In ne pomilljajo se. Hite, drve k bajno razsvetljeni votlini, kjer najdejo dote, v plenice povito in v jasli položeno, dete — Boge. Daleč sveti zvezda. Drugi jo opazijo modri v daljnjih afrikunskih kraljestvih. Daleč sveti zvezda. A najbližji je ne vidijo, Betlehem je ne opnzi, prikrita je ojegovim očem, Betleliemu. • • . Tudi nocoj sveti ta zvezda, nocoj na Iveti večer, na sveto noč. Na noč, ki je več ko dehtenie pomladi, več ko čudežen mir brezkončnih zasneženih planjav in spečih zimskih gozdov, več ko vrisk veselja pijanih človeških ustnic... Nocoj, ko veje skrivnosten a zmagoslaven dih, ki plava aad pojočim snegom, nad uspavanimi hišami človeškimi, nad šumečimi mesti. Nad šumečimi mesti... Kakor pred ekoro dva tisoč leti nad Betlehemom, veje nocoj ta dih nad razsvetljenimi mesti. Rod, ki je zavrgel Boga, ga nc čuje, tlisiš ga ti, ljudtfvo — tebi zveni, tebi poje nocoj. Ti si odprlo na široko svoja borna lrrata, sprejelo si ga prihajajočega iz višave z odprtimi rokami. Blngor ti! Zvezda ti sveti, zvezda, ki ti govori o rečeh, brez katerih bi bilo življenje knkor pusti, megleni dnevi v dccembru brez sladkega upanja na Božič... Pastirsko ljudstvo, tebi prvemu se je fodil Kristus — dvigni svojo glavo in ne Icloni je... Lcvate capita vestrn! Rad. Peterlin-Petruška: Sveti večer na tujem. Na svetega večera dan odpustim zgodaj otroke iz šole. Takoj po kosilu odidem v sosednjo vas kupit vse potrebno za svoj praznik, ker Rusi ga praznujejo trinajst dni pozneje. Otroci hočejo me spremljati, no, proti navadi jih nc vzamem s seboj. iTa dan hočem biti sam. Sam s svojimi mi-ilhni. Pot vodi tri kilometre po dolinici ob sotoku in dva kilometra čez holmec. Ves Jas ne srečam nikogar, le ob vodi stoji na »kali velik kosmat pes in gleda nepremič-10 čez kamen v vodo ali trsje in se niti ne rmeni zame. V vasi grem najprej na pošto, kjer dobim časopise in par pozdravov iz domovine, vse od najdražjih oseb. Potem kupim kadila, sladkorčkov, čaja, dve butiljki vina in v monopolu (državni prodajalni) Dol steklenice dobrega žganja. Čisto nič se ne mudim tamkaj, а se takoj vrnem po isti poti na hutor. Le enkrat se nekoliko ustavim, odložim pokup-ko, razgrnem prt in naberem vanj za jaslice mahu, ki ga je vse polno po skalah. Solnce se pomika k zapadu in senca /e je raztegnila po dolinici že skoraj do moje hišice, stoječe ob ribniku. Snežena preproga je v senci vedno bolj temno-vijoličastc barve, medtem ko žari na soln-;u v najlepšem zlatu, prehajajočem boljin-bolj v škrlat. Šolska okna gore kot velike božične plamenice. V sobici je čisto in toplo. Gospodar-feve hčerke so pospravile medlem, ko sem bil v vasi, vse lepo in zakurile peč. Pogrnile so mi mizo s prtom in postavile nanj krožnik z orehi in s praženim semenjem od solnčnili rož. Bog jim povrni! Ko zaide solnce. so jaslice v kotu pri oknu gotove. Lučka gori pred njimi in obseva Jezuščka » starši in živinico v hlevčku in pastirčke po gričih in zlato zvezdo repatico nad njimi. Temniti se začne in na nebu se pokažejo prve zvezde. Iz peči naberem v ponev gorečega oglja, nasujem nanje dišečega kadila in grem kadil okoli hiše in po hiši. Pri tem pa molim angelsko češčenjc, kakor eo to delali vselej očka, in skušam obenem vorila je tiho, skoraj neslišno, da nisem že na pregibajočih ustnicah razbral njenih misli. Očitala mi ni nikoli ničesar in prizanašala im je v marsičem. Nikoli se nisva razgovarjala o medsebojnem prijateljstvu, ali celo ljubezni, ker je čutila, da take razprave in pogodbe motijo in žalijo soglasje prijateljskih src. Prihajala je vsako leto, vedno ista in vendar vedno drugačna, vedno lepša in čudovitejša; predvsem je vedno enako mlada in sveža. Vesela je bila, ko je videla, da je skušalo tudi moje srce, ohraniti sc tplado in otroško. In nocoj je ni. Izza omare so s* v poltcmi stiskali roke raznoliki rokopisi naših mladih, mlajših in najmlajših pisateljev in čakali na vstajenje belega dne. Prinesel mi jih je prijatelj Stele, da se tudi jaz naužijem ob njih z veselim upom na prihodnjost naše lepe besede v Dom in Svetu. Vrh vseh rokopisov je gledajo daljše delo »Detinstvo«, kakor bi hotelo in moralo prvačiti med njimi. Vzad za leposlovnimi spisi pa so se skrivala pisma, ki so jf jesenskih dneh do-ifcia na moj naslov in katerih vsako bi Z posnemati očetov praznični glas. V eni roki držim ponev z ogljem in kozarec z blagoslovljeno vodo, z drugo pa škropim. Ko sem že vse pokadil in poškropil, postavim ponev v sobi pod mizo, sedem in se zamislim v preteklost... In tiho je v sobi tako, da čujem prasketanje ognja v peči in rahlo cvrčanje olja v svetilki. Pridejo gospodarjevi gledat jaslic« in se čudijo nad mojo umetonstjo, medtem je pa večerja gotova. Ta večer ne sedim dolgo z gospodarjem, temveč se kmalu poslovim in grem malo v step šetat. Tiho je tudi v stepi, še pasjega laježa ni čuti od nikoder, le sneg škriplje pod nogami. Nad menoj pa se svetijo iste zvezde, kakor nekdaj ta večer vdomovini, in veliki voz se tudi tukaj pomika ritensko proti zahodu. Ko pridem domov, zaklenem za seboj vrata, zagrnem okna in prižgem luč. Nato vzamem iz skrinje kopico pisem in jih položim na mizo. Isto naredim s knjigami svojih prijateljev-pisateljev iz domovine. Potem sedem k mizi, pomaknem k sebi luč in začnem prelistavati in brati vse te stvari. In ko čitam pismo katerega od domačih, ali pesem oziroma prozo priiatelja, vstane dotična oseba pred mojimi duševnimi očmi tako čista in jasna kakor nekdaj v resnici. In čeprav je od tedaj, ko smo se poslednjič videli, preteklo mnogo let, se oni niso niti za las spremenili, temveč ostali takšni, kakršni so bili tedaj: istih obrazov, istih oči, z istimi smehljaji in z istimi navadami. Mnogih ni več na svetu, toda danes to noč stoje vsi ti pred menoj zopet živi in zdravi in gledajo zaupno vame, češ: Dragi! Dolgo se že nismo videii. Evo, nas zopet enkrat zbrane pred teboj! In jaz sežem po butilki in natočim vina v kožar cc: »Bog vas živi, dragi moji I Živijo, prijatelji ljubi! Na zdravje! — Na zdravje in na svidenje zopet!...« Pozno čez polnoč je žc. Lučka pri jaslicah pojema. Prilijem ji olja. Nato odklenem vrata in stopim pred hišo. Zadnji krajcc plove visoko na nebu in v njega žarkih se leskeče sneženo polje kot biserna preproga. Obrnem se proti zahodu, proti moji domovini in zašepečem v noč: Vesele praznike želim vam vsem! In potem stegnem roko in napravim v zraku tri križe, kakor jih je delala moja rajnka mati meni na čelu, ustih in prsih vsak večer ter pravim pri tem: Sladko spančkajte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. — Lahko noči... ... Globok kratek stok se razlegne po dolini. To je počil led na ribniku. In zopet je vse tiho naokoli. Luna gre svojo pot in zvezdice ji udano mežikajo. Skozi zamrznjeno okno pa žari lučka, ki visi pred jaslicami... ___ _ Silvin Sardenko: Vzklik. Vsaj eno noč! Vsaj eno zaželjeno noč, vso polno sanj, brez spanja — in vendar brez kesanja obhajamo nocoj. In z njo skrivnost, ki nam rosi pozabljenost na vse teme brezkrajne in vse bolesti tajne — vsaj eno noč! 0 O, le veruj: Pod božjim nebom nisi tuj! Na vsakega z višave poglede in pozdrave žari en žarek vsaj. In tisti žar ugdsniti nc sme nikdar, dokler v nočeh prognanstva ne spčlnimo poslanstva. O, le veruj! mirnim srcem predložil tudi njej. Razen enega. Pisano jc z velikim nemirom in obupom, o čemer noče nič vedeti in slišati moja prijateljica miru in lepih nad. Vedar si nocoj tudi mojo dušo polagoma osvaja tih baczup na njen prihod. Utolažiti me ni mogla niti lepa vrsta Posvečenj«, podpisanih z nežno roko in poslanih z vernim veseljem za praznik Brezmadežne; čeprav raste z vsakim letom v meni prepričanje o veliki vrednosti teh »Posvečenj«. V mislih, da pomirim svojo nedočaktji-vost, sem hotel čitati knjigo, ki sem si jo prav za pričujoče praznike prinesel iz knjigarne. Ni šlo! Zakaj vse besede, lepe besede, so me spominjale nje, katere pozdrav bi bil zame najlepša beseda in katere prihod bi pomenil najlepše dejanje. V stolnici se je zganil zvon. Prebudila ga je enajsta ura. Ozrl sem se skoz okno proti stolpu, ki se je kakor roka glasnega prosilca dvigala kvišku. Visoko nad njim in daleč naokrog je visela božja vsemogočnost na perutih resničnosti in svetosti. Zdelo se je, da so se vrhovi dreves in krovi hiš nizko pošibeli pod skrivnostnimi tovori. Ksaver Meško: Koroški prazniki. Kakor otroku, osirotelemu in zapuščenemu, po materi, se mi stožl česlokrat po Koroški. Ne po Koroški sedanjega nasil-stvn in krivic, ko je pravica Slovencev, prvotnih prebivalcev dežele, pokopana sto klafter globoko, in je nihče trpečih In tep-tanih izkopati ne more, nihče mogočnikov in krivičnikpv izkopati no mara. Ne, po Koroški, ki sino v nji živeli nekdaj, ko smo pač trpeli dan na dnn krivice in smo se dan za dnevom borili in bili za najnavad-nejše pravice, a borili se s toplim idealizmom in neumrljivim, vsak dan se nanovo oživljajočim upanjem v srcu. Če ne zma-gumo danes, zmagamo jutri; če ne jutri, pa čez leto, čez dve leti, po desetih letih. Bili so vroči, a lepi dnevi v tisti bajni deželi molčečih, resnih gora iu poezije pblnih jezer. Kako se mi ne bi tožila po krasoviti deželi, kako nc po letih, prežitih v nji! Nikoli pa se mi ne toži po nii tako silno, tako bolno, kakor o praznikih. S sladkostjo in z bob »io preživljam ob teh spet dneve in praznike, preživele v Koroški pred desetimi, dvajsetimi leti. Kako mi vprede srce v mehko svojo kopreno spomin na praznike vseh svetnikov in vernih duš, ki imajo povsod sv. jo lepo, mehko-turobno poezijo, v Koroški še svojo čisto samolastno poezijo. Gledam spet v duhu tisto dolgo vrsto ubožčkov, razvrščenih pred župniščem v slikovitem planinskem St. Danielu ob koncu cerkvenih obredov. Ko vse opravimo v cerkvi in na grobovih, ko sem opomnil vse, ki imajo mamon tega sveta, naj odkupljajo duše svojih rajnih in lastne duše iz trpljenja v vicah z ..liloščino, pa pristopijo postavni, resni gospodarji, gospodinje, še s solzami v očeh, k čakajočim revežem, da jim raz-dele >hlebčkc za verne duše«. Ali vsi svetniki in vernih duš dan na Žili. Do večernega mraka na vseh sv «lili flan, daleč do poldneva na vernih duš J -n so trajala tam opravila zn rajne. Na vsakem posameznem grobu treba moliti; na nekaterih po štiri, pet, več očenašev. Nisem vedel, kam naj bi se obrnil najprej, komg bi naj ustregel najprej, ko so pa . i te; ko čakali, ko se je pa vsem mudilo domov. Vsem bi rad storil po volji, ko bi vsem mogel; saj je bilo pokopališče vse črno žalujočih vernikov od zida do zida, od rada do cerkve. Hudo jc bilo katero leto. Г ikor bi ga molitev dražila k besnemu srdu, jo divjal in bril čez tisto vzvišeno plan nad Žilo in Dravo veter; in dež je lil, da škrioali in se šibili dežniki od vetra in dežja. Pa smo vztrajali, molili in kropili grobove noter do mraka. Ljudstvo je želelo — Dogn hvala, da je — mi duhovniki smo bili služabnici ljudstva. — Božični prazniki, prazniki najmeh-kejše, najskrivnostnejše, najbolj božajoče poezije! Lepota in sladkost so bili že v bogoslovju, kjer so nam jih očetje jezuiti, možje širokega obzorja, srečnih, otroško-radost-nih duš, umni vzgojitelji, skušali narediti kar najprijetnejše. Zvečer božično drevesce in za vsakega darilce; preprosto pnč in neznatno, a smo ga bili v srce veseli, kakor bi nam ga bilo prineslo samo božje Dete«. Pevci so zapeli nekaj božič-nic. Še smo se razgovorih', še se veselili nekaj časa kakor pastirci ob jaslicah betle-hemskih, pa smo morali k počitku. Pač smo legli z mehko svetonočno radostjo v srcu, a že so jo budilo ob radosti Uho do-motožje po hiši domači, po jaslicah v kotu za mizo, po svetem duhu, zibajočem se kakor v sanjali v toplem ozračju nad mizo, po poeziji potov k polnočnici tam doli v Slovenskih goricah, kakor smo hodili in se Ali niti eni vcjici, niti najšibkejšemu krovu se ni zgodilo nič žalega, zakaj božja vsemogočnost gleda na vse z dobrohotnimi očmi; eno nje ok» je modrost, drugo nje oko ie svetost. In spet sem sc spomnil modrih in svetih oči svoje prijateljske pričakovankc. Zakaj letos nc pride? V moji duši se jc skesalo občutje nad morda nc dovolj iskrenim vabilom, s katerim sem jo bil letos povabil v obisk. Vendar mislim, da bi ji s tako sumnjo detal krivico, zakaj ona je preponižna, da se nc bi odzvala tudi manj prijaznemu vabilu, samo tc more. Segel sem po Slovencu«. Ali Belgraj-ske vesti so me navdale z mučno skrbjo. Nocoj je treba biti dobre volje. Trenutno sem se zavzel > Za Resnico«, tehtno knjigo zbranih govorov dr. Opeka, ki je na mizi ležala pred menoj. In odprl sem knjigo pri govoru »V zarji svetosti«. Kakor on, bi smel tudi jaz skleniti svoje nocojšnje pripovedovanje: »Resnično da, in kaj, ali ne opazite, da govorim že ves čas o nji... Počakajte.« Pozvonilo jc k polnočnici. Stopil sem v cerkev in sem jo našel težko prčakovano — Sveto noč opejali s skrivnostno krasoto svetih noči v nedavnih dijaških letih. Ni bilo spanca na oči, strmeče v temo pred seboj, Iščoče daljnih krajev, daljnih dragih, minulih dni in noči. Nekaj časa smo se še poltiho pogovarjali iz postelje do postelje. Redkejše in redkejše so postajale besede; kakor neljuba vsiljenka je padla še katera v mir in tišino sobe; naposled smo umolknili vsi, vsi se pogreznili v svoje misli, čakajoči, da zapojo sveto-nočni zvonovi in smemo vstati. Zu tem prvi božični prazniki zunaj v pastirstvu, v Škocijanu ob Klopinjekem jezeru. Še sedaj se spominjam z vznesenim začudenjem, kako bajno krasni so bili smrekovi gozdovi med vasjo in jezerom, po hribih nad jezerom — sama belo-okrašena božična drevesca. Bilo mi je, kakor bi živel v pravi pravljici. A zima je bila sirupeno žgoča, kakor so rade koroške zime. Vse tri sv. maše sem imel božični dan na podružnici v Smaikžu, vse tri zaporedoma. Po službi božji sem šel v Sinčovas po pošto. Pa mi pravi Melita, mlada nečakinja gospe po-štarice; >Ali kaj ste za božjo voljo tako počasi muševali! Mislila sem, da mi noge od mraza odpadejo.« Še v topli sobi so se ji pri spominu ua pravkar prestalo trpljenje oviažile lepe oči. Pa sem ji priznal, da se meni ni godilo mnogo bolje. Sveta ReŠnja kri mi je pri tretji maši v kelihu zamrznila. Moral sem jo šele odtajati s tem, da sem kelih z rokami gvel in dihal vanj. 1'osobno toplo mi pri tem kajpada ni bilo. 2e dolgo je mrtva tista lepa, prijazna Melita, kakor je mrtvo izvečine vse, kar so lepega sanjala v tistih lepih mladih dneh naša srca ... Božični prazniki v nemški Knezovi nad Trgom leta 1900. Da ne bi bil tako sam in zapuščen med Nemci in protestanti, so me za sv. post povabili očetje bosonogi karineliti v svoj dem nu sosednji fori, v Zedlitzdort'u. Mala družinica, trije patri, telesni bratje iz Ahena na Nemškem, in jaz smo sedeli v topli njihovi obednici v prijaznih pogovorih. Le kadar so se po-razgovorili med seboj v svoji ahenski nemščini, sem sedel med njimi daljen, nem tujec: ne besedice nisem razumel. Vrnil sem se v samotni, lepi in prostrani svoj dom, ki bi bil zdaj ves srečen v njem, če bi ga imel, šele ponoči — skoraj vso pot sem stopal med hišami, slavnostno razsvetljenimi, polnimi radosti in sreče. Ob knjigi, spominih in načrtih za bodočnost sem čakal, da se oglasi pesem svetonočnega zvona, vabečega ovčico dolinice ob Krki v hišo božjo. In prišli so, stari in mladi, tudi protestantov lepo število — skoraj na oltar mi je silila tista živa, nepočakuna nemška mladino. Pač sem se čutil precej tujca, ko sem slišal pri polnočnici nemško petje. A peli so lepo, krasni mladi, nekoliko melanholični ženski glasovi. A tolažila me je misel, kako dobri so ti ljudje, dasi Nemci. Dobri tudi meni. Svetonočna poezija v planinskem St. Danielu in še višji Strojni. Navadno sem imel čez božične praznike v Št. Danielu kakega gospoda iz Celovca, sam pa sem opravljal v Strojni. V tiiii, skrivnostni noči sem šel ali jezdil gor. Gozd ob cesti, skoraj vso pot gozd, je stal negiben in nem, kakor bi tudi on ves zavzet prisluškoval nezaslišanim skrivnostim te noči. To čudeče se molčanje je zazibavalo še mene v še mehkejše, globlje, pobožnejše misli; dvigalo mi je duha visoko gor k zvezdam, sevajočim čudežno pokojno in čudežno skrivnostno dol na svet, ki je bil deležen to noč tolike sreče, tolikega blagoslova. Kar zdrznil sem se, ustrašil se je 'udi konjiček, napel ušesa, če se je sesula kje z veje kep® snega, öe je počilo od mraza kje drevo, če je poltiho, tajno zavzdihnilo skozi les. In gori v Strojni, tisoč metrov nad morjem, kako bajen, očarljiv prizor, ko so se po vseh vrhovih pomikale drobne lučke v smeri proti cerkvi, lučka za lučko, nemirne, nagle, kar drhteče proti hiši božji. Pa so se dvignile nocoj vse luči gorskih sel, iz vseh hiš sosednjih vrhov, in romajo sem k Sv. Urhu? Pri polnočnici lepa cerkev natlačeno, glava pri glavi. Na oltarjih smreke — skoraj malo čudno: nemška boLična drevesca v teh živo-zavednih slovenskih krajih — vse veje polne lučic, kakor bi gorel in blestel slednji vršiček, vsa cerkev goreča v angelski svetlobi prve svete noči na poljanah betlehemskih. Naposled božične noči pri Mariji na Žili. Tam, v bližini mesta, je bila noč do polnočnice nekaho najbolj nervozno-ne-mirna: ves večer ljudje na cesti, ves večer govorjenje, klici, smeh. Tudi tisto staro, prostrano cerkev so verniki napolnili skoraj do zadnjega kotička. Prvi so bili Bačani, ki so v verskem oziru vedno prednjačili v fari. Dolea pot iz Bač ob jezeru skozi gozdove, krijoče malone ves svet med jezerom in farno cerkvijo, čestokrnt zasnežene, da so prišli Bačani vsi beli iu mokri v cerkev. Pa eo 1 prihajali z veeclimi, od svetonočno radosti zardelimi obrazi, s »rečnimi očuih, polnfmi navdušo. ; in pobožne ;ti. Oživel sem, ko sem jih glodal, vzrudostil se, ves su razmahnil v toplem, tvetonočnem zuiosu. Po i jluočnici, ko se je množica razlila no fari In je v vasi zavladala tišina, eem navadno se dolgo stal v župnišču pri Oknu, strmeč prek na mo.-to, polno električnih žarnic, kakor da je tudi ono prižgalo svctoiKH-ue svečke, celo po ulicah in cestah in zlasti na železničnih postajah, pač popotnikom in tujcem, blodečlm po bv\.tu brez ton! a svetonočne sobice, brez jrslic in božičnih lučie, noj bi se spomnili svetih lasov tudi oni in so jih veselili... Čudoviti časi, polni nuiterinsko-boža- Ioč® toplote sredi brnečih koroških zim, cje ste, kdaj vas doživim spet? Bili — minili..._ O praznikih. Spisat Anton Cehov. Prevel P. Rad t in. I. >Kaj naj pišcm?v — je vprašal Jurij In pomočil pero. Vasilisa ni videla svoje hčere že štiri tata. Hči Jefinija so je po poroki odpeljala 1 možem v Petrograd, poslala od tam dva pisma, potem ie pa naenkrat kakor v vodo padla; ne dulra ne sluha ni bilo o nji. In 2e je starka zjutraj kravo molzla, ali kurila peč, ali dremala zvečer in ponoči — vedno je mislila eno in isto: kaj neki dela Jefimja, ali je živa? Treba bi bilo poslati pismo, toda dedec ni znal pisati, a prositi nisi vedel koga. Prišli so pa prnzniki in Vasilisa ni str-pela in šla je v kremo k Jurju, bratu gospodinje, ki je, odkar je prišel s .službe, vedno sedel doma v gostilni in ni delal ničesar; o njem so govorili, da zna lepo pisati-' pisma, ako mu plačaš, kakor je treba. Vasilisa je pogovorila v krčmi s kuharico, potem z gospodinjo, potem s samim Jurjcm. Dogovorili so se za poldrugo dcsetico. In zdaj — to se je godilo na svetega Štefana dan v krčmi — zdaj je sedel Jurij za mizo in držal pero v roki. Vasilisa jo stala pred njim, zamišljena, z izrazom skrbi in žalosti na obrazu. Ž njo je prišel tudi Peter, njen mož, zelo suh, visok, z rdečkasto plešo; on jc stal in gledal nepremično in naravnost, kakor slepec. Na ognjišču v ponvi se je pekla svinjska pečenka; ona je piSčala in pokala in celo kakor da bi govorila: >Flju-flju-flju.< Bilo je soparno. >Kaj naj pišem?« je vprašal zopet Jurij. * — Kaj! —• je rekla Vasilisa, glede nanj Jezno in sumljivo. — Ne goni! Saj vendar ne pišeš zastonj, ampak za denar! Torej piši! Ljubemu našemu zetu Andreju Hrisanliču in edini naši ljubi .hčeri Jofimji Peti ovni pošiljamo z ljubeznijo nizki poklon in očetovski blagoslov, ki naj na veke ne jen.;a. jSem že napisal. Streljaj dalje. — Pa vesele božične praznike vnm želimo, ml smo živi in zdravi, kar tudi vama Mimo od Gospoda... Kralja nebeškega. Vasilisa je pomislila in se ozrla na moža. — Kar tudi vama želimo od Gospoda uy Kralja nebeškega... je ponovila in zajokala. Več ni mogla ničesar povedati. A prej, kadar je ponoči premišljevala, se ji je zdelo, da vsega ni mogoče spravili niti v doset pisem. Od tega časa, ko je odpotovala hči z možem, jo odteklo mnogo vode v morje, starčka sta živela kakor dve siroti in težko vzdihovala ponoči, kakor da sta pokopala hčer. A kaj se vse ni med tem časom pripetilo v vasi, koliko svatb, smrti. Kako dolge so bile zime' Kako dolge noči! >Vroče je!-.. — je rekel Jurij in si odpel oprsnik. — s Gotovo mora biti kakih sedemdeset stopinj. Kaj pa še?- je vprašal on. Starčka sta molčala. г Kaj pa tvoj zet tam dela? — je vprašal Jurij. — On je bivši vojak, striček, saj ti jc mano,« je odgovoril s slabim glasom starček. — >Isto leto s teboj je prišel domov. Bil je vojak, zdaj pa živi v Petrogradu v vodolečebnici. Doktor zdravi ljudi z vodo. Torej jo on pri doktorju za vratarja.« — Glej, tukaj je napisano ...« je rekla starka in vlekla pismo iz robca. — Od Jefim.ie sva ga dobila, Bog ve že kdaj. Mogoče jih že na svetu ni več. .iurij je malo pomislil in začel hitro pisati. >Ob sedanjem času, je pisal on, .ko je vaša usoda po sobi naznncila na Vojno Delovanji?, Vam svetujemo pogledati v Ustav Disciplinarnih Kazni iti Zakonov Vojne Uprave o Zločinih, in Vi spo?nale v onem Zakonu civilizacijo Činov Vojne Uprave. On je pisal in obenem čital na glas tee, kar jo napisal, a Vasilisa je premišljevala o tem, kaj da bi bilo treba pisali, kakšno pomanjkanje da je bilo v preteklem letu, že pred prazniki ni bilo kruha, morali so prodati kravo. Treba bi bilo prositi za denar, treba bi bilo pisati, da oče velikokrat boleha in so naibrž kmalu predeli v večnost... Toda kako povedati vse to z besedami? S čim najprej začeti, in s čim nato? >Pazite naprimer,« — je nadaljeval Jurij pisati; — v 5. knjigi Vojnih Naredb. Vojak je skupno Ime, Znamenito. Voiuk se imenuje Najvišji General in poslednji Proetak.. X Starček je zamigal z ustnicami in tiho rekel: — Na vnuke pogledati, dobro bi bilo.« — Na kakšne vnuke?« je vprašala starka in pogledala jezno nanj. — A mogočo Jih niti ni! >Vnukov? A mogoče so pa vendar le. Bogve!; -In zato Vi morete presoditi,«- — je hitel Jurij: — .kakšen je Zunanji sovražnik in kakšen Notranji. Najpoglavitejši naš Notranji Sovražnik je: Bahus.« Pero je škripalo in delalo na papirju kaveljne in zavitke, ki so bili podobni ribiškim tr .kom. Jurij ie hitel in prebiral vsako vrstico večkrat. Sedel je na stolčku s široko raztegnjenimi nogami pod mizo, sit, zdrav, zabuhel, z rdečim tilnikom. To je bila sama zoprnost, surova, napihnjena, ošabna že radi tega, ker se je rodila in zrasla v krčmi, in Vasilisa je dobro vedela, da je to zoprnost, toda ni mogla tega izraziti z besedami, ampak je sumo gledala na Jurja jezno in sumljivo. Od njegovega glasu, od nerazumljivih besedi, od vročine in zaduhljivosti jo je začela boleti glava, misli so ee ji zmešalo in nič več ni govorila, ne mislila in samo čakala, kdaj neha on škripati. Starček je pa gledal s polno vero. Verjel je starci, Id ga je privela semkaj, in Jurju; in ko je prej omenil v6dno zdravi-sče. se mu je poznalo na obrazu, da je verjel i v to zdravišče, i v zdravilno moč vode. Ko je nehal pisati, je Jurij vstal in prebral vse pismo od krajn. Starček ni razumel ničesar, vendar je verno pokimal z glavo. — Dobro si napisal, gladko... —- jc rekel on: — Bog ti daj zdravje. Dobro... Položila sla na mizo tri petake in odšla iz krčme, starček je gledal nepremično it« naravnost, kakor slepec, in njegov obra/. je izražal popolno vero, Vasilisa pa je, ko sta stopila iz krčme, zamahnila z roko na p.-a in jezno rekla: — Ah, ti ničvredna!« Starka ni celo noč spala, vznemirjale so jo razne misli, ko se je danilo, je pa hitro vrtala, odmolila in odšla na po-tnjo, da odpočije pismo. A do postaje jc bilo enajst kilometrov. II. Vodno zdravilišče doktorja B. O. Mo-selveisera je bilo na novega leta dan ravno tako odprto, kakor drugače, le da je Imel vratar Andrej Hrizanfič risto obleko z novimi našivki, škornji so nekako posebno bleščali: in vsakemu, ki je le prišel, je voščil srečno in veselo novo leto. Bilo je zjutraj. Andrej Hrizanfič io stal pri vratih in čital časopis. Ravno ob deseti uri je prišel general, star znanec, eden vsakdanjih obiskovalcev, takoj ла njim pa — pismonoša. Andrej Hrizanfič je slekel generalu suknjo in rekel: Г/Srcčno novo leto vam želim, vaša prevzvišenost! r • Bog plačaj, drog». Jaz li tudi želim.< In ko je šel po stopnicah, je general pokimal ni vrata in vprašal (vsak dan je spraševal isto in vselej ropot pozabil): »Kaj pa jc v ti-Ic sobi? "•Kabinet za masažo, vaša prevzviše-nost!' Ko so koraki generala mrli, je Andrej Hrizanfič pregledal došlo po-1 o in našel pismo na svoj naslov. Odpečatil «a je, prebral pdr vrstic, potem jo pa počasi, čita-jot: po poti časopis, odkorakal v svojo sobo, ki jc bila ravno tam spodaj na koncu hodnika. Njegova žena Jefmja je sedela na postelji in hranila otroka; drugi otrok, najstarejši, je f tul poleg in držal kodrasto r/Ilvico na njenih kolenih, tretji je spal na postelji. f Ko je Andrej stopil v sobo, je oddal leni pismo in rekel: »Najbrž je od domaČih iz sela. Nato je šel venkaj, ne da bi pogledal in se ustavil na hodniku, blizu svojih vrat. Slišal je, kako jc Jefinija s tresočim se glasom prebralu prve vrstice. Prebrala jih je, a več ni mogla; za njo je bilo tudi teh vrstic dovelj, obllla se je s solzami in objomnjoč svojega najstarejšega dečka in poljubljajoč ga je začela govoriti, in ni bilo mogoče razumeti, ali joka, ali sc smeje. :>To je od babice, od deda ... je govorilo. — >Iz vasi... Nebeška kraljica, svetniki priprošniiki! Tam so je navalilo snega notri do strehe ... drevje je helo, prebelo. Otročički na malih saneh... In plešasti dedek na peči... in rumeni psiček ... Oh, moji predragi golobčki! • Andrej Hrizanlič je vse to slišni in spomnil se je, da mu je žena trikrat ali šti- ! rikrat dajala pisma in g« prosila, nnj jih 1 poilie domačni v vas, toda važni posli so ga v. «Mej premolili: on pisem ni poslal, ampak so so mu nekje zavaljala. >A po polju skačejo zajčki,* — je tarnala Jclimia in vsa v solzah poljubljala dečka. — »Dedek je miren, dober, babica jr tudi dobro, usmiljena. Na kmetih žive duhovno, Boga se boje... In cerkvica je v vasi. kmetje pojejo na koru. O, da bi nas odpeljala od tukaj nebeška Kraljica. naša Mati-pomočnica! . Andrej Hrizanfič se јетпШ v sobo, da malo pokadi, dokler kdo ne pride, in Jefinija je naenkrat umolknila, utihnila in si obrisala oči, in le ustnice so ji drittele. Ona se ga je zelo bala, ah, kako se je bala! Trepetala je pred njim in se strašilu že njegovih pogledov in ni se upala pri njem ziniti niti bese i ice Andrej Hrisunfič je prižgal cigareto, a ravno tedaj je nekdo zgoraj pozvonil. Ugasnil je cigareto, naredil zelo strog obraz in zl>ežal k svojim paradnim vratom. Od zgoraj je sel po stopnicah general, rdeč in Rvež od kopanja. :Kaj pa je v ti-le sobi? — je vprašal in pokazal na vrata. Andrej Hrizanfič se je zravnal vojaško in glasno odgovoril: »Tui, vaša prevzvišenost!*- 1 1 1 ' ' ' 1 ■ .. - li шшш—шчшаатвшшшшш+тшшшт^м P. Krizostom: * Verica se pelje k pol-nočnici. Cingl, cingl čez poljć zveni. Verica sc pelje k maši polnočni. S toplo ruto jc ogrnjena, očki radovedni skozi kukata. »Dirjaj, vranček. dirjaj, kar sc da! Jaslice bi rada že zagledala.« Vspne se vranček, kakor blisk drvi. Vcterc se zasmeje Verici v oči. Dalje, dalje, mimo hiš in koč, čez stezice bele v mrzlo sveto noč. Cingl, cingl čez polje zveni. Verica se pelje k maši polnočni. I) r. M i h. Opek a : „Salve Regina." Nekaj midi ob tretji zbirki I. E. S a r i i e v i b pssmi.1 Duhov uik-umetnik — kuj želite lepšega! V svetišču svojega Boga v neprestanem stiku i vsem, kar je najvišje,., najbolj neskončnega — prenaša s svojo stvarilno močjo to najvišje in neskončno v svetišče umetnosti in v svetišča človeških duš... Todu biti mora res duhovnik in res umetnik! Tak je biskup a a r i č. Veliki duhovnik — sacerdos niuguus — s sle. aim viakenrem svojega srca, in resničen pesnik-umetnik. Ne moderen umetnik — hvala Bogu! Ta hvala Bogu nam o.ili.ja zelo "d srca. Zakaj z raznimi »modernimi« umetniki imamo pri nas take izkrvnje, da se i oddahnemo, čr srečamo zopet kakega ncnjodenicgas. Svoj čas .jo dejal Stritar, da mera že vsakomur preset'iü listo osladno pevanje sentimentalnih ml dičev. Toda Stritar je toke sentimentalne mladiče sam vzgojil! Kako pa moremo mi, ki pri razuih modernilK spakarijah nismo ničesar zakrivili, ozlovoljcni klicati, d u ааш je te vrste :modernosti^ kot -j n.'ui pri nas vsiljuje — zadosti! Zaboga, ljudje dragi, ali ne vidite, kakšne Kristuse in Madone in svetnike nam > pod.ifc naša v moderna r kot višek etnusti, kakšno :>plebi>nuše« nam stavi za vzor-junuke in s kakšnimi električnimi žocnml n > . u-tava! — Vso, kar }■". prav! Hr ..;i po napredku, iskati novih poti. poizkušati tako in tako — je kajpada рпл in potrebno. Toda hrepenenja in iskanja in poizkusov nam nik.ir podajati za po. 1 ist in dovršenost! — Samo golo hlepenje po izvirnosti Se dolgo ni uraeliiost, zluali ; če je v resnici le posnemanje oblik, ki nišo zrastlc iz domače zeml': je pred nedavnim modro zr.pisnl dr. Jos. I ali.' Zato le ne oktroi: ati na i: ^umotvorov«, le ne ukazovati nam, da padamo na kolena in omedlevamo pred sthno to '«> ctrdo — moderna«! To so atentati nu našo prostost in pogosto na naše občo človeško lepočulje. Kjer bomo v-deli bpoto in vmefnost — saj jo bomo s spoštovanjem priznali. Tod:» čc je pe vidijo naši» oči? Ne samo moje ali tvoje, marveč na ;-totinc in tisoče oči — če je ne vidi nihče, razen tistih, ki iz-kričavajo svojo blago?... Xc! Paziti bo treba, budno paziti, dn nam gotovi umetniki«: — in koliko jih je! — ne pokvarijo vsega: etike in estetike, čutu za 1 .»oto in — če hi mogoče bilo — lepclc s.' ie!... Serie torej ui moderen p.-snik-umetnfk." Nič nenaravnega, >ačenega, pretiranega, iskanega, temnega, nerazumljivega ni v njegovi prioziji, kakor -o to pogosto znaki modernih - 'uurveč ..je- 1 I\eii Evan<1fli«t ^ari«'-. Salve Rpffin«. Stilist u č*sl (io-i.i. (1S05-P'4J>. *eraj«vo. Kaplol Vrh-bosanski l«20. * t Slovenec- i