku cerkve smo
premišljevali o Jezusovem trpljenju, molili rožni venec, peli naše pesmi o Kristusovem trpljenju. Nobena ura pred božjim grobom ni tako doživeta kakor je bila doživeta ta ura v baziliki na vrtu Getse-mani.
Po maši smo se ustavili še v cerkvi Marijinega groba. Staro jeruzalemsko izročilo namreč pravi, da so Marijo pokopali tu v Cedronski dolini, ob vznožju Oljske gore, in da je od tu bila v nebesa vzeta. Danes je tam pravoslavna Cerkev, kjer kažejo Marijin grob. Staro izročilo ima svojo verjetnost v tem, da so v Cedronski dolini številni grobovi in pokopališča.
Videli smo judovsko, muslimansko in pravoslavno pokopališče. Pa še grobove iz časa izraelskih kraljev. Zato nekateri cerkveni očetje menijo, da se bo tu v dolini Jozafat, kakor se včasih imenuje ta dolina, vršila poslednja sodba. Nič hudega, saj bomo v dobri družbi. Od tu je Marija šla v božjo slavo,
PO JERUZALEMU NAOKROG
V	sredo 22. avgusta, peti dan našega
romanja, smo popoldne posvetili ogledu Jeruzalema. Mislim tu na stari Jeruzalem, kajti novi, ki so ga pozidali Židje po letu 1948, je novo mestc, v marsičem podobno novim mestom v Evropi, samo da je bolj racionalno zgrajeno s širokimi ulicami in obilnim zelenjem ob cestah in ob hišah. Ni hiše, ki bi ne imela okrog zelenega pasu.
Stari Jeruzalem je pa pravo nasprotje novemu. Ves je znotraj obzidja, ki ga je zgradil leta 1542 sultan Soliman Mogočni. Obzidje je popolnoma ohranjeno in moreš v mesto le skozi vrata, ki se ponoči lahko zaprejo kot nekoč. V mesto vodijo številna taka vrata. Mislim, da jih je pet ali šest. Glavna so Damaščanska na vzhodu.
Od teh vrat vodi glavna ulica, če jo smemo tako imenovati, skozi celo mesto do zapadnih vrat blizu krščanskega Siona. Do nedavna so bile hiše naslonjene tudi na zunanje zidove mesta. Judje so pa sedaj vse hiše na zunanji strani zidu podrli okrog in okrog speljali široko cesto, ki je ponekod še v gradnji.
Na ta način je pogled na mestno zidovje
res edinstven. V Evropi je ohranil podobno zidovje Dubrovnik v Dalmaciji, samo da je jeruzalemsko bolj mogočno in ohranjeno v celoti. Ker je bilo prostora znotraj obzidja razmeroma malo, so ves prostor uporabili za hiše. Zaradi tega je stari Jeruzalem ena sama streha, ki jo sekajo ozke ulice, in še te so ponekod pokrite, da služijo za bazar. Ljudi je po teh ulicah zmeraj veliko, čez dan in pozno v noč.
Največ vidiš Arabcev, kajti v starem Jeruzalemu prebivajo skoro sami Arabci. A tudi drugih narodnosti je dosti na ulicah, posebno turistov in romarjev iz vsega sveta. Morda najmanj je Judov, ki sedaj upravljajo stari Jeruzalem. Izraelski vojaki so prisotni, vendar se po ulicah ne kažejo veliko; tisti, ki jih je videti, so vsi oboroženi s kratkimi brzostrelkami. Ta del Jeruzalema je zasedeno ozemlje in v mravljišču ulic in uličic polnih Arabcev ni zmeraj varno za okupacijske vojake.
V	mestu posebno ob glavni ulici je vse polno majhnih prodajaln, ki imajo po en sam prostor. V njih najdeš vsega, od mesa in zelenjave do dateljnov in grozdja, od semen in ščetk do dragocenih zlatih in
bisernih okraskov. To je res velik bazar. Zato se po njem prelivajo tudi vsakovrstni duhovi, ki za razvajene nosove niso zmeraj prijetni.
Skozi take mestne ulice in uličice smo se prerivali, da smo prišli do zidu žalovanja. Mislim, da je vsem znano, kaj je ta zid, ki se ob njem zbirajo Judje, da objokujejo nekdanjo slavo Jeruzalema in izraelskega ljudstva. Izraelska oblast je sedaj ob tem zidu porušila večje število zgradb in napravila širok asfaltiran trg. Prej tega ni bilo. Do samega zidu so segale hiše, tako da je bila ob zidu le ozka ulica.
Po letu 1948 je bilo Židom prepovedano hoditi sem jokat in molit. Tudi to je bil en razlog več, da so Izraelci hoteli imeti tudi stari Jeruzalem. Sedaj to ni več zid žalovanja, ker ob njem Židje ne jokajo, temveč molijo in premišljujejo. Popoldne, ko smo bili mi tam, je stalo na prostoru ob zidu le majhno število Židov. Ob sobotah pravijo, da jih je več, vendar nekaj jih je zmeraj.
(Se nadaljuje)
OB 50-LETNEM JUBILEJU GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
Izmed vseh Mohorjevih knjig je našim ljudem najdražji vsakoletni KOLEDAR. Predstavlja listino, pričo mohorjanskega ustvarjalnega dela in ogledalo, v katerem odseva žitje in bitje slovenske skupnosti v Italiji in v svetu. Ko koledar stopi v naše domove, prinese v srca radost in v družine razvedrilo in pouk. Vsem je, kot bi mednje planilo vzdušje domačnosti in prisrčne topline.
Ob svojem zlatem jubileju se je Goriška Mohorjeva družba še posebej potrudila, da bi bil njen koledar bogat in zanimiv, verna slika naše dejanskosti in svetovnega dogajanja. Med bogatimi prispevki bodo nekateri enkratne vrednosti, kot črtice pomembnega slovenskega pisatelja in pesnika; sonetni venec, posvečen očetu; pisateljski lik Andreja Čeboklija; Trinkovo politično delovanje; slovenski dosežki po ustanovitvi dežele Furlanija-Julijska Benečija; razprava primorskega psihologa o hipnozi in hipnotizmu; prosvetno delovanje na Goriškem in Tržaškem itd.
Za letošnji knjižni dar GMD vlada široko pričakovanje tako na ožjem Primorskem kot med slovenskimi rojaki v Evropi in v svetu. Zaradi velikega zanimanja in omejene naklade priporočamo prednaročila pri slovenskih dušnih pastirjih, v slovenskih knjigarnah in na upravi Goriške Mohorjeve družbe (Riva Piazzutta 18, 34170 Gorizia - tel. 83177).
Praznovanje misijonske nedelje v Gorici
Osrednja prireditev letošnje misijonske nedelje na Goriškem je bila kot že leta nazaj v Katoliškem domu, kjer se nudi prijateljem misijonov kaka lepa odrska izvedba, obenem pa se da ob srečolovu za misijone navzočim možnost, da jih gmotno podprejo.
Tudi letos je bila dvorana Katoliškega doma polno zasedena. Bila je to prva prireditev v novi kulturni sezoni, zato je še bolj pritegnila. Z igro so gostovali marljivi igralci katol. prosvetnega društva »Hrast« iz Doberdoba. Predvajali so pretresljivo dramo »Stilmondski župan«, ki se dogaja v Belgiji med prvo svetovno vojno potem ko so Nemci zahrbtno napadli deželo in jo zasedli.
Igra je bila za misijonsko nedeljo nadvse primerna. Opozorila je na veličino žrtvovanja in podčrtala pomen službe bližnjemu. Tragični zaključek je vabil k razmišljanju, pa obenem spodbudil k posnemanju miselnosti, ki je prevzemala stil-mondskega župana: pomagaj drugim ki so v stiski, zatri v sebi željo po maščevanju in ne beži pred žrtvijo življenja, če to zahtevajo razmere.
Igralci so svoje vloge zelo doživeto podali, občinstvo pa jim je z veliko zbranostjo sledilo in jih na koncu nagradilo z iskrenim aplavzom.
Tudi srečolov je občinstvo zelo razgibal. Bil je kot vedno na skrbi Marijine družbe, bogat na dobitkih ter obenem v razvedrilo vsem, ki so pri njem sodelovali.
Pri vseh službah božjih so naši dušni pastirji že dopoldne svoje vernike opozorili na misijonsko dolžnost. Vse cerkvene nabirke tega dne so šle v korist papeških misijonskih družb, verniki pa so obenem dobili v roke brošuro »Misijonska nedelja 1973«, ki nudi na 32 straneh mnogo zanimivega branja ter je izšla v 2.700 izvodih.
V	Gorici je bila na sedežu slovenske du-hovnije pri Sv. Ivanu popoldne molitvena ura za potrebe misijonov, ki je tudi bila dobro obiskana. Vsekakor je letošnja misijonska nedelja naše vernike zelo zajela. Naj bi ostali misijonsko vneti tudi v bodoče, kajti misijonska dolžnost ni stvar enega dneva, temveč celega leta skozi vse življenje.
Zavod sv. Družine v Gorici
Zavod sv. Družine v Gorici je s 1. oktobrom začel s svojim vzgojnim in kulturnim poslanstvom. Šolske sestre, ki zavod vodijo, so se bile že proti koncu avgusta preselile v novo poslopje, ta dan pa so prispeli prvi gojenci in gojenke, ki so kar ostrmeli ob pogledu na veličastno novo stavbo. Z nepopisnim veseljem so si ogledovali okusno opremljene prostore: obširno kapelo in dvorano, jedilnice, spalnice, učilnice, prostore za razvedrilo itd. Za vse je bil ogled novega zavoda pravo doživetje.
Zavod je sicer že septembra odprl svoja gostoljubna vrata nekaterim skupinam: udeleženkam na duhovni obnovi ter podjetnim slovenskim skavtom in skavtinjam.
Častitljivo poslopje starega Sirotišča, ki je odslužilo, je bilo v dneh od 10. do 13. septembra do temeljev porušeno. Bil je zadnji čas: ko je mogočni rilež pritisnil na spodnji zid, se je ta sesul v prah in ruševine. Po prvi vojni so del novega poslopja dvignili kar na stari zid, ki je bil po stari zidarski tehniki zgrajen bolj iz grušča kot iz kamenja.
Ob novi stavbi so zdaj v teku zunanja ureditvena dela: odstranjujejo ruševine in ravnajo zemljišče okoli zavoda, urejajo bodoči vrt in parkirni prostor. Sledilo bo asfaltiranje trakov, ki bodo vodili s ceste k vhodom v poslopje.
Slovesno odprtje zavoda, ki bi se moralo izvršiti v oktobru, je bilo prav zaradi teh ureditvenih del in še drugih tehničnih razlogov preneseno na poznejši čas.
Tudi ob tej priložnosti prisrčna hvala številnim dobrotnikom, ki so prispevali za graditev tega važnega zavoda. Pri maši in molitvah v zares lepi kapeli bo njihov spomin vključen v prošnjo, naj Bog vsem obilo poplača.
Sestanek SDZ in Slov. skupnosti o problemih Kanalske doline
V	Gorici so se zbrali 23. oktobra predstavniki Slovenske skupnosti in Slovenske demokratske zveze iz Trsta, Gorice in videmske pokrajine. V globljem razgovoru so obdelali vsa pereča vprašanja, ki zadevajo Slovence v deželi, posebej v Kanalski dolini. Glavni predmet razgovora je bila avtocesta, ki jo nameravajo speljati skozi Kanalsko dolino. S tem v zvezi so predstavniki Slovenske skupnosti ter SDZ iz Trsta, Gorice in videmske pokrajine ugotovili, da trasa ne sme uničiti kmetijstva in turizma v Kanalski dolini, posebno ne rodovitnih polj, ki predstavljajo vir življenja za tam živeče prebivalstvo. V ta namen so zbrani predstavniki sklenili, da bodo zadevo temeljito preučili in posredovali pri pristojnih oblasteh v korist gospodarstva, turizma ter ohranitve etničnega sestava Kanalske doline.
Predstavnik Kanalske doline Simon Prešeren je še posebej izrazil zaskrbljenost tamkajšnjega prebivalstva, ki ga načrti v zvezi z avtocesto ogražajo v njegovi gospodarski, socialni in etnični bitnosti.
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino!
Umrl je Ciril Silič
V	Vrtojbi so v petek 19. oktobra pokopali Cirila Siliča, znanega učitelja petja na solkanski osemletki in pevovodje, ki je po kratki bolezni umrl v ljubljanski bolnišnici.
Pokojni Ciril Silič je bil deseti otrok biljenskega organista Romana Siliča in se je rodil v Biljah pred 48 leti. Veselje in nadarjenost za glasbo je podedoval po očetu. Sprva se je izučil za krojača, po zadnji vojni pa je opustil to delo in se posvetil glasbi. Kot učitelj je poučeval glasbo na raznih šolah onstran meje, zadnjih deset let v Solkanu. Med poučevanjem je našel čas, da je končal glasbeno akademijo v Ljubljani.
Poleg šole se je posvečal zborovskemu petju in vsa leta vadil večje število zborov v goriški okolici. Vodil je zbore v Mirnu, v Dornberku, v Anhovem, v tovarni Meblo in zlasti še v Vrtojbi, kamor se je bil priženil. Zadnja leta je vodil tudi zbor »Oton Župančič« v štandrežu. Z vrtoj-benskim zborom je nastopil s celovečernim koncertom tudi v Katoliškem domu obenem z moškim zborom iz Mirna.
Mladina in pevci so se ga ob smrti dostojno spomnili. Pogreba se je udeležil tudi njegov 90-letni oče. Vsem naše sožalje.
Vrh sv. Mihaela
Ta teden so starši z Vrha sv Mihaela, ki pošiljajo svoje otroke v obvezno nižjo srednjo šolo v Gorici ali jih imajo v tamkajšnjih dijaških zavodih, naslovili na župana v Sovodnjah prošnjo s podpisi, v kateri ga naprošajo, naj bi občinska uprava poskrbela za prostor v avtobusu tistim otrokom, ki se znajdejo v stiski bodisi v primeru bolezni ali ob začetku in koncu tedna ter ob praznikih, ko ni pouka, pa bi šli radi domov. Podpisani starši bi bili na račun tega prevoza pripravljeni odreči se prispevku, ki jim ga daje občinska uprava za plačevanje vzdrževalnine v dijaških zavodih.
Do te prošnje je prišlo iz preprostega razloga, ker je šolski avtobus, s katerim razpolaga občinska uprava, odločno premajhen. Na to je »Katoliški glas« že dvakrat ali trikrat opozoril, zadnjikrat 23. avgusta letos, ko je v polemiki s »Primorskim dnevnikom« pod naslovom »Reševanje šolskih vprašanj v sovodenjski občini« med drugim zapisal, da »dijaki z Vrha še nimajo zagotovljenega svojega avtobusa za v Gorico, kajti sedanji, s katerim razpolaga sovodenjska občinska uprava za novo šolsko leto, je odločno premajhen.«
Čudno se nam zdi, da ni znala občinska uprava te nevšečnosti pravočasno preprečiti, saj vendar vodi anagrafski urad in bi morala vedeti za število otrok z Vrha, ki se morajo posluževati avtobusa. Pa tudi občinskim svetovalcem bi moralo biti znano, kako daleč je najbližja avtobusna postaja od Vrha.
Želeli bi zato, naj občinska uprava čim-prej poskrbi, da vrhovskim otrokom ne bo treba hoditi eno uro ob vsakem vremenu peš od avtobusne postaje domov, staršem pa naj se odvzame skrb, kako prepeljati otroke v primeru bolezni.
Zaskrbljeni občan
Razstava beneških slikarskih mojstrov
Od 27. oktobra do 6. januarja 1974 bo v palači Attems v Gorici razstava beneških slikarskih mojstrov iz 18. stoletja. Razstavljenih bo 75 del. Po Tominčevi razstavi, ki je bila leta 1966, bo to kulturni dogodek prvorazrednega pomena, in bo gotovo privabila tudi obiskovalce iz Slovenije, Hr-vatske in Avstrije.
Beneškemu slikarstvu 18. stoletja gre častno mesto v razvoju evropske kulture, saj je odigralo svoj čas veliko vlogo in imelo velike predstavnike. Njen izraz je zlasti Veronesejeva šola, ki je s prehodom iz baroka v rokoko prerasla akademsko tradicijo.
Razstavo je pripravil ravnatelj goriškega muzeja Guido Bradaschia, katalog razstavljenih slik pa je uredil direktor videmskega bienala dr. Aldo Rizzi. V petek 26. oktobra bodo razstavo prikazali umetnostnim kritikom, svečano odprtje pa bo v soboto 27. oktobra, na katero je bil povabljen tudi prosvetni minister Malfatti.
SKPD »MIRKO FILEJ« - GORICA
vabi na skioptično predavanje, ki ga bo imel g. Vinko Zaletel s Koroškega v nedeljo 28. oktobra ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici o svojem zadnjem obisku pri slovenskih izseljencih
ŠIROM PO AVSTRALIJI
Predavanje bo g. Zaletel ponovil isti večer ob 19,30 v župnijski dvorani v Štandrežu, naslednji dan v ponedeljek 29. oktobra ob 20,30 pa še v Števerjanu v Župnijskem domu.
Fublicizacija SS gledališča
Pretekli teden je delegacija Stalnega slovenskega gledališča stopila v stik s političnimi predstavniki, da bi jim predočila težko finančno stanje, v katerem se nahaja gledališče. V torek 16. t. m. je deželni odbornik za kulturo Dal Mas sprejel predstavnike SSG, in sicer predsednika gledališča prof. Josipa Tavčarja, podpredsednika Jurija Slamo in Dušana Hreščaka, člana nadzornega odbora deželnega svetovalca dr. Draga Štoko ter ravnatelja Filiberla Benedetiča.
Prof. Tavčar je orisal položaj gledališča in zahteval, naj se gledališče dokončno publicizira, tj. naj osrednja vlada finansira SSG v taki meri kot bi to storila s stalnim gledališčem. Odbornik Dal Mas se je strinjal s temi zahtevami in zagotovil, da bo deželna vlada posredovala v Rimu za pozitivno rešitev krize.
V	petek so se predstavniki podali še k deželnemu odborniku za proračun Coloni-ju. Tudi njemu so obrazložili težavno finančno stanje ter opozorili na umestnost takojšnjih finančnih uspehov s strani deželne uprave. Odbornik je zagotovil polno podporo, da se doseže finančno priznanje Stalnega slovenskega gledališča na državni ravni.
Š P # R T
Nov uspeh Olympije
Prejšnjo soboto je starejše moštvo S Ž. 01ympia odneslo prvo važnejšo zmago na začetku letošnje sezone. V Vidmu so namreč fantje premagali na polfinalu pokala PAV močno Auroro s čistim 2:0 (15 : 8, 15 : 12). Naši so si nedvomno zaslužili to zadoščenje. Pod vodstvom svojega izkušenega trenerja so pokazali marsikaj dobrega, predvsem v sprejemanju žog, zlasti pa v obrambi, ki je od lani precej napredovala. S to zmago si je 01ympia priborila vstop v finale za pokal skupno z videmsko ekipo CSI, ki igra sicer v »D« ligi, a je v raznih primerih pokazala, da je nekoliko šibka. Zato je upravičeno, če gledajo naši odbojkarji brez posebnih skrbi na prvo mesto. Odločilna tekma bo v soboto 27. t. m. v Vidmu ob 21. uri. Odhod igralcev je predviden ob 19,30 s Travnika v Gorici.
* * *
Ta ponedeljek se je 01ympija pomerila v domači telovadnici z goriškimi gasilci (»C«-ligaši) v eni običajnih trening-tekem, ki jih moštva organizirajo pred prvenstvom. Zmagali so naši s 3:2. Ponovno so dokazali, da spadajo med najboljše deželne ekipe in to predvsem zaradi požrtvovalnosti. Kljub temu ni oni večer izstopal toliko podvig naših odbojkarjev, kolikor dejstvo, da je prišlo na igrišče dvanajst gasilcev-igralcev, medtem ko je bilo nas šest. Toliko nas je ostalo od lanskega moštva. Imeli smo sicer še dva rezervna igralca, ki pa še nekoliko zaostajata za ostalimi. V bistvu nas je šest in to je že — kriza.
★
Stalno slovensko gledališče v Trstu bo
uprizorilo v petek 26. oktobra ob 16. uri v Kulturnem domu Cehovljevo komedijo »Češnjev vrt« in sicer za abonma red H. ★
f RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 28. okt. do 3. nov. 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 G. Cambini: Kvartet za godala. 11.15 Mlad. oder: »Petnajstletni kapitan«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 Revija glasbil. 16.00 Šport in glasba. 17.00 Dva pisatelja - dve gledanji sveta. 17.40 Nedeljski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Glas in orkester. 18.55 Medigra za pihala. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski znanstveniki na univerzi »Emidij Susič«. 19.20 Za najmlajše. 20.35 G. Verdi: »Don Carlos«, opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 20.55 Za vašo knjižno polico. 21.35 Nežno in tiho.
Četrtek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za orgle. 10.15 Praznična matineja. 11.00 »Čevlji za mojstra Matevža«, radijska igra. li.35 Slovenski razgledi. 13.30 Harmonije za godala. 14.45 Glasba iz filmov. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Nove plošče resne glasbe. 19.10 Božanska komedija. 19.25 Za najmlajše.
20.35 »Georgesova maska«. 21.15 G. Mahler: Simfonija št. 5 v cis-molu. 22.25 Sonate a tre.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Popoldanski koncert. 17.00 Schumannova glasba. 17.20 Ne vse... 17.25 Mozart: Simfonija št. 41. 17.55 Spirituals. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni julijski skladatelji. 18.50 Samospevi A. Lajovca. 19.10 »Matevž Ravnikar«. 19.20 Beethovnova glasba. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba tržaških avtorjev. 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Družinski obzornik. 19.25 Revija zborovskega petja.
20.35 Teden v Italiji. 20.50 Klasična dela Josipa Stritarja. 21.30 Vaše popevke.
OBVESTILA
DOPISNIKOM V VEDNOST
Ker pade letos praznik Vseh svetih na četrtek, bo naš list prihodnji teden izšel že v sredo, tj. 31. oktobra, paginacija pa bo namesto na običajno sredo v torek 30. oktobra popoldne. Dopisi naj bodo na uredništvu ta dan do 10. ure dopoldne. Kar bo prišlo pozneje, bo objavljeno v naslednji številki.
V	nedeljo 28. oktobra ob 12. uri bo Zveza slovenske katoliške prosvete položila venec na grobove umrlih internirancev na pokopališču v Gonarsu. Vabljeni so člani prosvetnih društev in pevskih zborov kakor tudi drugi, da se s svojo udeležbo poklonijo spominu vseh žrtev nasilja v drugi svetovni vojni.
Amaterski zbori treh dežel (Slovenija, Koroška in Julijska krajina) bodo nastopili to soboto 27. oktobra ob 20,15 v dvorani Filharmonije v Ljubljani. Med drugimi bo nastopil tudi mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice.
Vsi sveti v Gorici. Na praznik vseh svetih bo na goriškem pokopališču ob 15. uri nadškofova maša s somaševanjem vseh mestnih dušnih pastirjev. V primeru slabega vremena bo istotam in ob isti uri le bogoslužje božje besede. — Za slovenske vernike bo na praznik vseh svetnikov zvečer sv. maša pri kapucinih, po maši pa pridiga in molitve za verne duše. Na vernih duš dan bodo v središču slovenske duhovnije v cerkvi sv. Ivana sv. maše ob 7. in 8. uri ter ob 19.30.
Sindikat slov. šole - Tajništvo Gorica vabi vse učno in pomožno osebje na slovenskih šolah, da se udeleži 13. rednega občnega zbora, ki bo v četrtek 8. novembra ob 17h v risalnici učiteljišča »S. Gregorčič«, ul. Croce. Vabljene so tudi slovenske vrtnarice in upokojeni šolniki. Na dnevnem redu je otvoritev; čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora; poročila izvršnega in nadzornega odbora; volitev delovnega predsedstva, zapisnikarja in dveh skrutinatorjev; razrešnica staremu odboru; morebitna sprememba pravilnika; volitve; slučajnosti. Po pravilniku je po preteku pol ure občni zbor sklepčen ne glede na število udeležencev. Ce se kdo ne more osebno udeležiti zborovanja, ga lahko zastopa kak član, ki ga bo prizadeti za to pismeno pooblastil.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Nelka v počastitev zlate poroke Močnik-Slokar 10.000; upokojeni duhovnik v Gorici 400.000 lir.
V	spomin na pok. starše ob prvi obletnici njihove smrti daruje hčerka Rožica Pertot po 5.000 lir za Alojzijevišče, Zavod sv. Družine in Katoliški glas
Namesto cvetja na grob pok. Josipa Terčona darujejo za Zavod sv. Družine v Gorici: dva prijatelja iz Nabrežine 10.000; družina Adolf Pertot 5.000; družina Cal-lierotti 5.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu: sestrična Bernarda v počastitev spomina pok. Josipa Terčona 5.000 lir.
Za Vincencijevo konferenco v Trstu: namesto cvetja na grob Adolfu Martelanc darujeta Nada in Angel Martelanc 10.000 lir.
7.a Marijanišče na Opčinah: družina Josip Kralj, Sv. Križ, namesto cvetja na grob Ane Dolenc 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Angela Šuligoj in družina 3.000; družina Podobnik 4.000; Sosič Marija 10.000; družina Vatta 10.000; družina Antonelli 3.000; sorodniki pok. Eveline Miniussi 1.000; Stana Žerjal 2.000; N. N. 100; N. N. 2.000; Milič Pavla 2.000; Luigi Sferco 5.000; N. N. ob 25. obletnici poroke 15.000; N. N. 1.000; razni 24.000 lir.
Za popravilo orgel na Opčinah: Milič Pavla 2.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: družina Brišček 5.000 lir.
Za Makedonijo: dve sestri iz Gorice 10.000; v spomin na Jožico Peric družina Darko Devetak iz Rupe 5.000; N. N., Gorica, 4.000 lir.
Za slovenske misijonarje: družina dr. Vrtovec 20.000; Mariza P. 5.000; N. N. od Sv. Barbare 5.000; N. N. z Opčin 20.000 lir.
Vsem plemenitim dobrotnikom Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik : ms gr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo