Za poduk in kratek čas. Potovanje v Rim, Neapol in domu. XIV. Bližali smo se sedaj naglo staroslavnemu, 2628 let etaremu Rimu. Sv. Bonifacij, apoatol Nemcev, se je zgrudil na kolena in obraz, kedar je Riin zagledal; ceaar Karl Veliki je na bregu Mario, zagledavši večno mesto, stopil iz konja ter peiice šel do cerkve sv. Petra, ondi stopnice do praga na kolenih preplazil; zdaj pa je vse drugače. Nevkrotljiva mo. železnega konja posadi romarja nagloma v mesto; človek skoro ne ve, kedaj. Med Monte Rotondo in Rimom se prvokrat prikaže velikanska kupla 8v. Petra, pa le za kake trenutke, brž se začnejo pokopališča prvih Kristijanov, ali katakombe. Vlak ropoče med grobi mnčenikov nekoliko časa kraj Rima naprej; na desni zagleda oko baziliko sv. Lovrenca in sv. Neže, od daleč na levo te pozdravljajo mesta: Fraskati, Kastelgandolfo 8 papeževo graščino, Albano itd. Naposled se bližamo mestnemu zidu. Rimsko ruesto je namrec ograjeno z visokim zidom. *) Med vratmi Porta Maggiore in Porta S. Lorenzo vdere hlapon v notranje mesto. Veličastna Lateranska bazilika in Maria Maggiore, ki ležite nekoliko oddaljeni, pozdravljate romarja prijazno. Kmalu je vsega ropotanja konec; hlapon še za slovo enkrat zabrizgne in se pod okroglo glaževnato streho prelepega in veličastnega rimskega kolodvora ustavi. Bilo je o ]/2 7 uri na večer 8. apr. t. 1. Zdaj se je začelo livanje in dreganje od vseh strani; komaj smo predrli množico in stopli izpod kapa kolodvorovega. Najeli smo si voz, •) Mestni zid, ki sedanji Rim ograja, jo 6 ur hoda dolg; zidan je iz karaenja, od zunanje strani meri 17n>et. Stoji že od 1. 217. — Cesar Aurelijan ga je počel staviti, Prob dokončal, pozneji cesarji in za njimi papeži so ga le popravljali. Vrat v mesto je 12. ki je tekel z nami po ozkib nlicab, kolikor je konjič le zamogel stopati, in slednjiČ je obstal pri avstrijanskem romarskem hramu — Dell' Anima. Bogu bvala! sem izdebnil; zdaj smo doma; ali kaj, da sem se prevaril. Sprijetje ni bilo, kakor smo se nadejali. G. ravnatelj, rojen Nemec na Ceskeni, (govori tudi čeeki) nam je ponudil, akoravno je še bilo sob dovolj praznib, za eno noč izbo za romarje, ki se res ne imenuje zavoljo svoje izredne prostosti zastonj tako. Nad velikinii vratami poslopja stoji sledeč napis: Xenodocbium Beatae Mariae de Anima, pauperum peregrinorum Germanorum sustentationi extructum, t. j. gostiše Blažene Marije dušne v podporo nemskim romarjem postavljeno. Besede so lepe, le žalibog! da so prazne. Imenitne osebe dobijo stanovanje — se ve za plačilo — za prostake se mnogo ne zmeni. Tudi v Rimu ni vse zlato, kar blišči. Toda romarska postelja mi je dobro teknila; zakaj speban sem bil od dolgega pota, in vesela misel, da sem v Rimu, me je zazibala v sladko spanje. Ves okrepčan 9. aprila stopim na noge. Prva skrb bila je ta, da si poiščem drugo stanovanje, da ne bi bil nikomur nadležen. Nek Tirolec, poštena duaa, ki blizo delP Anima prebiva in z moleki in drngimi pobožnimi rečmi tržnje, mi je pomagal in kmalu sem imel čedno izbico za 2 osebi. Jaz in moj tovariš sva platila na den vsak 1 frank; 40 kr. po našem. Morem reči, povsod na Laškem sem vežjo dragočo naael za živež in stanovanjc, kakor v Rimu. Eava 8 krubom 8e dobi za 16 centezimov — 25 centezimov je 10 kr. nasega denarja — poštenega vina '/* litra 30 ctm. tudi druga jedila so po ceni. Sicer se zamoie tudi drago živeti vaak, kdor boče in ima za čim. Ali kaj takega romarju ne kaže. (Nastavek prih.)