Ponoči na
    ;•
iZJružinski 4& rl Tl 11t
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO	JI	JLJL^jp
Izhaja ob četrtkih. Urednifitvo in uprava v Tyrseva (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal Štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
Ljubljana, 9. februarja 1933
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja
Stev. 6 Lato V
Volkovi prihajajo
Lov m volkovi 100 Um pced MtosUvo
Piše N. Orlov
Na levi: Težak lovski plen
Na desni: Težave zimskega lova v globokem snegu
Sicer ni res, da bi bili v nekdanji Rusiji medvedi imeli navado prihajali v mesto na obisk k vrlim meščanom, ko so ravno sedeli pri čaju. Zato pa nič manj ne drži, da srečaš že komaj en dan vožnje iz Moskve ali Ljenin-grada medvede in volkove; 100 do 150 kilometrov od obeh prestolnic so namreč že medvedji in volčji revirji.
'Lansko poletje so volkovi odnesli kmetom dosti živine. Zato je res že čas, da se z njimi obračuna. Toda lov na volkove zahteva temeljitih priprav in mnogo lovcev in gonjačev, to pa seveda dosti stane.
Če naj bo lov na volkove dogodek in povrhu še zabava, se človek ne sme omejiti samo na to, da bi volkove streljal, temveč mora tudi sam pomagati pri pripravah za lov. Teh priprav je več vrst in vsaka ima svojo mikavnost.
Mrak lega na zemljo in še preden se prav zaveš, je v gozdu tema. Toda višji lovec se v svojem revirju 'tudi v temi spozna in pripelje svoje lovske goste naravnost tja, kjer morajo biti volkovi; izključeno je, da bi zgrešil.
Na določenem mestu je dal namreč
položiti mrtvega konja. Volkovi pa imajo navado, ko so se do sitega na-žrli, polegati v bližini še ne docela oglodanih kosti.
Višji lovec se zdajci ustavi, napravi z dlanmi lijak, počepne na tla in zatuli. Najprej v globokem baritonu, nato se pa polagoma vzravna in preide počasi k višjim glasovom. Strahotno je poslušati te glasove. Napetost čedalje bolj narašča, in človeku se zdi, kakor da se čas ne bi premaknil naprej.
Zdajci se pa od daleč zasliši odgovor. lzprva tuli samo en volk v baritonu. Vsi pridržimo sapo. Kmalu se zaslišijo še drugi glasovi, to pot tenorski. Zona nas obide. Koncert je to glasov, ki kriče po plenu, in hkrati lokajoča .tožba krvi željnih zveri. Kdor je kdaj slišal te glasove, jih do smrti ne pozabi.
Višji lovec še enkrat zatuli. Odgovor volkov pride to pot že mnogo bliže. Vsi napeto prisluhnemo. Kmalu spoznamo po šelestenju suhih listov, da se volkovi bližajo.
V gozdu se je med tem popolnoma stemnilo.
Noč bo pokojna, in brez vetra. Nenadno se prikaže izza drevesnih vrhov lunin krajec in obsije grmičje z drobnimi srebrnimi prameni.
Volkovi se bližajo. Kmalu razločimo plazeče se sence, človeku postane čudno neugodno ob misli, da bi se utegnilo naenkrat prikazati več volkov.
Nehote naravnamo puške na sence. Čuječemu očesu višjega lovca naše kretnje niso ušle. »Ne streljajte!« šepne komaj slišno, »če zgrešite, lahko pokvarite ves lov.«
Višji lovec ugotovi, da morajo biti na oni strani gozda dva ali trije mladi volkovi. Obeta se nam bogat plen — seveda če smo kaj prida lovci.
S tem so priprave za lov končane in odpravimo se v bližnjo vas, kjer prenočimo.
Ob zori se zbero gonjači in strelci. Ponoči je bila slana in drevje je pokrito z ivjem.
Na voz naložimo dolge vrvi, na katerih so obešene rdeče zastavice. Lovci pregledajo svoje puške. Vse kaže, da je v redu. Višji lovec da še poslednja navodila. Naprej!
Ko odhajamo iz vasi, nas pozove višji lovec, da opustimo kajenje. Tudi pogovarjati se ne smerno, sploh moramo paziti, da srno popolnoma tihi. Volkovi namreč tobak že od daleč zavohajo; tudi sluh imajo odličen in bi utegnila najmanjša ne-opreznost pokvariti ves lov.
Vsega skupaj gre na lov deset gonjačev in šest lovcev. Počasi hodimo in se naposled ustavimo ob majhni gozdni stezi. Višji lovec razpostavi lovce na 80 do 100 korakov vsaksebi
na skrita mesta, ki jih je že poprej izbral. Nato se gonjači postavijo na določena mesta. Ob stezi stoje lovci, njiim nasproti gonjači, na levi in na desni pa je razpeta po ena vrv z rdečimi zastavicami, ki vzplapolajo ob še tako rahlem vetriču. Volkovi so zdaj obkoljeni.
Pozor! Višji lovec ustreli iz revolverja. Na to znamenje se začno gonjači s tihimi vzkliki pomikati na-prej.
Plapolajoče rdeče zastavice ne navdajajo volkov z nič manjšim strahom kakor gonjači, ki pritiskajo nanje. Peterica volkov se v lahnem diru pomika proti stezi. Tu vlada popolna tišina. Takrat neki lovec ustreli. Ali je volk zadet? Ali ga je zgrešil? Ali bo zbhŽal? Ali je volk star ali mlad?
Šelest nas Odvrne od teh vprašanj. Pozor! Vse 'pogleda v grmovje.
Z globoko sklonjeno glavo teče star volk proti'gozdni stezi. Napetost doseza Višek. Toda ravno zdaj moramo biti vražje1 oprezali. Vsi menimo s puškami; na 'Volkovo glavo ali prsi in čakajmo, kdaj nam bo prišel bliže. Zdaj! Več Strelovi poči.
Nihče se iie 'zgane. Zakaj strogo j c prepovedano ' zapustiti svoje mesto, dokler se ne ve, ali je volk samo obstreljen ali pa smrtno zadet. Če je samo ranjen, bi morali še enkrat streljati. Pa ne! Volk je smrtno zadet. To sel vidi \z krčevitih trzljajev njegovega repa. Kakih petnajst korakov od steze se zlekne v vsej svoji dolžini in je še tisti trenutek mrtev. Zdaj stopijo ‘16vci proti njemu in si ogledajo plen: nenavadno lepa in velika žival.
Lov nam je vrgel enega starega in dva mlada volkova, ki so mrtvi obležali, dvema — enemu staremu in enemu mlademu — se je pa posrečilo predreti obstop. To kaže, kako težko je dobiti vse obkoljene volkove pred puško.
Prav tako napet, če ne še bolj, je lov na volkove pozimi. V glavnem so priprave enake kakor pri jesenski gonji. Volčji sledovi v snegu razločno kažejo, kod je volk hodil. Pred lovom preišče višji lovec sledove in dožene iz njih število volkov. Pozimi zadošča pet ali šest gonjačev. Lovoi imajo bele plašče, da jih zveri ne opazijo.
Posebno zanimiv je lov s psi; tu ni treba ne gonjačev ne zastavic. Lovci se postavijo zelo daleč vsaksebi. Mesto gonjačev zavzamejo psi. Uspeh takega lova je največ odvisen od znanja višjega lovca, ki mora volkove prisiliti, da jo uberejo naravnost proti stezi.
Volkove love tudi s hrti, ki zasledujejo iz gozda bežeče zveri in jih naskočijo.
Volkovi pa ne žive samo v gozdnatih krajih, temveč tudi po stepah. A čeprav jih je tam dosti, jih razmeroma le malo postrele. To dokazuje, kako izredno težak je lov na to umno zver. Toda če je lovec že preiskusil na tej zveri svoje lovske sposobnosti, ki ne sestoje samo iz spretnosti streljanja, nego tudi' iz nagle orijentacije in neomajne vztrajnosti, ga bo vedno iznova prevzela izku-	f
šnjava po lovu na volkove.	^
Čarovnik iz Monte Carla
Iz zgodovine rulete in življenja bratov Blanc. — Kako je v Luksemburgu nastal majhen igralni klub in v Homburgu ruleta. — Blanc modernizira Monaco in ga vzlic neštetim samomorom spravi na vrhunec
V Insel-Verlagu v Leipzigu je lani izšla knjiga »Čarovnik iz Honibnrga dn Monte-Carla«. Pisec Egon Caesar Conte Corti opisuje zanimive zgodbe o igralnicah v Honi-burgu in Monte-Carlu. Pričujoče vrstice so izpisek iz te zanimive knjige.
Ves sijaj Monte-Carla je vzniknil iz niča. Zdi se, kakor da je čarovnija posredi. Nekdaj so igrali kvarte samo v odličnih družbah na pariškem dvoru. Igrali so za bajne vsote; sleparija je takrat sijajno uspevala. V teh časih je delal veliki matematik in filozof Pascal poskuse z okroglo ploščo, na kateri je krožila krogla. Ugotovili je, da je povsem nemogoče tej krogli določati smer. Od takrat je minilo dokaj let, ko so ta Pascalov krožeč uporabili kot igralno kolo — ruleto. Prvi krožci so bili napravljeni v znamenju srednjeveške simbolike po vzorcu življenjskega kolesa, ki mu prvih štirideset številk pomeni rastočo človeško dobo, drugih štirideset pa padajočo. Prvotna ruleta je imela številke od 1—80, ne kakor danes samo od 1—36. V homburškem muzeju še hranijo takšno originalno ruleto.
Na vratih igralnice v »Palais-Roya-lu« v Parizu sta stala na straži sinova davkarja Blanca iz Marseilla. Bila sta čiste južnofrancoske krvi, čeprav nekateri trde, da sta bila Žida. Oba mladeniča sta videla, da do-naša igralna banka neverjetne dobičke. Spretna, delavna in zvita fanta sta se okoristila s prviim zasluženim denarjem. Igrala sta na borzi, pri čemer sta* se posluževala zvijače. Podkupila sta nekaj ljudi, ki so jima po državnem optičnem brzojavu Pariz-Rordeaux dajali tajna znamenja, ali cene rasejo ali padajo; seveda sta tako vse tekmece posekala. Na smrtni postelji je pa podkupljeni uradnik iz jjtrahu pred večnim pogubljenjem šklepetal tajnost, a takrat sta dična bratca imela že dobrih 100.000 zlatih frankov v žepu.
Prva igralnica
S tistim trenutkom so po vsem Francoskem zaprli igralne banke. Brata Blanc’ sta jo zaradi škandala pri brzojavu popihala v tujino. V Luksemburgu sta osnovala majhen igralni klub, kjer sta se seznanila s princem Hessen-homburškim, ki je imel vsa svoja posestva zastavljena Rotschildu. Lagala sta se mu, da imata neomejena bogastva, in sta se obvezala sezidati v Homburgu igralnico, ki naj bi veljala 100.000 goldinarjev. Denarja seveda ni bilo, zato se je pa jel kopičiti v tako zvani vodnjakovi dvorani homburškega dvorca, kjer so namestili začasno ruleto. Ta spekulacija je odprla enemu obeh bratov Blanc bajno pot navzgor. Drugi brat je zgodaj umrl. Z vlogami začasne rulete so zgradili prvo kazino v Homburgu, ki stoji skoraj ne-spremenjeaia še danes.
Čeprav so matematična pravila Pascala imela trdne noge, se je Blanc vendar bal, da bi ga mogel kakšen igralni sistem uničiti. Zato je vsakega igralca temeljito opazoval, posebno ene, ki so stavili velike vsote in one, ki so preizkuševali kakšen nov sistem. Vse to si je natanko zapisoval. Še danes hranijo te njegove imenitne psihološke karikature nekaterih igralcev.
560.000 frankov — en sam večeri
Nekoč leta 1852 se je pravljičnemu pustolovcu sreča izneverila. Princ Lucien Bonaparte je takrat dobil
560.000 frankov. Na vse strani so pošiljali sle po gotovino, da so jo mogli izplačevati čudovitemu igralcu.
Ravnateljev se je polaščala groza, a so vendar zmogli vse do zadnjega beliča. Princ je bil pametnejši od drugih igralcev, dn je zjutraj odpotoval. Tako je obvaroval igralnico propasti. In liznova so začeli prazniti žepe ruskim, francoskim in angleškim plemenitašem. Homburg je zaslovel po vsem svetu. Blanc se je oženil z osmo hčerko zapitega in propalega čevljarja iz hugenotske vasi Fried-riehsdorf. Dekle mu je bila dobra, skrbna in energična žena.
Zaradi igralnice grade mesto
Narodna skupščina v Frankfurtu je sklenila ukiniti homburško igralnico. Poslali so vojake, a že prvi ve-' čer so bili vsi častniki v igralnici. Dobivali so in izgubljali, šele sunki v rebra so jih spomnili njiihove dolžnosti. Odtlej je uspevala banka kot privatni krožek, dokler ni nevarnost minila.
V zapiskih iz tega časa srečamo ime kneza iz Monaca. Le-ta je imel srečno misel, da bi mogla taka igralnica njegovi majhni obubožani državici mnogo koristiti. Poklical je francoske strokovnjake. Trikrat je propadla ta banka, ki je bila v skalnatem gnezdu popolnoma odrezana od sveta. Šele ko so poslali po Blanca, se je stvar izpremenila. Neverjet-^	ne	vsote je porabil za olepšavo in
dozidavo mesta.
Monaco se je razvil kakor Hom-burg. Blanc je gradil železnico, ce-
ste in hotele in pospeševal promet po morju. Ni se bal nobenih izdatkov. Glavnica je rasla v bajno višino. Blanc pa vendar ni mogel niti srečen. Vedno je živel ,v nekem strahu. Kadar je banka zaslužila, se je bal berlinskih maščevalcev, če so pa dobivali igralci, se je bal za svoj denar. Najbolj so ga pa razburjali razni škandali in nešteti samomori. Kljub vsem svojim skrbem je pa vendar postal menda najbogatejši človek tistih dob. Prebivalci Monaca so se bogatili ž njim vred. Natakarji v Monte-Carlu so bili pred vojno od prvega do zadnjega gosposki lastniki vil in ekipaž. Toda zadnja leta je prišla gospodarska kriza in lani je že skoraj kazalo, da bo konec slave in sijaja monaške igralnice.
Prav v začetku krize so namreč investirali ogromne vsote, zato niso mogli izplačati dividend. Zdaj pa že spet beremo o velikih dobičkih bank. Igralni vrag jim kupiči denar na mernike.	*
Ukaz Je ukaz
V Jassyju na Romunskem je obsodilo sodišče v nekem procesu za očetovstvo narednika pehotnega polka na šest mesecev, podnarednika pa na dva meseca ječe. Proces je zbudil v mestu mnogo pozornosti in smeha. Narednik je živel v ljubavnih odno-šajih z mlado deklico in ti odnošaji na njegovo žalost niso ostali brez posledic. Ko je deklica po porodu zahtevala, naj narednik prizna očetovstvo, je to odklonil, češ da ni on, temveč njegov podnarednik otrokov oče. Ogorčeno je odhitelo prevarano dekle k sodniku, ki je pozval »oba očeta« pred se. Narednik je vztrajal pri svoji trditvi in zmagoslavno predložil sodišču pismeno izjavo svojega podnarednika, ki potrjuje, da je res on oče otroka. Ko je hotelo sodišče podnarednika zapriseči, je pa mladi mož priznal resnico. In tako je prišlo na dan, da je narednik z obljubo, da mu bo priskrbel napredovanje v službi, podnaredniku zapovedal, da mora prevzeti to očetovstvo, čeprav ‘z dekletom nikoli ni imel opravka. Sodišče je pa pokazalo prav malo razumevanja za to neobičajno službeno pokorščino in je oba obsodilo. **
Roparski morilec se poslavlja
V Rondavskein gorovju, v provinci Malagi, so nedavno tega zasledili zloglasnega morilca. Obkolili so njegovo kočo in začeli streljati. Toda kmalu ‘so utihnili streli, ko so orožniki opazili, da je morilčev lOletni sinček pri očetu v koči. Zločinec je prosil, da bi orožniki za nekaj časa opdstili streljanje, da se bo otrok lahko brez škode vrnil v vas. Nežno je objel otroka — pet minut nato je pa potegnil samokres in ustrelil na orožnike. Eden izmed njih se je zgrudil mrtev na tla. Trenutek nato je pa zadela zločinca krogla v glavo, ki ga je takoj ubila. Pred nekaj tedni je
bil izvršil roparski umor štirih oseb.
**
(jaucm - An&sto- frfd ze*ntfa
Mesto pod zemljo z deset tisoč prebivalcev. — Ljudje, ki žive po naukih židovske vere v 2000 let starem mestu, so plašni in skromni, ne poznajo zločincev in ne žele stikov s svojo okolico. — Strašni spomini iz časa svetovne vojne.
Zakaj napravilo je konec njuni idili.
Vaški angeli varuhi, župan, orožnik in trije kmetje, ao zapodili zaljubljeno dvojico iz paradiža in wal-dauska jetnišnica stoji spet prazna in čaka, da bo sprejela novih zločincev v svoje naročje. Kaj se je zgodilo z zaljubljeno dvojico, o tem pa kronika molči...	**
V libijski puščavi je zakopano mesto Garian, staro kot sveto pismo. Sredi edinega gorovja v puščavi je to starodavno mesto ohranjeno še iz pradavnih, skoraj pozabljenih časov v prvotni obliki. Iz puste sivine peska se dviga gorovje Garian v rodovitni lepoti. Oljke in bohotni travniki krasijo pokrajino. Tukaj so si pred tisočletji izkopali ljudje svoja bivališča, njihovi potomci pa žive po starih običajih in šegah še danes.
Ljudje pod zemljo, živina pa zgoraj
Garian je prav gotovo najčudovitejše mesto na svetu. Na čistih višinah tega gorovja je toliko svežega zraka in toliko krasnih prostorov za človeška bivališča, a ti ljudje čepe in žde v svojih podzemeljskih jamah. Samo kadar čistijo in obirajo oljčna drevesa, ali pa pogledajo za čredami, se prikažejo iz svojih skrivališč. Le redkim tujcem se posreči, da smejo obiskati podzemeljsko mesto. Njihova poročila se nam vidijo kakor bajne pravljice iz jutrove dežele.
Na površju zagledaš tu pa tam jaške, ki dovajajo podzemeljskim prebivalcem svežega zraka, hkratu so pa tudi edini dohodi v mesto. Jaški so prostorni, segajo pa do pet »podstropij« globoko. Potem se znajdeš v tesnobnem grozljivem prostoru: podzemeljsko dvorišče, kjer se igrajo otroci. Ob straneh dvorišča so tesni vhodi v stanovanja prebivalcev tega čudnega mesta. Vrata so vsa črviva, komaj prislonjena, a vendar toliko, da ne more radovednež prodajati zijal. S tega dvorišča drži dolga zelo ozka cesta po mestu, na levo in na desno se pa cepijo še ožje uličice brez reda in načrta, da bi se človek kar izgubil. Po ulicah hodijo ljudje; plašno in nerodno pozdravljajo tujca ali pa skrijejo obraz s tenčico. Na obširnem trgu je tržnica, kjer stoje ljudje v gručah in se pomenkujejo.
2000 let staro mesto
Prebivalci mesta Gariana so sami Židi in jih je okoli 10.000. Približno 7000 od teh je ženskega spola. Za svoja verska opravila imajo dve sinagogi. Rabin pripoveduje, da je mesto staro že več kakor 2000 let. Zanimivo je vprašanje, kako in s čim se ljudje preživljajo. Na obširnih pašnikih imajo velike črede, na polju sejejo pšenico in gojijo oljčne nasade. Njihovim skromnim zahtevam je to dovolj. Z ostalim svetom nimajo stikov in jih tudi nočejo imeti. Živijo sami in zase. S sosedi ne trgujejo.
Zločincev ne poznajo
Garianci so strnjeni v samostojno celoto, upravljajo svojo »državico« popolnoma sami po svojih prastarih zakonih. Zatrjujejo, da ne poznajo zločinov, še kraje ne, kaj šele umore.
Zaradi tega seveda tudi nimajo zaporov; vsakdo j« svoboden in pošten. Sodnika imajo samo za ureditev in omiljenje sporov. Za ostali svet se ne brigajo.
Grozote svetovne vojne
Kakor mora tišči vse odrasle Ga-riance spomin na svetovno vojno, ki je tudi tem miroljubnim in delavnim ljudem nenadoma skalila mir. Arabcem se je zdela takrat nujna potreba napasti tujce, Italijane in Žide. Oblegali so tudi mesto Garian, ki se jim je dolgo hrabro upiralo, h koncu se je pa vendar moralo udati. Arabci so vdrli v podzemlje in gospodarili po ulicah in bivališčih kakor vandali. S strahom in srdom se spominjajo prebivalci Gariana tistih strašnih časov, ko je tekla kri v potokih. Čeprav so Židje že zdavnaj sklenili mir z Arabci, se jih vendar še danes dosledno ogibajo.	*
Ljubavna idila v zaporu
Vasica Waldau v bližini nemškega mesta Gorlitza ima samo nekaj sto prebivalcev. Zato je razumljivo, da je majhna, na oko prav udobna jetnišnica mnogokrat brez stanovalcev. To se pravi, popolnoma neobljudena prav za prav ni .bila ...
Dim se dviga
Nekega dne se vaški orožnik ni mogel dovolj načuditi, ko je vidal, da so dviga iz jetnišnice dim. Kjer je dim, tam mora biti tudi ogenj, si je mislil in poklical vaškega župana in še nekaj kmetov. Tako so se potem vsi skupaj odpravili, da preiščejo zagonetko. Kar so dognali, je bilo dokaj nerodno. Kajti —
Tristan in Izolda
V vasi je namreč živela že nekaj tednov zaljubljena dvojica, imenovali
ju bomo Tristana in Izoldo, ki se zaradi strogih staršev ni mogla shajati. Toda Tristan in Izolda se nista dosti zmenila za to, kar so jima starši govorili in svetovali. Samo prostora jima je manjkalo, kjer bi se lahko nemoteno sestajala. Naposled sta se v svoji stiski spomnila prazne jetnišnice. Tristan si je priskrbel nov ključ in njuna sreča je bila popolna, ko sta si počasi svoje gnezdo udobno uredila. Celo postelji sta si priskrbela, da je bilo bivanje'v jetniških prostorih prijetnejše.
Angeli varuhi zapode grešnika iz raja
Nihče ni ničesar slutil in vse je bilo lepo in dobro, dokler ni pritisnil mraz. A zakaj so v jetnišnici peči? Tristan in Izolda sta si zakurila in to jima je postalo usodno.
IVe pretiravajte!
Kdor verjame, bo zveličan!
V petrograjskem klubu pripoveduje pri kosilu veleposestnik s kmetov, da so vjeli v Volgi jesetra, ki mu je stresal dolžino kar iiz rakava. »Tik ob moji hiši,« je lagal, »so potegnili moji hlapci jesetra iz vode. Ne boste mi verjeli, toda povem vam, da je segal od tod pa do tod —« To rek-ši je pokazal z roko vzdolž dolge mize, kjer je sedel ruski pripovednik basni, Knilov. Krilov se je odmaknil s stolom vred in rekel: »Dovolite, da napravim vašemu jesetru še malo prostora..
Zavarovalna stroka
Dva zavarovalniška uradnika se prepirata, katera družba je boljša, »Sora« ali »Krka«.
»S jSoro* se vaša ne more kosati. Zavarovanec Kozobrc je umrl danes ob enajstih; četrt ure na to je že vdova dobila zavarovalnino.«
»Že prav, prijatelj! Naša ,Krka‘ je v nebotičniku v prvem nadstropju. Zadnjič je padel zavarovanec Muha iz trinajstega nadstropja in ko je letel mimo našega okna, smo mu že pomolili zavarovalnino skozi okno.«
Najbolj umazano mesto na svetu
Eden je bil iiz Čikaga, drugi iz Londona, pa sta se dajala, ali je London ali Čikago najbolj umazano mesto na svetu. Mož iz Čikaga je dejal:
»V Londonu sem videl na cesti, kako je v brozgi plaval cilinder. Nehote sem ga sunil s palico. Cilinder se je obrnil, izpod njega me je pa nahruMl srdit obraz: ,Pustite vendar moj klobuk pri miru/ Prestrašil sem se in sem začudeno vprašal: ,Za božjo voljo, zakaj ste pa tako globoko doli?* Njegov odgovor me je osupil. ,Kakšne neumnosti govorite! Mar ne vidite, da sedim na strehi avtobusa!*
AjuMjatisUO' pismo.
Čevljarski most je takorekoč pod streho in ni nič zastran tega. Sledeč tromostovskemu zgledu, so mu določili najprej 14 svetiljk in postafili prav toliko stebrov, nato so pa reducirali to visoko števiil k o na vsega dve svetiljki. Ostale stebre so spretno in ročno pokrili s kapicami, da jim ne bi dež curljal po drobovju, in jih poškodoval. Ta nežna skrb merodajnih je sicer jako ganljiva in hvale vredna, čudovito je pa, da so šele tedaj, ko je bil most že dogotovljen, ugotovili, da so mu namenili preveč svetiljk. In tako zdaj ti stebri, pokriti z dičnimi kapicamii, pričakujejo dalj-njega razvoja svoje usode, ki je pa še neznana, kajti po Ljubljani imamo že povsod precejšnje količine teh stebrov, most sam bo pa še dalje* čudovito izgledal zaradi res srečnega in uspelega zaključka stebrov.
Da mi ne bi kdo očital strupenega jezika, ne bom te zgodbice.sam na-
daljeval, nego le prepisal iz- članka svoj čas znanega zgodovinarja Ivana Vrhovca v »Ljubljanskem Zvonu« za 1895. leto tole:
»Zgradba novega mostu se je magistratu zdela jako važna stvar, tako važna, da je stavbar Polini za nov most moral najpreje napraviti model, ki ga je magistrat potem izpostavi] na rotovžu vsem .meščanom na ogled, kajpa tudii v presojo. Saj je poznal svoje someščane, ki niso pustili nobene magistratove naprave, da no bi brusili svojih jezikov ob nji. Tako pa jim je dal priliko povedati svoje pomisleke, dokler ni bilo prepozno.
Ker so mestni očetje najbrž že večkrat doživeli, da so se njih naprave ostro sodile in rade tudi obsojale, so dali svojim someščanom to pot priliko, da izreko še o pravem času svoje •pomisleke o kakih pomanjkljivostih nameravanega mostu,«
Pripominjam le, da je bil prejšnji _.v	...	most	zgrajen še 1614.1. in so, kakor vi-
r-ičt’ rUfG- dimo, že takrat bili mestni očetje zelo previdni v svojih delih, kajti so poznali dolge in cesto zelo upravičene jezike svojih someščanov.
Nikakor nimam namena zaletavati se v razširjanje grške strebričaste umetnosti po naših krajih, ker (imam gotovo premehko glavo za tako stvar, še manj mislim brusiti svoj jezik ob magistratove naprave, ker bi si ga prav gotovo tudi brez hasni izbrusil, z glavo skozti zid pa ne morem. Spominjam se le, da leži v ljubljanskem mestnem arhivu neki dokument, čudovit po svojih dokazih o razsodnosti tedanjih občinskih očancev in nosi datum iz 1614. leta pod naslovom »Empfang- und Ausgabsbucher der Stadt Laibach«, iz katerega bi lahko dognali, da so pred 300 in več leti občinski mogotci imeli mnogo več ozira do javnega okusa lin mnenja, kakor ga imajo današnji.
Mar bi bilo danes res popolnoma nemogoče zanimati se poleg osebnega mnenja tudi za javno? Če bi se
kdorkoli za to zanimal, bi nemara jako lahko in brez vseh težav ugotovil, kako strahovito paradoksno je to naše dejanje in nehanje.
Tako je n. pr. čez Ljubljanico dosti mostov. Pa je zadeva z njimi sila onegava in omejena. Tisto skupino na Marijinem trgu diči 20 ponosnih stebričastih svetiljk in še v bližini več močnih obločnic, onemu kočljivemu Čevljarskemu so jih namenili kar 14 poleg bližnjih dveh močnih obločnic, onegavi pri Št. Petru pa razsvetljujeta le dve borni žamioi brez obločnih sosed itd. In če bi ti tamošnje p. n. občinstvo zmaknilo kjerkoli kak ste-bričasti svetilnik, da vsaj. za silo razsvetli svoj most, bi vesoljna Ljubljana zakričala, da je to tatvina in sramota za ves narod ljubljanski in da naj drže tatove. Toda stvar je .sila klavrna in ni, da bi se požvižgavali na njo, zakaj nemara imamo vsi praviico do luči, če že ne ravno stebričaste, pa vsaj kakršnekoli ;n naj bi vsaj luč bila enako dostopna vsem slojem na-klavrna in ni, da bi se požvižgavali na
Ali mar ne?
Če ne za letos... pa za drago letel
Bili so nekoč časi, rekli smo jim »dobri, stari časi«, takrat je bilo življenje še nekako zadovoljstvo. Živeli smo kar tjavendan, imeli svoje male skrbi in nedolžna veselja — delali, da, delali smo pa ravno toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno.
Če danes toliko delamo, kolikor je ravno potrebno, je to že zelo veliko. A to še ni vse: imamo tudi še drugo delo, ki ni potrebno, pa ga je vendarle treba opraviti. To delo imenujemo šport.
Le malo je ljudi, ki jih ni strah imenovati šport s pravim imenom. Tak je na primer komercijalni svetnik Kocmur. On pravi takole: šport so izumili ljudje, ki niso imeli prav nobenega dela. Kadar kdo ne ve, kam naj bi s Časom, si pač izumi kakšno delo. Dokler si to delo izumlja samo zase, naj še bo. Če naj pa ljudje, ki že brez tega dosti delajo, prevzamejo še to delo — potem je to nesramnost.
Tri leta so minila, kar je Kocmur prišel do tega vsekako logičnega sklepa Med tem mu je pa zdravnik dejal: Gospod Kocmur, tako ne poj-
Drugi ga uganjajo, ker ga morajo. In le-teh sta spet dve vrsti. Prva uganja šport, ker je to »moderno« in spada k lepemu vedenju, drugi pa zato, ker ga je zdravnik zapisal.
Človek spada v tisto vrsto bitij, ki so od sile škodoželjna. Ta škodoželjnost se pa ne nanaša na tiste, ki uganjajo šport iz zabave, nego na tiste, ki jim šport prizadeva muke in trpljenje.
Za šport navdušen začetnik telebne, če se hoče smučati, v sneg, aLi se pa — če se hoče drsati — le prevečkrat vsede na svoje zadnje tri črke. To ni še nič. Gledalec ve: ta človek je z veseljem pri stvari, ta se bo še kdaj naučil, nemara postane še svetovni prvak — noben mojster še ni
Uči se na preprogi, kako se dela telemark I
de več dalje. Če obdržite dosedanjih 105 kil, ne jamčim za nič! Mast mora proč!
Kaj mar ne delam zadosti? je vprašal Kocmur.
Al nisem iz skromnih začetkov zgradil veliko podjetje?
Ali nisem še lani vkljub krizi zaslužil četrt milijona?
Ze prav! je odvrnil zdravnik. A tega nimam v mislih. V rmslih imam delo. Sekajte drva ali pa uganjajte šport. Kar vam je pač ljubše...
Komercijalni svetnik Kocmur se je posvetoval s svojo ženo.
To ne gre, da bi sekal drva, je rekla žena, za komercijalnega svetnika se kaj takega ne spodobi, kaj bodo pa ljudje rekli! Toda šport — šport je nekaj modernega. Vsi uganjajo šport, vsi fini ljudje. Če ga boš tudi ti, ne bo v prid samo tvojemu zdravju, temveč tudi tvojemu ugledu.
In tako je prišel Kocmur, čeprav ni na to nič dal, kljub temu k športu. In on ni edini, ki se mu je tako zgodilo.
Športniki so dvoje vrste. Eni uganjajo šport zaradi športa samega, ker jim je v zabavo, ker jim krepi ude.
Kako bi šlo s suhim ski-joringom?
padel z neba. Toda če takale nesrečna žrtev »mode« ali zdravniških predpisov vsa oznojena stopi na sneg in se obupno postavlja po robu zakonom o prostem padu — potem, da, potem se vse občinstvo smeje. Zakaj če mora človek delati, ne samo zoper svojo voljo, nego tudi brez znanja, izziva to škodoželjnost in draži smeh--------
Pa so zadnje čase v naprednejših deželah izumili suhe smuške tečaje. To niso morda tečaji, pri katerih ne bi točili alkohola. Tudi taki ne, kjer bi se človek smučal s suhimi smučmi. Nego tečaji, ki se vrše na suhem. Brez snega. V dvorani, ali pa doma v spalnici, ali kjerkoli drugod. Te tečaje vodi učitelj, ali pa učna knjižica, ali pa radio.
Mogoče da ti tečaji ustrezajo svojemu namenu — mnenja o tem so različna. »Pravi« športniki govore o njih s prezirom, drugi spet nanje prisegajo — toda komične so te priprave za zimski šport na vsak način. Ce stoji takle trpinčen mož na preprogi in se natanko po navodilih uči, kako se napravi »telemark« ali »kri-stjanija«, kako se ogneš smreki, ki
noče s poti, kako se na strmem pobočju obrneš — potem, potem nobeno oko iz občinstva ne ostane suho.
Uvedli bi lahko tudi suhe sankaške tečaje, z mize čez likalno desko na preprogo, gor in dol, dokler se učenec toliko ne izuri, da gre lahko v gore. In kako bi bilo s suhim ski-joringom po vsem stanovanju? Brez dvoma bi bilo vse to jako smotreno — toda škodoželjnežem bi utegnilo biti od preobilnega smeha nevarno za življenje.
Kako bi bilo s suhim sankaškim tečajem?
URA
Resničen dogodek
Odvetnik dr. Brihta se trudi na vse pretege, da bi dokazal sodišču nedolžnost svojega klienta. Kri in znoj poti, zakaj vse izpovedi prič so proti njemu.
»Izpovedi prič?« se zasmeje odvetnik Brihta. »Gospodje, vam menda pač ne bo treba razlagati, kako malo so vredne izpovedi prič. Kako hitro lahko človek pri najboljši volji krivo izpove! To se utegne vsakomur izmed nas zgoditi! Jaz na primer bi bil prisegel, da sem davi kakor po navadi vzel s seboj svojo zlato uro. In vendar sem jo pustil doma na pisalni mizi zraven črnilnika ... Torej, gospodje ...«
Ko pride odvetnik Brihta zvečer domov, ima zadoščenje, da je svojega klienta izmazal. Toda pri vratih mu pride žena naproti:
»Kakšna reč je bila danes zaradi tvoje ure! Zakaj si mi pa poslal kar štiri ljudi na vrat?«
»Štiri ljudi? Saj sploh nikogar nisem poslal! Kaj si jim pa rekla?«
»Kaj sem jim rekla? Kar prvemu sem jo izročila! Saj je čisto natanko vedel, kam si jo položil!«
Skrivnost pariškega tatinskega mojstra
Ves Pariz se smeje mojstrskemu tatu Jeanu Paronu, ki sedi zdaj v temnici. Paron je izvršil celo vrsto tatvin in vse je kazalo, da lahko spleza skozi najmanjše odprtine, da si prisvoji plen. Lepega dne so pa tatu, ali bolje, tatova, prijeli; zakaj Paron ni sam izvršil vseh mojstrskih tatvin, temveč je imel pomagača v zdresirani opici. Paron je moral v temnico; za opioo se je pa zavzelo društvo za varstvo živali in jo zaprlo v kletko k drugim opicam. Tam sedi in iz navade krade svojim tovarišicam na rafiniran način vsak dober prigrizek.	**
Kalvarija ljubezni
Homan iz naših dni. — Napisal P. R.
Povest, ki smo jo v prvi številki začeli prinašati, je napisal P. R. — tisti pisatelj, ki nam je dal že „Nezakonsko mater“. Naši čitatelji, ki so brali 1. in 2. letnik „Romana“ se gotovo še dobro spominjajo pretresljive ljubavne zgodbe, ki je takrat zbudila vseobčo pozornost in priznanje. »Kalvarija ljubezni*4 je napisana po
resničnih dogodkih iz polpretekle in nedavno minule dobe in je pretresljiva slika človeškega trpljenja in strasti. Prepričani smo, da nismo mogli svojim zvestim čitateljem za novo leto bolj ustreči, kakor s to našo novo povestjo, ki jo bodo z velikim zanimanjem brali od začetka do konca.
KAJ SE JE DOSLEJ ZGODILO
Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih: žena ima temne slutnje. Drugi dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matoš ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka je bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu. ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice: I. A. M.
Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati. Pove ji, da je oženjen in da ima dva otroka. Toda Madžarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril oklom. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, Iloni se ni pa nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep.
V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža. Črne slutnje jo obhajajo. Naposled se ne more tfeč premagati: na postajo pojde!
Že pol ure pred prihodom vlaka sta se pripeljala na postajo, vsak z druge stfani, dva mlada moža. Eden od njiju je kirurg dr. Horvin, drugi pa je Lerchenfeld, znan lahkoživec in ženskar. Prvi čaka Ilono, ki mu je pisala, da pride z zagrebškim brzim vlakom, Lerchenfeld. . —. Ho,rvinov znanec — pa neko Evo Miillerjevo iz Celja.
A1 i mar ni pametno tako?... Eva vem, da mi ne bo zamerila... Torej do svidenja, dragi doktor!«
Že odhajaje se je še enkrat obrnil, in ne misleč več na nesrečo, nekam porogljivo vzkliknil:
»Saj res, skoraj bi bil pozabil — glejte, da me povabite na pogreb!«
In ker se je Horvin nehote stresel in ga osuplo pogledal, je dodal:
»Nu, na pogreb svojega fantovstva!«
In že je z dolgimi koraki odhitel, smejoč se svojemu dovtipu.
»Tepec!« je zagodrnjal kirurg.
Kar odleglo mu je, ko je ostal sam. Lerehen-feldovo blebetanje ga je dražilo, ker ni mogel zbrano misliti. Saj so pa misli, ki so šele pred nekaj trenutki navalile nanj, bile dovolj težke in usodne!
Spustil se je na stol in se zamislil. Tako je nekaj časa sedel, nato ga je pa nenadoma streslo, kakor bi bila električna iskra šinila vanj. Skočil je pokoncu in zamrmral, kakor bi si odgovoril na neizgovorjeno vprašanje:
»Da, tako bi jo mogel dobiti v roke!«
Z naglimi koraki je odšel iz čakalnice na peron. Njegov nemirni pogled se je ustavil na vsaki ženski, ki je čakala na vlak. Gledal je in iskal, ali ne bi kje zagledal tiste, ki so je bile vse njegove misli polne, ki je pa zanj imela samo prezir, morda celo gnus. Ni je našel. To ga je očividno navdalo z zadoščenjem.
Toda ko je tako gledal po gledalcih, je zdajci uzrl v gruči moža kakih petdesetih let, z resnim in simpatičnim obrazom, ki ga je obdajala gosta siva brada. To je bil doktor Starec, kirurg splošne bolnice. Ko je Emerik Horvin prišel v Ljubljano, je bil nekaj mesecev pod njim v praksi. Dr. Starec je pristopil k njemu.
»Upam, gospod doktor, da niste tudi vi prizadeti pri tej strašni nesreči?«
»Neposredno res ne, gospod profesor, toda neko osebo čakam, neko sorodnico, ki se pripelje s
tem vlakom. Hvala Bogu, njenega imena ni med imeni žrtev, ki so jih brzojavili postajenačelniku.«
»Torej niste preveč v skrbeh. Nu, to je še dobro. Mene so pa telefonsko poklicali. Zunaj že čakajo bolniški vozovi; takoj ko prispe vlak, se odpeljem skupaj z ranjenci v bolnico. Pravijo, da jih je kakih deset.«
»Med njimi več smrtno nevarno ranjenih...«
»Da. Toda bolnica je že obveščena in moji tovariši že čakajo, če bodo potrebne operacije.«
Dr. Horvin je nagubal čelo.
»Ali bi vas smel prositi, gospod profesor, za neki nasvet?«
»Za nasvet? Zakaj ne! S čim vam lahko postrežem, dragi doktor?«
»Stvar je takale. V seznamu mrtvih in ranjenih res da nisem nikogar odkril, ki bi mi bil blizu kot sorodnik, zato sem pa zagledal ime nekega prijatelja, mladega odvetnika, ki je bil v Zagrebu in se je s tem vlakom vračal v Ljubljano. Druga brzojavka, ki jo je dobil postajenačeinik, pravi, da je ta moj prijatelj smrtno nevarno ranjen, ker mu je sunek nalomil lobanjo. Očividno mora biti v vlaku kak zdravnik, da je to ugotovil. Prepričan sem, da bo moj prijatelj, če ni izgubil zavesti — kar je pa na žalost le malo verjetno — zahteval, da ga jaz zdravim. In tudi sam bi ga rad prevzel v svojo oskrbo, seveda če ne bo že prepozno.«
»Saj tega vam nihče ne bo branil, gospod doktor!... Razen ako bi rodbina imela kaj proti temu.«
Pri teh besedah se je dr. Horvin stresel. Saj ravno to je bilo tisto! 0, le predobro je vedel, da mu Milavčeva žena, ki ga mrzi in prezira, nikoli ne bi dovolila, da bi o n zdravil njenega moža. Toda če je ne bi bilo na postaji, ko privozi vlak — kdo bo potem mogel braniti kirurgu, da izvrši svoj načrt... peklenski načrt, ki bi spravil Ljudmilo v njegove roke?
Iz teh misli ga je zmotil dr. Starec.
»Če želite, vam dam rade volje enega izmed bolniških voz na razpolago...«
»Z največjim veseljem ga vzamem, gospod profesor. Najlepša hvala za ljubeznivost!«
Moža sta nato prešla na svoje strokovne pomenke. Toda dr. Horvin se je neprestano oziral okoli sebe, boječ se, da ne bi Milavčeva žena prihitela še v poslednjem trenutku.
Zdajci so se pojavili na peronu stražniki in začeli delati red v gnečah. Z naslednje postaje so bili namreč že signalizirali vlak.
Doktor Starec je bil še zmerom z dr. Horvi-nom v pogovoru. Pridružil se jima je še tretji zdravnik. In zdajci se je skozi megleno noč in zloveščo tišino razlegnil dolg, zategel žvižg. In iz megle je vstala luč lokomotive, kakor velikansko rdeče oko, ki je postajalo od sekunde do sekunde večje. Vlak je prihajal, tiho, skoraj neslišno, brez tresljajev počasi in rahlo.
Dr. Horvin je še poslednjič pogledal k vratom, kjer so stražniki odrinjali čedalje bolj naraščajočo množico radovednežev.
»Ni prišla,« je zamrmral s čudnim usmevom.
Potem se je spomnil Ilone.
»Gledati moram, da se je vsaj za nekaj časa odkrižam.«
V tem so se potniki že jeli vsipati iz vagonov na tla. Doktor Starec je hitel izpraševati:
»Kje so ranjenci?«
Neki uradnik mu je pokazal na dva vagona:
»V obeh vagonih prvega razreda in v prtljažnem vozu, ki je priklopljen na koncu vlaka.«
»Ali pojdete z menoj, doktor?« se je profesor obrnil k Madžaru.
»Takoj, gospod profesor. Samo poprej bi rad odpravil osebo, ki sem jo prišel čakat.«
»Prav.«
Doktor Starec in zdravnik, ki se mu je malo prej pridružil, sta odhitela k naznačenima vagonoma. Horvin je pozorno gledal po oknih, napeto iskaje znanega obraza. In res je kmalu zagledal Ilono. Stekel je k njej. Obraz je nabral, kakor se spodobi za take okoliščine, v skrbi in strah, zakaj od tistega trenutka je moral igrati vlogo zaljubljenca.
»Hvala Bogu, Ilona, da ste prišli! Ne morete si misliti, v kako strašnem nemiru sem živel. Takih ur ne privoščim nikomur.«
Ilona je obrnila k njemu svoj bledi obraz, ki se je zdel, kakor bi bil brez krvi; le velike oči so gledale iz njega kakor dve veliki črni krogli.
»Hvala vam, prijatelj!« je zajecljala.
Ponudil ji je roko in ji pomagal pri izstopu. Njen obraz je bil spačen od bolesti in komaj se je držala na nogah.
Kako bledi ste! Ali ste ranjeni?«
»Ne, ne!... Toda bilo je tako strašno...«
Ko je bila na tleh, se je instinktivno obrnila nazaj in pogledala po vlaku. Očividno jo je strahotni prizor še zmerom uklepal v svoje spone. Vsaj Horvin je tako mislil.
V resnici je pa pogledala po vagonu, kjer so bili ranjenci. Po vagonu, ki je v njem ležal Ciril Milavec... krivoprisežnik... in umiral. Morda je ta trenutek že mrtev...
In potem se je njen pogled impulzivno odvrnil od vagona proti čakajoči množici. Obletel jo je, kakor bi nekoga iskal... žensko, ki bi morala biti na postaji, strta, polmrtva od bolesti... Zensko, ki jo je tako neusmiljeno mrzila...
Toda Ilona te ženske ni poznala. O, gotovo je bila že pri svojem na smrt ranjenem možu. Pri tej misli se je lepi llonin obraz spačil od peklenskega zadoščenja. Njena osveta pojde svojo pot. Ni ji treba čakati nanjo. Razvoj dogodkov jo bo sam prinesel, ko pride zanjo čas.
Ilona se je obrnila k možu, ki je stal pred njo.
Oprostite, draga Ilona,« je tedaj izpregovoril mladi zdravnik, »da vas moram takoj zapustiti. Dolžnost me kliče k ranjencem... Postrežček vam bo odnesel kovčege v čakalnico. Prosim vas, da me tam počakate; v nekaj minutah bom spet pri vas.«
Ali ga je čula? Težko; preveč je bila zaverovana v svoje misli. Horvin je to raztresenost pripisoval živčni odrevenelosti, ki tako rada nastopi po hudem razburjenju. Pomignil je nosaču.
»Pokažite gospodični čakalnico prvega razreda,« mu je velel,
»Prosim, gospod.«
»Čez pet minut se vrnem, srce moje,« je šepnil Horvin s pogledom, ki naj bi izrazil obžalovanje, da jo mora zapustiti.
Čez pet minut...« je mehanično ponovila Madžarka.
In kakor v snu je šla za postrežčkom, ki je nesel njeno prtljago. V njenih mislih je pa neprestano kovalo:
»Kako mora njegova žena zdajle trpeti!...«
Dr. Horvin je naglo stekel k zadnjim vagonom vlaka. Mrtvece so bili položili v prtljažnem vozu na tla. Pet jih je bilo... Trdi, nepremični so ležali, s strahotnimi ranami na obrazih, na rokah, na prsih. V obeh vagonih prvega razreda so ječali in hropli ranjenci. Bled, z znojnim čelom in stisnjenimi ustnicami se je dr. Horvin vzpel v prvi voz. Tam je našel dr. Starca, ki je dajal navodila nosačem.
»Počasi!... In previdno!... Odnesite najp-oj tegale!...«
Skrivnosten dogodek — Napisala F. Marion Crawford
— Ne, dragi stric, res ne razumem, da se hočeš že po nekaj tednih, kar si se preselil v to ljubko hišico, ki si jo mogel kupiti samo zato, ker sta tvoja prijatelja, dr. Pratt in njegova žena, tako nenadno in tako mlada umrla — da se hočeš zdaj spet iz nje izseliti. Priznati ti moram, da te do zdaj nisem imel za tako muhastega, je dejal kapitanu Braddoku njegov mladi sestric.
— Seveda ne moreš tega razumeti, je odgovoril Braddok. Zato ti hočem povedati vso to istorijo, čeprav vem, da mi je ne boš verjel.
Najprej naj te spomnim, da nikoli nisem bil nervozen, da nimam posebne domišljije in da nisem nikdar veroval v duhove. Toda ta mrtvaška glava gori v spalnici — prevečkrat sem jo slišal, kako je jadikovala in tožila, da ne bi bil svoje stvari gotov. Prattova žena me sedaj prav tako sovraži, kakor je malo pred smrtjo sovražila svojega moža. Zakaj v njenih očeh sem sokriv njene smrti, in deloma ima prav, čeprav sem ji zmerom želel samo dobro. Bila je prijazna mala ženica in nikoli si nisem mislil, da ne živi s Prattom v slogi. Res, da sta se časih, kadar sem prišel k njima v goste, zbadala; toda tega nikoli nisem resno vzel.
Tako je bilo tudi takrat, ko sem bil poslednjič pri njiju, preden sem šel na prvo vožnjo na novem parniku »Olimpiji«. Prav takšno pasje vreme je bilo kakor danes. Pratt je bil ves dan zunaj in se je vrnil domov strašno slabe volje. In večerja takrat res ni bila kaj prida. Osorno je zagodrnjal: »Moja žena bi me rada zastrupila, in nekega dne se ji bo to s tako pasjo hrano tudi posrečilo.«
Siroto so te besede vidno zabolele in užalile. Hotel sem vso stvar obrniti v šalo in sem med smehom dejal: »Da, če je žena količkaj spretna, se moža, ki ga ne mara, lahko na lep način iznebi. Ni dolgo tega, kar sem bml o neki Kitajki, ki je svojim možem primešala v jed uspavalno sredstvo, nato jim je pa kanila stopljenega svinca v uho. Šele pri četrtem so ji prišli na sled. Potem so jo pa seveda za vse štiri skupaj obesili.«
Nedolgo potem sem dobil na potovanju vest, da je Prattova žena čisto nepričakovano umrla. Ko sem se kmalu nato srečal z njenim njožem, sem ga komaj spoznal, tako je bil siv, čeprav še ni bil star. On in njegova hiša sta napravila name silno žalosten vtisk. Tudi Bumbla, mojega starega prijatelja, silno krotkega buldoga, ni bilo več. Bil je poseben ljubljenec Prattove žene. Na moje vprašanje, ali je poginil, je Pratt mrko odgovoril: »Da, zastrupil sem ga; ni se več dalo z njim živeti.:
»Zakaj se ni dalo s krotkim Buin-blom nič več živeti?« sem se začudil.
»Neprestano je zavijal, pa tako čudno me je gledal, in kadarkoli sem prišel v njegovo bližino, je vselej zbežal v kot.«
Saj je lahko golo naključje, da so našli Prattovo ženo komaj nekaj dni potem, ko sem pripovedoval o Kitajki, ki je svoje može ubijala s svincem, mrtvo v njeni postelji. Pratt
in še neki drugi zdravnik, ki sta jo preiskala, sta soglasno ugotovila, da je umrla za srčno boleznijo. Toda nekaj mi je govorilo, da to ne bo res. Saj je bila vendar še tako mlada in cvetoča! In potem mi je prišla v roke kositrna žlica — čisto nova žlica... in čudno: bilo je, kakor bi ji bil kdo ročaj stalil.
— Ali ni morda tudi to golo naključje, je vprašal sestrič, da pes svojega gospodarja, ki ga je prej oboževal, ni mogel več prenašati, in da se je kositrni žlici kos odlomil in izgubil?
. — Prav imaš, tudi to bi lahko bilo naključje. Pratt je zelo rad ribaril, nemara je porabil košček kositra za svojo vrvco. Zdaj že počiva v miru zraven svoje žene, in nrav za nrav se ne spodobi, da bi blatil njegov spomin. Saj je bilo dovolj vznemirjenja že pri njegovi smrti. Zakaj, vprašaš? Ne veš, zakaj je umrl? Nu, saj tega nihče ne ve. Nekega jutra so ga našli mrtvega na obrežju, z ranami na vratu. Ležal je na pobočju na hrbtu in imel v rokah škatlo, ki je bila last njegove žene. Pokrov je bil zdrknil z nje in tik njegove glave je ležala mrtvaška lobanja. Majhna lobanja s popolnim zobovjem; to se pravi, samo z zgornjo čelustjo, spodnja je manjkala. Ali
je ipar Pratt pod milim nebom študiral to lobanjo in ga je pri tem kap zadela? Toda odkod potem rane na vratu. Oropan ni bil. Zdravniška komisija je ugotovila, da so rane na vratu pustili prsti ali pa zobje neznanega morilca.
Ko sem se nato preselil v Prattovo hišico, sem si dal pokazati mesto na obrežju, kjer so Pratta našli; hotel sem namreč kaj več izvedeti o nesreči. In takrat se mi je nekaj zazdelo čudno. Pratta so bili • našli na pobočju z glavo zgoraj, nogami pa spodaj. Toda iz odprte škatle v njegovi roki bi bila morala lobanja zdrkniti navzdol, in vendar je ležala tik njegove glave. Ne verjamem v duhove. Toda takrat me je prešinila domneva, ali ni lobanja, ki so jo potem spravili v škatlo in ki stoji zdaj v spalnici na moji omari, lobanja Prattove žene. Razločno in jasno, kakor bi bil takrat zraven, sem videl, kako so se morali dogodki odigrati. Pratt je bil vzel tisto noč, preden so njegovo ženo pokopali, njeno glavo iz že zaprte krste, zakaj pri preiskavi bi ga bila lahko izdala, in jo je potem kje drugod zakopal.
Rekel boš, da govorim nezmisel, same stvari, ki sem jih sam skonstruiral, in da izvira ta lobanja prav gotovo iz tistih dob, ko je Pratt še
študiral. Rad bi videl, da bi imel prav. Naj bo že kakor hoče, v tej hiši ne strpim nobene noči več. Vse življenje sem dobro spal, osem ur je bila moja dnevna porcija. Tukaj pa... vsako noč natanko sedemnajst minut po treh — ugotovil sem po svoji uri — se zbudim. Takrat začne lobanja tožiti, in prepričan sem, da je to tisti trenutek, ko je Prattova žena umrla. Prejšnji teden sem od tega skoraj zblaznel, pograbil sem škatlo z mrtvaško glavo in jo vrgel skozi okno. Drugo jutro sem našel škatlo daleč zunaj pred ograjo, lobanja je pa ležala pred hišnimi vrati in me očitaje gledala s svojimi votlimi očmi. S slabo vestjo sem jo pobral, jo skrbno spravil nazaj v škatlo, le-to pa postavil nazaj na prejšnji prostor.
Drugi dan je vrtnar kopal na vrtu luknje, ker je hdtel saditi beluš. Prišel je bil že precej globoko in mi je dejal, da ne ve, zakaj je zemlja tako rahla. Prav takrat je zadel ob nekaj trdega. Radovedno je stvar izkopal z motiko, in pokazalo se je, da je bila človeška čeljust. Moral je z motiko precej močno udariti vanjo, zakaj v drugače brezhibnem zobovju sta manjkala dva prednja sekalca. Vrtnar je bil nad najdbo zelo izne-naden; rekel mi je, da se mu čudno zdi, zakaj manjka lobanji, ki so jo našli pri doktorju Prattu, ravno spodnja čeljust; morda bi se ta vje-mala z njo. Čisto hladnokrvno sem mu odgovoril, da bi bilo to prav lahko mogoče. Zdravnikom služi človeško okostje za proučevanje. Doktor Pratt je nemara tedaj lobanjo zakopal, da bi se mu hitreje obelila, in ko jo je odkopal, pač ni več našel manjkajočega dela.
Doma sem položil čeljust k lobanji. Prilegala se ji je, kakor bi bila prirojena k njej. In ko sem jo tako obračal... veš, kaj je padlo iz nje? Brezoblična kepica kositra. Ali torej morem pri najboljši volji sam pred seboj tajiti, da je Pratt ubil svojo ženo natanko po receptu, ki sem mu ga bil dal, nič hudega ne sluteč? Odkar stanujem v tej hiši, mrtvaška glava neprestano jadikuje in toži, ker nesrečna žena obtožuje umora prav tako mene, kakor svojega moža. Nu, če si razumel, kar sem ti pripovedoval, boš tudi izprevidel, da mi v tej hiši ni več obstanka.
*
Nekaj dni nato so listi prinesli tole vest:
»V mestecu Y. je zbudila veliko vznemirjenost nenadna smrt kapitana Braddoka. Umrl je skoraj v istih nepojasnjenih okoliščinah kakor zdravnik dr. Pratt. Kapitana, znanega pomorščaka, so v torek zjutraj našli v njjegovi hišici, komaj četrt ure od mesta, mrtvega. Preiskava je dognala, da ga je moral nekdo s tolikšno silo vgrizniti v vrat, da mu je zdrobil jabolko. Čudno je to, da se umorjenec, ki mu je bilo res že dobrih šestdeset let, a je bil drugače še zelo krepak mož, očividno ni nič branil. Ugrizi izvirajo od zelo dobrega, najbrž ženskega zobovja, ki mu manjkata samo spodnja dva zoba. Mislijo, da je Braddoka ubila zblaznela ženska. Toda do zdaj je njegova smrt, prav tako kakor Prattova, še zmerom zavita v skrivnost. Nerazumljivo je tudi, kako je morilec mogel priti skozi zaklenjena hišna vrata in spet oditi. Kapitan Braddok je bil vdovec in je živel čisto sam.«
<$spečen zakcn
Zgodba, kakršno dožive le v Ameriki — Napisal H. Riebau
I
»Praviš, da nisi srečen?« je vprašal Tom. »Mnogokratni milijonar si, poročil si se z Miss Ameriko, osemnajstletnim dekletom, angelom od zunaj in znotraj — in nisi srečen?«
»Petdesetletnik sem že,« je zamrmral Allan Stew, »dolgočasen sem, star in —«
, »Nezmisel,« je Tom zmajal z glavo. »Več psihologije v zakonu, Allan! Vliti ji moraš groze in strahu, da te ne izgubi — in vse bo spet v redu.«
»A kako?« je Allan nabral obrvi.
»Pojdi z menoj.« se je zasmejal Tom, »pokažem ti recept!«
II
»Halo!« je zavpil Allan Stew.
Šofer je ustavil, segel z roko nazaj in hotel odpreti vratca avtomobila.
Toda Allan Ste\v je odmahnil z roko. »Izstopite!« je velel.
Šofer je izstopil.
»Stvar je ta,« je dejal Allan Ste\v. »Ali bi hoteli zaslužiti 50 dolarjev?«
Šofer je prikimal.
»Ob četrt na osem zvečer,« je povzel Alan Stew, »boste stali s svojim taksijem pred hišo štev. 14 na Conway-Streetu. Vstopila bo moja ‘žena. Peljali jo boste po Conway-Streetu do Holway-Squara. Malo pred Holway-Squarom se bom vrgel pred avto. Zavrli boste in tri centimetre pred mojo glavo ustavili. Razumeli?«
Šofer se je zarežal.
»Prav,« je prikimal. »In zakaj?«
»To vam nič mar,« je odsekal Allan Stew. Potem je vzel iz žepa petdeset dolarjev.
III
Avto drvi po Conway-Streetu. Proti Holway-Squaru. Ob Hohvay-
Squaru stoji Allan Stew. Ko je voz le še kakih petdeset metrov od njega, se vrže na tla. Dve, tri, štiri, pet sekund preteče, potem šele zaškripljejo zavore. Šofer izstopi. Za avtom leži kakor vreča moke Allan Stew.
IV
Gospa Evelina sedi ob bolnikovi postelji.
»Zdravniki pravijo, da ne bo hudega,« pravi. »A zakaj, zakaj si to storil?«
Allan obrne obvezano glavo. »Ker me nič več ne ljubiš,« odgovori.
»In zato,« vzklikne gospa Evelina in oči se ji napolnijo s solzami, »zato si se hotel usmrtiti?«
»Da,« zamrmra Allan Stew.
Tedaj se spusti gospa Evelina — osemnajst let ji je in lepa je ko angel — v krčevit jok.
V
Šofer sedi ob bolnikovi postelji.
»Petdeset dolarjev je petdeset dolarjev,« ječi Allan Ste\y. »Zakaj niste o pravem času zavrli?«
Šofer skomigne z rameni. »Kupčija je kupčija,« odgovori. »Ko je vaša žena stopila v avto, sem ji vse povedal.«
»Povedal?« zastoka Allan Stew in se sunkoma vzppe na postelji.
»Kajpak,« prikima šofer, »vse.sem ji povedal. In potem sem ji predlagal: navrzite še vi nekaj dolarjev, pa bpm zavrl pet sekund prej in vaš ljubi mož bo ležal na cesti, in ljudje se bodo smejali njegovi blamaži.«
»Dalje!« hlipne Allan Stew.
»Vaša žena,« nadaljuje šofer, »je nekaj časa premišljala. ,Zastran mene1, je naposled rekla in mi dala tri dolarske stotake, ,a potem rajši pet sekund pozneje zavrite!4«
MOST VZDIHOV
ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL AMCH EL ZEVACO
61. nadaljevanje
»Kam me mislite peljati?«
»Kamorkoli, samo da bova mogla deset minut mirno govoriti. V tole cerkev, deniva.«
Roland je nezaupljivo pogledal v smer, ki mu jo je pokazal policijski šef.
»Visokost,.« je rekel Gennaro in se priklonil, »zakolnem se vam na svojo dušo, da ni v tej cerkvi skrit noben birič, da bi vas prijel. Sicer pa, če bi rajši videli, da greva drugam, sem tudi pripravljen.«
»Stopiva v cerkev«, je rekel Roland.
Cerkev je bila res prazna in Roland se je tisti mah, ko je bil v njej, lahko prepričal, da ga Gennaro ni izvabil v past. Krenila sta proti stranskemu oltarju. Roland je sedel v senco stebra in s kretnjo roke povabil policijskega šefa, naj sede zraven njega.
»Visokost,« je povzel Gennaro po kakšni minuti premišljevanja, »najprej vam moram eno povedati: to namreč, da bi vas bil prošlo noč na Imperijini veselici lahko zgrabil, pa vas nisem hotel.«
»Puskusiti bi bili morali,« je menil Roland, »to je vaš poklic.«
»Da, in mislim, da bi se mi bilo kljub tolikšnemu številu zaveznikov, ki ste jih ne vem v kateri namen pripeljali s seboj, tudi posrečilo.«
»Vidim, da ste dobro poučeni.«
»To je moj poklic,« je odgovoril policijski šef z isto besedo, ki jo je malo prej rabil Roland.
»Zakaj ste se pa potem premislili?«
»Visokost, podarili ste mi življenje, in zato mi je tudi vaše življenje sveto ...«
Roland je policijskega šefa začudeno pogledal.
»Sveto mi bo vaše življenje do tistega dne, dokler vam ne napravim podobne usluge, kakor ste jo vi napravili meni.«
»To se pravi do tistega dne, dokler mi ne rešite življenja ...«
»Ali pa življenja taki osebi, ki vam je posebno draga.«
Roland je vztrepetal. Mračen blisk je šinil iz njegovih oči.
»0 kateri osebi govorite?« je hripavo vprašal.
»Malo potrpljenja, Visokost. Dajte, da najprej dogovorim, kar sem vam hotel povedati. Čast mi je bilo reči vam, da ste mi do tistega dne nedotekljivi, dokler ne poplačam svojega dolga. Toda kakor hitro bom mislil, da sva bot, vam odkrito povem, da vas bom na vse načine skušal dobiti v pest, ker ni to samo moja dolžnost, nego mi bo tudi v korist.«
Roland je prezirljivo skomignil z rameni.
»In kdaj se boste smatrali odvezane svoje hvaležnosti?« je vprašal.
»V desetih minutah, Visokost.«
»To se pravi, da me boste po preteku teh desetih minut dali prijeti...«
»Ne, Visokost,« je preprosto odgovoril Gennaro, »tri dni ne bom ničesar ukrenil. Ravnati hočem kot lojalen nasprotnik, in zato se nadejam, če mi usoda ne bi bila naklonjena, da mi Visokost tega ne boste pozabili...«
»Zastran fega bodite mirni,« je odgovoril Roland.
Zdelo se je, kakor da Gennaro išče izrazov za to, kar hoče povedati.
»Visokost,« je zdajci povzel, »pravkar sem vam rekel, da je moj poklic vse vedeti. Iz tega poklica sem si napravil globoko pretehtano znanost. Ne zadovoljim se namreč samo s tem, da izvem, kaj se dogaja, dognati skušam tudi, kaj ljudje mislijo, in dostikrat se mi posreči.«
Roland je stal nepremično kakor kamenit
kip.
Gvido Gennaro ga je bil od strani ošinil z očmi in dejal, kakor bi govoril sam s seboj:
»To mi je jamstvo, da bom nekega dne, ko postanem veliki inkvizitor — če bo tedanji dož
vreden tega imena ... Toda pu-
pameten stiva to.«
Roland ni ničesar odvrnil, ne pritrdil ne odkimal.
Policijski šef je razočarano raztegnil obraz.
»Razumeli boste, Visokost, da sem se od tistega dne, ko sem se moral zanimati za vas, in to sega tja do vašega bega iz podzemeljske ječe, ki ostane s slavo zapisan v letopisih Benetk, da sem se od tistega trenutka prizadeval dognati ne samo, kaj počnete, temveč tudi kaj mislite. Z drugimi besedami, skušal sem dognati vašo osnovno misel, voditeljico vaših dejanj...«
Pri teh besedah si je Gennaro po svoji stari navadi pomel roke.
»Vaših dejanj! 0 njih kaj malo vem. Trd nasprotnik ste! Že mesece in mesece vodite za nos najmogočnejšo italijansko policijo, morda celo najmogočnejšo na svetu. Ah, Visokost! Dajte, da vam izrečem svoje iskreno občudovanje, dajte, da vam izjavim, da bom s smrtjo v duši izvršil svojo dolžnost, ko vas bom zgrabil... Čeprav nisem poznal vseh vaših dejanj, sem vendar povsod, pri vseh dogodkih zadnjih mesecev pogodil vajso strašno in težko roko. Sledil sem vašim korakom v palači kurtizane Imperije, v palači generalnega kapitana Altie-rija (naj je bil Roland še tako gospodar samega sebe, ob tem imenu je vztrepetal, in Gvidu Gennaru ta trepet ni ušel), v palači škofa Bem-ba, in celo v palači svojega neposrednega predstojnika, velikega inkvizitorja Dandola, da, reči smem, celo v doževi palači. Videl sem Fosca-i'ija, strašnega, železnega Foscarija, kako se je s strahom oziral okoli sebe, kadar se je izgovorilo vaše ime; videl sem Altierija, kako je prebledel, videl sem Dandola, kako je vztrepe-taval, videl sem škofa, kako ga je mraz obletaval od strahu. Zapomnil sem si te bežne vtiske, zapomnil ta skrivnostna dejanja, ki se zde, kakor bi kovala okoli teh mogočnih oseb železen krog, ki se čedalje bolj zožuje, in razumel sem strah, razumel neusmiljeni boj, ki ste se vanj spustili čisto sami proti toliko strašnih nasprotnikov. In čeprav vam še zmerom nihče ne more blizu, čeprav so vaša dejanja zagrnjena v neprodirljivo skrivnost, mi je bilo kljub temu moči opazovati in študirati učinke vaših misli in slediti vaši poti. Te učinke vidim, zapomnim si jih. Bembo in Altieri sta bila svoje čase prijatelja, zdaj sta sovražnika. Zakaj? Foscari in Altieri sta bila kakor dva brata. In zdaj pripravljata drug proti drugemu peklensko razpredeno zaroto, zasnovano s tolikšno umnostjo, umetnostjo in neizprosno voljo, da je mogel tako delo roditi samo duh genija... Ali poznate nevidnega inspiratorja, Visokost? Poznate moža, ki drži v rokah nit labirinta, v katerem se izgubljajo Foscari, Altieri, Bembo in Dandolo?... Mislim, da poznam tega inspiratorja, mislim, da sem ugenil njegovo roko. Vsekako vem, da grozi njim vsem ista katastrofa. Vem, da se je blisk počasi in smotreno zgostil, in da bo udaril in zdrobil vse, ki mu pridejo na pot... Razen če...«
"Dokončajte,« je mrzlo velel Roland.
ža nase-
je še malo časa. Poravnajte čim prej morebitni zaostanek in obnovite naročnino za 1. četrtletje 1933, ter pošljite rešeno skrivalnico. — Kakor smo obširneje utemeljili v 50. številki, smo rok za skrivalnice in obnovo naročenine podaljšali do Prvjh dni po novem letu. Zato takoj pošljite naročnino, če je še niste, da si pridobite pravico do tekmovanja.
»Razen če se mi ne posreči zgrabiti Rolanda Candiana,« je dogovoril policijski šef in se priklonil.
Bled usmev je skrivil Rolandu ustnice, in Gvido Gennaro je dal temu usmevu izraza z vprašanjem:
»Ali je nemara že prepozno? ...«
Vprašal je kar brez ovinkov, in mogoče bi bil Roland odgovoril na njegovo vprašanje. Pa ni utegnil.
V cerkev je bil prav takrat stopil neki mož in se ustavil nekaj korakov pred Gvidom Gen-narom, hoteč s pokašljevanjem zbuditi njegovo pozornost.
»Poslušam vas,« je dejal.
Policijski šef se je obrnil, zagledal moža, vstal in naglo stopil proti njemu.
Roland je za vsak slučaj izdrl bodalo in ga skril pod plaščem ter čakal s tisto nepremično hladnokrvnostjo, ki ga je delala tako nepremagljivega.
Med tem je neznanec hitel Gennaru nekaj pripovedovati, kakor bi mu poročal. Ko je bilo poročilo končano, je policijski šef z mahljajem roke biriča odslovil.
»Poročnik Sandrigo zaboden!« je zamrmral.
In zamišljeno je vrgel proti Rolandu pomenljiv pogled.
»Takoj bom zvedel, zakaj!« si je rekel sam pri sebi.
Vrnil se je k Rolandu.
»Visokost,« je dejal, »ali bi hoteli za nekaj minut prekiniti ta razgovor in bi ga potem spet povzela?«
Roland je svojega sobesednika ostro pogledal.
»Hotel bi vam pokazati neko stvar, neki prizor, ki vas bo gotovo iznenadil,« je nadaljeval policijski šef. »Pravkar so našli na Lidu zabodeno truplo moža, ki ga utegnete poznati. Mož, ki ga je zabodel, mora biti v tem poslu pravi mojster.«
»Ni treba, da bi se dalje trudili s pripovedovanjem, dragi gospod,« je odgovoril Roland s tisto izbrano vljudnostjo, ki je ljudem olede-nila mozeg. »To truplo je truplo razbojnika San-driga, ki je nedavno tega postal poročnik pri beneških strelcih, za plačilo ne vem katerega izdajstva.«
Gvido Gennaro je odrevenel. ,
Toda takoj se je spet zbral:
»Če je tako, Visokost, bi nemara tudi vedeli, kako je ženski ime...«
»Kateri ženski?« je vprašal Roland in naglo vstal.
»Ženski... ki so jo našli v smrtnem objemu s Sandrigom...«
Gluha kletvica se je utrgala Rolandu s po-bledelih ustnic. Planil je iz cerkve in stekel k nabrežju ter prispel tja ravno v trenutku, ko so iz pravkar pristalega čolna polagali na ka-inenita tla kraj mrtvega Sandriga truplo neke ženske.
Roland je divje odrinil ljudi, ki so obdajali tragični mrtvaški par, padel na kolena in pritisnil uho mladi ženi na prsi, kakor bi imel še poslednji up, da utripa v njej življenje...
Prazen up!
Ta mlada in lepa ženska, ki so se ji črni lasje spuščali po ramenih in že odrevenelih udih, ta ženska je bila mrtva, neizprosno mrtva!
Roland je gluho zaihtel.
Iz njegovih oči, nevajenih joka, so se vlile žgoče solze.
»O, Juana,« je zamrmral s pridušenim glasom, »Juana, ti cvet zvestobe, ti angelsko srce, končana je tvoja kalvarija!... Uboga žrtev, ki je bilo vse tvoje življenje samo trpljenje in pokora, zdaj si dotrpela!... O, Juana, sestra moja, zakaj nisi marala miru, ne sreče, ki sem ti jo pripravljal!.. Do konca si izhodila pot svoje žalostne usode, in zdaj te je ubil tvoj sen, uboga,
deviška kurtizana! Pa z Bogom, Juana!... Spi v večnem miru svojega angelskega sna, a jaz, tvoj brat, sem obsojen, da do konca izvršim svoje prekleto poslanstvo...«
Sklonil se je, vzdignil njeno bledo glavo in ji pritisnil na čelo dolg in pobožen bratovski poljub.
Potem je vstal.
Solze so se mu posušile kakor bi jih bil požgal ogenj, ki je gorel v njem.
Še poslednjič je pogledal mrtvo Juano, potem se je sunkoma obrnil. Osupli ljudje so se nemo razrneknili pred njim.
Roland je z očmi poiskal policijskega šefa.
Zagledal ga je nekaj korakov vstran.
»Gospod,« mu je rekel, »rekli ste, da mi hočete napraviti veliko uslugo.«
»Da, Visokost.«
»Prav, priložnost vam dam; potem boste odvezani slednje hvaležnosti.«
»Govorite, Visokost.«
»Opravke imam ves dan... Pobrigati se moram za tiste, ki še žive... Mrtvi, gospod, ne potrebujejo ničesar več. Prosim vas, da tej nesrečnici priskrbite spodoben pogreb...«
Roland si je z nenadno kretnjo segel čez
oči...
Potem se je s silo premagal, segel za pas in potegnil iz njega pest zlatnikov. Gvido Gen-naro je odmahnil z roko.
»Vzemite,« je dejal Roland zapovedujoče. »Jaz želim ta pogreb; jaz sam, jaz edini ga moram plačati.«
Policijski šef je vzel denar, se priklonil in dejal:
»Vaša zapoved bo-izpolnjena, Visokost. Ta ženska bo imela pogreb kakor patricijska hči.«
»Hvala. Zdaj me pa pustite...«
»Visokost...«
»Želite?...«
»Kolnem se vam, da je tisto, kar sem vam hotel povedati, sila važno.«
Gvido Gennaro je pokazal z roko proti Juaninemu truplu.
»Tale je mrtva,« je zamrmral. »Toda morda je treba še katero drugo rešiti.«
»Pojdiva!« je trdo rekel Roland.
Prav takrat je birič, ki je bil malo prej prišel v cerkev, prijel Gennara za roko.
Policijski šef se je obrnil, Roland je pa zatopljen v svoje mračne misli nadaljeval pot proti cerkvi.
Birič je z roko pokazal na Rolanda, ki je bil ravno izginil za cerkvenimi vrati.
»Ali ga ne poznate?« je vprašal.
»Ne!« je mrzlo odvrnil Gvido Gennaro.
»Jaz sem ga pa spoznal,« je rekel birič z žarečim obrazom. »Roland Candiano!...«
Policijski šef se je obrnil k šestorici biričev, ki so ga zmerom od daleč spremljali.
»Odvedite tega moža k meni,« je rekel, Zaprite ga in dobro pazite nanj, ker je zarotnik.«
Še tisti mah so biriča odvedli mrliško bledega od strahu. «
»Ti bom že pokazal, tepec!« je zamrmral Gennaro. . Koliko je manjkalo, da mi nisi prekrižal mojih naklepov!«
Maneč si roke je stopil v cerkev ter krenil proti Rolandu, ki se je naslanjal na steber in srepo zrl pred se, v mislih še zmerom pri strašni sliki, ki jo je bil malo prej videl. Obujaje spomine je ravno mislil na prizor, ko mu je Juana pripovedovala, kako si je priskrbela denarja, ,da je kupila zdravil za njegovo umirajočo mater.
Gennarov prihod ga je iztrgal iz bolestnega premišljevanja. Silovito je stresel z glavo, kakor bi hotel reči:
»Nimam pravice izgubljati se v spomine... Bolest in veselje, oboje mora mimo mene... še te pravice nimam, da bi se ustavil na svoji poti, da bi še nasmejal ali razjokal...«
Pomignil je policijskemu šefu, naj govori.
»Visokost,« je tedaj povzel Gvido Gennaro, »upam, da ste iz mojih besed razumeli, da sem ugenil vaše misli in sledil korak za korakom če že ne vsem vašim dejanjem, pa vsaj vašim načrtom. Poslednji dogodek, ki sva ga pravkar doživela, je samo člen v verigi... In zato si znam
V 24 URAH
barva, plisira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo
tovarna JOS. REICH
LJUBLJANA
pojasniti Sandrigovo smrt, čeprav ne razumem, zakaj si je mlada žena...«
»Pustite to!« je zarenčal Roland. Obraz se mu je spačil, ko je s silnim naporom ukrotil svojo bolest.
»Pustil bom, Visokost. In zdaj naj pridem k zaključku vsega tega, kar sem imel čast vaši Visokosti razložiti. Moj logični in neovrgljivi sklep je, da se vse vaše misli, vsa vaša dejanja, vsa vaša volja giblje okoli ene osebe... okoli ženske, katere imena ne bom izrekel... ki ste ga pa gotovo že sami ugenili!
»Leonora!« je zamrmral Roland tako tiho, da ga Gennaro ni mogel slišati.
Okoli nje se gibljejo ali so se vsaj gibale tudi tiste osebe, ki ste jim napovedali boj, osebe, ki sem vam pravkar o njih govoril. Iz tega sklepam, Visokost, da vas visokorodna gospa, za katero gre, priklepa z mogočnimi vezmi za srce, in da bo, če vam pomagam rešiti njeno življenje, prav tako, kakor če bi rešil vaše...
Policijski šef je za trenutek pomolčal nato je pa počasi dejal:
»Visokost, govoril sem tako lojalno, kakor sem le zmožen. Zdaj čakam, da mi z eno samo besedo, z enim samim migljajem nakažete, da sem prav mislil, da se nisem motil... Drugače vse drugo, kar vam imam še povedati, ne bi imelo nikakega zmisla.«
Rolanda je zgrabil eden tistih strašnih duševnih krčev, kakršne je že nekajkrat doživel. In ta silni duševni pretres je prišel v trenutku, ko mu je že nepričakovana Juanina smrt tolikanj razburkala vse bitje.
Očividno Leonori nekaj strašnega grozi, in Gennaro to ve.
Nu, in?...
Ali naj jo reši?... O 11 naj reši Leonoro?... Zakaj?... S čim je zaslužila, da bi se brigal zanjo?... Ta ženska ga je izdala, pljunila je na njegovo ljubezen, sama se je vrgia z visokega mesta, kamor jo je bil postavil — kaj ji je še dolžan?
Odpustil ji je... Prav... Toda da bi jo varoval?...
Odpustil ji je — da! Nič več se ne bo brigal zanjo — da! Pozabil bo celo to, da živi — da!
»V nevarnosti je!« je renčal na dnu svoje duše, med tem ko mu je divja bolest trgala srce, da si je zasajal nohte v dlani. »V nevarnosti je! Kaj mi mar! Ali se je ona pobrigala, da reši mojo mater, ko je umirala od bede in gorja? Ali se je pobrigala, da reši mojega očeta, ko je moral živeti od miloščine, kakor je rekel strašni nerveški župan? Ali se je pobrigala, da mene reši, ko sem hropel na dnu svojega groba? Preprečila je, da me niso v Dandolovi hiši prijeli... prava reč! Če bi me v drugo prijeli, bi ji to kalilo njen mir... Takrat se mi ni upala reči niti besedice!... Oh, če bi mi bil tedaj, ko sem večer za večerom hitel na Olivol.ski otok, kdo rekel, da Leonora ni vtelešena deviška ljubezen, zvestoba in vdanost — ubil bi ga! In med tem, ko sem vrtal rov, da bom prej pri njej, ko so mi nohti krvaveli na kamnu, ko sem rjovel od obupa, je mislila samo na to, kako bo svojo ljubezen zavrgla in jo zamenjala za drugo! Ah, deviška zaročnica! V nevarnosti je? Prav; to je kazen za greh. In zakaj naj bi se postavil med njo in kazen, ki jo ji je namenila pravična usoda!...«
Vse te misli, ki jih beseda dosti prepočasi zapiše, so se z bliskovno naglico utrinjale v njem. Rolandovi možgani so bili v tisti minuti kakor s težkimi oblaki prepreženo nebo, iz katerega se z vseh štirih strani trgajo bliski.
Njegovo trpljenje je bilo strašno. Neslišno ihtenje mu je trgalo prsi, toda njegov okameneli obraz ni izdajal drugega kakor zasanjanost... Toda zasanjanost tega obraza je bila tem stra-hotnejša.
In zdajci se je iz vseh teh bliskov zasvetila jarka luč.
Na zenitu njegovih misli se je utrgal blisk:
»Oh, jaz nesrečnež! Še zmerom jo ljubim! Blazno jo ljubim! Niti trenutek je nisem prestal oboževati! In jaz, ki nikoli nisem trepetal, trepečem zdaj ob sajni misli, da ji grozi najmanjša nevarnost!...«
Počasi se je z vsem naporom svoje volje pomiril in ukrotil.
In na vprašanje, ki mu ga je bil Gennaro zadal, je odgovoril s tihim, malone ponižnim glasom, z glasom premaganca:
»Govorite, gospod. Katera nevarnost preti Dandolovi hčeri?...«
»Visokost,« je živahno odgovoril Gennaro, »imenovali ste njeno ime! Da, za Dandolovo hčer gre... Vedite tedaj, Visokost, da mi je prišlo na um, pogledati v kripte sv. Marka. Čeprav je bil sestanek, ki ste me blagovolili na toli skrivnosten način nanj pripeljati, poslednji, sem sklepal iz nekaterih znamenj, da bi se neki zarotniki utegnili še kdaj tam sestati, brez vednosti ostalih zarotnikov, pred vsem brez Altieri-jeve vednosti... Saj še niste pozabili, kako so nekateri zarotniki sprejeli vest, da se hoče Dan-dolo umekniti. Tako pridem zdaj do kočljive točke svojega poročila... najinega razgovora, sem hotel reči!...«
Gvido Gennaro se je za trenutek ustavil, kakor da bi hotel pretehtati učinek besed, ki so se mu hote ali nehote zarekle.
Toda na kamenitem Rolandovem obrazu ni bral drugega kakor samo globoko pozornost.
Zato je nadaljeval, delaje se, kakor da hoče dati svojemu pripovedovanju res obliko policijskega poročila:
»Ko sem se torej že drugi večer skril v grobnici, sem zaslišal proti enajsti uri, kako prihajajo zarotniki. Bilo jih je kakih petnajst. Ti gospodje so nadaljevali razgovor, ki so ga začeli prejšnji večer v navzočnosti svojega voditelja Altierija. Sklenili so, da je treba čim prej spraviti Dandola s poti, češ da je skrajno nevarno pustiti pri življenju človeka, ki pozna vso zaroto in se hoče brez tehtnega razloga umekniti. Ko so se zastran tega zedinili, je eden izmed gospodov vstal in pripomnil, da živi Dandolo že nekaj časa sam s svojo hčerjo, gospo Altierijevo. Dodal je, da so mu zanesljivi ljudje povedali, da tudi njegova hči ve za to zaroto in da je svojemu možu grozila, da ga bo izdala.
Te besede so napravile na vse zbrane zarotnike globok vtisk. Po kratkem posvetovanju so sklenili, da mora Altierijeva žena umreti; žreb naj odloči, kdo naj ubije Dandola in kdo njegovo hčer...«
Gvido Gennaro je spet prestal in pogledal Rolanda.
To pot je bil gotov, da je njegovo pripovedovanje napravilo vtisk.
Mrliška bledica je pokrila Candianov obraz. Mladi mož se je ugriznil v ustnice do krvi, hoteč zadušiti krik, ki mu je vstajal iz grla. I11 ta rdeča kaplja krvi je bila še grozotnejša na njegovem prstenem obrazu.
»Visokost,« je nadaljeval Gennaro, »ali hočete vedeti ime moža, ki naj ubije Dandola?...«
»Ne,« je hripavo odgovoril Roland.
»Ime moža, ki naj ubije Altierijevo ženo?«
Rolandove oči so zagorele v zloveščem ognju.
Grimani,« je mirno dejal Gennaro. »Gri-mani mlajši. Takole naj se zgodi: gospa Altierijeva napravi dvakrat na teden, dva določena dni, izlet s čolnom...«
»Vem,« je hripavo prikimal Roland.
»Vozi se zmerom enako,« je nadaljeval Gennaro. »Do Mosta vzdihov, tam se za trenutek ustavi, in potem se vrne v palačo...«
»Vem,« je ponovil Roland, in njegov glas je bil kakor obupno hropenje.
»Grimani bo torej porabil eno teh priložnosti. Končal sem, Visokost. Dovolim si samo še vprašanje, ali sem držal besedo in ali sem vam pošteno poplačal svoj dolg?«
»Ste!« je odgovoril Roland.
Gvido Gennaro se je globoko priklonil:
»Če je tako, Visokost, pazite po treh dneh na policijskega šefa, ker je njegova dolžnost, da vas prime.«
Lubitsch
filmsko podjetje Ufa, ki ima v Neu-babelsbergu blizu Berlina ogromne ateljeje in razpolaga s celim štabom filmskih igralcev, želi dvigniti umet- 'N ''
Mi kljubujemo prehladu,
. kašlju, katarju itd.
sKoiscrjevimiiiy>i
) prsnimi karamelami
s J jelkami
Brigita Helm
CPobe se vlekarnah., drog in tyerso vidnipJnAaci.
V Evropi vas je mnogo doktrinar-jev. Vprašanje, koliko dialoga naj bo v filmu, je prav gotovo plod pedan-tov, ki se nočejo sprijazniti z resničnostjo. Cernu bi skušali ustaliti pravila? Kdo neki ima pravico reči: to je ,filmsko*, to pa ni? Vse, kar hočem izraziti na platnu, je filmsko, če se mi namen posreči. Nezmiselno je določati pravila o ,procentualnih dialogih1. Sam sem že videl in slišal filme, kjer so bili vsi razgovori odveč. Za vse, kar se ljudem zdi naravno, je pač treba besed. Prav gotovo je v posebno dramatskih trenutkih molk potreben in učinkovit;
Cecil B. de Mille
Marlena Dietrich
zadnjem času bori z velikimi težko-čami v poslovnem življenju. Prvi vzrok je menda v tem, da je obisk v ameriških kinematografih v zadnjih dveh letih občutno nazadoval, drugi razlog za to je pa, da so ostale države pričele odkrit in utemeljen ali prikrit in neosnovan boj proti uvozu ameriškega filma. Za primer so nam evropske države, kjer je občinstvo še pred tremi leti zahtevalo v prvi vrsti ameriške filme, danes pa prisega le na domačo filmsko industrijo in industrijo onih držav, ki jim pozna jezik. Japonska je še nedavno krila vse potrebe izključno z ameriškimi filmi; zdaj se je pa postavila na svoje noge in bo že takoj v začetku z lastno produkcijo krila 50 % potrebe. Tudi na Angleškem se bohotno razvija filmska industrija in še marsikje drugod... vse na škodo ameriškemu filmu.
Zaradi tega nas ni iznenadila vest, da so Paramountovi družbi, ki ima več ko sto milijonov delniške glavnice, naprtili prisilno upravo. Vsakdo,
produkcij, ki bodo ostale kljub hitremu tempu današnjega časa vedno popolne vrednote. Način njegovega dela bo vsem bodočim režiserjem za zgled. Filmski muzeji bodo v svojih arhivih čuvali kot vzor njegove iil-me »Deset božjih zapovedi«, »Kralj kraljev« in »Brodarji z Volge«.
V venec njegovih odličnih filmov se vpleta zdaj po nekaj letih nov film, njegov naj večji — »V znamenju križa«. Sam pravi o njem: »Film za 2 milijona dolarjev.«
Ce ga vprašaš, kaj mu je dalo pri tem filmu največ dela in skrbi, ti z nasmeškom odgovori:	»Ugotovitev
vseh zgodovinskih resnic, vsi kostumi, naloga, kako bi dal filmu umet--niško dovršenost, in neprilike pri snemanju — vse to je bilo igrača v primeri s trudom, ki sem ga imel, da sem starim Rimljanom dopovedal, da ne smejo kadib: cigaret. Nazadnje bi utegnil še kdo priti in mi očitati, da so ogorki na cestah nezgodovinski. *
Pristni Ji/z BevtUvfr
niški nivo svoje produkcije. Zato je angažirala Marleno Dietrich, Josefa Sternberga, Liano Haid in Brigito Helm, ki bodo v tem letu igrali samo zanjo.	-n
Lubitschev poslovilni intervju
najemnin. Podjetje je torej treba sanirati.
Vodstvo prisilne uprave so poverili predsednikoma Paramounta Adolfu Zukorju in Charlu Hillesu. Po vesteh, ki sem jih dobil, ne bo družba v ničemer na škodi in bo pod to upravo nemoteno dalje poslovala. To velja tudi za vsa evropska Paramountova društva.
Po stanju blagajniških knjig je imel Paramount v prvih devetih mesecih lanskega leta petnajst milijonov dolarjev izgube, Fox film Corp. deset milijonov, Warner Bros enajst milijonov, edini Metro-Goldwyn-Ma-yer je zaslužil dva milijona devetsto sedemdeset tisoč dolarjev; torej edina družba z aktivno bilanco.
Hkratu vam sporočim, da je tudi v tukajšnjih filmskih podjetjih pričakovati v produkcijskem letu 1933/34 večjih sprememb. Največje nemško
Glavni urednik revije»Lichtbild-btihne« se je dolgo pomenkoval z Lubitschem tik pred njegovim odhodom iz Berlina. Uredniku «L. B. B.« se je zdelo važno, da se po-razgovori z Lubitschem šele ob koncu njegovega obiska, ker bo mogel le takrat izvabiti iz njega vtiske, ki so mu jih dali Berlin in druga evropska velemesta.
Ce si ogledamo filme v ameriških m evropskih kinih, bomo videti, meni Lubitsch, da ni »šund« zgolj ameriški izum, kakor v Evropi prav radi trdite. Gospodarska kriza in čedalje bolj padajoče število obiskovalcev v Ameriki prav gotovo nista vzrok manjvrednosti današnjih filmov, pač pa prazni žepi občinstva. Slab film ni stvar najnovejšega veka temveč je prav stara iznajdba, povrh pa še mednarodna...
So naloge, ki so značilno ameriško, in take, ki so značilno evropsko rešene. Vsak narod mora pokazati značilna svojstva in ustvariti filme iz svojih snovi in po svojem značaju. Seveda pa pri tem ne smemo po-
Danes prinašamo kratek življenjepis enega izmed najzanimivejših ameriških režiserjev, ki si je kot ustvaritelj filmov »Deset božjih zapovedi«, »Kralj kraljev« in v »Znamenju križa« pridobil svetovni sloves.
Cecil B. de Mille, nekronani kralj filmskih režiserjev, se je rodil 12. avgusta 1881 v Ashvillu v Združenih državah. V njegovi družini je gledališka kri; že njegov ded in oče sta pisala gledališke igre, ki so jih na gostovanjih izvajali samo bližnji družinski člani. Od otroških let je. bil on sam v gledališču Min pri gledališču, leta 1913 so ga pa poklicali k filmu. Od takrat živi in umrje za film.
De Mille je napreden mož, kakor bi bil mladenič, kar se pa tiče natančnosti, zgodovinske resnice in pristnosti, je konzervativen še bolj kakor najstarejši filmski ali gledališki režiser.
Njegov film mora biti na umetniški višini, — tako zahteva od same-
ga sebe; pni praktičnem delu je natančen kakor najhujši pedant. Prav v tem tiči bistvo uspehov njegovih
Cecil B. de Mille
Mi, ki živimo v Berlinu in imamo tesne stike s filmskimi družbami, že več časa opažamo neke značilne pojave rastoče depresije finančnega značaja.
Prav v tem prednjači Amerika, ki je bila doslej in je še vedno najplodnejši filmski producent sveta, a se v
Kako se izražajo slavni pevci in umeiniki
kot n. pr. Franz l.e h ar, Hansi Niese, skladatelj K&lm&n itd. o Kaiserjevih prsnih karamelah :
Kaiserjeve prsne karamele teknejo izborno. Lehdr, Wien 1932.
Vaše Kaiserjeve prsne karamele so izvrstne! Rahljajo in ovlažujejo — tako da se kmalu lahko govori o dobrem učinku. Priporočam jih najbolje. Hansi Niese 1932. Rad Vam potrjujem, da so mi pri kašlju, hripavosti in kataru vedno pomagale Vaše Kaiserjeve prsne karamele. Komorni pevec Alfred Piccaver, Državna opera, Wien, in Viktor Flemming, tenor pri Radio Wien.
Slično in še pohvalneje se je izrazilo še 44 slovitih umetnikov in pevcev.
Josef Sternberg
kdor razmer ne pozna, se bo temu čudil, saj je Paramount med največjimi filmskimi podjetji. V lastni upravi ima več ko 1100 bioskopov, in prav pri tem se pokažejo težave. Družba je bila najela prostore v času, ko se je ljudem dobro godilo in so bile najemnine primerno visoke. Zaradi gospodarske krize Paramount ne zmore več tako visokih mesečnih
HM'
zabiti, da je mnogo mednarodnih problemov, ki ustrezajo vsaki produkciji.
Mednarodno! Da, to je trd oreh. Zvočni film je sprožil usodno vprašanje: kako se izviti iz te zagate? Najtežje in odločilno vprašanje za mednarodni film je torej, kako premagati jezikovne razlike narodov.
Razvoj gre pa svojo pot. Ne ustaviš zlepa nečesa, kar je prodrlo. Zvočni film gre svojo zmagoslavno pot, kljub velikim trgovskim zaprekam.
Ernest
zato pa mora biti v rokopisu toliko sile, da je molk upravičen. Samo eno pravilo sme držati: Govorjenje in molčanje morata biti utemeljeni.
Kakšen je prav za prav zmisel filmskega ustvarjanja?
Gledalci morajo misliti: ljudje na platnu žive!	*
Hzizninc pisme
Orijentalska novela
Hasan Hilmi je bil pisar. Toda ne pisar pri odvetniku, tudi ne na občinski upravi, temveč je bil pisar vsakogar, pisar na cesti. Na nekem vogalu glavnega trga je pod obokom visoke hiše stala njegova nizka mizica, zraven nje sta bili pa razprostrti dve preprogi; na eni je sam čepel, na drugi so pa čakali preprosti ljudje, ki niso bili vešči pisanju in jim je Hasan za nekaj piastrov sestavil pisma.
Hasan Hilmi je bil mlad, in kadar ravno ni imel, dela, je gledal za deklicami, ki so hodile mimo. Ena izmed njih mu je bila posebno všeč, zakaj bila je lepa kakor dragulj. Dostikrat jo je videl, kako je šla, oprtana s celo vrsto lončenih vrčev na dolgi palici, čez glavni trg tja kjer so lončarji prodajali svojo robo.
'Ko je nekega dne spet prišla mimo, sključena ped težo vrčev, je Hasan stopil k zalemu dekletu in mu brez besede snel tovor.
»Zelo prijazen si, Hasan,« se je zasmejala deklica.
»Ali me mar poznaš?« je vprašal mladi mož.
»Seveda te poznam, Hasan Hilmi si, tisti, ki za denar pišeš ljudem pisma.«
»Od tebe za tako delo nikoli ne bi zahteval denarja.«
»Hvala ti, ker pisanju res nisem vešča.«
»Alah bodi zahvaljen, da se ga nisi naučila.«
Kmalu po teni pogovoru je deklica prišla k Hasanu.
»Ali mi hočeš napisati pismo?«
»Komu, lepotica moia?« je ves vesel vprašal mladi mož.
»Nekomu, ki ga zelo ljubim.«
»Kako mu je ime, golobica moja?«
»Ali je potrebno, da ti to novem?« *je vprašala deklica in zardela.
Hasan Hilmi ie krivo razumel nieno rdečico. Mislil si ie: mene ljubi, samo' sram jo je odkrito po-vednti. Na rrta« je pa dejal:
»Seveda moram vedeti, zakai pismo ie treba vtekniti v ■ovitek in rani napisati, za kor»a ie. Le t^ko lahko pošta pismo odpravi. Nu, zdai pa no-vei, kako mu je ime, ki ga linbiš?«
Deklica je zaprla oči in odgovorila v svoji nepokvarjeni nedolžnosti:
»Ime mu je Jedi Abduraman.«
Za Hasana Hilmija je bilo to zelo grenko spoznanje.
»Kaj? Jedi Abduraman?« In hripavo je vprašal: »Kje pa je?«
»Leto dni je že v Ankari v veliki vojašnici.«
»Torej vojak je,« je zamrmral Hasan. »Nu, kaj bi mu pa rada pisala?«
»Piši Jedi ju Abduramanu, da ara zvesto čakam, zakaj on edini prebiva v mojem srcu; prosim ga, naj me osreči in naj prav kmalu pride domov, kajti moj oče je privolil, da me vzame za ženo. In Jedi Abduraman naj brž odgovori; njegovo pismo bom pritisnila na čelo in na srce.«
Hasan Hilmi se je spomnil besed iz korana: Nepošten človek napravi iz resnice, kakor bi trenil, laž. In tedaj, je prijeL Hasan Hilmi pero v roke in napisal:
>Jedi Abduraman, da veš, nič več te ne čakam, ker ljubim drugega. Ne napravi me nesrečne in se ne vrni, .kajU ,mo^, oče . te ne .mara. za
zeta. In na moje pismo nikar ne odgovarjaj... Fatma.«
Ko je bil Hasan s pismom gotov, ga je spravil v ovitek. Napisal je nanj naslov in pismo izročil deklici.
Pismo je šlo svojo pot in čez dva dni in pol so ga v Ankari izročili Jediju Abduramanu, ki je tamkaj služil vojake.
Jedi Abduraman pa ni znal pisati ne brati in se je zato obrnil na svojega rojaka Halila Ibrahima, narednika stotnije, in ga vprašal:
»Kdo mi pošilja to pismo? Bodi tako dober in preberi mi ga.«
»Fatma ti je pisala,« je odgovoril narednik in pismo najprej sam zase prebral.
»*Fatma!« je vzkliknil Jedi Abduraman. »Fatmo neskončno ljubim, in če mi v 'tem pismu piše, da me ne mara, potem — pri Alahu se zakolnem — se ustrelim.«
Besede svetega korana, ki pravijo: Nepošten človek napravi iz resnice, kakor, bi trenil, laž, se konča z dostavkom: toda pošten človek napravi iz njegove laži spet resnico.
Narednik Halil Ibrahim o tej resnici ni imel pojma, toda ker je bil poštenjak, je prebral Jediju Abduramanu ravno nasprotno od tistega, kar je bilo v pismu. Takole je bral na glas:
»Dragi moj Jedi Abduraman, da veš, do konca življenja te bom zvesto čakala, zakaj ti edini prebivaš v mojem srcu. Napravi me srečno, Jedi Abduraman, prosi za štiritedenski dopust in vrni se domov, sprejela te bom z odprtimi rokami. Moj oče je že privolil, da se z menoj poročiš, zato brez odloga odpiši, ali še bolje, pridi osebno k tvoji ljubeči te Fatmi.«
Bataljonski poveljnik Bimbaši je dovolil štiritedenski dopust, toda Abduraman ni šel sam domov, tudi njegov rojak, narednik, je šel z njim. Po eni strani, ker si je mislil: Če pustim Jedija samega, bi se utegnilo zgoditi, da bi dal še komu drugemu pismo brati, in potem bi izvedel resnico, po drugi strani si je pa mislil: Na noben način ne more škodovati, če govorim s Fatmo in z njenim očetom.
Toda do tega ni prišlo, zakaj komaj je stopil z Jedijem Abdurama-'
Darwinizem pri nas
Takole po ulicah lahko človek sreča mnogo brhkih dam in damic, ki jim pa ne more določiti let, ker jih spretno skrivajo za vsemi mogočimi sodobnimi mažami. Ni me sicer skrb zastran teh maž in zastran ženskih let, pač pa zastran vzgoje otrok. Videl sem namreč oni dan visoko damo in njeno mlado hčerkico na ulici, pa sem kar zakoračil na sredo ceste, da bi dobil več. zraka.
Visoka dama je bila seveda našminkana in napudrana, kakopak, saj brez tega vendar ne bi mogla biti visoka in fina. Pa tudi hčerka je bila premazana z nekimi lepotičji in pudrom, četudi ni bila tako mlada, da bi jo radi sluzave mladosti morali še pudrati, in tudi ni
nom v hišo Fatminih roditeljev, je deklica vsa sijoča že planila svojemu Jediju Abduramanu okoli vratu in ga obsula s poljubi.
»Kaj se je neki zgodilo?« se je začudil narednik. »Samo ljubezen in vdanost vidim. Ali so mar zli duhovi pismo obrnili? Toda zlih duhov ni, samo zli ljudje so.« In je vprašal Fatmo:
»Kdo ti je napisal pismo za Jedija Abduramana?«
»Hasan Hilmi,« je odgovorila deklica. »Njegova miza stoji na glavnem
Na Kitajskem imajo čudovito ljubke pepelnike iz medi in iz brona. Prav za prav spadajo te stvari v svetišča, kjer 'dajejo vanje kadilo. Toda kot pepelniki prav tako ustrezajo svojemu namenu.
Pa sem nekoč nekje zagledal tako plosko skodelico nenavadno žlahtne oblike, da se mi je takoj zahotelo po njej. Ker v trgovini take nisem mogel nikjer dobiti, sem sklenil, da si dam kaj podobnega sam vliti.
Kitajski mojster mi je prinesel lesen kalup, napravljen natanko po mojih navodilih.
»Spodaj — kakšen žig?« je vprašal.
»Kako praviš?«
»Lahko napraviti pet sto let staro — osem sto let staro — lahko napraviti, kar vi hoteti.«
Odgovoril sem mu, da ne maram lažnega žiga. Majaje z glavo je šel.
Ko sem nekaj dni nato dobil pepelnik, se je na njegovem dnu lesketalo šestnajst kitajskih pismenk, ki so trdile, da izvira iz dobe prvih Mingov.
Poslal sem po mojstra.
»Ne dobro?« je vprašal in poteh-tal težko posodo v roki. »Devet funtov čiste medi in dobro delo.«
Pokazal sem mu žig.
»Čisto pristno!« se je branil.
»Toda vsak otrok na prvi pogled vidi, da ta lepo vliti in leskečoči se pepelnik ne more izvirati iz dobe Mineov!«
»Aha!« Skrbno je posodo spet zavil in izginil.
Ker sra več tednov ni bilo na iz-pret?led, sem šel sam k njemu.
Stal je ravno pri ognjišču s ponvijo v roki, ki jo je ob mojem vsto-
bila tako velika, da bi ji to grdo navado mogli opravičiti. Okrog 12 let nekako in nič več. Tako vzgaja sodobna dama svoje otroke.
Naša dekleta menda ne vedo, da fant sicer res rad pogleda za našminkanim dekletom, vendar pa v takem pogledu ni iskrenosti, nego le želja za erotičnim doživetjem. Za kaj resnega pa se taka dekleta fantom zde precej kočljiva in se jih rajši izogibajo, ker šminka in puder nista nobeno priporočilo za dobro gospodinjo.
Brez vsake škode bi lahko ženske to grdo in nezdravo navado popolnoma opustile, razen če morajo oponašati druge in se tej opičji navadi ne morejo odreči..	Spectalor
trgu, pod obokom one velike hiše.«
»Nu, ta bo dobil od mene izdatno zaušnico,« si je mislil narednik, in še tisto uro je svoj načrt izvršil. In pripeljal je Hasanu Hilmiju zaušnico, a tako, da mu je hkratu prilepil lažnivo pismo na lice.
»Alah ima prav,« je zastokal Hasan Hilmi, ko je bil sam in si je drgnil oteklo lice.
»Nepošten človek napravi iz resnice, kakor bi trenil, laž, a pošten človek napravi iz njegove laži spet resnico.«
pu v očividni zadregi naglo porinil stran, hoteč jo skriti.
.»Kje je moj pepelnik?«
»Pepelnik? Nemogoče že zdaj biti gotov!«
Nekoliko začudeno sem ga pogledal.
»Še nekaj mesecev čakati. Potem že zelen postati.«
»Zelen?«
»Da, stara doba Mingov.«
Prijel sem se za glavo. Ali je mož znorel? , Ali mi je hotel rjo stoletij napraviti v nekaj mesecih?
»A kje je zdaj pepelnik?«
»Zdaj nemogoče videti.«
»Zakaj ne?«
»Ne, zdaj nemogoče videti.«
»Jaz pa hočem videti!«
»Ne dobro! Čisto umazane roke dobiti!«
Stvar mi je jela postajati vse bolj in bolj sumljiva.
»Umazane roke?«
»Da. Gnojnica čista — ali gnojnica nečista?«
Zdaj se mi je nekaj zasvetilo.
»Pepelnik je v gnojnici?«
Prikimal je.
»Master hoteti staro dobo Mingov — jaz napraviti staro dobo Mingov!«
Nisem vedel, ali naj se jezim ali smejem, ko se mi je pogled ustavil na ponvi.
»Zdi se mi. da je revščina prišla v Ivoio častitljivo hišo.« sem rekel, »zakaj kakor vidim, si pražiš papir za kosilo.«
Sunil je v ponev, da je odletela iz svita osnja v teman kot.
»O. to nič biti!«
Toda tako hitro se nisem dal odpraviti. Stopil sem bliže in si papir natančneje ogledal. Bil je popisan s kitajskimi pismenkami in je bil oči-vidno uradna listina.
»Hm, hm«, sem se napravil modrega, čeprav nisem besedice razumel, in nomembno prikimal z "lavo.
Prisiljeno se je zasmejal.
»Zemljiško pismo?« sem vprašal. Spoznal sem ga po nekaterih žigih.
Mislil je, da sem ga izpregledal; najprej je nekoliko pokašljal, potem se je pa spustil v glase;n, zadovoljen grohot.
»Jaz pameten? Ali nepameten?« je vprašal. »Jaz imeti prepir s sosedom zaradi zemlje. Morati iti na sodišče. A jaz dobiti!«
»Kako to?«
»On pokazati staro zemljiško pismo. Moje zemljiško pismo pa bolj staro! Jaz ta papir dal napisati pametnemu možu, eno leto zakopati v zemljo in zdaj pražiti nad ognjem — zelo staro izgledati, zelo staro! Jaz dobiti pravdo! Moje zemljiško pismo bolj staro m stara.doba Mingov!«
Haši foatu piše fo
Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo po 20 Din. — Rokopisov ne
vračamo.
IZ DOBE MINGOV
Napisal Harold Weber
Kaj	skuham
nijo obremenjeni. McSwecney je proučil več ko šest sto primerov revmatičnih obolenj in ugotovil, da so dobre tri četrtine otrok potomci revma-%Hšc Nuša	tičnih	staršev.
Bcepcosta kotila
a) GOVEJA JUHA, GOVEDINA Z DUŠENIM KORENJEM, PALAČINKE
G o v e j a • j u h a z rižem i n cvetačo Pol kile govejdga mesa kuhamo v treh litrih vode, dodamo sol ter vso jušno zelenjavo. Po dveh urah juho precedimo in zakuhamo vanjo 4 peščice opranega riža, nekoliko suhih, opranih gob ter polovico male cvetače in pustimo juho 20 minut počasi vreti.
Dušeno korenje 1 kg lepega korena dobro ostrgamo, operemo ter zrežemo na lepe rezance in pustimo 10 minut vreti. Nato korenje odcedimo. Na kozico denemo žlico masti, nekoliko drobno zrezane čebule in korenje 1 uro počasi dušimo. Ce je treba, prilijemo tudi malo vode. Čez 1 uro napravimo svetlo prežganje iz žlice masti in moke, ga pridamo korenju, malo zalijemo z juho, pridenemo kocko zdrobljenega sladkorja, nekoliko popra ter pustimo .še nekaj časa vreti. Serviramo gorko, na okrogli skledi, garniramo s kislimi jurčki in praženim krompirjem.
Palačinke Iz 1 jajca, ‘/b litra mleka, moke, malo sladkorja in soli napravimo redko testo, ki ga 10 minut mešamo. Na to namažemo ponev z mastjo ter spečemo iz te količine 5 lepih palačink. Vsako pomažemo z marmelado, zvijemo ter potresemo s sladkorjem. Serviramo gorke.
To kosilo je za 5 oseb in stane 18 Din.
%
bi GOVEJA JUHA, CVETAČA IN FIŽOL, AJDOVI ŽGANCI
Goveja juha s pšeničnim zdrobom
Pol kile govejega mesa kuhamo v 3 litrih vode in dodamo vso jušno zelenjavo. Po dveh urah juho odcedimo in zakuhamo vanjo 3 peščice pšeničnega zdroba.
Cvetača in fižol n ^ solati
Cvetačo osnažimo, dobro operemo in kuhamo 5 minut v vreli vodi, da izgubi grenki okus, nakar jo denemo kuhati v juho, ker s tem juho zboljšamo. Ko je mehka, jo vzamemo z lopatico iz juhe in pustimo, da se ohladi. Mlade fcelene liste cvetače kuhamo v slani vodi posebej in jih porabimo za solato. Cvetačo zrežemo v lepe koščke, pridenemo 2 žlici olja, 3 žlice kisa, 1 drobno zrezano čebulo in pol kile kuhanega fižola, vse osolimo in opopramo, dobro premešamo in serviramo h govedini ter garniramo z ajdovimi žganci.
Ajdovi žganci
V 2 litra slane vrele vode počasi zakuhamo poldrugi liter presejane ajdove moke in neprestano mešamo pri mirnem ognju, in sicer toliko časa, da se ločijo žganci od dna posode, kar traja povprečno 3/4 ure. Na kozici razbelilno mast ali slanino, v katero namakaiho leseno žlico ter ‘i. njo oblikujemo žličnike. Nato
jili položimo na skledo ter dobro zabelimo z mastjo in ocvirki.
To kosilo je za 5 oseb in stane 18 Din.
*
Pripomnim, da ima gospodinja s preprostim zimskim kosilom mnogo več truda kakor z boljšim, nedeljskim kosilom. Če ob nedeljah speče pečenko ali ocvre klobase, ji to ne da toliko dela, ker so to že same po sebi tečne in okusne jedi. Drugače je s preprostim kosilom, to se pravi, iz malega mnogo in okusno narediti, in to da veliko dela. Seveda se ji trud izplača in jo lahko štejemo med varčne in spretne kuharice, če nasiti
z 18 Din 5 oseb.
v
Bolite kosilo
a) GOVEJA JUHA, SVINJSKA PEČENKA, KISLO ZELJE, KROMPIRJEV PIRE, KOMPOT
J u h a
Pol kile govedine kuhamo, dokler ne postane mehka, nato pridenemo vso jušno zelenjavo. Čez 2 uri precedimo in zakuhamo vanjo zdrobove cmoke. Goveje meso garniramo z ocvrto cvetačo in kislimi jurčki.
Svinjska pečenka
1—2 kg svinjske pečenke (najboljša je zarebrnica) dobro nasolimo,
potresemo malo s kuminom in pustimo vsaj 3 ure v soli. Potem jo pečemo na podolgastem pekaču v pečici in jo polivamo z mastjo iri sokom. Enkrat jo tudi obrnemo. Ko je pečena, jo zrežemo na lepe kose, garniramo s kislini zeljem ter s krompirjevim pirejem. Kompot iz marelic. Sadje.
b) GOVEJA JUHA, GOVEJA PEČENKA, DUŠEN RIŽ, SOLATA, KOMPOT, SADJE
Goveja pečenka 1—2 kg hrbtnega govejega kosa potolčemo, nasolimo ter pretaknemo s slanino. Meso denemo na podolgast pekač, pridenemo vso zelenjavo (čebulo, koren zelene, koren peteršilja, lovorjev list), polijemo z mastjo ali svežim maslom ter pečemo 2 uri v pečici in polivamo pri pečenju z mastjo. Pečenko zrežemo na lepe rezine in polijemo s sokom od pečenke. Serviramo na podolgasti skledi in garniramo z dušenim rižem. Solata, kompot iz brusnic. Sadje.
Revmatizem pri otrocih
Učenjak McSwecn’ey iz Cardiffa je po večletnem opazovanju dognal, da se loti revmatizem najrajši takih otrok, ki so jim že starši s to bolez-
Skoraj prav toliko je bilo otrok, ki so oboleli na revmatičnih nadlogah med petim in devetim letom. Zanimivo je pa, da se revmatične nadloge lotijo ljudi najrajši med decembrom in majem. Posebno značilno je končno to, da je skoraj polovica revmatičnih otrok hkratu bolehala tudi na srcu. Le pri sedmih odstotkih so našli revmatičnemu obolenju vzrok v posledicah prestalih ošpic.
Cardiffski učenjak meni, da so mu njegova znanstvena raziskovanja porok, da ni med revmatizmom dece in bezgavkami (mandlji) nobene zveze. Vidi se mu torej nepotrebno v takih primerih izrezati bezgavke. Sicer pa velja v medicini načelo, da kaže mandlje odstraniti le v primerih nujnosti in stvarne potrebe, kakor n. pr. če se vgnezdijo v bezgavkah bakterije. V tem primeru je operacija pre-' potrebna, ker bi sicer utegnile otroku groziti nepopravljive posledice. Ako se bezgavke nenavadno povečajo in ovirajo dihanje, jih 'je treba samo zmanjšati, a samo toliko, kolikor je neobhodno potrebno. Ta način se uporablja pri vseh motnjah, ki so posledice nabreklih bezgavk. *
Plašča po eiupirskcin okusu
Pas je pomaknjen gor, krila so ozko urezana
Moda stremi zmeraj za tem, da ugodno podčrta žensko postavo. Letos hoče v prvi vrsti v pasu in na
bokih stisnjene plašče in obleke, s tem bo ustreženo močnim in vitkim damam, ker je ramenska partija širo-
ka. Vsekako pa morajo biti ramena videti širja od bokov. Pri izdelavi obleke (plašča) je treba to upoštevati.
Obleke v obliki plašča — plašči v obliki obleke
Paate in noorahi joda
Nekateri ljudje so silno občutljivi za jed. Pri teh se utegnejo pojaviti pri nepravilni uporabti joda motnje resnejšega značaja. V zadnjih letih beremo večkrat o resnih obolenjih, zlasti pri starejših ljudeh, ki skušajo z jodom preprečiti ali omejiti poapnenje žil.
Znanstveniki smatrajo že dolj časa jod za najuspešnejše zdravilo pri arteriosklerozi; pozabiti pa ne smemo, da ima organsko nevezan, prosti ali alkalizirani jod tudi take učinke, ki so zdravju v škodo. Nevezanega joda prebavila ne zmorejo docela in torej neprebavljene ali neizrabljene ostanke zopet izločijo. Ljudje, ki trpe za poapnenjem žil, skušajo to odpraviti na ta način, da jemljejo večje količine joda. Posledica tega je seveda zastrupljenje v črevesju in v želodcu. Zaradi nepravilne uporabe se živčno stanje bolnika od meseca do ■meseca slabša. Razdražljivost in slični pojavi so neizogibne posledice.
V zadnjem času so skušali nedo-statke organsko prostega joda odpra-viiti na ta način, da so ga v »vezani obliki« izravuali z lecitinom. Dosegli so lahko in redno prebavo, povrh se pa še bolniku živčni sistem prilič-no okrepi. Uporabo nevezanega joda je treba vsakomur resno odsvetovati.
Tudi sicer ne velja, da bi se igrali s tem sicer odličnim zdravilnim sredstvom. V načelu uporaba jodovih soli ne more škodovati, a tudii v tem primeru je potrebna primerna pažnja, če jih uporabljajo ljudje, ki so močno občutljivi. Naj bo množina joda še tako majhna, preveč občutljivim utegne sčasoma vendarle škodovati. Za bolnikovo življenje se nam sicer pri tem ni treba bati, zato pa lahko nastanejo iz neznatnega vzroka občutne zdravstvene motnje, ki se jih bolnik več let ne bo iznebil. *
Nove knjige
Od Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani smo dobili v objavo in oceno:
Boleslav Prus: Faraon. 1. knjiga. Prevedel France Koblar. Str. 254. Cena broš. 45 Din, vez. 55 Din.
Iz predgovora posnemamo: Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Glo-wacki (1847—1912) je sodobnik dveh velikih poljskih duhov, pripovednika Sien-kievvicza in pesnice Konopnicke. Vsi trije so otroci realizma, toda genij poljskega naroda jih ni pustil pri samem realizmu, tenrveč je vse preokrenil v svet romantike. Prus, ki se eicer tako bori za realistične osnove življenja, se je ravno v »Faraonu« obrnil spet k čuvstvenosti in k spoznanju, da vodi človekovo voljo in njegove načrte nedoumna pravičnost in
H U IVI O R
Pisalni stroj Ufoodstock
je v Ameriki najbolj iskana znamka. Tudi v Jugoslaviji, zlasti v Ljubljani, jih je že precej v rabi. Vsi se pohvalno izražajo o njem.
Generalno zastopstvo:
TIPKA, družba z o. z., LJUBLJANA Gledališka ul. 8. - Tel. št. 29-70
višja usoda. V >Faraonu« je Prus začel na podlagi obširnih zgodovinskih študij graditi podobo mladega Faraona, ob kateri naj se odkrijejo boji, trpljenje in usoda starodavnega Egipta. Mladega princa Ramzesa je prevzela velika misel, da se osamosvoji, da dvigne svojo državo preko dotedanjih meja in da pomaga tudi nižjemu ljudstvu iz trpljenja do boljšega življenja. Zato se začne boj med tistim, ki hoče državo preurediti, in onim, ki jo ohranjuje. Boj med bodočim vladarjem in duhovniškim stanom, ki je ustvaril dotedanjo kulturo in moč Egipta in mu vtisnil svoj značaj. Temu boju je pisatelj dal tragične poteze človeškega junaštva in slabosti. Obupni boj nam dokazuje, kako je vse človeško dejanje in nehanje zvezano kot celota prirodnih in etičnih zakonov in da ne more zmagati, kdor jih ne spoštuje. Toda življenje princa Ramzesa ni bilo zaman, nad njegovim grobom vzide zarja tragičnega poveličanja. Njegove plemenite načrte je prevzel in izvedel njegov nasprotnik, veliki duhovnik Herkov. Kar je sejal genij, je prevzel suhi razum, toda vkljub vsem usodnim zmotam je srce višje od razuma. V »Faraonu« je podal Prus z ostro miselno in moralno neposrednostjo podobo v propast bežeče dobe in ljudi.
Priporočamo knjigo vsem, ki žele na podlagi splošne izobrazbe dobiti izpod peresa odličnega poljskega pisatelja globljega vpogleda v stari Egipt.
Prejeli smo še:
»Zvonček«, list s podobami za mladino. — »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane za vse leto 30 Din, pol leta 15 Din, posamezni zvezki po 3 Din. Naročnina se plačuje vnaprej. Uprava mesečnika je v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. 6
Smola požiralca nožev
Že dvajset let je služil Fred Lowe v avstralskem mestu Melbournu svoj kruh s požiranjem nožev. Požiral je nože vseh velikosti, biljardne krogle in ure z verižico. Pred kratkim pa je hotel kazati svoje čarovnije v krogu prijateljev. Nazadnje je mislil pogoltniti vilice. Tedaj pa se mu je zaletelo in vilice so mu zdrknile v požiralnik. Takoj so ga operirali in le z največjimi težavami se jiin ga je posrečilo rešiti.
II
Kali. Ha z
i
i
i vini
S tem nam nudite možnost, da Vas pridobimo za stalnega gosta. Ko zapustite naš lokal bodete sami sebi priznali, da ste pili najboljše vino in jedli skrbno pripravljeno zakusko za mali denar.
Novoletno presenečenje
»Moja žena me je letos za novo leto prav res presenetila!«
»S čim?«
»Ne vpraša se, ,s čim‘, nego ,s kom‘! S so banico!«
Sedenj«
Zdravnik: »Vaša barva se mi ne vidi posebno zdrava. Ali dosti sedite?«
Bolnik: »Tako, tako. Zadnjič sem dobil šest tednov.«
ObtMitljivo
»Oprostite, ali niste slučajno sin gospoda generalnega ravnatelja Zaplotnika?«
»Da, sem — pa ne slučajno!«
Širokoustnež
Marseljčan-i slove po tem, da se silno radi širokoustijo. Zadnjič se je eden izmed njih vrnil s potovanja okoli sveta.
»Na ekvatorju,« se je potem bahal, »je tako vroče, da morajo kokoši postaviti pod led, da ne ležejo trdo kuhanih jajc.«
Ogorčenje
Mali: »Majda, ali še ne misliš vstati?«
Majda: »In da me to vprašaš, mama, me moraš zbuditi?«
Anglosaški humor
»Takega idiota še nisem videl — samo rogpvi ti manjkajo, pa bi bil pravi osel!«
Ako Vam naš list ugaja!
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam
DNEVN O
»Saj osli vendar nimajo rogov!« »Nu, vidiš, potem ti pa nič več ne manjka!« (Hemmets Journal)
Murry je še mlad zdravnik. Pa ga vpraša njegov prijatelj:	»Ali sf že
kdaj napravil krivo diagnozo?«
»Na žalost, že. Pomisli, zdravili sem nekega bolnika za želodčnim katarjem, pozneje se je pa pokazalo, da bi si bil prav lahko privoščil operacijo slepiča!«	(Chicago Tribune)
»Brez vaše,hčerke ne morem več živeti!« je zajecljal mladi mož.
»Ali right,« je odgovoril oče, ne da bi bil dvignil oči iznad časnika, »koliko bo stal vaš pogreb?«
(Saturday Evening)
	
Kupujte tlomače izdelke jugoslovanske dvomite	
Dr. A.	OerfLer ja
Zaklodv kub«
O ©Iker™
ZMES ZA 6ARTIIJ
ŠaHelf!
Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. V* Utra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini.
Dr. Oetflcerjeve
špecijalftete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah.
Dr. Oetflter, Maribor
v nebotičniku, Ljubljana
Spolne bolezni,
sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra In salvarzana. Tisoči žen In mož enodušno hvalMo svoje ozdravlienje (trajno) na priroden način s preparatom „yiGl--TABL“ bre* motenj v izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „VlGl-TABL" učinkuje zajamčeno, sigurno in prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi. Prof. Herry se je o njih Izrazil, da „delaio prave čudeže". Uporabljanje je za zdravje povsem neškodUivo. Cena Din 120' , posebno za stare slučaje Din 200'—. Poskusna pošiljka Din 90'—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof Al DE, Pratfa-Vlnogradl, Slezskd 116-T. R. 801. Pošt. predal 28. C. S. R.
Izdaja w konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani;
u tiskarno odgovarja 0. Mibilek. vsi ▼ Ljubljani.