List 2.
Gospodarstvo v soseskinih gozdih.
Nahajajo se vasi,  katerih opravičenim je bilo od grajščin odkazanega 4000 in več oralov gozda.  Opra-
lO
vičeni so koj po oddelitvi vložili prošnjo na politične oblastnije, da bi se jim dovolilo gozd na drobno, to je, na posamesne gospodarje razdeliti.
A imenovanim oblastnijam je znano, da je enako razkosanje gozda gospodarjem samim, kakor tndi celemu okraju škodljivo, zategadel so zavrgle dotične prošnje in prosilci so primorani, v gozdu skupno gospodariti.
Ker nam je znano, kako malo skoro vse občine gozd cenijo, namenili smo se v naslednjem navesti nekaj toček o gospodarstvu v soseskinili gozdih.
Ko so se enkrat strebile preseke , postavili kamniti mejniki in popravila pota, razdeli naj se gozd v dva deia. En del naj bo za kupčijo, drugi za kurjavo in hišne potrebe.
V  oddelku za kupčijo se mora gledati na to, da se šilovina varuje in le pritlikovina in grmovje seka. S tem se doseže, da pride nježni zarod na prosto in potem vspešneje raste. Doraščeno drevje se mora le tako sekati, katero nima nič ali malo prirastka in stoji po krajih, kjer je spodaj veliko zaroda.
Sekanje naj se tako vrši, da se sklep gozda ne ruši, to je, veje enega drevesa se morajo zraven stoječega dotikati. Ako se temu nasproti ravna in še goljave nastajajo, je to kaznivo. Ako se stari goli prostori najdejo, naj se zasade ali posejajo z gozdnimi sadikami ali semenom. Oe so pa v bližini semenice, se to delo lahko prihrani, razbrskajo naj se samo tla, da more odpadlo seme v zemljo.
Znani so gozdi, kateri so res tako razdeljeni, kakor smo omenili, raste pa v kupčijskem oddelku mlada hojevina. Dotični posestniki so oddali apneničarju, trebiti pritlikovino in grmovja. Vse je povoljno izvršil, samo 3—4 sežnje visokih smrekovih in bukovih štorov ni posekal. Zdaj štrle iz mladega drevja kakor strahovi, če vprašaš posestnike, zakaj so pustili te „grenadirje" v gozdu, ti bodo odgovorili, da je les trd, zato apneničar ni hotel sekati. Ravno tako leži polno vej in druzih drobnih odpadkov po tleh z izgovorom, da bi tako dosti v apnenici ne koristilo.
Revščina, čestokrat tudi lenoba sti pa vzrok, da mlade hojice, katere imajo komaj 3—4" v premeru, kradejo in jih po 10—20 kr. prodajajo. Enakega drevja se na tisoče kosov poseka in gozdu velikansko škodo provzroči.
V  oddelku za kurjavo in hišne potrebe naj se seka staro, bolno in v gošči rastoče drevje. Ravno drevje naj ostane, ker je dobro za semenice, potem ni treba vsake goljavice umetno obdelovati.
Sploh naj se tako seka, da se sklep gozda ne pretrga in se gozd le trebi drevja, katero ima najmanj ali nič prirastka.
Pri nas se skoro nobena občina teh pravil ne drži, ampak sekajo se prvo najlepša drevesa, in ko teh ni, dobro je tudi ostalo bolno, krivo ali zatrlo drevje. Ker se je zdravo drevje posekalo, zginile so tudi semenice iz gozda. Nasledek temu je, da se visoki gozd polagoma v nizkega in potem v Kras spremeni.
Ako prepričaš ljudi na mestu o tem, pravijo: „za nas ne bo še zmanjkalo lesa^, nasledniki naj si pomagajo, kakor vejo in znajo. Časi so hudi, zaslužka ni nikjer" itd.
Z ozirom na to naj drevje, katero se ima posekati, župan z gozdnim kladvom zaznamova, pri delu naj mu pomaga gozdni čuvaj.
Izkazovanje in sekanje naj bode pozimi. To naj se oznani politični gosposki z opombo, kje in koliko lesa se misli posekati.
Župan in gozdni varuh naj pazita na to, da se bode le odkazano drevje sekalo. Kdor bi se po njihovem ukazu ne ravnal, naznaniti se mora gosposki.
Sekanje in vožnja lesa naj se previdno vrši, da se ne poškoduje stoječi les ali tla preveč ne razbrskajo. Drevesni odpadki, kakor: vršički, veje, trske itd. naj se koj iz gozda spravijo, ker bi se sicer mladi zarod zamoril.
Listje v gozdu grabiti ali v gozdu pasti živino naj ne bode dopuščeno. Ako se prikažejo gozdu škodljivi žužki, kakor smrekov lubadar itd., naj se to naznani gosposki.
Naj nastavi vsaka soseska gozdnega varuha in mu da toliko plače, da bode mogel skromno živeti. Najdejo se gozdni čuvaji, kateri imajo po 40—50 gld. letne plače in je njih naloga, gozd in polje varovati; večkrat porabijo jih župani tudi za druge občinske posle. Razvidno je, da se enaki čuvaji ne pečajo dosti za gozd. To je vzrok, da se tatovi po soseskinih gozdih silno množe. Ako ena vas ne more gozdnega varuha boljše plačati, naj se združi več vasi, katerih gozdi eden na drugega mejijo in postavijo gozdnega varuha. Na ta način bi ga lahko dobro plačali in ga samo za gozd varovati rabili.
Pri svojih obhodih naleti politični gozdar pogosto na novo sekanje v občinskih gozdih. Če vpraša župana , zakaj sekanja ni politični oblastniji naznanil, pravi, da tega ni treba, da je gozd lastnina opravičenih, toraj smejo ž njim delati, kakor jim je drago itd.
Ko potem gozdar ovadi župana politični oblastniji in je ta kaznovan, veruje sicer, da ima gosposka res pravico, se v gozdno gospodarstvo mešati, vendar vedno po svoji trmi gospodari, kar živo obžalujemo, kajti le na ta način, ako bi občine v gozdih dobro gospodarile, bi se gozdi ohranili.
„Novice" so uže tolikokrat povdarjale, kako važen je gozd za posamezne okraje, kakor za cele dežele. Danes rečejo še to, da je gozd človekov najboljši prijatelj. Saj imaš skoro vse, kar v življenji potrebuješ, iz gozda.
Iz lesa izdelano je vse hišno in gospodarsko orodje, še celo žlica, s katero ješ, je iz lesa. Z lesom kuriš, si kuhaš živež in se greješ po zimi. Drva in les za stavbe prodajaš za lep denar v mesta.
Ko prideš na svet, polože te v zibelko iz lesa, in ko greš iz sveta, zopet v krsto iz lesa in naposled vsadi ti še blaga roka lesen križ na grob.
Zdaj si menda do  dobrega prepričan,  da je gozd v resnici  tvoj   zvesti prijatelj.   Skazimo mu tudi mi prijateljstvo s tem, da ga varujemo in pospešujemo njegovo razširjenje.   Bog nas bode zaradi tega blagoslovil, da bomo srčno in zadovoljno živeli.               P.