Štev. 3.                     V Ljubljani, 1. sušca 1914.                    Leto XV.
Junaški deseterci.
Paša.
V turški Bosni gospodar je paša,                Pride pismo, Nikola ga bere,
dedec star in grd kot pesoglavec:              gleda, bere — komaj smeh vzdržuje:
glava — čeber mu čepi na vratu,               ,,Hajdi vkupaj, Črnogorci moji,
brado — kozel niu jo je posodil,                hajdi vkupaj, hajdi — strah je tukaj!"
nos mu — kumara je dozorda.                   »            .         .....
,                 .       .   .     .    .   .    »                Crnoeorci se zberd iunaki,
usta — prepad s skalami olistražen,                  &             »,...'.
...                  x.            ....      ,i      , •           temna vsa so cela jim lunaška,
6ei — vrag reži se v niih peklenski,                    ,            .
....         .,      i »                       a vesela srca iim junaška.
v turbanu zavito svetlo pleso,                                          *      '
a po njej izprehajajo uši se.                       Gre kralj sivi, gre smeje, počasi.
Strah? Na Iicu njemu ni ga znati! In udari paša s sablo k steni,
pride sluga, tinto mu prinese                     Bere pismo, koniaj smeh vzdržuje,
in pero in tanek list papirja.                      čujejo junaki — smeh jih lomi,
In široko sede paša k mizi,         ^               bijejo se po kolenih jakih,
gleda črno, piše grozno pismo,                   pa reko vladarju, da naj piše:
piše pismo kralju v Črno goro:                  »Piši jarcu šepastemu v Bosno:
,,Črni gjavro, jaz sem paša Bosne,              Črnogorski krti so — volkovi,
vi ste krti luknje črnogorske,                     leviuje — krtice črnogorske!
hajdi, pošlji dvanajst mi krtic brž —          Kje zahtevas ti, bedak neurani,
dvanajst deklic mladih in najlepših,            ki rediš od bosanskih se češpelj,
jih okiti s cvetjem vaše gore,                     z nasih gor svobodnih cvelk in deklicl
da poklonit pridejo se meni.                       Ali kdaj smo plačevali davek?
Če ne bo jih v sedmih dnevih k meni,       Tebi, paša svetli, pošljemo ga:
pridera z vojsko na krtine vaše,                 z brd visokih naših trde skale
kakor bolhe v postelji potrem vas,              za devic dvanajst, o, silni pasa
kakor z metlo vas pometem v morje."        dvanajst svinjskih repov presušenili.
----*i      50     i-e—
da odičiš si svoj turban z njimi.               . ,,Oj, vezirji, oj, junaki čvrsti, Pridi sam po davek, če ti drago!                le shranite v kašče svetle sablje
Črna^gora, veš, je vsa pokrita                    in za hrame risanice puške,
s turškimi črepinjami in kostmi,                 obdelujte vrte, sadovnjake,
če ti ljubo, pridi jih pogledat,                     da rodijo češplje varo debele,
kmalu zrl boš i svojo na kolu!"                 in ko z njimi se tako zredfte,
da ne pride črnogorska sablja
Bral je pismo turški paša v Bosni,             vam do živa, ne njihova puska,
bral je pismo in debelo gledal                    do srca vam, takrat, oj, junaki,
in sporočil je vezirjem svojira:                    hajdi gremo nad podgane v goro!"
Mati in sin.
Stara niajka, sama zapuščena,                  Mine vojna, sin domov se vrne:
čakala je v koči sina z vojne,                 desna roka gnije na bojišču;
čakala ga koiuaj je sirota,                        če meso so vrani okljuvali,
kruha služiti ni mogla sama.                    bela kost pač vkratkem bo sprhnela.
»Mine vojna, sin se mi povrne,
s pridno roko spet živil bo mene."         »Tak se vračaš, sinko, k majki svojl?"
r,,Dvoje rok je meni Bog ustvaril, dvoje mater — vsaki roko eno. Domovini dal sem roko desno, zate, mati, sem prihranil levo.**
Junak.
Došlo pismo belo majki sivi,                     Vstane rano v gori tnajka z doma,
v pismu vest o sinu je z bojišča:            kakor srna ponilajena speje.
,,Jevros!ma, moja raajka siva,                   hodi, hodi, dolge dncve hodi
nič ne skrbi, dobro tu je sinu,                in čez teden dni dospeje k sinu. ranjen sem, a rane se celijo,
kmalu se iz bolnice ti vrnem                   Sede k zglavju trudna mati k sinu,
in veselo, inajka, te pozdravira."             srce ji je polno, bogve česa,
pogovarja se z edincem svojiin,
Čita pismo Jevrosima majka,                    vzatne iz koška tri pogače bele
čita pismo, čudno ji pri srcu:                   in iz nedrij nogavice volne,
ali Je bridkost, da sin je ranjen,              rjuho odgrne, da obuje sina —
ali je sledkost, da sin junak je.               sinu gog v sredini stegen manjka. Sklene majka, da obišče sina.
Speče Crne hlebe tri za pot sl,                 Gleda raati sina — on smehlja se.
speče sinu tri kola6e bele,                        Skloni se in ga poljubi v lice:
splete mu dve volni nogavici —              ,,Pisai si; zdaj, sinko, te razumem!" sin jih vedno je posebno ljubil.
Cvetko Gorjančev