Henrik Pestalozzi. Govoril pri ^večeru" Slov. učit. društva, dne 4. sušca J. Likar. (Dalje.) estalozzi je postal poljedelec. Nakupil si je s poraočjo neke kupL-~" čijske hiše potrebnega sveta in sezidal si novo lepo hišo, katero je iraenoval ,,Novi dvor" (Neuhof). Kakor je bilo pričakovati, tako se je tudi zgodilo. Pestalozzi ni bil ustvarjen za poljedelca; kmetoval je slabo, gospodaril še slabše; vse je šlo rakovo pot. Za to se ni veliko brigal; vse njegovo mišlenje se je sukalo le okoli sreče naroda. V zimi leta 1770—-71. nastala je v njega okolici strašna lakota in draginja. Ljudje so kar t-rumoma zapuščali svoja selišča ter beračili od hiše do hiše. Dohajali so tudi na ,,Novi dvor" in Pestalozzi jim je dajal, kar je imel; rnnogokrat samo otrobov, ker druzega ni irnel. Oblastnije so stradajočim tudi pomagale z različnimi podporami, a Pestalozziju, kateri je motril vse, kar se je tikalo naroda, to ni bilo všeč. Uvidel je, da se zlo s tem le množi, da se jemlje s podporami ljudstvu le pogum, da se ga s tem podpira v njega letargiji in malomarnosti, da se ljudstvo pri tera le navadi življenju brez dela in pa beračenju. Spoznal je, da je treba ljudstvu drugače pomoči, da je treba vzbuditi vse človeške sile, katere se v vsakomur nahajajo ter vsposobiti narod, da si ve sara pomagati, sam pridobiti na kak način potrebnih pripoinočkov za življenje, ako mu tudi zemlja za jedno leto odpove živež. Te svoje ideje je hotel dejanski pokazati. Nabral si je otrok, vsprejel jih v svoj ^Novi dvor" in tu učil različnega dela, med delom pa jih je poučeval v branji, pisanji in računjanji. Ta ideja ni bila slaba. To so sprevideli tudi drugi ter so podpirali z denarjein Pestalozzijevo podjetje. Le žalibog, da Pestalozzi ni bil sposoben dejanski izvršiti svojih narnenov. Poučeval jih je dela, katerih sam ni dobro utnel, izvršeno blago je prodajal, da bi nakupoval iz skupljenega denarja potrebno hrano, a se ni razumel na kupčijo. Vse je šlo rakovo pot, Pestalozzi se je še bolj zadolžil, kakor je bil že zadolžen, njegova žena je raorala celo svojo doto zastaviti, katero je imela dobiti še od doraa; prisel je popolnoraa na beraško palico; ranogokrat nista s ženo imela druzega za hrano, kakor kruh in vodo. V tej bedi zapustil ga je ves svet; prijatelji so se mu izogibali, drugi so se mu posmehovali in nekateri so trdili, da bode urnrl v bolnišnici ali celo v norišnici. In ni raanjkalo veliko do tega; Pestalozzi je bil blizo obupa. Vendar je pa srečno prestal te žalostne dni. Jedini prijatelj (Iselin), katerega je še imel, pripravil ga je na misel, da bi jel pisateljevati. Pestalozzi poskuša; hoče napisati povest in ne vede m nehote vplete v povest svoje ideje, katere so mu polnile srce, ideje o domači vzgoji na podlagi katere jedino je možno osrečiti narod. Nastala je knjiga »Lienhard und Gertrud". S to izborno knjigo zaslovelo je zopet Pestalozzijevo ime ne samo v njega ožjej doinovini ampak tudi izven taiste. »Ich will die Erziehung des Volkes in die Hand der Mlitter legen" to je bil njegov princip, in drugi nič manj važen pa za taiste čase nov je bil: ,,Pouk bodi nazoren." Osemnajst let je Pestalozzi pisateljeval; dosegel je že svoje 52. leto, doživel raarsikatero prevaro, izgubil raorebiti ranogo iluzij, a izgubil ni iz svojega srca, one vse prernagujoče ljubezni do svojega naroda, temveč še bolj je hrepenel po prilikah, služiti svojemu ljud-stvu, delovati za njega blagor in srečo. Iskal je priložnosti in pripomočkov do izvršitve svojih naklepov in po dolgern premišljevanji in dolgera prevdarku, v zreli starosti, potem ko je opustil že duhovniški stan, ko je opustil študije prava, ko je toliko let krnetoval, osemnajst let pisateljeval, prišel je do prepričanja, da zamore jedino učitelj delovati v blagor in srečo naroda in izustil je v 52. letu svojega življenja pomenljive besede: ,,Ich will Schulmeister werden". Gospoda, to je dokaz raoje prejšnje trditve: ,,Kedor hoče biti pravi osrecevatelj naroda, ta postani učitelj." Pestalozzi je postal, kar je hotel postati. Užival je veselje učiteljskega stanu, a užival je v večjej meri njega britkosti. V vsakem slučaji je pa pričal in potrjeval mojo drugo trditev, da resnično ljubi narod svoj, kedor je iz poklica ucitelj. V kantonu ,,Unterwaldnu" uprli so se ljudje, priseči na novo konštitucijo, katero je hotel Napoleon v Švici vpeljati. Zato so pridrli Prancozje v deželo, požgali mnogo vasi in pobili ranogo ljudij. Veliko otrok je ostalo osirotenih, mnogo brez doraovja. Zato je vlada poslala Pestalozzija v Štanc, da je tam osnoval zavod po svojih nazorib. Pestalozzi je bil vesel, da je prišel do svojega tolikanj zaželjenega cilja. Popolnoma se je posvetil svojej sveti nalogi. Kraalo je imel dovelj otrok okoli sebe. Da si so bili raztrgani, nesnažni, polni golazni, se jih Pestalozzi vendar ni ustrašil. On jih je snažil, napravljal jim novo obleko, čedil jirn glave nadležnih parasitov, ž njimi jedel, ž njimi spal. Prestajal je zlahka vso nehvaležnost ljudstva, s katero mu je taisto vračalo njega dobrote. Mnogo otrok mu je ušlo iz zavoda, kakor hitro jim je napravil novo obleko. A zato ni črtil dece, ni črtil starišev, kateri so povzročevali take bege.