OCE NAS. Povest mladino jn ~judstvo. Posloveni l Fr. Malava§ie. Tretji popravljeni natis. Cena : broširanemu izvodu '1 K 50 11 ; vezanemu izvodu K 70 h. Ljubljana, 1909. Tiskala in založila Zadružna tiskarna v Ljubljani . Me naš, kateri si nebesih . Ménart", je poklicala Barba svojega moža, ki je prišel ravnokar s straže domov in jo prijazno pozdravil, „Ménart, jaz si z najinim fantkom v tej sili in nadlogi ne vem pomagati ; ne jé nič in ne pije nič. Dala sem mu najboljšega mleka in najslajšo pomarančo ; ni pokojen ne po dnevi, ne ponoči. Vedno veka in se zvija, kakor da bi imel nože v životu. Ménart, povem ti, da to prihaja odtod, ker najin fantek še ni prejel svetega krsta, ko je vendar osem mesecev star . Kadar veka, mislim, da prosi : mati, nesite me h krstu, in kadar se zvija, se mi zdi, da ga nadleguje hudi duh . Tri rožnevence sem že danes zmolila in z blagoslovljeno vodo sem ga škropila ; pa molitev ne more namestiti svetega krsta, nobena voda nima moči krstne vode! Ménart, kaj bova začela! 0 Jezus in Marija, pomisli Ménart, nama fantek umrje brez svetega krsta! Kako bi bilo žalostno, če umrje v grehu in n e pride k Bogu in svetnikom, temveč v kraj, kjer ni n e veselja ne žalosti! Ménart, zakaj sva ostala toliko časa med tem brezbožnim ljudstvom, ki nima več duhov nika, ki preganja božje služabnike in hoče odpraviti našo sveto vero . Jaz ne morem te žalosti dalje prestajati. Ménart, ako ne poskrbiš, da bode fantek kmal u 1* 4 krščen, pohiti m .sama ž njim v tabor Špancev ; ondi najdem gotovo usmiljenega duhovnega očeta, in zgodi naj se potem, kar se hoče, da bo le moj fantek kršče n potem rada uynrjem". "Ej, Barba, ne boj se toliko ; ali se tako slal5Q godi fantku ?" jej je rekel Ménart nato, pogledovaje poln očetovske ljubezni in skrbi na otroka, ki je obračal tiho in prijazno svoje oči v njega . "Barba", je govoril dalje in vzel otročička na roko, "tako hudo še ni tako bolan še ni, kakor ti misliš. Njegov angelj varih bo že čul nad njim. Barba, saj veš, da nisem jaz kriv, ako ni prejel svetega krsta, spominjaš se gotovo še, da so hoteli postopati z manoj kakor z ubežnikom, ko sem hotel nesti fantička skrivaj k sv. Pavlu h krstu. Nič ne maraj, Barba, tebi in fantku b o kmalu pomagano! Za osem dni so se pomirili, in to mi je prav ugodno. Jutri nimam službe in zjutraj ran o pa nesem fantka v prvo špansko vas k svetemu krstu . " Tako je tolažil svojo žalostno ženo pošteni Mé nart Lurzinger, Svicar, ki je, kakor mnogo njegovih rojakov v pretečenem stoletju, prisegel na francosko zastavo in postal desetnik. Prišel je v vojski, ki so jo imeli takrat Francozi skoraj s polovico Evrope, k tisti armadi, ki je branila francoske meje zoper Spance . Pred silno trdnjavo Bellegarde je takrat stala in pred Spanci mnogo trpela, še več pa je imela prestati za radi pomanjkanja živeža in zaradi bolezni . — Barb e pa vse to ni moglo zadržati, da ni šla za svojim Mé nartom, dasiravno je še le pred kratkim v Ménartovo neizrečeno veselje porodila fantka . Ali otroče ni moglo o tistem času, ko so na Francoskem duhovnike povso d preganjali, cerkve ropali in podirali, prejeti sveteg a krsta. Žalost in skrb zaradi tega sta storili, da je pobožna Barba tako tožila . Ménartove besede so Barbi zelo olajšale srce in jo potolažile. Pomirjenje — pokoj za moža — krst sinčka : tega je davno želelo njeno srce, in oče nebeški je izpolnil te njene želje . Ménart je dal materi otročička nazaj. Skrbno ga je položila v gorko, mehko kožuhovino v jerbašček , ga pritisnila na srce, podojila in sladko zazibala. Ménart ji je pri tem pomagal, kakor je mogel . Z edinim , kar je Barba imela, s črnim kruhom in s pomarančami, se je utešil. Ura je komaj odbila polnoči, ko je Barba, z matersko ljubeznijo bedeča, zbudila Ménarta in mu rekla : „Ménart, čas je, da vstaneš in neseš sinčka h krstu. Skoraj tri ure hoda imaš do meje, in dan bo, prede n prideš čez gore!” Urno je bil Ménart napravljen. Barba je pripravila jerbašČek, ga napolnila z volno in blazinicami, kakor je mogla in potem položila otročička vanj . S solzami je oblivala svoje dete, kakor da ga je hotela že krstiti . Rekla je : JUhart, stori kar moreš, da prineseš fantka h krstu . Ne podajaj se pa v nepotrebne nevarnosti. Kaj bi mi pomagalo, ako bi postala jaz vdova — sinček pa sirota! Bodi prijatelj s Spanci, kadar prideš k njim in pokaži jim otroka! Gotovo ti ne store nič žalega, saj so katoliške vere, kakor mi . Prosi le prav goreče častitljivega duhovnika, da tudi mene blagoslovi, kadar krsti otroka, in skrbi tudi, da dobiš botra, ki ima srce do Jezusa in do najinega otroka. Prosi tudi, da ga krstijo za Ignacija. Ta je bil velik svetnik in tvojemu očetu je bilo tudi tako ime!" Dala mu je posodico z mlekom in kruha ter vina za kosilo . Vse to si je odtrgala od svojih ust. — Ménart je napil svoji Barbi na srečno povrnitev. Rekel ji je potem : "Brez skrbi bodi, saj ne bom hodil kakor tat in tudi ne kakor ogleduh, temveč dobro, Bogu do 6 padljivo dejanje je, ki sva si ga namenila izvršiti . Zaradi tega se ne boj in ne skrbi ; upaj in moli! Men i je tako dobro pri srcu in trdno mislim, da ti prinesem fantka krščenega srečno zopet domov". Barba se je nagnila čez otroka in ga je zaznamovala s svetim križem ; potem pa je rekla : " Pojdita tedaj v imenu presvete Trojice! Molila, prav srčno bom molila, da se srečno vrneta . Jezus in Marija naj vaj u spremljata!" " Amen!" je rekel Ménart, svojo kosmato kapo dejal na glavo, zavil se v kožuh, ki ga je skrbn o potegnil čez jerbašČek z otrokom in je šel srčno na pot. Sel je po stezi, ki je vodila v Albero, selo na meji. Tukaj je stala cerkvica, nje zvonjenje se je ob jasnem vremenu dostikrat slišalo v francoski tabor in je v Ménartovem in Barbinem srcu zbudilo vselej hrepenenje po sveti maši, pri kateri tako dolgo nist a bila. V Alberi so bili Spanjoli in Ménart, ki se je zanašal na pomirjenje in zaupal v njih krščansko vero, je sklenil, da nese tja svoje dete in ondi naprosi vojaškega duhovna, naj mu ga krsti. Se je visel srp lune na nebu in njeni bledi žark i so prijazno *in kakor cla jemljejo slovo, razsvitljevali vrhove drevja in temena skalovja, za kterim so se začeli lesketati posamezni solnč'ni žarki, temne megl e so izginjale in lepo višnjevo nebo se je razpenjal o razsvitljeno po zlatih solnčnih žarkih nad temnimi pirenejskimi gorami . Ménart je šel ročno, pojoč pobožn o jutranjo pesem po težavni pa vendar prijetni stezi. Vsakatere cvetlice in divje rože, cvetoči grmiči in murbe so rastle tukaj same ob sebi. Pomaranče in citrone so dajale tukaj popotniku svoj žlahtni sad, ki se je z njim Ménart mnogokrat pokrepčal . " Kako krasna deiela!" ponavljal Ménart večkrat , " zdi se mi, da sem doma na naših Svicarskih gorah! In še celo križ stoji pod drevesom tarn! O sveto znamenje, kolikokrat sem hrepenel po tebi ! kolikokrat sem želel te videti z Barbo in te pozdraviti ; zakaj si iz Fran coskega zbeialo! Molči vender dete, in ne jokaj ! Al i te mika mari že po kriiu? Ako Bog hoče, boš kmalu blagoslovljeno z njim!" To govoreč pride do križa. Jerbašček z otrokom postavi pod križem na tla, kakor da bi ga izročal njemu v varstvo . Napojil je zdaj svoje dete z mlekom in se pogovarjal z njim z vso očetovsko ljubeznijo . Kar poči pištola, in krogla prileti nad njegovo glavo v drevo . Osupel se nagne nad svoje dete in ga objame z levico, z desnico pa potegne meč in se obrne proti tisti strani, od koder je priletela krogla. Spanjski konjenik, s sablj o v levi in pištolo v desni roki, stoji komaj deset korakov pred njim in mu reč'e : "Ne premakni ne roke, ne noge, ali si pa mrtev. Prva krogla te je imela svariti, druga te bo ubila !" "Postavite pištolo nazaj", mu reče Ménart, „saj je pomirjenje ; zakaj ga hočete prelomiti? ” "Tu ne velja nobeno pomirjenje, Francoz!" mu odgovori Spanjol : „Cez mejo si prišel, moj ujetnik si”. "Do tega imam danes najmanj veselja", zamrmra Ménart ; " nikomur bi ne svetoval, storiti mi kaj žalega, preden je moje dete krščeno" . Stisnil je otroka bolj k sebi in se postavil za drevo, da bi se branil Spanjcu, ki je za njim stal križ, urno postavi jerbašček na tla, seže s tisto roko zdaj po pištolo in čaka, da bi se ga Spanjec lotil . Ta je počasi prijezdil bliže in dobro pazil, kako se obrača Ménart . Z napeto pištolo mu je ta nasproti stal in ker je bil za drevesom, je bil bolj varen kakor Španjec, ki se je mogel na svojem konju manj braniti . Tako sta stala dalj časa drug proti drugemu . Zdaj' pa fantek 8 zajoka in ta jok je vdaril kakor prošnja na Ménartov a ušesa, naj se zaradi svojega otročička ne bojuje in naj se spomni materine prošnje ter prijazno govori s Spancem . "Moje dete joka", je rekel Ménart ; "po svetem krstu se joka, ki ga v našem taboru ne more prejeti ; v vaš tabor sem ga hotel nesti in ondi prositi; da bi ga krstili . Ali mi bodet zaprli pot? Ali bodete otroku branili krst, ali mi ne bodete k temu pripomogli?" "Pri svetetn Jakobu Kompostelskem!" je odgovoril Spanec, ;,pomagal ti bom, ako govoriš resnico" . Ménart je odkril jerbašček, in dete je presrčn o pogledovalb svojega očeta . Iz jerbaščka ga vzame in pokaže Spancu. Ves začuden stopi ta s konja in se bliža še vedno previdno Ménartu . Z ginjenim srcem je ogledoval mili, prijazni obrazek otrokov. „Pri svetem Jakobu”, je rekel, "kako trdno, lepo dete! še preden solnce zaide, ima biti krščeno . Nesi svoje dete brez skrbi v Albero, spremil te bom in ti skrbel za sveti krst. Zvest si bodi, da n e bo nobeden ne tebi ne tvojemu sinu storil nič žalega ; lahko greš z mojim konjem . Preden bo ura, bodeva v Alberi" . "Ej tovariš!" je rekel Ménart ves vesel, " dobe r angelj Vas je poslal k meni, po pravici Vam povem , da miv začetku ni bilo nič kaj ljubo, da ste me srečali, zakaj prav lahko bi se bilo zgodilo, da bi bilo moje dete krščeno s krvjo namestu z vodo zato se zahvaljujem Bogu, Vam pa zaupam!" „Tvoje zaupanje ti ne bodi v osramočenje”, reč e nato Spanec ; „toda naprej, čas hiti, Francoz! ” „vicar, je bolj prav”, reče Ménart; srce se mu je odprlo in z njemu lastno odkritosrčnostjo je povedal Spancu svoje življenje. S tiho prijaznostjo ga 9 je ta poslušal. Veselilo ga je, da Ménart ni bil Francoz . Po kratkem razgovarjanju je bilo Ménartovo življenj e in srce jasno kakor zrcalo pred njegovimi očrni, in blagovoljni pogledi, ki je z njimi pogledoval zdaj Ménarta zdaj fantka, so kazali, da jima v resnici želi dobro. Kmalu sta zagledala Albero . Spanci so bili v njej in njih straže so izkazovale Ménartovemu spremljevalcu čast, kakoršna gre samo častnikom višje stopnje . Spanec je jezdil k vaški gostilnici, kjer je bilo več častnikov, ki so ga pozdravili . Prijazno jim je tudi odzdravil. " Gospodje", je začel govoriti, " vabim vas, pa ne k boju, temuč h krstu. Cudili se bodete morebiti, če vam povem, da se tudi med našimi sovražniki najdej o še dobri kristijani, tukaj stoji eden ; ni Francoz, Švica r je, Z nevarnostjo za svoje življenje išče duhovnika svojemu detetu. Poln zaupanja ga išče v našem taboru. Greh bi imeli, če bi mu ne pomagali in ne izpolnil i njegovega zaupanja v nas. Se to uro ima biti krščeno dete po našem duhovniku, ali veseli koga, spremiti me k temu svetemu dejanju ? " Vsi častniki so bili pripravljeni spremiti svojeg a poglavarja. Ménart je stal ves zavzet, pogledovaje z začudenjem zdaj svojega spremljevalca, zdaj častnike . Izgovoriti se je hotel polkovniku, da ga ni po vojaško počastil ; pa prijazno mu je ta prepovedal. "Pusti to, prijatelj", je rekel, "tu ne stoji Spanec Francozu, ne polkovnik desetniku, temuč kristjan kristjanu nasproti, kot kristjanje srno pa vsi enaki. Kj e imaš pa botra za svojega otroka? Oče Roderik bo zdaj tu.! " "Da", je rekel Ménart zelo osupel, "naravnost Vam povem, da ga nimam v svoji kompaniji imam mnogo tovarišev, pa nimam ga ne enega, ki bi se mu 10 upal reči : Tovariš, bodi mojemu sinu krstni boter ! Smejali bi se mi in zaničevali bi me ; hudobni ljudj e so brez vere. Ne verujejo ne v Zveličarja, ne v mater Božjo. Zavoljo tega nisem rekel nikomer ne besedice, vzel sem svoje dete in mislil : v deželi, ki so bili v njej rojeni sveti Dominik, sveti Ignacij in sveta Terezija, °ie najdem dobro, usmiljeno dušo, ki bo izkazala ubogemu otročičku ljubezen . Mislim, da je tudi tukaj med vojaki vendar še mnogo dobrih katoliških kristjanov, in upam, da mi bo kak desetnik ali kak drug vojak tako prijatelj, da bo mojemu otroku boter". "Dobro vero imaš, Svicar", je rekel polkovnik, tvoje zaupanje naj te ne goljufa ; jaz sam bom boter" . "Ali res? Vi sami se bodete ponižali in boste boter otroku ubogega desetnika", rekel je Ménart ves zavzet ; "pozabili ste menda, da sem eden izmed vaših sovražnikov. Bog Vam povrni Vašo dobroto ! " Zvonovi pri cerkvici so zapeli k maši. Polkovnik je zdaj povedal očetu Roderiku, da prosi Betice milosti svetega krsta, in vesel je rekel ta, da ga hoče krstiti . Po sveti maši se je začelo sveto dejanje. Lepo, lepo je bilo videti, ko so vojaki molče i n v molitvi odpasali svoje orožje in stopili k altarju, ko je Ménart položil svoje dete polkovniku, botru, na roke. Tiho je stal Ménart med bogato oblečenimi španskimi častniki, Pa njih oči, ki ,so se pogledovale v mnogoterih bojih z bliski sovražtva in srditosti, so se vjemale zdaj mirno in v prijaznosti ; njih roke, ki so tolikrat vihtele meče junak proti junaku, so bile povzdignjene v iskreni molitvi . Kakor angel miru je stal oěe Roderik, častitljivi starček, med njimi, deleč sveti zakramet, ki spravi Boga z grešniki. Z milim, prijaznim glasom je rekel : 11 " Dete, ki bo zdaj prejelo sveti krst, ni nikogar izmed nas ; španska mati ga ni rodila, španska kri se n e pretaka po njegovih žilah tudi ni zagledalo luči življenj a na španski zemlji. Ta otrok je otrok naroda, ki se z nami vojskuje, ki naše meje prestopa, naši domovin i preti ! — Tako misli marsikdo med nami. jaz pak vam pravim : To dete je vendar naše ! Saj je dete nebeškega Očeta, ki srno po njem vsi bratje, ki vse ljubi in nikogar ne črti . Naše je to dete, ker, bo po krstu otrok naše obče matere, katoliške cerkve. Dete! Bog te sprimi v tej, tvojemu odrešeniku posvečeni cerkvi . Tvoj oče je naš oče. Tvoja mati je naša mati. In tvoj oče in tvoja mati bodeta ostala naš oče in naša mati En krst imaš z nami, eno vero imaš z nami, eno jed boš enkrat užival, sveto Telo Gospodovo, ena domovina te čaka, kakor nas. Z nami te veže vez, ki je ne more presekati ne meč, ne prežgati ogenj, nobena moč razdreti! Ignacij — tako ti bodi odslej ime Ignacij , tebe darujemo zdaj nebeškemu Očetu, darujemo te Njegovemu Sinu, tvojemu Odrešeniku, darujemo te svetemu Duhu. Naj te sprejmo milostivo, in zato prosimo in molimo pobožno " Oče naš! " In pokleknili so vsi ter ni ga bilo srca, ki bi ne bilo puhtelo za novo krščenega k Bogu . V tem svetem hipu je vse sovraštvo izginilo. Tudi v Ménartu, francoskem vojaku, so spoznali Spanci otroka svoje matere, katoliške cerkve, in so čutili, da jih veže ena vera, ena ljubezen . To je moč cerkve božje, ki veže v Lju bezni vse, kar razvezujeta posvetna oholost in zavist. Po krstu je izročil polkovnik otroka očetu. "Dam Vam Vašega sina kot kristjana in kot dediča nebes nazaj", je rekel : "Bog daj, da bi se jih vrednega storil z vero in pokornostjo, z ljubeznijo in zvestostjo, da bi Vam bil podpora, nam vsem pa veselje in tolažba!" 12 "Bog daj svojo pomoč k temu", je pristavil oče Roderik ; veren oče, pobožna mati ga bodeta redila in blagoslov božji in varstvo svetih angelov bo z njim! " "Bog nama daj moč", je molil Ménart s solznimi očrni, " da bova zamogla spolnovati svoje dolžnosti nad njim!" Zahvalil se je zdaj očetu Roderiku za sveti krst in ga je prosil, da bi se njega in njegovih starišev spominjal v svoji molitvi in posebno ne pozabil matere. O . Roderik je obljubil in se začudil, kako da more Ménart s tako živo vero še služiti med ljudmi, ki nimajo nič vere, ki zaničujejo Kristusa in cerkev, ki moré duhovnike in podirajo hiše božje. " Dosti dolgo sem bil med njimi", je rekel Ménart ; " o prvi priliki pa, ko bom mogel pošteno oprtat i svojo robo, pojdem od njih in zahvalim Boga, ki m e reši izmed njih" . "Potem pa pridete k nam", je rekel polkovnik ; „obljubim Vam v švicarskih polkih našega kralja dobro službo” . "Lepo se Vam zahvalim", je odgovoril Ménart ; " dvajset let sem užival vojaški kruh in sem ga sit ; ako mi Bog pusti življenje, se vrnem pred ko bo mo goče v svoje hribe, Bogu bom tam služil in svojega Ignacija redil" . „Lepa želja”, je rekel oče Roderik, "Bog Vam daj svojo pomoč! " „Tudi jaz bom pomagal, kolikor mi bo mogoče”, je pristavil polkovnik, " ali Ménart, kako je z botrinjo ? " "To mi morate že posoditi", je dejal nekoliko plašno Svicar, "pa pri sv. Materi BoZji! v dar mi je ne bodete dali ; odloženo ni pozabljeno" . " Ali se hočemo v Vaših švicarskih gorah gostiti? " ga vpraša polkovnik smehljaje : " lahko je lepo ondi, pa je vender daleč dotja ; vrhu tega bi mogli tudi še 13 dolgo čakati . V gostilnici pokosimo in ondi tudi poskrbimo za botrinjo kakor se spodobi" . Iz cerkve so , je zapustil i n šli . Oče Roderik jih je šel obiskavat bolnike . Castniki so šli v gostilnico z Ménartom, ki je ves vesel nesel otroka . Prosto kosilo je bilo kmalu napravljeno in veselo so ga použili. Krepka, goreča srčnost je živela v vseh. Vseh srca so bila ginjena, ker so obhajali med strašno vojsko to tiho nebeško dejanje. Ménart mnogo let ni bil tako vesel. Na blazinici poleg njega je !eial njegov Nacek, in gostilničarjeva hčerka ga je varovala . Ménart ni pogrešal drugega, kakor svojo ženo Barbo . Tako je dan pretekel urno in mrak je opominja l Ménarta, da naj se vrne. Zdaj prinesejo polkovnik u škatljico iz žlahtnega lesa ; odpre jo in vzame iz nje zlato verižico s križem, jo obesi Nacku na vrat te r reče : „Naj te ta blagoslovljeni križec vedno varuje, moj Ignacij, da bi z večno ljubeznijo in zvestostj o služil Njemu, ki je na njem za Tebe umrl!” — Poljubil je otroka na čelo, ga blagoslovil in dalje rekel Mé'nartu : " To prstan podajte v mojem imenu svoj i Barbi ; pozdravljam jo in vabim, da me obišče v Kastiliji, kadar bo mir. Vsak ji bo pokazal grad Salazarov. To, moj prijatelj, je za Vas" . Izgovoriv'ši mu vroči petdeset španskih cekinov, v papirju zavitih . " Z njimi si lahko doma kupite kmetijo!" Kakor je storil polkovnik, so ga obdarili tudi drugi častniki in kmalu je ležalo sto cekinov pred Ménartom, ki ni vedel, kaj se mu godi. Za tako veliko dobroto se zahvaliti, ni imel besed . Božjega blagoslova je prosil svojim dobrotnikom in prisegel, da vzgoji svojega Nacka tako, da bo vedno ljubil Spanijo in jej ostal hvaležen . Polkovnik je ukazal srečnega moža spremiti če z mejo in ga obilo preskrbeti z živežem, ki ga je Fran 14 cozom zelo manjkalo. Mé'nart, na roki s svojim krščenim sinčkom, v žepu z denarjem, na hrbtu z jerbasom polnim vina in mesa še nikoli v svojem življenju ni bil tako srečen ; veselje njegovega srca in misel, kak o se bo Barba veselila, mu je dala peruti. Bolj je tekel nego šel ; zdaj je pel, zdaj molil, zdaj se s svojini sinčkom pogovarjal, zdaj preudarjal, kaj bo začel v prihodnje, in tako je prišel čez goro doli v francosk i tabor. Ondi je pričakovala Barba moža in otroka pri brleči svetiljki s težkim srcem . .Vesel jo pozdravi Ménart in položi sinčka na materino srce. „Ménart”, je bilo prvo vprašanje, " al i je naše dete krščeno?" in mirno je gledala v veselo , jasno obličje svojega moža, ki je komaj mogel dobiti besed, da ji popiše srečo in veselje tega dneva. Barba je poslušala pazljivo in s sklenjenimi rokami ; njen o obličje se je razjasnilo, sladke solze so jej zalile oči in kapale na spečega Nacka. „Ménart, ali je pa tudi vse res, kar pripoveduješ ?” je rekla ; "ali je mogoče, da naju je Bog tako ubilo obdaril! Ménart, pomisli, najin sinček je krščen — in toliko denarjev! Oh, Ménart! kako sva vse to zasluiila!" " Prejmi le z mirnim srcem", ji je rekel, " kar nam a je poslal milostivi Bog. Ali nisi govorila s svetim za.upanjem : Gospod, ki živi ptice pod nebom, in oblač i cvetice na polju, naju ne pozabi! Glej, Barba, Gospo d je na naju mislil, in še kako ! " „Oh, Ménart, kakšna milost! kakšno usmiljenje ! Ce bi ti le vedel, kako je bilo meni pri srcu! Ti i n Nacek sta odšla ; tako revno in zapuščeno sem se čutila. Zelo sem se bala zaradi otroka, ki še ni bil krščen , in misel, da bi ti Spanci, dasiravno je bilo premirje, vendar storili kaj žalega ali da bi Nacek celo brez 15 krsta umrl, je šla kakor oster meč skozi moje srce. Vedno bolj in bolj sem se bala, srce mi je tako upadlo, da sem skoraj mislila, da mi je nebeški Oče odtegni l svojo roko. Komaj sem v svoji sili še mogla moliti . In zdaj, zdaj — o ljubi Bog, zdaj imam zopet Tebe, imam svojega Nacka krščenega — in denarjev — obilo denarjev ! nebeški Oče, kako milostiv si Ti ! Kak o si obdaroval svoje otroke!" V nebo je obrnila pobožn e oči in svoje dete povzdignila, kakor bi ga bila hotela opominjati, da naj se z njo zahvali, da naj z njo hval i in časti Očeta milosti. Ménart je tiho molil z njo in se zahvalil . Barba je položila speče dete v jerbašček. " Ménart", je rekla, pogledovaje zdaj svojega sinčka zda j cekine, ki so ležali pred njo, — „Ménart, pravim ti , če bi mi bil stokrat več zlata prinesel, Nacka pa nekrščenega, bi ne imela nobenega veselja. Zdaj le mislim, da sem mati, ker je moj Nacek po svetem krstu postal otrok božji, zdaj le verujem, da je prišel blagoslov božji k nama”. " In jaz mislim, da ostane pri naju, Barba", ji je odgovoril Ménart, vzel iz jerbasa kruh in jo prosil, naj jé in pije. Ko je Barba jedla, ji je razodel Ménart svoj prihodnji namen . — V svojo domovino hoče iti in ondi služiti Bogu ter vzgojiti z Barbo svojega Nacka. Bogata botrinja bode pomagala, da si kupi kmetijo, ki ga bode pošteno živela. Z veselo in odkritosrčno zgovornostjo ji je popisal lepo svoje prihodnje, srečn o domače življenje . Ni se mogel nagovoriti. Mislil se je v svojih domačih gorah. Popisal ji je težo in podobo svoje hišice, naštel krave in ovce, ki jih bo imel, preračunil je z njo, koliko mu bodo nesla masla in volne, v veselju svojega srca je govoril z Nackom , kakor s fantom odrastlim, in je vedno bolj vesel 16 in polen upanja, kramljal z Barbo, toliko časa, da ga je opomnila, kako je truden, in naj gre počivat, da bo mogel opravljati jL~tršnjo službo. — To je Ménart tudi storil, in po kratki hvaležni molitvi sladko zaspal poleg Nacka. Barba pa ni mogla spati. Njeno srce je bilo še prepolno. Moliti je mogla še, zahvaliti se je mogla še . Besed je imela premalo za to, namesto njih so tekle solze, sladke, mile solze . Na tla je pokleknila in molila k nebeškemu Očetu. Nobeno srce ne moli krepkeje in bolj goreče, kakor tisto, ki je rešeno težkega trpljenja in ob istem času napolnjeno z velikim veseljem . Kakor zrak po hudem viharju očiščen oživ i zemljo, kakor odpirajo cvetice ob solncu, ki so po njem dolgo hrepenele svoje glavice, tako se povzdign e človeško srce, po trpljenju in nadlogah očiščeno te r okrepčano in ponovljeno po milosti Božje dobrote, k Bogu v hvaležni molitvi. Tako je molila in se zahvalila Barba ; zahvalila se Bogu, svojemu Očetu, ki je v nebesih. Nikoli še ni bolj goreče občutila obilnost i zveličanja, ki ga občuti pri teh zveličavnih besedah tisti, ki moli ; molila je k Bogu, vsegamogočnemu stvar niku nebes in zemlje, Gospodu angelov in duhov, in to vsega češčenja vredno bitje, ki se pred njim pri klanjajo vse stvari v prahu, je bil nje mogočni Oče, ki jo ljubi, in ona njegov otrok. Kako neskončna je sreča, Boga imenovati Očeta, kako neizrečeno izveličanje, biti njegov otrok. Nje Nacek je zdaj svoje ročice iztegnil proti njej ; k sebi ga je potegnila in njegovega angelja prosila, naj se namesto njega zahval i in z njo moli in hvali Boga. Zdaj je še le občutila, kaj je očetova, kaj materina ljubezen. Zdaj je še le čutila, kako neskončna mora biti ljubezen Boga Očeta, ki pravi : prej bode pozabila mati svoje dete, kakor 17 jaz svoje. V tej sladki uri bi bila rada prelila vsak o kapljico svoje krvi za Nacka! v jasnejši, prekrasni svetlobi so se ji zdaj pokazale skrivnosti krščanstva . Bog je bil oče, oče svojega večno enakega sina, oče an gelov in ljudi. Z nekakim strahom in z nekako grozo , ki se je razvezala v najčistejšo ljubezen in hvaležnost , je bila pri najsvetejši, krvavi daritvi, ki jo je nam darovala Očetova ljubezen v njegovem Sinu na križu. Kako neskončna Ijubezen! Nje jezik je jecljal : " Oče, moj oče!" Svoje roke je raztegnila, kakor bi ga bil a hotela z njimi objeti ; v tla je obrnila svoje obličje , da se mu zahvali ; v tem hipu je šlo celo njeno življenje mimo nje, in prijetno in milo, kakor zvezde na nebu, so se svetile dobrote, ki jih ji je podelil nebeški Oče na njeni mnogokrat žalostni in težki poti življenja podelil jih je pa mnogo . Kot sirota je stala pred dvajsetimi Leti na grob u svoje matere, katero so ravno zakopali v hladno zemlj o poleg očeta. Vsa solzna in žalostna je dvigala roke k nebesom : „Oče nebeški! daj mi mojo mater nazaj ! ” In z milim glasom je rekel nekdo za njo stoječ : " Ubog i otrok, pojdi z mano, k materi te hočem peljati". Ko se je Barba ozrla, je videla bradato, milosrčno obličj e Nikolaja Sernarja, pisarja pri nekem francoskem regi mentu Svicarjev. Ta je obiskal svoje rojstno mesto Svic, ter slišal ginjenega srca Barbo žalovati in zdihovati. — Peljal jo je k Jen, svoji ženi, ki je tudi več let za zapuščeno siroto skrbela in ji bila prava, zvesta mati. Barba je to ljubezen vračevala z otroško hvaležnostjo in resnično pokornostjo. S svojimi redniki je šla na Francosko in se je z njimi pripeljala celo v Ameriko, ko se je vnela vojska z Angleži, dasiravn o bi bila lahko na Francoskem prav tako varno in spo Oče DA. 2 18 dobno živela. Toda to je ni oviralo, da ne bi bila izpolnovala dolžnosti hvaležnosti in šla s svojimi redniki ob času, ko so najbolj potrebovali njene pomoči. Kakor povsod, je tudi tu v tujem delu sveta živel a Barba kot pobožna, srčna devica in prestala vse nevarnosti zvesto s svojimi redniki . S posebno ljubeznij o in z vso svojo močjo je ob vsaki priliki skrbela za uboge in bolnike, ki jih je vojska toliko pripeljala k njej, iň marsikatera molitev, marsikatera vroča želja je puhtela zavoljo te ljubezni zanjo k Bogu, kadar se j e poslavljala od potolaženih revežev ali bolnikov . In Bog je to molitev uslišal. Obvaroval jo je v sili najhujših viharjev, iz nesreč na morju jo je pripeljal na suho, spremil jo je skozi neskončne amerikanske gozde in j i je dal moči, da je prestala lakoto, žejo in vsako težavo. Ob največji sili, ko ji je vzela kužna boleze n njene dobrotljive rednike skoraj v enem tednu, ji je poslal Bog novega pomočnika, Ménarta, sorodnik rajnkih , ki jo je vzel za ženo in po sklenjenem miru peljal nazaj na Francosko. Zgodki francoske pobune (punta) so pripeljali Ménarta do Pirenejskih hribov, in Barba , zvesta žena, se ni mogla nikakor premagati, da zapusti svojega moža . V tej vojski je — potem, ko so ji umrli trije otroci zopet rodila otroka, in ta otrok je danes po osem mesecev dolgem težkem priěakovanju pobožne matere prejel sveti krst. V ljubezen in hvaležnost vtopljena se je s trdnim zaupanjem izročila božji previdnosti svojega nebeškeg a Očeta . In čas ji je bil namenjen, v katerem bi imela izkušana biti ta Ljubezen, to zaupanje. Cutila je skoraj Barba, da brez te izkušnje ne bo prešlo ; pa upala je tudi, da bo ostala stanovitna s pomočjo Najvišjega v uri te izkušnje. Posvečeno bodi Tvoje imé. Ménart ni odlašal, ampak je poskrbel, da b i prišel iz francoske službe. Izkazal se je z dolgo služb o in z mnogimi ranami . Pa zelo si je mogel prizadevati . Neradi so ga izpustili v tem nevärnem času, ko s o stali sovražniki na vseh francoskih mejah . Izkušen vojak je bil Ménart. Pa nič ga ni moglo več obdržati. Z denarji in z dobrimi besedami si je pomagal in ni nehal , dokler ni mogel pokazati Barbi svojega izpustnega pisma. Barbi se je odvalilo težko breme od srca . Ménartovo izpustno pismo se ji je zdelo veselo pism o za prihodnje čase . S hrepenenjem po svoji domovini sta urno vse napravila za odhod . Mulo sta si kupila , in vsegamogočnemu Bogu se priporočivši, sta šla z malim Ignacijem na daljno in nevarno pot . je bil čas, ko je šel Ménart s pirenejskih hribov in je stopil na rodovitno francosko zemljo . Pobuna je poslala tudi v te, nekdaj tako tihe in mirn e kraje, svoje hude duhove, in ti so se podvizali, da b i raztrgali vez vere, ljubezni in usmiljenosti tudi so odstavljali prave gosposke, oskrunjevali cerkve, preganjal i duhovne, podirali gradove žlahtnih gospodov, tudi t u so ropali bogatince, zatirali in morili čednost in ne dolžnost . 2* 20 Srce se je trgalo Ménartu v prsih in kolikor mu je bilo mogoče je hitel s svojimi mimo oskrunjenih cerkva in gorečih gradov in kjer je le mogel, se je ogibal mest in večjih sel. Po marsikateri nevarnosti, pa vender z božjo roko rešena, sta prišla blizu mesta Beziér. Mračilo se je že in sklenila sta, da počijeta v majhnem gojzdu. Ménart je ravno napajal svojo mulo v malem potoku, ko je prišel prileten mož ves truden in spehan proti gozdiču in sé sesedel na pol mrtev. Dva vojaka na konjih sta ga podila . Jaz ne morem več — našla sta me, izgublje n sem", je zdihoval v nebo pogledovaje . »Oee, kakor je tvoja volja! " Poln usmiljenja je hitel Ménart, da bi mu pomagal. Sklonil ga je, podpiraje mu glavo s svojimi rokami, Barba mu je pa začela zmivati čelo z vinom. Kmalu se je starček nekoliko okrepčal in je milo pogledal svoje pomočnike. »Bog Vama povrni", je rekel tiho „jaz Varna v tem življenju ne bom več mogel po vrniti !” 2alostno je obrnil zdaj oči na vojaka, ki sta prihajala bliže in bliže. " Ali vidita tam moja preganjalca, ki me bodeta tudi umorila! " „Kdo ste Vi gospod ?” ga je vprašal Ménart ; " zakaj Vas preganjata ta dva človeka? Ali Vam n e morem pomagati? " "Duhovnik sem", mu odgovori starček, " in sem bolj čislal božjo zapoved, kakor povelje pobunov ; umirajoči ženi sem delil sveti zakrament in izdali so me ; zdaj me zasledujejo in ušel jim ne bom!" » Pri Bogu !" je rekel Ménart, ki je z nekim svetim spoštovanjem pogledoval mašnika, ki se je daroval s tolikim zatajenjem samega sebe svojemu poklicu , " pri Bogu, nihče Vam ne bo skrivil lasu, dokler je še kapljica krvi v meni !" Po svojem orožju je segel. Vsa 21 preplašena je pogledovala Barba zdaj Ménarta zdaj duhovnika. "Ne prelivajte krvi zavoljo mene", je prosistarček ; » moji dnevi so že šteti . Vedno sem prosil Boga milosti, da umrjem v svojem poklicu. Z veseljem položi m svojo glavo pod rabeljevo sekiro . Da bi le moja smrt ne bila šteta v greh tistim, ki me peljejo vanjo" . Konjika sta prišla zdaj do gozda. Urno stopita s konj in hočeta planiti na starčka. Pa Ménart jim a stopi nasproti in jima zaiuga : "Varujta se, tudi najmanjšega kaj žalega storiti Gospodovemu služabniku . Rajši dam svoje življenje, kakor bi pripustil ga „Nazaj, vojak!” zaupije eden njiju ves srdit ; „ne brani nama, da storiva po povelju republike ali pa plačaš svojo svobodo s smrtjo”, in nameril je na Ménarta. Zdaj je Barba iz strahu za svojega moža skoraj ob pamet, smrtonosno puško odbije na stran, potegne pištolo izza Ménartovega pasa in se vstopi srčno pre d njega : - „V tem hipu Vas vstrelim”, je zapretila, „ako ne odstopite od svojega krivičnega napada ; ali Vaju ni sram, starega, nebornega duhovnika zavoljo tega, ker svoje dolžnosti zvesto izpolnuje, umoriti in z večjo močjo se moža Lotiti, ki je več kot v dvajsetih bitvah prelival svojo kri za Vašo domovino ? ” Ko sta videla, da je Barba tako srčna in da se Ménart tako trdno drži, sta konjika nekoliko ostrmela ; strmo sta se pogledala in poizkušala, da bi pregovorila duhovnika ; daj bi šel z njima, ker bi sicer on bil kriv, če bi tekla kri, in da bi mu to prineslo še večjo kazen. " Jaz nisem kriv tega hudodelstva, Ludovik Raul ; saj veste, da sem storil svojo dolžnost samo kot služabnik Gospodov, ki me je poklical v to sosesko", 22 je rekel stari sivček ; " pa ti, Ludovik Banon", je govoril dalje s krepkim glasom in pogledal enega zasledovalcaz žalostjo, "ti si danes pomnožil svojo krivico in nakopal še večo kazen sebi, `ti nisi samo nehal biti kristjan, tudi človek si nehal biti. Ti zatajuješ vsa človeška čuvstva . Ali se veš spomniti, kako si od vseh zavržen, sirota brez očeta in matere, prišel k meni in iskal pri meni pomoči ? Kdo je za tebe skrbel? Kdo te je leta in leta živil in oblačil? Kdo ti je pripomoge l k hiši in kruhu ? Ali se moreš 'tako daleč premagati, da pelješ v ječo in celo v smrt svojega dobrotnika, svojega očeta? " Ludovik Banon ni vedel, kaj bi storil . Bal se j e pogledati duhovnemu gospodu v obličje. Zdaj sreča divje, srdite oči svojega tovariša, ki mu je z jeznim zaničevanjem očital mehkost srca. "Molčite, kaj se je zgodilo", je rekel zakrknjeni grešnik ; „dolgo srno trpeli v sužnosti žlahtne gospode in farjev, čemu se bahate, da ste z drobtinicami, ki so padle z Vaše mize, nasitili gladnega otroka? ” " Ali je to tvoja hvala, Ludovik", je rekel bridk o duhovnik ; " na to ti ne morem ničesar reči, pa ne izgubljaj časa. Hiti k svoji ženi, ki umira. Zavoljo nj e sem šel v nevarnost svojega življenja. Teci k njej, spravi se ž njo. Cas je drag. Ker sem jo jaz prosil, je pripravljena ti zavoljo Jezusa odpustiti ona, ki si ž njo deset let ravnal neusmiljeno, ki si ji bil nezvest! " Ludovik se je stresel in je obledel. Huda vest se je jasno brala na njegovem obličju in v njegovih plašnih, divjih očeh. Ostrašen je stopil nekoliko nazaj, kakor če bi mu bile duhovnikove besede v srce segle in kakor če bi bil hotel domov k svoji umirajoči ženi. Ali njegov tovariš, ki ni hotel izgubiti dobička svojeg a nesramnega započetja, ga je prijel za roko in ga ob 23 držal . "Ali boš bedastemu farju več verjel, kakor republiki, kateri si obljubil zvestost?" je rekel zaničevaje : "zavoljo babe hočeš izgubiti tisoč frankov, ki jih je republika na glavo tega moža postavila ? Ce bo tvoja baba živela, imaš časa dosti, da se posloviš od nje in kakor se ti bo ljubilo, pred njo jokaš in se pokoriš. Zdrami se, 'saj si moi! Le primi ! Kaj bova dolgo gledala?" In hudobnež ni gluhemu govoril . Te besede so Ludovika spekle in z Raulom je hotel duhovnik a zgrabiti. Pa Ménart je vzdignil svojo sabljo, da ga brani in je bil pripravljen, da se z njima pomeri. "Za Božjo voljo !" je rekla Barba osupla, " samo besedico še, preden bo tekla kri ; ako varna je za denarje, jih bodeta dobila. Saj je človeško življenje več , kakor vse bogastvo tega sveta . Ménart, daj jima tisoč frankov in ohrani svoje življenje in življenje častitljivega gospoda! Prosim te, obvaruj svoje, obvaruj moj e in Nackovo življenje . Rečem in rečem ti, da te ne bom preživela. Prosim te zapresveto kri Jezusovo, daj jima, daj jima denarja!" Ménart je meril z bistrimi očmi svoja nasprotnika ; več kakor enkrat se je srčno in srečno bojeval s sovražniki ; pa takrat je bil brez žene in otroka ; ni vedel, kaj bi storil, pogledoval je zdaj na J3arbo, ki ga je milo prosila, zdaj na konjika, ki nista nič kaj hitela, da bi se lotila krepkega, dobro oboroženega Svicarj a in zdelo se je, da jima je bilo všeč, kar govoril a Barba . Barba jc. prosila in kazala na Nacka, ki je mirno spal na tleh. Zdaj je očetovska ljubezen premagala pobojnost ; z zatajevanjem samega sebe, ktera hrabrega vojaka ni lahko stala, je rekel konjikoma : "Dobila bodeta tisoč frankov, ako pustita mene in duhovnika pri miru ; če ne, se bomo udarili za življenje in smrt!" "Da, dajte nama tisoč frankov, in vi in duhovni k lahko gresta, kamor se varna poljubi", je odgovoril s silno zadovoljnostjo in očitnim veseljem Ludovik ; " Raul, vzemiva jih" . Ta pa se je smejal zaničevaje rekoč : " Samo tisoč frankov? ti so nama itak gotovi in vrh tega si tudi za republiko nabereva zasluge . Kjer j e tisoč frankov, ondi jih je tudi več. Vi prihajate iz vojske in ste ondi masten plen imeli. Saj se vé, da je Španija bogata dežela. Dajte jih še tisoč !" "Sleparja!" zagromi Ménart ves srdit ; " plačalo se vam a bo z železom namesto z zlatom". "Ali dva z enirn! Ménart, tvoja smrt je gotova!" je rekla Barba vsa žalostna ; " ali hočeš mene vdovo , svoj ega otroka pa narediti siroto ?" Vstopila se je med vojaka in Ménarta. » Hranite svoje življenje in varujte svojo kri za ženo in za otroka!" je opominjal duhovnik ; „ne mislite na me . Bog me zna drugače tudi re šiti, ako hoče, da mu na zemlji služim dalje” . "Denarji se lahko zopet dobe", je rekla Barba in solze so se ji vdrle po obličji, " ali mrtvi ne vstajajo več, kakor na dnevu sodbe" . Ménart je imel silen boj v svojem srcu, pa kmal u se je premagal in rekel, da dá dva tisoč frankov . Ordo se smejaje sta prejela konjika cekine, ktere je blagosrčnost ŠpanjolovdarovalaMénartu. "Zatoceno smete, kakor hočete, obiskovati bolnike in opravljati svoj e duhovne opravke", je rekel Raul . "Zanikernei", je rekel duhovnik, „ne norčuj se ! Tvoj konec je morda bliže, kakor si misliš ! Pa bojim se, da ti ne bo duhovnik umirajočemu pomagal se bojevati, kadar se ho bližal smrtni angel” . Sleparja sta spodbodla konje in zdirjala s tako grdo pridobljenim zlatom. Jezen je gledal Ménart za njima . "Tolovaja!" se je jezil, „zakaj sem odjenjal in se nisem vdaril ž njima ! Barba, najina kmetija v domovini je preč berača sva! " " Moj Ijubi Ménart", jě rekla Barba milo ; " bolj sva bogata, kakor kdaj ; človeku sva otela življenje in to je več vredno, kakor vsi zakladi sveta. Ménart, ti denarji niso zgubljeni ! " "Kako se varna hočem zahvaliti", je rekel duhovnik s hvaležnim srcem, in solzica se mu je zasvetila v očeh, „vse sta storila, kar ukazuje krščanska Ijubezen ; svoje življenje sta za mene postavila v nevarnost, svoje premoženje sta vse darovala za mene , za tako dejanje 'Varna ubog duhovnik, ki stoji blizo groba, nič druzega ne more dati, kakor svojo molitev , da bi blagoslovil vaju Gospod, kterega bom prosil vsak zlan, da varna on povrne namesto mene ! ” "Ali bi mogla gledati", odgovori Ménart, „kako bi bil služabnik Gospodov, ki je v svojem poklicu svoje iMjenje stavil v nevarnost, mučen po tacih potepuhih? Se nikoli kak denar ni bil bolje obrnjen, kakor ta, ki je bil dan za vaše življenje. Zakaj mi niste pustili, da bi tolovaja pretepel? Blagoslovil bi bil vsako kapljico krvi, ki bi bila za vas prelita! ” "Bogu se zahvaljujem, da sta samo svoje denarje , in ne tudi svojo kri ali celo svoje življenje za me smel a dati", je odgovoril duhovnik ; "spoznal sem dobro, kako težko je bilo vaš9mu hrabremu srcu, da se odpoveste boju ; pa tudi to premaganje samega sebe, ktero je morda več rešilo kakor eno življenje, vam bo enkrat povrnjeno, tako je bilo gotovo bolje ! " „Vam sem bil pokoren, gospod duhovnik”, j e rekel Švicar ; „še nikoli mi ni bilo žal, da ravnam tako , kakor svetuje pobožen duhovnik, dasiravno me ni vselej stalo lahko . Noč se dela, ali imate še daleč, 26 preden pridete v varnost in do svoje hiše ?" „Šé dve uri”, odgovori duhovni gospod . " To je še daleč za vas. Slabi ,ste še in še preveč preplašeni, da bi mogli po noči potovati brez nevarnosti. Privolite nama, da vas spremiva ; vsedite se, prosim vas, na mulo, ki gre enako varno kakor lahko. Le povejte, kam naj vas spremiva". "Dopolnite tedaj mero svoje dobrotnosti", je od govoril ubogi starček hvaležno, „tistemu, kteri je svoje življenje tvegal, svoje premoženje daroval za moja rešitev, smem se vsega zaupati in moje prebivališče je dosti veliko, da vaju tudi prenočim” . Ménart mu je pomagal na mulo in jo je peljal za uzdo, Barba je pa z Nackom na roki šla zadaj . Luna je svetila i n njena svetloba jim je kazala stezo, po kteri je duhovnik gnal mulo. Počasi in tiho so šli dalje. Zdaj je razodel gospod svojemu rešniku svoje ime in svoj e življenje. Arkimbold mu je bilo ime in v sosedni vasi nekje je bil duhovnik. Trideset let je bil pastir svojih' vernih. Pa čas vstaje, o kteri so duhovnika sploh preganjali, pa bolj kot ;to, so ga njegovi sovražniki ladsinn, da je pobegnil. Pa šele potem, ko so oropali njegovo cerkev, sežgali njegovo hišo, njega več k o enkrat smrtno pretepli, zapustil je svojo čedo in pobegnil. Ker je pa ves gorel za zveličanje svoje čede, prignalo ga je njegovo' srce kmalo zopet blizo nje . brlogu je stanoval in od tod je z marsikako smrtn o nevarnostjo v revščini in pomanjkanju obiskoval tiste svoje soseske, ki so stanovitne ostale v svoji veri v jezusa, da jih je tolažil in krepčal, lomil jim kruh živijenja in delil druge svete zakramente . Prišli so do strmine, na vrhu ktere je stala majhna podrta cerkvica. Ko je Arkimbold podrto hišo božj o zagledal, je obstal in vzdihnil globoko. Kolikokrat je 27 v nji daroval dar svete maše, kolikokrat oznanoval Gospodovo besedo in vernim v spovedi dajal tolažbo in poduke . Zdaj pa je bilo vse razdrto, vse mrtvo ! Steza jih je zdaj zopet peljala v majhno, porasteno dolino, ktero je povsod obdajalo strmo pečevje. Svetila jim je luna. Hladen vir je tekel po nji z glasnim šumenjem. K njemu je gnal duhovnik mulo. Pot je bila zdaj med grmovjem in pečevjem tako ozka, da je bilo le težko skozi priti. Oče Arkimbold je razjahal mulo in jo peljal skozi grmovje, ki je bilo vedno bolj in bolj gosto in je rastlo po skalovju. Tu obstane Arkimbold na enkrat in potrka z železom na steno . Skala se je odmaknila in odprla so se vratca, ktera jeskrival mah inbršlin. Videtijebiločloveka prisvitu svetilnice, ki je duhovnika sprejel s prisrčnim veseljem. "Kako hvalim Boga, da ste tu", je začel mož s prijetnim glasom : " Dolgo, prav dolgo vas ni bilo domov. Silno me je skrbelo za vas! " "Tvoja skrb ni bila prazna", mu odgovori gospod Arkimbold prijazno . „Ce bi mi Bog ne bil poslal hrabrega moža, bi me zdaj v Bezi'éru imeli v ječi. Glej, tu sta moja rešnika . Pa le počakaj, slišal boš vse . Ljubi moj Teodor, pelji poprej v hiev to dobro mulo, ki me je tako varno prinesla do tukaj, potem pa prinesi na mizo, kar imava, da svoja rešnika vsaj nekoliko pogostim” . Teodor, mlad, komaj dvajset let star mož, z žlaht nim, krotkim obličjem, oblečen v dolgo črno, talarj u podobno suknjo, je po ukazu duhovnikovem prižga l še eno svetilnico in je potem hitel, kar mu je bilo naročeno . Oče Arkimbold je prosil zdaj Ménarta in Barbo, brez strahu naj gresta za njim . Ozka, temna pot se je bolj in bolj razširjala . Kako se je čudil Ménart, ko je 28 videl na stenah, da so bite nekdaj slikane. Stebri iz sivega marmorja so podpirali te stene, s kterih je kapala voda in vse je dišalo po trohnobi. Po več kakor dvajsetih stopnjicah so prišli do drugih vrat. Arkimbol d jih odpre in stopijo v majhen hram, v kterem je bila samo ena miza in nekoliko stolov. „Ce bi še imeli stare čase”, je rekel duhovnik milo, "ko je stala moja cerkev in moja hiša, bi napravil varna boljšo posteljo ; pa boljšega stanišča si kar ne smem želeti. Zahvalim Gospoda, da mi je tukaj blizo moje fare dal najti to pribežališče. Ves začuden je gledal Ménart duhovnika, ki je svoja gosta povabil, da se vsedeta. „Ali tukaj pod zemljo prebivate vi ?” ga vpraša Švicar. „Ali sami prebivate tu?” » Jaz in pa Teodor", odgovori duhovnik, najin a družba so mrliči . Tu, kjer stanujeva, so pokopavali mrtve. Nad nama je stal nekdaj Avguštinski samostan, kterega so pa pred več ko 200 leti popolno razdjali krivoverni Hugenoti. Ta kraj pod zemljo je le malokomu znan, in še teh, ki zanj vedó je groza, priti vanj. Le malo ga je bilo treba popraviti, da je bilo mogoče v njem prebivati. Pol leta že tu živim, in za mene vedo le nekteri verniki . Ti me preskrbe z živežem ; oni prihajajo po mene, kadar je treba krstit i otroke ali tolažiti umirajoče, tukaj imajo sveto mašo , tukaj prejemajo svete zakramente" . Zdaj se je Teodor vrnil in je prinesel vina, sira in kruha. "Naj varna tekne to malo", je rekel oče Arkimbold ; "rad bi še dalje ostal pri varna, pa Gospodova služba me kliče ; Bog varna daj mirno na!" Blagoslovil ju je in je šel s Teodororn. Poslednji se je koralo vrnil in je prinesel za Ménarta slame, za Barbo in za Nacka pa volnato plahto. 29 Barba in Ménart sta kmalo zaspala . Vtrujena sta bila in bolj potrebna pokoja kakor jedi in pijače. Po kratki, srčni molitvi so sladko zaspali. Bilo je kake polnoči, ko je tih šum in bled svit, ki je skozi omrežj e sijal v spalnico, Ménarta zbudil iz težkega, nepokoj nega spanja. Ker se je bal nevarnosti, je vstal tiho in pogledal skozi omrežje. Videl je nizko majhno hramišče, v kterem je bil altarček, na kterem so gorele luči. Videl je očeta Arkimbolda s Teodorom pred altar- fern klečati in pobožno moliti psalme . Potem je vstal duhovnik in oblekel mašnikovo obleko . Stregel mu je Teodor. Ko se je sveta maša začela, je Ménart svojo ženo tiho zbudil, da bi tudi ona bila deležna daritve svete maše, po kteri sta tako dolgo hrepenela in prejela blagoslov, ki je bil za pobožno, ljubezni polno srce Barbino veliko zdravilo in jo je bolj pokrepčal , kakor najslajše spanje . Molila sta z vso pobožnostjo . Leto dni že nista imela veselja in tolažbe, da bi bila pri sveti maši . Neskončno povišana in oživljena sta se čutila v svojem srcu . Vera, pregnana iz francosk e dežele, je tukaj globoko pod zemljo našla pribežališče . Na zemlji je molitev omolknila, v globočini pa je ii- vela. Na zemlji so oslepljenci podirali križ, pod zemljo je stal v svojem starem veličastvu . Skale, mehkeje kakor srca ljudi, so ga vzele v svoje varstvo in so tudi njegovim služabnikom dale stanovališče . Koka jima je šla Arkimboldova skrb za dušno srečo in Teodorova zvestost k srcu. Trpela sta pomanjkanje vseh reči od nevarnost obdana, vsako uro si svesta smrti sta vendar čula, stradala in molila ta pobožna moža in sta neprenehoma obiskovala bolnike, tolažila umirajoče in vernim v veri preganjanim zaničevani križ v krepost dajala in v vseh rečeh posvečevala ime Gospodovo . 30 Menart in Barba sta prejela na sklepu maše mašnikov blagoslov. Po nekterih urah sladkega pokoja j e nekdo tiho potrkal in Teodor pride : " Dan se dela" , je rekel, " in, z njim se začenja nak delo. Midva morava iti in vaju ne moreva sama pustiti tu. Ne vesta, kje se pride noter in kje vun in rnarsikaka nevarnos t bi vaju lahko tukaj zadela. Zavoljo tega je bolje, da ostavita ta kraj, dasiravno nama je iz srca Zal, ker varn a ne smeva več pokoja privoščiti. Sila nama to veleva . üez malo easa bom z očetom Arkimboldom spet priše l in varna kaj prinesel, da prigrizneta . Ménart in Barba sta se urno napravila za odhod .