Kniižetrnest. Podobe iz sanj. Napisal I v a n C a n kar. — Nova knjižnica 1. — Založila in izdala Nova Založba v Ljubljani. — Tiskala Katoliška tiskarna. — Str. 165. — Cena 4 K. — Te nPodobe iz sanj" je napisal Cankar ,,v letih strahote 1914—1917. Zato je razumljivo, da marsikatera beseda ni tako postavljena, kakor bi po vsej pravici morala biti, in da je marsikatera zastrta in zabrisana. Vendarle pa naj ostane vse, kakor je bilo; za ogledalo teh težkih dni in za spomin." S temi besedami izreka Cankar sam sodbo o tem svojem delu. Postavljene so te besede v posnetku pisateljevega rokopisa knjigi na celo, kakor bi hotel z njimi Cankar bralca opozoriti, naj gleda njegove podobe z napeto pozornostjo in — če se smem tako izraziti — z zbranim duhom, da zapazi tudi to, kar je zastrto, in da razbere tudi ono, kar je v knjigi zabrisanega. In ravno ta zastrtost in zabrisanost, ki sta — mimogrede povedano — značilna marka mnogim Cankarjevim delom — preliva njegove »Podobe iz sanj" v globoko, iskreno pesem bolečin, v pretresljiv, obupen vzklik trpljenja. Saj ni človeške besede, ki bi mogla jasno in sluhu razumljivo povedati, kaj čuti človeško srce, ki je z grozo zamaknjeno v to neizrečeno strašno tragedijo, kakor se današnji dan odigrava na svetovnem pozorišču. Cankarjeve BPodobe iz sanj* so javna obtožnica visoke umetniške potence, ki jo naš narod izroča poroti kulture in človečnosti: »Zapoj o bolesti, ki vre in vpije brez nehanja iz te uboge zemlje, ki jo ljubiš." (Str. 83.) Te BPodobe iz sanj" so govor nas vseh, izliv gorja milijonov duš. In kolikor večja je bolest, toliko šibkejša je naša beseda, dokler ne zastane v nemem strmenju, neizgovorjena ob grobovih, ki pojoč oznanjajo novo zarjo. (istr. 123.) — Iz tega vesolnega krvavega potopa se oglaša grenko, polno žolča in ujedljivosti, rezko in neusmiljeno vprašanje srake-buraoristke: nPa kaj si storil ti, oj človek?" (Str. 139.) Človek, ki je kriv tega splošnega gorja, molči, zakaj njegov jezik ne ve odgovora, ker je gorje preogromno in dejanje pretrinoško. Tako se obsoja človek — krvnik sam, a človeški duh še ni izmislil kazni in povračila . . . Tako hitimo od podobe do podobe, ki dihajo v okvirjih poezije in religioznosti, za tenčicami slutenj in izza krepko začrtanih linij realnosti žgočo resnico; hitimo — gnani od sile nad človeštvom zagrešenega zla in od lepote pisateljeve besede, prepričani, da prihaja svetnica odrešenica. (Str. 165.) Kako umevamo ta 5as in s kakimi pogledi zremo v bodočnost — o tem govori ta Cankarjeva knjiga: v srcu nož — pred nami življenje ! E. G a n g 1.