P a š n i k. Trudiš se, da bi iznajdel navod, po ktprpm bise tvoji otroci lahko in radi učili, da bi jili naučeno zanimivalo in bi tega ne pozabili, tudi jaz se zato prizadevam; tpmu pa gotovo pridevaš navod, po kterini bi se naj imenitnejše resnice globoko prijplp, oslale in sad prinesle. I. Dragi moj! XTaš vek hoče moder in srečen biti brez Boga: to je perva nespamet. Brez zatajevanja samega sebe hoče nraven biti: to je druga nespamct. Poslednjič hoče raodrost ia blagrost, krepost in imenitnost imeti brez keršanstva — to je poslednja — zmota vseh zmot. Zoper te zmote obdeluj svoje poslušavce dan na dan. Brez tega ni blagrosti ne za učence, ne za učenike. Da se ti bo pa to obdplovanje še imenitneje zdplo, zamolčati ti ne sniem svojega prepričanja o nravnem izobraženji; — ob kratkein injedernato ti hočem povedati, kar od tega inislim. 1. Vsako nravno izobraženje, ktero ne izvira iz Boga, je neraogoče, in ako se ne povračuje na Boga, je nečimurno delo. 2. Ni ga podučevanja v veri tako čistega, tako močnega, tako primernega za naš rod, tako priličnega za mladino od nauka in življenja Kristusovpga. 3. Učenik v veri mora naj poprej serce pri mladini resnici odpirati in resnico v serce polagati in jo oživljati. 4. Za ta posel je učenik le toliko sposobpn, kolikor se žive vere nad njem vidi, in zadosti razuma ima, pravo besedo za pravo misel in pravo misel za pravo resnico najti. 5. Mora tedaj naj poprej svojim odgojencem zaupanje do sebe obuditi, da jih pridobi resnici. Mladeneč in deček, kteri iičeniku ne zaupa, tudi resnice ne verjame. Tedaj tirja Kristus naj poprpj zaupanja do sebp. 6. XTaš vek se močno upira zoper štev. l.in 2. in prpmalo vprjame 3., 4., 5. točki. Od tega pa tudi nekoliko izvira, da večidel učečih se zaostaja v nravnem izobraženji. Da bi se tebi to jedro tako okusno zdelo, kakor je tečno! in naša dolžnost). Torej v pervem stavku genitiv, v drugem accus." — Ali se da tudi v iskati razločiti dvojno djanje, notranje in vnanje, in po tem pisati zdaj genitiv zdaj pa accusativ? n. Svet je spačen, otroci so med svetom, tedaj so tudi otroci spačeni. Takogovoriti se bo tebi umevno zdelo; najdel pa tudi boš, da je rpsnično, ako na tanko pregledujpš, kaj otroci počenjajo. Xikar pa zavoljo tega serčnosti ne zgubi; dve mesli ste tukaj, kako pa dpržite skupaj ! Pervo je: človeška revsčina, drugo pa: odrešenje po Zveličarji našem. Od človeške revsčine podaj se na ravnost do odrešenja; ta pot je naj krajša, pa tudi naj bolj gotova. Prosi, svari, strahuj, čuj, moli, stori, kar moreš, da slabo zmaguješ pri svojih rejencih, drugo pa stori Gospod, ki je pravi edini Zveličar. (p0 Sailer-ji.)