-ra ŽARKI ****** IN SNEŽINKE M, III. ZVEZEK * * * LASTNA ZALOŽBA * * * * * TISKALA ..NARODNA TISKARNA'1 V LJUBLJANI * EXCELSIOR. • Navzgor. ,am gori na vrtu titanskih planin razlila je zarja svoj plam. Tam v jasnih višavah sred skalnih strmin, vrh sivih, mogocnih, prastarih pecin zablišcal vsemirja je hram. Tam gori, tam gori, na vrhu planin sva stala — pod nebom sam& . . . Pod nama, v globini meglenih dolin ostal je minolega casa spomin, ostale so spone sveta. Tam v eterju cistem, kjer mir je vladar, kjer ljudska zavist ne velja, ­oblil naju mladega solnca je žar, pod nama oblake podil je vihar — ­A midva vrh groma sami . . .! Tam doli, tam doli so sive meglc zavijale zemljo v svoj prt, mi dva pa tam gori, zaglobljena v sc sva zabila zemljo in njeno gorjc, videca tam nov svet odprt. Tja gori, tja gori! Še enkrat samd! Navzgor — le še enkrat, dekle! Tam gori obsije nas solnce svetlo, Tam gori odpre se še enkrat nebo, doline pa megla zastre . . . r*? Pesem sužnjev. ^alaca je tvoja sijajna, prekrasna ko vilinski grad; v oblake strmi velicajna, a lepa ko cvetna pomlad. Ponosno se dviga v višave kot silen, mogocen titan, kot dom triumfatorne slave cez širno tja gleda ravan. Iz mramorja stebri visoki so cisti in beli ko sneg, a zlata so polni oboki in kipi bogati — brez peg. Krog grada se vrt razprostira poln žlahtnega cvetja, ko raj. In koder oko se ozira, smehlja se dehteci mu maj. A vse to je tvoje, le tvoje. Jedini si ti tu gospod. Le tebi vse slavo tu poje, tvoj vecen življenja je god. 36 Ves svet se pred taboj odpira, z denarjem si ti vsemogoc. Nic tvojih želja ne ovira, poslužna je vsaka ti moc. Poslužne so naše ti roke, mi sužnji, a ti naš vladar, duhove, umove visoke ti kupiš za zlati denar. Poslužno je sužnjev ti delo, poslužna je znanost ti vsa. Življenje je tvoje veselo, Spoznal nisi nikdar gorja. Spoznal ga še nisi — seveda! Razmišljati ti pac ne znaš. Neznana je naša ti beda, neznan je in tuj svet ti naš. Kaj vedel bi ti, kako strada ta suženj, ki dela za te? Da skoraj zapušca ga nada, oj tega bogatec ne ve. A veš li, kdo dvor ti je zgradil, v katerem prebivaš kot car? O veš li, kdo vrt je zasadil, komu zahvaljuješ ta car? Ti z zlatom se diciš ponosno, ne znaš pa, da v zemlji rudar smrt caka vsak hip neizprosno Kaj sužnjev življenje ti mar? Iz tujih dežel dragocene darove dobavlja mornar. Ob hrid ga valovje zažene, mu ladjo razbije vihar. Na zemlji, pod zemljo, na vodi življenje žrtvuje ti rob. Denarnemu sužnju povsodi prezgodnji odpira se grob. A tebi je vse to neznano. Za naše trpljenje si slep. Saj tebi je dobro postlano, za tebe pac res je svet lep. A dosti je tega neznanja. Mi mislimo. Misli i ti! Prišla je zdaj doba spoznanja, Zdaj treba odpreti oci. Mi vstajamo, robovi bedni, placila zdaj bliža se dan. Ljudje smo postali zavedni, dolg star iztirjava tlacan. Uživati pac je ugodno, saj tega ste price nam vi! Prijetno je žitje svobodno, izkusimo to zdaj i mi. Bogatcev število je malo, nas tisoc in tisoc trpi. A sužnjev je tisoc že vstalo, njih glas že po svetu doni: Zjedinite, bratje, trpini po širnem se svetu zdaj vsi! Svoboda nam zlata zasini, saj svet ta vzdržujemo mi. Vstajenje. -a gori Golgati so križi trije, ne dalec pa gomila. Njegovo truplo težka plošca krije. Premagala je sila. On, »Jesus Nazarenicus, judorum rex« tu vecno spanje spi. Z življenjem mladim placal je stremljenje sveto kratkih svojih dnij. Trpecim bratom Ti si spas oznanjal; ljubite se — dejal si. Cloveku nisi nikdar se priklanjal, pravico le cislal si. Pravica ni ugajala sveta mogotcem. Žel si srd in crt. A ker se nisi zmenil zanj, dosodili so silniki ti smrt. Na Golgoti je strašna tragedija na križu se koncala. V neskoncni bedi mati roke zvija, v bolesti poka skala. A groze te ne cuti svet, ki cuti vsake iglice zbadljaj. Ne ume svet, da spas njegov v gomili, tam pod plošco spava zdaj. Usmrtili so te po pravu svojem. In v grob te položili. A zdaj jih boja tvojega ni strah vec, ker mrtev si v gomili. A glej! Ko tretji pride dan, se grob odpre; iz njega vstaneš ti! Ne mrtev — spec si ležal v njem — Pravica zmaga zdaj in — smrti ni . . Premagovalec slaven ti zdaj vstajaš iz temne grobne jece. Iz druzega sveta k ljudem prihajaš, a sile svet trepece. Pred taboj ga je bilo strah. Osebe ne — Pravice se je bal. Zrušiti te je hotel v prah, a ti, Pravica! iz prahu si vstal. Na križ so te mucenca pribijali, požigali, strupili, nešteto krat so te pogubljevali, a nikdar pogubili. Med nami danes še živiš, vzlic smrti bodeš vecno, vecno živ. In glej! Mi vsi, mi vsi, smo — ti, vsi cakamo nestrpno tvoj poziv. ¦to Gomilo tudi nam so izkopali in smrtni spev zapeli. V verige robske so nas ukovali, svobodo so nam vzeli. A suženstvo je tudi grob. Mrlici živi smo v okovih teh. Na grobu 'pleše srecen svet, a ti, Pravica, si mu le v posmeh. Pa nismo mrtvi. Tudi mi le spimo. Prišel bo cas vzbujenja! Svobodo sveto mi si priborimo, in naš bo — dan vstajenja. Krist in Satan. >rist je bil zaglobljen v misli. H krati se prikaže Satan; — Kaj premišljaš, svojo glavo muciš, srce si trpinciš? Mirno ga pogleda Krist, odvrne vragu ... Pota išcem... Satan mahne z roko. Živa slika vstane iz globine, dve krdeli clovecanstva se pokažeta pogledu. — Glej na desni strani ljudstvo neštevilno, pravi satan; množica ljubimce svoje obsipava s suhim zlatom; nosi jih na rokah, zida jim palace in casti jih, a po smrti jih slavi in spomenike jim postavlja. Cena ni velika: živi kakor množica zahteva, zmešaj svoje cute, misli — s cuti, mislimi vecine . . . I am na levi strani vidiš majhen broj duhov izrednih. Lastno misel stavljajo nad um vecine in po svoje hocejo živeti, dostojanstva ljudskega proroki. Sami tavajo po svetu, množica jih zasmehuje; konec takega življenja je pa križ in grob sramoten Mirno Krist pogleda vraga, migne z roko. Živa slika vstane iz grobov sramotnih. Sence umorjenih žrtev dvignejo peruti iz trohnobe, završc po vzduhu. Pokopane misli — oživljene se blišcijo v solncu, križ leži na tleh, nad njem se vije rožnato grmovje, iz cvetic dehtc, po svetu se razlega spev Resnice, misel — križana in pokopana — vstaja kot Svoboda Satan vztrepeta ... — A kaj pomaga ta bodocnost mrtvim ?! Svet ponos v oceh povzdigne Krist oko k višavam cistim in polagoma, sigurno, odkoraka tja — na levo . . . JVIoj zakon. Poglej mi veleum v obraz: Jaz, moc prirodna, to sem jaz. A. Aškerc. se mrtvo da je bilo, meniš mar, ko ti še nisi bil, ne praded tvoj, ko hip še svet sedanji ni bil star na nebu ne odseval solnca soj, ko ni žarel nikjer ljubezni žar, iz ljudskih grl nikjer se oril poj? Ti meniš, da je mrtvo bilo vse pred prvim casov dnem v vsemirju širnem, ko ni še bilo, kar oko uzrc sedaj krog sc v svetovju neizmernem? Ti meniš, ko noben cvetcl ni cvet, po zraku še noben žgoleval ptic, ko ni še vstvarjen bil sedanji svet, — da je tedaj bil vsemir prazen nic. Ti meniš, da je vse ko ti le stvarstva plod in išceš tajne višje moci, kjer je ni. Ne vidiš, da se kaže jasno ti povsod in ne opaziš, da v svetovju vsem živi. Da, cas brez žitja ljudskega je bil. Cas brez ljubezni in brez njenih slastij, brez ljubih borb, brez grobov in gomil, brez teženj, upa in duševnih strastij. Tak cas je bil — pac davno že . . . Kdaj? Tega nihce živ ne ve. A vsemir ni bil nikdar, nikdar grob, življenja moc je v svetu vedno klila In davno pred zacetkom svetskih dob je vladala že moja moc in sila. I ti si bil in vse kar zreš okoli, vsa solnca, lune, zvezde — vsi svetovi. Vsi oceani, reke, gore, doli so bili, preden so se šteli dnovi. Atomi neštevilni, razkropljeni po svetovnem vesoljstvu neomejnem tedaj še niso bili oživljeni, a tudi ne v mrtvilu breznadejnem. Atomov milijone je gibala moja moc, ki danes še vrti neštete vse svetove, ki razdeljuje žitje, smrt, ki vstvarja dan in noc in vse preliva vsaki hip v oblike nove. Od vekov vecno moja moc živi in v svetu vse ravna. Vse kar je staro, ona pomladi in smrti ne pozna. Ne išci me izven svetd, ne zidaj mi skrovišc. Moj dom je — glej — narava vsa, pojav moj: burje piš; ce urla v zraku ljut vihar in gromu grom sledi, v ognjeni streli moj se žar kot znamen zlat sveti. In v morju, ki biceva zid, penec se, bobnajoc, oznanja vsaki val srdit neskoncno mojo moc. Ce Vesna zaljša zemski svet, se trata zeleni, ti prica vsak dehteci cvet, da moja moc živi. Ko zjutraj solnce dan rodi, kot ogenj zažari in nocne teme prepodi, svit mojo moc slavi, in ko zvecer razgrne mrak nad vtrujenoj zemljcj, ti slika pozlacen oblak prekrasen cudež moj. Ponoci svetlih zvezd nebroj, po zimi snežni prt, na travniku cebelic roj, v dolini cvetni vrt, na vrhu gore vecni led, na bregu skalni plaz oživlja moje moci sled in pravi: to sem jaz. 44 Kar vidiš, vse je moje delo, ti sam le moj si sin. Upirati se meni smelo je brezuspešen cin, ti stvor si moj, kar si, si le po meni . . . A se ne boj! Prost v žitju vse ukreni — kar ti storiš, to dela moja moc, ki v tebi žije, klije, ker vse se V meni krije, ki bitjem in svetovom-sem obroc. Vesoljnosti neskoncne ti si del, tu moc drži te moja, v življenju svojem bodi toraj smel, ne boj se nikdar boja. Kar dušo imenuješ, je vecna moja moc, kar misliš in kar snuješ vsak dan in vsako noc, in vsako delo tvoje in vsaka pot in gaz je le gibanje moje. Vse vodim, r&vnam jaz. Nad mene povzdigniti ne moreš se nikdar, a zmanoj se boriti ne skušaj mi nikar. Ne bodi pa bojecen, iz prs preženi strah. Z menoj vred ti si vecen kot v meni vsaki prah. Ko ni svetov še bilo, 45 je bil že celi svet in nic ni izginilo, nic v njega prišlo spet. Ko nad vodama glas se le je slišal, sva bila tu že ti in jaz. Vihar se mnog od ondaj je utišal, spremenil nama se obraz. Kjer nekdaj bila je temina vecna, elektricna ti danes luc sveti. Kjer vladala je nekdaj sužnost jecna, Svobodo danes prosti um slavi. Atome vedno moja moc preliva, oblike nove daje vsem stvarem, Nevtrudno dela sila moja živa, naprej jaz v tem rieprenehaje spem. Naprej! Tako veleva zakon vecni, ki s t&boj in z mendj ravna, kdor ukrepca si z vedo um bojecni, on zakon moj in mene izpozna. Naprej, ti dete moje vecne moci! iz teme sem ti povzdignila svet, i sebe iz duševne vzdigni noci, razženi meglo, v ktero si odet. Crvicka slabega te je rodila neskoncna moc iz malega prahu. Napredujc je tebe odgojila, vzdignila do današnjega stanu, in vedno višje moja moc te dviga, obzorje širi, jasni ti obraz. Preteklost naj ti bo spominska knjiga, Napredno pa mi vedno sledi gaz, Bodocnost naj ti bode prva briga. Naprej mi moraš! To zahtevam — jaz. Solncna dežela. vot pravljico prekrasen gledam svet, poln žlahtnih rož, dehtenja in svetlobe. Kot bajna Lotos lep cvetc tam cvet, skrivnosten, plemenit in poln milobe. Ko sem ga vzrl, je padel z mojih ram pretežek križ morecega trpljenja in v duši se je vžgal mogocni plam ljubezni, nade, volje in življenja. Opojil me je blagi vonj njegov in vdihnil mi je silno hrepenenje in up mi je obudil v duši nov in vlil v srce globoko koprnenje. V deželo solncno, v stan Svobode zrem najlepši cvet me vabi, mika, zove — — Oj gledat z manoj prihitite sem! Tja, bratje, tja! Raztrgajmo okove! V maju. fiic — nic — nic se ni zgodilo, le — le — le solnce se zbudilo tebi, dekle milo v zlatkanih oceh — oj, v jezernih oceh. Svet slavi vstajenje . Vse je zasvetilo, Kak cvetd življenje, žarkov se napilo, kak se nada vspenje, meni se dvignilo kak nebo rudi . . . v cvetni raj sred, V grudi žar plamti. oj blaženo sred! Ti si oživila •v duši vsa cutila . Cvetna je gomila; vstal je iz grobov v maju up mi nov M Moc. ko vcasih sanjam, Nocni mir in pokoj pa se boli klanjam, s tajnoj, mehkoj rokoj nisem še bolan. sega mi v sred, Vsaka noc izgine, cuti se zmehcajo, sanja se razbline, v oku zasijajo pride beli dan. mi tedaj solzd. Ko priplava zarja, kakor sred viharja zopet se zbudim. Kadar solnce sije, v prsih moc mi vzklije, v solncu sam gorim. NARODNO IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 48