MED MOLIEROM IN M ONTFLEUR Y JEM
Drugi letošnji javni nastop slušateljev Akademije za igralsko umetnost je bil posvečen Molieru.' Mladi igralci so pokazali po en odlomek iz Sganarella, iz Šole za žene, iz Tartuffa in nekoliko okrajšano komedijo z baletom Ljubezen zdravnica. Ta izbor, ki so ga narekovali šolski vidiki, je bil povezan in dopolnjen z majhnim dramaturškim okvirom, ki je bil v glavnem spet iz odlomkov, vzetih iz Impronizacije d Versaillesu in iz Kritike Šole za žene.
Uprizarjanje Moliera ima na slovenskih poklicnih in nepoklicnih odrih precejšnjo tradicijo. Svoj umetniški vrh je doseglo s predvojno in po vojni obnovljeno Stupičevo uprizoritvijo Šole za žene. V tej predstavi se je slovensko gledališče povzpelo do najbolj čiste, najbolj uravnotežene, miselno in stilno doslej najbolj adekvatne interpretacije Molierovega dela. Ne smemo namreč pozabiti, da Moliere ni bil samo velik komediograf in utemeljitelj moderne karakterne in družbeno tipološke komedije, ki je v sebi kontaminirala in raz-^ila v višjo, popolnejšo obliko najboljše izročilo antične komedije, srednjeveške ljudske farse in commedie delVarte, bil je marveč tudi velik gledališki reformator in kot tak v svojem praktičnem gledališkem delu in ustvarjanju načelen zagovornik kar najbolj naravnega, na življenjski izkušnji in resnici temelječega, pristnega igralskega izraza. In bilo bi tudi zelo čudno in paradoksalno, ko bi to ne bil. Kajti dramatik, ki je imel naravo in njeno razumnost za najvišje merilo vseh stvari in ki je na to merilo uglasil ne le vso
Vaja   pri   Molieru.   Javna   predstava   Akademije   za   igralsko   umetnost v viteški dvorani v Križankah.
185
svojo kritiko družbenih nravi in človeških značajev, ampak tudi kritiko čisto zunanjih oblik družabnega življenja in občevanja, ki je izpostavil večnemu zasmehu preciozništvo, namišljeno globokost, spakljivo napihnjenost in ponarejeno odličnost, tudi kot igralec in gledališki usmerjevalec ni mogel biti drugega kot prepričan nasprotnik sleherne afektiranosti, prenabreklosti in laži. Molierovo načelo, da bodi igralčeva igra »naravna, kolikor je le najbolj mogoče«, je v najglobljem soglasju z duhom celotne Molierove dramatike, je njeno nujno in bistveno dopolnilo. To načelo sicer dopušča in celo terja izostreno risbo in poudarjeno karakterizacijo komičnih likov, toda le, kolikor ta naravno resničnost teh likov in njihovih komičnih lastnosti smiselno stopnjuje do čimvečje komedijske razvidnosti in otipljivosti, upira pa se slehernemu nasilju nad naravo, slehernemu odmiku od nje, še posebej pa se upira tea-traliki, retoričnemu patosu, šabloni in pozerstvu, skratka vsemu tistemu, kar prihaja v gledališče s poklicno rutino in kar je že po svojem bistvu čista negacija narave in naravnega igranja. Te nazore o gledališču in gledališki igri je Moliere zelo jasno in nazorno izpovedal v svoji Improvizaciji v Ver-saillesu, kjer je temeljito osmešil nabrekli patos igralca Montfleurvja, predstavnika tako imenovane tragedie hurlee, in nenaravno igro drugih »p^vakov^' gledališča v Bourgognskem dvorcu.
Kar zadeva akademijsko predstavo Moliera, je treba na prvo mesto postaviti plesne in pantomimične vložke, ki jih je z mladimi igralci naštudiral profesor Pino Mlakar. Te zelo plastične in stilno enovite plesne miniature, med katerimi zasluži morda posebno omembo pantomima služabnika Champagna, so zrastle iz želje, dati uprizoritvi Molierove farse Ljubezen zdravnica historično adekvatno podobo in opozoriti na dramaturško in stilno funkcionalnost »neme komedije«, kot je to vrsto plesne umetnosti imenoval Moliere; po drugi strani pa so v našem primeru seveda tudi izraz vzgojnih prizadevanj po čim-večji telesni kulturi mladega igralskega naraščaja.
Škoda pa je, da ta zelo potrebna in uspešna, a že više usmerjena prizadevanja niso našla enakovrednega dopolnila in podpore tudi na elementarni stopnji, se pravi pri samem igralskem pouku. Krčevita drža teles pri igranju, ohromelost udov, napetost mišic na obrazu in iz tega izvirajoča trda mimika, nesproščena hoja in gibanje po odru, razne nenaravne poziture, vse to nam priča o začetnih težavah mladih igralcev, hkrati pa nam dokazuje tudi, da je osnovni igralski pouk, ki navaja mladega igralca k sproščenosti telesa in k naravnemu gibanju po odru, zanemarjen. K temu lahko prištejemo še nekatere glasovne pomanjkljivosti, predvsem zelo pogosten eksploziven nastavek in iz njega izvirajoče prenapeto, forsirano govorno dikcijo.
Toda bolj kot vse te tehnične težave, ki jih bodo morali mladi igralci slej ko prej — če ne na šoli, pa kasneje, pri praktičnem delu — vsekakor premagati in premostiti, se mi zdi ob tej predstavi Moliera pereč in načelnega preudarka vreden problem igralskega stila. Z načinom igranja, ki ga priporoča Moliere, ima namreč ta »stil« kaj malo skupnega. Komaj tu pa tam kak obetajoč preblisk — na primer zelo naraven nastop Agneze — ali kak dobro uglašen prizor — kot na priliko prizor s štirimi zdravniki — sicer pa smo bili sredi tako imenovanega ekstenzivnega igranja, ki je preračunano predvsem na retorične učinke in na zunanjo teatraliko v kretnjah in mimiki. V vsem tem igranju je veliko odrske pompoznosti, deklamatorske vznesenosti,
186
afektirane prisiljenosti in privzetega rutinerstva, zelo malo pa je tistega resničnega in neposrednega gledališkega čara, ki bi ga kljub začetniškim težavam in spodrsljajem lahko ustvarili mladi igralci, če bi malo več improvizirali v Versaillesn in če bi vdihavali malo manj gledališkega prahu iz Bourgognskega  dvorca.
Drago   Šega
FILM
187