Dober nčitelj; dobra sola. V Lepopolji je bil šolski shod ali konferencija ljudskih učiteljev. Vsi učitclji tpga šolskega okraja in veliko č. č. gospodov duhovnov se jp snidilo. Gospod dekan, Razumen, velik prijatelj mladini in učiteljein, niož obče spoštovan, so vodili pogovore v zboru. Učitelji so vprašanja, ktere jim je prečastito škofijstvo zastavilo, pismpno rešene seboj prinpsli; pri nektprih vprašanjih vnelo se je živo pomenkovanje, kterega so se vdelpževaJi vsi udje v zboru. Ko sp ima zbor raziti, nagovore go.spod vodja gospode s tem le besedami: ,,Veselilo me je, častiti gospodjp, viditi vas tako obilno zbrane; še bolj pa mi serce raduje, ko iz vaših pogovorov spoznavam, koliko da ste navdušeni za svoj inieniten stan; dovolite nii, da vam k sklepu zastavim še neko vprašanje, ktero se raeni zeld važno zdi': Kakšna šola se inore imenovati dobra ?" Učitelji skorej enoglasno odgovarjajo, da tista šola je dobra, prikterije učenik dobro plačan. wRes da*, pravijo, gospod dekan, ,,nikakor se ne more tistu šola dobra imenovati, kjer puste, da učenik terpi pomanjkanja. Je pa še nekaj bolj imenitnega od dobre plače učenikove". Xa to se oglasi' učitelj gospod Brihten (er pravi: ,,Meni se pa tista šola dobra zdi, kjer starši otroke radi v šolo pošiljajo , otroci pa z vescljem nauke učitpljeve sprejeraajo". To vseje lepo in resnično; a naj bolj imenitno in resnično pajeto, da dobra šola je tista, ktera ima dobrega učitelja. Kaj pomaga dobra plača, lepo solsko poslopje, dobri starši in pridni otroci, če je pa učitclj, duša v šoli, slab in malovreden!