JI 3 5 j 3 6
S
PRED 200 LETI JE IZŠLA PRVA SLOVENSKA ČEBELARSKA KNJIGA
MARTIN MENCEJ
Letošnji čebelarski jubilej je seveda namenjen predvsem čebelarjem, pomemben pa je tudi za slovensko kulturo nasploh.
Ko ponovno listam po knjigi o čebelah in čebelarjenju, tiskani pred 200 leti v slovenskem jeziku, se sprašujem, kako da je sploh izšla, posebno če pomislim na naše tedanje družbenopolitične, gospodarske in kulturne razmere. Šele potem lahko ocenimo velik pomen te knjige in to ne le za nadaljnji razvoj našega čebelarstva, ampak tudi za slovensko pisano besedo in na-
rodno identiteto. V njej najdemo veliko bogastvo besedišča, predvsem strokovnega domačega čebelarskega izrazoslovja, vzetega iz pogovorov preprostih čebelarjev. Zato delo zasluži, da ga nekoliko podrobneje spoznamo. Gre za prevod nemško pisanega besedila čebelarja Antona Janše z naslovom POPOLNOMA PODUČENJE ZA VSE ČEBELARJE. Delo je prevedel štajerski čebelar Janez Goličnik, da bi čebelarstvo napredovalo tudi na Slovenskem.
Sicer je vsestransko razgledani in za
čebelarstvo zagreti P. P. Glavar v slovenskem jeziku pripravil nemško pisane razprave A. Janše O ČEBELJIH ROJIH že dve desetletji prej in s tem prvi zaoral ledino, »da bi odpravil nevednost čebelarjev in jih podučil o potrebnih opravilih, ker eni in drugi moji deželaki ne znajo nemško brati in iz ljubezni do njih sem napisal le te bukve v maternem jeziku . ..« Rokopis, pripravljen za tisk, pa je bil (ne)namerno izgubljen; že čez dva meseca pa smo dobili Golični-kov tiskani prevod Janševe knjige.
Vse dotlej so bila slovensko pisana in tiskana besedila večinoma nabožne vsebine, namenjena pa so bila pretežno cerkvenim potrebam. Družbeni razvoj pa je vedno bolj zahteval besedila s posvetno vsebino, namenjena izobraževanju širokih ljudskih množic. Šele nove gospodarske in družbenopolitične razmere na prehodu iz fevdalnih v kapitalistične družbene odnose so tudi pri nas spodbudile nastanek del, namenjenih izobraževanju ljudstva. Demokratično usmerjeni duhovniki so na prehodu iz 18. v 19. stoletje vedno bolj prevzemali vlogo ljudskih prosvetiteljev, kot sta bila npr. P. P. Glavar in župnik J. Goličnik, ter z živo
tiskano besedo posegli tudi na gospodarsko področje in utirali pot napredku. To so počeli kljub vsem zavoram fevdalno usmerjene duhovščine, ki je bila še močno zakoreninjena v preteklosti, vodilni med njimi pa je bil tudi znani slovenski pesnik Valentin Vodnik.
Kakšen vpliv pa je imela Janševa knjiga na nadaljnji razvoj našega čebelarstva? Goličnik v svojem uvodu prevoda posebej poudarja, »da če si dosehmal čebele podi-rav, inu moriv, toku si leto sturov ali is požrešnosti, al pa is neumnosti, obedvoje pa k tvoji škodi. . Kljub temu so to počenjali vse do začetka 20. stoletja (pomislimo samo na čebelarske sejme, ko so čebelarji na veliko neusmiljeno morili čebele). Ob tem pa ne smemo mimo dejstva, da so bili naši čebelarji tedaj večinoma preprosti kmetje, nevešči branja. Čeprav je osnovnošolski zakon za avstrijsko cesarstvo, kamor je spadala Slovenija, izšel že leta 1774, se je pri nas začela osnovnošolska obveznost uveljavljati šele proti koncu 18. stoletja. Dotlej pa so bili naši čebelarji vezani samo na redke, branja vešče posameznike. Ti so živeli večinoma v samostanih, deloma pa tudi v župniščih. Zanimivo bi bilo vedeti, v kolikšni nakladi je bila knjiga tiskana in kako so jo glede na tedanji gospodarski in socialni položaj našega malega in srednjega kmeta prodajali.
Tudi v naših krajih se je tedaj začela širiti tako imenovana »strojna revolucija«; ma-nufakturna trgovina in industrija sta se razmahnili zlasti pod vplivom nemškega kapitala, nastajal je oderuški trgovski in posojilni kapital, uveljavljati se je začel meščanski razred (buržoazija), vse to pa je vplivalo na življenje kmečkih domačij. Fevdalni veleposestnik se je začel preoblikovati v kapitalističnega, zemljiška posest je vedno bolj prehajala iz rok srednjega in malega kmeta v roke velikih kmetov in veleposestnikov. Prva dva sta iskala sredstva za preživetje in eno od teh je bilo tudi čebelarstvo. Zato je moralo čebelarstvo napredovati. Prav to pa je bil tudi namen tedanjih prosvetiteljev. Žal pa je bil napredek počasen, in to kljub temu, da je družbenoekonomski razvoj odpiral nove trge in možnosti prodaje tudi za čebelarske pridelke (hiter razvoj prometnih
sredstev, širjenje srednjega sloja po mestih in podeželju, vedno večje povpraševanje po prehrambenih dobrinah itd.).
Vse to je pospeševal tudi razvoj novih tehnik in tehnologij na vseh področjih tedanjega družbenoekonomskega življenja, ino-vatorske težnje na področju čebelarstva pa zasledimo šele v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1945 je poljski čebelar Jan Dzierzon začel izdelovati panje s premičnim satjem,
leta 1852 je nastal satnik, leta 1865 je František Hruška skonstruiral točilo za med. Istega leta sta Rotschütz in Matija Ambrožič odprla trgovino s kranjskimi čebelami in s tem našo čebelo »poslala« v širni svet, čebelarjenje pa postavila na višjo stopnjo. Čeprav so bili prevodi Janševih knjig namenjeni čebelarjem, pa je imelo delo P. P. Glavarja in Janeza Goličnika veliko širši pomen.