PROBLEMI 52 PAVEL LU2AN: ZADNJA URA (481) FRANCE FILIPIC; O KORALNIH OTOKIH (486) FILIP ROBAR-DORIN: NOCNI POJAVI (507) JOHN UPDIKE: PTICJI LET (510), SNUBLJENJE (523). prevedla Katarina Pucova DENIS PONIŽ: PESMI (527) NIKO GRAFENAUER: FANATIZEM K TRANSCENDENCI (530) IVO URBANCiC: RADIKALIZACIJA IN KONEC EVROPSKE MORALE (563) VANJA SUTLIC: »KULTURNI SEKTOR« IN DUHOVNA BIT, prevedel Janez Dokler (581) KAREL MARX: MENJAVE MED KAPITALOM IN DELOM, prevedel Božidar Debenjak (597) IVAN SEDE J: J02EF TOMINC — RAZSTAVA OB STOLETNICI SMRTI (606) BEOGRAJSKI GRAFIK MIODRAG WAGARNI V MALI GALERIJI (609) BORIS NIKOLA JE VSKI: PISMO STAREGA BOLJŠEVIKA, prevedel V. Blažič (611) LIKOVNA PRILOGA: MARIJ PREGELJ: ILUSTRACIJE ZA HOMER JE VO ODISEJO, 1950-51 (tuš); MOZAIK NA POKOPALIŠČU V KAMPORU — RAB. 1954; M02 S KNJIGO. 1962 (mešana tehnika); TABORIŠČNI TRIPTIH, 1964 (leva stran, mešana tehnika) MAJ 1967 REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA PROBLEMI revija za kulturo in družbena vprašanja, maj 1967 leto V., št. 53 ureja uredniški odbor: Božidar Debenjak, Janez Dokler, Niko Grafenauer, Tine Hribar (od- govorni urednik). Savin Jogan, Vladimir Kavčič (glavni ured- nik). Marko Kerševan, Vlado Kralj, Milan Pintar, Rudi Riz- man. Braco Rotar, Mitja Ro- tovnik, Ivan Urbančič, Franci Zagoričnik Lektor: Janez Gradišnik Uredništvo: Ljubljana, Bee- thovnova 2. Telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov ne vra- čamo. Naročila pošiljajte na CK ZMS, Ljubljana, Dalmati- nova 4, telefon: 310-033, tekoči račun: 501-8-48/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina Zi N dinarjev. Za študente in dijake 18 N dinarjev. Cena posameznega izvoda 2,50 N din Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk Učne delav- nice ZUSGP PAVEL LLŽAN: ZADNJA URA 1. Molitev Žveplena kri nenehno vstaja iz teme živih kjer žge resnice In bodi utrip svoje žile ki v sinovih požanje boj pred rojstvom Bodi mlada gorečnost v slepilu jutranjega miru zakaj čas ne ustavi črede na poti k izviru na poti k sončnim semenom ki plodijo izmozgano polje ob setvi miru in sončnega časa Bodi kamen prisege O oskrunjeno zglavje človeške dojilje 2. Molitev Nikdar ne zazidaš svojih sanj v žare mrtvih Ti ki si stena ohranjaš svoje stene Ti ki si prag ohranjaš dom v svoji duši v poslednjem vidnem zrklu v poslednji bilki zelenega barvila pred spoznanjem slepote zaprtih oken in vrat 481 Zakaj mnoge ptice izgubijo krila a ne kljuna zažrtega v zrno Zakaj mnoga semena opustijo svojo rast a ne svoje plodnosti ki je prihodnost 3. Molitev Svet se je usodno skrčil Z rokami zanetiš ogenj ali samo iztegneš svoj človeški jezik in sočnost postane prah in beseda postane prah in čas opuščeno ognjišče O jarem človeški O jarem človeški O krvavi jare^. človeški In neskončne vode gnijejo v globinah mišic po mrtvih jutrih ali za ognjeno luč In deroče črede se razlivajo skozi zenice svoje krvi In podrta debla razpadajo na svojih koreninah balzamirane votle žare svojega živega soka svojih neplodnih plodov ki otepajo zrak nad trhlim domom 4. Molitev Sonce se ne prezre skozi lupine tvoje smrtnosti TACAS sprijet s prostorom in s čeljustjo neskončnosti izgnan v sočne prsi zemlje iščeš pečko krvi ki bo ostala zakaj nimaš semena zakaj brez brazde si 482 vtesan v temo ki te dolbe z neotipljivimi pestmi človeštva in neslutnega umiranja TACAS Bregovi so spet videz toka lačno oklepanje črede ki visi v pijanih grozdih resničnosti kakor kljubovanje času kakor notranjost civilizacije kakor žgoča kri v človeških prsih ki nenehno terja tvojo moč in tvojo dušo zakaj slane obale človeškega znoja sekajo krvave struge 5. Molitev Razpet med nebom in zemljo paseš sočna jedra svojega telesa in svoje duše Razpet med rezilom in toporiščem obglavljaš poti za seboj v večnem strahu da se ustavi odtekanje tvojega ognja in tvoje krvi za pot k človeštvu zakaj čas te seseklja v drobne nesmisle da si ne obrabi svojega čela ob vsakem živem kamnu ki strga njegove korenine 6. Molitev Tvoj plug je nepremičen kakor spuščena jadra ampak čas je da izpljuneš svoje zasekane korenine svojo upoščeno kri 483 svojo resnico Krvave zastave na poti k soncu ob selitvi žetve čez polje ki je žrtvovano VIDEZU in nobeni sočni resničnosti nobenemu učlovečenju vojščakov ZLATI LOVOR UGAŠA V TEMI mrtvil prihajajo po svojo kri TI PA SI SE VEDNO človek zakrknjen in požet z' nemoči O kaplja človeštva krvavih nesmislov zdrobljenih jeder časa večno poslednjih molitev pred samomorom 7. Molitev Ko izgubiš svoje sveteče planete se ustaviš pri zemlji V opuščene črepinje si natočiš njen mir kakor izvir ki JE zaradi žeje in prebode te mrtvo spoznanje da nisi ničesar izgubil zakaj vse je drobovje časa Z gore odpadejo gobavi apnenci in svetlobo zareže gola podoba njenih razvejenih reber ki so vse manj sočna v nagibu svoje končnosti in v smeri neba kjer se ustavlja njena konica z nenaseljenim prostorom, nekega trenutka In zato blodni spijo na sušnih otepih časa zato žejni hodijo za vodo da bi ugasili luknjičavo kožo da bi si nalili v žile histrost da bi zaslepili rane na tramovju svojega telesa 484 zakaj večno je nad ognjiščem samo ena streha hi ohranja tvojo luč ki sprejme tvojo pretepeno dušo v nabreklo telo svoje sence kjer zbereš svoje gnojne korenine in se rodiš nanovo v podobi pajčevin pol volk pol človek Od tu dalje so kamniti koraki do svojih vrat ko ne spoznaš več tesnobe zemlje ko ne spoznaš več bremen in bojev In terjajo te čeljusti neskončnosti zakaj isti polni udarci bijejo razumu duši in stopinjam Potlej se prične molitev v trohnelih izparinah znotraj ograde da bi zemlja sprejela vase vse ki so pod kapom mrtev veter vse ki so namenjeni nikamor vse ki so duša v kosu kruha vse ki so trhel boben času vse ki so kroženje v prelivanju krvi ZAKAJ ZLIVATA SE SVETLOBA IN TEMA ČLOVEK IN BREZDUSNOST IN VSAKA POT JE SODBA 485 o koralnih otokih France Filipič Kmalu bo jesen, sonce vzhaja vedno bolj рокпо, zahaja vedno bolj rano, svet se temni, ko se luč oži, duša se napolnjuje s sencami, polna je netopirjev, vešč, pajčevine, veje se zibljejo, gnane od nevidne roke v pol- zabrisanem somraku, kakor velike, črne ptice se spreletavajo mimo okna, švignejo kvišku, za hip se odstre modro, modro, modro v daljavi, tam je nekaj mučnega, nekaj, česar spomm ne more objeti, vse več je teme, ni- koli pa se ne bo združila noč z nočjo, vedno bo dovolj svetloba in za oči ia za srce, človek visi med dnevom in nočjo, to je tako kakor vsa dvojnost, ki smo ji podvrženi, svetloba in senca se vedno bijeta v nas, na nijunih robovih se nakopiči nejasno,, kakor omrežja pajčevin so se razpela lovišča domišljije. Nekateri ljudje so otroci teme, svetloba jih boli in jo zavra- čajo, v noči se počutijo udobno in sproščeno, rob noči je vedno zavit, tako da se lahko skriješ za njim; drugi se počutijo varne samo v jasnini dneva, ko so v odreveneli svetlobi vsi predmeti čezmerno resnični. To je odvisno od značaja. Za nekatere je resničnost okrog nas naš dom, kaj hočemo več, ko je vse na svojem mestu, ko se da vse pretehtati in prera- čunati. Povelje mora biti izvršreno do kraja, do pičioe natanko izpolnjeno, človek je takšen, kakršen je vpisan v kartoteko. Moški so popustljivejši, žeske pa ženejo do kraja, čeprav so na splošno ženske nagnjene k sile- pomišenju, merda zato, ker vedo več o življenju in se hkrati zavedajo najrazličnejših možnosti. Na splošno se bojijo teme, dan pa jim je preozek, uživajo ob spremenljivem, ob lomljeni svetlobi dneva, kaikor žuželke se nabirajo ob rezu, iz katerega se vzdiguje dim noči, somračni vrtinec ne- dopovedljivega . . . včasih se nagne z okna v petem nadstropju, vdihava večerni zrak in z očmi zariše polkrog nad strehami, podobno je staremu znamenju, z njim določa veter, dež in spreminjanje letnih časov. Samotni ljudje imajo sami svoj model, po katerem ustvarjajo svelt, v njihovem načinu presojanja je posebna izibranost. Sicer pa, odkar se je preselila v mesto in je postavila svoj kovček v petem nadstropju velikega bloka, oče je bil z njo, najprej je opazila, da je pravzaprav že na podstrešju in da je strop nekoliko nagnjen, pa to nič ne pomeni, kot je dejala gospo- dinja, ki ju je pripeljala sem gor, od tistega prvega dne pred petindvaj- setimi leti vsak večer stopi k oknu in zaobjame z očmi daljni prostor 486 nad strehami, in ko zariše črto prek tega prostora, je dan zanjo končan. To, da prihaja jesen, je zanjo zanimivo, toda nikakor ne pretresljivo, pre- večkrat se je svet že menjal pred njenimi očmi, da bi jo to ganilo, somrak kot prednja straža noči pride zanesljivo, morda sploh gre samo zato k oknu, da se ozre po njem, da ga prikliče iz daljave ih iz globine, tiste vešče in tisto vejo, ki se jih spominja iz daljnega sna, iz svoije mladosti doma, hiša je stala čisto blizu gozda, mrak se je tiho'tapil med debli, ležala je v postelji, odeta do nosu, to je bila njena ura, ko je zunaj vse potihnilo; takrat je zaživela v sebi, kakor da je vstala iz sebe. drugačna, kot je bila čez dan, iskala se j.e in spoznavala v čudno prelomljenih obli- kah nihajočega in spreminjajočega se mraka. Spominja se, kako je tre- petala od groaljive slasti; če so kje zaškripala vrata, pa se je vsa skrčila, kot da se je skrila vase. Kakor daleč ji seže nazaj spomin, je bilo tako, in v bistvu se z njo ni nič spremenilo, odkar se je preselila v mesto. Ohra- nila se je za to večerno uro in opremila, kakor se človek drugače obleče, ko je odrasel, vontj njegove kože pa ostane isti, ker se pred seboj ni mo- goče skriti. Koit dijakinjo jo je oče pripeljal pred dvema in pol desetletji; v hipu. ko je vstopila, se ji je zazdelo, kot da se je ujela v kletko, obešeno pod strop, resnično je bila to kletka pod stropom velike hiše. Tu je bila ujeta, v tej svoji dijaški sobici pod streho, njena otroška ura somraka se je pre- selila z njo sem gor iz domače hiše, gozd je bil tu in veja in netopir, ni- komur ne bi bila priznala te svoje ura, ko je zaprla okno in je bila s hrb- tom obrnjena proti nebu. in se je spuščal nanjo mrak, počasi, z velike stene se je odcejal pesek in pronical skozi streho, skozi stene .. . bila je ujeta v svoji dijaški sobici visoko nad vsemi drugimi v hiši, pod njo so bila stanovanja, stopnišča, in ob tej uri, ko je moral poklekniti dan v po- slednjem spopadu z nočjo, se je izživljala v obredu svoje otroške, neto- pirjeve ure. Ni si prižgala luči, svetlobe ugašajočega dneva je bilo še ved- no dovolj, da se je lahko postavila pred ogledalo in si razpletala kite. Vse ije bilo v njenih kretnjah, iz njene najbolj zgodnje niladosti, dolge kite, ki si jih nikdar ni porezala, bilo bi tako, kctt da je izgubila nedolžnost, starejše ženske so ponosne nanje kot na potrdilo svoje samostojnosti, in medtem ko so njeni lasje švigali skozi mrak, je, predajajoč se tesnobnemu čustvu, vsa trepetala, kot nekoč v mali, čisto leseni hiši ob gozdu. Nihče je ni videl, celó okno je bilo trdno zaprto, njena kletka je bila itrdnjava, je bila kot kitajski zid okoli nje. Poitem se spravi v posteljo z razpušče- nimi lasmi, njena glava počiva v jezeru njenih las, nad'njo pa se spre- haja smrtna tišina kakor vesela žalost srca, to je kakor zamaknjenje, ki se naposled razpusti v spanec. Zjutraj se je nato vse končalo; ko je stala zjutraj pred ogledalom, ko se je čes.ala, preden si je spletla lase in si jih ovila okrog glave, v krogih, po starem, ko si je prekrila lase z lasnicami, da se ne bi razodele ljudem, in so bile za svet kot sipeče, kamnite kače, jeklen obroč, samo pred ogledalom so smele stopiti iz ovoja, v tej dijaški sobici, še danes je samo dijaška sobica, petindvajset let, in še vedno je dijakinja . . . tako se dogaja, kakor prvi večer, ko je prišla. Zaklenila se je in ostala sama in ustavila se je pred ogledalom z razpuščenimi lasmi, 487 lasje pa so dišali po gozdu, po smrekah in po domači hiši, odnesla se je s seboj iz tiste hiše, ogledalo je pripet)o na poševni strop, tako da mora človek gledati nekoliko navzgor, ko se češe, in to je tako čudno, kot da se ozira drug človek k tebi, in za teboj je globina, ne samo da je vsa hiša pod teboj, ko si razpuščaš lase, prek vseh ljudi, ki jih je do- slej srečala, visi, in v nadstropja so nakopičeni vsi spomini, vsega hkrati se zaveda, kar je bilo, vseh obrazov in še celo tistega starega psa, ki so ga imeli doma pri hiši, dokler ni bil že čisto garjav in je nekega dne prišel lovec ponj, uprl je vanje svolje oči, ko je odhajal, še dolgo je sa- njala o tistih očeh, ki so vedele za smrt in za večnost, v katero gredo. Lasje padajo kakor slap, roke si namakaš v tem slapu, rjavi lasje pa pa- dajo prek tvojih zapestij, in kadar si se slekla, padajo prek tvojih golih ramen, prek svetlih otroških pečin, vselej se je veselila svojih ramen, kakor da se bo z njihove ploščadi lahko vzdignila iproti nebu; tako je bilo od prvega večera, ko se je zagledala v ogledalu nad seboj, NAD SE- BOJ, sklonila se je k sebi in ko je vzdignila roke, je vzplavala k nekemu bitju nad seboj, kot da je bila vzdignjena čisto do tja, čeprav se je hkrati zavedala, da se ni premaknila nikamor in da se le njena podoba na tako nenavaden način z višine ozira proti njej; začudena se je takrat prvič za- strmela v samo sebe, kot da se še nikoli ni srečala s samo seboj, odkrila se je, da je ženska in da je čudna, bilo je neznansko doživetje, drugače ga ni mogla imenovati, bilo je mejnik. Spomin pa je vedno navzoč, kako je takrat vsa vztrepetala ob pogledu na svoje bledikasto otroško čelo, tako blizu nad seboij in tako daleč od sebe v bleščečem steklenem oboku; še vedno se strese kakor nekoč, in ko ne bi bilo okno zaprto, bi se lahko izgovarjala na hladni večerni veter, ki tako rad trka ob šipe, pa ga ona ne pusti k sebi, vihravec ne sme v njeno bližino, čeprav ve, kako prinaša vonjave streh, zemlje in megla nad vodo... in spomin na svetli potok, na pesek in redko travo, ki poganja med peščenimi grudami pod obrež- nim grmovjem, in na čisto majhno deklico, ki se je tam igrala. Boji se vetra, da bi jo razvnel, da bi ustvaril nered v njej, razgnal bi intimnost njenega večernega obreda, ki je ves vtisnjen v stari misal z inidalkami. nič ne sme biti drugače. Odkar je v mestu, v njeni zavesti, po kapljicah odmerjena zabava, nekateri ljudje se ustavijo na usodnem razpotju, naj- prej se ne upajo naprej in pozneje ne morejo več. Tako je, kot da so uročeni, kot da so otrpnili v sebi, v resnici so izgubili pogum in samo- zavest, včasih se to zgodi tudi s celimi rodovi, ki so potem čudaški in ne vedo več za resnico in za naglico sveta, ne vedo, da se človek neprenehno in neustavljivo spremija in levi. Kakšna usoda ... Oče jo je pripeljal po teh stopnicah navzgor takšno, tedaj je bilo že vse končano, za seboj je imela osnovno šolo in štiri razrede meščanske šole, kite so ji segale skoraj do tal, svojo mladost pa je skrivala za trpkim smehljajem. Oče je bil šef pošte v podeželskem trgu, svojo edino hčer je pripeljal sem, mesec dni po ženini smrti, hči je jokala svojo bridkost in osamelost v tujo blazino in navadila se je tega, v blazino lahko govoriš svojo dušo in vse svoje žalosti; tako je bila zaznamovana za vse življenje, da se bo samo sebi izpovedovala, posebno v tisti grenko blaženi uri ob 488 menjavi dneva; oče pa je ostal doma sam, težak in na videz nedostopen mož, ki se je potem zapil in je živel z neko tujio žensko, katere ni marala; kadar se je, vse bolj poredko, vračala domov, se je skrivala pred njo, ženska je zaudarjala po neumitem in neprezračenem, vedno je bila de- belo naličena, usta kakor metulj, prava trška posebnost, žalilo jo je, da je očeta doletela takšna usoda. Cez leta je v svoji podstrešni sobici dobila njeno pismo, da je oče umrl, bilo je tik pred maturo na trgovski akade- miji, kakor so šolo, ki jo je obiskovala, takrat imenovali; odšla je na po- greb in čeprav se je skušala obvladati, je pretresljivo jokala ob grobu, bilo ji je, kakor da se je do kraja preklala v strašni bolečini, zakaj šele tedaj je prvič začutila, kako je kljub vsemu navezana na očeta in kako je storila nekaj strašnega, ker ga je ves čas nekako obsojala. Tam je stala čisto sama, okrog nje se je spraznilo, pogrebci so spustili krsto v grob, in tedaj je pokleknila in omahnila bi bila v jamo za očetom, da ni nekdo priskočil in jo pridržal. Kasneje se je sramovala, da se je tako izneverila sama sebi in se razgalila pred ljudmi. Od nekdaj je bila navajena, da ni nikomur poka- zala, kako je z njo ; tudi nikomur ni pripovedovala, kako je trpela prve mesece in pravzaprav še leta v mestu, kako se je že kot otrok bala noči in kako je še danes noč zanjo varljivo temno brezno. Morda si je tudi zato ustvarila svoj večerni obred, ko se je v sitrahu pred nočjo nebogljeno zatekala k sami sebi, in tisto njeno trepetanje je bilo navsezadnje tudi čisti strah pred prihajajočimi črnimi urami, skozi katere bo stopala bosa, ko se bo neštetokrat zapletala v nevidne zanke in padala na obraz; koliko- krat si še dolgo v temi ni upala zlesti pod odejo, vedno je videla pred seboj tisto pot, ki jo bo morala prehoditi, in zaivedala se je, kako si bo ranila oči, lice, srce, kako si bo dušo raztrgala na trnju, spanec je bil njen sovražnik, ko je bedela, je bila zavarovana, skozi sebe je potegnila kitajski zid, da ne bi mogla niti sama sebe presenetiti, po vodčje je bila vedno na oprezu, toda v noči je izpostavljena sanjski neobvladanosti, in ko se zjutraj prebuja iz sna, je vselej zlovoljna in kot prestrašena in kakor da je osramočena. Nikoli prav ne more verjeti, da je preživela noč; ko se postavi pod ogledalo in se začne česati, zaman išče prijaznosti v očeh nad seboj, muka noči še ni končana, čeprav se svetli in sence noči bežijo tudi iz nje; zakaj ko je počesana, se ogrne s haljo in gre po zavitih stopnicah v četrto nadstropje, tam je na koncu hodnika skupno stranišče in včasih stojijo tam na koncu hodnika ljudje in čakajo na vrsto, to je tako poni- ževalno, vselej se ji zareže v srce, še poslednji trn noči, vsakokrat obvisi košček njenega dostojanstva na tistem trnu. Molčati, pregristi se skozi bolečino, ograditi se z novim zidom, ki je še višji kot prejšnji, njeno orožje je red. Vsako j/utro enako, med šesto in sedmo uro, vstane skoraj na minuto natančno, nekoliko pred pol sedmo, tako da si na kuhalniku še pogreje kavo, ki si jo je skuhala še prejšnji večer, in ko jo pije, oblečena in počesana, tudi sobo je že pospravila, se ozira naokoli in se v svetlobi, ki se pozimi še komaj rahlo prebuja, poleti pa je silovita in goreča, razgleduje po revnem pohištvu, po omari in po- 489 stelji, po stolu in ogledalu, po peči. Ici stoji v líotu in v njej nikdar ne za- kuri, po umivalniku. To je protiutež tistemu, kar se јгз dogajalo z njo od mraka do mraka, to je minuta, ko se vidi v svojih rečeh, ko se najde v resničnosti svoje okolice za opravilo dneva, to je čas, ki je izhodišče za ves dan, v teh minutah je nekaj, kar je podobno mr^li obsodbi, je zbranost, ki ji daje notranjo trd_ nost, je brez tolmuna noči, ki mu je pravkar ušla. 2e je pred njo planjava dneva . . . neutrudno bo korakla po tej planjavi, obsijani z rezko lučjo, dopoldne v uradu, nato v menzi in popoldne zopet v uradu; tam je admi- nistratorka. tam je tudi popoldne na voljo človeški stroj, ki dobro tipka in nosi toliko podatkov v glavi, da referentom ni treba brskati po karto- tekah. Ves dan hodijo k njej, sprašujejo po dopisih, po kontnih planih, po poročilih, ki jih je pripravila in jih je poteim, ko so jih drugi še prikro- jili in dopolnili, pretipkovala v šestih izvodih. Nikoli ni nihče vprašal po njenem osebnem življenju, ni lepa, ni grda, ima prav takšen obraz, ki ga ne opaziš, obraz trafikantke, ne veš, da imaš človeka pred seboj, broša pod vratom in majhna ušesa, stisnljena k lobanji, prijateljski glas, ki k ničemur ne zavezuje, koliko je takšnih ljudi, med vsakdanjimi senzacijami БО skriti kakor opeke v zidu. nikoli ne opozarjajo nase, nikoli ne govore o sebi. To je tako, kakor da je vse človeštvo na velikem rešetu, tisti, ki se znajdejo, hitro padejo skoz na zemljo, mnogi nesrečni človečki (ali so res nesrečni?) pa neprenehno poplesujejo po drobnih kvadratih mreže, nikomur ne pripovedujejo, da ima ta mreža ostre žičnate kvadrate, ki ti režejo v meso, valjajo se po njih, tako dolgo to že traija, da so se čisto privadili in niti ne sanjajo več o tem, da bi kdaj padli skozi kvadrat, odleteli na zemljo in se tam ustavili na rodovitni njivi, pognali korenine in se razrasli v grm in cvet in drevo. Ne zavedajo se svoje usade, skratka, ZADOVOLJNI so, vse dotlej, dokler jim kakšen nenavaden dogodek ne odpre oči za njihovo stanje. V petem nadstroç^ju se je dalo čisto lepo ži- veti, zlobnež bi sicer rekel »životariti«, leta so se odmikala, prepad spo- minov pod nogami je bil vedno globlji, notranje ravnotežje pa zavaro- vano. IMorda ne bi bilo prišlo do nobene spremembe, sivi lasje, ki se naberejo nad čelom pri štiridesetih, so samo okras, ko se nekega jutra ne bi bil njen mir sesul kot stavba iz šiibic. Zgodilo se je tisto juftro, da je nekdo pod njenim oknom zaklical iz globine ulice, da je zažvižgal skozi poletno jutro, ko je bilo sonce že visoko in so se kopasti oblaki nagrmadili na obzorju .. . tistikrat je spo- znala, kako je z njo. Bilo je še mnogo hujše kakor nad očetovim grobom, ko se je zavedela, da je mrliča in sebe ogoljufala za neko ljubezen. Ta- krat je zajelo samo košček njene notranjosti, tisto, kar naj bi pripadalo domu ali vsaj spominom na dom. tokrat pa jo je zadelo v srčiko, narav- nost v jedro, skoei katero se pretaka njena kri. TAKO JE Z MENOJ, si je rekla brez besede. Večina ljudi zgodaj spozna, da niso rojeni za srečo, temveč za umerjeno vsakdanjost; kljiub temu, ali pa morda prav zavo- ljo tega živijo potem čisto normalno življenje, prihajajo zanesljivo na volitve in se pred kinom tudi spodobno postavljajo v vrsto. Ona je bila drugačna, že od zgodnje otroškosti se je zaprla vase, ne samo zato ker 490 se je bala resnice o življenj«, temveč tudi ker je hotela biti nekaj poseb- nega. Čudaki so večinoma skrahirani geniji, ki jim je spodletelo, da bi bili nekaj posebnega, toda skušajo ohranjati videz. Najhujše je, če se pretvarjaš sam pred seboj, potem ti je težko priti do živega, kadar pa te zadene . . . Brez družine in brez prijateljev, samo rak, s katerim bo živela še pol stoletja. Visoka je in sloka, nekoliko koščena, in oster pogled ima v očeh in trde kretnje samostojnega človeka. Prav takšna je bila njena mati, samo omiljena s svojim materinstvom; mati nikoU ni bila srečna zaradi svoje samostojne nravi in oče ni nikoli našel do matere, živela sta drug ob drugem, tudi že prej, preden je bila mati tako hudo bolna; oče se je že dosti prej spečal s tisto žensko, ki je zaudarjala, vendar ta ženska nikoli ni hodila na njihov dom, samo cd časa do časa je prihaljala na pošto, bila je uslužbena na okrajnem sodišču in je od tam prinašala pisma. Spominja se njene velike aktovke, ki jo je vedno poiložila na pult pred linico, šopa pisem, ki jih je nagrmadila na pult, in podolgovate, v črno usnje vezane knjige, v katero so bila vsa pisma vpisana in se je mo- ral oče ob vsaki pošiljki podpisati vanjo. Kje sta se v resnici shajala za svojo ljubezen, ni nikoU zvedela; ko pa je mama umrla, se je že nasled- nji dan preselila na njihov dom, kakor da je bilo vse vnaprej priprav- ljeno. Bili so mučni dnevi in ni si mogla pomagati drugače, kot da je ves dan presedela ob materinem grobu, dokler je ni oče odrešil in od- peljal v mesto. Takrat sploh ni občutila, kako je bilo vse skupaj grozly.ivo, zlasti ko je videla, kako hoidi ženska ogabna naokrog v materinih oblekah, ki so ji bile predolge in so se vlekle po tleh za njo. Kako rada bi bila imela kakšen spomin na mater, toda ničesar si ni vzela, samo njeno sliko tje odnesla v mesto in si jo poistavila na mizo. V tistem času jo je včasih klicala v nočnih urah in v globoki temi je od časa do časa prižgala luč, da se je lahko ozrla v njen lobraz. Toda to je bilo že davno dn je naglo prešlo, spomin na mater je zalit z vijoličastim dimom daljave. Kdaj že je materin obraz odšel od nje, čeprav slika še vedno stoji na mizici, na- smehljan obraz. Vselej je tako. s smehljajem na fotografijah hočemo pre- slepiti zanamce, še državniki se, odhajajoč iz parlamenta, smehljajoč na- stavljajo fotografom, čeprav so uro poprej oznanili splošen polom in si bodo morda še tisto noč pognali kroglo v glavo. Mati se je tako vztrajno smehljala iz globine preteklosti, čeprav je hčerka natančno vedela, kako je bilo z njo. Pravzaprav šele zdaj, ko je starejša, razume njeno usodo, njeno samotno umiranje — vidi mater, kako pK>časi stopa po neki poti. kaiko se približuje grobu in vdano leže vanj. spravljena s seboj in z vsem tistim, kar je morala sprejeti. Tu je vse končano, niti samote ni več in nič ne boli, ko pride zjutraj pred odhodom hči k njej, ko padejo hčerine solze na zemljo, ki se še ni usedla. Hči se bo morala znajti, nikomur na svetu ni nič prihraAJeno. Kaj je tistemu truplu pod zemljo mar, da stoji oče pred pokopališkimi vrati s kolesom, na katero je naložil pleten kov- ček in je že kar nestrpen, ko se hči ne more odtrgati od groba. Sele zdaj se zaveda surovosti tistega prizora in brezizraznosti na oče- tovem obrazu, ko sta krenila naprej. Vsa se vidi, v rdečkasti katunasti obleki, opoteka se ob očetu po dolgem drevoredu, ki vodi k postaji. Oba 491 molčita kolo škriplje, od časa do časa odleti kakšen kamenček spod kolesa na rob ceste, redkim ljudem, ki jima prihajajo naproti in ju pozdravijo, nobeden ne odzdravi. Nato sta molčala tudi ves čas v vlaku, ničesar si nista imela povedati, daleč sta bila vsaksebi. Zdaj vse v njej gori z viso- kim plamenom, poslednji kotiček preteklosti je osvetljen, ni se mogoče skrivati med sencami, raztrgana je zavesa blagodejnega somraka, vse je golo, strašno, kakor skalovje, ki se je nenadoma vzdignilo z režečimi čer- mi, vsepovsod so vidni sledovi krvi, ko si se plazil čez greben. Ostarelo lice, zavesa se v gube; samo večer v spremenljivi svetlobi ga še lahko vzdigne v videz, ga še lahko napolni z bledo svečavo. Kot da je odjuga posnela sneg, pokazala se je rebrasta, poteptana zemlja. Oj, zemljica temna, kako globoko se udirajo noge, pogrezaš se in nikjer ni konca, kot da te bo pogoltnilo močvirje. Nemo kričiš in iščeš pomoč, roko, ob katero bi se oprl, tovariško . . . Sama. Nihče je nikoli ni zasnubil, bilo je od nekdaj, kot da se je ogradila z varnostnimi, alarmnimi napravami. Skozi ves trg je morala hoditi iz šole, še kot majhen otrok je stopala čisto sama, z rjavo šolsko torbico na rami; pozneje, v meščanski šoli, se je včasih pridružila kakšni skupini, toda otroci so utihnili, ko se jim je približala. Nato jo je bilo sram s kom hoditi zaradi tiste ženske s sodišča. Nekoč so priredili pusto- vanje v šoli; ko je bila zabava na višku, je napovedovalec oznanil posebno točko. V telovadnici je bil postavljen majhen oder, ona je stala čisto spre- daj, med sošolkami, ki so bile pisano našemljene. Zavladala je tišina, po- tem je nekdo udaril na gong, rdeča baržunasta zavesa se je počasi razde- lila, sredi odra je stala dekle, preoblečena v poštarja, močno je bila nali- čena, usta kakor metulj, na prvi pogled si lahko uganil, koga predstavlja. Vsa dvorana se je gromko zasmejala, njej pa je bilo, kot da se zgrinja nanjo ostudno vodovje, ra^cefrane cunje smeha so bile kakor črni pljuski, ki so ji udarjali naravnost v obraz. Zbežala je iz dvorane in stekla do- mov, se skrila in v nemi bolečini sedela do noči. Pozneje je hodila v plesno šolo, obiskovala jo je, ker so šle vse njene sošolke tja, aicer je plesala z mnogimi fanti, pa je bila vedno daleč od njih, čeprav so jo držali v naročju; fantje se niso radi družili z njo, vselej so bili pred njo v zadregi, bila jim je premolčljiva in preresna; ni znala tkati veselih pogovorov s tenkimi čipkami besed in tako se je kazala dostojanstvena, čeprav to ni bila. Plesni mojster ji je vedno moral od- brali par, da je lahko plesala in se naučila najpotrebnejših korakov; tudi krevljasti otroci naposled shodijo, plesala pa potem ni nič več. Pač, nekoč na sindikalnem izletu, kmalu po vojni, ko so se ustavili v vaški gostilni, kjer je dišalo po klobasah in po razlitem vinu. Na dvorišču je bil zbit oder iz surovih desk. na tem odru se je vrtela mladina, vaška mladina, dekleta v pisanih oblekah in fantje v temnih suknjah, bila je že precej pozna ura, plesavci razgreti in vinjeni; mestni ljudje so se s ponarejeno prešernostjo' pridružili vrvežu, tudi ona se je zagnala z nekom v vrtinec, plesala je do onemoglosti; poiem se ji je nekdo približal, hotel jo je polju- biti, čutila je njegov obraz ob sebi, njegov znoj na svojem licu, pa se ji je uprlo, nenadoma, ne da bi se to prej napovedalo, ga je pahnila od sebe. 492 ne da bi se ozrla za njim, je zbežala s plesišča, nato pa vse do odhoda skrita v starem kostanjevem drevoredu pestovala bolečino in premago- vala slabost: nekaj grozljivega je vstajalo v njej, vsa voitla je bila v sebi. skozi praznino v njej pa so sukljali strupeni hlapi iz brezdanjega brezna. Jutranja zarja se je že kazala na obzorju, sli.šala je, kako je šofer zaga- njal motor, pa se dolgo ni oglasila, ko so jo tovariši klicali; zdelo se ji je. da jim ne more pred oči, takišna, vsa spačena v sebi, v krčih, ki so ji lomili drobovje, in v prividu zle slutnje, ki se je porajala v njej. Danes je vedela, kaj je takrat pravzaprav bilo z njo, kar jo je tedaj samo' nejasno in neizoblikovano zagrinjalo; ne bi bila smela človeka odbiti od sebe, bil je edini človek, ki jo je hotel poljubiti, čeprav se je prikazal iz megle njene samote z znojnimi kapljicami na licu, oče ji nikoli ni naklonil po- ljuba, kar se je zavedala, in mati se je samo v njenem otroštvu kdaj pa kdaj dotaknila s tenkimi, hladnimi ustnicami njenih, skorajda je pozabila na to, da obstaja poljub na svetu, DA SE LJUDJE ZBLIŽUJEJO Z DO- TIKOM, njena duša je bila prepasana, in ko je poljub prišel, se mu je odrekla, čeprav bi jo bil lahko odrešil, bil je pijanski poljub in takšnih ni marala, tedaj je bila prilika, da bi se rešila sebe, da bi se odrekla svoji posebnosti in privolila v to, da bo enaka vsem drugim, da bi se sprijaznila z vulgarnostjo. Nikoli ni mogla piti iz kozarca, iz katerega je že kdo pil pred injo, in nikoli ne bi bila spravila po grlu koščka kruha, v katerega je že kdo drugi ugriznil. Morda je kdaj premišljevala o poljubu, prav go- tovo se je vtihotapljai v njene sanje kot lahen in svetel privid, najbrž si je predstavljala, da bi to moral biti zelo nežen, prijateljski poljub, pri- kazen iz zasenčenega gozda, zavit v tenčice, brezova ddbrava, megla se trga v njej, poljub bi se ustavil ob njej, s staromodno kretnjo bi jo po- vabil v neznano deželo, bil bi to poljub po meri njene duše, vsa daljava zbliževanja bi se polagoma uresničevala v tem poljubu, vse, kar jo je do- slej obdajalo, se je drobilo, razkrivala se je čudna pokrajina — bila je pripravljena ponuditi svoje ustnice, vedno, vedno, zakaj ni prišla prej do tega spoznanja, zgoditi bi se moralo previdno, rahlo ob boku priprav- ljenosti do stegen in potem nazaj do vratu, do belega peclja za usta, jezik in nebo, za vzdih in za okus po ljubezni v grlu. človek je krhko bitje in z eno samo kretnjo uničiš njegovo ubranost. . . bilo je na sindikalnem izletu in takrat se je odpovedala poljubu in ne bi bila smela tega storiti, zakaj človek je rojen za boj in za resničnost, za trpljenje in kri in poraze, zakaj tudi pijanski poljub je poljub, in ko se mu ne bi bila odpovedala, bi se bilo rodilo okrog nje še veliko poljubov; na tistem velikem rešetu bi se bil nenadoma našel kvadrat zanjo, zgrmela bi skozi odprtino v glo- bino, morda bi si ranila hrbet, komolce in ramena, toda ujela bi se v rodovitni zemlji in se veselo pognala kvišku kot grm, koit drevo, kot ple- vel morda. Ko je zlezla na kamion, so jo tovariši prebadali s pogledi, in ko je nekdo zapel >^na slamci se pozna, kjer sta ležala dva. . .« se je prisiljeno smehljala, kakor da taji veliko skrivnost noči, v resnici pa se je še vedno davila z gnusobo, ki se je vzdigovala v njej. 493 Spomin je varljiv in je odvisen od okoliščin, v katerih se poraja, spomin je kakor trava, ki ima ob vsaki dnevni uri drugo barvo; kaj je res vse tako zavestno doživljala, kot se je to danes razpostavilo pred njo. samo s konicami prstov se je dotikala, oprezno, ZAVAROVANA, usmi- ljena narava jo je doslej varovala vsega najhujšega in ji celo poklanjala nekaj, kar bi lahko imenovala tudi srečo. Za izjemni položaj, v katerem se je znašla, so veljali drugačni zakoni, dobro in zlo sta pomešana med seboj, ko se giblješ nad previsom moralnega somraka. Gozd in veja in netopir iz mladosti, simboli sladko grozljive negotovosti in nedokončanega, BO še vedno pričujoči, odvrgli so svojo zunanjo obliko, sipremenili so se v občutke ... ko stojiš s hrbtom proti oknu in te spreletava srh nemira in te opleta slastna bolečina, vsak las posebej kakor tenek bič na tvoji koži, netopir z rjavimi krili se zaletava vate, stojiš sredi somraka, dan ugaša, košček zarje se je zatekel v ogledalo, z lučjo, ki nekoliko spominja na kri, si rahlo osvetljena, stojiš na razpotju svetlega in temnega, kot žritvenik in kot žrtev v slavnostnem obredu samožrtvovanja ... v čutni 1'azneženosti samozadovoljevanja, nad puščavo je nebo' veliko bolj strmo in bleščeče, tisti, ki ne živijo tam, tega ne morejo razumeti; na peščenem griču stoji, vsa prevzeta od sebe, SREČNA, ne, to je grozljiva sreča, to je podobno skopuški radosti nočnega preštevanja cekinov, ki se svetijo v mesečini, vrata so zaklenjena in zunaj je postavljen stražar s helebardo. nočna straža gre skozi mesto; čuden obroč je obdal tvojo dušo, težek, ka- menit obroč, s silno močjo ga nosiš, ves si se skril v tem obroču. Bila je prepričana, da so te samotne minute, ukradene usodi na previsu noči, izvir za njeno samozavest, za samostojnost, v kateri se je razkazovala čez dan, za vso njeno ljudomilost in uslužnost. Sele danes ve. da se je šla čez dan samo skrivalnice in da so radosti njenega večernega obreda strupeni cvetovi, s svojimi omamljivimi vonji se ji zajedajo v možgane, da se suče v svoji podstrešnioi v omotičnem plesu. Zgodilo se je pač tisti prvi večer, ko se je v somraku tako spremenjena zagledala v ogledalu, takrat se je pokazalo iz razpoke in dobrotno življenje ji je vse do danes prihranilo spoznanje, da je to zgolj iznajdba hudičeve samote, zagrenjenega srca in predvsem lastne nemoči. Ali se ji ni, nekje v ozadju vsega, kar se je doga- jalo, naposled izvijalo vprašanje: kdo si, kaj si?! Kako se je, tavajoča v omamljivi megli, iskala v svojih poslednjih obrisih, ki so tako naglo kopneli v temi! Seveda, to je bil vedno najgloblji smisel vsega obreda, to vprašanje nikdar izgovorjeno z ustnicami, vedno samo doživeto z drh- tečo kožo. Ce bi bila zmožna v svoji zavesti oblikovati besede, bi bilo to vprašanje morda tudi drugače zastavljeno: zakaj sem takšna, kakršna sem ... v njenih očeh je zapisano, oči so nevarljiva usoda, ko je prvič pogledala kvišku v svoje oči, se je znašla pred uganko, ki je terjala odgo- vora. Večer za večerom se je spraševala, isto je najbrž počenjala tudi njena mati, isto njena babica, ves njen rod je bil zaznamovan, brez dvoma je segalo v sivo pradavnino, in vse ženske njenega rodu so nosile to s seboj kot nesrečno dediščino; tako se je dogajalo, da so bili mošld odljudni in so sicer opravili pri ženskah tisto svojo prekleto dolžnost, svojo ljubezen pa so hodili iskat drugam, k tistim prostaškim ženskam, ki so bile kje 494 blizu doma vedno pri roki. Stoletja nazaj so se vrstili zakoni toda zdaj zanesljivo, z vsemi vlakni svojega bitja občuti strašno tragiko svoj'h prednic, nobena od teh žensk ni nikoli okusila, kaj je zakonska sreča: nekoč davno bi si bila morala prva izmed njih dati zanko okoli vratu, da ne bi nikomur zapustila svoje dediščine. Toda kaj, ko ni imela dovolj poguma in je življenje tako uravnalo, da je pristala nekemu moškemu v naročju in je temu moškemu rodila otroke, morda na kupe otrok, eden med njimi pa je nesrečno dediščino ponesel naprej, eden med njimi je imel takšen obraz, da ga nisi opaz-il. takšno dušo. da je zbledela pred samo seboj, takšne roke, da niso znale zagrabiti v polno, možnosti, kakršne so pač bile v resnici, četudi s pijanskim poljubom: ženske, ki so si samo raz- česavale bogate lase, se igrale s temi lasmi, begaj očimi sencami na svoj ili ramenih ... in pravzaprav mora biti hvaležna usodi, da je lahko do danes živela v dobri veri, da je lahko uživala ob svdji večerni predstavi, ob svoji zasebni zabavi, svečenica, izgnana v tempelj na skali petnadstropne hiše, drugi so hodili v kino, so posedali po kavarnah, si iskali najrazličnejše raz_ vedrilo, toda lepše ne more biti, bolj zasebne in bolj skrite kot ta zabava z lasmi, iz tvojega telesa je zrasla pajčevina, razpeta okrog čela, puh težkih rjavih oblakov, ki pluskajo skoraj do zemlje, vsa si se skrila v njih, s svojo nago dušo si poiskala v nj.ih zavetje in potem stopaš iz njih, greš kvišku po nekih stopnicah, z zanesljivim korakom kakor kraljica pred množico, vsaka ženska hoče biti kraljica in je rojena za brokatno krilo in za oglavnioo iz bisernine in za štolo iz herme- lina, greš skozi vso hišo, pet nadstropij in skozi vrata (brez vizitke), in skozi obleko, in nisi se ustavila in se vzpenjaš k stropu z drob- nimi, toda zanesljivimi stopinjami, K SEBI NAD SEBOJ, k tistemu, ki te v vsem posnema, ker te razume, nihče ne more živeti sam, vsaj sam svoj privid mora imeti pred seboj, nekdo, ki mu ni potrebno nič razlagati, se za nič opravičevati, nekdo, do katerega ni potrebno imeti nič ozirov, ki te dojema, tvoje najskrivnostnejše nagibe, vedno je nekaj, za kar ni mogoče najti logike, premika se tam zgoraj kot privid, se odgrinja iz ramen in iz tenkega vratu, iz motne sivine pod ušesi, iz koščenih belih komolcev, ki štrlijo v naraščajočo temo kot dvoje vesel v čolnu na velikem potovanju . . . obdana je z rjavim cvetjem, lasje se pregibajo, kot da so pod njimi skriti zračni vrtinci, iz vetrovne hiše prihaja nemir, iz preteklosti rodov prihaja nemir, usodno smo združeni s tistimi, ki so bili in ki prihajajo, ne moremo se sami odločati za svoje rojstvo, niti to, tudi kralji in predsedniki niso svobodni v svojem ravnanju, in celo kraljice, kar utegne biti vsaka ženska, je odgovorna svojemu božanstvu, pod stropom, v po- ševnem ogledalu, NAD SEBOJ, zvečer, ko je veter obstal pred za- prtim oknom. Tista zgoraj v ogledalu je ena izmed njenih prednic, neka ženska iz srednjega veka z ozkim obrazom in plamenečimi očmi, iz družinskega albuma, na levem ramenu majhno materino znamenje, nekoliko odprte ustnice, ki so se usločile navznoter, to jim daje videz zaverovanosti, prišla 495 je iz davnine, da pokaže njej. ki stoji bosa na lesenih podnicah (vsako soboto popoldne jih poriba), kako so se ženske igrale s temi lasmi, brodile po teh laseh, kaj iščejo roke, kaj iščejo, v tem vrtinčastem curku, vse je znano, vse je dognano v poslednji kretnji, toda kateri je tisti gib v temi, ko potem ni ničesar več, ko je poslednji privid razpadel v temi. samo nekaj rdeče luči včasih še nad streho sosednjega poslopja, usmerjevalci na letališču sanj. privid v ogledalu se je zožil v ostrino noža, morda se je tista ženska iz davnine prestrašila prihoda popolne teme, neujemljivo se oddaljuje, v zavesti bovse ženske pred ogledalom pa se utrne spoznanje .. . vedno je bilo očitno samo v posmehljivi žalosti, šele danes sredi rezke razglašenosti je kakor ob-sodba, končano je, ti lasje so bili zanka ozke sobe, okrog vratu, nič dmgega, rabljeve roke na kraljičinem vratu in kraljica je zadavljena, tako je plačala svoj veliki pohod mimo množice, nihče se ne sme nekaznovan družiti zgolj s svojimi prividi, vrv ali kača ali dlan ali jeklena sekira, konča se čisto preprosto, pride ura, ko se neodvrnljiva usoda dotakne tvojega ramena, začutil si jo kot težo na ramenu, davna skrivnost vsega živega, ki se presnavlja; če imaš dovolj domišljije, si lahko vse še olepšaš, pet prstov se je razcvetelo, objeli so tvoje rame, ustavili so se pod tvojim grlom, kakor že ... človek je krhko bitje in pecelj njegovega vratu se tako zlahkoma prelomi. Torej TISTO JUTRO, teden dni je od tega, prisukljal se je žvižg iz globoke uUce, ne, ni dober izraz, ker je vse bilo mnogo bolj hudobno, za- rezal se je žvižg skozi jutro kakor steklen bič, in vse se je z njim spre- menilo. Klavir je udaril pri prenašanju ob steno in zdaj je razglašen, ko igraš Beethovna, je slišati kakor krohot, pri Mozartu pa je podobno, kot da slabo igraš na balalajko. Od takrat ob večerih ne stoji več pred ogledalom, ta klic in ta žvižg sta jo razdejala, svinčenka je prebila njeno zavarovanost, tisto, kar bi tudi lahko' imenovala mlir, tisto, kar je bilo z velikimi črkami napisano ZADOVOLJNI, s svojim neopaznim obrazom se je skrila v tistem, mimo so šla leta, mimo je zdrsnila vojna in nič je ni spravilo iz ravnotežja, tipkala je v uradu in uporabljali so jo kot krožnik na mizi in kot vedro na vitlu podeželskega vodnjaka; vojna je druge ljudi spremenila, ona pa si je vedno dopovedovala, da ji niso mar trdi koraki na cesti in boben, škornji je niso preganjali v spanju, čeprav bi jih bila lahko kdaj čutila blizu svoje glave, ošabno si je domišljala, da je nedotak- ljiva, toda kdo... Natanko pod njenim oknom je dve nadstropji niže stanovala mlada ženska, punca, zaposlena v tovarni, frklja z rumenimi, svilenimi, polaki- ranimi lasmi, z bledim, prstenim obrazom in tenkimi, izbritimi obrvmi. Ko jo je prvič srečala na stopnicah, je začutila, da ji bo prinesla nesrečo. Zdrznila se je ob dekletovem sladkobno prijaznem nasmešku. Poznala je takšne, s tem izkrivljenim posmeškom. z nezamenljivo prožno, mačjo hojo. tenke, visoke noge, lakirani čeveljčki, mišičaste rjave noge, obrasle s siv- kasto ble'.čečo dlako, krilce nad koleni, prhutajoča cunjica, vse skupaj na jeklenih petkah. ki topotajo po tlaku, in tiste velike oči, poglobljene 5; či-talnikom in včasih ozaljšane tudi z ultramarinem, ki naj bi jim pri- pomogel do angelskega izraza, takšne oči, ki se tako pomenljivo zastrmijo 496 vate in tako nesramno razkazujejo svojo plaho ženskost, ki je neprenehno na lovu za zaščito in zaščitniki, svet je njihov, vedejo se, kot da so središče sveta, ponarejeno krzno, o, kako si ga nadevajo na ramena, nekoč je bila krepdešin njihova priljubljena tkanina, danes je še samo TREVIRA bluza, pomahajo na pločniku. Prihajalo je kakor tank, ki se vali proti tebi po cesti, samo odskočiti moraš, toda tokrat si na vrsti, čeprav si se že stokrat prej umaknil na plačnik, morda si opešal in si se naveličal umikati, popade te trma, da greš naravnost proiti tanku, nekajj je vedno, kar je več kot človek. Tako se je zgodilo, da je obstala sredi stopnic, ko ji je pristopicala fiklja nasproti iz pritličja v prvo nadstropje, izzivalno se ni umaknila, počutila se je mogočno, resnicoljubno in uradno, bila je ena tistih, ki imajo red in dolžnosti v zakupu, stala je tam, obdana z glorijo in z veljavo samozaupanja, dekletce pa se je čisto stisnilo k steni, prhnilo je mimo s cepetaj očimi koraki in v rokah je prenašalo majhno torbico iz svetlega usnja, takšne so bile pravkar v modi, držala jo je visoko pred seboj in mahala z njo kot s kadilnico. Ko sta si biU vštric, je nesrečno bitje zago- atolelo v pozdrav, koit da sta stari znanki in kot da med njima ni vsaj dve desetletji razlike. Kakšna nesramnost! Tanko, drobno je sfrfotelo mimo', samo nekaj več kot norčava senca, na stopnišču je ostal za njo vonj po parfumu kot nevidna zastava naslade, dim iz kadilnice. Odšla je navzdol po stopnicah kot zmagovalka, četrt stoletja že koraka po tem stopnišču, stene so pokrite z otroškimi risbami in vsemi nespo- dobnimi znamenji, ki v mednarodnem jeziku namigujejo na človeško raz- plojevanje, vedno je skušala odvrniti oči od vseh teh risb, od teh ozvezdij, ki si jih ustvarjajo otroci, ko še ne slutijo resnične daljave za njiimi, sto- pala je kot zmagovalka v nizkih čevljih, v njih se je počutila udobno, pozabila je na dekle, samo kanec nejevoljne grenkobe ji je obvisel na ustnicah, zadržala je sapo, da ne bi pregloboko vdihnila parfuma, še celo v veži ga je čutila, na tej svoji zmagovalni poti, s ščitom pred seboj, in ni slutila, da je že zadeta, da je sovražnik medtem iznašel novo orožje, ne- vidni žarek X, ki učinkuje zanesljivo, posledice pa se pokažejo šele čez dvanajst ur. Preživela je nemirno noč, njena narava je čutila, da je ogrožena, v srčiki njene zavesti je čepela skrita grožnja, ki se je nato zjutraj uresni- čila. Bila je napol budna, ko se je oglasil žvižg na cesti. Planila je k oknu in ga odprla, naslonila se je preko okenske police, kakor je to počenjala sicer vedno samo zvečer, ko se je z očmi poslovila od streh in neba, zazrla se je v globino pod seboj, ulica je bila bledo siva, svetla, prazna in široka, na pločniku pred prodajalno z zelenjavo na drugi strani je stal mlad moški, razkoračen, z razpeto bluzo in z nazaj nagnjeno glavo, tako da je natančno videla njegov debeli vrat z adamovim jabolkom. Klical je; najprej nizek žvižg kot pozdrav, nato dva ostra in zahtevna glasova, dve srebrni šibi, in naposled sklep v mehkejšem nižjem glasu. Nikomur drugemu to ne velja kot tistemu dekletu, lestvica iz glasov, ljubezen se vzpenja v tretje nad- stropje, javno razkazovanje brez ozira na okolico, tista parfumirana sama po sebi umljivost, tisto, kar se trudi, da bi preraslo v splošno pravilo občevanja, navidezno vljudno in cinično zasmehljivo, samo požvižgati, pa 497 se odpre okno, samo pritisnili na gumb in že se sprožijo velike vzmeti, svetli noži švignejo pod nebo. Dvakrat, trikrat se ponovi zaporedje žvižgov, dokler se naposled v tretjem nadstropju ne odpre okno in glas, ki hoče biti zvonek, pa je od jutranjega prebujanja nekoliko raskav. zakliče: »Da. takoj, takoj!« Raz- kuštrana rumenkasta glavica kakor razkuzmano ščene. mladenič v globini vzdigne roko in pomaha. Glava izgine, mladenič pa seže v žep, privleče na dan zavojček cigaret in sá eno vtakne v usta. Se vedno stoji na mestu, cigareto si je prižgal, in prisegla bi. da vidi z vrha. kako se mu majhni oblaki trgajo od ustnic. Morala bi se umakniti v svojo sobo, kaj je bilo njej mar, da je neki mladenič stal spodaj na cesti in si klical punco z nad- stropja. Toda USODA, nadaljevalo se je s tankom, ki se vali po cesti, morala je ostati na prizorišču do konca, bila je premaganka in ujetnica, ogledati si mora do kraja. Bilo je nekaj minut pred šesto, kmalu bo nekje v daljavi zatuUla sirena in oznanila, da se začenja veliki šiht, pred leti je na kupe siren pvoplesavalo nad mestom, jezljivim poveljem in rezkim ugotovitvam, zdaj so druga sredstva, s katerimi prisiliš ljudi, da pravo- časno zapuščajo svoje domove, sile, ki obvladujejo delovne ljudi, so bolj skrite in sredstva so bolj prefinjena. samo ena sirena je še ostala, da te spominja na preteklost. Minilo je nekaj dolgih minut, dva goloba sta drug za drugim poletela izpod ostrešja in mimo njenega okna, vztrajala je na svoji razgledni postojanki, dokler svetlolasa dekle ni stopila iz hiše, mla- denič je še vedno stal na drugi strani ceste, šla je naravnost proti njemu, tudi on je stopil s pločnika proti njej. za njegovim hrbtom so bile v izložbi razložene konserve in velike košate cvetače kakor orjaške bradavice v zelenih ovojih, mladenič in dekle sta se srečala sredi ceste, športoma, ko ¡je hodila, je vzdignila torbico, si j,o pritisnila k prsim in jo odprla in potem se je tudi v njeni roki znašla cigareta. Fant je otresel pepel s svoje, nato sta stala tam nekaj hipov nepremično, cigareti sta bili staknjeni, da je lahko plamenček preskočil iz ene v drugo, veliki ogenj je šel od človeka do človeka, natO' je dekle našobila usta, ko je vlekla sapo vase, nato je vzela cigareto iz ust in izpihnila dim, in končalo se je tako, da sta se mlada človeka stisnila drug k drugemu in odkiorakala zlagoma po sredi ceste, izza vogala je pripeljal kombi in švignil mimo, bilo je tik pred šesto, zdajci se bo oglasila sirena, mlada človeka se manjšata, ulica je še vedno prazna, zdaj se bosta raztopila pred njenimi očmi, troda prej sta zavila za blok hiš in ji tako izginila izpred oči. Kasneje je poizvedovala, dekle se je priseUla iz nekega drugega mesta, bila je izučena natakarica, strgla je v tovarniški menzi, tisti njen galan, ki jo je čakal, je bil monter v isti tovarni, vse je vedela o dekletu, bel, nabran, s čipkami obrobljen predpasnik, ne more skriti svoje preteklosti, svojega rodu. prihaja pozno domov, ob sobotah pleše v baru, iz legije tistih, ki so stale pred pragom njenega doma in se jim je oče metal v objem.. . Ko zarana zazveni klic s ceste, ne vstane več, samo vzpne se na po- stelji, kot da je šinil skoznjo električni tok, z obema rokama se oprime posteljnih stranic, sune z drobnimi prsmi predse, tako okamni, glava ji omahne vznak in blazina je polna njenih las, kakor zvite kače ležijo tam 498 in se iz progastega damasta stegujejo k njenemu temenu; zakaj je prvič planila kakor ris, zakaj se je nagnila na vrtoglavo višino, kamen se je od- trgal z nadstrešja in jo preklal, da je razpadla v svoji trdnosti, grožnja se je iz srčike kakor požrešna podgana preglodala na dan, dolgo se je že v njej podila podgana v krogu, zasledujoč sama sebe, zastavica parfuma je samo povzročila, da je krenila v pravo smer, proti površju, RESNICA s koničastim, vohljajočim noskom, resnica je vedno zelo banalna, zelo ne_ nalepotičena, resnica je vedno vsiljiva, ko si išče domovinsko pravico, dovolj je bil tisti žvižg, da jo je prebudil iz varljive letargije, da se je vrtil- ni oder obrnil in se ji je pokazalo, iz kako grobe jute so izdelane kulise, kakšne so lahkO' razsežnosti samoprevare, blago, zanesljivo uspavalo za živce, nekoliko poezije, malce zasebne romantike, mešanica rahlo vzne- mirljivih spominov, večerni koncert čustev za zaprtimi okni, destilirana voda in razkužene brisače in nič odgovornosti za to svoje čedno življenje, neka ženska se je morala priseliti, mlad mož se je moral prikazati na pri- zorišču s cigareto v ustih, s potujočim ognjjem, plamen je siknil kvišku in ji obliznil obraz, za vselej je konec lagodnosti in samozaverovanosti. kako sta se dva človeka prijela za roko, kako sta brezskrbno stopala po cesti, kako sproščena, kako lahkotna, kako obrnjena drug k drugemu, kako živita drug za drugega, dogovorila sta se za ljubezen in za tova- rištvo, za vse je prikrajšana, kakšna sila združuje ljudi, kako uganejo ljudje pravilne številke, da se enačba izide? Mati bi ji bila morala vsaj nekaj povedati o tem, mati se je navsezadnje poročila in je rodila otroka, le kdaj je mati spoznala RESNICO, morala jo je nekoč, takrat je najbrž začela umirati. Zdaj, ko v jasnovidnem zamahu hiti s pogledom prek preteklosti, se ji zdi, da morda celo ve, kako je bilo z materjo; leto dni pred njeno smrtjo. Ves prizor je navzoč s silnim truščem, vračala se je od popoldanske telovadbe, iz meščanske šole; ko se je približevala domu, je opazila, kako stojijo ljudje pred hišami s čisto posebnim izrazom na licih, pred sosedovo hišo pa je zagledala pretresljiv prizor. Že pred nekaj dnevi je zvedela, da sosed, majhen črevar pri sedemdesetih, nebogljeno zgrbljeno bitje, ki so se ga ljudje radi v loku izogibali, zlasti kadar je bil pijan, umira. 2e več kot letto dni je bil priklenjen na posteljo, ni si ga mogla niti prav predstavljati, tako ji je ušel iz spomina. Stari črevar je bil po- ročen z mogočno, debelo žensko, ki je že leta namesto njega opravljala črevarsko obrt. Otrok nista imela, črevarjeva žena je bila ljubosumna babnica. Vsi v trgu so vedeli, da zahaja črevar k neki šivilji, k staremu samskemu dekletu. S to šiviljo je hodil nekdaj celo v šolo in pozneje je imel z njo otroka, ki je ob porodu umrl. Hotel se je poročiti z njo, toda starši so ga prisilili da je vzel drugo, LJUBEZNI pa niso mogli preprečiti niti oni, niti ljubosumna žena. Odkar je črevar ležal, ni več videl svoje ljubice, in šivilja se nikdar ni izdala, da še misli nanj. Zdaj ko se je njenemu ljubčku bližala smrt, pa je prišla, da se od njega poslovi. Črevar- jeva žena jo je odpravila na pragu, ni je spustila noter, šiviloa si je posku- šala izsiliti vhod, toda črevarjeva žena je bila neusmiljena, sunila je vsi- Ijivko od sebe, šivilja je bila drobna, toda gibčna, ponovno se je lotila črevarke, čeprav zaman. Ženski sta se nekaj časa ravali in kričali druga 499 na drugo, šivilja je zdaj jokala in milo prosila in zdaj prekHnjla, od blizu in daleč so se zgrinjali ljudje, toda nihče ni šel blizu, nihče se ni hotel vmešavati, naposled je črevarka zaklenila vrata, šivilja pa se je z rokami obesila na železne križe okna, za katerim je umiral njen ljubi, in njeno pretresljivo vpitje je napolnilo vso uUoo. Nikoli ne bo pozabila tega pri- zora, ženske, ki se je privijala k okenski mreži, in same sebe, kako stoji pred domačo hišo in z nedopovedljivo grozo opazuje, kaj se dogaja pri sosedu. Zapiti črevar in pogubljena šivilja, kakšna čustva .so ju združe- vala! Vselej se lahko prenarejamo, pred obličjem smrti pa je drugače. Baje je ženska vso noč potem hodila okrog hiše, ko je bil črevar že davno mrtev. Ves prizor iz preteklosti je pred njo, vidi vse podrobnosti v mrz- lični resničnosti, ljudi, ki so kakor v zadregi, med njimi svojo mater s prečudno spremenjenim obrazom. Mama, razumem te, tedaj se je pre- lomilo v tebi, zagledala si svoj zlagani zakon, strmoglavila si na tla res- ničnosti in pričela se je agonija. Prsti so se zajedli v stari les, kakšna globina spominov pod njo, napeto prisluškuje, vsa se je spremenila v vid in v sluh, vidi skozi zidove, dekle si zapenja pisano poletno bluzo, sklonila se je k ogledalu, blizu, naličila si je ustnice, se obliznila, v kote svojih ustnic je položiga tenko, posmeh- ljivo črto, zravnala se je, zagrabila je torbico, si namestila uro na zapestju, poletela je po stopnicah, pik. pik. pik. jeklena peta riše majhne vzorce na kamen, PIK, PIK, PIK, lahka je, kot ptica se spušča v globino, že je v pritličju, vsa zasopla prhne skozi vežo, kmalu bo šest, oni zunaj se najbrž nervozno prestopa, najbrž si je že drugič prižgal cigareto, takšne težko vstajajo, zunaj pa hodijo po cesti tako brezskrbno, kot da sploh ne odha- jajo v službo. Morda s takšnimi niso tako natančni, vedno zdrsnejo mimo, se nasmehnejo vratarju, ONA gre na minuto ob istem času od doma in ve, da ima toliko in toliko korakov do urada in na minuto sede za pisalno mizo, kakor vojak na trdnjavskem ozidju, preden se začne bitka, v tej pravočasnosti je skrivnost vsega reda, napajanje s kisikom, mirne roke, ki so razprostrte nad zemljevidom, vedo, kje so gore ... red je njeno orožje, ne odpira na začetku službe ogledala, da bi se uredila, frklje si to privaščijo, glavnik si položijo na pisalno mizo, to je tako, kot da si raz- stavil svojo intimnost, prihajajo razmršene, veter se je sprehajal po laseh, in kakšna dlan, javno, sredi ceste, ona je vedno enako počesana in lasje so gladki in si jih je pripela z lasnicami, v njenem portretu je to črta strogosti in samoobvladanja, kakor v lupini je, v tem je pričujoča skrb za zasebnost, za notranjo nedotakljivost, ki je na prepihu, ki jo hočejo izriniti, takšne pa razmetavajo svoje lase, tisto pristriženo, tistih sedem peresc na glavi, ponujajo moškim dlanem, poceni, zabavica, kaj bi ona lahko ponudila, moške roke se ujamejo v medeninastem razsvitu. brodijo po svetlem in temnejšem, pravijo, da se vselej tako začne, V LASEH JE SLA, skoCT lase gre steza v pekel, samo ona resnično ve, kaj so lasje, vsa človekova notranjost se oglaša v njih. kakor glasba, ki se ponavlja, v ne- štetih kombinacijah, podobno in vedno drugače, perutnice spreminjanja, tisto nenehno pregibanje, kakor zemlja, ki drsi pod tvojimi nogami v glo- bino, ko se vzpenjaš proti vrhu, prabitna resničnost menjujočega se. gr- 500 movje, vqje in gozd za njimi, vsak las zase je kot neka misel, majhen svet s svojo voljo, in vsi lasje skupaj so koit grlen plamen, ki se je raz- prostrl okrog tebe, pragozd, skozi katerega se prebijaš, človek je razisko- valec, nekaj prežečega, izzivajočega, nekaj nedosilutenega v tem pragozdu, lesena hiša na robu vasi in veliko morje teme, ki prihaja iz gozdov, človek je rojen za tveganje, kakšna igra, kadar si v nasprotju s samimi seboj vedno novo, spremenjeno, v vseh odnosih zaobmjeno, naposled pa pride izrtireznjenje, vse izgubiš, ostaneta ti samo žalost in sovraštvo do samega sebe .. . tam spodaj se je odprto okno, rumenolasa glaviica se je nagnila nad ulico, in zopet, in tako vsako jutro, vedno enako, kako neumno, kako banalno, kako to boli, kako povsem ogabno, ponesrečena igra, tista glavica je zaklicala »da, takoj, takoj !^<, vedno čisto enake besede, kot Charliejeva glasba v nemem filmu, in vedno enak prizor, ponavlja se od vekomaj, vselej je bilo čisto tako-, tisto ženšče na črevarjevem oknu ne opravičuje ničesar, vedno se je bojevala proti vsemu, kar je bilo' neprimerno, vedno se je uspešno umikala vase, kadar ni bilo možnosti uspeha, in ne sme vreči puške v koruzo, čeprav se frklje razmnožujejo kakor kobilice v Afriki in posredniška podjetja na OiWjrudeni zemlji, čeprav je bila oibsojena na posedanje s takišnimi dekleti v šolskih klopeh, venomer so nekaj prelista- vale, si naskrivoma izročale pisma, načečkana na listih, ki so jih iztrgale iz šolskih zvezkov, in samo da je kdo od daleč požviižgal, kakor kačje sikanje je šlo od klopi do klopi, mimo nje je valovalo, nje se je iziogibalo, prihajalo pa je do vseh drugih, že so se, nedorasle, brez vonja po ženski, vzpenjale, si naravnavale kodre, se nemirno gladile po ramenih, že so triho premikale ustnice in šepetale »da, takoj, takoj!« . . . Prebujena nekaj trenutkov pred žvižgom leži še čisto mimo, zgubano odejo si je potegnila do vratu, sprva jo obhaja občutek, da ji bo to jutro prizaneseno, pod seboj čuti rjuho in toplino noči, toda vse bolj se zaveda tistega, kar se dogaja dve nadstropji niže, nevikrotljiva domišljija se je polastila njenih misli, dve nadstropji niže se dogaja, tam se je spočelo vstajenje, postelja je odgrnjena, ženska sedi na posteljni stranici, noge ima nesramno razkrečene, zeha, vzdihuje in se praska pod pazduho-, po- časi, nato kazalec na uri veselo zapleše in se ujame v njenih očeh, lene oči zaživijo in se prestrašijo, vse se spremeni, urno, dve goH roki sta se potopili v vodo, in vse, in vse, si^jaj dekliškega v jutranjih gibih po sobi. razmetano perilo se zgrne okrog nje, nato se bluzica sname z obešalnika, teče okrog omare, še za danes, čeprav je neusmiljeno prepotena, še za objem in za blizu, oblak parfuma poskoči s police, bluzica se vzdigne vi- soko in pade prek glave, prisilni jopič za človeško izzivanje, oči pa so piristale pod ogledalom, rdečilo se je vijugasto razpeljalo, natO' smrtna tišina, samo brez tesnobe nad operacijsko mizo, in nato ŽVIZG S CESTE, pozdrav, ki je kot dolga vrv na biču, pognala se je sk'ozi akno, oknog dekle- tove glave se je ovila, in dekle mora k oknu in MORA izgovoriti tiste besede, in ona, ki leži dve nadstropji više v postelji, prav tako MORA prisluhniti tistim besedam, neka skupna usoda je, tisto, čemur so pravili nekoč »občestvo vseh živih«, ni iz trte izvito, tega so se domislili že ob Evfratu ali še kje bolj daleč, vsi smo povezani med seboj, vedno ji je 501 bilo zqprno, kadar je kje prebrala SKUPNA USODA, isti bič, ki jc hkrati oplazil tudi njeno dušo. prej ali slej moraš doživeti ladjelom, mnogi sá nočejo priznati, toda potem pride z nekim žvižgom, ali tudi drugače, in tako naprej, ali prežgalo te je tako globoko, da proti vsem pravilom lepega vedenja moliš svoje male prsi v zrak, zgodilo se je celo, da je padla odeja s tebe, in tvoji ploščati prsti in bunke kurjih oči na nogah, skrivna plesen nelepega, njene zasebne hibe razstavljene, vse čisto nezavedno, kar se dogaja z njo, je smrtno, samo to je pomembno, prežgalo te je tako globoko, da se je odkrila tista plast, kti jo vsi tajimo, prepredena je z modrikastimi žilicami, osramočeni smo v tej plasti, to je protoplazma v nas, ki se krči in sili navzven in nas hoče ubogati, naše človeško dosto- janstvo je samo privesek in kultura je masleni namaz . . . seveda, ona ni imela nikoli skupne usode, ni hotela biti udeleženka pohoda skozi labirinte navzkrižij, en sam mož v čolnu, kako smešna je zdaj ta misel, toda zares, bila je do konca zadovoljna s svojo samotno usodo, lepo vrtenje na vrti- ljaku svojih las pred lučjo svojega ogledala, tudi črv je zadovoljen s svojim rovom in s svojo zemljo čmico, sprejela je svojo usodo, polno praznine okrog sebe, bila je ponosna na svojio posebnost, in šele žvižg s cestnega roba ji je moral odkriti resničnost, kako je kljub svoji domišljijski izoli- ranosti drobec v ozračju človeštva, prav tako se je gibala kakor vsi drugi ljudje, z isitimi možnostmi je računala pri prehodu čez cesto, iste dosled- nosti se je oklepala, in na podoben način se je sklanjala nad pisalnim strojem, roka nad svetlimi obročki, desetprstni sistem, nekaj let sem že pisalni stroj, ki ga napaja elektrika, na povsem enak način, kot je to splošno v navadi, sega drugim ljudem v roko. Resnici na ljubo, nikoli se ni spraševala, kako drugi ljudje živijo, in zdaj ji je prvič jasno, kako je to urejeno v odvisnosti, kako vsak v drugem uresničuje samega sebe in v tistem drugem živi s svojim telesom in s svojim hrepenenjem, in v tistem drugem postajaš drug človek, tudi ona se je morala nezavedno temu pod- rejati, kako prostaška je ta resnica . . . toda ne sme se pustiti stisniti ob zid, tako je konjska mrha pokončala doma njihovega hlapca, upirati se mora, razdeljena je v sebi na veliko žensk, ena izmed njih živi samo v svojem prividu, ogrnjena z žalostjo svojih las, ohromela je v sebi, četudi tako in do konca življenja, neplodna in z bremenom svojega rodu. Ta ženska je zaznamovana tako, da se niti preganjanemu tropu ne more priključiti, ne more k drugim samotnim in ne more k tistim, ki se igrajo med seboj in se združujejo na grozljiv način, noče priznati, da je na delu strašna sla po združevanju, ki je v svojem uresničevanju divjaška radost nad življenjem, moč in osvajanje, njena ženska, tista izmed mnogih, pa leži v globoki vodi na dnu ocena, v popolnem molku, in mora najti dovolj moči v sebi, da prizna samo to žensko, imenuje jo lahko zakleto kraljičino, ki je postavljena v muzej lutk in pred veliko ogledalo. Njen delovni čas se začenja ob sedmih, in vselej, kar pomni, je vstala dvajset minut čez šesto, natančno se je prebujala, za umivanje potrebuje toliko minut, in to, da pwpije kavo, ji vzame toliko časa, in obrazec, ki ga izpolni, je preračunan do sekunde, Amerika, toda brez sonca in brez pla- nin, nepotrebne so, sentimentalnost in izgovori, vse po kronometru, vedno 502 se je imela popolnoma v oblasti, vse do prihoda ženske v tretjem nadstrop- ju, še vedno se ima v oblasti, to so samo halucinacije, gospodarila je sama sebi in izpopolnjevala je prototip ženske samostojnosti, tudi danes bo njen RED vzdržal preizkušnjo, čeprav je zdaj razpeta čez posteljo, deset minut pred sedmo se bo, kot vedno, spustila po stopnicah navzdol, in ne bo hitela kakor tisto, niče, in pet minut pred sedmo bo že na pragu svo- jega urada in natanko ob sedmih bo sedla za pisailni stroj, ne bo imela vlažnih rok od hitenja, večina uslužbencev bo šele prihajala, ona pa bo imela ob svoji desni telefon, ki začne prepevati pet minut po sedmi uri, aU pa tudi prej, toda nikakor pred njenim prihodom, tistih prvih pet mi- nut je odločilnih, tako so jo nekoč učili v trgovski akademiji in tega danes nihče ne ve več, odgovarjala bo po telefonu, sonce sedi na oknu s prijaz- nem obrazom, tako se začne dan, ves red pa je ohrabrujoč privilegij nje- nega stanu . . . čeprav vse tisto po ustaljenem obrazcu, ki se ga krčevito oprijema, tudi v tem tiči želo, zakaj mora z nekakšno grenkobo pomisliti na to, da še nikoli ni uživala počitnic, da je vse počitnice preživela v uradu, kot kapitan na svoji ladji, ki jo ljubosumno varuje, ni mogla stran od svoje pisalne mize iz strahu, da bi se z njo kaj spremenilo, vedno pod stražo kot diktator, plačali so ji počitnice, potem so pozabili na to, niso več plačali in ona ni terjala, tipkala je in z enim ušesom prisluškovala, kako so se drugi po vrnitvi pogovarjali o morju, O KORALNIH OTOKIH, bahali so se s svoljimi šotori in s svojimi ženskami, namigavali so na to in na ono, MORALA je poslušati vse te čenče in potem se je plazilo okoli nje kot v prividu, na hipe jih je videla, kopali so se v morju, in ko so si tam do pasu v vodi podajali limonasto žogo in se loivffi za njo, so si ženske razčesavale lase ob morski obali, in se je zvečerilo in zahajajoče sonce je živelo v tistih laseh, moški so posedali pred svojimi šotori, kvar- tali so, si prižigali pipe, ozirali so se v tiste lase, nekaj se je dogajalo z njimi, nekaj davnega je bilo tu, ženske to vedo in razpenjajo lase kakor krila, vešče letijo skozi mrak, naravnost proti moškim, zibajo se nad tle- čimi pipami, kot da hočejo z nogo stopiti na žerjavico pod seboj . . . Veter se je vzdignil, od morja prihaja, razcefrana je v sebi, vse hkrati jo je napadlo iz preteklosti. Vsi psi so spuščeni z verig, obkrožili so jo, lajajo vanjo, popadajo jo, dolgo se je zbiralo kakor sovražna vojska, na vseh koncih in krajih so se kazala znamenja, ki jih je hoite prezttrala, v tem je bilo precej ošabnosti in zdaj je kaznovana, morala bi bila spošto- vati svet okrog sebe, vedno ga je prezirala, vsaj črevarjeva ljubica bi ji bila morala odpreti oči, jo poučiti o neukrotljivem prastarem hrepenenju, o tej skrivni ogrlici za vitki vrat sončnega cveta, ki ga nosijo tudi naj- bolj ponižani ljudje v sebi, po pomoti si je predstavljala, da je to mno- žični izdelek za povprečne vratove, morala bi vedeti, da nespoštljivost ni v skladu z njenimi načeli, vedno bolj se odkriva v svojih nedosledno- stih in to je boleče odkritje, če premisli, lahko zavida črevarjevi ljubici, bila je dosledna do konca, lahko ji zavi'da, sramotno si mora priznati, da ji je zavidala in da je bila vsa in vedno v nekem čudnem pričakovanju, da je bil njen čudaški ples pred ogledalom samo rotátev duhov, klicala jih je iz teme, iz nevidnega, niso se nikoli prikazali, ker ni našla pravega 503 imena zanje, šele danes je navrelo eno izmed njihovih imen na njene ust- nice, klicala si je v goste božanstvo ljubezni. Torej tako. Stegovala je roke k ljubezni, ki je ni poznala, in ves čas ni imela pojma o tem, da je v resnici ta ljubezen že od nekdaj živela v njej, samo da je ta njena ljubezen spaček brez oči in brez ust, brez nog in brez rok, samo golo telo, ki je dolgo ležalo nepremično, ob tistem žviž- gu na dnu ulice pa se je prebudilo in se pričalo premikati, pričelo se je obračati in je pričelo zahtevati, hočem usta, da bom govorilo, hočem roke, ;da bom objemalo, hočem zobe, da bom grizlo, in te bom grizlo in te bom zgrizlo, oglaša se, ko je tako vzpeta kvišku, z nihajočim trebuhom, kaj se lahko zgodi s človekom, kadar se premetava v histeričnih krčih, kako ije lahko urejena, starajoča se ženska neumna, krotoviči se na postelji, na dijaškem podstrešju, kot da bi se v silnem naporu hotela izviti iz nekih okov, kot da bi hotela sama iz sebe, zunaj je že davno vse tiho. samo nad strešnim žlebom grulijo golobi, prišel je čas za konec pred- stave, in naposled pade telo nazaj na blazine, obleži nepremično, dolgo nepremično, slišati je tiktakanje ure na nočni omarici, poleglo se je v njej, do kraja je izčrpana od mučnega samozasliševanja. Cez čas vzdigne roke, pritisne si dlani na oči in na lice, tiho izgovarja neke besede, nikoli poprej ni tega storila, besede nimajo zvoka, kljub temu pa kapljajo iz nje kakor svetla kri iz rane. Zakaj neki se to pošastno bitje prebuja v njej, obrača kot otrok, ki se priglaša k porodu, ni si zaslužila vseh teh muk, teh drobovje parajočih bolečin, nikomur ni želela nič hudega, v nikogaršnjo usodo se ni vmešavala, če je goljufala sama sebe, ni bilo namenoma, nihče ji ni povedal, da mora človek trpeti tjavdan, čeprav ni ničesar zakrivil po svoji volji, samo zato, ker živi in pripada neki skup- nosti, neki rasi, neki posebno opredeljeni biološki zvrsti, to je stara iz- najdba boja za obstanek, v svoji podstrešnici se je raztegnila razmehčana po ležišču, kepa drgetajočega mesa, curek črne žalosti se razliva po njej, nič več divje, nič več strašno, samo otožna megla, ki se ji zbira nad vzvmjenimi očmi, neki prividi se razraščaljo v njej, kopala se je v poitoku, legla je na vroči pesek, razžarjena sivkasta moka je polzela med njene grudi, kot da je tam na delu mnogo majhnih, razgretih prstkov, nato se je veter dotaknil njenih ramen, da se je naglo obrnila, pogledala kvišku, tedaj je senca hušknila čez nebo, nad njo so bežali oblaki čudne oblike, v njej se je oglašalo, ljubkovanje rodov njenih prednikov je oživelo v njenem telesu, bilo je zameteno, bilo je mračno, bilo je zastrto in izgubljeno, a vedno na- vzoče, in na povelje žvižga z ulice je stopilo na osvetljeno rampo in v ozad- ju so stale kulise, ti daljni oblaki, ki jih domiselna narava tako različno oblikuje, senca, neodjenljiva na svoji poti, dovolj sijajna za vse čase in do- volj omamljivo vroča za vse zaljubljence, vsi šepeu z visokimi travami na brezkrajni senožeti, daven spomin, kot božanstvo z mnogimi rokami, dre- vo človeškega rodu z mnogimi vejami, v tem rodovniku je vsak človek zgodovina človeštva, v gomili njegovega tkiva pK>d ščitom lobanje valovijo žitna polja s prazničnimi dnevi za zaljubljence, ki se zatekajo vanje, spre- letavajo se žareče ustnice, frfotajoči metulji ljubezenskega užitka, vse vabljivo, vse obetajoče, ves enkratni zagon žive kUce, prazačetek rasti, 504 nlć se ne ponovi, vedno je vse drugače, ženska ima lahko sto ljubimcev in vsak izmed njih je pri njej prvd, ker je razdeljena na sto žensk... ena izmed teh žensk se pravkar prebuja v njej, prvič v zgodovini njenega telesa, ta ženska s posebno domišljijo, danes ne bo šla v službo, danes se bo odpravUa na sprehod k reki, nataknila si bo bluzo s kratkimi rokavci, zunaj se obeta vroč dan, čeprav od vzhoda prihaja že čisto jesenska sapa, bluzico s cvetličnim vzorcem, nekoč jo je kupila na razprodaji, zaradi neke grenke posm-ehljivosti, šla bo k jezercu nad mestom, tam rastejo ob obrežju akadjeva drevesa, tam ves mili dan posedajo upokojenci po klopeh, naslanjajo se na palice, sklonjeni pred seboj in z očmi spremljajo golobe, tam se nad sivkasto zeleno gladino prepleta jutranje sonoe, zrak pa je čist in prozoren, da vidiš skozi njegovo svetlobo gore v daljavi, ni- koli še ni doživela takšnega jasnega, sproščenega jutra, odpotovala bo na SVOJE KORALNE OTOKE, čisto natančno ve za vse podrobnosti, pode- doval si v celicah v sebi, nekdo je to že doživel, predstave se ne porajajo iz meglic domišljije, temveč iz izkušenj preteklosti, v njih se odpira tvoja duša kakor ovet, kadar ga objame pomladni veter, ena izmed njenih žensk ima majhna okrogla kolena, prikažejo se ji izpod nabranega krilca, ko počepne in vabi golobe k sebi ... tedaj je v daljavi zatulila sirena, tista dekle je prišla še pravočasno v tovarno, navsezadnje se tudi mora podrediti, sorazmerje med kamnom in korakom, nataknila si je svoij na- takarski predpasnik, kroži med mizami s pladnjem pred seboj, vijuga svoje korake in s petama pikica ob pikico, kot so nekoč risali impresio- nisti, nekateri posebneži med njimi, bluzica s cvetličnim vzorcem potuje čisto blizu njenih oči mimo, ura na posteljni omarica kaže šest in deset minut, preostaja ji še deset minut, prebitek noči, nikoli prej ne vstane, tudi danes ne bo, čeprav leži kakor razstavljena na sramotnem odru, bo- lečine se polegajo, vrača se k sebi, sklicuje svoje ženske v sebi, red je orožje v njenih rokah, do konca se bo bojevala z njim, še osem minut in še šest minut, jezerce bledi in upokojenci kakor da so bili iz voska, njena služba se začne ob sedmih, točna bo kakor vedno, nikoli ne bo šla na tisto obrežje, umila se bo in si razčesala lase, v ogledalo bo priplavala njena podoba, neka pravljica pripoveduje, da je prebivala moč v laseh, moški nosijo brade kakor vizitke za svoje silaštvo, nikoli še niste videli jeznega mladeniča z obrito glavo, njihov znak so zelo dolgi lasje, griva, ki jim pleše okrog tilnika, občudovala se bo v svojih laseh, vrgla jih bo kvišku in jih ujela, prešerno in zmagoslavno, zagrabila jih bo z vsemi desetimi prsti, uporne, vrvrajoče štrene, kačo življenja, ponosni venec jutra, zaliv- ski tok imaginarnega morja, ROJSTVO DNEVA, darilo usode, dan je bogastvo, ni je tako Strašne bolečine na svetu, ki bi mogla prekričati skrivnostno govorico njenih las, samo pet minut še, ura je natančna, kako tiho se oglaša s svojim tiktakanjem, samo tri minute še do vstajanja, tudi žalosti ni več in otožnosti m več, umirja se v sebi, samozavestno si je odtrgala roke z lic, podrži jih pred seboj, bele dlani zelo blizu, svetle so, prgišča jutranjega sonca, dopolnil se je čas njenega počitka, vstala bo, vzdigne se, vse poteka po ustaljenem vrstnem redu, ve, da mora vključiti kuhalnik, na sekundo natanko, kako je čudno, da se je človek navadil 505 živeta kot stroj, da vse tako dela, kot da so ga vzgojili v množični izde- lovalnici človeka, kot da nikdar ni bila majhno dekletce, zares, nikoli ni bila čisto majhna, že rodila se je nekoliko odrasla in resna, kot otrok je vedno kričala samo ob določenem času. Zravnala se je, slekla je spalno srajco, gola je, sklonila se je nad umivalnikom, od svojega telesa vidi samo dve dolgi roki, tam ležita, v vodi, kot dve korenini, izvirata v bregu njenih ramen, premikata se kot dve tipalki, stražarja, vedno sta na preži, tuidi brani se z njimi, ženska roka je ustvarjena, da se oklene moškega komolca, dekle iz tretjega nadstropja opravi to s samo po sebi razumljivo kretnjo, nikoli se ne bo oklenila nobenega komolca, sama bo hodila, bolj kot kdaj prej ve, da ji je tako usojeno, takšne spoznanje sicer boli, toda ničesar si nimaš očiitaiti, nič nisi kriv sam pred seboj, mimo lahko po- gledaš ljudem v oči. Oblečna je in umita, stoji pred ogledalom, odšla je po zavitih stop- nicah v nadstropje pod seboj in se vrnila, zapela si je rjavo, staromodno krojeno jopico pod vratom, obrnila je ključ v ključavnici; počasi gre po stopnicah, spušča se, ko pride v vežo, pogleda v pisemski nabiralnik, ju- tranji časnik, je v njem, vzame ga s seboj v službo, toda ne bo brala v službi, samo preganila ga bo in si ga zatlačila v torbico, šele v menzi ga bo razgrnila, ko bo čakala na kosilo. Ko ne 'bi bilo tistega jutranjega kHca, bi bilo sploh vse v najlepšem redu, toda ni bilo še človeka na svetu, ki bi lahko korakal povsem nemoteno, ni takšnih, ki se jih ne bi lotevala žalost nad nečim, kar so izgubili ali zamudili, navsezadnje mora Vedeti, da nihče ne more uiti sam sebi. Sicer pa, kako je vse relativno, tisto majhno vznemirjenje zjutraj, ves teden se ponavlja in privadila se mu bo, kmalu bo spet vse po starem, mladenič ne bo večno prihajal pod ok- no, kratkotrajna bo dekletova sreča, frklja si bo izmivala objokane oči, natakarica je, streči mora s prijaznim nasmeškom, poklima prijaznost, MORA, dovolj je imela prilike, da jo je lahko opazovala, navadno se vse tako hitro konča, mladenič se bo oglašal zjutraj pod drugim oknom, raz- koračen in s cigareto v ustih, vedno bolj samozavesten, dekletce se bo opotekalo po stopnicah, prehitro se je končalo, samo njej je vse prihra- njeno, ker je v sebi dovolj trdna in nedostopna, lasje so trdno speti, nihče, nihče ... Prispela je do svojega urada in vstopila. Povzpela se je v prvo nad- stropje, v garderobi si je nadela delovno haljo, na nogah ima copate, naj- starejša uslužbenka je v uradu, te pravice ji nihče ne krati. Ura je na- tanko sedem, sede za pisalno mizo, odpre predal, in medtem ko razpore- juje pisala in pečate na njeni desni, zazvoni telefon. 506 FILIP KOBAR-DORIN: NOCNI POJAVI Trenutek po smehu sneta z zidu belega luknja brezlična zija vame in skozme in brezlična odhaja mimo še odprtih ust mimo zidu in skoz okno mimo ciprese na cesto in v odtočno kloako. Trenutek po smehu sneta z zidu belega luknja brezličrm mi leze po grlu ko mravlja; in bi se spet smejal. Predel, kjer se stvari zastopijo, je nekako le primeren. Tole, na primer: Okovan z žalobnostjo kričim skoz zvezdnato noč; pot je zavita iH gorka in se vleče ko topljenec. Vendar se oglasi nekdo, ki je teh stvari vajen. Umiri me in sedeva med stopljene glasove. Sosed jame risati v pepel: obraze in človeške ribice, pipe in magične znake. Pa se sčasoma napijeva in smeje se vseskup poščijeva. Potlej gre sosed domov. Lahko pa bi se, sosed, obadva tudi zvrnila v pepel. 507 s klaviature je padel bel ženski trebuh. V tiho in prašno modrino izbe, kjer bivam ponoči. Lahko, da je bil vzrok za ton, ki ga že vso noč vlačim okrog in se zdaj obtolčen ohlaja. Čudno meso leži na tleh, Tipi jem po rjuhah in iščem madeže ali kri, da bi si z njo pomazal obraz in zdivjal v areno. Rjuhe so široke in čiste in vpijejo po oskrunitvi. S klaviature je padel bel ženski trebuh; bel, čist. V koteh ležijo obrazne maske z mrtvo zročimi dupljami za oči. Rjuhe se bleščijo in dan se začne v puščavi. Čakanje. Potiskana cunja obaza postaja rdeča, ker se nabira v čut. Zrak se trese, ker ne prenese toliko rdečega rmenkrat. Nagonsko postaja premišljeno in staro kolesje zaznav slepi. Cesar nisem spoznal, je zdaj staro, in kar je bilo rdeče, postaja prav tako staro. Tudi vse drugo. Prostor, koder dojemam spremeno; v kotu vidnega je kos časopisa, lahko da na istem belem aidu, ki je nekoč mogel biti rdeč, ali more biti nekoč tudi rdeč. Biti za časek in biti rdeč. In star in ne več rdeč in ne v kotu vidnega in ne na istem belem zidu. Enkrat in potem manj in tako naprej, starejši in tako naprej. In obraz? Obraz je zdaj rdeč in rdeče je zdaj premišljeno in slepi. Kajti čakam iii se spreminja. In je mogoče že tudi zeleno ali pa na smrt utrujeno. 508 Veriga narahlo udarja. Zbudim se in poslušam. Nekdo je poleg mene. To sem sicer vedel včeraj in tudi predvčerajšnjim. To, da n/isem sam, da verige ne nosim sam. Nekdo je gotovo še pripet nanjo. Potegnem narahlo in rečem: Brat? Prijatelj? Morivec? Lili? Udarec z železom me zravna s klopjo. Bil je isti kot včeraj, predvčerajšnjim: ječar. Potlej tudi luč zgine. In v temi nikoli ne vem, ali pa vedno spet pozabim, kdo vse je na isti verigi. Naraščanje. Luč pride in pogoltne, kar je preostalo od teme. Krik se sprva ne zgane. Potlej počasi prepleza oči in se zvije nazaj v svojo luknjo. Chicago, 5. februarja 1967 509 Ptičji let John Updike Ko mi je bilo' sedemnajst let, sem bil elabo oblečen in smešen na pogled in hodil sem okrog, misleč o sebi v tretji osebi. »Allen Dow je od- šel domov po ulici.« »Allen Dow se je komaj opazno, zaničljivo nasmehnil.« Zavest, da me čaka posebna usoda, me je navdaijala z oholostjo in plahost- jo hkrati. Se pred leti, ko sem bil star enajst ali dvanajst let in sem se bližal meji deške dobe, sva se nekega nedeljskega popoldneva z materjo povzpela na vrh Sjalle Hilla, neznatnega griča; obenj se je na eni strani naslanjala dolina, v kateri je tičalo naše mesto. Pod nama je ležal Olin- ger, kakih tisoč hiš, od katerih so se najvišje in najboljše vzpenjale pi-ol nama, pod njimi pa so se gnetle gruče opečnatih eno- in dvodružinskih hiš — to so bili domovi naših prijateljev. Spuščali so se proti beli vrvici Alton Pika, na katerem so se nabrali gimnazija, igrišča za tenis, kino. maloštevilne trgovine in vse bencinske črpalke, ki so bile v mestu, osnov- na šola, protestanska cerkev. Na drugi strani je stalo še več hiš poleg naše, ki je kot drobna bela lisa zdela prav na kraju, kjer se je zemlja pričela vzpenjati proti Cedar Topu, hribu na drugi strani mesta. Onkraj Cedar Topa so se dvigali drugi vrhovi, in če sva se ozrla proti jugu, sva lahko videla, kako se koničasti vrh izgublja pred podobo drugih mest in izginja med lisami zelenih in rjavih krp obdelane zemlje, ko da se vsa dežela ponuja najinim pogledom, zastrta s prosojno tančico vodnih hla- pov. Bil sem dovolj star, da sem občutil zadrego, ker sem sam z materjo stal na dolgem apnenčastem grebenu poleg pritlikavega borovca, ki mu veter ni bil dopustil, da bi odrasel. Nenadoma je zakopala prste v moje lase in izjavila: »Do tod smo prišli in tu bomo ostali.« »Za vselej.« Pomol- čala je pred besedo »za vselej« in še je pomišljala, preden je dodala: »Ra- zen tebe, Allan. Kot ptica boš poletel do tod.« Nekaj ptičev je krožilo nad dolino v višini najinih pogledov, in koit po navadi se je ravnala po nagonu, ko si jih je izposodila za prispodobo. Toda jaz sem njene besede občutil kot ključ, na katerega sem čakal vse otroštvo. Moj najskrivnost- nejši jaz se je zganil, premagala me je zadrega in razdraženo sem izmak- nil glavo njeni melodramatični roki. Bila je vročekrvna, romantična in nedosledna. Tisti njeni nenadni spodbudi nisem nikdar več mogel vliti življenja. In ker je ravnala z me- 510 noj kot z navadnim otrokom, se mi je zdelo, da namenoma preklicuje svoje preroške besede. Vklenjen sem bil v upanje, ki se ga je odrekla in pozabila nanj. Moje plahe poizkuse, da bi opravičil nepravilnosti v svojem vedenju — kadar sem bral pozno v noč ali se nisem pravočasno vrnil iz šole — tako da sem se skliceval na podobo svojega poleta, je sprejemala s presenečenjem, zmedenim pogledom, kot da govorim nesmisel. To se mi je zdelo brezmejno krivično. Hotel sem ji reči: že, že, toda ta nesmisel je tvoj. Prav zato nisem seveda nič dosegel: vedela je, da sii njenega ne- smisla nisem docela prisvojil, da se nameravam izprijeno okoriščati s prednostmi, ki pripaidajo izrednim osebnostim, in z užitki navadnih ljudi. Bala se je mojih želja, da bi bil povprečen, in nekoč, ko sem ji ugovarjal, da se letanja šele učim, je vsa zaripla divje zakričala: »In nikdar se ne boš naučil, obtičal in umrl boš v blatu tako kot jaz. Zakaj pa bi bil boljši od svoje matere?« Rodila se je več kot petnajst kilometrov južno od mesta, na kmetiji, ki sta jo z materjo ljubili. Njena mati je bila majhna, odločna ženska, na pogled bolj Arabka kot Nemka; delala je na polju z možmi ter vsak petek odpeljala na trg petnajst kilometrov daleč pobi voz pridelkov. Mama se je še kot drobno dekletce vozarila z njo, zdi se mi, da so bile tiste vožnje polne strahu — dekliškega strahu pred robatimi dedci, ki zaudarjajo po pivu, jo grabijo in ljubkujejo, pobi strahu, da se voz ne polomi, da pri- delkov ne bosta prodali, da bo kdo njeno mater ponižal in da bo oče spet pijan, ko se bosta vrnili domov. Ob petkih je bil prost, zato je popival. Ne morem si ga naslikati, kakšen je bil pijan: kajti nilsem ga poznal drugačnega kot vzdržnega, poučnega, skoraj svetopisemskega starca, ka- terega edina strast je bilo prebiranje časnikov in edini sovražnik repu- blikanska stranka. Nekaj državniškega je bilo na njem; zdaj, ko je mrtev, vedno znova vidim dele njegovega telesa in obleke na slavnih politikih —njegovo žepno uro in tolsti, neokretni trebuh v starih filmih s Theoido- rom Roosevelbom, njegove visoke čevlje in sklonjeno glavo na fotografiji Alfalfe Billa Murryja. Alfalfa BiH sklanja glavo k mikrofonu in drži klo- buk za vrhnji del, med palcem, kazalcem in sredincem, z mehkim in ugla- jenim stiskom, ki me je tako močno spominjal deda, da sem sUko iztrgal iz Lifa in jo shranil v predal. Dedu kmetovanje ni bilo nikdar pri srcu, čeprav je s pomočjo svoje žene tako postal premožen. Potem pa je v tistih časih, ko se človek uspe- hu že kar ni mogel ogniti, pričel vlagati v delnice. Leta 1922 je kupil našo veliko, belo hišo v mestu — tedaj se boljši sloji še niso selili na sha- lehillsko stran doline — ter se nastanil tam, da bi pobiral dividende. Do smrti je verjel, da so ženske trapaste, in taki sta se mu morali zdeti zlasti zlomljeni srci njegovih žensk. Njem.u se je to, da je neugledno kme- tovanje zamenjal za dostojanstveno finančništvo, zdelo gotovo zelo ugod- no. Tudi meni se zdi tako, in kako naj povežem grozljive podobe voženj s kmečkim vozom v mesto in žal-ost, za katero trdi mama, da sta jo ona in njena mati čutili, ko so ju odpeljali s kmetije? Ponavljajoči se strah pomeni morda tla, na katerih rada vzklije ljubezen. A še bolj verjetno je, da je enačba dolga in zapletena in da so tisti redki faktorji, ki so mi 511 znani — možati ponos ženske srednjih let na svojo zemljo, čudovite ježe doraščajočega dekleta po poljih, njun skupni občutek, da sta v Olingerju odrinjeni — ograjeni z oklepaji in potencirani s koeficienti, ki jih ne morem videti. Ali pa morda sploh ni potrebno razlagati ljubezni do zem- lje, temveč je šlo le za to, da v mojem dedu te ljubezni ni bilo, ker je ibil pač izbirčen in ohol. Zdelo se mu je, da se mu je kot otroku godila kri- vica, in to je naprtil svojemu očetu, česar mama ni nikdar mogla razumeti. Njej je ded bil slok, svetniški velikan, ki je meril več kot šest čevljev tedaj, ko je bilo to čudež. Za vsako reč je vedel, kako se ji pravi, kot Adam v raju. Ko je bil star, je oslepel. Kadar je stopil iz hiše, so pridr- veli psi ter mu pričeli lizati roke. Ko je umiral, je zahteval zlato prameno z drevesa, ki je stalo na skrajnem robu travnika, in sin mu je prinesel bobovec iz sadovnjaka ob hiši. Starec ga je odklonil in moj ded je šel iskat pravi sadež, toda v očeh moje matere je bila to brezmejna, bedasta žalitev brez kakršnegakoli vzroka. Kaj mu je oče storil zalega? Edina določena obtožba, ki sem jo slišal od deda, je bila, da mu je tedaj, ko je bil še deček in je moral nositi vodo možem, ki so delali na polju, oče posmehljivo zabrusil: »Vzdiguj noge, dol bodo že same padale!« Kako neprimerno! Kakor da vsaka generacija staršev zagreši zoper svoje otroke grozodejstva, ki po nekakšni božji volji ostanejo drugim ljudem skrita. Babice se spominjam kot majhne, temnoöke, redkobesedne ženice, ki me je vselej hotela preveč pitati; potem pa njenega rožnatega profila s kljukastim nosom na svetlo-rumeni blazini v krsti. Umrla je, ko mi je bilo sedem let. Vse drugo, kar vem o njej, je, da je bila najmlajša od trinajstih otrok, da je tedaj, ko je bila živa, uredila naš vrt, ki je bil eden najlepših v mestu, in da sem menda podoben njenemu bratu Petu. Moja mama je bila zelo razvita: bilo ji je štirinajst let, ko so se pre- selili, in že tri leta je obiskovala deželno gimnazijo. Diplomirala je na Lake collegeu pri Philadelphii, ko je bila stara komaj dvajset let. Sodeč po zvijajoči se fotografiji, shranjeni v škatli za čevlje, ki sem jo kot otrok vedno odpiral, kot da tam morda tiči ključ prepirov v naši hiši je bila visoko, lepo dekle z zaničljivim nasmehom. Mama stoji na kraju tlakovane potke, ob umetelno obrezanem koncu žive meje, oblikovane kot masiven, oglat steber, na katerem je stala okorno izoblikovana list- nata krogla. Iz desnega vogala fotografije kuka razmršena veja cvetočega španskega bezga in za maminim hrbtom je videti praznino tam, kjer sicer stoji, odkar pomnim, neka hiša. Pred fotografa se je postavila z ne- kakšno podeželsko ljubkostjo, v dolgem, s krznom obrobljenem plašču, odpetem, da vidiš še njene koralde in kratko, vendar nekam sramežljivo dekliško obleko. Roke tišči v žepih plašča, na eni strani njenih kratko pristriženih las sedi bareta; drži se tako izzivalno, da se mi je zdela docela nespodobna, ko sem si jo ogledoval, sedeč na zamazani preprogi mračne stare hiše ob zatonu tretjega desetletja in v noči vojnih štiri- desetih let. Obleka in dekle na fotografiji sta videti tako sodobni, tako odlični. Dedu je bilo v posebno veselje, da ji je tedaj, ko je bil petičen, da- jal obilo denarja za obleke. Oče, ki je bu reven drugi sin kalvinskega duhovnika v Passaicu, si je utrl pot skozi Lake college, tako da je stregel 512 pri mizah, in še zdaj z medlim odporom govori o lepih oblekah, ki jih je nosila Lillian Baer. Ta poteza v značaju moje mame mi je povzročala nemalo težav v gimnaziji; bila je oblačilni snob in mi je vztrajno kupo- vala hlače in srajce v najboljši trgovini v Al tonu in ker smo imeli pičlo denarja, mi jih je pač kupovala malo, jaz pa bi seveda potreboval to, kar so imeli moji sošolci — večjo izbiro poceni oblek. Tiista fotografija je iz časov, ko je mama hotela v New York. Kaj bi tam delala, ali kaj je pravzaprav hotela tam delati, ne vem, toda njen oče ji je prepovedal, da bi šla. ,Prepoved" je dandanes prazna beseda, toda v tistih časih je bila v staroverskih, provinoialnih ustih popustljivega očeta še vedno uporabna, kajti velikansko, vlažno težo tiste prepovedi je bilo čutiti v naši hiši še leta in leta, in ko sem bil otrok, sem čutil, kako nas teži in oklepa, kadar si j,e katera od očitajočih pridig moje matere dedu hrupno utirala pot proti svojemu solzavemu vrhuncu, začutil sem jo kot velikansko korenino, na katero naleti črv na svoji podzemeljski poti. Morda je mama samo iz jeze poročila mojega očeta, Viktorja Dowa, ki jo je lodpeljal vsaj do Wiimongtona ш začel delati pri nekem načrto- valnem podjetju. Toda potem se je izačela kriza, očetu so' od,povedali in miladi par je prišel v belo hišo v Olinger, kjer je posedal ded in prebiral časnike, ki so beležili vztraljjni padec njegovih delnic, dokler niso bile vredne niti vinarija več. Tedaj sem se rodil jaz. Babica je hodila po hišah kot postrežnica in gojila na vrtičku, ki je meril četrt orala, zelenjavo ih perutnino za prodajo. Redili sm^o piščance in imeli smo veliko gredo aspa- ragusa. Potem ko je umrla, sem jo večkrat plaho iskal na asparagusovi njivi. Sredi poletja je tam pogarijala goščava slastnih, zelenih drevesc, nekatera so bila visoka kot jaz, in zdelo se mi je, da iz njihovega rahlega dotika govori neki duh in da sta v mehki, gosti mreži njhovih zapletenih veij neka obljuba in grožnja hkrati. Asparagusova drevesca so me navda- jala z grozo; v sredi grede, daleč od hiše in drevoreda, sem kot začaran obstal in nenadoma sem bil majcen in stopal sem med velikimi, gladkimi, zelenimi stebli v pričakovanju, da bom našel hišico, iz katere se bo kadilo in v njej SVOJO' babico. Ona je verjela v duhove, zato je bil njen duh to- liko bolj mogočen. Celo zdaj se zgo'di, da sedim doma, iln ko v kuhinji zaškripa pod, se ozrem v đtrahu, misleč, da bo stopila čez prag. In zvečer tik preden zaspim, pokliče njen glas s prodornim šepetom moje ime ali pa zakliče: »Pete«. Mama se je zaposlila v neki veleblagovnici na Altonu in prodajala ceneno blago za štirinajst dolai^jev na teden. V prvem letu mojega življe- nja je podnevi skrbel zame oče. Kasneje mi je povedal, dobrikaje se kot ponavadi, da samo zato ni ponorel, ker je lahko držal mene v naročju. Morda pa je prav to pavzročiOio, da so' moja čustva do njega tako brez- izrazna, kot da sem še vedno nemi dojenček, ki strmi v materinsko liso njegovega moškega obraza. In morda je prav tisto — skupaj preživelo — leto vzrok, da je tako nežen z menoj, tako vedno pripravljen hvaliti moja dejanja, kot da je v vsem, kar storim, nekaj žalostnega in nedokončanega. Z menoj sočustvuje, kajti moje rojstvo se je ujemalo z rojstvom velike bede, državne bede — šele pred kratkim me je prenehal klicati z vzdev- 513 kom Mlada Amerika. Na moj prvi rojstni dan je dobil službo kot pro- fesor za aritmetiko in algebro na gimnaziji v Olingeru, in čeprav je bil tako prijazen in poln humorja, ni mogel stopiti v razred, ne da bi imel velikanske probleme z disciplino. To se mu je godilo dan za dnem in leto za letom, dokler si slednjič ni izbojeval položa|ja v tem tujem mestu, tako da mislim, da še dandanes kaika dva ducata njegovih prejšnjih učen- cev mož in žena in srednjih letih nosita v sebi košček spodbude, ki jim jo je dal moj oče, ali pa se spominjata kakega njegovega stavka, ki jih je pomagal vzgojiti. Gotovo pa se jih mnogo spominja šal, s katerimi je prikazoval svoje nepriljetno počutje v šolski sobi. V miznioi je imel shra- njeno zaplenjeno pištolo na pokalice, in kadar je slišal kak posebno ne- umen odgovor, jo je privlekel na dan ter se z zaskrbljenim, obžalovanja polnim izrazom ustrelil v glavo. Ded je šel zadnji na delo in njega je to najbolj pomižalo. Vzeli so ga za delavca mestne uprave, bil je z možmi, ki so hodili po cestah in z lopa- tami nanašali kamenje ter polivali katran. Bili so videti velikanski in zlovešči v svojih delovnih oblekah, zaviti v oblake pare, in zaradi bučnih in grozljivih strojev, s katerimi so delali, so se otroškim očem zdeli nad- vse imenitni. Nikdar nisem mogel razumeti, zakaij mi ded nikoli ni hotel pomahati ali kakorkoli pokazati, da me vidi, kadar sem na poti v šolo iln nazaj šel mimo njega. Bil je čudno močan za tako izbirčnega človeka in pri tem delu je ostal skoraj do sedemdesetega leta, ko mu je opešal viid. Moja naloga je bila, da sem mu prebiral njegove ljubljene časnike, ko je sedel pri oknu v hiši ter si grel na soncu noge v visokih čevljih in pri tem neprestano krožil z njimi. Nagajal sem mu, tako da sem bral najprej pre- hitro, potem pa blazno počasi ter sakakl s stolpca na stolpec in mu tako pri- povedoval čisto zmešano zgodbo, prebiral sem mu športne strani, ki ga niso zanimale, in premrmral uvodnike. Svojo nejevoljo je kazal samo s tem, da je vedno hitreje vrtel noge. Kadar sem prenehal, je blago zaprosil s svo- jim resnično lepim, staroverskim, govorniškim glasom: »Zdaj pa samo še osmrtnice. Allen. Samo imena, da bom lahko videl, če je umrl kak znanec« Medtem ko sem hudobno lajal nanj seznam imen, med katerimi bi bil lahko tudi kak njegov prijatelj, sem si domišljal, da maščujem svojo mater; mislil sem, da ga ona sovraži, in zato sem ga tudi jaz poskušal sovražiti. Kajti nenehno je obujala spomine na skrivnostne bolečine, po- kopane nekje daleč, v nejasni, črni zemlji tistega časa pred mojim roj- stvom, in iz katerih sam lahko razbral samo to, da je bil hudoben človek, ki je uničil njeno življenje, tisto lepo bitje v barefti. Nisem razimiel. Ni se bojevala z njim zato, ker bi se hotela bojevati, temveč, ker ga nikakor ni hotela pustiti samega. Včasih, kadar sem obrnil pogled od potiskane strani, kjer so se naše čete množično umikale kot razdražen roj žuželk, sem videl starčevo glavo, ki se je rahlo nagnila nazaj, da bi ujela tople sončne žarke na obraz, suhi, drobni obraz, ki ga je oplemenitila košata krona skrbno počesanih las. Tedaj se mi je posvetilo, da njegovi očetovski grehi niso bili nič hujši od grehov drugih očetov. Toda moja mati je bila posebej nadarjena za to, da je ljudem, ki so bili njej najbližji, prisojala neko mitološko veličino. 514 Jaz sem bil ptič feniks. Moj ded in babica sta bila legendarna naseljenca. Prišla sta, ona iz neke redke veje arabske krvi v nemški rasi, on pa s protestantskih puščav New Jerseya. Oba sta sebi enakim služila ter jih obenem s svojo čudežno zdržnoetjo in delavnostjo zasužnjila. Kajti mama je čutila, da je njo in očeta zakon uničil, da sta jima zavladala človeka, ki sta bila boljša od njiju. Resnica je bila, da je imel moj oče mamo Baer zelo rad in se je po njeni smrti vsem nam še bolj odtujil. On in njen duh sta stala skupaj, v senci, a daleč od temnega stržena našega rodu, od dediščine jalovosti in norosti, ki sem jo po dedu in materi podedoval in mi je bilo usojeno, da jo bom, ko bom odrasel, z nekaj udarci svojih kril prelomil in se zanjo pokoril. Ko sem bil star sedemnajist let, to je bilo jeseni, v zadnjem letu gim- nazije, sem šel s tremi dekleti na debato v neko gimnazijo več kot sto petedset kilometrov daleč. Vse tri so bile bistra dekleta, odličnjakinje; od petič so bile iznakažene kot od mozoljev. Toda kljub temu sem bil raz- burjen, ko sem se nekega petka zjutraj peljal z njimi skupaj na vlaku, ob uri, ko so naši soišolcd kilometre od nas med prvo sokko uro dremali v klopeh. Sonce je razpostavilo dolge, bleščeče palice prahu po vsej dolžini napol praznega vagona in skozi okna se je pred nami ovijala Pennsylvania v dolg, rjavkast plašč, počečkan z industrijo. Kilometre in kolimetre daleč so ob tirih dirjale črne cevi. V ritmičnih presledkih je zdaj pa zdaj ena od njih poskočila navzgor, kot grška črka omega. »Zakaj to?« sem vprašal. »Ali ji je slabo,« »Kondenzacija?« je s svojibi plahim, prozornim glasom namignila Judith Potteigerjeva. Ljubila je znanost. »Ne,« sem rekel. »Nekaj jo boli. Zvija se! Oklenila se bo vlaka! Роиог!« Sklonil sem se, ker sem bil v resnici malo prestrašen. Vse tri deklice so se zasmejale. Judith in Catharina MiUer sta bili v mojem razredu in sta pričakovali, da ju bom zabaval; tretja, debelušna mala Molly Binganam, ki je bila iz nižjega razreda, ni vedela, kaj naj pričakuje. Tej novi gledalki na čast sem igral. Bila je najbolje oblečena od nas štirih in najbolj ravnodušna; to me je navdajalo s sumom, da je najmanj inteligentna. Njo so določili v zadnjem trenutku namesto nekega bolnega člana naše debatne ekipe; poznal sem jo samo na videz s hodnikov in z zborovanj. Od daleč je bila videti zavaljena in preveč odrasla. Toida od blizu je prijetno dišala in ob utrujeni, škrlatni prevleki sedežev v vlaku je njena polt kar sijjala. Imela je lepo kožo, tako lepo, da je človeka ob pogledu nanjo stisnilo v srcu — ena sama pičica s svinčnikom bi jo iznakazila; in njene velike sinje oči so bile prav tako čiste. Da ni imela podbradka in prevelikih in predebelih ustnic, bi bila popolnoma lepa, kot so lepe majhne ženske, na neki zgoščeni in spogledljivi način. Ona in jaz sva sedela drug ob drugem, nasproti sta- rejšima dekletoma, ki sta se vedno bolj navzemali blede prekanjenosti ženitvenih mešetarjev. Prav ti dve sta tudi uredili, da smo tako sedeli. Debatirali smO' popoldne in zmagali. Da, zvezno republiko Nemčijo bi bilo treba osvoboditi vse kontrole zaveznikov. Sola, ki je stala kot ozalj- 515 san gradič na robu bednega inadarskega mesta, je bila prizorišče cikla debat mladih ljudi z vse države, le^ta naj bi se nadaljeval do sobote. V gimnaziji je bil v petek zvečer ples. Največ sem plesan z Molly, čeprav se je medtem, ko sem vestno prepeljaval Judith in Catharino po plesišču, zapletla s skupino fantov iz Harrlburga, kar me je sipravilo v precej slabo voljo. Mi trije smo bili okorni .plesalci; samo ob Molly sem se počutil dobrega, kajti se je neustrašeno vrtela daleč od mojih nog, medtem ko je z ličecem mečkala mojo vlažno srajco. Po vsej gimnaziji so viseh oranžni in črni krep papirji v čast predvečera vseh svetih in s sten so plapolale zastavice tekmujočih šol. Dvanajst godbenikov v orkestru je blaženo bren- kalo vse žalostne melodije tistega leta po vr^i: »Srčne bolečine«, »Pri tebi«, »To si želim«. Iz jeklenega obroča so spustili velikanski šop balonov. Pili smo rožnat punč in neka domačinka je pela. Judith in Catharine sta sklenili, da gresta domov, še preden je bilo konec plesa, in prepričal sem МоИу, da je šla tudi ona, čeprav je dobe- sedno plavala v potu od užitka. Njena čudovita koža v ovalu nad vratnim izrezom je bila čisto zardela ih kot paloščena. Zdrznil sem se od s;>čutja in občutka, da je moja, ko sem se zavedel, da doma ni valjena pozornosti, kajti dinger je bil preveč imeniten, da bi tekmoval pri tem dekletu. Sli smo peš do hiše. kjer smo vsi štirje prenočevali, do velike, bele kletke, ki je bila la.s(t nekega starega para in je stala, obdana z osamljeno spodobnostjo, v nekam sumljivi četrti. Judith in Catharine sta se obrnili proti hišnim vratom, Molly in jaz pa sva s plašno odločnostjo, ki se mi zdi, da je izvirala od nje, stopila še malo okrog hiše. Prehodila sva več kilometrov ter se po polnoči ustavila v restavraciji, ki je bila urejena v nekem starem trolejbusu. Pojedel sem hrenovko in ona je napravila name močan vtis, s tem da je naročila kavo. Odšla sva nazaj proti domu. odklenila vrata s ključem, ki so nam ga bili dali, toda namesto da bi šla gor v spalnice, sva obsedela v temni dnevni sobi ter se več ur tiho pogo- varjala. Kaj sva govorila? Jaz sem govoril o sishi. Težko je slišati sebe in še teže se je spomniti svojih besed, prav tako kakor bi bdlo morda težko za kinematografski projektor, ki bi oživel, da bi videl sence, ki jih meče nje- govo svetlobno oko. Ko bi mogel reproducirati zapis svojega monologa skozi široki labirint tiste noči, z vsemi podrobnostmi, bi izkrivil pravo podobo: dnevna soba, kilometre stran od doma, svetloba z ulice, ki sili skozi reže v zavesah in riše na stenskih tapetah za vatel velike palice, naši gostitelji in tovarišid spe zgoraj, moj glas pa šepeta, Molly, budna od kave, sedi poleg mojega stola na tleh, njene noge v svilenih nogavicah leže izteg- njene na preprogi; in tisti čudni, nedoločni občutek v sebi, kot sij brez okusa in vonija, meni dotlej neznan, перг1сакол'ап tolmun sredi potoka. Spominjam se nekih besed. Verjetno sem opisoval strme valove smrt- nega strahu, ki so me preplavljali že od 'otroštva, pribhžno vsake tri leta, in končal sem z domnevo, da bi potreboval veliko poguma, da bi bil lahko ateist. »Stavim, da boš ti postal ateist,« je rekla Molly. »Samo zato. da si boš dokazal, da si dovolj pogumen. Začutil sem, da ima o meni preveč dobro mnenje, in to mi je laskalo. Nekaj let pozneje, ko sem se spominjal 516 še mnogih njenih besed, sem se zavedel, kako ginljivo neuka je bila moja domneva, da je atedst samioten upornik, kajti ateizem druži množice ljudi in pozaba ■— gosto, svinčeno morje, ki je mene že večkrat pogoltnilo — je zanje tako lahko breme, kot jih malo tišče listnice v žepih. V mojem spominu na najin razgovor se blešči ta groteksna in nežna zmota o svetu kot ena od neštetih vžigalic, ki sva jih prižgala. Soba se je polnilna z dimom. Bil sem preveč truden, da bi sedel, zato .sem legel na tla poleg nje in v tišini gladil njeno svileno rolko, vendar sem bil še preveč plah, da bi izrabil njen širni in zadržani sij, za katerega še nisem vedel, da pomeni privolitev. Ko sem se na vrhu stopnišča hotel obrniti proti svoji sobi, je Molly izzivalno stopila proti meni ter me polju- bila. Nerodno, nasilno sem vdrl v odprti prostor, M se mi je ponujal. Njeno ličilo se je v malih, nelepih lisah razmazalo po koži okrog njenih ustnic; bilo je, kakor da sem dobil njen obraz, naj ga pojem, in to so mi prepre- čevale le kosti — lobanja pod kožo in zobje za ustnicami. Dolgo sva stala pod gorečo nočno svetilko v predsobi, dokler me ni od sklanjanja pričel boleti vrat; Noge so se mi tresle, ko sva se slednjič ločila ih smuknila v spalnici. V postelji sem pomislil: »Allen Dow se je nemirno premetaval,« in se zavedel, da sem tiisti dan prvič mislil o sebi v tretji osebi. V soboto zjutraj smo debato izgubili. Bil sem zaspan, dolgovezen in ohol in nekateri od gimnazijcev, ki so poslušali, so pričeli mukati, kadar- koli sem odprl usta. Tedalj je stopil na oder predstojnik; govoril je zelo ostro ter zmaličil mene in mojo stvar ter osvobodil Nemčijo. Na vožnji nazaj sta Catharine in Judith uredili, da sta sedeli za Molly in mendj in sta lahko opazovali samo vrha najinih glav. Na tisti vožnji domov sem prvič občutil, kako je, če človek zakoplje svoje ponižanje v žensko telo. Le če sem drgnil obraz ob njenega, sem lahko zadušil odmev tistega mu- kanja. Ko sva se poljubljala, je prekrila moje veke rdeča senca ter zabri- sala sovražne, kričeče obraze fantov in deklet, ki so poslušali debato, in kadar so se najine ustnice ločile, se je bleščeče notranje morje spet umak- nilo in spet so bili pred menoj obrazi, bolj razločni kot prej. Stresel sem se od sramu ter skril obraz v njeno ramo; tam, v topli temi, medtem ko me je naborek njenega čednostnega ovratnička nežno praskal po nosu, sem čutil, da sem blizu Hitlerju in vsem hudobnežem, izdaj^cem, norcem in izprijenim ljudem, ki se jim je posrečilo, da so do trenutka, ko so jih zaprli ali usmrtili, obdržaU pri sebi žensko. To mi je bilo nerazumljivo. Ženske v gimnaziji so bile ponosne in zadržane, v časnikih pa so bile fan- tastične nakaze poosebljene vdanosti. In zdaj mi je Molly vlivala ponovno zaupanje vase. z majhnimi gibi in premiki, ki so nekam čudno disali po praktičnem. Starši so nas čakali na postaji. Bil sem presenečen, ko sem videl, kako utrujena je bila moja mati. Na obe strani nosu Sta se ji vdrli globoki, sinji zarezi in lasje so ji čudno štrleli na glavi, kakor da ima tam le raz- mršeno. napol sivo lasuljo, ki si jo je bila površho nataknila. Bila je obilna ženska in njena teža, ki jo je navadno nosila zravnano, kot neke vrste bogastvo, se je povesila, ko(t da ni več njena in v bledi svetlobi na peronu 517 se je zdelo, da obtežuje vse Okrog sebe. Vprašal sem; »Kako je s starim očetom?« Pred nekaj meseci je zaradi bolečin v prsih moral leči v posteljo. »Se vedno poje,« je rekla precej ostro. Ker je postajala njegova slepota iz dneva v dan večja, je ded že pred časom pričel peti v svojo zabavo. Z blagozvočnim, starikavim glasom je ob vseh dnevnih urah prepeval nabožne pesmi, pozabljene šaljivke in celo skavtske pesmi. Kazalo je, da je njegov spomin tem boljši, čim dlje živi. Ko smo sedeh v avtomobilu in smo bUi sami, je bilo še bolj očitno, kako razdražena je mama; pomembno je molčala, kar me je potlačilo. »Utrujena si videti, mama,« sem rekel in poskušal srečo z napadom. »To ni nič v primerjavi s tem, kakšen si ti,« je odgovorila. »Kaj se je zgodilo? Sključen si kot kak star zakonski mož.« »Nič se mi zgodilo,« sem se zlagal. V lica sem žarel, kot da mi je njen siloviti, enakomerni srd opekel kožo. »Spominjam se, kakšna je bila mati tiste Binganamove punce, ko smo se preselili v mesto. Bila je najbolj naduta smrklja v južnem delu mesta. Ti so prava olingerska pasma, veš. S kmetavsi se nikoli ne ukvarjajo.« Oče je poskusil obi'niti pogovor drugam. »No, zmagal si pri eni debati. Allen, in meni se še to ne bi posrečilo. Ne razumem, kako to zmoreš. »To je dobil po tebi, Victor. Jaz s teboj še ene debate nisem dobila.« »Podedoval je to od očka Baerà. Ko bi bil on šel za politika, Lillian, bi se bil izognil nesreči, ki ga je doletela v življenju.« »Očka ni bil nikoli debater. Bal je preveč robat. Pa nikar ne hodi z majhnimi ženskami. Allen. To te preveč povleče k zemlji.« »Saj z nobeno ne hodim, mama. Ti imaš pa res domišljijo.« Ko je stopila z vlaka, sem iz načina, kako so se zatresli podbradki, sklepala, da te je ujela. In da je pustila, da je moj ubogi sin, ki sta ga sama kost in koža, nosil njeno torbo. Ko je šla mimo mene, sem se resnično ustrašila, da mi bo pljunila v obraz. »Eni sem pač moral nositi torbo. Prepričan sem, da sploh ne ve, kdo si.« V resnici pa sem prejšnji večer precej pripovedoval o svoji družini. Mama mi je obrnila hrbet. »Vidiš, Victor — brani jo. Ko sem bila jaz toliko stara, kot je on zdaj, mi je mati tega dekleta porinila nož v srce, da še zdaj krvavim, moj lastni sin pa me napade zaradi njene debelušne hčerkice. Prav zanima me, če ji je njena mati naročila, naj ga ujame.« »Molly je dobro dekle,« se je vmešal oče. »Nikdar mi ne dela težav v razredu, kot nekateri drugi domišljavi pankrti.« Toda za tako krščan- skega moža je to nekam čudno mlačno pripomnil. Odkril sem, da ni bilo nikomur všeč, ker sem hodil z Molly Binganam. Moji prijatellji — bil sem pač zabaven in sem imel nekaj prijateljev, sošolcev, katerih ljubezenske dogodivščine so potekale brez mene, toda na skupne izlete sem jih kot klovn smel spremljati —niso nikdar govorili z menjj o Molly, in če sem jo pripeljal na njihove zabave, so se je odkrito izogibali, tako da sem jo pi-enehal voditi s seboj. V šoli so se učitelji čudno, zadržano nasmihali, kadar so naju videli, kako sloniva pri njeni garderobi, ali postajava na stopniščih. Učitelj za angleščino iz enajstega razreda — 518 eden od tistih, ki so vselej podpirali moje sposobnosti, človek, ki me je vedno spodbujal, poskušal raziskati moj »potencial« — me je poklical na sámio ter mi povedal, kako je neumna. Niti logičnih principov siintaklse ni mogla razumeti. Zaupal mi je njene napake pri analizi, kakor da izda- jajo — in po svoje je bilo to res — neumnost, ki jo je njeno ugljajeno vedenje spretno skrivalo. Celo Fabrova, prepričana republikanca, ki sta imela bife poleg gimnazije, sta kazala zlohotno zadovoljstvo, ko sva se z IVEolly razšla, in sta vgtrajno obravnavala moje čustvo, kot da gre za šaljivo igrico, tako kot mdjo navado, da sem se pred Fabrom delal, da sem komunist. Bilo je, kot da je vse mesto nasedlo bajki moje matere, da je edina priinerna usoda zame beg. Kakor da sem izrodek, ki so ga duhovni starešine Olingera izločili iz druge drobnice ter se sporazumeli, da ga ob pravem času darujejo- zraku ; to se je ujemalo z dvoumnim ob- čutkom, ki sem ga vedno imel v mestu, češ da se mi hkrati dobrikajo in me odklanjajo. Mollyjini starši so bili proti meni, ker v njihovih očeh moja družina ni bila vi-edna niti počenega groša. Tako vztrajno so mi vtepali v glavo, da sem predober za Molly, da mi misel na možnost, da bi bila po drugih kriterijih lahko boljša od mene, skorajda ni prišla v glavo. Poleg tega mi je Molly to skrivala. Samo enkrat, ko sem jio spravil v obup z neko svojo zoprno, naduto izjavo, mi je povedala, da me njena mati ne mara. »Zakaj ne?« sem iskreno presenečen vprašal. Gospo Binganamovo sem občudoval — bila je zelo lepo ohranjena — in vedno sem se prijetno počutil v njeni hiši, i>olni belih, lesenih opažev, okusno izbranega pohištva in polnih vaz perunik, ki so odsevale od bleščečih zrcal. »Oh, ne vem. Misli, da si neresen.« »Toda to ni res. Nihče se ne jemlje bolj resmo kot jaz.« Medtem ko me je Molly ščitila pred Binganamovo platjo hudobije, sem jaz njej Dowovo stran bolj ali manj naravnost prenašal. Spravljalo me je v bes, da ni nihče dopuščal, da bi bil jaz lahko ponosen nanjo. Zato sem jo neprestano vpraševal: Zakaj si slaba pri angleščini? Zakaj se ne razumeš s svojimi prijatelji? Zakaj si videti tako zavaljena in ohola? In to zadnje kljub dejstvu, da se mi je pogosto zdela lepa, zlasti v najinih intimnih trenutkih. Posebno sem bil jezen nanjo, ker je najina zadeva prinesla na dan prostaške, histerične in surove poteze moje matere, ki bi jih drugače morda nikdar ne sprevidel. Upal sem, da ji bom skril svojo ljubezen, toda tudi ko ne bi bila vsega tega sama zaslutila, bi bil oče vse izvedel v šoli. Res je, mama je včasih rekla, da ji je vseeno, če hodim z Molly; takrat je govorila, da se razburja oče. Kot podivjan pes, ki so ga privezali za nogo, je bevskala na vse strani ter blebetala smešne izmišljo- tine — kot na primer, da je gospa Binganam ova naščuvala Molly name samo zato, da ne bi šel naprej na univerzo ter tako dal Dowovi družini nekaj, na kar bi bili lahko ponosni. Tako da sva se včaaih pričela oba nenadoma smejati. Tisto zimo je smeh v naši hiši zvenel zločinsko. Ded je umiral in je ležal zgoraj, pel je kašljaje in jofcaje, kakor ga je pač bilo volja. Bili smo prerevni. da bi lahko najeli strežnico, in preveč uvidevni in strahopetni, da bi ga poslali v dom za onemogle. Navsezadnje je bila 519 naša hiša še vedno njegov dom. Ob vsakem šumu, ki ga je povzročil, je bilo, kot da je mamo udaril z bičem, zato ni mogla spati zgoraj, bUzu njega, in je cele noči preležala na zofi spodaj. Tako obupano mi je govorila ne- odipustljive stvari celo tedaj, ko so ji solze lile po licih. Nikdar nisem videl toliiko solza kot tisto zimo. Vsakokrat ko sem videl jokati mamo, se mi je zdelo, da moram tudi Molly spraviti v jok. V tem sem se izuril; kar je bilo lahko edincu, ki je bil vse življenje obkrožen od odraslih ljudi, ki so drug drugemu ruvali resnico iz prsi. Celo kadar sva bila najbliže skupaj, napol gola, sem rekel kaj takega, kar jo je ponižalo. Nikdar se nisva ljubila tako, da bi zares občevala. Moj razlog za to je bil mešanica idealizma in vraževerja; čutil sem, da bo, če ji vzamem devištvoi, moja za vselej. Preveč sem se zanašal na tisto tehnično podrobnost; kajti kljub vsemu se mi je dala in kljub vsemu sem jo imel in jo še imam, kajti čim dalj potujem v smer, ki zame z njo ni bila mogoča, temoblj jasno se mi zdi, da je bila ona edini človek, ki me je ljubil brez koristoljubja. Bil sem surov, smešno ambiciozen kme- tavz, in celo tega ji nisem hotel povedati, da jo ljubim, da ne bi bilo treba izgovoriti besede ,ljubezen' — tako brezsrčno dlakocepstvo se mi zdi do- cela grozno zdaj, ko sem že skoraj pozabil, kako sem mogel biti tako zme- šan, da se mi je to zdelo modro. Poleg dedove bolezni in materine žalosti in čakanja, da bi izvedel, če sem dobil štipendijo za tisto univerzo, ki se mi je edina zdela dovolj dobra, so me obremenjevale premnoge drobne zadeve, s katerimi smo se ukvarjali maturanti. Skrbel sem za poročila v šolskem letopisu, bil sem likovni urednik šolske revije, predsednik razrednega dobrodelnega od- bora, vodja skupščine višjih razredov in tovorno živinče za učitelje. V sitrahu zaradi zgodb, ki mi jih je pripovedoval oče o živčnih zlomih, ki jim je že bil priča, sem neprestano prisluškoval trzanju svojih možganov, in podoba sive gmote, povezane s svetom z neštetimi nevidnimi žicami, se je razširjala, kakor da postaja ves moj svet, ena sama, gosta organska ječa, in čutil sem, da ji moram uiti; ko bi vsaj lahko prišel iz nje, ko bi zdržal do junija, ko bi dočakal sinlje poletno nebo, pa bi mi bilo dobro do konca življenja. Bilo je spomladi, petek zvečer, ko sem se že več kot eno uro trudil, da bi napisal petintrideset ljubečih besed za letoipis na čast nekemu ne- momembnemu dekletu iz administrativnega tečaja, ki z njo nisem nikdar spregovoril niti besedice. Zaslišal sem, kako je pričel ded kašljati, in to je zvenelo, kot da se trga stara membrana. Nisem se več mogel zadržati, Zaklical sem: »Mama! Ven moram iti.« »Pol desetih je.« »Vem, ampak moram. Drugače bom znorel.« Ne da bi počakal na odgovor ali da bi poiskal plašč, sem odšel iz hiše ter vzel naš stari avtomobil iz garaže. Prejšnjo soboto sem se spet razšel z Molly. Ves teden nisem govoril z njo, čeprav sem jo srečal pri Frabru, kjer je bila z nekim fantom iz svojega razreda in je odvrnila obraz, medtem ko sem jaz, ki sem postajal pri »marjanoi«, streljal duho- vitosti v njeno smer. Nisem si upal stopiti k njenim vratom in potrkati 520 tako pozno zvečer; samo ustavil sem avto na ulici ter strmel v razsvet- ljena oikna. Skozi okno dnevne sobe sem lahko videl na belem nadzidku eno od vaz gospe Binganamove, s perunikami, vzgojenimi v topli gredi. Skozi odprto okno je v avtomobil vdiral pomladanski zrak, ki je rahlo dišal po mokrem pepelu. Molly je bila verjetno zdoma, na zmenku s ti- stim tepcem iz njenega razreda. Toda tedaj so se vrata Binganamove hiše odprla in v svetlobnem pravokotniku se je prikazala njena postava. Stala je s hrbtom proti meni, čez roko je imela plašč in zdi se mi, da je njena mati nekaj vpila. Molly je zaprla vrata, stekla po stopnicah in čez cesto in urno skočila v avto. Z vekami je zakrila svoj pogled. Prišla je. In ko bom pozabil že vse drugo, njen vonj po cvetnem prahu, njeno bleščečo, hladno kožo, njeno spodnjo usitnioo, ki je bila upognjena kot blazinica, sešita iz dveh kosov blaga, prašnega, rdečega zunanjega in vlažnega, rož- natega, noitranjega, se bo še vedno nekaj zganilo v moljem srcu zaradi Molly, ker je tedaj prišla k meni. Ko sem jo odpeljal nazaj domov — rekla mi je, naj ne skrbim, njena mama uživa, kadar lahko vpije — sem šel malenkost povečerjati ven iz mesita in pojedel sem tri hrenovke, ki sem jih naročil drugo za drugo, in popil dva kozarca mleka. Ura je bila skoraj dve, ko sem prišel domov, toda mama je bila še vedno budna. V temi je ležala na zofi, radio pa je stal na tleh ter polglasno igral jazz iz New Orleansa prek Philadelphie. Radijska glasba je bila stalna spremljevalka njenega nespečnega življe- nja; ne samo da ji je pomagala utopiti šume, ki so prihajali iz s,obe nje- neg očeta; kazalo je, da ob glasbi zares uživa. Upirala se je nagovarjanju očeta, naj pride spat, češ da program iz New Orleansa še ni končan. Ra- dio je bil star izdelek znamke Philco, in smo ga imeli oddavnaj. Nekoč sem narisal ribo na oranžni krog njegovega celuloidnega kazala, ki se je zdelo moijim otroškim očem kot posoda za ribe. Njena samotnost me je prizadela, šel sem v dnevno sobo in s hrbtom proti oknu sedel na stol. Dolgo in napeto me je gledala iz teme. »No,« je slednjič rekla, »(kakšna je bila mala candra?« Zdrznil sem se zaradi surovosti, ki je privrela iz nje zaradi moje navezanosti na dekle. »V jok sem jo spravil,« sem ji povedal. »Zakaj trpinčiš ubogo dekle?« »Da bi tebe razveselil.« »To mi ne povzroča nobenega veselja.« »No, potem pa nehaj drezati vame.« »Nehala bom, če mi boš svečano izJjavil. da si se pripravljen poročiti z njo.« Na to nisem odgovoril in čez nekaj časa je z izpremenjenim glasom nadaljevala: »Ali ni smešno, da ne moreš premagati te slabosti?« »Čudno, da praviš slabost edini stvari, ki mi vidva moča.« »Ali res. Allen. No. Morda pa je tako. Pozabljam, da si se ti tukaj rodil.« Zgoraj, nedaleč od najinih glav, je ded pričel prepevati s šibkim, toda še vedno ubranim glasom. »Daleč srečna je dežela, daleč stran, kjer stoje svetnika v gloriji, svetli kot beli dan.« Prisluhnila sva. Njegov glas 521 se je zlomál in pričel je kašljati s strašnimi, divje naraščajočimi sunki, ki se jim je zaman poskušal izviti. V strahu je polklical mamo po imenu. Niti ganila se ni. In njegov glas je odmeval kot glas črednika, ko je po- novil: "Lillian! Lillian!« in videl sem, kako je senca moje matere vztre- petala od moči, ki je pritekla navzdol po stopnicah ter se strnila v njej kot v jezu. In ko je potem ded za trenutek utihnil, je v temi moč pri- plavala do mene: prevzel me je skrajen bes in zasovražil sem črno gmo- to trpljenja, ki me je obdajala, čeprav sem se po hitrem, površnem pre- misleku zavedel, da sem prešibak, da bi se ji lahko upiral. Moj glas je zazvenel suho, odločno in uporno — kako trdo je bilo moje srce — ko sem ji rekel: »Prav. Zdaj boš zmagala, mama. toda to bo tvoja zadnja zmaga.« Ob tej brez primere hladnokrvni žaUtvi sem zledenel od groze in bilo je, kot da so moji čuti v trenutku otopeli: stola pod menoj ni bilo več in stene in pohištvo v sobi so se pogreznili v nič — ostal je le motni, oranžni sij radijskega kazala na tleh. S hripavim glasom, ki je prihajal iz velike daljave, je moja mati s svojim značilnim melodramatičnim gla- som rekla: »Zbogom, Allen.« 522 Snubljenje John Updike Oh, ljubezen moja. Da. Tukaj sedimo, na toplih lesenih tleh pred ognjiščem, midva in otroci v polkrogu med nama, in jemo. Hčerka in jaz si deliva merico ocvrtega krompirja, ti in sin si delita drugo. Na sredi leži pritrjen na stolček dojenček, ki ničesar z nikomer ne deli, temveč preprosto odseva sam od sebe kot dragulj ter namrščeno in samozavestno sesa steklenico. Njegove sebične, opazujoče oči kradejo iskre iz sredine plamenov. In ti. Ti. Puščaš, da ti krilo, isto krilo, v katerem si davi s krhkim ženskim pogumom zlezla na kolo ter odrinila igrat zapletene napeve nabožnih pesmi na starem klavirju v nedeljski šoli — puščaš, da ti to črno krilo drsi nad koleni po stegnih navzdol in navzgor, sledeč ab- solutnemu zemljepisju tvojega telesa, da se vzporedni belini spodnjih de- lov stegen izpostavljata toplini ognja in mojim pogledom. Oh. Neki Joy- ceov stavek je. Skušam ga iztrgati iz legendarnih, nepopolno raziskanih razsežnosti Uliksa: v globokem brlogu nekje v Dublinu je itlesknila pod- veza, Blazesu Boylanu na ljubo. Kako? Toplo dišeče. Dišalo je toplo po njenem dišečem, toplem, ženskem stegnu. Nekaj takega. Čudovit človek, da je to občutil. Ženski topli vonj. Čudovito je tudi občutiti čudno in mo- gočno, nerazumljivo in neizpodbitno magično življenje jezilka. Kdo je pomislil na možatost o-ja in ženskost e-ja? Na razloček. Na široki, odprti e? Zena. Otroci v najinem polkrogu so veliki, a zdi se, da iz tebe priha- jajo k meni, z mokrimi prsti in očmi iz pobarvanega brona. Trije oitroci, pet ljudi, sedem let. Sedem let. odkar sem se oženil s širno, toplo ženo z belimi stegni. Snubil sem jo in se oženil z njo. Zena. Rezka beseda, ki kljub ostremu rezilu snubljenja ni prerezala. V moje začudenje. Jemo meso, ki sem si ga še toplega priboril iz neotesanih rok proda- jalke v bifeju kako miljo daleč. Bil je okruten kralj, spolzek in divji, sle- peč od rumenila; mladi razbojniki so me absiipal z umazanimi šalami ter mi grozili, starci so me grabili s svojimi od kave ogretimi kremplji, stis- nil sem listnoo ter si utrl pot nazaj. Debela rjava vreča z zemljami je toplo ležala poleg mene v hladnem avtomobilu. IVIanjša vrečka, v kateri sta bila dva zavojčka ocvrtega krompirja, je oddaljiala še bolj priganjajočo vročino. Nazaj skozi črni zimski zrak k ognjišču, domači votlini, k j ci- me je pozdravil halo in hura, žival, ki sem jo ustrelil, pa mi je z odprtimi 523 usti in z razpai-anim, dlakavim vratom visela mrtva čez pleča. In ti, poleg belega, okroglega krožnika, na katerega so otroci z gnusom odvrgli kolo- barčke prosojne čebule, ki se je prilepila na hrenovke — ti pa porineš prste za ped bliže k ognju in pepelnata belina globokega osrčja tvojih stegen se lenobno razgali in večno elastična podveza toplo dišeče zazveni ob moje skrito srce. Kdo bi bil tedaj, v belem trepetu svečanosti, pomislil, o širna žena is kotom očesa sem kljub zapeljivemu klicu usodnih zaobljub ujel dihanje šopka belega cvetja, ki se je oklepalo tvojega pasu), da nama sedem let ne bo prineslo razdalje, da bova skozi vse, premnoge tople postelje pri- spela k istemu tresočemu se začetku? Celice se izmenjajo vsakih sedem let, neko čudno nenadaljevanje je v atomu, kakor da Bog vsak trenutek znova ustvarja vesolje. (Ah, Bog, dragi Bog, visoki prijatelj mojega otro- štva, nikdar te ne bom pozabil, čeprav govore strašne reči. Pravijo, da so rozete v katedralah simbol vagine.) Tvoje noge, ki so zdaj do kraja odkrite, kot v kopalni obleki, hrepene globlje proti jantarjevemu morju vročine. No: prični. Zelen curek plamena j okaje brizgne iz smolnate grče v kladi in oranžne sence na stropu ožive in se zazibajo. Prični. »Se spominjaš, kako je na najinem poro-čnem potovanju pokrov olj- nate peči odseval kot veliko, okroglo okno na stropu?« »Mmm.« Z brado se skloniš h kolenom, golena potegneš k sebi, do kraja si skrčena. Ti se morda nimaš veliko spominjati: luža krvi, razne nerodnosti. »Hladno je bilo za junij.« »Mami, kaj je bilo hladno? Kaj si rekla?« vpraša deklica ter jezno poudarja besede, odločena, da ne bo pustila, da bi ji zdrsnile na jeziku ter se zmešale in bi se ji mi smejali. »Hiša, kjer sva z očkom nekoč stanovala.« »Tega ne maram.« reče sin ter vrže na tla pol žemlje, namazane s fracosko gorčico. Ti jo pobereš in lepa si, ko nekam mračno zamišljeno vprašaš: »Ali ni čudno? Ali je bila na drugih tudi gorčica?« »To sovražim,« vztraja fant; star jie dve leti. Njemu pomeni jezik debele, neoprijemljive ročaje, ki krožijo mimo njega: zagrabi, kar pač more. »Na. Mojo lahko vzameš. Daj mi to.« Podam mu svojo hrenovko, ti jo vzameš, on jo vzame od tebe, nikjer niti trohice, hvaležnosti. In nihče ne pohvali mojega junaštva, da sem prinesel nedeljsko večerjo ter ti pri- hranil delo. Zvita si: čutiš in veš, da jaz čutim, ko ti veš. da sem upal usmeriti tvojo energijo proti bolj vznesenemu cilju. Vse čutiva med se- boj, vsako gubO', ki je in ki je ni: to je utrudljivo. Da snubiš ženo, je potrebno desetkrat toliko moči, kot če hočeš pridobiti nevedno dekle. Ogenj potuje sem ter tja ter razsipa koščke časnika, ki v svoji svetli sivini skrivajo sledove tiskanih sporočil. Stisneš noge ter potegneš čeznje krilo. Sikajoč kot stokanje izčrpanih klad v kaminu sesa najmlajši zad- nje kapljice iz svoje stekleničke in jo spusti na tla s praznimi mehurčki vred, ki so ga varljivo vabili, ter prične jokati. Njegova sebična usteca 524 se odpro: nežna mrenica njegovega zadovoljstva se je pretrgala. Vzdig- neš ga in vstaneš. Otroika imaš rajiši kot mene. Kdo bi si bil mislil, da ne bova odsitranila nobenih pregrad, potem ko se bo ulila kri, da se boš vsakič spet zacelila v devico? Visoko, lepo. skrivnostno, oddaljeno in vljudno devico. Otroke spravita v posteljo drugega za drugim v obratnem redu nji- hovih rojstev. Brezmejno potrpežljiv sem, očetovski, dober. Toda ti veš. Gledava, kako oglenijo papirnate vrečke in škatle na dihajoči blazini žei'javice, bereva, gledava televizijo, jeva plakate, toda to ni važno. Ura je enajst. V dražljivem trenutku obstojiš na preprogi v spalnici v spodnjih hlačah ter razmotavaš spa-lno srajco; oh, debela bela sladka debela de- belina. V postelji bereš. O Richardu Nixonu. Prevzel te je, sovražiš ga. Zdaj veš, kako je premagal Jerry Voorhuis, kako je trpinčil gospo Dou- glasovo, kako je v mornarici igral poker, čeprav je bil kveker. Vsako nje- govo zvijačo poznaš, vsak nizkotni kompromis. Oh, moj bog. Naj že ubogi mož leže spat. Nihče od nas ni popolen. »Hej, ugasiva luč.« »Počaikaj. Prav zdaj bo dosegel, da bodo Hissa obtožili. Zelo čudno. A tukaj piše, da je častno ravnal.« »Prepričan sem, da je tako.« In sežem proti stikalu. »Ne. Počakaj. Samo toliko, da končam to poglavje. Prepričana sem da se bo na koncu nekaj zgodilo.« »Ljubica, Hiss je bil kriv. Vsi smo krivi. Spočeti smo v grehu in umremo nespokorjenii.« Bili so časi, ko so te moje leporečne besede osvajale. Ležim oh tvojem gladkem, upognjenem hrbtu. Bereš, ležeč na boku. kar je zvijača zaspanih ljudi. Stran v kn|jiigi vidim skozi pramen tvojih las, ostro in belo kot rob krisitala. Nenadoma mi zdrkne iz vida. Knjiga ti je padla iz roke. Spiš. Oh, zvita, zvita ukana. V temi razmišljam. Zvita. Žarometi avtomobilov zdaj pa zdaj zarišejo o-potekajoče se svetlobne lise po stenah in stropu. Vehko okroglo okno, ki je odsevalo navzgor skozi cvetHčne odprtine na pokrovu črne oljne peči na sredi sobe. In kakor je plaipolal plamen na okroglem stenju, tako se je premikala široka, mehka zvezda sklenjene polsence ter se pozibavala, kot da je natisnjena na svi- leni ruti, ki jo nekdo rahlo vleče ali jo počasi odpihava. Njena barva je bua nežna, zabrisana kri. Naše mirne domove drago plačujemo s krvjo. Zjutraj si oddaihnem, ker si grda. V bledi jutranja, ponedeljkovi svet- lobi kazijo belino tvoje kože ogrd; lepota je odtekla iz tvojega sočnega mesa, tvoja kopalna halja je kot brezoblična, omadeževana cev, ki brez- upno ohlapno visi na tebi ter odkiiva bledičen vratni izrez. Koža med tvojimi prsmi je žalostne rumene bai-ve. Tvojo sivino slavim s kavo. Vsa- ka gubica in bolehava senca na tebi sta mi Dla|.ršanje in maščevanje. Otroci javkajo. Pražuec za kruh snmdi. Sedem let je izčrpalo to žensko. Kot strelica šine moški na delo, bojuje se za prednost na cesti, vozi po tenkem, ostrem robu dovoljene hitrostne meje. Ven iz družinskega blata, iz mehkužnosti, bledice, iz uvelosti, v mesto. Kamen je njegovo kraljestvo. Dnevni zaslužek. Ukvarja se z abstrakcijami. Poganja stvari. 525 ki so brez srca. O mrtvo, kot diamant trdo zadavoijistvo, ki smo ga deležni pri delu! Vrnem se, glavo imam zagozdeno v stro.]. Tehnična podrobnost, za katero bi potreboval ves teden, da bi ti jo razložil, mi krotoviči možgane; ves slepi večer se ubadam s stavki in številkami. Z večerjo mi postrsžeš kot natakarica — ne, manj kot natakarica, kajti s teboj sem že spal. Otroci se me plaho dotikajo, kot pokončnega jermena, pritrjenega na ogrodje, katerega višine ne razumejo. Varno splavajo v spanec. V mirnem vzporedju prestaneva njihov odhod. V dolgotrajnih, pravih kotih se moje misli znova oklenejo istih grčavih krožnih poti na istem službenem pod- ročju. Ti šumiš s knjigo o Nixonu; smukneš gor po stopnicah v kopalnico, vodne cevi zajokajo. Zazdi se mi, da sem v mislih slednjič našel stik, kjer se je tok prekinil; pritisnem nanj, a zataknil se je; porinem, toda ne gre. Zvrti se mi v glavi, cigaretni dim se vrtinci v meni. Brez cilja krožim po sobi. In tako sem presenečen, ko prideš ob pomembni uni — deset je — k meni z okusom po zobni pasti, vsa vlažna, dekliška in brhka. Trenutna morala te zgodbe naj bo, da pričakovano darilo ni nič vredno. Prevedla Katarina Pucova 526 DENIS PONIŽ : PESMI pesem o rdeči svetilki rdeča svetilka niha v vetru morda je samo vzdih modrikaste arabeske dima se plazijo honey don't se spominjaš honey don't v daljavi pa je nebo vse bolj in bolj rdečkasto rumenkasto na obzorju pa je že sivo voda upada vsak dan se spomnim^ te zakonitosti rdeča svetilka s- počenim sajastim steklom pajek je postal prerok sekam drva roke imam žuljave dišim po smoli 527 sanje I. obrazi v tančici večernega mraka soba nekje pridušeno igra radio to je večer sobota četrti junij tisočdevetstošestinšestdesetega dan kot vsi drugi poln pričakovanja sonca in počasnega večernega umiranja sam sem med tisoči ljudi vse vidim kot skozi meglo kozarce cigaretne ogorke in tuje obraze povsod se plazi molčeči hrup ljudje lahko umrejo toda v spominih Se vedno živijo lahko jih prekrije patina neresničnosti vsi obrazi imajo njen obraz vsi ljudje govore kot ona toda to so samo kratke sanje večer bo umrl za vedno rodil se je iz smrti ugasnil bo v brezkrajnost človek lutnje so samo še sence Jožef je bil tesar toda to ni pomembno pozabil sem na vse 528 otok nekje leži otok poln vijoličastih rož in suhih vrbovih debel našel ga bom ko bo zahajalo sonce in bodo ptice zateglo tožile v prvi mrak našel ga bom ko bo voda zelenkasta in zlatasta v večernem molku spustil bom nanj podivjane konje da se jim bodo grive zapletale med suhe veje njihova kopita bodo v nemem poželenju teptala vijoličasto cvetje zemlja bo hladna in mastna škropila visoko v nebo konjski gobci se bodo zagrizli v vodo drhteč jo bodo pili in nikoli se je ne bodo mogli napiti sonce jim bo izžgalo nozdrvi in velike žalostne oči zabodi globoko in hlastno ko se bo pocedila kri jo posesaj ' moč zemlje bo prešla vate 529 Fanatizem k transcendenci Razmišljanje o poeziji Gottfrieda Benna Niko Grafenauer Pošle so ti rime in miti — čas, da odideš navzdol, ne more več predte stopiti legija novih bogov, ne njihovi dvori ne črke v kamnu in Evirata sij — Ahajka, v dežele mrke temnega vina nalij! Zvezde poglej, odseve Prevod Petra Levca I »Lahko upamo, da se bo umetnost dvigala vse više in se izpopolnje- vala, vendar je njena forma prenehala biti najvišja potreba duha.« Te Heglove besede zelo nedvoumno govore o takšnem statusu umet- niške izpovedi v današnjem svetu, kakršen ni več v skladu z njenim prvotnim položajem, ki je očitno bil tak, da je lahko zadovoljil tudi duha. To pa pomeni, da je bilo takrat tudi mišljenje, čustvovanje in prebivanje sploh drugačno od sedanjega, saj je bil smisel vsega bivajočega neposred- no prisoten in razviden, zato se tudi nihče ni spraševal po njem. Prav tako se tudi ni bilo mogoče spraševati o smislu umetnosti. Sele s Pla- torKMn in Aristotelom je to spraševanje postalo aktualno in tudi čedalje intenzivnejše. Umetnost in pwezija sta se izlkazali za nezadostni in sami po sebi premalo razvidni, zato je postal tudi njun smisel moten in ne- zanesljiv. Brž ko je namreč razum postal najvišji kriterij resničnosti, to pa se je lahko zgodilo samo v sekulariziranem svetu, se je moral spre- meniti tudi status umetnosti, ki je prvotno temeljila na religiozni pred- stavi sveta in je imela torej izrazito magično funkcijo. V območju resnič- ne religioznosti se namreč ni bilo mogoče spraševati o smislu, saj je bil le-ta neposredno dan s samoumevnostjo božje navzočnosti v vseh stvareh in pojavih. Ko pa je ta čar popustil, se je uveljavil spoznavajoči razum kot tista instanca, ki je najbolj poklicana, da se dokoplje do spoznanja resnice sveta. S tem pa se je zgodilo nekaj bistvenega: prvotno čudenje nad stvarmi in pojavi je zamenjala razlaga le-teh. Tako je svet začel raz- 530 padati na svojo pojavnost in svo(j notranji smisel ali bistvo. Razumu je postalo dostopno vse, tudi bog, ki je s tem zdrknil na nivo mišljenega, racionaliziranega boga. V takšnem okolju se je seveda tudi poezija spremenila v predmet spoznavajočega duha, ki jo je začel razjedati koit rja, S tem pa je postala njena potrebnost opredeljena po duhu in njena resnica razvidna z racio- nalizacijo njenih doživljajskih razsežnosti. To pa pomni, da je najvišja potrebnost duha postala eksplikacija in razlaga, ne pa upodabljanje in upesnjanje, ki ga predstavlja poezija. Da je to res in da je ta potreba duha izredno živa in intenzivna, najbolj zgovorno priča cela vrsta poetik, ki so nastale v zgodovini evropske literature, kakor tudi to, da sta se ob njej razvili literarna znanost in kritika, ki vsaka po svoje razmišljata o njenem smislu in veljavnosti njene resnice. Po drugi strani pa je zna- čilno tudi to, da pesniki sami pišejo traktate o svojem ali tujem umet- niškem delu. Vsesplošna potreba po raziskovanju in pojasnjevanju umet- nosti je ne samo očitna, marveč tudi izredno intenzivna, saij je dandanes tako imenovana sekundarna literatura daleč obsežnejša od predmeta svo- jega razmišljanja. Resnica poezije potemtakem ni več neposredno raz- vidna, ampak očitno potrebuje pojasnila in dopolnitve razuma. Po drugi strani pa se vendarle dogaja, da skuša tudi razum (filozo- fija) govoriti o poeziji na način, ki bi bil le-tej najbližji in najustreznejši ter jo s tem ohranjati v obm'OČju pesniškega jezika in pesniške izraznosti, ki je vecsmiselna v nasprotju s tradicionalnim filozofskim jezikom, ki poezija nujno reducira in hkrati deducirá na izrazito racionalističnem nivoju. Očitno je ta potreba zrasla iz spoznanja, da je kartezijanska gnoseolo- gija nezadostna za dojetje sveta in da resnice ni mogoče izreči z racio- nalističnim filozofskim besednjakom, ki se ravna po principu cognitio est adaequatio intellectus ad rem, marveč je očitno nekaj, kar se izmika zgolj racionalni opredelitvi, saj ima tudi svoj metahistorični korelat. Nič čud- nega torej, da se tej miiSli paezi'|a prikazuje kot tista struktura, ki to resnico na najbolj adekvaten način spravlja v svetlobo, saj je vseskozi metafizično intencianirana, zato je tisto, kar izpoveduje, dosti globljih in širših razsežnosti od navadne empirične resnice, to pa zategadelj, ker je njena eksistencialna vsebina živa in spremenljiva, kot sta spremenljivi tudi človeška zavest in zgodovina. Le tako si namreč lahko razlagamo dej- sitvo, da je neka pesniška resnica, ki ni znanstveno utemeljena in prever- ljiva, lahko še danes živa in dostopna. Vse to je tudi vzrok, da se dan- danes filozofija trudi približati poeziji kar se da previdno in ekvivalent- no, prizadevajoč si, da ne bi posegala v integriteto njene izpovedi. S tem pa se duh odpoveduje svojemu subjektivističnemu napuhu in prestavlja vse svoje spoznavanje iz zgolj racionalnega območja v sfere fenomeno- loške evidence, ki je ambivalenitna, s čimer kajpak uikinja tudi enosmer- nost oidnosov in razmerij med spoznavajoče substanco in predmetom spo- znavanja ter skuša prikazati omreženost enega po drugem. Zato se tu filozofija in poezija dotikata druga druge na docela ena- kovreden način, ki je utemeljen z njunim skupnim eksistencialnim kore- 531 laitom — resnico. To pa pomeni, da se med seboj ne izklijiučujeta, kot se to dogaja v območju kartezijans/ke strukture mišljenja, marveč se dopol- njujeta in spajata v novo strukturalno enoto, ali, če govorim hegeljansko, v sintezo, kakršno predstavlja komunikacija. Res je torej, da je umetnost prenehala biti najvišja potreba duha, kar nam najbolj zgovorno dokazuje že samo dejstvo, da se je poleg nje in mimo nje v dosedanjem zgodovinskem procesu kot samostojna in naj- bolj splošna forma spoznavanjja razvila filozofija, vendar pa je prav tako res, da se tudi ta ne more konstituirati kot najvišja duhovna potreba, saj bi sicer ne iskala svoje dopolnitve v poeziji. Ta kontaminacija obeh struktur, njen najznačilnejši primer je Heideggerjeva obravnava Hölder- linove poezije, namreč zelo nedvoumno priča o tem, da dandanašnji ni več mogoče govoriti o večji аИ manjši potrebnosti ene ali druge, marveč lahko razpravljamo zgolj o njuni različni fenomenološki intenziteti, raz- vidnosti in učinkovitosti. Samo če smo pripravljeni priznati takšno izhodišče, se bomo sposobni prepustiti poeziji do tiste meje, ki poezijo loči od filozofskega traiktata in obratno. Le tako namreč ne bomo krnili in reducirali njene poetične moči, saj se bomo izognili subjektivističnemu nasilju nad njo in torej tudi nevam-osti, da bi jo spremenili v golo sredstvo, ki naij služi samo za potrditev neke vnaprej določene racionalne sheme. II V celotnem liričnem in esejističnem delu Gottfrieda Benna* se namreč zelo razločno prikazuje usoda sodobnega evropskega duha, kako si pri- zadeva odkriti smisel in temelj človekovega bivanja v svetu, ki je sam po sebi prikrit in nerazviden. Odkrivanje smisla (pa tudi nesmisla) po- meni namreč odkrivanje resnice. Poezija, ki skuša izpovedovati ta isikanja * Gottfried Benn (1886—1956) se je rodil v Mansfeldu kot sin protestant- skega pastorja in nekdanje francoske vzgojiteljice. V družini je vladala izra- zita patiiarhalnost, ki jo je pesnik na moč plastično opisal v svojem avtobio- grafskem spisu Življenjska pot nekega intelektualca (1934). V zakonu svojih staršev je Benn videl zvezo dveh mentalitet in dveh nasprotij, nemškega in francoskega oziroma germanskega in romanskega, in to je bilo zanj kot oseb- nost prav tako odločilno kot dejstvo, da je izviral iz »dednega okolja prote- stantskega farovža«, iz okolja torej, ki je bilo za celotno nemško duhovno živ- ljenje od reformacije dalje zelo pomembno. Benn je sprva študiral teologijo in filozofijo v Marburgu. Toda že po dveh semestrih tega študija, v katerem se je poglabljal zlasti v grško in latinsko kulturo, se je prepisal na znamenito Kaiser Wilhelm-Akademie, kjer so se vzgajali sanitetni oficirji. Odločilni pomen stroge pa tudi večstranske izobrazbe v tem zavodu za svoj duhovni razvoj je Benn pozneje močno poudarjal: »Jas- nost misli, odgovornost v presojanju, zanesljivost v razlikovanju med naključ- nim in zakonitim, predvsem pa globoka skepsa, ki poraja stil, to je zraslo tu.« Ko je leta 1912 promovirat, je bil v poklicnih krogih že znan kot pisec uspelih strokovnih razprav s področja frenologi je in psihiatrije: živo se je namreč zanimal za vplive fiziološkega ustroja telesa na duševno življenje. Pre- cej neznatnejši pa je bil v tem času njegov pesniški sloves, čeprav se je začel 532 in tipanja, je torej a limine initencionirana na to resnico. Zato to iskanje pomeni že tudi njeno eksistencia-lno tematizacijo. Poezija je potemtakem hkrati pKrt k metafizični resnici in eksplikacija avtentične človeške resnice. Ali z drugimi besedami; s tem da skuša pesnik s svojimi vizijami pro- dreti iz območja človeškega svelta v imaginarne sfere neke višje in obče veljavne resničnosti, realno izpričuje in upodablja tisto, kar je njegova zgodovinska resnica. Seveda so ti prodori in isikanja lahko zelo različni celo pri istem pesniku, saj je to v celoti odvisno od njegove usmerjenosti k takšnemu ali drugačnemu metafizičnemu korelatu. Začetki Bermovega pesništva (Morgue in druge pesmi, 1912) so ne- dvomno vezani na izrazito pozitivistdčno dojemanje sveta. Tu skuša pesnik kar najgloblje prodreti do tistih silnic v realnosti, ki so po svoji vsebini in usmerjenosti najbolj definitivne ter zato najbolj zanesljive in pomen- ljive. V območju realitete je to nedvomno smrt. Smrt je namreč tista meja ali središče, kjer imajo vsa ta življenjska dejstva največjo težo in pomen. V tem je Benn skrajno logičen in dosleden. Njegova sekcijska lirika, s kakršno se srečujemo v zbirki Morgue, je primer poezije, v kateri se nizajo stvarna, vseh sanjskih in čustvenih primesi očiščena dognanja, ki skušajo učinkovati kar najbolj nepristransko in objektivno. Vendar pa dobi pesnikovo hladno in eksaktno opazovanje dogodkov in stvari tra- gično razsežnost v trenutku, ko seže do globin smrti in propada. Zakaj smrt je tisto zadnje, kar notranje zavezuje še tako neprizadetega opazo- valca. Po njej je namreč opredeljien status vsega, kar prebiva. Mrlič na secimi mizi v pesniku namreč zbudi nekakšen »spomin« na njegov lastni izvor, tako da je kar na lepem zapleten z njim v čudno in neprijetno zvezo. Nikamor mu ni mogoče uiiti pred to bratovščino, zakaj tudi sam je ujet v ris smrti. Tako se zgodi, da ta »spomin« razplete v pesmi tiste tragične dimenzije, ki gola dejstva vkljucujeío pod neki skupen vidik, kjer dobi vse dogajanje izrazito individualen pesniâki pomen. Ta pomen je namreč tista notranja komponenta, ki poqtsko resničnost, naj se ta še ukvarjati s poezijo že v marburškem obdobju. Toda prav tega leta, ko je na- stopil svojo zdravniško prakso pri nekem infanterijskem regimentu v Prenz- lauu in kasneje pri oionirskem bataljonu v Spandauu, je presenetil nemâko javnost s ciklusom sarkastično rezkih in hkrati s tragično vsebino napolnjenih verzov, ki nosijo naslov Morgue in druge pesmi. Tej pesniški knjigi pa se je kasneje pridružilo še več zbirk in izborov' iz njegove poezije. Med njimi je treba omeniti zlasti: Statične pesmi (1948), Fragmente (1951), Destilacije (1953), Aprèslude (1955) in znameniti izbor nje- gove lirike z naslovom Pijani val, ki je prvič izšel leta 1949 in je zatem doživel še tri ponatise. Med Bennovimi proznimi deli velja omeniti zbirko novel z na- slovom Možgani (1916), fragmentarni Roman fenotipa (1944) ter Dvojno živ- ljenje (1950), katerega prvi del je pod samostojnim naslovom Življenjska pot nekega intelektualca izšel že leta 1934. Značilno za vso to prozo je, da se vse- binsko v celoti vključuje v svet. ki ga pesnik gradi v poeziji in ga po svoje dopolnjuje. Vsekakor je to poseben tip intelektualistične proze, ki marsikje že meji na esejistike. Zato tudi ni naključje, da je esejistični opus pri Bennu izredno obsežen, tako da ga na tem mestu ni mogoče predstaviti; posamezne vidike, ki se pojavljajo v njem, bomo skušali upoštevati v okviru gornje mter- pretacije. 533 tako skuša približati konkretni stvamositi, dviga na raven pesniške vizije, to je kvazirealne predmetnosti. Četudi Benn ni bil brez predhodnikov in zgledov za sekoijsko Uriko, saj sta pred njiim v to smer posegla že Rilke s svojo pesmijo Morgue in Georg Heym s svojo Fieberspital, je vendar presegel oba z grobo sliko- vitostjo in z navidezno ciničnim medicinskim žargonom, ki ga je z omenje- nimi pesmimi uvedel v nemško poezijo. Prvič je namreč v njej tako ne- izprosno upodobljen ambient sedmice in sorodnih oddelkov, v katerih se je naselila smrt in je življenje le še bled privid. Zaradi svoje navidezne neobčutljivosti in brutalnosti so Bennove pesmi povzročile škandal, ki je vplival na to, da so bile brž prevedene v številne evropske jezike. Pesnik sam takole opisuje nastanek tega tako razvpitega ciklusa: »Ko sem napisal Morgue, s katerimi sem začel in ki so jih pozneje prevedli v toliko jezikov, je bilo zvečer; stanoval sem v severovzhodnem Berlinu in sem imel v moabitski bolnišnici kurz sekdje. To je bil cikel šestih pesmi, ki so se vse vzdignile v isti uri, privrele na dan, zabivale, poprej ni bilo o njih ne duha ne sluha; ko je somračno stanje popustilo, sem bil prazen, lačen, opotekav in sem se s težavo vzdignil iz velikega propada.« Te Bennove besede značilno govorijo o njegovem pojmovanju pesni- škega ustvarjanja kot neke vrste iracionalnega zamaknjenja, kakršno ga je prevzemalo pod vplivom novoromantičnih idej, ki jih je nemški ekspre- sionizem po svoje, v posameznostih ekstremno izživel do kraja. Vsekakor se te besede postavljajo v poseben odnos do Bennovih zgodnejših stvaritev, ki jih v nasprotju s prikazom njihovega nastanka označuje hladna opis- nost in mrliško jasna razvidnost. Pesnik se v navedeni interpretadji pes- niškega akta pojavlja kot vates, božji navdihnjenec, glasnik usode, ki se pogreza v najgloblje predele bitja, v tiste globine, kjer svet razpada na svoje prvine in kjer se kot neprepustno dno človekovega bivanja kaže smrt, ki je temelj in najbolj dokončno merilo človekove usode. Čeprav se zametki Bennovega kasnejšega pesniškega in miselnega razvoja na zelo zanimiv način razkrivajo že v njegovih medidnskih raz- pravah, kjer ga zanimata predvsem dva pola človeške osebnosti, duševni in telesni, z njunimi najrazličnejšimi medsebojnimi odnosi, se kasneje ta diho- tomija, ki se mu sprva kaže predvsem kot specifičen psiho-fiziološki pojav, razvije v izrazit metafizični dualizem, kakršnega nahaja v vseh območjih tega sveta. To oisnovno spoznanje, iz katerega tako ali drugače izvira vsa njegova lirika, se vsekakor že dokaj jasno kaže v pesmih, ki jih je pesnik skupno z Morgue îeta 1917 izdal v zbirki Meso. Tu se v vsej svoji intenziteti in z vsemi notranjimi razmerji pred- stavi tisti pesniški svet, ki ga kot temeljna sestavina ozjiačuje nihdlistična miselna osnova in ki ima svoj pravi vir v Nietzschejevem antitetičnem pojmovanju zgodovinskega dogajanja. Benn se začne tu spričo razočaranja nad izgubljenimi sanjami o smiselnem življenju iz impulzov čistega nara- voslovja, se pravi spričo spoznanja o nezadostnosti realitete kot edinega ustreznega prostora bivanja, odvračati od nje in se zatekati v zračne plasti iracionalnosti. Namesto popolne prepuščenosti liričnega subjekta stvarem 534 in pojavom, kjer le-tta izgublja svoje individualne poteze in subjektiven pomen, se začne polagoma uveljavljati druga pesniška možnost: zmerom večja konsolidarizacija liričnega jaza z vsemi tistimi posledicami in raz- merji, katerih zunanji izraz so sanje, hrepenenje, imaginacija itd. Tako nastopi v Bennovi poeziji zelo razločno in dokončno notranja polarizacija na objektiviteto in subjektiviitebo, na realitete in idealiteto, na pozitivizem in nihilizem. Svat je torej razklan na dvoje. Zato tudi ni naključje, da ta temeljna dihotomija, ki jo Benn odkriva v svojih odnosih z realnostjo in jo doživlja kot antološko dejstvo, hkrati v njem izziva potrebo po strnitvi, po tisti popolnositi, ki bi se v njej lahko najgloblje in najbolj učinkovito človek občutil kot celota, kot človek — v ^— svetu, da bi namreč začutil svoje korenine in se trdno zasidral zunaj svoje metafizične pogojenosti Prav ta živa ekstencialna potreba pa Benna spr'ičo metafizične strukturiranosti sveta, ki temelji na razkolu med esenco in eksistenco, zmerom znova vodi v presenetljive prodore v eno ali drugo entitetično skrajnost, ki pa mu naposled spet in spet izpričuje njegovo lastno neutemljenost, izkoreninje- noist in brezdomstvo. Poskus totalne realizacije v območju po-zitiva, v območju popolne pes- niške identitete z naturelom, golim in brez iluzij, že na svojem začetku seže do katastrofičnih meja bivanja, do smrti, ki tako postane osrednje doživetje njegove zgodnje lirike. Smrt tu nastopa kot absolutno dejstvo, ki spreminja svet v mrtvašnico, katere brezčutnost človeka napolnjuje z grozo in tesnobo, da bi se najraje kar najhitreje umaknil iz nje in potopil svoja mračna občutja v vsakdanji vrvež vnanjega življenja. Gluhota, ki vlada v tem svetu, je gluhota pretrgane medsebojnosbi. Kadar le-te ni več, se vse kaže kot otrplo v nepremičnost, zaprtost, v stvar-skost. Onto- loške relacije s svetom izginjajo, vse dogajanje poteka na izrazito ontič- nem nivoju, ki je brez slehernih socialnih razsežnosti. Takšno stanje sveta Benn opisuje v celi vrsti pesmi, najbolj dosledno pa nedvomno v pesmi Moški in ženska gresta skozi barako z rakastimi bolniki. Moški : Tem v tej vrsti gnijejo naročja in tem tukaj so razpadle prsi. Vse postelje zaudarjajo. Sestre se menjajo sleherno uro. Pridi, mirno odgrni odejo. Glej, ta gruda kože in leno mezenje sokov, to je nekoč nekemu moškemu veliko pomenilo. Imenovalo se je tudi slast in domovina. Pridi, poglej brazgotino na prsih. Čutiš -rožni venec mehkih vozlov? Mirno primakni roko. Meso je mehko in ne boli. 535 To tukaj ki-vavi kakor iz trideset teles. Se nihče ni imel toliko krvi. In tejle ženski so pred tem izrezali še enega otroka iz naročja. Zdaj spijo. Dan in noč. — Novincem pravijo: tu so okrevajoči. — Samo v nedeljo za obisk lahko neznaten čas bedijo. Užili bodo le še malo hrane. Hrbti so ranjeni. 2e vidiš muhe. Včasih jih sestre opero. Kakor klopi. Tukaj nabreka njiva že ob slehernem ležišču. Meso se ravna po pokrajini. Vročina raste. Vdano odteka sok. In zemlja kliče. Tu se je vitaliteta umaknila močnejšim zakonitostim razpada in uni- čenja. Ljudje so v tem dogajanju izgubili svojo indivildualno resničnost, spremenili so se v klopi, ki so prazne in negibne in jih ne pretresajo nikakršni notranji impulzi več; od njih je ostala le še njihova s-tvamost, ki se v ničemer ne razlikuje od s-tvarnosti stvari. Ta s-tvarnost jim je vzela njihove človeške dimenzije in se sama dokončno uveljavila v njih kot edi- na in vseobsegajoča razsežnost. Zato od teh ljudi veje hlad, ki ga ne more odstraniti nobeno humano prizadevanje, saj napolnjuje vso njihovo oko- lico, tako da se ta vede do njih kot do predmetov, ki s svojo navzočnostjo samo zavezujejo, ne omogočajo pa nikakršnega intimnega stika. Življenje se je sesulo v kupček brezobličnih razpadlin. Vse poteka po nekih zako- nliltoBitih, ki so zunaj človeških zmogljivosti. Tako je ukinjena tudi subjek- tiiviteta sveta, ki je v degradiranem človeku izgubila svoje temeljno opo- rišče. Razčlovečenost tega sveta je torej dokončna. Vsaka kretnja v njem ima na sebi nekaj brezosebnega in izgubljenega. To je razkroj sveta, ki se spreminja v ne-svet, v mrtvilo, iz kalterega se ne more več roditi niltt živ- ljenje niti iluzija o njem. Seveda so s tem padle tudi vse vrednote, ki sestavljajo in označujejo humanistični svat. Edini trdni temelj v njem je zemlja, na kateri stojimo in s katero se nekoč zanesljivo združimo. To, kar hlepi navzgor, je minljivo in zapisano pogubi. Nič je torej ena temeljnih konstituant tega sveta. Benn pristaja nanj, kot pristaja na sleherno dejstvo, ki ga lahko pre- skusimo. S tem pa seveda v svojo pesniško izpoved sprejema deziluzijo in nihilizem, ki ju ne poskuša premagati z viaionarno podobo boljšega sveta, marveč želi čim globlje in pronicljiiveje predstaviti tista razmerja in od- nose, ki so bistvena v dani resničnosti. Zato se njegova pesniška izpoved tu spričo svoje objekitiviistilčne intencioniranostii kaže v izrazito nelirični luči, saj njena subjektivna asociacija in formiranost nista dovolj razvidni. Smrt, ki je temeljna in vseobvladuj'oča sestavina te izpovedi, je p>o- vsem izločila in upepelila lirični subjekt, tako da samo nedoločno slutimo 536 njegove ostanke v tistih razmerjih, ki Bennove tekste še dvigajo na nivo poezije. Nedvomno ima epični element v tej opeziiji prevladujočo vlogo in pomen, kar se kaže že v njeni skorajda falbulativni zgradbi, saj je lirični subjekt kot bistveni nosilec lirične intenzitete z nje malone pregnan. Ali potemtakem sploh še lahko govorimo o liriki? Priznaiti moramo, da je struktura Bennovega pesniškega sveta, ki jo srečujemo v tej in tudi v drugih njegovih zgodnjih pesmih, v resnici ne- lirična, če jo obravnavamo s stališča lirične tradicije. Razkroj lirike, ki ga ta pojav vključuje, je v razvoju modernega evropskega pesništva navzoč v različnih razsežnostih in z razBčno intenziteto. To nam najbolj jasno dokazujejo takšni pesniški fenomeni, kot so dadaizem, konatruktivizem, futuralizem in podobno, katerih nastanek je bil mogoč šele v modema dobi evropske literature, se pravi v takšnem zgodovinskem svetu, kjer sita pozi- tivizem in nihilizem temeljna konstituansa njegove zgodovinskosti in je zavest o tem tako živa in intenzivna, da je mogoče govoriti celo o koncu umetnosti. Vendar je lirika še zmerom navzioča v tem svetu, zato ne moremo goV'Oriti niti o njenem resničnem koncu niti o njeni zgodovinski ustrez- nositi ali neustreznoisti, to pa pomeni, da tudi besed o njenem razkroju ne gre jemati absolutno in definitivno, marveč jih je treba razumeti samo kot opis nekega realnega procesa, ki se dogaja v skladu z resnico našega bivanja. Očitno je namreč, da poezija danes ne more več ohranjati tisite idilične viziije sveta, kjer se vse bivajioče ponuja človekovi oblikujoči volji, ki si prizadeva, da obstoječi red stvari proporoiianira v skladu s svojo naravo in nagibi in ga spremeni v orkestracijo svojih čustev in misli, ki v njem doiživljajo svojo potrditev. Zato je razumljivo, da se kaže predvsem kot določeno stanje člicvekove ustvarjalne m>oči in življenjske trdnosti. Samo takšen svet je namreč lahko prava domoVina lirike. Oton Zupančič ga v svojem razgovoru z Izidorjem Cankarjem popisuje z naslednjimi besedami : »Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proiti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjanju se človek bliža Bogu. To stvarjanje je slepo, a bolj bistrogledo ko ves intelekt. Takrat čutim, da ni ničesar okrog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura, in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj — ti odgovori v zvoku duh: Sem. Cim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet. ..« Pričujoča Zupančičeva izjava zelo jasno in razločno postuhra tak svat, v katerem je poezija »približevanje centru« oziroma bogu. Umetnik se z oboda tega sveta odpravlja na nekakšno anabazis k njegovemu cen- tru, in čim bližje mu je, tembolj mu svet poje in igra, in obratno, bolj ko se mu svet odziva, bliže je bogu. To pa pomeni, da je ta svet človeku popolnoma na razpolago, saj je samo od njega odvlisno, ali mu bo pel ali ne. Od njega je celo odvisna intenziteta božje navzočnosti in s tem večja ali manjša reiaiičnost vsega, kar ta svet sesltavlja. Očitno je, da se je resnica dokončno naselila v subjektu in je določena in dosegljiva samo po njem in zanj. Zategadelj ni nič čudnega, da se svet pojavlja samo kot 537 prispodoba in zunanja ponaizori|tev človekove resnice in s tem resnice sveta, kar se najbolj jasno kaže v izrazito paralelistični strukturi liričnega izražanja. Poezija je torej »neka pot do samega sebe in do človeka«, s tem pa seveda do stvari, ki jiim on poideljuje smisel in pomen. Cim bolj popoln je umetnik, tem bolj sMaiden je sam s seboj in s svetom, tembolj stoji v središču vsega. V popioini umeitnositi je po Zupančičevih besedah dosežena identiteta sveta in človeka, mdentiteta subjekta in objekta, s tem pa člo- vekovo izenačenje z bogom. Svet se tedaj v resnici kaže predvsem kot možnost za človekovo to- (talizacijo, torej kot sredstvo za njegovo pobožanjenje. Zato je človeku docela podrejen in vključen v njegovo igro. Zanj je to cerkev, v kateri je vse ena sama adoracija človeku. Kamorkoli se obrne, povsod vidi potr- ditev svoje veličine, svoje izjemnosti in popo'lnositi. Nikjer se mu ne po- iodi dvom o upravičenosti in utemeljenosti takšne podobe sveta, zato je ta podoba v sebi nadvse skladna in celovita, kot je v sebi skladen in celo- vit subjekt sam. V takšnem svetu vlada neskončna harmonija. Prav ta harmonija je pogoj za nasitanek lirike, zakaj le v takšnem sozvočju s sve- tom se subjekt lahko izrazi najbolj intenzivno in učinkovito in prav iz te potrebe se je lirika kot iErazito subjektivistična forma tudi razvila. Res pa je, da se je njena sitruktura v zadnjem obdobju močno spremenila, bat so se predrugačili tudi človekovi odnosi s svetom in način njegove udeležbe v zgodovini, ki jo konstituira tudi umetnost. Izbrali smo navedeni Zupančičev citait po eni strani zato, ker je v njem tako jasno in precizno opisana in določena tisita vizija sveta, v ka- teri danes lahko iščemo izvor lirike, po drugi strani pa zastran tega, ker je Zupančičeva poezija postavljena prav na tisto mejo in v itisti čas, ko se začne v naši liriki določneje nakazovati proces njene objektivizaciije, ko se namreč harmonija sveta in subjektiVitete v poeziji začne razkrajati, njena samozadostnost, utemeljena na paralelizmu s svetom, pa se razblini v nič. Zmerom bolj se v njej uveljavlja svet, ki je bolj ali manj odtrgan od subjekta, zato je njegova stvarnosit dehumariizirana, saj ilzkazuje svojo navzočnost predvsem s takšnimi odnosi in razmerji, v katerih je udeležba liričnega subjekta skorajda nerazvidna. Bistvena za ta svet je njegova stvarskost. se pravi njegova formativnost na nivoju stvari in pojavov, kakršni so sami po sebi, ne da bi bili vključeni v ritual subjektovega samopourjevanja. S tem so ti odnosi in razmerja izgubili svoje končno izitočišče v subjektu, ki jih je katalliziral, in so iz fenomenov po njem po- stali fenomeni zase. To pa pomeni, da je ta svet postal nevarnejši in bolj brutalen, kot ga poznamo iz prave lirike, saj je iluzija o njegovi raz- položnjivosti odpadla, z njo pa tudi tista subtilnosit, ki je ena njenih temeljnih značilnosti. Vse te lastnoisiti lahko opaaimo že pri določenem delu Mumiove lirike, kjer ima lirični subjekt minimalno vlogo ali pa po- polnoma opusti svojo individualitete in se do kraja preda svetu. S tem pa seveda ogrozi in prizadene svoje temeljno lirično izhodišče, zato ni naključje, da pri Murnu najdemo celo vrsto pesmi, ki kažejo na prav nenavadne in presenetljive oblike njegovih odnosov s svetom. To se naj- 538 bolj jasno kaže v nekaiterth na pogled alogičnih zvezah, ki se tu in tam pojavljajo v njegovih verzih in ki se je nanje naše uho že privadilo, kakor tudi v pesniških obnovitvah in zapisih kmečkih rekov in običajev, v katerih je nekdanja koherentna lirična vizija sveta s središčem v sub- jektu popolnoma razpadla in se spremenila v gnomon. Dejstvo, da je lirični subjekt izvržen iz sveta, vnaša vanj neko temelj- no deziluzijo, ki pwmeni nemožnost liričnega povnanjanja tega subjekta, saj takšno stanje zbuja kvečjemu njegovo skepso in izrazito obrambno reagiranje. Glede na vse to nikakor ni naključje, da se Benn polagoma skuša iztrgati iz začetne omrtvičenosti in vzpostaviti tradicionalno lirično ravnovesje med subjektom in realnim svetom tako, kot to poznamo iz citirane Župančičeve izjave. Svet hoče namreč formirati tako, da ga iz kaotičnega stanja spreminja v nekaj, kar bo imelo zanj tis|bo obliko in pomen, ki sta potrebna, da se v njem udomači in zaživi svoje polno živ- ljenje. Spraviti ga želi torej v tak položaj, kjer bo vse dogajanje čisto in popolno potrjevanje liričnega subjekta. Ko Georg Lukács v svoji Teoriji romana (1914 15) vzporeja strukturo romana s strukturo lirike, ugotavlja, da se v romanu »koncentrira in ob- jektivira demonična obsedenost vseh ljudi v tvorbe družbenega življenja«, kar pomeni, da se v njem kažejo predvsem tista razmerja in odnosi, ki te tvorbe konstituirajo tako, da se v njih čibolj polno in plastično izrazi to družbeno življenje. Zato so td odnosi in razmerja bolj ali manj polemične in burne narave. Nasprotno pa je lirika izrazito individualistična in jo označuje ne- kakšna stvarniška somotnost. »Kajti tudi lirična subjektiviterta si za svoje simbole prisvaja zunanji svet; četudi je ta nastala sama iz sebe, tako da je edina možna, ni kot ponotranjenost do' zunanjega sveta, ki jo obdaja, näkoM polemično odklanjajoča, nikoli ne beži vase, da bi ga poizabila, marveč si svojevoljno prisvaja drobce, ki jih črpa iz tega atomiziranega kaœa in jih spaja ■— ko potiska v pozabo njihov izvor — v novo nastali lirični kozmos čiste ponotranjenosti. Narobe pa je etična ponotranjenost zmerom reflektirajoča, realizira se na neki zavesten in distainoiran način v nasprotju z nalivno nedis:tanciiranostjo pristne lirike.« Čeprav se ti stavki pojavljajo v kontekstu, ki ni izrecno namenjen liiitìkd, smo jih vendarle navedh, ker zelo jasno in nedvoumno govorijo o njej kot izrazito subjektivističnem dojetju in zajetju sveta, ki ga poznamo že iz Zupančičeve izjave. Hkrati pa nam bodo te besede oporišče pri na- daljnjem razpravljanju o Bennovi liriki. Dejstvo namreč, da se Bennova poezija nekako po letu 1917, ko je izšla njegova zbirka Meso, kd sta ji utrli pot Morgue in Sinovi (1913) ter vrsta novel in dramskih poskusov, začne odvračati od svojega objektivi- Ktičnega izhodišča, ima po vsej priliki globlje eksistencialne vzroke. V tem dogajanju se namreč razodeva Bennova potreba po čim popolnejšem in strnjenem izrazu tako imenovanega liričnega jaza, ki se sčasoma v njegovi liriki razvije do tistih razsežnosti, ko se spremeni v absolutum. Ta preobrat, ki poteka docela v skladu z njegovim doživljanjem kao- tdčnostd. ki je dosegla najbolj jasno socialno in zgodovinsko potrditev s 539 piTvo svertwno vojno, v kateri je sodeloval Benn kot vojaški zdravnik, očiiitno kaže na to, da se je pesnibu do kraja razodela vsa nezadostnosit takšnega sveta, iz katerega je subjekt izgnan, s tem pa tudi nezadostnosit subjekta samega. Odtujenost, ki jo lirični jaz doživlja v resničnosti, se znenada izkaže za odtujenost samemu sebi, njena kaotičnoist pa za simp- tom te odtujenositi. Edino subjekt je sposoben vnesti vanjo red in jo formirati ter ai jo s tem podrediti. To pa je v liriki mogoče samo na način, kot ga je opisal Lukács v citiranem odlomku Teorija romana., se pravi s ponotranjanjem tega »-atomiTiiranega kaosa« in s svojevoljnim prisvaja- njem njegovih drobcev. S tem pa je konec tudi prvotne distance med svetom in subjektiviteto. Vendar se to v izraaito dualističnem atruktura- iranem svetu zgodi lahko samo per negationem. Vsakršna afirmacija sub- jekta, ki poteka s ponotranjanjem zunanjega sveta, pomeni namreč hkrati tudi poseg v njegovo integriteto, s tem pa tudi zanikanje njegove samo- stojnosti. V tem je verjetno iiskiati temelj in izvor Bennovega nihilizma, o katerem tako pogosto govorijo razlagalca njegove pezije in tudi Benn sam. Hkrati pa takšen eksistencialen položaj, kjer je podrta hegeljanska predstava o dialektičn/i enotnosti sveta in človeka, implicite suponiira tisito območje človekovega bivanja, kli ga Kirkegaard imenuje inkognito člo- veške osebnasti, to je tisti njen tolmun, kamor drugi ljudje ne morejo prodreti in ga spregledati, v čemer je očitno iskati temelj človekove samote v svetu. Ta eksistencialna samota je osrednji problem poglavitnega dela Ben- nove lirike, čeprav so njene tematizacije in osvetlitve zelo različne. Bennov nihilizem je potemtakem treba pojmovati predvsem kot vsebino tistega odnosa do sveta, ki zanika njegovo apriorno veljavnost in vrednost; ta se izkaže šele z udeležbo subjerkta v njem. in sicer tako, da se ta veljavnost in vrednosit pokaže le tedaj, če svet subjekt afirmira in s tem pravzaprav prizna svojo lastno neveljavnost in nevrednost. Subjekt torej hoče postati gospodar v svetu, ki ni njegov in je torej ne-svet; uporablja ga le za gra- divo pri oblikovanju neke druge resni'čnosrti, ki je polnejša in ustreznejša. Tako se izoblikujeta dve realnosti, na eni strani realnost liričnega jaza, se pravi forme in umetnosti, na drugi strani pa tako imenovani zunanji svet, ki za lirični jaz obstoja samo per negationem. V pesmi Razbojnik — Schiller, ki je izšla v zbirki Sinovi, je Bennov odnne do zunanjega sveta še zelo podoben tistemu, s katerim smo se srečali v pesmi Moški in ženska gresta skozi barako z rakastimi bolniki. RAZBOJNIK — SCHILLER Jaz nosim kugo. Jaz sem smrad. Z roba zemlje prihajam. Včasih se mi nekaj nabere v gobcu. Ce bi to izpljunil, bi zasikale še zvezde in tu bi potonilo vse bojazljivo pivsko žlampanje in abelska kri. 540 Ker joče moja mati? Ker mojemu očetu sivijo lasje? Kričim: Vajin sivi sen! Vajine jizrojene globeli! Kmalu vama zabrišem nekaj prgišč zemlje. Meni pa čelo î'rsi kot let oblakov. Je nekaj kužnega iz sluzi vlačug primezelo v mojo kri? Drobec smrti zmerom smrdi iz kota — požvižgaj se! Proč s tem! Pha! V obeh pesmih so gnus, smrad in razkroj njuna temeljna določila. V prvii kot v drugi se pojavlja smnt kot osrednje pesniško doživetje. Ven-^ dar ipa je med njima bistvena razlika. V pesmi o rakastih bolnikih je svet docela prepuščen svojemu razkroju, ne da hi karkoli tako ali drugače po- segalo vanj. Moškii in ženska se tu pojavljata samo kot njegova fiktivna opazovalca in nimata nikakršne dejavne vloge, ki bi pričala o kakih sub- tjekltivnih impulzih. Vsii odnosi v pesmi govorijo o skrajni subjefctoVi zadr- žanosti in distanci, tako da v njej prikazani .svat razodeva očitne znake popolne omrtvelosti in praznine, ki dovsega že prave epdčne dimenzije. Nasprotno pa se v prejle citirani pesmi svet že začne prikazovati v drugačni luči. Navzočnost liričnega subjekta, ki se ujema tudi s slovničnim subjektom, vnaša vanj dinamiko, skorajda paroksistično sunkovitost in sbrastnost, porojeno iz srditega spopada z vsem, kar ga obdaja. Vendar poteka ta spopad še docela v območju smrdljive in razpadajoče banalitete realnega sveta. Tudi subjekt sam je okužen z njo. Njegova nihilistična revolta se razkraja v cinizmu, ki nikakor ne more biti vir in temelj neke čiste lirične vizionarnosti. Človek se tu ne pojavlja kot zavestni nosilec res- nice tega sveta, mairveč predvsem kot njegov konsititutivni delec. Njegova rtihilistiöna distanciiranoist, ki vnaša v pesem izrazito epske elemente, je docela emocionalne narave, zato tudi ne more držati svetu ogledala in ga racionalizirati. Prav tako se ta človek ne more očistiti, saj je on sam no- silec kuge in smradu in zavrača vsako idealiteto, vsak napor, da bi se kakorkoli izmazal dz te svoje vloge. Zaveda se, da >-KÌrobec smrti venomer smr'di iz kota« in se požvižga na to. V tem svetu nastopa kot tujec, tuj sebi, ljudem in stvarem, kot so stvari in ljudje tuji njemu. Vsi njegovi od- nosi so paralizirani z gnusom, svet razpada v svoje sestavne dele. ničesai' ni, kar bi ga povezovalo v lirično celoto. Tu se torej subjekt pojavlja kot del kaosa, kot odtujen atom, ki do- življa resnioo te svoje odtujenositii. Gnus je temeljna sestavina njegovega bivanja v alieniranem svetu, zato v njem tudi ni potrebe po popolnejšem in intenzivnejšem izživetju v območju lirične ponotranjenosti, saj bi to pomenilo njegovo humanizacijo in s tem formalizacijo ter zakrivanje sub- jekbove resnice. III. Eksástenaialni proces, ki omogoči tisto strukturo Bennovega pesniškega sveta, v kateri se liriičnd jaz uveljavi kot njegov temelj in cilj, рк>1ека 541 v skladu z nezmoanostjo popolne realizacije in afirmacije subjekta v takš- nem svetu, ki ga izriva. Zato se čedalje intenzlivneje obrača k sobi kot edino veljavnemu merilu vsega dogajaiija v svetu. Vendar ima to zanj določene posledice. Svet se namreč ne da več ha.iTnonizirati in humanizirati drugače kot volunitaristdčno. zakaj bog kot vrhovni integrativni princip ni več nekaj samoumevnega in povezujočega na eksistencialni osnovi, marveč je racionaliziran, mišljen. To pa pomeni, ida je enotnost sveta in človeka uveljavljena na popotooma metafizičen način, s transplatacijo elementov realnega sveta v lirični svet, in to s pesni- škim izrazom. lirika se potemtakem pojavlja iz potrebe po preseganju človekove insufičientnosti v svetu, se pravi z oblikovanjem nekega novega sveta, ki je svet liričnega jaza. Izvir tega procesa pa je pravzaprav v člove- kovem trpljenju, v njegovem nenehnem naprezanju po stmitvi s svetom, tako da se poezija pojavlja kot neke vršite katarzična struktura in samo zato lahko tudi ima katarzičen učinek. Spoznanje, da je človek obreme- njen s svetom, ki ga vseskozi jemlje samemu sebi in se mu nikakor ne da podrediiti, je vir njegove alienaoije, zakaj iz tega položaja ni rešitve. Mogoče so kajpa samo vizioname predstave o njej, ki so, če se pojavljajo kot liričia izpoved, lahko nadvse žive in sugestivne, saj pričajo o tistem svojem izhodišču, ki je vir človekovega trpljenja v svetu, namreč o člove- kovi nezadostnosti in razklanosti. Takšen liričen napor po strnitvi s svetom, po doživetju samega sebe preko tvamosti sveta, se zelo razločno kaže v Bennovih Spevih: I O, ko bili bi svoji praočetje! Le kepa tople sluzi sred raočvar. Življenje, smrt, rojevanje, spočetje bi nemo strujali skoz našo tvar. Zelenkast algiin list, samo ameba, v dežju izprani prod, navzdol težeč. Ze trup libele, že perut galeba je mnogo — in trpela bi preveč. II Nevredno je ljubiiti, koprneti in ničev up je, vsak brezup, porog. Bogovi smo, z otožnostjo prežeti, vendar pogosto nam je v mislih bog. Mehak zaliv ... Temoten mir v vejevju. Zvezde kot težko cvetje iz snega. Neslišno panterji drse po drevju. Vse je obala ... Večen je klic morja — (Prevod Petra Levca) 542 v teh verzih se zelo jasno izraža bolečina zavesti, ki se zaveda same sebe in sveta, v katerega je vpeta. Ta svet z vsemi svojimi razmerji pri- tiska nanjo in jo veže s sabo v splet, iki ji povzroča trpljenje in solze. Zato se pesnik želi potopiti v henidno strujanje močvar, v toplo sluz, ki se ne zaveda ničesar, tja, kjer je izvor vsega bivajočega, tik na mejo smrti. Smrt je izhodišče in zadnje zatočišče vsega živega. Vse, kar je, je le njena obala. Potemtakem je položena v temelj tega sveta in je njegov »večni klic-«, ki povzroča v človeku večno trpljenje, ker mu vselej sproti izpodbija vsak njegov poskus, da bi uresničil svoje božansko poslanstvo. V luči tega so nevredne dn nične vse eksistencialije : ljubezen, hrepenenje, upanje, brezup, porog. Človek je in ostane padli angel in ipregnanec bogov. Samo- zvanec je in skuša vladati svetu, vendar si zaradi svoje zaznamovan osti s smrtjo ne more kaj, da ne bi iskal tudi rešitve iz njega. Zeli se oprati svojega izvirnega greha in doseči božjo popolnost. Toda njegove moči so prešibke in njegov napor je brezizhoden. Oim večji je ta napor, tem večje je njegovo sizifovstvo. Svet je in ostane njegov temelj in njegovo največje breme. To je stanje, iiz katerega ni rešitve. Zato se Benn v svojem obupu spusti k izvoru vsega človeškega, v nezavedno strujanje prvobitnih očetnih substanc sredi močvare tega sveta, kar hkrati pomeni tudi degradacijo in izničenje zavesti. S tem pesnik na moč plastično prikaže meje človekove eksistence in predstavi njeno usodo in poreklo. Zelo jasno je izraženo spoznanje, da je temeljna človekova eksistencialija v svetu ti-pljenje, ki se vleče za njim kot popkovina skozi vso njegovo zgodovino. Po njem je zvezan s svojim začetkom in koncem. Poezija kot povzemanje človeškega bivanja je zato v temelju obeležena z njim, hkrati pa je tudi možnost za odrešitev in sprostitev v sferah, ki so zunaj danega sveta. Zategadelj ni naključje, da se pesniku prav poezija razkrije kot najbolj resnična človekova dejav- nost, kot tista pot k popolnosti in približevanje bogu ter s tem samemu sebi. o kateri govori Zupančič v citiranem odlomku. Poezija je potemtakem pot skozi vice trpljenja v neke višje in vrednejše sfere, v pokrajine lirič- nega jaza, ker se to trpljenje spreminja v formo, v lepoto. Odtod pri Bennu tudi skorajda nasladno uživanje v trpljenju in smrti, s kakršnim se srečujemo v celi vrsti pesmi. Spričo vsega tega je tedaj tudi docela razumljivo, zakaj se začne Bennu forma razodevati kot najvišja pesniška potreba in vrednota, saj je v njej in prek nje najbližje sam sebi in bogu. Samo s formo je mogoče premagati naključnost in kaos zunanjega sveta. V tem oformljanju in ponotranjanju sveta, ki je mogoče samo kot poezis, se pravi kot ustvarjanje, je človek podoben bogu. Tako se pri Bennu docela logično razvije teorija o absolutni pesmi in umetnosti kot najvišjem življenjskem poslanstvu. Tu se Benn močno približa Nietzschejevemu pojmovanju umetnosti, kot ga je razodel v Rojstvu tragedije, pa tudi v Onstran dobrega in zla in Somraku malikov, kjer na nekem mestu pravi naslednje: »Bistveno pri opoju je občuitek naraščajoče sile in popolnosti... V tem stanju je vse obogateno s svojo lastno popolnostjo: kar človek vidi. kar 543 holče, vidi napeto, stisnjeno, močno, preobloženo s silo. Človek v tem stanju spreminja stvari, vse dotoler le-te odsevajo njegovo moč ... Ta nuja .spre- minjanja v popolnost je — umetnost«. Umetniški akt, poezrs. je po Niietzschejevih besedah neke vrste opoj in zamaknjenje, kakršno je razvidno tudi iz Bennovih besed o nastanku nje- govega prvega ciklusa pesmi. V tem opoju se namreč poraja v človeku občutek stopnjevanja njegove sile in popolnosti, ki je osnovni pogoj za to. da lahko spreminja .stvari, jih ponotranja in s tem vzpostavlja med njimi nova in specifična razmerja, ki težijo k popolnosti. V tem se izraža njegova moč. zato je umetnost, ki daje formo sitvarem, odsevanje te moči. Bennovo stališče glede pesniškega ustvarjanja se skoraj v ničemer ne razlikuje od Nietzsche]evega. V nekem pismu F. W. Oelzeju pravi; »Na mesto pojma resničnosti in realitete, nekoč teološkega, potem znanstvenega rekvizita, stopa zdaj pojem perspektive. .. Sla po formi, oblikovalna in razmejevalna sla, potrebuje pač material, snov. Vendai je ni mogoče uporabljati v smislu resničnosti, marveč perspektivistično. Razvija se perspektiva. Ce je ta ekstencialno verjetna, prepričljiva kot izraz nekega videnja, neke Vizije, poltem je njen namen izpolnjen. Seveda njeno vsebino, njen eksaktni izvid eventualno lahko kmalu presežejo in izpodrinejo nove ugotovitve, izsledki, tako imenovani dokazni material. Toda ostane njena vizionarna realiteta, njena upodobitev — in glede na avtorja — njena eksistencialna intenziteta. Ostane kot izraz, kot umetnost. Je spoznanje . . . Umetnoisit in perspektivistično spoznanje prevzema osebno, tako bolečo in večno napadano odgovornost zaradi omejitve snovi, razčle- njanja in zametavanja, ki nastopa pod vidikom ideje in pogleda ter eksi- stencialne pravice.« To ni nikakršen pesniški ekstremizem, marveč dosti prej moderen, resen poskus, da bi pesnik svet v eksistencialnem srečanju z njim obsegel kot celoto. Ce sprejmemo (to pojasnilo kot temeljno, potem se v njem razločno kaže ena od konstant Bennovega umetniškega dela: spreminjanje predmetnega v izraz, ki s svojo strukturalno in umetniško zmogljivostjo omogoča, da postane duhovnost razvidna v stilu in sitavčni zgradbi. S tem duhoivnim dejanjem, ki se kaže v sferi umetniškega spreminjanja sveta, se želi metafizično bistvo človeka zavarovati pred razdiralnostjo časa. Toda preden skušamo do kraja razvddeti in premisliti posledice, ki jih imajo opisana Benn ova stališča za njegovo poezijio, je potrebno ugotoviti in osvetliti tudi konkretne sociakie pobude in razloge, ki so vplivali na takšna Bennova razmerja do sveta in po svoje sodelovali pni oblikovanju njegovih nazorov o umetnosti. Omenili smo že, da je bil Benn v prvi svetovni vojni vojaški zdrav- nik. Vendar se ni neposredno udeleževal bojev, marveč je živel precej mirno in nerazburljivo življenje v zaledju, kjer je lahko zelo jasno opa- zoval dogajanje okoli sebe, hkrati pa se je mogel posvetiti tudi svojemu ustvarjalnemu delu. Prva tri leta vojne, ki jih je preživel v okupiranem Bruslju, pesnik sam šest let pozneje popisuje z naslednjimi besedami; »Kar sem ustvaril v literaturi, sem napisal, z izjemo Morgue, spo- mladi 1916 v Bruslju. Bil sem zdravnik v bolnišnici za prostitutke, čisto 544 MARIJ PREGELJ: Ilustracija za Homerjevo Odisejo, 1950—51 (tuš) Mozaik na pokopališču v Kampom — Rab, 1954 Mož s knjigo, 1962 (mešana tehnika) Taboriščni triptih, (leva stran, mešana tehnika) izoliran položaj, živel sem v neki konfiscirani hiši. . . imel malo dela, se smel gibati v civilu, vezan nisem bil z ničimer, od nikogar odvisen, komaj sem razumel jezik ... čudna pomlad, trije meseci brez primere, kaj je bila kanonada ob Isari, brez katere ni minil dan, življenje je nihalo v sferi molka in pozabljenosti, živel sem na robu. kjer bivanje pada in se začne jaz. Cesto se vračam v tiste tedne; bili so življenje, ne bodo se povrnili, vse drugo je bil razdor,« Ta izjava je značilna, skorajda simptomatična za takratno Bennovo duhovno naravnanost. Vojna, ki je vse požirala v svoj tok, se mu je zdela daleč in tuja. Nobenega sledu o nacionalizmu, nobenega pozdigovanja nemštva, nobenih so'vražnih izbruhov proti drugim v nasprotju, recimo, z Gundolfom, ki je poveličeval Hindenburga in pisal Georgeju, da bi mo- rala biti Francija uničena in poteptana. Bennova aktivnost je v tem času skoraj povsem usmerjena navznoter, k sebi, zunanje dogajanje ga v tem samo intenzivira. Tu se v otipljivejšem obsegu razvije tisto statično poj- movanje sveta in zgodovine, ki je pozneje zanj tako značilno in ki ima svoj temelj v pasivnem nadzgodovinskem subjektu. To zlasti dokazujejo naslednje pesnikove besede, ki karakteriziraj o glavno osebo njegovih No- vel o Rönne ju: ». .. leto 1915—1916 v Bruslju je bilo enormno. Tedaj je nastal Rönne, zdravnik, flagelant posameznih stvari, goli vakuum dejanskega stanja, ki ni mogel prenesti nobene resničnosti, pa tudi razumeti ne več nobene, ki je poznal le ritmično samoodpiranje in samozapiranje jaza in osebnosti, nenehno razklanost notranjega bitja, in ki je, postavljen pred doživetje globoke, neomejene, mitološko stare tujosti med človekom in svetom bnaz- pogojno verjel mitom in njihovim podobam.« Ti stavki zelo razločno kažejo na konflikt med resničnostjo in jazom, med civilizacijo in mitom, med stvarnostjo in umetnostjo. Sredi tega raz- kola je človekov temelj seveda zelo majav in ogrožen, saj ni nič globljega, kar bi ga povezovalo s svetom. Človek je v njem svoboden in v oeloti na- vezan sam nase. Zato se hoče čim globlje ukopati v svetu. Vendar so vsa oporišča, ki jih pri tem skuša najti v njem, spolzka in nezanesljiva, zato ni nič nenavadnega, da spričo svojega tujstva in izdanosti ne verjame nobeni resničnosti več, marveč raje brezpogojno sledi mitu, tej umetni svetlobi, na katero skuša privezati svojo usodo .in ji tako zagotoviti neko trdnost v svetu. Zakaj res je, da sta tujstvo in samota, kakršna prežemata in obremenjujeta Rönneja, nedvomno vsebina takšnega eksistencialnega stanja, ki je samo po sebi nevzdržno, zato si ta nujno išče oporišča v ide- aliteti in skuša s tem premagati opisani konflikt ter se totalizirati. To pa pomeni, da se Rönne želi znebiti tudi svoje strahotne eksistencialne svo- bode, v imenu katere zavrača resničnost, in ji dati metafizično vsebino. V skladu s takšnim dožiivljanjem sveta je tudi tisti del Bennove po- ezije, ki se v nasprotju s stvaritvami, v katerih skuša pesnik odkriti mož- nosti za avtentično prebivanje v okviru sodobne evropske civilizacije, obrača k prvinskim in s civilizacijo nedotaknjenim svetovom, kjer vladata mir in lepota, življenje pa teče v intimnem soglasju z gibanji narave. 545 Lirični jaz, ki v svetu stalno doživlja nemožnost polnega sožitja z zu- nanjo resničnostjo in potemtakem tudi sam s seboj, namreč nenehno hre- peni po vrnitvi iz svojega izobčenstva, po vrnitvi na Itako, domov. To živo hrepenenje, ki je osnovno izhodišče precejšnjega dela Bennove poezije, si zato skuša izkrčiti pot v tiste prividne svetove, kjer je doma bleščeča svetloba južnih morij in kjer je stekla zibelka evropske kulture. Tako se Mediteran predstavi kot edina prava možnost za naselitev liričnega jaza in postane spričo svoje prvinskosti in naravnosti vsebina Bennovega pes- niškega doživljanja. To hrepenenje je izredno prodorno, zato so lirične vizije, ki se porajajo iz njega na moč polne in učinkovite. V ta lirični kompleks se na poseben način vključuje Bennovo od- kritje in doživetje starogrškega pravzora, to je tistega modela življenja, ki za evropskega človeka že od nekdaj pomeni uresničenost njegove tež- nje po harmoničnem, odprtem prebivanju v svetu, kjer je resnica navzo- ča in razvidna v vseh stvareh in pojavih, in se zato ni mogoče spraševati po njej. To pa pomeni, da spoznanje ni mogoče kot preizkušnja po ior- muli Veritas est adaequatio intellectus ad rem, marveč je dano že s samim dojetjem in zaznavo teh stvari in pojavov. Resnica potemtakem seva skoznje. V ta obljubljeni svet se torej napoti pesnikov raziskujoči duh, da se v njem udomi in ustali. Njegovo zaupanje v možnost tak.šnega prvinskega prebivanja poraja tisto lirično naiviteto, ki je temeljna sestavina sleherne poetske idilike. Lirični jaz tu odkriva takšna razmerja in odnose, ki omo- gočajo kar največjo dostopnost sveta. Subjektivizacija tega sveta je obe- ležena s hngpenenjem in nostalgijo, zato se le-ta kaže v nekakšni odda- ljenosti, ki je vir njegove idealizacije. Zaradi te osnovne pesnikove na- ravnanosti dobiva vse v njegovi viziji izrazito simbolno naravo in pomen. Svet se tu kažie kot nekaj tolaždlnega in pomirjajočega, kjer se človek odpočije od utrudljivega beganja in ujetosti v mehanizme civilizacije. Vendar pa je mogoč samo v predstavi in realno ni dosegljiv, saj je civi- lizacija z vsemi svojimi odnosi in razmerji zaznamovala in določila pesni- kovo usodo, iz katere se mu ni mogoče iztrgati. Zato se ta obljubljena de- žela skriva globoko za obronki tistih človeških obzorij in meja, ki oprede- ljujejo njegovo bitje in se pojavlja kot metafizična pokrajina, razmejena s transcendentalnimi koordinatami pesniškega videnja. Kazno je torej, da se idila tu uveljavlja kot mitos in se v tem močno približuje podobnim vizijam nemškega romantika Friedricha Hölderlina, ki je doslej v nemški poeziji s svojimi himnami zapel najmogočnejši spev grštvu in ki ga je prav ekspresionizem, iz katerega je izšel tudi Benn. povzdignil in mu dal pravo veljavo v nemškem slovstvu. Od tega pesnika prek Nietzsche j a verjetno vodi tudi Bennova težnja po doživetju nacionalnosti kot tistega temelja, ki je, kot pravi Hölderlin v Spevu Nemca, v svojem vsepotrpljenju enak »molčeči materi zemlji«. Tu se skuša nacionaliteta predstaviti kot osnovni integrativni princip, a se mora v sekulariziranem svetu, kjer ni neke zavezujoče substance in so vse vrednoto degradirane, izkazati kot mit, ki ga narekuje potreba po socialni totalizaciji individualne resnice, zato vera vanj ni nekaj brezpo- 546 gojnega in nedvomnega, ampak je posledica eksistencialnega napora v človeku, da se strne s svetom. Ta napor, izražen v obliki vere v mit nem- škega naroda in državnosti, v moč nemškega nacionalnega duha, ima pri Bennu sicer docela iracionalno, načelno izhodišče, a se mora po logiki konkretnega socialnega dogajanja, v katerem se pojavlja, nujno tudi prak- tično izraziti. Tako se zgodi, da Benn spričo takšne svoje naravnanosti doživi socialno potrditev svojega stališča v nemškem nacionalnosocialistič- nem gibanju, ki temelji na izrazito mitičnem, generičnem pojmovanju germanstva kot višje in večvredne rase. Posledica tega je, da Bennovo, v svojem izhodišču docela spekulativno filozofsko presieganje konflikta med jazom in svetom, doživi svoj krst v dogajanju realne stvarnosti. Ta praktična konsekvenca Bennove duhovne aktivnosti je na zunaj res pre- sienetljiva in nenavadna, tako da se ji čudi celo Edgar Lohner, eden po- glavitnih raziskovalcev in razlagalcev Bennove poezije, ki se sprašuje takole: »Spričo Bennove odljudnosti, njegovega nedružabnega vedenja, nje- govega nezaupanja do ljudi je nepojmljivo, kako je mogel ta resnično apolitični človek leta 1933 po svoji odločitvi in očitno brez potrebe nasto- piti za barbarizem nacizma, zlasti še, ker ta korak ni izviral iz oportu- nizma. Visoke zahteve, ki si jih je postavljal v sferi duhovnosti, vse to, kar je sestavljalo njegovo stature, torej »odgovornost v presojanju, za- nesljivost v razlikovanju med naključnim in zakonitim, predvsem pa glo- boka skepsa .. .-« — vse te odlike, na katere je bil po pravici ponosen, so znenada umanjkale. Vprašanje — zakaj — ostane, mislim, nepojasnjeno. To bo pač tako kot pri Valéryju, Yeatsu, Poundu in Eliotu ostala uganka, skrivnostno bridka igra neodvisnega duha, ki »e spričo tiranije odpove svoji suverenosti.-« Ta Lohnerjeva ugotovitev, ki govori o naključnosti Bennove udeležbe v nacističnem gibanju, najbrž ne odkriva celotne resnioa tega dejanja. Kot kažejo Bennovi govori in politični spisi, gre tu za njegovo celovito in promptno participacijo v političnem dogajanju tedanje Nemčije, gre nam- reč za zgodovinsko sovpadanje njegove individualne in socialne prakse, ki ima skupen mitični korelat. Prek njega pesnik doživlja svojo zgodovinsko totalizad jo. Zategadelj je v tem procesu docela suveren in neodvisen. Ko pa postane mitična mediacija spričo neustreznosti realnega sveta in doga- janja v njem nezadostna in je s tem prizadet njen intencionalni korelat, popusti v njem tudi prejšnji občutek popolnosti in suverenosti in pred njim spet zazija prepad. To zalo razločno dokazujejo naslednje Bennove besede, ki jih je leta 1934 v pismu zapisal Ini Seidel: »2ivim s stisnjenimi ustnicami, notranje in zunanje. Delati s tistimi ne morem več. Neke stvari so mi zadale zadnji udarec. Strašna tragedija! ... Kako veličastno se je vse to začelo in kako gnusno je videti zdaj! Toda kje je še konec!« Za Benna je torej degradacija njegovega mitičnega ideala in s tem propad totalizirajočega korelata »strašna tragedija«, spričo katere živi »s stisnjenimi ustnicami, notranje in zunanje«. Tako lahko govori le človek, ki mu je svet pod rokami razpadel na kosce in se je znašel spet sam s 547 sabo. V trenutku, ko je že mislil, da je realno uresničil svojo vizijo sveta in s tem tudi socialno potrdil svojo moč in popolnost, se mu je zgodilo natančno tisto, kar se dogodi vselej, kadar se skuša kaka metafizično strukturirana podoba sveta prenesti z območja individualne duhovne spe- kulacije in kontemplacije v širši družbeni kontekst in se v njem objekti- vizirati. V stiku z resničnostjo se namreč do kraja izmaliči, saj nujno do- živi svojo politizacijo, posledica tega pa je, da postane nasilna in podre- jajoča. Po eni strani se spričo svoje socialne tematizacije spremeni v ide- ološki model, ki je orodje, s katerim naj bi se uresničevala, po drugi strani pa se na nivoju idealitete kaže kot cilj tega uresničevanja, ki se skriva nekje v prihodnosti in ga je mogoče doseči le voluntaristično. se pravi z voljo in močjo, z družbeno prisilo. To je vsebina slehernega socialnega in zgodovinskega perspektivizma, po katerem je sedanjost le v službi pri- hodnosti in je torej nekaj docela prehodnega. Opisani prepad med idealno vizijo in stvamotjo je brez dvoma gibalo vseh zgodovinskih dogajanj, hkrati pa tudi razodeva alienativno strukturo vseh ideologij, kar se jih je pojavljalo v evropski socialni zgodovini. Ali z drugimi besedami; neza- dostnost ideologij je prav v tem, da skušajo socialno uresničiti neko ide- alno predstavo družbe, ki je realno neuresničljiva, zaradi česar prihaja lahko do najhujših digresij, kakršne imajo na socialnem področju vse- kakor dosti širše in globlje posledice kot na individualnem spekulativnem nivoju, kjer je zaradi njih prizadeta le posamezna človeška usoda. Ko je Benna doseglo to spoznanje, si je s svojim ravnanjem že na- kopal sovraštvo velikega dela nemških intelektualcev, ki so pred naciz- mom zbežali v tujino. V svojem govoru po radiu 24. aprila 1933 z naslo- vom Nova država in intelektualci je namreč razglasil konec internaciona- lizma in liberalizma, obsul leve liberalce z ledenim zasmehom, postavil duhovno svobodo v službo nove totalne države in pozdravil nacionalne socialiste kot nov biološki tip neke heroične mlade generacije prihodnosti. Te ideje so naletele na hud odpor med nemško literarno emigracijo, ki je Benna ostro napadla. To ga je spodbudilo k novemu nastopu na radiu (Odgovor literarni emigraciji), v katerem prav tako ostro reagira na te napade in dokončno pretrga vsako zvezo s tem delom nemških inte- lektualcev. S tema dvema javnima nastopoma, ki so s-a jima kasneje pridružili še ideološko obarvani govori o Štefanu Georgeju, Marinettiju in drugih, je Benn obeležil svoje približno enoletno sodelovanje z nacizmom. Zakaj že v začetku leta 1935 se je z bridkim razočaranjem umaknil iz literarnega in političnega življenja, temu pa je sledila leta 1936 tudi uradna prepoved objavljanja. Njegov poskus socialne totalizacije je doživel popoln polom. Izkazalo se je, da ideologija ne pomeni prave možnosti niti za eksistencialno niti za pesniško povzetje sveta in da je v celoti nasprotna samemu individu- alističnemu ustvarjalnemu načelu. Tako se je Benn spet pogreznil na dno tistega metafizičnega razkola, ki ga je naznačil z naslovom svojega avto- biografskega romana Dvojno življenje. Gre namreč za razkol med vna- njim in notranjim življenjem, med realitete in idealiteto. med zdravniško 548 prakso v vojski in poezijo kot edino pokrajino, kjer se subjekt lahko ob- čuti 'in počuti avtentično. S tem pa še ni rečeno, da je poezija, ki vendar nastaja v določenem zgodovinskem prostoru, obvarovana pred njegovo razklanostjo, saj jo lirični subjekt ves čas doživlja in eksplicira že s tem, da jo hoče preseči. Zato ni naključje, da je ta temeljni razkol razviden tudi izven Benno- ve poezije. V celi vrsti njegovih pesmi prihaja namreč do konfUkta med resničnostjo in liričnim jazom. Pri tem gre za takšno predstavitev tega razmerja, ki ni ne poskus objektivizacije liričnega jaza ne njegova atomi- zacija v kaosu, marveč ima izrazito polemično naravo. Tu se kaže neka posebna stopnja v Bennovem prodiranju v območje čiste forme, uviha- nosti sveta vase, namreč posebna zato, ker skuša subjekt doseči ravno- vesje z resnično'Stjo ne na harmoničen, ampak na polemičen način. Svet se tu ne pojavlja niti objektivistično niti kot čisti ponotranjeni svet lirič- nega jaza, marveč kot pokrajina, kjer se subjekt sicer želi iztrgati njeni težnosti in se totalizirati v sferi čiste subjektivitete, a se mu to ne posreči, saj je z eno nogo še zmerom oprt na realnost. Zato se ta svet ne pojavlja per negationem, spremenjen zgolj v pesniški material, saj njegove realne razsežnosti vlečejo subjekt vase, tako da se ne more docela uveljaviti kot principium individuationis, ampak je razklan na dvoje in kot tak tudi upesnjen. Da je ta temeljna razklanost subjekta na poziviteto in iracionalnost Benna močno zaposlovala, dokazujejo poleg številnih pesmi, v katerih so vsi pojavi sveta prikazani kot grozeča in strastna apoteoza niča, ki požira uporni avtonomni subjekt, tudi vrsta njegovih publicističnih spisov. Ve- čina teh tekstov obravnava problem jaza sredi moderne evropske civili- zacije in kulture. Tako se v svojem znamenitem eseju Moderni jaz (1920) spusti v ostro polemiko zoper preseženo racionalno pozitivistično podobo sveta modemih naravoslovnih in duhovnih ved na univerzah, ko »social- nemu idealu« devetnajstega stoletja z njegovimi liberalnimi in demokra- tičnimi ideali množične sreče odločno postavlja nasproti svobodo samo- odločbe posameznega, tragičnega človeka. Za najvišjo in zadnjo formo zahodnega subjektivizma mu velja samotni »avtonomni jaz« umetnika. Toda Benn čuti, da je zgolj polemična negacija sveta nezadostna, zato išče poti k pozitivni in za njegovo pesniško delo pomembni sintezi dosež- kov modernih znanosti. V svojem eseju ^^Obnova osebnosti. Tloris neke geologije jaza« (1930) skuša podati biološko-psihološko zgodovino moder- nega jaza; pri tem prvikrat uporablja razloček med fenotipom in geno- tipom, ki ga je prevzel po Dancu Johannsenu in se ga drži do svojega tako imenovanega poznega obdobja. Na podlagi tipologije in karakterologije, psihoanalize, dednostne biologije, prazgodovine in paleontologije, kulturne zgodovine in ljudske psihologije razume Benn človeka kot dednostno po- gojeno, mutativno nastalo in razvijajoče se bitje, opredeljeno tako z bio- loško kot duhovno-transcendentalno komponento, za katero pa je že zna- čilno to, da se vse njegove prejšnje.razvojne stopnje zemeljske zgodovine skrivajo v kolektivnem nezavedanju. Z imaginativno introverzijo je po 549 Bennovem mišljenju vse te podedovane vtise spet mogoče obuditi v zavest in jih spremeniti v pesniške podobe in simbole. Iz vsega tega je razvidna pesnikova težnja po totalizaciji pesniškega akta, po povzetju človeške zgodovine v območju individualnega doživetja. Odtod cela vrsta pesmi, v katerih se pesnik poglablja v kaos preteklosti in jo skuša pesniško fonnirati ter ji z močjo svojega doživljanja dati neko celost in eksistencialno globino. Vendar pa ne more zanikati dejstva, da je tudi on sam del te zgodovine, čeprav se postavlja na nadzgodovinsko stališče do sveta, zaradi česar nastaja med biološko in duhovno — trans- cendentalno sfero bitja spor, ki povzroča v njem neko konstantno shizo- freno napetost. Ta napetost in notranje trpljenje, ki se iz njega poraja poezija, je temelj slehernega genija. Takšno pojmovanje genialnosti raz- loži Benn v dveh sivojih esejih z naslovom Genij in zdravje in Problem genija (1930), v katerih po vzgledu Gesara Lombrosa podobno kot Thomas Mann zastopa tezo, da je genij bolezen, ki je v svojem bistvu tragična in odrešilna. Kljub temu je nihilizem sveta, ki uničuje subjekt in s tem po- raja njegovo genialnost, po Bennovih besedah, kot so zapisane v Govoru o Heinrichu Mannu (1931) »občutek sreče« in zategadelj estetski feno- men. Razkol med svetom in jazom, med resničnostjo in transcendentalno naravnanostjo duha je utemeljen kot estetsko doživetje, zato se v mnogih Bennovih pesmih iz tega časa nihilizem uveljavlja kot njihova poglavitna vsebinska komponenta. Vendar pa je prav ta nihilistični razkol v njem vzrok, da ga skuša tudi premagati. To dokazujejo tudi naslednji verzi iz pesmi Mladi Hebbel: Taíco sem še daleč od sebe. Toda postati hočem Jaz! Globoko v krvi iščem nekaj, kar se razteza čez samonikli svod bogov in v tleh človeka. To je klic po strnitvi, po integraciji duha in realitete, v kateri bi se pesniški jaz občutil kot celota in zaživel svoje polno življenje. Temni shi- zofreni položaj genija od njega zahteva, da išče nov prostor za svojo od- rešitev iz prepada med zunanjim in notranjim življenjem, ki ga kot smo že zapisali, odkriva v sferi absolutne poezije, v območju čiste ponotranje- nosti, kjer zunanji svet ni več navzoč na polemičen in nihilističen način, marveč ga določa subjekt, ki postane tako njegov edini kriterij in raz- polagalec. Seveda je ta integracija dosežena na podlagi docela samovoljne razlage individualitete kot kvintesence sveta in zgodovine. Zato je ta in- tegracija uveljavljena na izrazito metafizičen način. V svojem eseju Po nihilizmu (1932) govori Benn o »zakonu forme«, ki predstavlja zanj edino možnost ne le za estetsko premaganje nihilizma, ampak tudi za ustvaritev nove postnihilistične etike. Ko izhaja iz teorije »progresivne cerebra- cije« modernega človeka, poudarja, da se v prihodnosti kaže edina prava perspektiva človeštva v njegovem duhovnem stopnjevanju k višinam »kon- struktivnega duha«, ki edini zmore preseči in premagati uničujoči nihi- lizem sveta. 550 o tem, kakšno izmaličeno podobo je dobila ta teorija leto dni pozneje, ko je Benn ugledal njeno objekti viza ci j o v družbenem dogajanju tedanj-e Nemčije in se je zato tudi sam praktično udeleževal v njem. smo že govo- rili. Bennov napor, da bi nihilizem premagal in vzpostavil v svetu tisto ravnovesje, ki mu ga po svoje omogoča individualistična lirična viziji pono tran j enega sveta, se je v socialnem kontekstu sprevrgel v popolno nasprotje tistega, kar si je pesnik želel. V. Opozoriti moramo na dejstvo, da vsi ti procesi v Bennovih duhovnih in pesniških naprezanjih ne potekajo v kronološko trdnem zaporedju, mar- več koncentrično, kar je razumljivo, če pomislimo, da je vsa Bennova po- ezija utemeljena na različnih emanaci j ah razmerja med svetom in subjek- tivitete, ki ne dqpuščata dialektične sinteza in s tem nove fenomenološke kvalitete, marveč vseskozi pomenita zgolj statičen okvir, v katerem se spreminjajo samo perspektive dn evidence liričnega jaza, ki ne verjame v spreminjanje in spremenljivost sveta. Le-ta je zanj kot zaterrmjen oder, kamor meče duh tenek snop svoje luči in osvetljuje stvari in pojave. V tej svetovni noči, v kateri vladata kaos in nezavednost, je poezija najbolj po- klicana, da odkriva njeno resnico. Zato je nad zgodovino in nad ideolo- gijami, ki določajo njen tok. S tem svojim stališčem, ki implicira odsot- nost boga in s tem anomičnost družbenega dogajanja in ki izraža potrebo, da poezija svet znova formira, si je Benn že leta 1929 nakopal na glavo jezo nemših levih intelektualcev, ki so videli vlogo in pomen poezije v tem, da sa vključuje v revolucionarno spreminjanje stvarnosti. Egon E. Kisch ga je označil za »shizofreničnega snoba«, ki mu je malo mar zgodo- vinska potreba družbenega angažmaja. Bennov odgovor na ta napad zelo jasno označuje njegovo gledanje na socialna gibanja in njihov konkretni družbeni pomen ter na zgodovino kot vsebino teh gibanj. »Becher in Kisch sodita, da mora danes vsakdo, ki misli in piše, de- lati to v smislu delavskega gibanja ... in vse svoje sile posvetiti dvigu pro- letariata. Zakaj neki? Socialna gibanja so bila od zmeraj. Revni so zme- rom hoteli navzgor, bogati pa niso marali navzdol... Po treh tisočletjih takega procesa se pač smemo približati misli, da vse to ni ne dobro ne slabo, pač pa zgolj življenjski pojav.. . Človek se torej vpraša, ali je sploh pametno, pogumno in radikalno tvesti revnemu delu človeštva, da bi mu kot celoti lahko šlo bolje? .. . Ne, vsiljuje se mi misel, da je dosti bolj radikalno, dosti bolj revolucionarno in tudi dosti bolj možato, če človeštvo poučiš: Takšno si in nikoli ne boš drugačno; tako živiš, tako si živelo in tako boš živelo. Kdor ima denar, ozdravi; kdor ima moč, njegova obvelja; kdor ima oblast, si sam kroji pravico. Zgodovina je brez kakršnegakoli smisla. Ni nobenega gibanja naiprej, nobenih človečanskih zarij. Proč s takšnimi slepih nobenega blufa več!« Konkretna socialna podoba sveta je torej za Benna v bistvu nespre- menljiva in zato irelevantna. Zakaj »zgodovina je brez kakršnegakoli smi- sla« in je potemtakem tudi zgodovinski angažma napotreben in nesmi- seln, saj samo zakriva pravo resnico sveta s tem, da zbuja v ljudeh prazne 551 upe in vero v piihodnost. Benn se je tu postavil na izrazito antihiliastično stališče, ki ne prizna nikakršne apriorne zakonitosti v zgodovini človeštva, ampak razume ta razvoj kot neurejeno spontaniteto, ki je v svojem bistvu kaotična in katastrofična. Vse človečanske zarje so utopija, ki ji trezen, z ustvarjalno skepso obdarjen in suveren duh ne naseda. Ta duh je v sebi sklenjen krog, nekakšna monada, ki vanj ne vdirajo sunki zunanjega sveta. Otrpnil je v svojo absolutnost in ima zato moč, da spoznava globlje iracionalne zakonitosti tega sveta, zato je njegovo sipoznanje celovito, saj ga ne burijo in ne vznemirjajo zunanje posameznosti. Njegov pogled na svet je totalen, zunaj »banalnga časa« in potemtakem zunaj tiste resnič- nosti, ki obstoji zanj samo per negationem. Takšen duh je samozadosten in statičen, edina ustrezna in veljavna posoda zanj pa je poezija. To spo- znanje je najbolj jasno in programatično izraženo v sklepni pesmi leta 1948 izšle Bennove pesniške zbirke z naslovom Statične pesmi. Tujost razvoju je globina modrijana, otroci in otrok otroci ga ne vznemirjajo, ne vdirajo vanj. Zastopanje smeri, delovanje, prihajanje in odhanjanje so znamenja sveta, ki ne vidi jasno. Pred mojim oknom, — pravi modrec — leži dolina, v njej se zbirajo sence, dva topola določata pot, ti veš — kam. Perspektivnost je druga beseda za njeno statiko: položiti linije, jih potegniti! po zakonu krivin — krivine švigajo —, tudi jate, vrane izvreči v zimsko rdečino jutranjega neba. potem pustiti, da tonejo —, ti veš — za koga. Ta pesem jasno razmeji svet na zunanji videz, ki se kaže čutom in jih vara, ter na pravo vsebino vsega dogajanja, ki je dostopna duhu. Resnica je potemtakem nekaj statičnega in substancialnega, kar se skriva za zu- 552 nanjim videzom stvari in pojavov, ki se spreminjajo in zbujajo občutek razvojne dinamike, v bistvu pa so nespremenljivi. »Tujost razvoju«, v ka- teri se izraža globina duha, pomeni nenasedanje videzu in ostajanje pri bistvu stvari. Zunanja aktivnost, ki jo Benn simbolično opiše s prvimi tremi verzi druge kitice so le »znamenja sveta, ki ne vidi jasno«. Z dru- gimi besedami povedano, to pomeni naslednje: Vse dogajanje v svetu poteka na nivoju znamenj in namigov, medtem ko je bistvo, to je pod- atat tega dogajanja, skrito. Perspektivnost, ki jo ta zunanja znamenja zbujajo, je v resnici statična, kot so statične krivine in zavoji, ki le na videz švigajo v daljavo. Prostor je namreč v sebi zmerom enak, le njegova 1'azlična oblikovanost zbuja v nas občutek gibanja in dinamike. Na nivoju videza je svet torej neprosojen in njegova resnica zakrita. Upanje v pri- hodnost je potemtakem nekaj lažnega, zakaj tudi čas je v sebi zmerom enak, tako da je zgodovina le perspektiva, ki ne posega v bistvo stvari. To pa pomeni, da je bit, ki je dostopna le duhu, nekaj apriornega in ne- spremenljivega, kar ne nastaja znotraj zgodovinskega gibanja, marveč se pojavlja kot izrazito metafizičen postulat. Ker je torej resnica ozir;)ma bistvo negibno in nedotakljivo, so seveda nesmiselna vsa socialna gibanja in revolucionarne spremembe, ker so zgolj videz in zato nimajo nobene vrednosti. Nosilci teh gibanj so potemtakem ljudje, ki jim ni dano videti bistva stvari in pojavov, ampak samo videz in je njihovo osnovno vodilo pravzaprav slepota. Sorodnost teh Bennovih nazorov s Platonovimi je več kot očitna. V šiesti knjigi Države Sokrat zastavi Glaukonu tole pomembno vprašanje: »Ker so filozofi tisti ljudje, ki lahko doumejo tisto, kar je zmerom enako in nespremenljivo, a tisti, ki tega ne morejo in ki zmerom begajo med mnogimi in različnimi stvarmi, niso filozofi, kateri naj bodo tedaj vodje države?« V nadaljevanju pogovora se oba sporazumeta o tem, da mora biti vodja države tisti, ki ima jasno predstavo o resnici, torej modrec, filozof, saj je ta edini sposoben voditi državo v skladu s to resnico. Nemogoče in zgrešeno je državo zaupati tistemu, ki resnice ne pozna. S to svojo zaii- tevo je Platon pravzaprav implicite izrazil navzočnost tiste dvojnosti he- lenskega sveta, ki je temelj metafizične države in ki označuje vso evrop- sko zgodovino. Gre namreč za razkol med resnico in videzom, med spo- znanjem in lažjo, med idejo in ideologijo, med videnjem in slepoto. Pla- ton namreč te svoje zahteve ni izrekel brez vzroka, marveč zato, ker je spoznal, da resnica sveta ni v skladu z ureditvijo države. To pa pomeni, da bi bilo treba državo spremeniti in jo približati tej resnici, in za to so po Platonovem mnenju najbolj poklicani filozofi. Ta razkol, ki ga je anti- cipiral Platon, označuje poslej ves evropski intelektualizem do danes, saj sta individualni platonski duh in država dvoje docela različnih in med sabo očitno nezdmžljivih struktur, zato tudi ni mogoča takšna idealna država, kakršno si je zamislil Platon. Duh kot ključar resnice je namreč pristen in izviren samo toliko časa, dokler ima neposreden dostop do nje. Ta do- stop se odpira z mišljenjem in kontemplacijo. Brž ko pa postane aktiven tudi navzven, se je odrekel svoji temeljni naravi, ki je nadzgodovinska. 553 in se spremenil v zgodovinskega akterja, v nosilca in izvajalca ideologije. To pa pomeni, da so se mu oči zameglile in ne vidi jasno, ker vidi samo videz in posameznosti, ne pa bistva in celote stvari. S takšno prakso se je namreč vdal perapektivistični iluziji človeštva, iluziji gibanja, ki je v bi- stvu zmerom isto, različne so le njegove pojavne oblike. Ker torej ne poznn več bistva, tudi ni sposoben tiste totalizacije, ki jo Platon v istem pogo- voru opisuje z naslednjimi besedami: »Skrb za podrobnost je v največjem nasprotju z dušo, ki zmerom teži za celoto in popolnostjo, tako za božjim kot za človeškim.« Spomnimo se na citirane Bennove verze iz pesmi IVIladi Hebbel. Tudi tam je skoraj z istimi besedami izražena enaka temeljna potreba duha po totalizaciji. Ta totalizacija duha pa se da najlaže izraziti v umetniški obli- ki. Zato tudi ni naključje, da se je že sam Platon na moč potrudil, da bi svoje dialoge ustrezno literarno proporcioniral. Pri Bennu tako kot pri Valéryju pa vodi ta težnja do absolutne pesmi, do tako imenovane poesie pure kot utelešenja najvišje potrebe in moči duha. Vse to pa je po drugi strani tudi vzrok, da sta filozofija in umetnost kot glavna razkrivalca resnice sveta ideologiji in državi že od nekdaj sum- ljivi in problematični. To najbolj dokazuje sama Sokratova usoda, ki je simbolično anticipirala vse kasnejše nasilje evropskih ideologij nad inte- lektualnim in umetniškim individualizmom. Zakaj zoon politikon je bil in je ostal verežnik »človečanskih zarij« in perspektiv, s tem pa poglavitni tvorec zgodovinske prakse in ideologij, v imenu katerih ta praksa živi, ki pa hkrati pomenijo degredacijo in prikrivanje prave resnice sveta. Ce torej Platon zahteva, da naj vodijo državo filozofi, hoče s tem zbližati bistvo in videz, resnico in laž ter tako ustvariti svet, ki bo pravičnejši, boljši in resničnejši od tega, kakršen je. To pa je seveda že poseganje v območje voluntarističnega spreminjanja sveta, kar je vir vseh idelogij. Tako se apriorna resnica sveta, ki je dostopna filozofom, spremeni v cilj tega spreminjanja, v ideal, ki z zgodovinsko prakso, torej s spreminjanjem sveta, seveda ne more biti nikoli dosežen. Alienacija se potemtakem že pri Platonu prikazuje zelo razvidno in definitivno. Človek je tedaj homo duplex, razklan na svojo politično prakso in na svoje bistvo, ki se skuša prek zunanje dejavnosti realizirati in totalizirati v svetu. To pa pomeni, da njegova resnica ni nekaj statičnega in aprior- nega, marveč nastaja kot sublimat tega temeljnega disproporca, ki človeku ukinja kot metafizično in ga postuKra kot zgodovinsko bitje. Zakaj tudi videz in laž sta konstitutivni sestavini tega bitja in po svoje določata nje- govo resnico. Brž ko pa pristanemo na to, ne moremo več govoriti o njem, da je v svojem bistvu čist, dober, resničen, kajti njegovo »bistvo« je ne- spoznavno, inkognitizirano, razvidno je le tisto, kar se izraža v praksi. Bennovo statično pojmovanje sveta in zgodovine, v kateri je resničen in veljaven samo principium individuationis, slednjič ne prizna več niti razklanosti sveta na intelektus in res, marveč skuša najti edini pravi te- melj v čisti ponotranjenosti, v opoju liričnega jaza nad samim seboj, izlo- čenim iz vseh relacij s svetom. Seveda je vsebina tega odnosa lahko le ta opoj, ki s tem postane tudi predmet pesnikove izpovedi. Umetniška utele- 554 sitev opoja, ki se poraja iz stvariteljske sile liričnega jaza, pa je absolutna pesem. Pesniški izraz se tu pojavlja kot nekaj avtohtonega in samorodnega v območju subjektivitete, zato je vsebina te poezije poezija sama, se prav' ustvarjalni proces kot najbolj ekvivalentno izrazilo liričnega jaza. Tu se torej pesnik docela zapre vase in pomeni sam sebi pobudo in njeno ures- ničitev. Ker je pesniški akt formiranje sveta, se mora v tej višini pesni- škega dogajanja forma izraziti kot najvišja in bistvena lastnost liričnega jaza in postati posoda njegove absolutnosti. To pomeni, da je pesniški izraz najgloblja potreba duha, saj je samo z njim obsegi j iva resnica sub- jektivitete. Tu se logos in sanje spajajo v pesem, v »svet izraza«, ki ga prežemata subjektivna logika in sintaksa in ki je prostor biti. IVI orda se to pesnikovo stališče še najbolj jasno razodeva v kratki osem vrstični pes- mi z naslovom Beseda, ki sicer ni najznačilnejši primer njegove absolutne lirike, je pa zato najbolj programatičen. Beseda, stavek: iz šifer vrvijo spoznamo življenje, nenaden pomen, sonce miruje, sfere molčijo in vse se kot kepa sprijema ob njej. Beseda —, blesk, let, zubelj z dna, ognjemet, zvezdnata raza skoz čas —, v praznem prostoru okoli sveta ogromna tema spet in Jaz. Nedvomno je absolutnost z veliko pisanega jaza v teh verzih do kraja razvidna. Beseda je utelesitev njegove stvariteljske moči, njegove »moči do forme«, kot je nekje Benn sam parafraziral Nietzscheja. Resničnost in veljavnost besede je utemeljena v resničnosti in veljavnosti jaza, se pravi v čisti subjekti vi teti, ki z besedo kot izrazom svoje moči, ustvarja nove svetove, vstajajoče iz noči in praznine okrog nje. Stvaritelj ska ilumina- cija, ki jo jaz prireja z besedo, je edina svetloba v tem temačnem svetu. Vse, kar je, je zajeto v besedah, zunaj njih ni ničesar. Resnica je potem- takem tu neposredno navzoča in se razsipa v noč. Pesem je njeno prebi- vališče. Jaz je v njej našel svoj pravi zrcalni dom. Vsak korak iz tega svetlobnega kroga je padec v temo in praznino, kjer vlada nič. Beseda se tako predstavi kot edina ustrezna manifestacija jaza v realnem svetu in kot edina trdna postavka v njem, vse drugo se izgublja v živem pesku relativnosti in propada. Teoretično Benn to svoje spoznanje najbolj jasno in pregledno po- jasni v spisu Fanatizem k transcendenci (1931), kjer srečamo tudi nasled- nje stavke: »Kakor gotovo sem se zgodaj oddaljil od problemov dogme, nauka verske skupnosti, ko so me razgibavali le problemi oblikovanja, besede, pesništva, tako gotovo nisem do danes pozabil atmosfere svoje rojstne hiše; v fanatizmu k transcendenci, v odločnosti, da odklonim vsak mate- rializem historične ali psihološke vrste kot nezadosten za dojetje in pred- 555 stavitev življenja. Vidim pa to transcendenco usmerjeno k artizmu kot filozofijo, kot metafiziko umetnosti. Umetnost, kot se kaže meni, izpodriva religijo. Znotraj vsesplošnega evropskega nihilizma, znotraj nihilizma vseh vrednot ne vidim nikakršne druge transcendence kot transcendeiico ustvarjalne slasti.« Benn torej vsenaokrog vidi zgolj nihilistično puščavo, ki se razširja, kamor seže človeško oko. Nebo je prazno, brez zvezd in bogov. Historičen in psihološki emipirizem ali materializem v takem svetu nimata vrednosti, saj sta nezadostna za dojetje in predstavitev življenja, ki je v svojem bi- stvu transcendentno in zato inkomensurabilno. To življenje se namreč ne pojavlja kot predmet empirične raziskave, marveč kot produkt in vsebina transcendentalne ustvarjalne slasti. Edino, kar obvezuje v tem svetu, je ustvarjanje, ki pomeni zavezanost življenju samemu. Zato umetnost spo- driva religijo. Lirični jaz, ki je nosilec umetnosti in s tem življenja, je kot zelena oaza sredi pustih in golih pokrajin resničnosti, iz katere se ozirajo po njej izmučeni pogledi. Zato je vera v umetnost edina mogoča vera in edini formirajoči princip tega sveta. Fanatizem je torej v temelju vsake umetnosti, saj pomeni zvestobo življenju. 2e na prvi pogled je očitno, da so ti pogledi izraz pesnikovega hotenja po totalizaciji v nekih posebnih pokrajinah, ki so zunaj vsakdanje res- ničnosti, iz katere se samo-voljno izvzema tudi lirični subjekt kot no- silec pravega življenja. To pa pomeni, da je svet brez njega in brez po- ezije mrtev in neresničen. In vendar tudi Benn ne more zanikati realnosti, saj na začetku citi- lanega odstavka sam govori o vplivih »atmosfere svoje rojstne hiše< na njegov pesniški razvoj. Tudi njegovo odklanjanje materializma pomeni izrazito voljno dejanje, ki tega materializma ne more realno uki- niti, marveč stori to na docela samo-voljen način, ki izvira iz njegovega subjektivnega hotenja, ne pa iz spoznanja njene objektivno mogoče ukin- Ijivosti. Zato je njegov absolutni jaz izrazito metafizične narave. Tega se Benn očitno tudi zaveda, ko govori o transcendenci kot metafiziki umet- nosti, tako da o njegovi absolutni poeziji lahko govorimo le kot o eni od skrajnih možnosti metafizične izrekljivosti liričnega jaza, ne pa tudi o njegovi absolutni dorečenosti, ki bi pomenila konec umetnosti. Poboža- njenje liričnega jaza je potemtakem mogoče le na metafizičen, ne pa na eksistencialen način. Pesnik je odet v sizifovsko albo. VI. S tem pa smo se v svojem razmišljanju približali tisti točki, ko se nam zdi potrebno spregovoriti še o diametralno nasprotnem odnosu do umetnosti in poezije, kot smo ga srečavali v Bennovih izjavah. Gre nam- reč za tak odnos do umetnosti, ki slednjo skuša iztrgati iz območja njene metafizične usode in jo presaditi na trdna tla življenjske resničnosti. To se nam zdi potrebno storiti še toliko prej, ker je prizadevanje te vrste v tesni zvezi s samo Bennovo poezijo pa tudi s tistim pojmovanjem literar- 556 nega avantgardizma. ki je dandanes pri nas močno razširjeno in aktualno. Govoriti nameravamo namreč o tistih stališčih, ká jih je najbolj jasno izrazil in preciziral tako imenovani pozni Georg Lukács v svoji tudi pri nas znani študiji O današnjem pomenu kritičnega realizma (1957). V tem spisu, iz katerega nas zanimata predvsem prvi dve poglavji, posvečeni polemič- nemu obračunu z evropsko literarno avantgardo, se Lukacs zavzema za misel, naj bo umetnost kar najpopolnejši odsev resničnosti. Kako je le-ta upodobljena v njej, je odvisno od umetnikovega odnosa do te resničnosti. Cim ustreznejši je ta odnos, tem popolnejši je umetnik. Pravilnost ali ne- pravilnost umetnikovega stališča do resničnosti pa je v tem, ali priznava časovno in družbeno perspektivo ali ne. Le-ta je po Lukácsevem mnenju »tisto zadnje merilo, s katerim ločujemo bistveno od površinskega, odlo- čilno od epizodičnega, pomembno od nepomembnega, saj neposredno do- loča vsebino in obliko konca, v katerega se morajo v vsaki časovni umet- nosti stekati vse linije«. Nasprotno pa pomeni statičnost kot načelo upodabljanja resničnosci v avantgardizmu za Lukácsa takšno izhodišče, ki zaradi odsotnosti smisla in cilja (le-tega omogoče šele perspektiva), nujno vodi v subjektivistično poipačenje stvarnosti, saj je iz nje izločena njena osnovna značilnost — razvoj, to pa je vzrok, da ni mogoče odkriti v njej tipične povezanost', ampak se namesto tega uveljavljata kaos in razkroj. »Prav v tem«, pravi Lukács, »pa se kaže um-atniško odločilni pomen perspektive. Da bi ga še določneje spoznali, se moramo natančno zave- dati razločka med objektivno resničnostjo samo in med njenim estetskim odsevom. Ugotavljamo nekaj splošno znanega, če pravimo, da v resnič- nosti raste sedanjost iz preteklosti in prihodnost iz sedanjosti. Ce ob tem govorimo o perspektivi razvoja, gre objektivno za tiste glavne smeri, osnovne težnje, ki postajajo v toku tega zgodovinskega razvoja bolj ali manj vidne, subjektivno (s čimer pa še nikakor ni opredeljena umetnost) pa gre za naše zmožnosti, da ta že po sebi dana, učinkujoča in usmerjena gibanja adekvatno dojemamo. Da bi literatura po vsebini primerno, po obliki enotno, zaokroženo in umetniško odsevala to resničnost, mora naj- prej oblikovalno preobrniti naravno zaporedje. Medtem ko izhaja v res- ničnosti »kam« iz »od kod«, določa v literarnem oblikovanju »kam« vse- bino, naravo, izbiro, proporcialnost itn. tega, kar se je v delu uveljavilo iz »od kod«. Dovršeno delo seveda odseva realni proces in njegovo vzročno zaporedje, vendar pa ga moramo v ustvarjalnem procesu nujno preobr- niti, če hočemo obtičati pri kronističnem naštevanju dejstev brez sleherne izbire. Kajti prav perspektiva »kam?« terminus ad quem, so tiste prvine, ki določajo konkretno pomembnost aU nepomembnost vseh momentov upodabljanja od odločilnih situacij in oseb do najmanjših podrobnosti.« Iz citiranega odstavka vidimo, da pojmuje Lukács umetniško delo kot estetski odsev stvarnosti. Pri tem zastopa stališče, da gre v slehernem zgo- dovinskem dogajanju za neke temu dogajanju imanentne težnje, ki mu določajo smer in pomen. Umetnikova dolžnost pa je, da ta »že po sebi dana učinkujoča in usmerjena gibanja« adekvatno dojame in v svojem delu predstavi. 557 Lukács je torej mnenja, da vsaka perspektiva po logiki ta imanence zgodovinskega gibanja, ki je nekaj doosla neovrgljivega, vodi v socializem in komunizem, kjer se skrivata smisel in cilj tega dogajanja. Pesnikova naloga je, da v svojem delu kar se le da zvesto in učinkovito pokaže glav- ne smeri v zgodovinskem gibanju, ki so .sicer bolj ali manj vidne, manjka pa jim takšna kavzalna urejenost, v kateri bi se najbolj popolno in ade- kvatno izrazilo bistvo omenjenega dogajanja. To pa pomeni, da mora pes- nik, ki prikazuje to bistvo, upoštevati takšno razporeditev dejstev in prvin, da bo njihova naalna pomembnost ali nepomembnost v skladu s smislom in ciljem zgodovinske perspektive. Ce te perspektive ni, potem tudi ni kriterija, po katerem bi bilo mogoče ločiti pomembno od nepomembnega, epizodno od konstantnega, naključno od zakonitega. V avantgardistični li- teraturi, ki ne pozna časovne zgodovinske perspektive, je zato nesničnost prikazana popačeno, saj njenim avtorjem očitno manjkajo subjektivne sposobnosti, da bi primerno izražali objektivno resnico sveta. Sposobnost perapektivističnega gledanja na realnost je po Lukácsevem mnenju pre- skusni kamen sleherne umetnosti. Tako smo prišli do treh temeljnih kategorij oziroma konstituant, ki so po Lukácsevem mnenju temelj prave umetnosti. Te so: objektivna res- ničnost, subjektivna sposobnost njene prezentacije in socializem kot cilj in smisel zgodovinske perspektive, ki je za to prezentacijo pristojna. Ven- dar pa se tu objektivna resničnost in socializem, kamor je le-ta naravnana, pojavljata kot danost, ki ji je razvojna tendenca imanentna, s tem pa tudi perspektivizem dogajanja. Problematična in sumljiva je potemtakem le subjektivna sposobnost dojemanja te zakonitosti, z drugimi besedami ustvarjalec. Ker pa je statično dojemanje resničnosti in zgodovine mogoče samo v svetu, kjer socializem še m postal vsebina družbenih odnosov in splošen socialni model, se Lukácsevo razpravljanje omejuje na tako ime- novano meščansko literaturo. V njej se, kot dokazuje, postavljata drug ob drugega meščanski kritični realizem in dekadentni avantgardizem. V takš- nem svetu po njegovem mnenju ne gre za to, da bi moral pesnik, če hoče najti izhod iz sodobne socialne in ideološke krize meščanske družbe, ki tako ali drugače odseva v današnji meščanski literaturi, postati prepričan socialist, ampak zadošča že to, da v svojem lastnem človeškem in umet- niškem interesu socializma ne zavrne a limine in mu ni brezpogojno na- sproten, zakaj s tem bi si onemogočil pogled v prihodnost, prav tako pa tudi na sedanjost, ki je ne bi mogel videti takšne, kakršna je, saj bi pre- zrl njeno bistveno značUnost: perspektivistično razgibanost. V središču Lukácsave pozornosti je torej pesnik in njegova svetovno- nazorska pozicija. Ta je adekvatna, če ne odklanja socialistične perspek- tive. Tu je torej perspektiva ideološko precizirana. Ker pa so vsa zgodo- vinska gibanja že po svoji naravi perspektivična in torej usmerjena v prihodnost, ki bo po marksističnem pojmovanju nujno socialistična, je potemtakem statično pojmovanje in doživljanje sveta, kot se kaže v Ben- novi poeziji, ki jo Lukacs navaja kot primer neustreznega odnosa do sveta, popolnoma v nasprotju z zakonitostmi objektivnega dogajanja. Zato je v takšnem doživljanju in prikazovanju resničnosti nekaj patološkega in iz- 558 rojenega, saj se ne sklada z bistvom in smislom zgodovinskega reda stvari. Brž ko je namreč odstranjena iz literature persipektiva, zazeva pred njo nihilističen prepad. To pa pomeni, da je ta literatura navadna subjekti- vistična izmišljotina, ker tega prepada ni in ga ne more biti. Družbeni hiMazem, ki se razkriva v tem Lukácsevem stališču, je torej imanentna sestavina vsake resničnosti, vsakega humanizma in vsake pra- ve literature. Literatura se mora zatorej s svojimi sredstvi vključevati v zgodovinsko gibanje in s tem dajati sedanjosti tisto podobo, ki je resnična. Zato ni naključje, da Lukács postavlja drugega proti drugemu tako ime- novani dekadentni avantgardizem in meščanski kritični realizem. IVIedtem ko avantgardizem s svojim pasivnim stališčem samo potrjuje in izpričuje »sodobno socialno in ideološko krizo meščanske družbe^ocialno«, »pravno« itn. raz- sežnost vprašanja od »ekonomske« (kapital — najemno delo). »Personi- - Prim, vpogled v celotni proces »subsumacije" — seveda: podan načelno, (j. glede na tako imenovano »notranjo možnost« — v Theorien über den Mehr- wert I, Dietz, Berlin 1963, W. 26. 1, str. 365—368. pod naslovom Produktivnost kapitala. Razdelek je redakcijsko označen kot: »a) Vse produktivne moči druž- benega dela se prikazujejo kot produktivne moči kapitala.« To mesto s svojo pojmovno pregnantnostjo prekaša širino Marcusejevih opisov medtem nastalih dejstev, pa naj se še tako trudi, da bi jih povezal z modernimi. Marxu še ne- znanimi tendencami »industrijske družbe« (glej One-dimensional Man, Beacon Press, Boston 1964, passim). Pri svojih izvajanjih se v marsičem opiramo na navedeno mesto pri Marxu kot tudi na spis (Theorien ...) v celoti. Seveda Marx ni predvidel poudarjenega, izjemnega pomena proizvodnje »luksuznih dobrin-< v t. im. neokapitalizmu, ne samo zaradi nelve »empirijsko-preroške« pomanjk- ljivosti, temveč mnogo bolj zaradi sistematskih razlogov svoje kritike kapita- lizma. H 4 J.' 3 Prim. Kapital I, 1. c. str. 193—195. Tj. »produkcijska sredstva«, »stvarni pogoji dela — delovni material, delovna sredstva (in življenjska sredstva)«, prim. npr. Theorien..., 1. c. str. 366. 5 Prim. Theorien..., 1. c. 370—371, in Kapital I, 1. c. str. 532. 6 Prim. Kritik des Gothaer Programms (1875), Dietz, Berlin 1962, W. 19, str. 20 — kot tudi prej: Kapital I, 1. c. str. 531, kjer je govor o »celovitem de- lavcu, tj. kombiniranem delovnem osebju« (podčrtal V. S.). 582 fikadja" odnosv med ljudmi tu zavaja v zmoto nič manj kot »postvare- lost« in »fetišizacija«''. Prezgodnje mešanje razsežnosti, metodološka zmeda »stvari«, »oseb- nosti« in »odnosov« ne daje razumeti ne tako imenovanega neokapitaliz- ma z njegovimi procesi »sinteze« enostavnih momentov delovnega pro- cesa (^potrošniška družba«, »družba izobilja«, »družba soodločanja« itn,), ne socializma, torej niti tistega, kar se v kapitalizmu dogaja na tako ime- novanem »kulturnem sektorju«, niti revolucionarne intervencije sociali- stičnega »delovnega človeka« (izraz za težnjo po postavitvi »celovitega delavca«) na tem »tpodročju«. Sledimo »logiko« subsumacije, kot jo je Marx izdelal na vrsti mest v svojem delu, zlasti pa na navedenem mestu v Theorien . . . Najprej, v enostavnejšem primeru, celo pii zgolj formalni subsuma- ciji dela pod kapital, je produktivnost kapitala vsebovana v prisili (Zwang) na preseženo delo, na delo čez neposredne potrebe, (kar je skupno kapi- tahstičnemu načinu proizvodnje in prejšnjim načinom, le da kapitalistični način proizvodnje to dela na način, ki je mnogo bolj ugoden za produk- cijo)^. Ze v tem formalnem odnosu produkcijska sredstva, stvarni pogoji dela — material in delovna sredstva — niso subsumirana delavcu. Na- sprotno, delavec je njim subsumiran. »Ne uporablja on njih, temveč ona njega.«" In ravno po tem sprevrnjenem, pervertiranem odnosu — glede na »enostavni« in »naravni« proces dela — so produkcijska sredstva kapi- tal, ki uporablja delo. Niso delavčevo sredstvo, temveč je on njihovo sred- stvo, sredstvo, ki — prvič — vzdržuje in — drugič — oplaja 'vrednost. V tem preprostem razmerju delavca do proizvajalnih sredstev so vse- bovani tudi že procesi »tpersonoficiranja stvari« in »postvarevanja osebe«. Kapitalist nasproti delavcu ne nastopa osebno kot na primer fevdalec na- sproti svojemu tlačanu itn. On delavcu ne vlada osebno, temveč samo »kolikor je ,kapital'; njegova oblast je samo oblast opredmetenega dela nad živim, delavčevega proizvoda nad njim samim«.'" Ta moment je izred- no pomemben za analizo načina proizvodnje (bodisi v kapitalistični, bo- disi v »socialistični« družbi), ki lahko ostane isti ob največjih socialnih premikih, spremembah in preslojevanjih. (Večanje »srednjega razreda«, »izginjanje« proletarcev itn. so primeri iz sodobne sodologije. Na drugi strani pa lastninsko-pravni odnosi, čeprav se še tako radikalno spreme- nijo, ne pomenijo nujno radikalnega preobrata v načinu proizvodnje.) " »Kapitalist« kot oblastnik nad si-edstvi za proizvodnjo in življenje, torej tudi oblastnik nad »živim delom«, je samo poosebljenje kapitala, njegova funk- cija, ne pa narobe. Sicer pa oblastniki nikakor ne morejo ustvariti kapitala; to da niso »lastniki sužnjev« ali kaj drugega, je odvisno od načina proizvodnje, ne pa od kakšne zgodovinske »vloge«, ki bi jo lahko kdaj samovoljno izbrali. Enako je z »najemnim delom-. To je nujno treba imeti pred očmi pri lahkotnih označitvah socialističnega načina proizvodnje. Zlasti lahko to povzroči zmedo glede vloge »kulturnega .sektorja« v socializmu. ** Prim. Theorien..., 1. c. str. 366. 9 Ibid. Ibid. 583 Doslej smo — po Marxu — opisali odnos med delavcem in delovnimi (ter življenjskimi) sredstvi samo s formalne strani kot >K>bčo obliko kapi- talistične produkcije^<. Ta odnos se seveda zelo komplicira, »zdi se skriv- nostnejši«, ko se delavcu ne postavljajo nasproti samo delovna sredstva v svoji neposredni materialni obliki, kot določene uporabne vrednosti in menjalne vrednosti (kot 1. stvarni delovni pogoji in delovni produkti in 2 kot denar = opredmeteni obči delovni čas), kot »kapital«, temveč se tudi oblike družbeno razvitega dela, kooperacija, manufaktura (kot vrsta delitve dela), tovarna (»kot oblika družbenega dela, organizirana na ma- šineriji kot materialni bazi«) kažrejo kot »razvojne oblike kapitala« — in iz teh oblik (družbenega) dela razvite produktivne moči dela, zatorej tudi znanosti in naravne sile, nastopajo kot produktivne moči kapitala samega. Vse to stopa proti posameznim delavoem »tako tuje in stvarno (sachlich) kot zgolj oblika obstajanja delovnih sredstev, neodvisna od njih in vla- dajoča nad njimi«", kot tudi delovna sredstva sama v svoji »enostavni vidni podobi« (material, instrumenti itn.) nastopajo kot funkcije kapitala »in zato (kot) kapitalist«!-. Družbene oblike dela oziroma oblika družbenega dela delavcev osta- jajo tako odnosi, ki so formirani docela neodvisno od posameznega delav- ca. Potem ko so bili delavci subsumirani pod kapital, postanejo »elementi« teh tvorb, ki ne pripadajo njim; nasprotno: postajajo »podoba« kapitala samega, njemu pripadajo, iz njega izhajajo in v njem se utelešajo. To postaja toliko bolj resnično, »dobiva toliko bolj stvarno obliko^<, kolikor bolj se na eni strani delovna sposobnost modificira s temi oblikami in postaja zunaj tega kapitalističnega sklopa »nemočna«, na drugi strani pa sa delovni pogoji z razvojem mašinerije kažejo kot vladajoči nad delom in ga »nadomeščajo«, tlačijo, delajo odvečnega« v njegovi samostojni ob- liki. Družbene narave dela se kot kapitalizirane postavljajo nasproti de- lavcu kot reči, te reči pa kot »osebe^^, kot »moči« kapitala; (v času, ko je Marx opisoval te procese, je med »močmi« kapitala posebej poudarjal »naravne sile« in znanost — »produkt splošnega zgodovinskega razvoja v njegovi abstraktni kvintesenci«.*^ Človek ni več v neposrednem odnosu z naravo in znanost ni več nje- govo obračunavanje z njo in ohranjanje pred njo in v njej, njegov zbrani duhovni obstoj v smislu grške episteme. Med človeka in naravo se je vri- nil odnos kapitala, ki ne samo da spreminja človekov odnos do narave in znanost samo s tem, da si ju preprosto podreja, temveč ju specifično usmerja in preoblikuje po svoji podobi, hkrati pa ju ločuje od njunega prvotnega mesta v procesu enostavnega dela. Narava in znanost sa kažeta utelešeni v kapitalu, v stroju »realizirana znanost« se postavlja nasproti delavcu. Vse to in — kot bomo videli v nadaljnjem izvajanju — tudi še drugo, vsa znanost, naravna moč in produkti dela so samo sredstva za " Prim. Theorien ..., 1. c. str. 367. « Ibid. •3 Ibid. 584 eksploatacijo dela, sredstva za prisvajanje presežne vrednosti, kaipitaiova moč nad delom.'"* Subjekt — substanca'-' celotnega procesa je kapital, kapitalisti so sa- mo njegove personifikacije. Celotni razvoj proizvajalnih sil, njihov tip in zgodovinska modifikacija so »dejanje kapitala«. Ne samo, da je posamez- ni delavec nasproti tem močem pasiven, one se dogajajo proti njemu in mimo njega. To je v kratkem Marxov opis absolutnega postavljanja kapitala, ka- pitala kot absoluta, katerega personofikacije. akterji in agenti so ljudje, ki mu strežejo. Duhovna bit človeka kot enostavni združujoči odnos do zemlje in rasti v izdelovanju in obdelovanju, jemanju in dajanju, toda ne v izkoriščanju in pustošenju, gospodarjenju, trganju in ranjevanjui'', se komplicira v raz- dvajajoče relacijo dela kot energije, s katero se vnaprej, od vedno dana bistva (to ti en einai) in oblike (idea, eidos) kot smoter (telos) vtiskujejo v naravo (materijo, hile), da bi se aktualizirali v izdelkih (ta erga, ta prag- mata), v storitvah. Znano je, da je bil Aristotelu, ko je postavljal vsoja matefizična na- čela, kot model nenehno pred očmi ergates (izvrševalec, delavec), ki uspeš- no, tj. donosno dela. Gre za boi ergazomenoj (težake, ratarje, delavce), za hoi ergasmenoj (tvorce znanja), za boi demiurgo j (obrtnike). Ta splošni značaj dela, ki ga je opisal Aristotel, prevzelo filozofsko izročilo in dopolnil Hegel, je Marx prevzel kot enostavni odnos do narave; s tem se je vključil v izročilo zahodne metafizične misli prav tam, kjer ji nasprotuje. Zanj je ta enostavni odnos tako rekoč neproblematičen, očiten, zanj preprosto izhaja iz pojma dela: »Delo ... pogoj človekove eksistenca, večna naravna nujnost posredovanja menjave snovi med človekom in na- ravo, torej aoveškega življenja.«*' »Enostavni momenti delovnega procesa so smotru primerna dejavnost ali delo samo. njegov predmet in njegova '" Prim. Theorien ..., 1. e. str. 368. Heglova terminologija, ki označuje samokonstituiranje in samoohranja- nje celote, rezervirana za »absolutni duh«, je tu zaradi analogne vloge -'Kap> tala« ne le primerna, temveč tudi nujna, če smo pripravljeni videti bitno po- vezanost konstruktivno — spekulativne dialektike s kapitalističnim načinom proizvodnje. Ta »podoba«, ki ji bodo mnogi zamerili neki naravni »sentimentalizem-, — ki pa je ne barva tako samo Blochova goethejevska spekulativa naturfilozof- ska »intuicija« (prim. Das Prinzip Hoffnung, Bd. 2; Aufbau, Berlin 1955, str 194—273.) in Lukácsev, iz njegove zgodnje faze preneseni »esteticizem« (tja do Theorie des Romans, napisano 1914-15, izdano 1916 oziroma 1920.) ter neko nje govo malikovanje »prvotne družbe« kot tudi na nekaterih mestih naznačena slutnja o naravi v nefizikalnem in netehnološkem smislu (v Ge.schichte und Klassenbewusstsein, Malik, Berlin 1923.; prim. str. 149, 150. 152, 154. 243 in si.), temveč tudi prirejeni in morda feuerbachovsko posredovani pojem »zemlje« (Erde) pri Marxu samem (prim. Kapital I, 1. c. str. 193, sploh ves: »I. Arbeits- prozess«) — je legitimno ozadje (folio) Marxove kritike kapitalističnega naćma proizvodnje, ker je implicitna (ponekod celo eksplicitno zaslutena in nakazana) predpostavka »enostavnega« delovnega procesa in »celovitega« delavca To kaže na nujnost premišljevanja o tistih vprašanjih, ki smo jih preprosto terminološko pokrili z »duhovno bitjo«. Prim. Kapital I, 1. c. str. 57. 585 sredstva«'** in kot četrti moment »človekova dejavnost povzroči v delov- nem procesu z delovnimi sredstvi na predmetu dela spremembo, ki je vnaprej postavljena kot smoter. Proces ugasne v produktu.«Tu ni prav nič težko najti Aristotelove metafizične »(principe«: formo, materijo, vzrok in smoter, kot tudi njegove štiri »vzroke«: causa formalis, causa materi- alis, causa efficiens, causa finalis. Tu ni prav nič težko spoznati, zakaj jt^ dobila causa efficiens v kapitalističnem načinu proizvodnje tako odločilen pomen, da je subsumirala vse druge vzroke, Marx, ko se giblje v horizontu teh določil kot v miselnem elementu, ki je preprost kot vdihavanje zraka, ne vidi, da je v »enostavnih« dolo- čilih dela že implicite vsebovana njegova delitev na intelektualno in ma- nualno delo, na delo glave in delo rok, (kar se sicer ujema z njegovo lastno karakterizacijo zgodovinske dobe, ki ji Aristotel pripada, in kar potem as bolj velja za Hegla; po njem je prevzel »določila«, ki jih je prvi razložil Aristotel.-") Marxu se ne zastavlja kot vprašanje, da je že v opisu eno- stavnega procesa dela in nuce, potencialno vsebovan tudi kapitalistični način proizvodnje (kot je to videl na primeru »blaga«, ki ne le vsebuje delitev dela, temveč tudi predpostavlja delo kot takšno). Toda to, kar Marx neproblemsko pripisuje delu kot preprostemu odnosu do narave, eksplicira in artikulira, ko razvija ne zgolj zgodovinsko, kronološko do- ločljivo, temveč tudi zgodovinsko-bitno-imanentno »genezo« kapitala.-' Tako nas s prej opisanim rezultatom svoje kritične analize in ko razvija genezo »kulturnega sektorja«, sam postavlja pred vprašanje fundamental- nejših odnosov znotraj zgodovinskega sklepa. Pred ta vprašanja nas še zlasti postavlja »razviti« kapitalizem, »mo- derni« kapitalizem, »neokapitalizem« itn., ki je v svojo proizvodnjo vklju- čil tudi kontrolo nad »uporabnimi vrednostmi«, nad »potrebami«, nad kva- liteto potrošnje (»potrošniška družba«, »družba izobilja« itn.), ki si je za- gotovil specifični prooes potrošnje in se s tem absolutno postavil kot »upo- rabna vrednost« širokih ljudskih množic, katere subsumira. le Prim. Kapital I, 1. c. str. 193. « Prim. Kapital I, 1. c. str. 195. Aristotelovsko — heglovske kategorije so — sicer zunaj izrecne metaii- zične rabe, toda zato nič manj močno — prisotne v celotnem IVIarxovem delu. Radikalni zgodovinski preobrat, ki ga je zahteval, ko je napovedoval »komu- nizem«, zahteva radikalno preizkušnjo posvojenih kategorij povsod tam, kjer govorimo, kjer moramo govoriti o razločku kapitalizma kot posebno izpostav- ljenega dela predzgodovine in zgodovine same. »Logika« Kapitala je že v vrsti primerov postala očitna ravno ob vzpo- reditvi s Heglovo logiko. Treba bi bilo, izhajajoč iz opozoril mladega Marxa na Heglovo Fenomenologijo duha kot na ključno mesto za razumevanje sistema, v poglavju Kapitala, posvečenem delu na sploh (1. c. str. 192 in n.) poiskati vzporednico temu Heglovemu delu — predpostavki sistema .Sicer pa so tu pod specifičnim zornim kotom povzeti rezultati t. im. »Pariških rokopisov«; le-te je Marx sam spravil v zvezo s Fenomenologijo duha. Upamo, da bo ta pomembni moment lahko kmalu podrobneje izdelan v članku, ki bo upošteval ustrezna mesta v Nemški ideologiji. — Za ustrezna mesta navedenega rokopisa prim. Marx-Engels, Kleine ökonomische Schriften. Dietz. Berlin 1955. str. 43 in sl.; Marx-Engels, Die heilige Familie und andere philosophische Frühschriften, Dietz, Berlin 1953, str. 73—98, zlasti 81. 586 v tem procesu ima vedno večjo vlogo »kulturni sektor« kot specii'- čen proizvajalni sektor kapitala. Konkretno delo, ki — po Marxu — ustvarja uporabne vrednosti, postaja samo vedno bolj abstraktno. Kapital nima samo potrebe po delu kot takšnem, po porabljanju dela, ki oplaja kapital; ima potrebo po delu »strokovnjakov«, ne samo po delu visoko kvalificiranih delavcev. S tem se v proces produkcije kapitala vključuje delo v tisti abstraktni podobi, ki so jo novoveški filozofi pripravili v raz- merju »subjekta — objekta«, in tako se znotraj kapitalizma čudno-per- verzno, za Marxa že nesluteno, združuje ročno in intelektualno delo, da bi v celoti skrilo duhovno bit, ki je v njegovem temelju. Ce presežno delo ustvarja presežno vrednost, in do te je kapitalistič- nemu načinu proizvodnje, potem ima od celotnega delovnega procesa (k' vključuje delo glave in delo roke) prvenstveno pred drugimi momenti de- lovnega procesa (pred smotrom kot načrtom, pred posebno dejavnostjo, pred sredstvom, pred materialom) tisti njegov moment: dejavnost-učin- kovanjc in učinek, poraba delovne sile-delo in izdelek, skratka produ- tivno delo, tj. tukaj delo, ki oplaja kapital. Mar je potem čudno, da je s kapitalističnim načinom proizvodnje nastopil tudi neki tip znanosti s prevladujočo kategorijo kavzalnosti (v smislu cause efficiens) kot znanost kat' eksohen? Stvar se nič ne spremeni s tem, da se je z razvojem zna- nosti in proizvodnje, s strojno industrijo, z avtomatizacijo in avtomacijo. »substancialno-metafizična« narava kavzalnosti zgodnje novoveške filo- zofije in znanosti prefinila in da so jo zamenjale izpraznjene razMčace npr. v statistični foirmulaciji itn. Na drugi strani, gledano s stališča dela, ta »razvoj« ustreza dominaciji abstraktnega, merljivega dela, ki ustvarja menjalne vrednosti, vrednosti in presežne vrednosti, nad tako imeno- vanim konkretnim delom. Narava modemih uporabnih vrednosti kaže neuresničljivo, vendar po težnji razumljivo »približevanje« menjalni vrednosti, kakršno ustvarja abstraktno delo, poraba človeške delovne sile kot takšne. Ne samo da se kapitalistični način proizvodnje, prooes pro- dukcije kapitala, zanima samo za tako imenovano produktivno delo, tj. abstraktno delo. temveč se zdi, da se tudi potrošnja orientira vse bolj abstraktno, kar pomeni, da se tudi potrebe vedno bolj praznijo. Tako ima- mo opraviti s svojevrstno »spravo« biti in pojava v absolutnem »postva- renju« in hkrati v absolutni »personifikaciji«. Sicer pa definiranje »mo- dernega« oziroma »neokapitalizma« kot »družbe obilja« in »potrošniške družbe« (ob čemer se zdi, kot da se vprašanje proizvodnje umika v ozad- je--) kaže na to, da so »umetne« potrebe danes življenjski pogoj kapitala. Tako imenovane fundamentalne ali naravne potrebe, glede na relativne potrebe trajne, se zmanjšujejo do neznatnega dela množice modernih po- treb. To, kar se je prej zdelo luksus, je zdaj dejanka potreba-standard (v obeh pomenih) ter animator in movens proizvodnje. Tega procesa v - Prim. J. K. Galbraithov intervju »Realites« (del je bil objavljen v NIN 1. V. 1966, str. 15) in sploh njegovo nasprotovanje »ekonomizmu« ter prizade- vanje, da se preseže »mit produkcije«. (Prim. The Affluent Society, Mifriiii, Boston 1958, str. 122, 138, 152 in si. o ustvarjanju sintetičnih potreb itn.: str. 158; sicer: passim.) 587 kapitalističnem načinu proizvodnje ni mogoče ustaviti. Ce »socialistična družba« (izraz je, kot smo videli, neprecizen; problematika »skuipnost« — »družba« pri Marxu, ne na primer pri Tönniesu) misli, da mora ta zgodo- vinski rezultat, te »potrebe« deliti s kapitalistično, le da jim streže kako drugače kot kapitalistični način proizvodnje, potem živi v optični iluziji, katere se, kot kaže, polagoma, vendar zanesljivo osvobaja. Namesto da bi dala fundamentalnim potrebam, primarnim življenjskim potrebam novo zgodovinsko podobo in si s tem prizadevala za zadovoljevanje človekovih potreb namesto za zaslužek, dobiček, presežno vrednost, z identifikacijo potreb zbuja dvom o specifičnosti svojega načina proizvodnje. Vitalnost in »zvijačnost uma« kapitala je izpričana s tem, ker je vsaj v principu, vsaj v tendenci presegel nasprotje med proizvodnjo in porabo, med osebno, individualno in produktivno oziroma reproduktivno potrošnjo. Apologeti kapitalističnega načina proizvodnje so pripravljeni to priznati kot uresni- čenje Marxovih hotenj, pripravljeni so to imenovati »socializem« ali »so- cializacija« (Galbraith)^'', ne glede na tamkajšnjo (znotraj-kapitalistično«) »popularnost« tega termina.-'' Ta proces vključuje nastajanje tako imeno- vanega srednjega razreda, »belih ovratnikov« itn., upad števila »revnih-^ na ' ,-) prebivalstva, podvrženost ■— vsaj v tendenci — ostankov revščine ustreznim manipulacijam v smeri napredka itn., posege države — družbe v gospodarstvo, na primer s proračunskim primanjkljajem, ki ohranja »naraščanje«, itn., itn.-^ To je tisto, česar Marx kot človek zahodnjaške tradicije ni mogel domnevati, namreč te totalne sprevrženosti potreb kot pogoja za ohra- nitev kapitalizma. Prvič: z vmešavanjem države, to je z »vzdrževanjem kupne moči zasebnikov na visoki ravni«, z ideološko in stvarno mobiliza- -■'Prim. MEGA V (Die deutsche Ideologie, etc.), str. 596. Tu Marx razločuje konstantna »poželenja« (Begierden), »ki obstajajo v vseh okoliščinah in jih različni družbeni odnosi spreminjajo samo po obliki in smeri«, ter relativna »poželenja«, »katerih poreklo je samo v nekih oblikah družbe, v nekih oko- liščinah proizvodnje in menjave«. Po Marxu je samo »praktično« mogoče rešiti vprašanje, katere »želje« bo »komunistična organizacija« »samo spremenila«, katere pa bo »odpravila« (auflösen, aufheben). Vendar razločevanje samo teme- lji na domnevi o »trdnosti« (Fixität) nekaterih »poželenj«. Ker je bil tu govor o naravnih potrebah (»spolnem nagonu«, »potrebi po hrani« itn. itn.), za histo- rično zainteresiranega Marxa ta razloček ni bil zelo pomemben; zadostovalo je, da je rekel: »komunisti ... si prizadevajo za takšno organizacijo proizvodnje in menjave, kakršna jim bo omogočila normalno . . . zadovoljevanje vseh potreb«. Marx morda zato tega mesta ni vnesel v čistopis (prim. Thilo Ramm, Die künf- tige Gesellschaftsordnung nach der Theorie von Marx und Engels v Marxsis- musstudien, Zweite Folge, Mohr, Tübingen 1957, str. 87, opomba 1). Historično pomembna problematika potreb se Marxu kaže v zvezi z določili druge »višje faze komunizma«, kjer delo postane »primarna življenjska potreba« (prim. Kri- tik des Gothaer Programms, 1. c. str. 22). -' Prim, isti intervju, kjer se mu zdi, da »ta izraz (socializem. V. S.) raz- širja teološka protislovja«, ker skriva pravo stanje stvari (paralela »socialistične dežele«) v Norveški in Zvezni republiki Nemčiji; »le ta porabi dvakrat toliko denarja za prebivalca za različne socialne dajatve«; analogno temu: »ZDA so na poti k hitri socializaciji . . .« 25 Ibid. Za vse te pojave: isti intervju in navedena knjiga. 588 cijo sil proti sovražniku, ki bi si ga bilo treba izmisliti, če ne bi obstajal, (država kot kupec in gibalo v takšnih panogah proizvodnje, kot so atom- ska energija, kozmos, vojaška tehnologija, nadzvočni letalski promet in druge). Drugič — in to je tu odločilno — v principu »sovražnik« ni edini izhod: nove, tako imenovane tehnološke potrebe zadostujejo. Ne samo »pri- stanek na Mesecu«, kar Galhraith upravičeno navaja, temveč tudi vsako- vrstne druge umetne potrebe, ki jih podpira država, interesne skupine in Fkupine posameznikov, lahko — ne glede na anahronizem historičnega smisla — ohranjajo kaipitalistični način proizvodnje brez resnejših pre- tresov mnogo dlje, kot to misli na primer E. Mandel, ko razmišlja o po- gojih za strategijo delavskih gibanj na Zahodu.-" Deduktivno in abstraktno vzeto tehnični napredek v okviru kapitali- stičnega načina proizvodnje vodi k neskladnosti med proizvodnjo in po i-abo, ker zahteva zmanjšanje mezd in čim večji del dobička za akumu- lacijo. Država tu lahko intervenira in je po veliki krizi 1929—1932 tudi resnično intervenirala na najrazličnejše načine (prim. npr. metode New Deala), da bi to neskladnost zmanjšala, ublažila, jo v tendenci odstranila. To se ji ne bi bilo posrečilo, ko bi se ne bil delavski razred industrijsko najbolj razvitih držav tako аМ drugače odzval na zadovoljevanje potreb, ki mu ga je ponudil kapitalistični način proizvodnje na poteh svoje samo- ohranitve. Potem ko je bil sprejel ponudbo, ki je socialno politično itn. v raznih kapitalističnih deželah močno različna, (od »american way oí life« do nacističnega »SS-Sturmbannführerja«), se je začel — če naj upo- rabimo Marxov izraz iz »Svete družine« — »dobro počutiti v odtujenosti«. ZDA so poučen primer in predvsem tam kaže preučevati moderni kapi- talizem. Druge kapitalistične dežele gredo, kar se tega tiče, za njimi in po vojni celo dodajajo svoje »izkušnje«. Z drugimi besedami: med kapitalizem in nujnost socializma so se kot ovira postavile specifične kapitalistične potrebe. O. Lange je bil smešen, ko je hotel, v primeri s kapitalizmom, socializmu pripisati ekonomsko večje odlike (»racionalnost« in »učinkovitost«).-*^ Socializem v klasični. TO je v marksovski obliki ne bo nikoli ekonomsko konkuriral modificira- nemu kapitalizmu z njegovo inventivnostjo glede potreb in mehanizmov za njihovo zadovoljevanje. Nasprotno: če bo dejanski socializem sprejel njegove potrebe — prooes, ki se je začel s tako imenovano zainteresi- ranostjo nekaterih, kasneje pa, vsaj po tendenci, vseh proizvajalcev — bo to nujno pripeljalo k modifikaciji socializma samega, k temu. da se bo prilagodil okoliščinam nagle rasti proizvajalnih sil, kakršno je kapitalizem pokazal v zadnjih tridesetih letih, prav tako pa v bhžnji prihodnosti ne samo problemom, ki na sploh izhajajo iz kapitalističnega načina proizvod- nje kot takega, temveč tudi tistim, ki so izraz njegovih današnjih nujnih Prim. E. Mandel, Una strategia socialista per ГЕигора v Problemi Uc) socialismo, no. 3, luglio-agosto, str. i55; »v prihodnjih desetih letih«; na sploh: passim. ^ Prim. O. Lange, Économie politique, T. premier; Problèmes généraux. PUF, Pariz 1962, str. 202 in n., str. 236. 589 zahtev po hitri prodaji blaga — proizvodov — dobrin, do problemov, ki jih ima Galbraith za osrednje. Ta funkcija potreb v sodobnem svetu kaže na pomen tako imenova- nega »kulturnega sektorja«. Jasno je. da >фorabniška družba«, »družba obilja« itn. in vse, kar k njej teži, mora spreminjati »f iziognomij o« de- lavca tako, da prihaja v središče pozornosti tako imenovano »komplici- rano delo«, ki je Marxu veljalo »samo za potencirano in celo multiplici- rano enostavno delo«'-'' in se je zato lahko omejil na analizo 'enostavnega kot tipičnega.*' Tako proizvodnja kot poraba zahtevata razvoj in preobli- kovanje sistema vzgoje, izobrazbe, pouka itn. Zlasti kapitalistično razvita avtomatizacija in avtomaoija zahtevata »strokovnjake« nad tistim, kar je bilo znano kot »visoko kvalificiran delavec«. Na drugi strani pa skrajšanje delovnega dne, tedna itn. vodi do zelo širokega vključevanja raznih »storitev«, »spretnosti«, »obrti« itn. (torej dotlej »neproduktivnih« poklicev) v procese produkcije kapitala. Treba je v dobesednem pomenu govoriti o zabavni, turistični in kulturni industriji kot o zelo donosnih panogah proizvodnje kapitala. Tisto, kar je bilo zj Marxa samo obrobna ali celo zgodnja oblika katpitala, neipomembna za celoto proizvodnje, predmet ironije in persiflaže, čeprav ga je načelne enakopravno s tako dmenovano materialno proizvodnjo priznaval kot kom- pleks »nematerialne produkcije kapitala«^!; pisatelji, likovni umetniki, go- vorniki, igralci, učitelji, zdravniki, duhovniki, pevke itn., itn., se poleg novih »strok« (npr. oblikovalci) spreminja v pomembne panoge industrij- ske proizvodnje katpitala; te torej ne živijo od delov dohodka (revenue), temveč proizvajajo presežno vrednost. Čeprav je BB s svojimi dohodki sama zunaj razmerja, v kakršnem je multiplicirani delavec do enostav- nega itn., njeni režiserji, scenaristi, zlas'ti igralci manjših vlog itn. pa seveda vsi »materialni« delavci v filmski industriji prinašajo francoskemu narodnemu dohodku toliko kot kakšna velika avtomobilska industrija. Projektantski biroji, znanstveni zavodi, bolnišnice itn. postajajo v »neo«- kapiahstični proizvodnji ne le producenti uslug — blaga — vrednosti, temveč tudi producenti presežne vrednosti. Ne obstaja samo industrija konfekcije, temveč tudi prava modna industrija. Že Marx sam je opisal'-, kako je hudodelec zgodovinsko produktiven, kako prispeva k večanju na- cionalnega bogastva, k razvoju proizvajalnih sil. To, česar še ni videl, je dejstvo, da razne »obrtne panoge«, ki jih hudodelec kliče na dan, poli- cija, kazensko pravo, zapori, sodniki, rablji, porote, profesorji kazenskega '-■> Prim. Kapital I, 1. c. str. 59. in str. 211—213. To kategorialno seveda za- dostuje, vendar je zgodovinsko — empirično (»socialno« itn.) v danem trenut- ku odločilno razločevanje »enostavnega« in »kompliciranega« dela. * Prim. knjige S. IMalleta, P. Bellevilla, A. Grosza in druge, posvečene »novemu delavskemu razredu«; članke E. IVIandela, L. Bassa m drugih v Pro- blemi del socialismo in drugod. Ti evropslti avtorji iz različnih pobud v šestde- setih letih (od 1963 do danes) odkrivajo tisto, kar je bilo že dosti prej znano iz ameriške sindikalne prakse. 31 Prim. Theorien.... 1. c. str. 377, 385, 386 in dr. 32 Prim. Theorien..., 1. c. str 363—364. 590 prava itn., itn.), lahko vsaj deloma skuipaj s hudodelcem in njegovim hudodelstvom postanejo industrijska panoga, kot to kaže razvoj gangster- stva v ZDA. Te »storitve-« so postale delo, ki ga kapital ne najema za osebno porabo, temveč za produkcijo presežne vrednosti. Namesto da bi zabava, hudodelstvo, tako imenovana nematerialna proizvodnja, likovna umetnost in književnost itn. živele ob strani kapitalističnega načina pro- izvodnje kot nekaj, kar je njegovim personofikacijam: kapitalistom, mezd- nim delavcem itn., potrebno za tako imenovano neproduktivno porabo, postajajo del produktivne potrošnje. Po tem se kapitalistični način pro- izvodnje kaže kot še bolj fundamentalno sovražen-*' »nekim duhovnim panogam proizvodnje, na primer umetnosti in poeziji« kot takrat, ko je A. Smith, opazujoč »duhovno proizvodnjo« samo z vidika njene porabe materialnega bogastva, razločeval »produktivno« in »neproduktivno« delo s stališča »odkrito brutalnega bourgeois parvenu«.-*'' Ko je Marx analizi- ral proces produkcije kapitala, je glede tega za kapitalizem pomembnega razločevanja sprejemal Smithovo distinkcijo in se norčeval iz »izobraže- nih« apologetov >Hizobraženega« kapitalista. Zgrozil pa bi se ob dejstvu, da se »sovražnost«, o kateri je govoril, zdaj kaže kot neke vrste prijatelj- stvo kapitalističnega načina proizvodnje do teh panog »duhovne produk- cije«. Kapitalistova »izobraženost«, ki je imela v devetnajstem stoletju bidermajersko — akademsko naravo in okus, je postala zdaj — kot .ž-з prej prirodne znanosti (»naravne sile«), tehnika in tehnologije itn. — »po- doba kapitala samega«'^^, njegova »moč« (IVIacht), njegovo »sredstvo za eksploatacijo dela«, »sredstvo za prisvajanje presežnega dela«, njemu »pripadajoča moč«.^'^ Ne samo znanost, tudi umetnost itn. je postala pro- duktivna moč kapitala, njegova »produktivnost«. »Kulturni sektor« (seveda bolj ali manj, tu ali tam, v tej ali oni »pa- nogi«) se neposredno povezuje s proizvodnjo ne samo s tem, da ji streže, postaja tudi sektor produkcije kapitala. Na tem sektorju proizvedene uporabne vrednosti postajajo vrednosti — blaga, kar spet učinkuje na njihovo naravo uporabnih vrednosti — »dobrin«. Potem ko jih zajame kaipitalistični način proizvodnje, ne postanejo samo blago, in tudi ne delo, vloženo v njihovo proizvodnjo, samo kapitalistično produktivno (tj. tako. ki ustvarja presežno vrednost), temveč postanejo takšno blago, katerega uporabna vrednost za potrošnike, katerega značaj množičnega izdelka z vsem svojim asortimentom kaže potezo, nad katero bi se Marx zgrozil. Ta uporabne vrednosti namreč odsevajo kapital kot množično uporabno vrednost delavca — konsumenta, ki (npr. kot »delničar«) sam sodeluj p pri njeni porabi. Marx bi s.e zgrozil nad tem, da je kapitalizem postal zy delavca vabljiv. Kaže. kot da se je s tem izjalovilo njegovo upanje, da bo proletariat v imenu svoje človeškosti odpravil kapitalistični način pro- 33 Prim. Theorien..., 1. c. str. 257. ■''* Prim. Theorien..., 1. c. str. 260. Prim. Theorien..., 1. c. str. 367. Prim. Theorien ..., 1. c. str. 367—368. 591 izvodnje. »Dostojanstvo« človeškega-''^ v človeku je s »potrošnikevo druž- bo« kar najmanj boleče lintegrirano v kapitalistični način proizvodnje. Ta rezultat kapitalističnega načina proizvodnje je bil pripravljen s preskrbovanjem tako imenovanega »kulturnega sektorja«-"^, z njegove artikulacijo in organizacijo, z njegovimi institucijami in navadami, z nje- govim šolanjem, z izobrazbo, vzgojo kadrov in gojitvijo »dobrin«, z nje- govo inventarizacijo in klasifikacijo preteklih in sedanjih »vrednosti«, z njegovo avtopropagando in s postulati .subvencioniranja, z njegovo ne- vtralizacijo, benignificiranjem, z njegovo neodpornostjo in nemočjo, z nje- govo »koristnostjo«, idej nost j o ah brezidejnostjo (po potrebi), z njegovo izipraznitvijo, formahzacijo, desubstanoializacijo. Marx je to vedel, ko je ta sektor imenoval »ideologija«. Veliko napo- leonsko zaničevanje se je bilo medtem razdrobilo v množico zaničevalcev, naipoleončkov gospodarskega in političnega izvira, ki so zavoljo »stan- darda«, »potrošnje«, »idejnosti« itn. v en glas blagohotno naklonjeni Le- mu sektorju. Usoda tako imenovane »humanistične«, »duhovnoznansLve- ne«, »socialnoznanstvene«, »historičnoznanstvene« itn. inteHgence v zad- njem poldrugem stoletju ustvarja pri širokih slojih te nehomogene, pre- piruljive, ljubosumne, filistrske, klovnovske, hlapčevske, uslužne in hkrati protestantske, revoltirane, kritične, kritikastrske in kritizirane skupine poseben manjvrednostni občutek pred »resničnostjo«, pred »realnostjсн<. To, po svoje še poglobljeno, reproducira v medsebojni konkurenci oslab- ljene neorganizirane proletarce z začetka kapitalističnega načina proiz- vodnje in je enako dobrodošlo tako neposrednim kot posrednim »perso- nifikacijam« kapitala: kapitalistom, menagerjem itn., itn. Občasni punti, ki postajajo manira, po svoje odsevajo usodo te skupine mezdnih delav- cev, za kapital (»potrošniške« faze) zanimive zaradi vsebine dela in porabe delovne moči. Smešno je, kako si ti gladiatorji prizadevajo pred kapitalom pokazati svojo vitalnost in moč s tem, da licitiraj o puntarske izgrede in ekscese, da bi bili videti družbeno potrebni. Atpologeti, ki so se tako kol ameriški pragmatisti m postklasični, antiklasični politični ekonomi hoteli 3' Od tod se v mnogo bolj radikalni obliki zastavlja vprašanje »območja svobode«, kot pa ga je bil v nekem »realističnem« paralelizmu zastavil Marx v Kapitalu HI, Dietz, Berlin 1964, W. 25, str. 828. Zdaj se »začenja območje svo- bode« ne le onliraj materialne proizvodnje, temveč sploh onkraj »dela« kol odnosa do vsega, kar je, in do jedra (»biti«) vsega, kar je. Nauk, ki ga je dal »neo«-kapitalizem in njegov razvoj »proizvajalnih sil«, zahteva poglobitve mi- selnih temeljev komunizma. »Odprava dela, o kateri je Marx govoril v Deu- tsche Ideologie, Dietz, Berlin 1962, W. 3, npr. str. 77, 69 in dru., ima tudi zu- najekonomsko problemsko razsežnost, kot se, na drugi strani, z avtomatizacijo vprašanje dela šele zastavlja v svoji relevantni čistosti. Redko kateri pojem je tako dvoumen kot pojem »kulture« in zato izziva vsakršne zmešnjave in prepire. (O tem prim. v novejši literaturi npr. T. S. Eliotove Notes Towards the Definition of Culture, London 1948, ki so v nemškem prevodu Zum Begriff der Kultur, Rowohlt 1961, izzvale zmedeno repliko C. Л. Emgeja, Die Frage nach einem neuen Kulturbcgriff, Betrachtungen am Leitfa- den der Auffassung von Th. St. Eliot, Verlag der Akademie in Mainz, Wies- baden 1962. Vse to kot primer zmede, ki izvira iz bistveno nezgodovinskega odnosa do kulture.) 592 »prikazati kot neposiredni produoanti materialn-sga bogastva«,^^ imajo zdaj zares priložnost, da se uvrstijo med produkti\me delavce, to je med take, ki oplajajo kapital. Na drugi strani pa kot dobavitelji vzorcev za industrijo, ki proizvaja za široko potrošnjo, zahtevajo zase institucionalno priznanje in zaščito vsaj na ravni trade unionov. »Družbena skrb« za »kulturni sektor« zdaj obstaja povsod po svetu in je podprta z vrsto stanovskih združenj na raznih ravneh, z raznimi vplivi in različno organizacijsko strukturo. Kakršna je pač osnovna druž- bena koncepcija, temeljni projekt, tako se formalno in vsebinsko spremi- nja tudi obseg tega sektorja: ponekod je kot v izročilu preteklega sto- letja všteta tudi znanost, ponekod je znanost prišla v posebno »pristoj- nost«. V zadnjem primeru ostaja »kulturi« samo »nedolžno« področje višje in nižje umetnosti ter ustanov, ki zanjo skrbe, izobražujejo kadre itn. (literatura, likovna umetnost, gledališče, film, glasba in oblike tako imenovane »množične kulture« in njenih posrednikov — mass media) Desubstancializirani, izpraznjeni, a v »ideji univerze« še vedno vzdrže- vani npr. novokantovski koncept »kulturnih vrednosti« resničnega, do- brega, lepega in svetega, ki »niso««, pač pa »objektivno veljajo«''*', se je izkazal kot v glavnem neprimeren za totalni angažma. Vsiljuje se naloga operacionalizacije pojmov tega »področja«, ki — tako se zdi — zničuje tisto »kulturno« v »kulturi«. Zato ni nič čudnega, da se ob tistem in po- dobnih konceptih »kulture« orientirajo takšni kritiki kapitalizma, ka- kršni so člani t. im. frankfurtskega kroga (Horkheimer — Adorno, zlasti slednji)'^' ali Marcuse, ki postavlja svojevrstne rezervate kulture proti njeni totalni integraciji v kapitalistični način proizvodnje.''^ Seveda ti bolj ali manj resignirani protesti in umiki pričajo o pasivnosti glede na celoto in so znak priznanja dejanske nemoči tako imenovane »kritične teorije družbe« tako glede na »realni« angažman kot tudi — kar je veliko po- 39 Prim. Theorien..., 1. c. str. 259. O tem, kako je z »vrednostmi« in »veljavami« po sebi, prim, metodo- loško pomemben Marxov tekst v Theorien über den Mehrwert III, Dietz, Ber- lin 1962, Str. 294: »Uporabna vrednost izraža naravni odnos med stvarnostjo in človekom in dejstvo obstajanja stvari za človeka.« Koliko pa to zahteva dolo- čeno »z vrednostjo« prežeto strukturiranost narave same, prim. Kapital I, 1. c. str. 193: »Vse stvari ... so v naravi dani predmeti dela.« ^1 Prim. Horkheimer — Adorno, Dialektik der Aufklärung, Querido, Am sterdam 1947, M. Horkheimer, Pomračenje uma, V. Masleša, Sarajevo 1963, Th. W. Adorno, Prismen, Kulturkritik und Gesellschaft, Suhrkamp, Frankfurt a. Main 1955. Vse delno zelo ostroumne pripombe npr. Adorna na račun »kulture kot take« (glej npr. zvezo »kulture« in trga, nav. delo str. 17) se razbijajo ob nedomišljenosti (morda »metodični«?) njegove »odprte« dialelitike, ki živi od razdvojenosti »kulture« in materialne proizvodnje, od razdvojenosti, ki je izvir vsakovrstnih prigod in nezgod »kulturnega sektorja« in njegove kritike kot tudi kritike znotraj njega. Da bi bilo vse v redu, bi moralo razdvojeno ostati razdvojeno, vendar bi se moralo z »razsvetljensko kritiko« korigirati do »vza- jemnega delovanja«. ''2 Prim. H. Marcuse, Bemerkungen zu einer Neubestimmung der Kultur V Kultur und Gesellschaft II, Suhrkamp, Frankfurt a. Main 1965, npr. str. 161. 593 membnejše — glede na dejansko razumevanje bistva »kulture«, potem pa kapitalističnega načina proizvodnje in končno pomena delitve dela in dela sploh.''3 2a Marcusejevo diagnozo je značilno nevtralno-neproblemsko ob- ravnavanje »kulture« same'*^, samega »kulturnega sektorja«, in skorajda resignirano spremljanje njegovih notranjih procesov v smeri oparaciona- lizma itn. Ne prihaja mu na misel, da je »kultura« kot »sektor« dela sama po sebi izvir težav, o katerih govori; tem prej ne, kar je za »kulturo« rezervirano tisto območje >4>nkraj kraljestva nuje« (Marx), torej »kralje- stvo svobode«, ki se mu sicer zdi danes ogroženo, vendar je načelno že onkraj kapitalističnega načina proizvodnje, V resnici pa je »kraljestvo svobode«, razumljeno kot »kultura« in »kulturni .sektor« že manipulativni preparat za ekspanzijo procesa produkcije kapitala. Od/prave delitve, ne le na razrede in znotraj razredov, temveč v vsakem posamezniku, kot naloga, ki jo je postavil Marx in jo Marcuse priznava, ni mogoče uresničiti ne s »sumacijo«, ne s »sintezo« ne onkraj z avtomacijo odrešenega dela itn. — temveč z odpravo načina proizvodnje, ki s tem, da ohranja deli- tev dela in da jo danes po svoje zakriva (»strokovnjaki« itn.), zakriva temeljno vprašanje, vprašanje dela nasploh in potreb kot takih. Reku smo, da sa je med kapitalizem in socalizem kot ovira postavil sistem potreb, ki jih je priklical kapitalizem in ki počasi postajajo »obče- človeške«. Socializem kot specifična zgodovinska konfiguracija potreb in dejavnosti — proizvodnje, ki se z revolucijo — preobratom vrača k izvir- nemu, prvotnemu, duhovnemu prebivanju človeka v odnosu do vsega, kar je, do prebivanja, ki pa je živo zakopano pod nanosi razredne družbe .sploh, še posebno in radikalno pa kapitalistične, socializem torej ne more, ne da bi se vnaprej onemogočil, preprosto vzeti med svoje »kulturne pridobitve« »kulturnega sektorja«, pa tudi ne njegovih »materialnih« pri- dobitev tako imenovane »civilizacije«. Nasprotno: socializem, okužen s parazitskim kapitalizmom, ki se umetno ohranja, bi ss lahko izrodil, če bi ga prevzeli njegovi uspehi na področju proizvodnje in porabe. V bistvu socializma je to, da ne proizvaja zaradi presežne vrednosti, temveč zaradi zadovoljevanja potreb, temeljna potreba človeka pa je, da je človek, ne »personifikacija« kapitala ali kapitalu podrejenega dela, in tudi ne kakršnakoli druga »personifikacija« kot druga stran »postvarelosti«, »fe- tišizadje«. Resda sredi gospodarske ekspanzije kapitala socializem ne more zanemariti pridobitev kapitalizma: tudi sam mora v ustreznih obli- kah razvijati proizvajalne sile, ki jih je razvil kapitalizem, upoštevati mora kapitalistični način proizvodnje' sploh, posebno pa njegove trideset- Glede tega obstaja kontinuiteta od Marcusejevega zgodnjega članka Über die philosophischen Grundlagen des wirtschatts — wissenschaftlichen Arbeitsbegriffs (1933) in v njem vsebovane interpretacije IVIarxovega "kralje- stva svobode« in »kraljestvo nuje« do navedenega zadnjega članka (prim. na- vedeno zbirko str. 38—49 in str. 150 in sl.). Prim. navedeno zbirko, str. 147 : »Kultura se prikazuje kot kompleks moralnih, intelektualnih in estetskih ciljev (vrednosti), ki jih ima kaka družba za smoter organizacije in delitve dela ter njegovega upravljanja — kot ,do- brina' (das Gut), ki naj bi jo dosegali z načinom življenja, kakor ga je ta družba uredila.- 594 letne »-rezultate«, o katerih je bil govor, zatorej mora razumeti človeka »skozi« njegovo produktivnost, »skozi« njegovo materialno zainteresira- nost, »skozi« njegove potrebe po široki potrošnji. Ampak da to »skozi-- res pomeni »skozi«, ne pa samo »po tej poti-« (»putem-« — op. prev.) ali >^ tem«!^'' Ko »kulturna« politika računa s človekovimi potrebama, ima lahko bolj ali manj liberalne oblike, ne more pa kot kapitalistična ustvariti dik- tature, ki je slabša od odkrite, ker je anonimna. Človek je v dejanskem socializmu dolgo živel od ideoloških psevdopotreb namesto od duha: aske- tizem je bil nagrajevan s psevdotranscendenco. V pomembnih socialistič- nih deželah danes nebu j e biti asket. Vendar vprašanje nikakor ni ne- dolžno, temveč, nasprotno, odločilno: kaj je zdaj pred njim — »kulturni sektor« ali duhovna bit? »Potrošniška družba« ima »kulturnih dobrin« v obilju, kratkotraj- nih, hitro porabljivih, razpolaga z množico ustaljenih »kulturnih-« imen in naslovov, za velike ljudi ve po raznih bestseller j ih. Publicity ni sred- stvo, temveč stil. Velike ljudi duha, ki je danes predvsem svojevrstno trpljenje zaradi pomanjkanja duhovne biti, ta stil — ki ga tako ljubijo »angažirani« á la Sartre in na novo adaptirani »konstruktivni kritiki-« socializma á la Schaff — malici tudi takrat, kadar jih dobesedno navaja, citira. A zdi se, da taki vedno bolj spadajo v preteklost, ali pa se še za življenja kanoniziraj o in postanejo »kulturno« znosni. Ujevičevo Vsak- danje tarnanje je danes strašnejše kot takrat, ko smo ga videvali po krčmah, ker se danes po raznih poteh vključuje v »kulturni sektor«. Do- bro je, če se vidi, da je danes strašnejše! »Ponorele ptice« še vedno letajo. Dobro, če je socializem našel prostor za to vrsto strahu in dal možnost za duhovno blaznost nasproti racionalni, operacionalni neumnosti, ki SiS splača in se zato širi. Duhovno biti, ne biti samo intelektualni ali ročni delavec, ali oboje skupaj — poseben svet je potreben za to! Preobrat potreb in biti človeka na delu! Samo socializem je pot k temu »duhovnemu biti« s pogojem, da spregleda »kulturni sektor« z njegovimi »vrednostmi« — »dobrinami« in da človeku, ne pa številu, množici, omogoči, da bo človek v svoji preprosti veličini, ki je ne more preseči nobena ekstenziteta manipuhranja in gospo- darjenja. Seveda zadnji boji za to še niso izbojevani. Predpostavka za realizacijo Marxovih idej na Zahodu bi bila povsem drugačna osnova (glede na širino) »superstrukture^<, kot je obstoječa. Imenujmo jo »osnovna«, ker so na njej tako ali drugače utemeljene tudi najvišje oblike (filozofija, tako imenovane družbene vede, morala, »po- gledi« itn., itn.). Govor je o »nmožični kulturi« Zahoda. Resnični, čeprav Na nevarnost »ekonomizma« v »kulturi«, ki lahko nastane v sociali- stični konstelaciji, je pred nedavnim opozoril G. Lukács v nekem intervjuju za L'Unità (28. VII. 1966): »Seveda imajo (»kulturne dobrine« V. S.) v kapita- lizmu ceno in se zato spreminjajo v blago ... Pa vendar socializem še za Sta- lina ni spontano šel za to tendenco v razvoju. Le v zadnjem času so se oglasili posebno »napredni« teoretiki — k sreči niso doživeli večjega odmeva — ki bi tudi ,kulturno proizvodnjo' radi napravili ,donosno'.« 595 antihumani učinek kaipitalizma je ustvarjanje umetnihi potreb, relativnih potreb, »zgodovinskih potreb«, ki ostajajo na ravni materialne proizvod- nje. Ce izvzamemo specifične, bolj luksuzne dobrine — blago, se kaže »višja« poraba v ustrezanju tistim »duhovnim« potrebam, katerih »do- brine« so .podvržene industrijski proizvodnji. Kari Marx kot človek za- hodniškega izročila ni mogel pričakovati potreb »množičnega človeka«, ki ga je ustvaril novodobni kapitalizem. Te potrebe so največji pM'otikomu- nistični in protihumanistični mobilizacijski vzvod za manipuliranje »mno- žic« proti socializmu. Boj v območju t. im. »množične kulture« je. če le-to pojmujemo dovolj zgodovinsko premišljeno, morda najbolj daljnosežni protikapitalistični boj sodobnega sveta. Prevedel Janez Dokler 596 Menjave med kapitalom in delom (Iz poglavja o kapitalu) Karel Marx Menjava med kapitalom in delom pripada enostovni cir- kulaciji ne bogati delavca. — Ločitev dela in lastnine [je] predpostavka te menjave. — Delo [je] absolutna revščina kot predmet, obča možnost bogastva kot subjekt. — Delo brez posebne opredeljenosti stoji kapitalu nasproti.' Lahko se zdi čudno, da ker v razmerju dela in kapitala, in tudi v tem ipi-vem razmerju menjave med njima, delavec kupuje menjalno vrednoto in kapitalist uporabno vrednoto, vtem ko delo stoji nasproti kapitalu ne kot neka uporabna vrednota, marveč kot tista edina uporabna vrednota [nicht als ein Gebrauchswert, sondern als der- Gebrauchswert schlecht- hin''] naj [zato] kapitalist dobi bogastvo, delavec pa le uporabno vrednoto, ki premine'' v potrošnji.^ To se prikazuje kot kaka dialektika, ki se spre- vrača v ravno narobe od tistega, kar naj bi pričakovali. Vendar če natanč- neje pogledamo, se pokaže, da delavec, ki zamenjuje svoje blago, prestane v menjalnem procesu obliko B-D-D-B. Ce se v cirkulaciji izhaja od blaga, menjalne vrednote kot principa zamene, nujno spet pristanemo pri blagu, ker se denar prikazuje samo kot novec in je kot menjalno sredstvo neko zgolj izginjajoče posredovanje; blago kot tako pa je — potem ko je opisalo svojo krožno pot [Kreislauf] — konsumirano kot direkten objekt potrebe. ' Odlomek iz Poglavja o kapitalu, Grundrisse str. 202—211, tik pred od- lomkom, objavljenim v 51. številka. Vsebinski povzetek na začetku in v sredi teksta je vzet iz Marxovega registra k lastnim zvezkom. ■- Razlika med nemškim določnim in nedoločnim členom je tu opisno posneta. V nadaljnjem tekstu si pomagam s »tisti«, z veliko začetnico ipd., pri čemer je v oglatih olílepajíh opozorilo na original. ■Ч Nemški schlechthin je podobno neprevedljiv kot par excellence in kat' exochen. Pomeni: »kar«, »kar tako«, »kar brez nadaljnjega«. Na tem mestu se mu je mogoče izogniti, ker je ves prevod opisen zaradi težav z določnim čle- nom. Kasneje ga prevajam s »kar« pred odnosnico. Nemški erlöschen pomeni prvotno »ugasniti«, nato »prenehati« ipd. Ker je za najrazličnejše zveze, v katerih ga rabi Marx, naš »ugasniti« preveč figu- rativen, pišem rajši splošnejši »preminiti«. ' [Kolikor to zadeva kapitalista, razviti šele pri drugem procesu.] Marxo- va pripomba v oglatem oklepaju. 597 Po drugi strani Itapital reprezentira D-B-B-D; nasproti postavljeni moment. Ločitev lastnine od dela se prikazuje kot nujen zakon te menjave med kapitalom in delom. Delo, postavljeno kot ne-kapital kot tak, je: 1. ne- upredmeteno'' delo, negativno pojmovano (samo še predmetno; nepred- métno'' samo v objektivni formi). Kot tako je ne-surovina, ne-delovni- instrument, ne-polizdelek: delo, loòeno od vseh delovnih sredstev in delov- nih predmetov, od vse svoje objektivnosti. Živo delo, eksistirajoče kot abstrakcija od teh momentov svoje realne dejanskosti (prav tako ne-vred- nost); to popolno razgaljenje [je] vse objektivnosti naga, čisto subjektivna eksistenca dela. Delo kot absolutna revščina: revščina ne kot pomanj- kanje, ampak kot popolna izključitev predmetnega bogastva. Ali tudi [takole] : kot tista eksistirajoča ne-vrednost [als der existierende Nicht- Wert] in zato čisto predmetna uporabna vrednota, eksistirajoča brez po- sredovanja, je ta predmetnost lahko le taka, da ni ločena od osebe; le taka, da sovpada z njeno neposredno telesnostjo. Ker je predmetnost čisto (rein) neposredna, je prav tako neposredno ne-predmetnost. Z drugimi besedami: nikaka predmetnost, ki bi bila izven neposrednega bivanja individua samega. 2. Ne-upredmeteno delo, ne-vrednost, pojmovano pozitivno, ali nase se nanašajoča negativnost. [Kot taka] je ono [= delo] ne- upredmetena, torej nepredmetna, tj. subjektivna eksistenca dela samega. Delo ne kot predmet, marveč kot dejavnost, ne samo kot vrednost, marveč kot živi vir vrednosti. Obče bogastvo, nasproti kapitalu, v katerem eksistira pred- metno, kot dejanskost, [eksistira v delu] kot obča možnost le-tega, ki se kot taka potrjuje v akciji. Na noben način si torej ne oporeka, ali [jej oslo stavek, ki si oporeka na sleherni način, da je delo po eni strani absolutna revščina kot predmet, po drugi strani [pa] obča možnost bogastva kot subjekt in kot dejavnost, — [obe tezi] se medsebojno pogojujeta in sledita iz bistva dela, tako kot je delo predpostavljeno od kapitala kot nasprotje, kot nasprotno bivanje kapitala, po drugi strani pa samo pred- postavlja kapital. Zadnja točka, na katero velja še opozoriti — pri delu, kot stoji na- sproti kapitalu — je, da ono kot prav tista uporabna vrednota [der Ge- brachswert], stoječa nasproti denarju, postavljenemu kot kapital, ni to ali ono delo, ampak kar dele [Arbeit schlechthin], abstraktno delo; abso- lutno ravnodušno^ do svoje posebne opredeljenosti, toda sposobno vsake opredeljenosti. Po&ebni substanci, v kateri sestoji določen kapital, mora seveda ustrezati delo kot posebno; a ker [je] kapital kot tak ravnodušen do 6 vergegenständlicht; izraz »opredmeten« se mi zdi neprimeren, ker bi moral v slovenščini pomeniti toliko kot »opremljen s predmeti«; pomen nem- škega izraza bi pribhžno posneli naslednji: opredmetél ali opredmeten (od gla- gola* opredmeteti = postati predmet(en)), popredméten in opredmeten (od gla- golov po- oz. u-predmetiti). ' das Nichtgegenständliche. Z naglasi opozarjam, da gre za substantivi rane pridevnike. gleichgültig; v pomanjkanju ustreznega izraza pišem zdaj »ravnodušen«, zdaj »neprizadeten«, zdaj »vseeno (je)«, zdaj »brezrazličen«. 598 vseh posebnosti svoje substance in je tako kot njihova totalnost kot tudi kot abstrakcija od vseh njihovih posebnosti, 'sdaj tudi delo, ki mu stoji nasproti, ob sebi [an sich] subjektivno ima to isto totalnost in obstrak- cijo. Na primer v cehovskem, rokodelskem delu, kjer ima kapital sam še bornirano obliko, je še čisto pogreznjen v določeno substanco, torej še ni kapital kot tak, se prikazuje tudi delo še kot pogreznjeno v svojo posebno določenost: ne v totalnosti in abstrakciji, kot Delo [die Arbeit], tako kot stoji nasproti kapitalu. To se pravi, delo je sicer v vsakem posameznem primeru določeno: toda kapital se lahko postavi nasproti vsakemu dolo- čenemu delu; totalnost vseh del mu dynámei [po možnosti] stoji nasproti, in naključno je, katero mu ravnokar stoji nasproti. Po drugi strani je delavec sam absolutno ravnodušen do opredeljenosti svojega dela; delo kot tako zanj ni zanimivo, marveč le, kolikor je sploh delo in kot tako uporabna vrednota za kapital. [10] Biti nosilec dela kot takega — tj. dela kot uporabne vrednote za kapital — v tem je tedaj njegov ekonomski zna- čaj; je delavec v nasprotju s kapitalistom. To ni značaj obrtnikov, ce- hovskih pomočnikov itn., katerih ekonomski značaj je ravno v oprede- ljenosti njihovega dela in razmerju do določenega mojstra itn. Ta eko- nomsko razmerje — značaj, ki ga imata kapitalist in delavec kot ekstrema nekega produkcijskega razmerja — bo tedaj razvit tem čisteje in adekvat- neje, čim bolj delo izgublja ves značaj umetelnosti [Kunstcharakter]; [kol njegova posebna Sfpretnost vse bolj postaja nekaj abstraktnega, nepriza- detnega [Gleichgültiges], in [ko delo] postaja bolj in bolj čista abstraktna dejavnost, čista mehanična, zato neprizadetna, do svoje posebne oblike indifirentna dejavnost; zgolj formalna dejavnost ali — kar je isto —• zgolj snovna [dejavnost], dejavnost sploh, ravnodušna [gleichgültig] do vsebine Tu se torej znova kaže, kako posebna določenost produkcijskega razmerja, [določenosti kategorije — tu kapitala in dela — postane resnična šele z razvojem posebnega materialnega načina proizvodnje in posebne stopnje razvoja industrijskih produktivnih sil. (To točko sploh razviti posebej pri tem razmerju, kasneje; ker je tu že postavljena v razmerju samem, med- tem ko pri abstraktnih opredelitvah — menjalna vrednost, cirkulacija, denar — gre še bolj v našo subjektivno refleksijo.) Delovni proces sprejet v kapital (kapital in kapitalist). 2. Zdaj prihajamo do druge plati procesa. Menjava med kapitalom ■ ali kapitalistom in delavcem je zdaj končana, kolikor sploh gre za proces menjave. Zdaj se gre naprej k odnosu kapitala do dela kot njegove upo- rabne vrednosti. Delo ni le uporabna vrednost, ki je soočena s kapitalom, ampak je tista edina uporabna vrednost [der Gebrauchswert] kapitala sa- mega.ä Kot nebit vrednosti kot upredmetenih je delo njihova bit kot ne- uprodmetnih. njihova idejna (ideell) bit; možnost vrednot, in kot dejav- nost upostavljanje vrednosti. Nasproti kapitalu je (delo) gola abstraktna ^ »Uporabna vrednota, ki stopa nasproti kapitalu kol postavljeni menjalni vrednosti, je delo. Kapital se zamenjuje ali je v tej opredeljenosti le v odnosu do ne-kapitala, negacije kapitala, glede na katero edino je kapital; dejanski ne-kapital je delo.« Grundrisse s. 185. forma, gola možnost dejavnosti, upostavljajoče vrednost, ki le kot sposob- nost, zmožnost eksistira v delavčevi telesnosti. Toda ko ga stik s kapitalom sipravi do dejanske dejavnosti — iz sebe ne more pniti do tega, ker je brezpredmetno —, postane delo dejanska vrednost upostavljajoča, pro- duktivna dejavnost. Nanašajoč se na kapital lahko dejavnost sestoji sploh samo v reprodukciji njega samega — ohranitvi in pomnožitvi njega kot dejanske in delujoče vrednosti, ne le mišljene, kot v denarju kot takem. Prek menjave z delavcem si je kapital prisvojil samo delo; postalo je eden od njegovih momentov, ki zdaj deluje kot oplojujoča živost na njegovo le tu-bivajočo'" in zato mrtvo predmetnost. Kapital je denar (za sebe po- stavljena menjalna vrednost), ampak ne več denar kot eksistirajoč'" v posebni substanci in zato izključen od drugih substanc menjalnih vred- not [eksistirajoč] zraven njih, marveč tako, da v vseh substancah, me- njalnih vrednotah vsake forme in načina bivanja opredmetenega dela ohranja svojo idealno opredelitev. Kolikor kapital kot v vseh posebnih oblikah upredmetenega dela eksistiraj oči denar zdaj stopa v proces z ne upredmetenim, marveč živim delom, eksistiraj očim kot proces in akt, je [kapital] najpoprej ta kvalitativna razlika substance, v kateri sestoji, proti foi-mi, v kateri zdaj sestoji tudi kot delo. Proces tega razUkovanja in nje- govega odpravljanja je tisti, v katerem kapital sam postaja proces. Delo je ferment, ki je vržen vanj in ga spravlja v vrenje. Po eni strani mora biti predelana tista predmetnost, v kateri sestoji, tj. delo jo mora potro- šiti, po drugi strani mora biti odpravljena gola subjektivnost dela kot gole forme in delo mora biti upredmeteno v materialu kapitala. Odnos kapi- tala (po njegovi vsebini) do dela, upredmetenega dela do živega dela — v temle odnosu, ko se kapital prikazuje pasiven nasproti delu, je njegovo pasivno bivanje kot posebne substance tisto, ki stopa v nanašanje na delo kot oblikujoča dejavnost — je sploh lahko le odnos dela do svoje pred- metnosti, svoje snovi — in glede na delo kot dejavnost ima snov, opred- meteno delo, le dva odnosa, odnos surovine, tj. brezoblične snovi, golega materiala za smotrno dejavnost dela, uipostavljajočo obliko, ter odnos de- lovnega instrumenta, sredstva, ki je samo predmetno in ki z njim sub- jektivna dejavnost sama vriva med sebe in predmet drug predmet kot daseiend; etimološki zvezi sta dve :a) Da-sein = biti tu; torej »tu-bit«. '►prisotnost, pričujočnost. navzočnost«; b) Dass-sein = da je, »quoditas«, »da- stvo« v nasprotju z Was-sein = kaj je, »quidditas«, »kajstvo«, oz, So-sein = kakšno je, »takšnost«. Strogo ločevanje med Dasein in Existenz je uvedel šele Hegel, ki mu »das Dasein« pomeni rezultat nastajanja (Werden) in je »opre- deljena bit; njegova opredeljenost je bivajoča [seiende] opredeljenost, kvalite- ta.« V nasprotju s tem je eksistenca [die Existenz] reflektirano bivanje, je »das wesentliche Sein« — »bistvena bit«, je prikazujoče se bistvo; in če je »Dasei- endes« — »tu-bivajoče« ali »pričujoče« — isto kot »nekaj« [»Etwas«], je »eksi- stirajoče« isto kot »reč« [das Ding]. Tudi pri Marxu in Engelsu najdemo isto razlikovanje: das Dasein jima pomeni golo bivanje, die Existenz pa empirično bivanje. Marx in Engels poznata še dva termina: Vorhandensein (obstoj, pri- sotnost — brez posebne oznake) in Bestehen, das Bestehende — oznalca za tisto dimenzijo dejanskosti, ki je »nedejanska« v Heglovem smislu, ki torej terja revolucioniranja; za to uporabljamo izraza »obstajanje« in »obstoječe«. 600 vodilo.'! Opredelitev kot produkta, ki jo sem vnašajo ekonomi, kot opre- deHtev, razlikovana od surovine in delovnega instrumenta, sem sploh še ne spada. [Produkt] se prikazuje kot rezultat, ne kot predpostavka procesa med pasivno vsebino kapitala in delom kot dejavnostjo. Kot predpostavka produkt nikakor ni razmerje predmeta do dela, različno od surovine in delovnega instrumenta, saj sta surovina in delovni instmment, ker sta kot substanca vrednot, sama že upredmeteno delo, produkta. Substanca vrednosti sploh ni posebna naravna substanca, ampak upredmeteno delo. To samo [11] se glede na živo delo prikazuje kot surovina in delovni in- strument. Ce gledamo goli akt produkcije ob sebi [an sich]'-, se delovni instrument in surovina lahko prikazujeta kot že najdena v naravi, tako da si ju je treba le prisvojiti, tj. narediti za predmet in sredstvo dela, kar samo ni kak proces dela. Nasproti njim se torej produkt prikazuje kot neko kvalitativno drugo in ni produkt zraven njih le kot rezultat dela prek instrumenta na snov, marveč kot prvo upredmetenje dela. Kot sesta- vini kapitala pa sta surovina in delovni instrument sama že upredmeteno delo, torej produkt. To še ne izčnpava odnosa. Kajti recimo v produkciji, v kateri sploh ne eksistirajo menjalne vrednote, torej tudi noben kapital, lahko produkt dela postane sredstvo in predmet novega dela. Recimo v poljedelstvu, ki proizvaja čisto samo za uporabno vrednost. Lovcev lok, ribičeva mreža, skratka najenostavnejše razmere že predpostavljajo pro- dukt, ki neha veljati kot produkt in postane surovina аИ zlasti produk- cijski instrument, saj to je pravzaprav prva specifična oblika, v kateri se " »Delovno sredstvo je reč ah kompleks reči, ki jih delavec vriva med sebe in delovni predmet in ki mu služijo kot vodila [ali: prevodniki — Leiter] njegove dejavnosti na ta predmet. Izkorišča mehanične, fizikalne, kemične last- nosti reči, d abi jim, kot sredstvom moči, ustrezno svojemu namenu dal delo vati na druge reči.« Kapital 1, MEW. 23, 194, prim. sl. s. 203. Pod črto dodaja Marx citat iz Heglovih predavanj k Enciklopediji (v izdaji Heglovih učencev »Dodatek« k S 209: »Um je enako zvijačen kot močan. Zvijačnost sploh sestoji v posredovalni dejavnosti, ki, v tem ko daje objektivom, da ustrezno svoji lastni naravi delujejo drug na drugega in se drug ob drugem izčrpavajo, ne da bi se neposredno vmešavala v ta proces, vendar pripelje v izvedbo le svoj smo- ter.« (Jubiläumsausg. Bd. 8. 420). Se bližja Marxu je naslednja Heglova for- mulacija: »Človek se s svojimi potrebami do zunanje narave obnaša praktično in se pri tem, vtem ko se prek nje zadovoljuje in jo pokončuje [aufreibt], lo- teva posla posredovalno. Naravni predmeti so namreč močni in se na razno- vrstne načine upirajo. Da bi jih zmagal, vriva človek druge naravne reči, obra- ča s tem naravo zoper samo naravo m izumlja v ta namen orodja.« (Začetek poglavja o »Subjektivni umetnini« pri Grkih; v Brundstad-Littovi izdaji Philo- sophie der Geschichte, Reclam 1961, 342. Tekst je v bistvu isti, kot je bila pred- loga hs. prevoda, kot tudi slovenskega izbora, ki izide pri CZ.) »ob sebi« je po vrsti tretji poskus poslovenitve nemške kategorije »an sich«. Nekdanjo »na sebi«, ki je bila dobesedna prestava (ne prevod), je nado- mestil »po sebi« ; semantična analiza predloga »po« bi pokazala, kot kaže obilni material v »Besedotvorju slovenskega jezika« prof. dr. Antona Bajea, da »po« izraža že posredovanje in refleksijo in da bi bil primer za prevod nemšltega »durch«, nikakor pa ne nemškega »an«. Ker se je napačna raba zelo ukoi'e- ninila, jo bo težko pregnati. Edini pravi prevod za »an sich« je nimreč »ob sebi :« »samo ob sebi se razume«, »samo ob sebi to ni nič slabega« itn. Od obeh prejšnjih prevodov bi dal prednost »na sebi«, ker nima pomena refleksije; nje- gova osnovna pomanjkljivost je, da je kalk iz nemščine. 601 produkt prikazuje kot sredstvo reprodukcije. Ta odnos torej nikakor ne izčrpava razmerja, v katerem nastopata surovina in delovni instrument kot momenta kapitala samega. Sicer pa ekonomi še v nekem čisto drugem odnostu vnašajo produkt kot tretji element substance kapitala. To je pro- dukt, kolikor ima opredelitev, da izstopa tako iz produkcijskega procesa kot iz cirkulacije in je neposreden predmet individualne potrošnje, appro- visionnement, kot ga imenuje Cherbuliez.'-' Namreč produkti, ki so pred- postavljeni, da bi delavec kot delavec živel in bil sposoben živeti med produkcijo, preden je ustvarjen nov proizvod. Da kapitalist to sposobnost ima, je postavljeno v tem, da je vsak element kapitala denar in je kot tak lahko iz sebe kot obče oblike bogastva pretvorjen v snov le-tega, potrošni predmet. Approvisionnement ekonomov se tedaj nanaša le na delavce; tj. je to v obliki potrošnih predmetov, uporabne vrednote izraženi denar, ki ga dobe od kapitalista v aktu menjave med obojimi. Toda to spada v prvi akt. Kolikanj je ta prvi v odnosu do drugega, za to tu še ne gre. Edini razcep, ki ga postavlja sam produkcijski proces, je prvotni razcep, tisti, ki ga postavlja razlika med predmetnim delom in živim [delom] sama, tj. med surovino in delovnim instrumentom. Da ekonomi zmečejo te opre- delitve navzkriž, je čisto v redu, saj morajo zmetati navzkriž ta dva mo- menta odnosa med kapitalom in delom in se ne smejo držati njune spe- cifične razlike. Torej; Surovina se konsumira, tako da bo spremenjena, oblikovana z delom, in delovni instrument bo konsumiran, tako da bo porabljen, ob- rabljen v tem procesu. Po drugi strani bo delo prav tako konsumirano. tako da bo uporabljeno [angewandt]spravljeno v gibanje, in bo s tem izdan določen kvantum delavčeve mišične sile itn., in s tem se le-ta iz- črpava. Toda ne bo le konsumirano, ampak bo hkrati iz forme dejavnosti fiksirano, materializirano v formi predmeta, mirovanja; kot spnamemba v predmetu spreminja [delo] svojo lastno podobo in iz dejavnosti postaja bit. Konec procesa je produkt, v katerem se surovina prikazuje kot zve- zana z delom in se je delovni instrument prav tako iz gole možnosti pre- stavil v dejanskost, s tem da je postal dejansko vodilo dela, s tem pa je bil — zaradi [durch] svojega mehaničnega ali kemičnega odnost do delov- nega materiala — sam potrošen v svoji mirujoči formi. Vsi trije mo- menti procesa: material, instrument, delo se snidejo [fallen zusammen] v nevtralen rezultat — produkt. V produktu so obenem reproducirani ti momenti produkcijskega procesa, ki so bili v njem potrošeni. Celotni pro- ces se torej prikazuje kot produktivna potrošnja, tj. kot potrošnja, ki se niti ne konča z ničem, niti z golim subjektiviranjem predmetnega, marveč Cherbuliez: Richesse ou pauvreté, Paris 1841, str. 16: »Kapital, to je suro- vina, orodja, fond življenjskih sredstev [approvisionnement].« l'i Za Anwendung, aplikacijo, še nimamo ustreznega slovenskega izraza. Pravopis 1950 je ponujal »primeno«, kar so po ruskem »primenenie« sprejeP tudi nekateri drugi slovanski jeziki. Ker je ni nihče pisal, je novi SP nima več V slovenskem povojnem pisanju je zelo očiten trend odpravljanja slovanskih izposojenk, zato se tudi tam, kjer nimamo ustreznega izraza, ne morejo udoma- čiti nove izposojenke. V pomanjkanju pravega izraza si pomagamo z zasilno »uporabo«, ki je zlasti v izrazu »uporabna umetnost« že zelo blizu nesmisla. 602 ki je sama spet postavljena kot predmet. Trošenje ni enostavno trošenje snovnega, marveč trošenje samega trošenja; v odpravljanju'' snovnega od- pravljanja tega odpravljanja in torej njegovo postavljanje. Oblikodajna'*' dejavnost [die formgebende Tätigkeit] troši predmet in troši samo sebe, ampak troši le dano obliko predmeta, da bi ga postavila v novi predmetni obliki, in troši samo sebe le v svoji subjektivni formi kot dejavnosti. Troši predmetno pi'edmeta — ravnodušnost do oblike — in subjektivno dejav- nosti; eno oblikuje, drugo materializira. Kot produkt pa je rezultat pro- dukcijskega procesa uporabna vrednota. [12] Ce si zdaj ogledamo rezultat, ki smo se do njega dokopali daslej, vidimo : Prvič: S prisvajanjem, inkorporiranjem dela v kapital — denar, tj. akt kupovanja sposobnosti za razpolaganje z delavcem, se tu prikazuje le kot sredstvo, da bi izzvali ta proces, ne pa kot moment njega samega — pride le-ta v vrenje in postane proces, produkcijski proces, v katerem se [kapital] kot totalnost, kot živo delo nanaša na samo sebe ne le kot predmeteno, marveč, ker [je] upredmeteno, [kot] goli predmet dela. Drugič: V enostavni cirkulaciji je bila sama substanca vrednosti in denarja ravnodušna za opredelitev po formi, tj. dokler sta blago in denar ostala momenta cirkulacije. Blago, kolikor je šlo za njegovo substanco, je bilo zunaj ekonomskega razmerja kot predmet konsumpcije (potrebe); de- nar, kolikor se je njegova oblika osamosvojila, se je nanašal še na cirku- lacijo, ampak le negativno, in je bil le to negativno nanašanje. Fiksiran zase je prav tako preminil v mrtvi materialnosti, nehal biti denar. Blago in denar sta bila izraza menjalne vrednosti in različna le kot obča in po- sebna menjalna vrednost. Sama ta različnost je sipet bila le mišljena, ker sta tako v dejanski cirkulaciji obe opredelitvi ti dve opredelitvi bili za- menjavani, kot je, če si obravnaval vsako zase, denar sam bil posebno blago, blago pa je kot cena samo bilo obči denar. Razlika je bila le for- Aufheben: heglovski izraz, ki pomeni negirano negacijo: »Odpravl,janje [Aufheben] in odpravljeno (idejno [das Ideelle]) je eden od najvažnejših poj- mov filozofije, temeljna opredelitev, ki s kar vsepovsod vrača in ki je njen smisel treba opredeljeno razumeti in prav posebej ločiti od niča. Kar se odprav- lja, s tem ne postane nič. Nič je neposredno, odpravljeno pa je neko posredo- vano; je nebivajoče, ampak kot rezultat, ki je izšel od neke biti. Ima tedaj še ob-sebi opredeljenost, iz katere izha.ja. V jeziku ima Aufheben podvojeni po- men, da pomeni toliko kot shraniti, ohraniti, in obenem toliko kot dati, da pre- neha, narediti konec. 2e samo »shraniti« že vključuje negacijo, da je nekaj od- vzeto svoji neposrednosti in s tem bivanju, odprtemu vnanjim učinkovanjem, da bi ga ohranili. — Tako je »das Aufgehobene« hkrati neko shranjeno, ki je le zgubilo svojo neposrednost, a zato ni uničeno.« (Znanost logike, izd. Reclam. Leipzig, 1963, I, 124—125). Mimo teh momentov ima »Aufheben« še tretjega, pravzaprav osnovnega: auf-heben = vzdigniti. Iste pomene ima latinski tollere in po njem italijanski togliere, ki je v najnovejšem času spodrinil prejišnja pre- voda »superare« — premagati — in »risolvere« — razrešiti. Drugi narodi imajo manj posrečene rešitve: frc. »depasser«, rus. »snjat'« ipd. Po zgledu »risolvere« bi bilo mogoče poskusiti s slovenskim »razrešiti«, ki bi ga bilo treba razumeti kot »raz-rešiti«, kot »razrešiti problem« in negativno kot v pomenu »razrešiti koga«. A tudi to bi bila provizorična rešitev. Po zgledu »zakonodajen« — »gesetzgebend«. 603 maina. Eno in drugo je bilo postavljeno le v tej eni opredelitvi, Iter in kolikor ni bilo postavljeno v tej drugi. Zdaj pa, v produkcijskem procesu, se sam kapital kot forma razlikuje od sebe kot substance. Je hkrati obe opredelitvi in hkrati odnos obeh med seboj. Toda: Tretjič: Kot ta odnos se je prikazoval šele ob sebi [an sich]. Ta odnos še ni postavljen, аИ, je sam šele postavljen pod opredelitvijo enega od obeh momentov, snovnega, ki je v samem sebi razlikovan kot materija (surovina in instrument) in forma (delo) in je kot odnos obeh, kot dejan- ski prooes, sam spet le snovni odnos — odnos obeh snovnih elementov, ki tvorita vsebino kapitala, razlikovano od njegovega formnega odnosa [Formbeziehung] kot kapitala. Ce gledamo kapital s tiste strani, kjer se prvotno prikazuje za razliko od dela, je on v procesu le pasivno bivanje [ali tu-bitje, Dasein], le predmetno [bivanje], na katerem je popolnoma preminila opredelitev po formi, po kateri on je kapital — torej neko zase- bivajoče družbeno razmerje. Le po plati svoje vsebine — kot upredmeteno delo sploh — stopa v proces; ampak da je upredmeteno delo, to je deliA — in odnos le-tega do kapitala je ta proces — povsem vseeno; je celo le kol predmet, ne kot upredmeteno delo, [tako kot] stopa v proces [in] je pre- delan. Bombaž, ki postane bombažna preja, ali bombažna preja, ki postane tkanina, ali tkanina, ki postane material za tiskanje in barvanje, eksistira za delo le kot tu dan [vorhandne] bombaž, preja, tkanina. Kolikor so le-ti že produkti dela, upredmeteno delo, sploh ne stopajo v noben proces, marveč [to delajo] le kot materialne eksistence z določenimi naravnimi lastnostmi. Kako so bile te upostavljene na njih, to odnosa živega dela do njih nič ne zadeva; za le-to eksistiraj o le, kohkor eksistiraj o za razliko od njega, tj. kot delovna snov. To, kolikor se izhaja od kapitala v njegovi predmetni obliki, predpostavljeni delu. Po dnagi strani, kolikor je prek menjave z delavcem samo delo postalo eden od njegovih predmetnih ele- mentov, je njegova razHka od predmetnih elementov kapitala sama le predmetna; eni v formi mirovanja, drugo v formi dejavnosti. Odnos je snovni odnos enega od elementov [kapitala] do drugega; ne pa njegov lastni odnos do obeh. Po eni strani se torej prikazuje le kot pasivni pred- met, v katerem je preminila vsa opredelitev po foiTni; prikazuje se po drugi strani le kot enostavni produkcijski proces, v katerega kapital kot tak, kot različen od svoje substance, ne vstopa. In celo se niti ne prikazuje v svoji substanci, ki pripada njemu samemu — kot upredmeteno delo, saj to je substanca menjalne vrednosti —, marveč le v natumi formi bivanja te substance, v kateri je preminil vsak odnos do menjalne vrednosti, upredmetenega dela, do samega dela kot uporabne vrednote kapitala — in zato ves odnos do samega kapitala. Gledano [13] po tej plati, sovpade proces kapitala z enostavnim produkcijskim procesom kot takim, v čemer je njegova opredelitev kot kapitala v formi procesa prav tako preminila, kot je bil denar kot denar preminil v formi vrednosti. Kolikor smo dozdaj opazovali ta proces, vanj sploh še ne vstopa zase-bivajoči kapital, tj. ka- pitalist. Ni kapitalist tisti, ki ga delo potroši kot surovino in delovni in- strument. Tudi ni kapitalist tisti, ki trosi, marveč delo. Produkcijski pro- 604 ces kapitala se tako ne prikazuje kot produkcijski proces kapitala, mai-več kot kàr produkcijski proces, in v razliko od dela se kapital prikazuje le v snovni opredeljenosti surovine in delovnega instrumenta. To je tista plat — ki ni le samovoljna abstrakcija, marveč abstrakcija, ki se vrši v samem procesu —. ki jo ekonomi fiksirajo, da bi prikazali kapital za nujen ele- ment slehernega produkcijskega procesa. To seveda počno le. tako da po- zabljajo paziti na njegovo kapitalsko obnašanje med tem procesom. Tu je pravo mesto, da opozorimo na neki moment, ki šele tu ne na- stopa le s stališča opazovanja, marveč je postavljen v samem ekonomskem razmerju. V prvem aktu, v menjavi med kapitalom in delom, se je zadnje kot tako. zase-eksistirajoče delo. nujno prikazovalo kot delavec.'' Prav tako tu v drugem procesu: kapital sploh je postavljen kot zase-bivajoča, tako rekoč sebična vrednost (po čemer se je v denarju samo stremelo). Ampak zase-bivajoči kapital je kapitalist. Res pravijo socialisti: potre- bujemo kapital, ne pa kapitalista."^ Potem se kapital prikazuje kot čistt stvar, ne kot produkcijsko razmerje, ki je, reflektirano vase, ravno ka- pitalist. Kajpak lahko ločim kapital od tega posameznega kapitalista in lahko preide na drugega. Toda s tem, da izgubi kapital, zgubi lastnost, biti kapitalist. Kapital je tedaj pač ločljiv od posameznega kapitalista, ne pa od Kapitalista [von dem Kapitalistenl, ki kot tak stoji nasproti Delavcu. Tako lahko tudi posamezni delavec neha biti bitje-za-sebe dela; lahko podeduje, ukrade denar itn. Ampak potem neha biti delavec. Kot delavec je le zase-bivajoče delo. (To kasneje dalje razviti.)'-' Prevedel Božidar Debenjak '"^ "Edina razUlta od upredmetenega dela je ne upredmeteno, marveč še predmeteče se delo, delo kot subjektivnost. Ali [takole:]upređmeteno, tj. kot prostorno prisotno [vorhandne] delo je lahko nasproti časno prisotnemu postav- ljeno tudi kot minulo delo. Kolikor naj bo prisotno kot časno, kot živo, je lahko prisotno le kot živ objekt, v katerem eksistira kot sposobnost, kot možnost: torej kot delavec. Edina uporabna vrednota torej, ki tvori lahko nasprotje kapi- tala, je delo (in sicer vrednost ustvarjajoče, tj. produktivno delo.)« Grund- risse 183. 18 Npr. John Gray: The System etc.. p. 36, in ,J. F. Bray: Labour's Wrongs etc., p. 157—176. 19 "Produkcija kapitalistov in mezdnih delavcev je torej eden glavnih pro- duktov procesa ovrednotenja kapitala. Običajna ekonomija, ki ima pred očmi le proizvedene stvari, to popolnoma pozablja. Ker je v tem procesu upredme- teno delo postavljeno hkrati kot delavčeva nepredmetnost, kot predmetnost neke delavcu zoperstavljene subjektivnosti, kot lastnina neke njemu tuje volje, je kapital nujno hkrati kapitalist in misel nekaterih socialistov, da potrebujemo kapital, ne pa kapitalistov, je skozinskoz napačna. V pojmu kapitala je postav- ljeno, da objektivni pogoji dela — in ti so njegov lastni proizvod — nasproti njemu privzemajo osebnost, ali, kar je isto, da sp postavljeni kot lastnina neke delavcu tuje osebnosti. V pojmu kapitala je vsebovan kapitalist. Vendar ta zmota nikakor ni večja kot npr. tista vseh filologov, ki govore o kapitalu v an- tiki, o rimskih in grških kapitalistih. To je le drug izraz za to, da je bilo v Rimu in Grčiji delo prosto, kar težko da bi gospodje radi trdili. Da danes ame- riške plantažnike ne samo da imenujemo kapitaliste, ampak da to tudi so, te- melji na tem, da eksistirajo kot anomalija znotraj svetovnega trga; ki temelji na prostem delu. (...) Pri pojmovni opredelitvi kapitala so težave, ki jih pri denarju ni; kapital je po bistvu kapitalist; hkrati pa [je] spet tudi kapital kot od kapitalista razli- kovan element njegovega obstajanja ali produkcije sploh.« (Grundrisse 412.) 605 Jožef Tornine (1790—1866) razstava ob stoletnici smrti (Narodna galerija v Ljubljani) Ivan Sedej Kadar pišemo o razstavah, navadno pozabimo na delo pripravljavcev, morda se spomnimo pisca (ali .pdsoev) kataloga — sistema razstavitve, prezentacije pa praviloma ne omenjamo. Kje je kal tega krivičnega vred- notenja, ne vemo. Prav ob razstavi Jožefa Tominca pa te komponente ne smemo prezreti. Prireditelj je z odlično razstavitvijo umetnikovih podob znal pričarati pomembno strukturo Tominčeve umetnosti — prostor in aranžma prve polovice 19. stoletja. Seveda gre le za nakazane prvine in za srečno izrabo prostorskih možnosti — vendar je intimnost, ki jo zah- tevajo podobe slikarja, tako zasidranega v svojem času, in nakazana na- trpanost skromnih interierjev, zavesten poizkus dati umetnini še tisto raz- sežnost, ki je na razstavi navadno ne opazimo. To prvino in kvaliteto pričujoče razstave poudarja prav kontrast med veliko sobo, kjer je na častnem mestu razstavljen klasicistično in nekolikanj privzdignjeno kon- cipirani Avtoportret z bratom, ter vrsto enakih prostorov, kjer so nani- zani pretežno enaki razmeroma skromni formati portretov. Prezentacija ima še to prednost, da razstava ni utrujajoča ali celo dolgočasna zaradi enoličnega žanra, saj jo je prav stilizirani način razstavne tehnike iz 19. stoletja požlahtnil. Jožef Temine (1790—1866) je kot umetniški pojav rezultat srečnih naključij na stičišču dveh kulturnih prostorov — Italije in srednje Evrope. Kljub tujim šolam in nedvomnim italianističnim komponentam ima nje- govo slikarstvo izrazito regionalen naglas. Vendar v tem primeru ne mo- remo govoriti o provincializmu, marveč o tvornem deležu sicer skromne sredine. Portretist jare gospode iz Trsta, Gorice in tudi Ljubljane je znal kot malokdo zadeti duha svojega časa. Poseben čar njegovega slikarstva — pridih naivnosti, ki nas nehote spominja na minuciozni »realizem« zgodnjih Flamcev, je nedvomno v enaki meri zahteva časa kot umetniko- vega gledanja na predmet — v našem primeru portret. Temine se svojim modelom ni dobrikal — vsaj ne tako, da bi bil idealiziral njih grabežljiva, domišljava, skopa, kmečka ali surova obličja. Portretiranec je zahteval 606 kar se da podoben portret — tu dobrikanja ni trpel. Zato pa je toliko več drugih atributov. Navadno je v ozadju naslikan tudi predmet, ki je last- niku prinesel veljavo. To so fužine, ladje, posestvo, knjiga v roki, odliko- vanja itd. Pri ženskih podobah oslo vidimo, da je imel slikar predvsem dve nalogi: zadeti podobnost daminega obličja in njenega nakita! Brez- obzirnost zgodnjega kapitalizma, ki je imel na naših tleh najprimernejše gojišče prav v Trstu, je priznavala eno samo vrednoto — denar. Zato si bančni direktor ni pustil prilizovati. V brk anemičnemu in propadajočemu plemstvu (spomnimo se pompoznega in v bistvu kar šaljivega portreta cesarja Franca) je svoje zdravo in grdo obličje ozaril z atributi svoje ve- ljave, z načrtom borze in z bleskom, ki ga daje s špekulacijo ali trgovino pridobljeno zlato. Pravzaprav lahko rečemo, da je tudi slikar namenoma poudarjal re- alizem meščanskih obrazov. Tudi sam je bil meščan, sin trgovca, zato je prav s to dvojnostjo (obraz — atributi) skušal izraziti moč novega raz- reda. Skorajda ponosno nam opisuje nelepe obraze, ki jim ni mar svoje zunanjosti. Pri odličnem portretu Ciriaca Catrara pa je skoraj zlobno opisal grabežljivo starčevsko obličje in pohlepne roke — vendar ta zlobni ni usmerjena na portretiranca, temveč navzven, proti propadajoči aristo- kraciji, ki ne zna ceniti dela in pameti, ker tone v spominih na minulo slavo in uživa v aristokratski »plemenitosti« svojih obličij. Seveda Tominčev pomen ni le v sociološki dokumentaričnosti. To je nedvomno pomembna komponenta, ni pa poglavitna. Tudi ilustrativnost in snovna zvestoba sta le pripomočka, ki ju je Temine izkoristil za psiho- loško karakterizacijo oseb. Vsem tem »neumetnostnim« komponentam je znal Tornine dodati še kanec čiste likovnosti in izrazito slikarskega po- gleda na predmet. Kljub konvencionalnosti portretnih kompozicij, ki so ob koncu njegovega življenja že čudo podobne togim skupinam na prvih fotografijah, je vnesel vanje nekaj svojevrstnih elementov. Ozadje poj- muje dosledno kot kuliso in sicer v dveh oblikah. Ali kot nevtralno barvno ozadje ali pa kot alegorično kuliso, ki dopolnjuje podatke o portretiran- cih. Temu primerna je tudi shkarska obdelava. Podroben snovni realizem portretirancev, natančen opis njihovih oblačil, kvalitete blaga in končno tudi nakita je v živem nasprotju s klasicistično, vendar v sive tone in često nejasne obrise uklenjeno kuliso v ozadju. Tu gre za navidezno ne- doslednost, saj bi podroben opis najneznatnejših gubic, bradavic, nabor- kov in kvalitete sukna že sam po sebi zahteval enako obdelavo ozadja. Tako pa svetita na Tominčevih slikah dve luči: ena, ki z nespoštljivim re- alizmom osvetljuje osebe, in druga, pritajena in v drugem tonskem va- lerju, ki riše sence na ozadje. S to dvojnostjo je slikar dosegel pomembno novost — v realni svet je projiciral portretiranca, v sfero vrhnje stavbe pa je projiciral spremne rekvizite, ki podčrtujejo naročnikovo veljavo in moč. Tako je do neke mere idealiziral denar in meščanske dejavnosti od trgovine do praktičnih in uporabnih znanosti. Saj pomenijo pri Tomincu tudi atributi umetnosti ali filozofije le eno od koristnih, k dobičku meščanstva usmerjenih de- javnosti. 607 Ta slikarska, likovna komponenta, ki je končno le rezultat zahtev na- ročnika in časa, pa ima drugačno vrednost pri nekaterih otroških portre- tih, kjer so izginile vse zahteve po monumentaliziranju, prisiljenih atribu- tih veljave, in vse tiste vidne in nevidne zahteve bogatega naročnika. Tudi barvno je (recimo) otroški portret Carla Lanthierija s psom mnogo svo- bodnejši. Svetle lazure in minuciozno gladko obdelavo je Temine žrtvo- val pastoznejšim barvnim ploskvam in prevladi žamretastih srebrnkastih in rjavih tonov, ki nas spominjajo kar na Velaqueza, zlasti pa na Goyeve portrete. Ozadje se zliva s figuro v tonsko celoto. Svetloba in barva imata en sam namen — ujeti trenutek otroške sreče in miline. Literarno potezo (psa v naročju, ki nesrečno strmi v gledalca) je omilil z izrazito likovnim prijemom. Svetlo ploskev lisastega pasjega gobca je uporabil kot pen- dant dekorativno postavljenemu zrcalcu. Na nevsiljiv način je uporabil tradicionalen kompozicijski pripomoček — diagonalo. S to preprosto sli- karsko potezo mu je uspelo poživiti barvno strukturo (sicer na enoten barvni ton uglašene slike) in dati notranjemu dogajanju potrebno nape- tost, ki pa je spet poudarjena tudi z »literarnimi« sredstvi — z zadovoljno držo dečka in z naporom psa, da bi se mu izvil iz rok. Sicer pa je tonsko ozadje, kjer včasih zaslutimo rekvizite reprezenta- tivnega baročnega portreta (steber in bogato drapirano zaveso) pomem- ben dejavnik tudi ,pri vrsti doprsnih in dopasnih portretov. Tu se ozadje barvno zliva z draperijo portretirančevih oblačil — kot akcent in središča podobe pa odsevata realistično s svetlobo in barvo poudarjena obraz in roke. V tem okviru je zanimiv kompozicijski pripomoček tudi pismo v rokah portretiranca. Ta detajl ima dvojno funkcijo — rabi kot nosilec po- glavitnih podatkov o naročniku in kot kompozicijski pendant ploskvi obraza. Ker je Jožef Temine slikal izredno hitro (viri navajajo, da je lahko dovršil sliko v enem dnevu), kvalitata del ni izenačena. Pri mnogih slikah ga rešujeta le rutina in precejšnje slikarsko znanje. Po drugi strani pa ima precej vpliva tudi motivika. Pri portretu v tradicionalni shemi To- minc ni nikoli zdrknil pod poprečje — zato pa se mu je povsem pone- srečil portret Zaročencev. Prizor je skušal idealizirati in ga napolniti z milino in pomembnostjo zaročnega dejanja v nadišavljenem meščanskem interierju. Ker pa mu ozračje ni ustrezalo, je ustvaril kar »prapodobo« pravega meščanskega kiča. Značilno je tudi, da ga je kompozicijski in vsebinski spodrsljaj zapeljal v barvno povsem neuspelo rešitev. V tem okviru so zanimive tudi risbe, ki večinoma kažejo roko rutiniranega moj- stra, mnogokrat pa nas presenetijo z diletantskim! prijemi. Taka je reci- mo Leda z labodom — lahko bi celo trdili, da jo je Tominc na hitro nari- sal v zabavo prijateljem, naklonjenim okroglim šalam. Kljub temu je znal tudi grobo šalo povedati pošteno in umetniško polnovredno; spomni- mo se le avtoportreta na stranišču. V njem je izpovedal grobo življenjsko modrost zadovoljnega in gmotno dobro stojeöaga meščana, ki se požvižga na vse, kar ne rabi neposredno njegovi blaginji. 6Ü8 Beograjski grafik Miodrag Nagorni v Mali galeriji Ivan S € d e j Miodrag Nagorni nam s svojimi grafikami (bakrorezi in jedkanicami) dokazuje, da je pesnik porajajočega se življenja, čudežnih dogodkov v protoplazmi, in sil, ki oblikujejo skupine celic in amorfnih praživalic v višje sestave — organizme. Ti organizmi niso nič dokončnega, spet pome- nijo le zasnovo neke nove, višje oblike. To grafiko bi lahko na nekoliko nevsakdanji način označili kot samosvojo interpretacijo neke fantastične genetične teorije. Trditev podpirajo tudi liki, ki jih srečujemo na njego- vih jedkanicah in bakrorezih. Te oblike so nam čudo znane: sipominjajc na znana enooelična bitja, ki smo jih občudovali v šolskih knjigah. Vtis je še toliko intenzivnejši, ker se najpogosteje kaže lik, ki je že neke vrste stilizirani »portret« volvoksa. Ta oblika je navadno središče, iz katerega se Ì23vija pajčevinasto žarkovje. Sicer pa izvirajo iz študija mikroorga- nizmov tudi drugi liki in obUke. Vegetativne, biološke forme je Nagorni združil še s tradicionalnimi erotičnimi simboli, ki jih poznamo iz poljudne psihoanalize, in z nekate- rimi reminescencami na fantastično vegetativno baročno omamenüko. Oblikovno se je grafik povsem naslonil na tradicionalni baročni in rene- sančni knjižni bakrorez. Zato nekateri Usti učinkujejo kot ilustracije kake stare, zaprašene in zastarele knjige o skrivnostih življenja, kakor so jih spoznavali in poipularizirah v 17. stoletju. To ozračje je še toliko močnejše zaradi poudarjanja tehnične plati grafičnih Hstov, saj so njegovi bakro- rezi skorajda preveč bakrorezni. Ugotovimo lahko, da je moral umetnik pridno študirati stare tehnike — v njih pa je iskal tisto značilnost, ki je nad stilom in časom, pa vendar izraža likovni okus določene dobe. Srečujemo se z zanimivo sintezo tradicije in rezultatov Qp-arta. Umet- niku gre predvsem za dvoje. Oblike, ki temelje na izrazitih menjavah črnih in belih površin (ki pa so dodelane in izpopolnjene s filigransko or- namentike), imajo poleg »modernosti« še priokus stare in v sodobni umet- 609 nosli tolikanj izkoriščane in zlorabljene patine. Forme, ki so prepisane iz mikroskopske realnosti, so poudarjene s kristalastimi grafizmi — značaj starega znanca, oblike, ki jo od nekod poznamo, pa se ne moremo prav spomniti, od kod. pa dosega Nagomi s »patino«. Strukturo (tonsko in gra- fično) starega bakroreza je uporabil kot poglavitni pomoček za dosego hotenega ozračja, tako skuša vplivati na naša čustva. Bravure historicističnih oblik pa mnogokrat delujejo neprepričljivo — prav toliko, da že lahko govorimo o premočnem vplivu modnih tokov in okusa sodobnega malomeščana, ki je odkril zanimivega konjička — zbiranje starin. Kljub tem pomislekom nas resda spet navduši tehnična virtuoznost in njej na ljubo pozabimo celo to. da so nekateri listi kijub množici »-genetičnih« in erotičnih simbolov le vsebinsko prazni in prera- čunani na zunanji učinek. 610 Pismo starega boljševika Boris Nikolajevski (Nadaljevanje in konec) Vsi tisti, ki so prej podpirali zamisli Kirova, so Stalinove ukrepe pozdravili, zakaj bili sn podobni tistim, ki jih je imel v načrtu Kirov. Za Gorkega je bila sprava sovjetske vlade z nepartijsko inteligenco naj- večji sen njegovega življenja — le s tem je lahko opravičil kompromis, ki ga je sam s seboj sklenil takrat, ko se je iz Sorrenta vrnil v Moskvo. V teh okoliščinah je bilo od kraja videti, kakor da je nadaljujoči se teror samo neprijeten incident, samo zapoznel in pretiran odmev na strel Nikolajeva, ne pa simptom bližnjega, korenitega preobrata v celotni po- litiki partije. Vsi smo bili prepričani, da bo logika sprave z inteligenco nujno po- tegnila partijsko vodstvo na pot partijske sprave. Potrebno je bilo le še (taka je bila vera), da mine akutna kriza Stahnove bolestne nezauplji- vosti. Do tega časa, tako so mislili, pa je treba kolikor mogoče pogosto in glasno poudarjati vdanost partije sedanjemu partijskemu vodstvu: treba je pred Stalinom prižigati kadilo ter povzdigovati njegovo osebnost ob vsaki priložnosti. To misel so utemeljevali takole: dostopnost za tako čaščenje je njegova velika slabost, in njegovo maščevalnost je mogoče uspavati le z velikimi dozami hvalisanja, to je vse, kar je treba storiti. Se več, so dodajali, naučiti se moramo te malenkosti pozabljati, pač za- radi velikih stvari, ki jih je Stalin storil za partijo, ko jo je vodil skozi kritični čas prvega petletnega načrta. Obenem pa moramo še glasneje in s še večjim poudarkom govoriti o velikanskih spremembah, ki so nasto- pile zdaj. o novih, »srečnih dneh«, v katere stopamo, o novi partijski politiki, katere temelj je gojitev občutka za človeško dostojanstvo ljud- skih množic spoštovanje človekove osebnosti in razvijanje »proletarskega humanizma«. Moj bog, kako naivna so bila ta naša upanja! Ce se zdaj tega spomnimo, nam je težko razumeti, kako smo mogU prezreti simpto- me, ki so kazali, da vodi tok stvari ravno v nasprotno smer: ne k spravi v partiji, temveč v zaostrovanje terorja v partiji vse do njegovega logič- nega vrhunca: do fizičnega uničenja vseh tistih, ki bi lahko zaradi svoje partijske preteklosti postali Stalinovi nasprotovalci ali tekmeci. Danes 611 niti najmanj ne dvomim, da se je Stalin odločil že v času ob umoru Kirova in drugim procesom Kamenjeva in da je že tedaj imel pripravljen svoj načrt »reform«, katerih bistvene sestavine, proces šestnajsterice* in drugi procesi so šele imele priti. Ce je imel Stalin pred umorom Kirova še kakšne pomisleke, kakor denimo, katero pot naj ubere, si je bil zdaj na jasnem. Končni razlog za Stalinovo odločitev je bilo spoznanje, do katerega je prišel na podlagi poročil in informacij, ki so ga dosegla, da je namreč eden od pravih vzrokov razkačenosti in sovražnosti proti njemu počutje večine starih partijskih aktivistov. Procesi in preiskave, ki so sledili aferi Kirova, so nedvoumno poka- zali, da se partija ni sprijaznila s Stalinovo osebno diktaturo, da stari boljševiki kljub svojim slovesnim izjavam v globini svojih src Stalina odklanjajo, da ta sovražnost, namesto da bi upadala, narašča, in da ga bo večina teh, ki zdaj klečeplazijo pred njim, zatrjujoč svojo vdanost, izdala ob prvi spremembi političnega ozračja. To je bila temeljna ugotovitev, ki jo je Stalin izluščil iz dokumentov, vzetih iz preiskave afere Nikolajev. Treba je pribiti, da je Stalin umel najti kaj tehtno podlago za tako sodbo in je zategadelj brez bojazni spre- jel svoje dokončne odločitve. Kakor si je Stalin predstavljal, so razlogi za sovražnost do njega tičali v osnovni psihologiji starih boljševikov. Ker smo zrasli v revolucionarnem boju zoper stari režim, smo biU vzgojeni v duhu opozicionizma, nepomirljivega nonkonformizma. Nehote so naši duhovi delovali v smeri kritike obstoječega reda; vsepovsod smo iskali njegve šibke točke. Skratka, bili smo kritiki, podiravci, in ne graditelji. To je bilo prejšnje čase sicer dobro in prav, toda zdaj, ko se je treba lotevati konstruktivne graditve, brezupno slabo. Bilo je nemogoče kaj zgraditi s takim človeškim materialom, obstoječim iz skeptikov in kriti- kov. Kar je treba gledati zdaj, najpoprej in pred vsem drugim, to je — zdržati sovjetsko graditev, še posebej zato, ker stoji Sovjetska Rusija pred velikimi prevrati, kakršne bo neogibno prinesla bližnja vojna. Tako ne- kako je moral preudarjati Stalin. Sklep, ki ga je iz vsega tega potegnil, je bil gotovo drzen: če stari boljševiki, skupina, ki danes sestavlja vladajočo plast v deželi, niso zmožni opravljati to funkcijo, treba jih je odstraniti s položajev in ustvariti novo vladajočo plast. Načrti Kirova so predvidevali spravo z nepartijsko inte- ligenco ter pritegnitev nepartijskih delavcev in kmetov k nalogam druž- benega in političnega življenja, da bi širili bazo sovjetskega režima in * Znan tudi kot prvi »prvi proces proti trockistom«. Začel se je 19. avgusta 1936. Obtoženci so bili: Zinovjev, Kamenjev, Jevdokimov, Ivan Smirnov, Ba- kajev, Mračkovski, ter Vaganjan, Dreiser, Golzman, Reingold, Pikel, Olberg, Berman-Jurin, Fritz David, Moses Lurje in Nathan Lurje. Bili so obtoženi za- i-ote, katere nasledek naj bi bil tudi umor Kirova. Vsi so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Smrtno kazen so izvršili takoj. Na podlagi tega procesa so sestavili tudi obtožbo zoper Radeka, tedanjega urednika Izvestij, Buharina, Tomskega, Rikova (nekdanji komisar pošte), Pja- takova (namestnik komisarja za težko industrijo) in Ugljanova (nekdanji se- kretar movskoskega partijskega komiteja). 612 pospešili njegovo sodelovanje z demokratičnimi elementi prebivalstva. Po Stalinovem načrtu so ti predlogi dobili čisto drugačen pomen: olajšali naj bi kompletno revizijo osebja vladajoče kaste s tem, da bi iz tega osebja izključili vse, ki so okuženi z duhom kriticizma in jih nadomestili z novo vladajočo kasto, ki bi jo obvladovala nova psihologija, prežeta s pozitiv- nimi, konstruktivnimi stremljenji. Preveč prostora bi vzelo podrobno popisovanje priprav, izvršenih pred reaUzacijo tega načrta. Največ pozornosti je bilo, kajpak posvečene preno- vitvi partijskega aparata, ki se je v mnogočem spremenil od vrha do tal. Prav tako ni nobenega dvoma, da je Stalin sklenil končati te priprave, še preden naj bi nova ustava stopila v veljavo. Naša pričakovanja so bila pač taka, da, če bo kakšna skupina po novi ustavi dobila kaj poroštev za »olovečanske in državljanske pravice«, potem bodo to stari boljševiki. oP Stalinovi shemi pa je bila ustavi določena nova vloga: pomagala naj bi mu vzeti nam kakšno koli možnost vplivati na usodo dežele. Druge elemente, ki so Stalinu olajšali nalogo, ki si jo je v tem pogledu zastavil, so prinesle okoliščine bolj ali manj nakjučno. Vpliv Gorkega je po drugem procesu Kamenjeva močno upadel, ven- dar njegova zvezda nikakor še ni zašla: med njim in Stalinom je vsaj na zunaj prišlo do sprave in on edini je vse do smrti ostal oseba, katero je bil Stalin do neke meje pripravljen jemali v poštev. Ko bi Gorki še živel, je kaj mogoče, da bi bil izid avgustovega procesa drugačen. Bodi kakor koli, z gotovostjo lahko trdimo, da je smrt Gorkega dokončno razvezala roke tistim v Stalinovi neposredni okolici, ki so zahtevali, naj z nameravanim križanjem čim bolj pohitijo. Konec julija so v Moskvi sodili skupini komsomolskih študentov, obto- ženih, da so se zarotih umoriti Stalina. Proces je seveda potekal za zaprtimi vrati. Skoraj vsi obtoženi so bili mladostniki. Storili niso nikakega pra- vega dejanja, njihova zarota ni nikdar prestopila meje razprav, ki so bile sicer popolnoma resne, znamenje, da so po vsem videzu nameravali svoje načrte tudi uresničiti. Taki primeri zadnji čas v Rusiji niti niso tako redki: kar precej eksplozivnega materiala se je tako nakopičilo v tej dežeh. V tem primeru večina obtožencev ni tajila svojih namenov, edino prizadevali so si rešiti svoje osebne prijatelje, ki so se povsem po naključju znašli na zatožni klopi. Zadeva je bila preprosta in ni moglo biti nobenega dvo- ma, kakšna bo sodba. Po strelu Nikolajeva je vsak pogovor o terorizmu dobil eno samo kazen: smrt. Zategadelj so bili sodniki nemalo presenečeni, ko je tožilstvo zahtevalo, naj zadevo zaradi nadaljnje preiskave zadržijo. Pozneje se je zvedelo, da je ta zahteva prišla na pobudo najvišjih avtoritet, te so delale neposredno po navodilih sekretariata centralnega komiteja, slednji pa je sklenil, da to zadevico politično izkoristi. Nadaljnja preiskava je bila zaupana Agranovu. S tem je bil njen ton takoj določen. Od obtoženih študentov so potegnili niti do profesorjev političnih ved in partijske zgodovine. V vsakem berilu o zgodovini ruskega revolucionar- nega gibanja je kaj lahko najti strani, ki dandanes kar kličejo po kulti- viranju kritičnosti, zlasti kar zadeva vlado, in mlade, razgrete glave zme- raj rade opirajo svoja sklepanja, ki se nanašajo na sedanjost, na citate. 613 katerih so se naučih v аоИ kot uradno nekaj povsem neoporečnega. Vse kar je bilo treba Agranovu napraviti, je bilo izbezati profesorje, ki bi jih bilo moč imeti, po njegovem mnenju seveda, za pomagače zarotnikov. Tako so nabrali prvo šestnajsterice obtožencev. Se preprostejše je bilo potegniti z njih niti k starim boljševikom, med njimi k bivšim voditeljem Opozicije. Del gradiva je bil pripravljen že prej : od zadeve Nikolajev naprej, je vse primere, zajemajoče opozicio- niste, prevzemal Agranov, ki je tako lahko pripravil obilno in pripravno zalogo potrebnih »dokumentov«. Ostalo je še vprašanje, kaj naj bi po želji najvišjih avtoritet ta zadeva bila. Priprave so se vršile v največji tajnosti. V politbiroju niso o tem prej nič razpravljali. IVIolotov in Kalinin sta odšla na počitnice, ne da bi se jima sanjalo, kakšno presenečenje ju čaka. Od zadeve Nikolajev sem za obsobdo člana partije pred revolucio- narnim sodiščem v primeru terorizma ni več potrebno prejšnje soglasje politbiroja. Od vsega začetka je v zadevi sodeloval tudi Višinski. V celoti pa je afero vodil Ježev. Začetek procesa je bil popolno presenečenje ne le za vrste partijskih aktivistov, temveč tudi za člane centralnega komiteja in celo za nekatere člane politbiroja. Stalin je tačas dovoljeval vse in sredi procesa je od- potoval na oddih na Kavkaz: z njegovim odhodom je bilo sklicanje politbiroja, da bi razpravljali o usodi obtoženih onemogočeno. Odlo- čitev o tem predmetu je bila prepuščena uradnikom: prezidiju central- nega komiteja, v katerem si nihče ni upal povzdigniti glasu proti usmertitvam. Bilo je nekaj sporov o primernosti dodatnih procesov in oseb, ki bi jih lahko obtožili. Pod pritiskm nekaterih članov politbiroja je bila vendarle izdana izjava o rehabilitaciji Buharina in Rikova. Dovolj značilno je, da je bilo to storjeno brez enega samega zaslišanja prizadetih. To koncesijo Ježev sedaj obžaluje, zaklinja se, da bo »napako« že še po- pravil. IVIedtem ko se je Stalin na svojih počitnicah sistematično ogibal kakršnim koli odgovorom na vprašanja o tem, se je zdaj postavil na sta- lišče, da se mora »čiščenje« nadaljevati do konca. Prav nobenega vtisa ni nanj napravil razlog, da bi se le morali ozirati na javno mnenje v za- hodni Evropi. Na vse te ugovore zaničljivo odgovarja: »Nič za to, bodo že požrli.« Po njegovem mnenju tisti, ki tem procesom kaj zamerijo, ne morejo imeti kakega odločujočega vpliva na politiko svojih dežel in »pri- tlikavi člančiči« v tisku ga niti najmanj ne vznemirjajo. Ali bodo temu sledili še nadaljnji procesi, še ni gotovo, vendar je Agranov dobil obširna navodila čistiti vse do konca. Jagoda je odžagan, ker je kazal nekaj blagega nasprotovanja obnovitvi procesa, o katerem je zvedel šele potem, ko so bile že vse priprave izvršene, ter je o tem zahteval razpravo v politbiroju. Agranov ga je pri priči obdolžil, da bram stare partijske voditelje, tako da je zdaj dejansko v hišnem priporu. Ježev pa je takoj po prevzemu vodstva v ljudskem komisariatu za notra- nje zadeve odstranil vse visoke uradnike OGPU, pustil je edino Agranova. Novi aparat komisariata so zbrali tako v centru kakor v lokalnih vejah iz vrst partijskih sekretarjev. Vsi ti so osebe, ki so že poprej delale za Ježeva in so njegovi zaupniki. Pravijo, da so mnogi od prijetih v zaporu 614 umrli: zasliševali so zelo surovo in tisti v preiskavi so imeli eno samo možnost: priznati vse, kar je zahteval Agranov ali izginiti. Za zdaj novih usmrtitev ni bilo. če izvzamemo usmrtitev tujcev, obsojenih zaradi vzdrževanja zvez z gestapom, poljsko obveščevalno službo itd. Toda na seznamih teh tujcev so tudi ru.ski domačini. Pravijo, da so Sasnovskega pihnili prav na ta način. Skorajda ni potrebno omenjati brezpravja, v kakršnem so se znašli tisti emigranti, ki so postali naturalizirani sovjetski državljani. Vsi, kar nas je starih boljševikov s kakršno koli vrsto pomembne revolucionarne preteklosti, se zdaj trepetajoč skrivamo po svojih luknjah. Mar ni bilo teoretično utemeljeno, da smo v zdajšnjih okoliščinah neza- želeni elementi? Zadostuje, da si prekrižal pot osebi, zapleteni v preiskavo, in tvoja usoda je zapečatena. Nihče si nas ne drzne braniti. Hkrati pa so se na prebivalstvo zgrnile vse mogoče morije in nadloge. Namen vsega tega je prozoren: naj bi bil spomin na naše križanje v dušah ljudi ne- ločljivo zvezan z »dobrotami-«, ki so jih dobili od Stalina. Prevedel, uvod in pojasnila napisal V. Blažič 615 IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK: PAVLE ZIDAR: O MARIJA, MATI MOJA ... (proza) RUDI ŠELIGO: ŽIL (proza) MATE DOLENC: PIZZA (proza) NIKO GRAFENAUER: TIHOŽITJA (poezija) VLADIMIR JERMAN: PESMI JERNEJ REPOVŠ: PESMI FRANCI ZAGORICNIK: LAVINA (poezija) ANDREJ INKRET: NOVA SLOVENSKA DRAMA IN SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966-67 (razprava) DUŠAN PIRJEVEC: FRANZ KAFKA IN EVROPSKI ROMAN (razprava)